MATI IN GOSPODINJA
LETO 1933	13. SEPTEMBRA	ŠTEV. 15
Septembra meseca na vrtu
Septembra meseca je na vrtu še mnogo dela s spravljanjem zelenjadi in vrtnih semen, z zimskimi setvami zelenjad-nih in cvetličnih rastlin in z raznimi pripravami za zimo.
Ta mesec sejemo še zadnji motovileč, zimsko solato in zimsko špinačo. Najtežje kali motovileč. Ce je podnevi jasno in pripeka solnce, je treba setev pokriti, dokler seme ne skali. Špinačo in zimsko solato sejemo navadno skupaj. Spomladi solato med špinačo populimo in presadimo samo zase, preden se začne spinača razvijati. Zadnji čas je tudi za presajanje zimske endivije. Ako sadimo močne sadike vsaj do 15. septembra in ako bo lepa jesen, utegne še dovolj porasti do konca oktobra,-ko jo bo treba spravljati v shrambe za zimo. Tudi za vrtne jagode je ta mesec še čas, da jih posadimo na dobro pripravljeno zemljo, v razdalji po 40—45 cm.
Ta mesec zorijo večinoma vse semenske rastline. Kdor hoče imeti prvovrstno seme, ne sme osmukati kar cele rastline. ampak mora pobirati najlepše razvite in najprej zrele plodove, Tako ravnamo pri kumarah, pri kapusirieah, pri repi, pri solati, pri pesi, pri fižolu itd. Tudi korenjevo seme je najboljše v največjih in najbolj razvitih kobulih. Za seme nabranih plodov ne oinanemo takoj, ampak jih najprej razgrnemo na suhem in zračnem prostoru, da požorijo, potem šele , spravimo iz njih seme, ki ga shranimo, ki. je popolnoma suho, v papirnatih vrečicah, ali še bolje, v steklenih, nepro-dušno zaprtih posodicah.
Koder je bila čez poletje suša, bo na jesen še mnogo fižola, ki pa ne bo dozorel, svežega pojesti pa vsega tudi ni mogoče. Tak fižol shranimo lahko za zimo na ta način, da ga posušimo, bodisi na solncu, dokler je toplo iti jasno Vreme, bodisi tudi v sušilnici, na ali v peči. Rav-najmo pa takole: Stročje otrebimo in z režimo na kosce ter ga kuhajmo nekaj minut, da zvene. Potem ga odcedimo in zvrnimo na sito, da odteče, vsa voda. Sedaj stresemo stročje na lese in ga denimo sušit na solnce ali v krušno peč ali v pečico pri štedilniku ali kamorkoli, da se le čimprej posuši. Popolnoma suh fižol spravimo v redke vreče, ki jih obesimo na zračen, suh prostor. Preden tak fižol kuhamo, ga prej namakamo par hr v vodi, da se stročje napne. Za sušenje je primeren le tak fižol, ki je brez niti in ima mesnato stročje. Najboljšo robo dobimo, ako so luščine še mesnate in zrnje nerazvito.
Septembra meseca treba opraviti razna dela za okras vrta v prihodnjem letu. Posebno ugoden čas je za presajanje in razmnoževanje trajnic. To so cvetlice, ki ostanejo po več letna isteni mestu in vsako pontald i znova poženejo in cveto.
Na jesen presajamo in razmnožujemo tiste, ki cveto spomladi in rano poleti, kakor: bele lilije ali limbar, poton-ke, ostrožnike, jegliče, vijolice, srčke, orlice in še razne druge. Lončnice, ki so rastle čez poletje na prostem v! gredici (na pr. pelargonije, fuhsije, dracem in dr.), moramo ta mesec presaditi v lončke, da se pred zimo ukoreničijo. Isto velja za krizanteme ali kresnice, ki tudi ne prenesejo slane, ako naj o Vseh svetih cveto
Po naših vrtovih manjka cvetja, zlasti spomladi. Za ta namen so posebno pripravne razen trajnic tudi dvoletne cvetlice, ki jih sejemo poleti, sedaj pa presajamo na mesto, kjer naj spomladi cveto. Le-sem spadajo posebno: poletni nagelj, mačehe, marjetice, potočnice, zvončnice, turški ali bradati nagelj in še več drugih. Te sadimo lahko tudi še spomladi tjekaj, kjer jih hočemo imeti v cvetju, vendar je mnogo bolje, ako to opravimo sedaj na jesen.
Vse izpraznjene gredice na vrtu tak >j zopet pregrebemo in če treba pognjji-mo. Pripravimo zemljo za zimski česen, tulipane itd. O tem pa prihodnjič. H.
Jejmo sadje
Sirovo sadje je važno živilo za vsakogar, zato ga jejmo vsak dan brez izjeme vsaj takrat, kadar ga je dovolj. Vendar pa je treba neke previdnosti pri uživanju sadja in sicer že zaradi tega, ker je njegova zunanjost izpostavljena raznemu onesnaženju in ker je pač sirova hrana, ki ne ugaja prav vsakemu želodcu. Priporočajo torej, da se pri uživanju sadja ravnajmo po sledečih pravilih:
Uživajmo le popolnoma zrelo in zdravo sadje. Nezrelo, nagnito ali sicer kako pokvarjeno sadje je škodljivo za vsakogar, še celo pa za nežen otroški ali bolan želodec. Jejmo samo temeljito oprano, to je čisto sadje. To velja za vsako sadje, posebno še za tisto, ki ga kupujemo ali ki ga pobiramo po tleh. Zelo nesnažno je sadje, ki je šlo skozi mnogo rok ali je ležalo več dni nabrano v posodah a'i se je kako drugače onesnažilo. Ne jejmo tudi preveč sadja naenkrat. Kolikokrat se zgodi, da zbole otroci, pa tudi odrasli, ker so se sadja preveč najedli. Po sadju ne pijmo vode. To je samo grda razvada, ki je udomačena posebno pri otrocih. Sadje ima v sebi dosti vode, zato gasi žejo in je vsako pitje po njem nepotrebno. Jejmo sadje neolupljeno, to je s kožo vred in ga dobro prežvečimo, ker je le tako lahko prebavno in nam obilo koristi. Jejmo ga zjutraj na tešče, opoldne pa pred drugimi kuhanimi jedrni. Če pride
namreč to živilo \ prazen želodec, se veliko laže prenese pa tudi bolje izrabi, tako da imamo od njega res vso korist. Kuhajmo samo slabo sadje, boljšega za-vžijmo sirovega; le s sirovim sadjem za-vžijemo vse hranilne snovi, ki jih je vanj nasncvalo soluce v polni meri. Š. H.
Kako skrbimo za red in snago v kuhinji
Snažna kuhinja nam je porok za snažno in zdravo hrano, ki jo v njej pripravljamo. Zato je dolžnost vsake gospodinje, da skrbi za snago kuhinje bolj kakor za snago drugih prostorov v hiši. Če le mogoče, naj bodo okna kuhinje zamrežena, da jo obvarujemo s tem mrčesa in jo lahko puščamo brez skrbi odprto čez noč, da se dobro prezrači. Zvečer ne pustimo v njej nobenih ostankov jedil in živil, ampak jo docela pospravimo. Zjutraj nam je treba pobrisati samo prah, pa je že pripravljena za kuhanje. Zjutraj pre-menjamo tudi že umazane brisače za roke in krpe. za brisanje posode. Najbolje je, da poberemo in odstranimo kar je umazanega zvečer, zjutraj pa razdelimo sveže. Kuhinjsko perilo menjajmo vsaj dvakrat na teden. V majhni kuhinji zadostuje ena brisača za roke, v večji pa jih moramo imeti več; obesimo jo za zanjko poleg umivalnika ali vodovoda, kjer si umivamo roke Istotam naj bo vedno pripravljeno tudi milo, ki je najhitreje pri rokah, če je shranjeno v redki mrežasti (nakvačkani) vrečici, ki visi poleg brisače. Predpasnikov za kuhanje nikoli uporabljati za druga hišna dela! Poleg ^pa-da tudi snažna rutica ali čepica, ki je pri kuhanju prav tako potrebna kakor predpasnik.
V vsaki kuhinji naj stoji vsaj eno vedro s pokrovom, kamor mečemo odpadke. Stoji naj priročno, to se pravi na takem kraju, kjer pripravljamo živila za kuhanje, kjer je torej največ odpadkov. Vedra z odpadki je treba Izprazniti do vsakem kuhanju. Istočasno jih tudi do čistega umijemo. Razni, skrajno neprijetni duhovi, ki se razširjajo v tej ali oni kuhinji, izhajajo ponajveč od kuhinjskih
odpadkov in ostankov, ki se kisajo in kvarij v topli kuhinji. Po vsakokratnem kuhanju odnesemo i z tega prostora takoj vsa živila v shrambo ali klet, kjer jih ;>;'č shranjujemo. Kar smo prinesli iz kleti, pa nismo porabili, nesemo v klet nazaj, kar je iz shrambe v shrambo itd. Le malenkostno množino živil, ki jih shranjujemo v kuhinjski omari zato, da so nam bliže pri roki, denemo v iste posode nazaj (moka, sol) Ostankov jedil tudi nikoli ne puščajmo v kuhinji, če hočemo, da bo res snažna.
Ne postavljajmo nikdar nobene kuhinjske posode ali orodja na tla! To velja za vso posodo, najsibo že rabljena ali nerabljena. Za veliko posodo pa si preskrbimo lesene podstavke iz ozkih deščic, na katere postavljamo v shrambi lahko tudi deske za testo, pekače, vreče z večjo zalogo živil itd. Vsak madež s štedilnika odstranimo sproti. Posodo pa je najbolje umivati z milnico in splaknit' s čisto vročo vodo z nekoliko sode. S. H.
Misanje
Misanje pomeni popolno menjavo perja. Perutnina zgubi med misanjem precej vse perje. Kokoši so ob času mi-sanja manj živahne, se malo gibljejo, ne iščejo si hrane kakor navadno in tudi ne zrejo tako rade. Greben (roža) in podbradek se zgubančita, zgubita svojo živo rdečo barvo in pobledita. Tudi ne-senje kokoši preneha, Njih telesna gor-kota se zniža, vsled česar so napram hladnemu in mokremu vremenu bolj občutljive. Misanje ni pri vseh kokoših istočasno. Zato pa traja misanje od poznega poletja in še do pozne zime. Kokoši, ki pridno in obilo nesejo, se mi-sajo navadno septembra in oktobra le malo časa in začnejo kmalu zopet nesti. Če opazimo, da se kokoši začnejo mi-sati zelo zgodaj, torej že junija, julija ali avgusta, kar navadno tudi zelo dolgo traja, lahko sklepamo iz tega, da so takšne kokoši slabe jajčarice ali slabe nesne kokoši. Tudi pri kokoših, ki se prepozno — šele novembra ali decembra — mi-sajo, traja misanje predolgo, radi česar pridejo ošibele v zimo, lažje podležejo
prehladu in boleznim in ne začnejo tako kmalu nesti.
Ker le malokatera gospodinja nadzira pri nas nesnost kokoši po zaklopnih gnezdih, zato je toliko bolj važno, da pazi na razne druge znake, ki ji omogočijo, da spozna dobre in slabe nesne kokori. Med takšne znake spada tudi misanje, po katerem lahko vsaka gospodinja presoja dobro ali slabo nesnost kokoši in more odstraniti one, ki slabo nesejo.
Obnova perja zahteva mnogo redilnih snovi v krmi, ki jo dobivajo kokoši. Čim hitreje se perje obnovi, tem manjša je gospodarska zguba. Zato je popolnoma zgrešeno, kdor meni, da ni treba kokoši med misanjem dobro krmiti, češ da nič ne nesejo. S pravilno nego in primernim krmljenjem lahko vsaka gospodinja v svojo veliko korist skrajša dobo misanja in doseže, da ji kokoši začnejo kmalu zopet pridno nesti.
Kar se tiče nege ali oskrbe, moramo spraviti živali pod tako streho, da so varne pred prehladom in drugimi boleznimi. Dajmo torej kokošim zlasti v dobi misanja čedne, svetle, zračne, suhe in primerno tople kurnike, kjer tudi ne sme biti prepiha. Dobro je, da tudi ob tej priliki kurnike temeljito očistimo in razkužimo in obvarujemo kokoši pred nadležnim mrčesom. Če mrčes nadleguje kokoši in sesa iz njih obenem s krvjo najboljše hranilne snovi, potem ne more poteči misanje v redu. Ko se kokoši mi-sajo, lahko tudi opazimo, da jim je veter in dež zelo neprijeten in si radi tega iščejo zavetja. To jim najbolje nudimo s pokritim, zavarovanim in le na eno stran odprtim prostorom, kjer imajo priliko brskati in se kopati v suhem pesku, med katerega primešajmo tudi nekoliko žve-plenega cveta, ki uničuje nadležni mrčes.
V krmi morajo dobivati živali vse re-dilne snovi, ki jih potrebujejo — razen za svojo redno prehranitev — za hitro obnovo perja. K temu pripomorejo največ krmila, v katerih je mnogo beljakovin, tolšče in tudi mnogo fosforovo-kislega apna in kremikove kisline, ker so to glavne sestavine perja. Za zvišanje telesne gorkote pa je v krmi potrebna
pred vsem tolšča, Vse te redilne snovi pa niso za časa misanja vedno v zadostni množini v mehki krmi iz krompirja in otrobov ter navadni zrnati krmi. Treba jc, da krmimo poleg redne krme še takšna krmila, s katerimi dodamo potrebne beljakovine. To so pred vsem mlečni izdelki v vsaki obliki, dalje mesna, ribja, kostna moka itd. Kot krmilo, v kateri je tolšča, se priporoča koruza; pa tudi zdrobljeno solnčnično, konopljino zrnje, laneno seme, so to zelo primerna krmila. Zelene krme v tem času tudi ne sme manjkati kokošim. Zlasti s solato jim zelo ustrežemo, ako si ne morejo same iskati zelene krme. Tudi po 1 gr soli na kokoš lahko mešamo med mehko krmo. Če krmimo ribjo moko, potem dodatek soli ni potreben. V liter pitne vode damo 3—4 gr železne (zelene) galice. Mesto te rabimo v to lahko tudi zarjavele železne žeblje, ki jih denemo v pitno vodo. Železo deluje na tvorbo krvi, zviša krvno gorkoto in vpliva tudi na nesnost.
Kdor kokoši primerno neguje in dobro krmi, se mu ni treba bati bolezni in zgub med misanjem. Živali bodo to kritično dobo lahko in dobro prestale. Kokoši začnejo kmalu zopet nesti in nesejo tudi pozimi, ko je cena jajec najboljša.	ip
Južno sadje
Med pravo južno sadje spadajo sušeni sadovi datljeve palme, dateljni. Drevesa te vrste rastejo v mnogoštevilnih razvrsteh po severni Afriki in jugoza-padni Aziji. V teh krajih so dateljni pre-važni za ondotno prebivalstvo, kateremu omogočajo prebivanje in, življenje v puščavah, ker dado najvažnejši živež ljudem, konjem in velblodom. Pa ne samo sadeže, temveč tudi listne brstiče uživajo kot »palmovo zelje«. Nadalje pokrivajo ljudje svoje kolibe s palmovimi vejami, pleto iz njih jerbase, les pa rabijo za stavbe. Te vrste palm so presadili tudi v Sicilijo in na Špansko, kjer sadovi tudi dozorevajo, v naši Dalmaciji in po Italiji uspevajo le drevesa, toda sadov he rode. — Datelj-sad obstoji iz mesnatega, užitnega in zelo sladkeea
osemenja (mesa) in iz zelo trdega semena (peške). — Najvažnejša trgovska vrsta so veliki, rjavo rdeči dateljni iz Aleksandrije, in mali rumenkasti berber-ski dateljni. Razpošiljajo jih v sodih, zabojih in škatlah. Dobro blago mora biti gladko, polno in sočno, seme v njem ne sme klopotati. Dateljni imajo zelo veliko sladkorja. Pri shranjevanju škoduje sadežem gorkota, vlaga in zrak.
Splošno znano južno sadje so tudi grozdinke (korinte, vamperli), rozine in cvebe, ki niso nič drugega kot posušene grozdne jagode najrazličnejših vinskih trt. — Grozdinke, tudi male rozine imenovane, se pridobivajo iz grozdja trte, ki raste na Grškem. Jagode odtegajo s posebnimi česalniki in jih suše na zraku, potem stlačijo v obzidane jame, odkoder jih za razpošiljanje izkopljejo z lopatami. V trgovini so podobne našim sušenim borovnicam. — Rozine napravljajo iz debelejših grozdnih jagod. Sušenje se izvrši na zelo različne načine: ponekod oberejo jagode in potem suše, drugod jih puste na trti, da se posuše na pec-ljih. Pogostokrat se .vrši sušenje prav nečedno, tudi jih žveplajo, kar ni dovoljeno. Vrednost, rozin se meri po njihovi sladkosti, dobri negi in velikosti jagod. Dobre rozine morajo biti sladke, lepo suhe, brez pecljev in brez vsake grde primesi. V trgovinah so vrste rozin mnogoštevilne, in so znane pod raznimi imeni.— Cvebe ali velike rozine z debelo peško se razlikujejo od pravkar opisanih rozin po obilnejši velikosti in podolgovati obliki; so rjave do črnikaste barve,. sprijete dostikrat v cele gruče, krepko mesnate, debelokožnate, s peclji in pomešane tudi z nedozorelimi jagodami. Moramo jih pred uporabo večkrat dobro umiti v čisti vodi, jih potresti narahlo z moko in jih obdrgniti.
Domača uporaba grozdink, rozin in cveb je tudi med nami splošno znana, žal, da je njihova cena precej visoka. Iz njih pa izdelujejo tudi mnogovrstne umetne sladke pijače, tako zvana' »sladka vina«, katerim dajejo različna imena kot » Malag a«, ^Ruster • itd!, kar velja seveda za »ootratno« "(luksuzno) blago.
Kuhinja
Goveje meso v zelenjavini omaki.
Goveje meso skuhani z vsemi pridatki za govejo juho. Ko je kuhano, ga vzamem iz juhe in denem v takole napravljeno omako: v kožico denem dve žliei finga olja ali za debel oreh surovega masla, Ko je maščoba zavrela, pridenem eno žlico zelenega petršilja, žlico drob-njaka in žlico pehtrana. Ta zelenjad mora biti prav na drobno sesekljana. Nato pridenem dva stroka s soljo strtega česna in 4 šalotke, drobno sesekljane. Ko pražim par minut, pridenem pest drob-tin, zalijem s četrt1 litrom juhe ter pustim 10—15 minut vreti; nato pridenem meso. Po petminutnem vrenju okisatn z limoninim sokcm ter primešam ščep popra. Meso razrežem na kose in ga polijem s tem sokom. Kot pridatek dam kruhove ali močnate cmoke ali prazen riž ali popečen cel krompir. Tej množini zelenjave je primerno pol kile mesa.
Riževe klobasice za juho. Dve pesti riža opražim na žlici masti, zalijem ga s tremi osminkami vroče vode ali juhe ter kuham kakih 15 minut. Kuhan riž streseni v skledo. Ko se shladi, primešam jajce, drobno zrezanega petršilja in čebule, dve pesti drobtin in žlico sesekljanega kuhanega govejega, telečjega ?ii svinjskega mesa. Vse to prav dobro premešam in primerno osolim. Posebej imam pripravljene oblate. Te razrežem na štiri prste dolge in prav tako široke krpe, jih hitro zmočim v vodi, denem na krožnik ter na vsako krpo položim žlico nadeva. Oblat zvijem v obliko klobasice, pritisnem na konceh skupaj, omočim v raztopljenem jajcu, povaljam v drobti-nah ter ocvrem na masti. V skledo zložene polijem z vrelo juho. Ta fina juhi na zakuha je za boljša kosila. Riževe kloba-sice mi pa lahko služijo tudi kot samostojna jed. Na mizo jih dam z različno solato, s kislo repo ali zeljem ali pa s .posiljenim zeljem.
Sveži fižol z zeljem in rižem. Pol ii-tra zluščenega svežega fižola skuham v pol litni slane vode. Posebej kuham na debelo zrezano sveže zelje. Tega naj ho
en krožnik. Ko je zelje že skoraj popolnoma kuhano, vsujem vanj dve pesti vi-ža. Ta zmes naj vre četrt ure. Potem oiU denem fižol ter zabelim s prežganjem, ki sem ga napravila iz žlice masti in pol žlice moke. Ko prevre, je jed kot priku-ha ali kot samostojna gotova.
Sveže če Spije s fižolom. Pol litra zluščenega fižola in 20 svežih češpelj skuham. vsako zase. Za češplje rabini pol litra vode, za fižol tričetrt litra. Ko je oboje kuhano, zmešani skupaj ter dani gorko ali pa tudi mrzlo na mizo.
Svež fižol t jabolki. V slani vodi skuham liter oluščenega svežega fižola. Posebej skuham 4—6 olupljenih in na koščke /.rezanih jabolk. Ko je oboje kuhano, streseni skupaj, zabelim s prežganjem, ki ga napravim iz žlice masti in pol žlice moke. Dobro premešam in pustim, da še dobro prevre.
Sirove pogačke s i-ešpljami. Na deski napravim testo iz sledečih snovi: 20 dkg moke, 14 dkg kravjega sira, 14 dkg surovega masla, pol dkg kvasa, ki ga razrno-čim v dveh žlicah mrzlega mleka, oslaje-nega s kepico sladkorja, jajce in primerno soli. Testo dobro pognetem ter pustim pol ure počivati. Nato razvaljam za pol mezinca na debelo ter razrežem na štiri prste dolge in prav tako široke krpe. Na vsako krpo položim polovico olupljene in .« sladkorjem potresene češplje. Testo od vseh štirih oglov zapognem, devam drugo poleg drugega na pomazano pe-kačo in pustim pol ure shajati. Ko vzide, pomažem z raztepenim jajcem in pečem 20—25 minut v precej vroči pečici.
Sveže češplje kot kompot. Za kuhanje češpelj pripravim- četrt litra vode, osi a jene s 5 dkg sladkorja, in odišavlje-ne s koščkom cimeta in z odrezkom limonine lupine. Ko par minut vre, pridenem pol litra opranih češpelj in kuham tako, da polagoma vre 10—15 minut. Kuhane "ešplje stresem v skledo. Ko so hladne, jih dam na mizo.
Žemlje? narastek s svežimi eešplja-r»i. Tri žemljice zrežem na kocke, polijem jih z osminko mrzlega mleka in jih pokrijem. da se napoje. V skledi zmešam dve žlici kisle smetane z eno žii«o
sladkorja in enim rumenjakom, pridenem malo drobno zrezane limonine lupine in nazadnje sneg enega beljaka. V pomazano obliko devam menjaje napo-jene zemlje, nadev in na nadev pokla-dam razpolovljene češplje, ki jih potresem s sladkorjem. Na to zopet ostale zemlje in navrh zopet nadev. V pečici pečem 20—25 minut. Razrezane na koščke potresem s sladkorjem.
Češpljev kompot z opečenimi zemljami. Češplje kuham kakor je zgoraj povedano. Ko sc kuhane, jih streseni na želje, katere sem razrezala na Štiri dele in na obeh straneh opekla. Tudi te dam hladne na mizo.
Zarebrnice (bržole). Zarebrnice najprej osnažim s čisto ruto, odberem vso maščobo in prerežem na dveh ali treh mestih kožo, zato da se pri pečenju ne skrči. Nato potolčem vsako z lesenim kladvom, osolim, potresem z moko in opečem v plitvi ponvi na masti. Posebej zarumenim drobno zrezano čebulo. Nanjo pokladam na obe h straneh zapečene zarebrnice. Ko so vse zložene na čebuli, prilijem v pekačo, na kateri so se pekle, par žlic vode ali juhe. Zavret in dobro premešan sok vlijem po zare-brnicah, pokrijem in dušim toliko časa da so mehke.
Starši in dekleta,
ne prezrite!
Ker so pa posli Kolodvorskega misi-jona vedno bolj naraščali, se je kmalu pokazalo, da jim sama Ženska zveza, ki ima razen tega še polno drugih lepih in potrebnih nalog, ne bo kos, zato se je že letošnjo pomlad ustanovilo za nadaljnje vodstvo in oskrbovanje Kolodv. misijo-na posebno društvo, to je »Društvo za varstvo deklet«. Njegova nujna potreba je razvidna že iz zgorajšnjih vrstic, zato bi ga bilo pač odveč še posebe priporočati. Pravila so sestavljena jako lepo in sicer na ta način, da lahko društvo zajame prav vso Slovenijo. Članstvo se deli na ustanovne, ki plačajo enkrat za vselej po 500 Din, na redne, ki plačujejo po 60 Din letno in na izredne, ki
plačujejo vsaj po la Din letno. Članstvo stanuje lahke kjerkoli, če jih je pa v kakem kraju več, se pa združijo v društveno podružnico.
Že iz doslej povedanega je razvidno, da si je nadelo to društvo prevažno nalogo, ki ne zadeva le enega kraja ali enega stanu, tudi ne skuša doseči ciljev, ki bi bili v korist le majhnemu krogu, temveč je to stvar, ki se tiče prav vsega našega naroda, zlasti pa še našega kme-tiškega in delavskega ljudstva, saj gre za dušni in telesni blagor tisočerih njegovih hčera, ki so si v današnjih težkih časih prisiljene iskati ..kruha in zaslužka daleč od doma in prepogosto še pomagati tudi svojim onemoglim staršem ali nedoraslim bratcem in sestricam. Gre za to, da ne propade cvet našega naroda v mlakužah življenja, gre za to, da ostane naš narod po svojem ženstvu, po svojih bodčoih materah, zdrav in pošten na duši in na telesu.
Naloga tega društva zato ni, da vzdržuje le misijon na ljubljanskem kolodvoru, temveč da skuša osnovati slično skrbstvo tudi po vseh drugih velikih jugoslovanskih mestih, kamor zahajajo naša dekleta. Zlasti nujna sta Zagreb in Belgrad, kamor teče brez prestanka tok naših deklet. Pa tudi s samimi kolodvorskimi misijoni še dalekc ni izčrpana naloga tega društva, kajti neobhodno je potrebno, da jim tudi v vsem poznejšem času bivanja v teh mestih nudi stalno varstvo in zavetišče v vseh dušnih in telesnih potrebah. Potrebni bi bili v to svrho majhni domovi, kjer bi dobivala dekleta v času brezposelnosti vso potrebno oskrbo in od koder bi se jim skušalo najti čim prej novo službo. Neobhodno potrebna so prosvetna društva za slovenske služkinje in delavke v teh mestih, kjer bi našle primerno pošteno zabavo, potrebne so dekliške Marijine družbe in slovensko duhovno pastirstvo, kjer bi črpale duhovno moč in oporo v težkem boju življenja, po- * trebnih bi bilo še sto in sto drugih stvari, da ohranimo naša slovenska, katoliška dekleta, ki morajo po svetu za kruhom, zdrava in poštena. (Nadaljevanje)
ZA NAŠE MALE
Pesem
Vse je tiho v moji so'oi, vse je tiho sredi mraka; le kazalec v stenski uri čez sekundno sled koraka.
Vse je tiho v moji duši, vse je tiho kot v gomili. Ali tam ob srčni strani drobna pesem kvišku sili.
Dajte, dajte ji prostosti! Pesem vam je nežna stvarca: dva pri nas spomladi v kletki nam umrla sta kanarca.
Virgilij.
V nebesih
Živel je nekoč deček tako majhen, da je bil še čisto brez hudobije. Čuval je ovce nekemu kmetu v gorah. Nekega dne se je znašel blizu male cerkve, ko, je ravno zvonilo k pridigi. Deček je šel v cerkev in slišal duhovnika, ki je rekel: Kdor hoče priti v nebesa, naj gre ravno pot.« In deček si je dejal, da hoče priti v nebesa ter je poiskal ravne poti. Hodil je in hodil in prišel tako v veliko mesto in v tem mestu v lepo cerkev, kjer se je pravkar vršila slovesna služba božja. Gorelo je toliko luči m godba in petje in vse je bilo tako lepo, da si je deček mislil: zdaj sem pa v nebesih.
Ko je služba božja končala in so vsi ljudje odšli, je dečfek ostal še tam. Videl ga je cerkovnik, ki je ugašal luči, in ga je vprašal, zakaj je še tu in ga opominjal, naj gre domov. Deček je odgovoril: »Ne,- hodil sem tako dolgo, da sem prišel v nebesa, zdaj pa res ne grem iz njih.« Cerkovnik je šel župniku povedat, da je v cerkvi deček, ki noče ven, ker misli, da je v nebesih. In župnik je rekel: »Pusti ga, če misli tako!« Župnik je sam pristopil k dečku ter ga vprašal, ali bi ne hotel delati. Deček je odgovoril, da bi vse delal, samo da bi ostal v nebesih. Tn ostal je res v oni leni c»rkvi.
Pomagal je cerkovniku in župnikovi dekli ter bil jako zadovoljen.
Nekega dne je jedel kruh in ko je pogledal kvišku, je videl dete Jezusa, ki je bil jako suh. »Kako si reven,« je dejal, »vidi se, da ti niso dali jesti. Toda jaz bom delil s Teboj vsak dan svoj kruh.« Jazušček mu je pa dejal: »Daj lačnemu kruha in hranil boš mene!«
Na cerkvenih vratih je čepela starka in prosila milodarov. Deček je stopil k nji in ji dal polovico svojega kruha. Vrnil se je k detetu Jezuščku, ki je bil videti zadovoljen. Tako je delal vsak dan.
Nekega dne je pa rekel Jezuščku: »Revček, gotovo si brez matere, kakor sem jaz.« »Imam mater,« je odgovoril Jezušček, »in moja mati je tudi tvoja. Pojai k vratom!« Deček je šel k vratom, kjer je navadno stala revna starka. Toda tedaj ni bilo starke; bila je marveč sijajna gospa, ki mu je rekla: »Sem Mati božja in tvoja mati! Hočeš z menoj?« In vzela je v svoje bele roke že žuljavo ročico ubogega dečka ter ga odvedla v pravi raj.	Po Grimm-u.
Krojač na luni
Bil je krojač, ki je potoval na drugi svet in je zašel na luno. To je bilo luni všeč. — »Zebe me, podnevi in ponoči, zlasti še pozimi, in čisto prav bi mi bilo, ko bi mi kdo naredil gorak kožuh.«
Naj si je krojač hotel ali ne, moral je ostati na luni in takoj se je pripravil, da vzame za kožuh mero. Toda baš tedaj je imela luna prav veliko grbo, trebuha pa skoraj nič, tako da je bila videti kot bolan človek, ki čepi na klopi.
No, kožuh je bil kmalu dodelan in je luni dobro pristojal kljub njeni pokve-čeni postavi. Toda čujte! Ni trajalo dolgo, pa se je luna začela debeliti, njen trebuh je postajal vedno obširnejši in kožuh vedno ožji.
To je imel krojač zdaj spet dela, da ie na kožuhu paral in dostavljali Končno
se je lun« tako odebelila in zredila in postala okrogla, da je jelo krojaču zmanjkovati blaga in časa za vsakodnevne poprave. Pa je minilo tudi to in krojač je mislil, da bo imel zdaj mir in da gre lahko na dopust.
Toda, kaj se je zgodilo! Zdaj je jela luna od dne do dne bolj hujšati, da ji je postal kožuh kar ohlapen in je maha-dral na njej. Pa to ni bilo še najhujše. Najhujše je bilo to, da ji je zdaj grba zginila, trebuh je pa ostal kot prej; videti je bila kakor pajac, ki se zadenj«ko skriva na tla, — Ah, kaj je bilo spet dela za ubogea krojača! Venomer je moral popravljati, parati in odrezavati, da je bil kožuh spet primeren.
Končno, čez tri tedne, se je delo vendar pretrgalo. Luna je šla počivat in se več dni ni pokazala. Tedaj jo je krojač odkuril, kolikor so ga nesle noge, skrivši je zlezel z lune in se napotil proti nebesom.
Puščavniha
Neki puščavnik si je nasadil zelje. Prosi je potem Boga za dež, ker je menil, da bi bilo to najboljše zalivanje. In dež je prišel. Potem je prosil Boga za solnce, in tudi to je dosegel. Ko je pa pritisnila suša, je spet prosil za dež. Bog mu je tako naklanjal vreme, kakršno je želel — toda zraslo mu ni nič. Puščavnik se je pač tolažil, da je slaba letina v deželi, ker njegovo zelje ni uspelo, in je potrpel.
Kmalu nato je obiskal sosednega pu-ščavnika. Opazil je, da ima ves vrt poln najlepšega zelja, glavo pri glavi. »Ljubi sobrat,« ga vpraša začuden, »kako si pa ti vrtnaril, da imaš tako lepo zelje? Jaz sem Boga prosil za solnce in dež, in sem imel vreme kakršno sem hotel, pa mi ni nič zraslo.«
Drugi puščavnik mu odgovori: .Ravno zato, ker si hotel biti modrejši kot Bog in si ga hotel učiti, delati vreme, ravno 2ato ti ni nič zraslo. Jaz sem "i prepustil Bogu, naj naredi vreme, kakršno hoče, iti zato imam tako lepo 2elje.«
Vrabec
Ko je Stvarnik ptice stvaril in razpuščal kroginkrog: orla v goro, drozda v šumo, kosa v ložo, škorca v log.
Vsako ptico prej je prašal: >Kakšno suknjo naj ti dam? Kakšno grlo naj ti vtisnem? Voli sama! Nočem sam.«
Vsaka ptica je volila in hitela v dol in grič. Zadnji se je javil vrabec. Kaj je volil zadnji ptič?
»Večni Stvarnik!« vnet je prosil: »Mene pošlji v tiho vas! Daj mi suknjič kakor slavcu, kot strnadu daj mi glas!«
Vrabec volil je narobe, in narobe dar prejel. Kaj se hoče, kaj se hoče: »Kar si volil, tvoj je del!«
To so pele mile ptice, ko je vstala jim pomlad. Vrabec, kdo bo tebe slušal? Nisi slavec, ne strnad!
Kaj bo z mano!« Ptič je tožil. »Nič ne boj se!« In 2avzel Bog se zanj je: >Kot za druge, tudi zate bom skrbel!«
Virgilij. Kaj moraš vedeti
Kdo je prvi iznašel pisalni stroj? ( £981 B1«>1 'uoPPH9 u! ?InoS sat°S) Katera je največja knjižnica nasvetu?	('3<fu>l auohpui £ atajs is{ 'nznbjj a bdiuziiujj eupojb^)
Kje imajo Francozi zaprte svoje hudodelce?	(•BAHlupjj ut 0)s -3ui oua^i? al i5j 'auuaA-e^ nsjojo Kaj je to rabat?
('iutudn){ ud lef|jS3}po) Kako se imenujejo natakarji na 'adji? (-pjbnf;s :ijoao?zx 'p-reavajg)