XIV. tečaj 6. zvezek z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom Njih Svetosti papeža Leona XIII., Njih Prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generaljnega ministra celega frančiškanskega reda vrejuje in izdaja F*. Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina 6. zvezka. Sedomstoleinica rojstni sv. Antona Padovanskega . . . . Zg.idba sv. gorkumskih mnrternikov. IX. pogl. Ranocelnik. Omalius Zaničevanje cerkvenih obredov X. pogl. Hom nadalje zasmehujejo jetnike. Leouardova pridiga. Sv'-ri tožni vence. Častitljivi de1, II Keteri jo v nebesa šel. . , 1. Vnebohod po vnanjih razmerah. . . , . , 2. Vnebohod Kristusov po sadovih............................... BI ženi Janez z Aljvermje, tovariš sv. Frančiška. Šesto poglavje. O njegovi spokorni ostrosti. . . . . Mesečna duhovna samota ali pripravljanje na smert. Mesec junij. Dopoldansko premišljevanje. . Popoldansko premišljevanje. . . , Priporočilo v molitev.................................. Zahvala za vslišano molitev.......................................... 161. 164. 168. 172. 173. 176. 179. 185. 188. 192. 192. V GORICI. Hilarijanska tiskarna. _____________________________1895_____________________ Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr. Novosti. Vsprejemniea v pobožno družbo krščanskih družin v čast sv. družini nazareški, s podobico, posnetkom iz pravil, odpustki in dvema molitvama, pa drobnem papirju za v knjigo, sto komadov 1 gl. 50 kr., s podobico in molitvama na velikem lepem listu za v okvir 100 komadov 10 gld., dobiti v Katoliški Bukvami v Ljubljani. Mati prečudna. Šmarnice. Sestavil J. P. Toussaint, duhovnik luksenburške škofija. S pisateljevim dovoljenjem poslovenil Viktor S t e-s k a. Ljubljana, 1895 Založil V. Steska. Tiskala Katoliška Tiskarna. — Žal, da teh kratkih in lepih šmarnic nismo mogli naznaniti za letos o pravem času; ohranijo pa svojo ceno tudi za na daljo in jih torej priporočamo za drugo leto vsem, ki jih lotos niso brali. Cena vezani knjižici z erdečo obrezo je 60 kr. Na poslednjih 91 straneh stoje mašne in vb6 druge navadne molitve ; tako služijo te šmarnico lehko tudi za molitevno knjižico. Pomladni glasi posvečeni slovenski mladini. 5. zvezek. Uredil in založil Frančišek Finžgar. Prodaja Katol. Bukvama v Ljubljani in druge slovenske knjigarne. Cena jo terdo vezanemu izvodu 35 kr., broširanemu 25 kr., po pošti 5 kr. več. Dobiti so razen 1. tudi še V3Ì ostali zvezki. Prav radi bi bili naznanili to prijazno knj žico berž ko je izcšla ter jo priporočili tudi našim bravcem, ali stvar, ki smo jo želeli na lem mestu prej ko prej doveršiti, nam ni pustila potrebnega prostoru. Zdaj lehko spregovorimo o njej nekoliko obširniše in torej tudi, vsaj upamo, z nekoliko večo koristjo. Koristiti namreč gotovo želimo, kolikor jo le v naši moči, v vsakem oziru, in ne le temu zvezku, temuč tudi naslednjim, ki naj jih še prav mnogo izide z lepim naslovom : Pomladni Gljsovi. Tako bi namreč jaz imenoval to knjižico, ker se prav pravi gradovi, mostovi, vozovi, zidovi in torej tudi g 1 a-sovi, ne : gradi, m o s t i, v o z i, z i d i, g 1 a s i. Sicer je i-menoval Toman svoje pesmi tudi „G lasi domorodni-1, ali za sedanjo slovenščino, ko ne mislimo več na kako obče- ali vsaj ju-žnoslovensko mešanico, to prav tako ne bi bilo primerno Lepo pa prosim, naj gospodje pisavci te opombice ne jemljo za grajo ali celo osebno žaljenje, temuč za dobrovoljuo opozorjenje v pre vdarek ; to je le moja misel, ki jo rad spremenim, ako se mi pove kaj boljšega. In prav to velja o vsem, kar želim še nadalje povedati. Vstavimo se nekoliko pri ..popravkih11, ki sicer lepo pričajo o veliki natančnosti gospoda vrejevavca. «Popravi iu beri na str. 80. ne : „Kaj ne obljubijo11, ampak : „Cesa“ ; . .“ — Mesto je: «Obljubili so vsi, seveda. Kaj otroci ne obljubijo ?“ — Po pravici povem, jaz ne bi tu popravljal ničeser; saj se govori v resnici v takih primerih blizu le kaj, ne česa. Vsaj v mojem kraju se pr«ivi sicer: iz č č‘s, od č é‘s, tudi : v a r o v a ti se čč‘s ; ali : č é1 s n è’m a š, č č1 s se nò1 sì naya‘di,l ali kaj podobnega mislim da bi se težko vtegnilo kje slišati. Pravilo sicer res pravi, da ima stati v ni-kavnih stavkih rodilnik namestil tožilnika ; ali dajmo pravilom tudi po kako izjemo. Saj se vender menda sme reči, kaker se navadno govori: „Jaz nič ne vem; nisem nič videl in nič slišal11. Ako bi se reklo : »Jaz ničeser ne vem ; nisem ničeser videl, ničeser slišal** bi to pomenilo blizu ravno tisto, vender z nekako natančnišo določbo, da namreč od tega, o čemer je go- CVETJE z nito? intui Fraičišla. - -*sl s** 4* 4» 4» 4» 4* XIV. teč^j. V Gorici, 1895. 6. zvezek. Sedemstoletnica rojstva sv. Antona Padovanskega. Proti koncu 12. stoletja po Kristusu, namreč leta 1195, se je rodil gospodu Martinu Bilijonskemu v Lizboni na Portugalskem otrok, ki je imel biti eden najznaniših svetnikov božjih in ob enem največa slava in čast redu sv. Frančiška Asiškega. Sv. Frančišek je bil tedaj trinajstleten deček v svojem rojstnem mestu Asizu in se mu pač ni sanjalo, kako imenitnega duhovnega brata mu je Bog poslal na svet noter tam v daljni Lizboni. To je bil namreč sv. Anton Padovanski. Njegov oče je bil Martin Buljonski,1) eden izmej najmogoč-niših gospodov na Portugaljskem. Oče Martinov, torej stari oče sv. Antona, Vincencij po imenu, je bil prišel na Portugaljsko iz Flandrije, ne vemo natanko, ob keteri priliki. Eden najimenit-■niših njegovih prednikov je bil slavni in pobožni Gotfrid Buljonski, ki je peljal pervo križansko vojsko v Sveto Deželo ter bil, pridobivši Jeruzalem, vojvoda in varih božjega groba, ker ni hotel nositi kraljeve krone tam, kjer je Kristus nosil ternovo. Martin Buljonski je bil oženjen s plemenito gospo Terezo de Taveira, ki je bila kraljeve rodovine asturijske, in mu je ') Martim de Bulhso. — 162 — rodila razen našega svetnika še troje otrok. Ti so bili : Peter Martinovič Buljonski,1) Felicijana Martinova Taveira, mati služabnika božjega brata Aparicija, frančiškana, ki ga je ujec njegov, sveti Anton, od mertvih obudil, in Marija Martinova Taveira, ki je bila po zgledu syojega svetega brata nuna v samostanu sv. Mihela v Lizboni. Sv. Anton se je rodil na praznik vnebovzetja Marijinega in po stari portugiški navadi je bil na osmino tistega praznika kerščeu v veliki cerkvi lizbonski, posvečeni prav tudi vnebovzetju Marijinemu. Pri sv. kerstu so mu dali ime Ferdinand, na čast stricu, ki se je tako imenoval, kanoniku velike cerkve. Ko je vstopil Ferdinand v red sv. Frančiška, je pa ime Anton sprejel. ker je posebno ljubil in častil svetega Antona puščavnika. Hiša ali palača, kjer je bil sv. Anton rojen, je stala prav nasproti velike ceikve in se je spremenila pozneje tudi v lepo cerkev, ki je ohranjena do današnjega dne. Leta 1753 je stra-šan potres popolnoma porušil lepo mesto Lizbono ter pobil in posul okoli 60 tisoč ljudi; tedaj se je sicer poderla tudi cerkev sv. Antona, vender ne popolnoma; veča kapela 'se je skoraj čudežno rešila in tako zlasti tudi izba (quarto), kjer je naš svetnik pervič zagledal luč tega sveta. Cerkev se je po potresu spet popravila in pozidala in je ko cerkev sv. Antona še zdaj in bo čedalje bolj priljubljena vernim, ki jo obilo pohajajo. Ohranjen je še tudi kerstni kamen, kjer je bil 22. avgusta 1195 sveti Anton kerščen ; vrata do njega se že davno ne od-pro ko le o praznikih ; tudi ga je bilo treba prevleči z lesom, ker so ga bili začeli pobožni kristijani drobiti na kosce. Mi nimamo namena tukaj na daje popisovati življenja sv. Antona; omeniti smo lnteli le njegovo rojstvo, ker je letos ravno 700 let, kar je prišel na svet in se ta 7001etnica zlasti ta mesec (junij) na Portugaljskem z velikimi slovesnostmi obhaja. Sicer so, še ni tega davno, v Rimu odločili, da se nimajo obhajati stoletnice rojstva keterega koli svetnika, ker se v katoliški cerkvi sploh ne časti dan rojstva, temuč le dan smerti svetnikove, razen rojstva sv. Janeza Kerstnika in Marijinega. Vender je, kaker je zdaj očitno, v našem primeru zmagala pobožnost in navdušenost vernega portugalskega ljudstva, ki se ni dalo zaderžati, da bi se ne veselilo rojstva svojega najslav- ‘) Pedro Martins de Bulhso. — 163 — mišega moža. Sv. oče Leon XIII. so namreč v lepem pismu do 'patrijarha lizbonskega kardinalja Jožefa Neto, frančiškana, dovolili in pohvalili vse namenjene cerkvene slovesnosti, posebno tudi veliki mejnarodni katoliški shod, ki se ima obhajati na čast sv. Antonu v Lizboni od 25. do 23. junija. Tudi so podelili že .prej za 13. dan junija in celo osmino lizbonskemu mestu priložnost odpustkov kaker v svetem letu in spovednikom dotične pravice. Dasiravno se pa obhajajo poglavitne slovesnosti mesca ju->nija, vender tudi mesec avgust, mesec rojstva svetnikovega, ne bo brez njih, vsaj za eno izmej lizbonskih cerkev se napovedujejo za dni 15. do 18. avgusta, kaker natančniše naznanja por-tugiški „Glas sv. Antona.“ Kaker smo ob svojem času že povedali, izhaja namreč razen drugih časopisov, ki so namenjeni češčenju našega svetnika, omenjeni „Glas sv. Antona41 v raznih jezikih. Mi smo ga videli 'V francoskem, italijanskem in portugiškem. Poslednji ni samo ^prestava iz francoskega, kaker so morebiti več ali menj ostali; zlasti bo v njem, kaker je videti, življenje našega svetnika samostojno in obširniše popisano. Tudi več drugih mikavnih reči se bere v tem listu. Posebnega spomina vreden je v zadnjem zvezku pastirski list gori imenovanega kardinalja patrijarha lizbonskega Jožefa III. ravno o slovesnostih sedme stoletnice sv. Antona. Takega navdušenja, kaker se kaže v tem listu, mi hladni Slovenci pač nismo zmožni. Vender je sv. Anton Lizbonski — tako ga ne po krivici imenujejo Portugizi — tudi nam mej najljubšimi svetniki božjimi ; saj je nam vže v svojem •življenju nekako mej vsemi najbliže prišel in posebno zadnja leta -ga razen Marije skoraj bolj ko vse druge svetnike radi kličemo na pomoč v svojih stiskali in potrebah. Gotovo bomo storili prav, ako se ga ta mesec in naslednjega mesca avgusta o njegovi se-•demstoletnici spominjamo še s posebnišim češčenjem. Ti pa, ljubi sveti Anton, ki si ob svojem času stopal tudi po naših tleh in gotovo kedaj tudi verne Slovence imel mej svojimi pobožnimi poslušavci, ne pozabi na nas, zlasti v sedanjih naših velikih stiskah, ko se naše glavno mesto ne brez vzroka po tvojem rojstnem kraju imenuje slovenska Lizbona. Naj bi se ne imenovalo tako le po svoji žalostni nesreči, temuč še mnog» •bolj po tvoji posebni ljubezni in pomoči ! Zgodba svetih gorkumskih marternikov. IX. POGLAVJE. Ranocelnik obišče jetnike in je spodbujen od njih poterpežljivosti. — Qma-lius vodnik hezov. — Zaničevanje cerkvenih obredov. — Mej tem časom je prišel ranocelnik. Ko je videl p. gvardijana tako nečloveško in neusmiljeno zdelanega, njegov otečeni in ožgani obraz, njegov odeni in opraskani vrat, ga je spreletela groza in ni se mogel zderžati solz. Gvardijan ga smehljaje vpraša : „Čemu jokaš, prijatel ?“ Ta odgovori : „Kako bi se ne jokal, ker vidim, kako grozovito so s teboj ravnali !“ Gvardijan mu pa reče : „Meni se pa to še prav malo zdi, kar sem do sedaj terpel za svojo vero, ko je naš Gospod Jezus Kristus toliko za nas terpel, da se nikaker ne da primerjati naše terplje-nje ž njegovim. Zavoljo tega sem pripravljen, z božjo pomočjo, še grozovitiše martre, da. tudi najgrenkejšo smert preterpeti za svojo sv. vero.14 Ko sta se nadalje tako ljube/.nivo pogovarjala, je zdravnik vprašal p. gvardijana. kaj je čutil in mislil takrat ko so mu bili dali verv okoli vrata. .Gvardijan je na to rekel: rZ nekim posebnim veseljem je bilo napolnjeno moje serce, da sem bil za vrednega spoznan preterpeti smert zavoljo spoznavanja sv. katoliške vere.“ Na to je ves prevzet od velikega hrepenenja terpeti za Jezusa, vskliknil : „0, kako malo in lahko je bilo to, kar sem doslej preterpel zavoljo imena Jezusovega, mojega preljubega Gospoda, ki je toliko preterpel za me grešnika ! O. da bi mi dal Bog to milost, da bi moje truplo ud za udom na kosce razsekali, zavoljo katoliške vere14. Ko je to rekel, so se neketeri vojščaki bližali ječi in Teodor je zato opominjal p. gvardijana, naj bode tiho, da ga ne bodo slišali vojščaki in se mu zarad takih besed še kaj hujšega ne pripeti. Toda Nikolaj se ni dal prestrašiti, teniuč še bolj glasno, tako da so ga lahko slišali vojščaki, je rekel : „Naj store z menoj, kar koli hočejo ; naj me derejo in pečejo, jaz sem pripravljen vse preter-peti“. To so v resnici besede, podobne onim sv. marternika Ignacija, ki je pisal v svojem pismu do Rimljanov, iz hrepenenja po terpljeuju, da želi naj pride nadenj ogenj, križ, divje zveri in vse martre pekla, da le Kristusa dobi. Ko je na to Teodor — 165 — izrazil upanje, da se bo posrečilo prizadevanju njegovih sorodnikov, sprositi mu slobodo, je ponovil Nikolaj besede, ketere je rekel pred kratkim svojemu nečaku : „Ako Bog da, se ne bo nigdar zgodilo, da bi jaz zapustil svoje sobrate in le za se prostost sprejel ; temuč siliti hočem na to, da ako le enega in naj je on tudi najnižji mej nami k smeiti obsodijo, tudi meni ne prizanesejo, temuč me puste ž njim skupaj terpeti in vmreti^ kaker sem vže večkrat obljubil svojim bratom. “ Te besede je sveti mož večkrat#ponovil sè vso odločnostjo, kaker je pravil pozneje ranocelnik. Čudovita moč milosti božje ! Ž njo okrepčan se služabnik božji ni bal nobenih težav, nobenih mar-ter, da on si je celo želel smert, ketere se vender vsaki boji. Z dušo in telesom se je on vsega popolnoma Bogu daroval. To veliko milost božjo pa on tudi ni prejel nepridoma. temuč ona je obrodila tudi pri drugih mnogo lepega sadu ter vnela v njih sercih pravo pobožnost in ljubezen božjo. To velja pred vsem o zdravniku samem. Poprej je bil nekoliko omahljiv v veri, pa besede in poterpežljivost p. Nikolaja ga je tako vterdila, da se ni kar nič pomišljal dobro storiti marternikom, čeravno je s tem postavil v nevarnost svoje lastno življenje. Vsaki dan jih je o-biskal v ječi, včasih se je pustil za nekaj časa celo zapreti ž. njimi skupaj, da bi se mogel bolj prosto in zaupljivo ž njimi pogovarjati. Skrivaj jim je tudi prinesel čisto spodnjo obleko za preobleči, okrepčevalne pijače in razne druge reči, ki jih je mogel skrivaj pod obleko v ječo prinesti. Sploh je imel od tega časa naprej toliko gorečnost za katoliško vero in toliko spoštovanje do njenih spoznavalcev, da so ga hezi vže zato sovražili. Mej drugim je kazal svojo gorečnost tudi s tem, da je sprejemal v svojo hišo pregnane redovnike in redovnice ter jim stregel z veliko gostoljubnostjo, čeravno je vedel, da se s tem postavlja v veliko nevarnost. Kmalu na to so ga hezi v resnici tudi vergli y ječo zavoljo teh del kerščanskega vsmiljenja, pa po prizadevanji njegovih soroduikov so ga berž zopet spustili. Družba strelcev ga je pa iz števila udov izbrisala z velikim zaničevanjem in sramotenjem. Zavoljo tega preganjanja je šel on sè svejo ženo in otroci prostovoljno iz mesta. Marsiketero skušnjo je moral še prestati ; kot zvest in pravi katoličan je živel do smerti, ki ga je pobrala dvajset let po marterniški smerti njegovega svaka. Vernimo se toraj k svetim marternikom. — 166 — Pervega julija, (lan pred praznikom obiskanja Marije device, je prišel v Gorkum Janez Omalius obiskat marternike, seveda ne s takim namenom kaker je prišla Marija k Elizabeti, temuč kakeršnega je imel Herod, ki je hotel obiskati Jezusa, novorojenega kralja judov. Ta Omalius je bil prej kanonik v Litihu. pozneje pa je odpadel od katoliške vere. Ni bil sicer imeniten po rodu, toliko bolj pa znan zarad svojega roparskega in bogoskrunskega življenja ter je kar dilitel pretenje in morijo proti duhovnikom, redovnikom in drugim služabnikom božjim. Tega je poslal s posebnimi naročili iz Brile v Gorkum Viljem Marški, zagrizen sovražnik katoličanov. Omalius je imel le še eno roko, drugo je bil zgubil pred nekkj meseci, ko je bil morski razbojnik in zvest tovariš Lumnijev. Nekega dne so namreč dohiteli na morju bogato obložene španjske ladije, s keterimi so izvažali Španjoljci svoje blago na Francosko in v Beljgijo. Ravno cvetna nedelja je bila, tri dni poprej ko so se polastili ^povodni hezi44 mesta Brile. Poskusili so oropati ladije, toda Španjoljci, keterim kaker je znano v takih nevarnostih ne vpade tako hitro pogum, so branili svoje premoženje in življenje s toliko serčnostjo, da so postrelili mnogo vojščakov Lumnijevih, Omaliju so pa desno ■roko odsekali ; prisilili so tudi derznega sovražnika k naglemu begu. Precej ko je prišel Omalius v Gorkum, je šel naravnost v ječo ter pričel derzno in serpo gledati jetnike, kaker bi jih hotel požreti. Na to se zadere nad njimi : ..Vedite vi farji in bogožerci {tako jih je imenoval, zaničevaje najsvetejši zakrament), da me .je semkaj poslal moj gospod, grof Marški, s tem namenom, da vas vkažem vse obesiti." Berž odgovori na to p. vikarij, preši-njen z govečnostjo sv. marternikov : „Stori tedaj hitro, kar govoriš ; mi vas ne bomo pustili čakati ; vsi smo pripravljeni, tudi eden se ne bo obotavljal.14 Ko je grozoviti rabelj te besede slišal, je kar besnel od jeze, škripal sè zobmi ter strašno preklinjal in žugal jim. ,0, vi kervoločni psi!44 Te besede je izgovoril zato ker je po krivici dolžil duhovnike, da so oni podšuntali vlado, •da je dala vsmertiti neketere krivoverce. Sv. cerkev sploh ne zagovarja nobenega prelivanja kervi, ona se trudi le duše nesrečnih pridobiti za Kristusa. Jetniki so se malo zmenili za pre-.klinjevanje in žuganje zdivjanega človeka ter prenesli vse tiho in poterpežljivo. Tisti dan je prišel v ječo (ne ve se, kedo ga je bil poslal) — 167 — rabelj, vzel iz žepa nekoliko vervi ter jih pokazal jetnikom z besedami: „Vidite, kaj je to ?" P. gvardijan in neketeri bratje so precej odgovorili : ,,Hvala Bogu, da smo vže tako daleč." Berž na to slečejo neketerim redovnikom goreujo obleko, kaker bi se imela tisti trenutek sodba nad njimi izveršiti. Toda yse to je bilo le na videz, da se je napravil jetnikom veči strah. Rabelj je pa vender obderžal njih oblačila in tako so morali terpeti vbogi bratje hud mraz do konca svojega terpljenja, zakaj spodnja obleka jih je malo mogla braniti mraza, posebno po noči. Mej tem ko se je tako nevsmiljeno ravnalo z brati, so se beži norčevali iz cerkvenih obredov in pesmi. Eden od njih je znal na pamet nekoliko kitic cerkvene pesmi, ki se je po neke-terih krajih pela na praznik svetih aposteljnov Petra in Pavla ter je začel prepevati. Posebno glasno je pel te besede : »Neronova jéza je odločila na različen način vmoriti vaju, kneza aposteljnov, vaju, zmagovalca v raznih bojih; tebe Peter naj bi združil s Kristusom križ in tebe, Pavel, meč." Na ta način je zlorabil brezbožni pevec slavospev aposteljnov v zasmehovanje niarternikom, ne da bi pomislil, kako v mnogem oziru presega njegova in njegovih tovarišev zdivjanost, besnost Neronovo. Zakaj Neron ni bil kristijan in tudi ni vkazal martrati svetili a-posteljnov pred zveršitvijo smertne kazni. Ob enem je bil on mogočni rimski cesar, ki je imel postavno oblast, čeravno jo je nepostavno rabil. Ti ljudje pa so bili kristijani, rojeui od kerščanskih starišev, in ne le od mladosti v cerkvi vzgojeni, temuč tudi dobro podučeni v cerkvenih navadah in obredih, pred kratkim še pravi otroci cerkve in deležniki svetih skrivnosti. Kaker hitro pa jih je okužila kriva vera in so se odcepili od katoliške cerkve, pa so bili berž spremenjeni tako rekoč v divje zveri in nobene meje ni poznala njih grozovitost proti svojim prejšnjim tovarišem in bratom. Ko so dobili s puntarstvom proti postavni oblasti moč v roke, je bilo videti, kaker bi imeli svoje največe veselje nad terpinčenjem in zaničevanjem vernih katoličanov. Vkazavali so-razne martre, razne smertne kazni, ne zmeneč se za pravico, brez vsake sence človečnosti, temuč le po svojem sovraštva in besnosti polnem sercu. Najbolj žalostno pri tem pa je bilo to, da mej njimi niso bili le priprosti svetni ljudje temuč tudi odpadli duhovniki in redovniki, ki so ob enem sè svojo vero zatajili tudi svoj stan. Naj berž je spadal mej te tudi tisti človek, ki — 168 - je brez napake pel latinske besede iz cerkvene pesmi. Sploh so bili iz te verste ljudi vsi pridigarji, ki so jih takrat imeli razuzdani krivoverci. Od njih smemo po pravici reči to, kar pravi sv. Janez o krivovercih sploh : Iz mej nas so izešli, toda niso bili iz nas ; ke bi bili namreč iz nas, bi bili gotovo z nami ostali (l Jan. 2, 19). Toda vernimo se nazaj k naši zgodbi. V takih okoliščinah so mislili marterniki vsak trenutek da jih bodo zdaj pa zdaj obesili ter so se zato pripravljali na smert z veliko pobožnostjo ; posebno so se trudili očistiti svojo vest v natančni in skesani spovedi. Sicer so zaupali na vsmiljenje božje, vender niso hoteli zanemarjati od njega postavljenih pripomočkov milosti ; prav pogosto, so se jih posluževali kar je bilo tudi prav in pametno. Sicer so se pa zadovoljili surovi vojščaki za zdaj s tem, da so vboge jetnike tako strašili in jih oropali obleke, kaj hujšega ž njimi storiti se pa takrat niso upali. X. POGLAVJE. Hezi še nadalje zasmehujejo jetnike. — Pridiga Leonardova v župni cerkvi. — Katoličani se trudijo brez vspeha. — Prihodnjo noč so se zopet pridervili pijani vojščaki v ječo ter pričeli zasmehovati jetnike. Po dva in dva redovnika so skupaj zvezali, jih postavili tako sparoma v versto ter jih peljali iz ječe kaker bi šli v procesiji. Na to so jim vkazali peti : „Menibi pojte ! Zdaj greste slovesno v smert.“ Radi so slušali marterniki ter z veselim glasom pričeli peti zahvaljeno pesem. Neki vojščak se je na vso moč deri ter na pamet izpel celo «erkveno pesem. Iz tega smemo sklepati, da nekedaj ni bil le dobro podučen katoličan, temuč najberž tudi v cerkveni službi. In zdaj se je dal rabiti v to, da je zaničeval nedolžne mar-ternike ! Na ta način so pripeljali jetnike do nekega vterjenega prostora v gradu, kjer so se neketeri hezi pri polni mizi kratkočasili in celo noč pijančevali. Neketerim jetnikom se je to sumljivo zdelo ter so mislili, da jih čaka zdaj zadnja večerja ; toda to je bil prazen strah. Vojščaki so imeli le ta namen, da bi se po svojem popivanju kratkočasili s tem, da so se iz nesrečnih jetnikov norčevali in z gerdimi besedami jih zbadali. Da bi jim napravili še veči strah, so jim dali kocke v roko in posodo, kamer naj bi jih vergli. Na to jim vkažejo : *Zdaj verzite — 1 f>9 - vsi kocke v to posodo in koger bo zadelo, ta lo pervi obešen, drugi pa po versti za njim". Na to surovo povelje je odgovoril p. Nikolaj krepko in mirno : „Ni potrebno dolgo kockati ; jaz sem prav pripravljen, da me pervega obesite : jaz vže vem, kaj se pravi obešen viseti, ker sem to pred kratkim skusil11. — Ko so se vojščaki vže naveličali noičevati se z jetniki, so jih zopet nazaj v ječo peljali na enak način kaker poprej iz ječe. Pri tej procesiji pa so bili edino le redovniki. Zakaj ostale jetnike so bili prejšnji dan na prošnje in prizadevanje njih prija-telov preselili iz temne, podzemeljske ječe v neko izbo v zgoranjem delu grada, kjer so tudi nekoliko lepše in boljše ž njimi ìavnali. Toda tudi tamkaj niso bili popolnoma zavarovani pred zasmehovanjem brezbožnih ljudi. Posebno veliko je imel prestati župnik Nikolaj Popelj. K njemu je prišel neki krivoverski gorkumski meščan po imenu Lavrencij Tilman ter ma rekel : „Ali se še spominjaš, kako si šel nekedaj sè svojim Ma-homedom (tako je nesrečnež imenoval Najsvetejše) po ulici in kako si nas pogledal, kaker bi nas hotel predreti z očmi, ko si šel mimo moje in mojih prijatelov hiš ? Kaj ne, ti si hotel paziti, bo li kedo pokleknil ali ne, da bi nas zatožil in izdal v smert. Zdaj ste pa padli vi v jamo, ketero ste hoteli kopati drugim. Upali ste tukaj vterditi vaše papeževstvo in ohraniti sè silo. Toda jaz sem dobro vedel, da se ne more dolgo vzderžati vaše mali-kovavstvo. Zakaj, ako je padlo na Angleškem in Nemškem, kak» bi moglo ostati tukaj.“ Na te besede krivoverca je Nikolaj malo ali nič odgovoril, zakaj bolj pametno se mu je zdelo molčati kot govoriti. Pripoveduje se pa, da je ta človek in še neki milar zè vso silo delal na to, da bi vse duhovnike in redovnike v Gorkumu polovili in pomorili. Toda pustimo zdaj za nekaj časa jetnike v ječi. Nas ednji dan, na praznik obiskanja preblažene Device Marije, je stopil v tako imenovani veliki cerkvi župnik Leonard na pridižnico. Na ravno tem svetem kraju je nekedaj v svojih pridigah večkrat rekel : „Kederkoli bom stal na tej pridižnici, boste slišali od mene edino le čist» resnico.“ .Poslušavcev se je vse terlo ; toda težko je povedati, ali ni bilo več volkov in kozlov, kaker pa zvestih ovčic. Prišlo je mnogo hezov, ki so željno pričakovali, da bodo slišali čisto in neskaljeno besedo božjo, seveda v svojem pomenu, kaker so mislili, da jim je bil obljubil Leonard. Toliko število takošnih poslušavcev župnika Leonarda ni — 170 — prav nič zbegalo, temuč kaker vselej je tudi zdaj oznanjeval prepričevalno edino le pravi in čisto katoliški nauk. Pridigoval je o Mariji preolaženi devici ter najpoprej proti krivoverskim anabaptistoni, ki so tajili, da je Sin božji iz Marije meso na se vzel, dokazal, da je Marija res mati božja in kraljica nebes ; na to je zavernil krivoverce, ki so govorili, da se ne sme Marije častiti, niti na pomoč klicati. Proti starejšim krivovercem je. z veliko učenostjo jasno dokazal vedno devištvo Marijino. Slednjič je, kaker je bila njegova navada, povabil v svoje stanovanje vsakega, ki je morebiti nasprotnega mnenja ali keteremu pridiga ni še razvozlala vseh dyojba, da bi mu doma še enkrat lepo razložil katoliški nauk ter ga dokazal sè sv. pismom in spisi cerkvenih učenikov. Ta pridiga je lep dokaz odločnosti in značajno-sti župnikove, zakaj gotovo mu ni bilo neznano, da ga bodo odslej liezi še bolj preganjali zavoljo te odkritoserčnosti. S to svojo pridigo je pa tudi pokazal veliko ljubezen dobrega pastirja do sebi izročenih ovčic, ko jih je s toliko gorečnostjo in navdušeno zgovornostjo opominjal k stanovitnosti v veri. Svojo gorečnost je bil on razodel vže prej, posebno v tisti pridigi, ki je bila zadnja predilo so liezi zasedli mesto. V njej je spodbujal svoje someščane k stanovitnosti v katoliški veri in k zapriseženi zvestobi do svojega kralja ; ob enem jim je tudi povedal razne razloge za izročitev in proti izročitvi mesta. ^lej drugim je rekel : „Ako sprejmete prihajajoče trume liezov v mesto, vam bodo obljubili vse mogoče ; pa skusili boste kmalu, kako malo jim je mar za svoje obljube in pogodbe. Tudi oni, ki tako nesterpno čakajo njih prihoda, ker pričakujejo od njih mnogo dobička in koristi tudi ti bodo videli, kako jih je ogoljufalo njih upanje. Potem boste, žalibog prepozno, vsi spoznali, kakošne ljudi ste sprejeli41. Sklenil je z besedami : „Ke bi ne ljubil duš, ki so izročene v mojo skerb, resnično, ni-kedar bi ne bil tako govoril." 'l'o pridigo je imel ob priliki obletnice posvečenja neke kapelice, ki je stala blizu mestnih vrat. Ker je bila premajhina za toliko posTišalcev je bila pridiga zunaj na prostem. Ravno tisti dan pa in tisto uro so v predmestju ki je bilo tik mestnih vrat pod vodstvom liezov nabirali vojščake. Edino mestna vrata so toraj ločila župnika in sovražne heze. Lahko je bilo tedaj sklepati, da bodo izvedeli te njegove besede ter mu hudo zamerili. Leonard je sklenil svojo pridigo o Materi božji na praznik njenega obiskanja, neglede na to, da so ga poslušali ne le hezi — ITI — iz mesta, ternuč mnogi ptujci, ki so bili prišli z vojščaki v mesto, sè sledečim opominom : Rotim vas, dobri in zvesti meščani E bodite stanovitni in terdni v katoliški veri, naj pride nad vas,, karkoli hoče.“ Posebno te zadnje besede so na vso moč razdražile lieze ; zakaj spoznali so, da on ni govoril po njih želji, temufr da je oznanjeval popolnoma katoliški nauk. Zavoljo tega so odslej iskali prilike, da ga spravijo v ječo in vmore z drugimi jetniki skupaj. Vender se niso upali kar tako brez povoda iz-veršiti svojega namena, ker so se bali ljudstva. Zakaj odločni katoličani so bili vsi zavzeti za svojega gorečega župnika in tudi omahljivci so mu bili naklonjeni. To je bil tudi vzrok, da se hezi niso derznili razbiti in vničiti svetih podob, ne leta 1566,. ko so po družili krajih tako divjali, ne pozneje, čeravno je bilo mesto Gorkum vže v njih oblasti. Slednjič so seveda storili tudi to zločinstvo, pa še le po tem, ko so bili postavili na stražo tako po ulicah, kaker posebno še okrog velike cerkve veliko število vojščakov, ki so branili vpor ljudstva. Župnik Leonard je bil tedaj vže tretji dan iz ječe ter je prosto hodil po mestu. Mnogo dobrih njemu naklonjenih meščanov ga je obiskalo. Mej temi je bila tudi mati p. gvardijana, Henrika po imenu, sedemdesetletna, častitljiva in katoliški veri zvesto vdana gospa. Dobra mati je bila, kaker si lahko mislimo, v veliki skerbi zarad svojega sinu ; vpraševala je župnika : »Povejte mi vender, gospod župnik, kje je moj sin sè svojimi sobrati ? Ali ne pridejo tudi oni kmalu semkaj ?“ Leonard ji reče : »Dobra mati ! rad bi si dal ušesa odrezati, ke bi jih mogel zdaj tukaj imeti, rešene iz ječe S tem je hotel le od daleč in varno naznaniti materi, v kako veliki nevarnosti je njen sin sè svojimi tovariši. Sicer so se ravno takrat z veliko vnemo potegovali za jetuike neketeri katoliški meščani, toda brezvspešno, ker so jim od druge strani na vso moč mnogi nasprotovali ter poskušali vse, kar bi moglo pogubiti jetnike. Mej tem se je naznanilo župniku Leonardu, da je mogoče odkupiti za določen znesek denarja tovariša Nikolaja Poplja, le precej je treba odšteti denar. On je skerbel berž, da denar skupaj spravi. Ali malo previdno in modro je storil, da ga je izročil nekemu glumaču, ki je hodil okrog po semnjih, ljudi sleparil z nekakimi čarovnimi deli ter jim prodajal kot zdravilo razne vražarske reči. Oba župnika, zlasti mlajši, sta *ga bila večkrat vže okregala, da razširjuje mej priprostim ljudstvom tako prazne — 172 — ■vero. Ker je pa Nikolaj videl, da nič ne izda nobena beseda in nobeno opominjevanje, je večkrat prosil mestno gosposko, naj vender ne terpi več v mestu tega brezbožnega in polmjšljivega človeka. Toda naklonjenost in prizanesljivost, ketei’o so kazali s tem človekom neketeri mestni svetovalci, je vničila ves trud iu vse prizadevanje vnetega in skerbnega župnika. Ta goljuf tedaj in slepar je obljubil, da hoče za določen znesek denarja dobiti od liezov prostost za župnika Nikolaja, pa le pod tem pogojem, da njemu prepuste vso to reč. Bahal se je na vso moč, kolik vpliv ima on pri hezih in koliko velja pri njih njegova beseda. Zaupali so mu ter izplačali potrebni denar. Ali kaker hitro je imel zanikerni človek plen v rokah, pa je skrivaj v bežal iz mesta. Tako se je tudi zmaščeval s tem gerdim djanjem za vse, kar je župnik govoril in storil proti njegovim sleparijam ter vničil serčne želje toliko pobožnih duš, ki so se trudile z velikimi žertvami, da rešijo iz nevarnosti svojega dušnega pastirja. Sveti rožni venec. (P. L. H) Častitljivi del. II. Kateri je v nebesa šel. In Gospod Jezus, ko jim je bil izgovoril, je bil v nebesa vzet, in sedi na desnici Božji. Marka IR, 19. Vstajenje od smerti našega Izveličarja je najterdnejša podlaga naše svete vere ; je zagotovilo, da je naše bogočastje pravo Božje častje ; je zagotovilo našemu upanju, da bomo tudi mi vstali iz groba ; je veselje in tolažba vsem, ki hodijo po tej solzni dolini in hrepene po večnosti. Toda vstajenje Kristusovo je doveršeno še le z njegovim vnebohodom. On ki je prišel iz nebes, ki je kot človek hodil med ljudmi, ki je terpel in vmerl na križu, on je moral vstati od mertvih, moral se je verniti k nebeškemu Očetu, da dokaže, da je Bog in človek ob jednem ; da ima moč, življenje pustiti, pa ga zopet nazaj vzeti. Kristus Jezus je dal življenje na križu za odrešenje sveta, pri vstajenji ga je zopet vzel, šel v nebesa in sedi na desnici nebeškega Očeta. — 173 — Vnebohod Jezusov je neizrečene pomembe deloma za njegovo osebo, deloma za vse verne kristijane, ki bodo kot udje njegovega telesa ž njim živeli večno. — Premišljujmo vnebohod Kristusov po vnanjih razmerah, pa tudi po sadovih. I. Vnebohod po vnanjih razmerah. Kristus ni šel precej po vstajenji v nebesa, ostal je še 40 dni na zemlji, prikazal se je večkrat učencem, in pri raznih prilikah si je prizadeval, dokazati jim, da je resnično vstal, da res živi ; govoril je ž njimi, jedel je ž njimi, Tomažu je ponudil -roke in stran, naj potiplje ter se sam prepriča. — Razredimo po evangelistih prikazovanja Jezusova po versti in imeli bomo to-le sliko : Tretji dan po smerti je šel Jezus pred sončnim vshodom zmagonosno iz zapertega groba, nič ni zaderžavalo preobraženega telesa, ne teža, ne širnost, ne neprezornost — šel je iz .zapečatenega groba, kaker je prišel pozneje skozi zaperta vrata. Sedaj je prišel angelj iz nebes, odvalil kamen, preplašil éuyaje, da so zbežali. Ko so prišle žene zjutraj zgodaj z mazili, da bi mazilile truplo, našle so grob odpert in prazen ; precej so naznanile dogodek apostoljem. Peter in Janez sta hitela h grobu, žene pa za njima. Peter in Janez vidita samo mertvaške perte ; polna začudenja gresta nazaj domov, žene tudi, sama Magdalena ostane pri grobu in joka ; s tem je zaslužila, da vidi Jezusa v podobi vertnarja, spozna ga še le, ko jo pokliče po imenu M a-rija; po tem je šla za ženami ter jim povedala, da je videla Jezusa. — In glej ! sedaj jih sreča Jezus vse skupaj, rekoč „Po zdravljene b odite “. — To je pervo prikazanje. ) 1, 12. <) Mat. 7, 21. — 190 — jzemlji spovedovale, pa slabo1). Hočeš tudi ti k njim priti ? Prišel pa boš, ako boš nevredno prejemal svete zakramente, posebno pa še, ako si, ali boš zamolčeval smertne grehe pri spovedi. ,„Gdor se na persi tolče, pa ne poboljša, grehe vterjuje, pa ne odjemlje“, pravi sveti Avguštin.2) »Grešil sem, iu v pričo tebe sem hudo storil3), ker nisem deržal tvojih svetih zapovedi, o moj Bog. Ni zapovedi, da bi je ne bil prelomil. Gdo pa spozna vsak greh, »gdo spozna pregreho® '?*) Ali, kaj bo z mano, o moj neskončno pravični sodnik, ko mi boš že na zadnjo uro vse grehe razodel ? »Kaj bom počel, keder bo Bog vstal mene sodit? in ko bo prašal, kaj mu bom odgovoril?113 5 *) Pobožni kra'j Ezekija se je zelo jokal na smertni postelji"), sveti Hijeronim, ki je čez sedemdeset let bičal svoje telo, ostro se postil in drugo pokoro delal za svoje grehe, on je zdihoval : »Kolikerkrat premišljujem ta dan (sodbe), vselej se tresem na celem telesu”7). Kako se bom tresel še le jaz, ki sem grehu tako vdan, ko me že zdaj vest tako peče po vsakem storjenem smertnem grehu ? Kaj bom začel, ko mi boš začel kazati greh za grehom in njih hudobijo ? Se ne bom nigdar grehu odpovedal ? bom vedno nosil nemirno vest ? Oh ne, svojo vest bom očistil z dobro veliko spovedjo (ako je še nisi opravil), in za vsako spoved bom svojo vest dobro spraševal, zelo bom skerbel, da bom resnično obžaloval svoje grehe, vseh smei’t-nih se obtoževal in po spovedi zelo varoval, da ne bom padel v stare grehe. O moj Bog, poterdi ta moj sklep, keterega sem zdaj napravil s tvojo sveto pomočjo. 2. Bolniku delajo nemirno vest posebno grehi, ketere so drugi zavoljo njega delali, jih delajo in jih bodo še po njegovi smerti. Krivoverec Berengar je rekel na smertni postelji: „Kma-lu bom moral stopiti pred sodnji stol božji in dati račun od svojega življenja. Glede svojih grehov, upam, da so mi odpuščeni, ker sem delal pokoro zanje, glede grehov pa, ketere so storile osebe od mene zapeljane, se zelo bojim, da bom pogub- ‘) P. Belleoias, Christianus pie morena, vol, 2 adjut XIII. 2) Thom. Hybernicl : Flores sanctorum, verb. peccatum. ’) Ps. 50, 6. *) Ps. 18, 13. 5) Job. 31, 14. «) 4. Kralj. 20. ’) In Matth. — 191 — Ijen, ker ne veni, kako bi jih popravil.“') Zoper takega grešnika vpijejo za maščevanje zavoljo njega pogubljene duše v peklu, njih starisi, boter, botra, svetnik patron, angelj varih, ker jim je vzel tovariša; zoper njega vpije za maščevanje Kristusova predraga Kri, ki je bila zanj zastonj prelita. — Ako te zdaj vest peče in očita, da je, ali bo pogubljena kaka duša, ker si jo pohujšal sè slabim zgledom, sè slabim svetovanjem, nagovarjanjem v greh, ali ji na poti bil. v dobrem jo zaderže-val, oviral, norčeval se iz nje, oh, precej popravi pohujšanje ; sam začni spodbudno, pobožno živeti, zapeljane, pohujšane osebe pa nagovarjaj, naj se z Bogom spravijo z dobro spovedjo, moli in pokoro delaj zanje, da boš zadostil božji pravici. Drugači se boj, da ne bo prišla zavoljo tebe pogubljena duša iz pekla po te iu te potegnila sè sabo v večni ogenj, da boš ž njo tam terpel, kamer si jo s pohujšanjem pripravil. „Gdor pohujša keterega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v globočino morja11.* 2) Gorje, tedaj meni, ako bom druge pohujševal in satanu pomagal zapeljevati duše, ketere je Kristus odrešil sè svojo Rešnjo Kervjo. Koliko greha so že drugi storili zavoljo mene ker sem jih v greh napeljeval, slabo svetoval, priložnost greh delati j im dajal z nespodobno obleko, ker jih nisem opominjal, svaril pred grehom. „Gdo spozna pregreho (vse svoje grehe)? Očisti me mojih skrivnih grehov in zavoljo ptujih zanesi svojemu hlapcu"3 *), zakaj, bojim se, da tudi meni praviš, kar si rekel Kajnu o moj Bog: „Kaj si storil? Glas kervi tvojega brata vpije z zemlje do mene. Zato bodi preklet,"*). Ali „zavoljo ptujih grehov zanesi svojemu hlapcu," pohujšane duše bom z besedo, lepim zgledom, in molitvijo od greha odvračeval in k pobožnemu življenju spodbujeval, za svoje in njih grehe pa pokoro delal in tako upam, da bom vsaj nekoliko popravil dano pohujšanje in pomiril svojo vest. Ravnal se bom po izreku svetega Leonarda Portomavriškega : „Rajši vmreti, kaker smertni greh storiti*.5) ‘) P. Segneri, il cristiano istruito p. r. 21. 2) Mat. 18, 6. s) Ps. 18, 13. *) 1. Mojz. 4, 10. iu 11. 6) Manuale sacro. — 192 Priporočilo'v molitev. V pobožno molitev se priporočajo : Nadškof Bernardin Dal ‘Vago, liekedanji naš redovni generalj (P. Bernardin Portogruar-ski), f v Kvarakili 7. majnika t. 1. ; č. p. Bonifacij P a v-liček, mašnik 1. reda sv. Frančiška naše okrajine, y v Zagrebu ; rajni udje tretjega reda skupščine g o r i š k e : Mihael ("Jožef) Flajban v Kojskem, Marija (Magdalena) 'fcomavli v Gorici, Andrej (Frančišek) Ipavec v Gorici, Ana (Marija) Cekuta v Gorici, Rozalija (Barbara) Dnrjava v Ročinju, Anton (Frančišek) Bavcon v Pervačini. Zahvala za vslišano molitev. S T i r o 1 j s k e g a g. apr. 1895. O neki priliki mi je obtičala majhna pa zelo koničasta koščica v goltancu. Prizadeval sem se na vso moč, da bi jo spravil s kašljem ven. A vse zastonj ! Koščica se je še tembolj zabadala ob strani goltanca. Poskušal sem yse mogoče načine, a pomagalo ni nič. Slednjič mi pade v glavo misel, obrniti se do sv. Antonija. Mislil sem si — besed izgovoriti nisem mogel — : ^,0 sv. Antonij Padovanski, pomagaj mi !“ Ob jednem sem naredil tudi obljubo to naznaniti v ^Cvetju^. In glej ! Zakašljal sem .še jedenkrat in — koščica je skočila pri tej priči iz goltanca. Pred nekaj meseci sem se na levi roki tako strašno opekel, da se je koža na vseli prstih in dlani spremenila v velike mehurje. Roke nikakor nisem mogel rabiti. Bati se je bilo, da udari vročina in oteklina k srcu. Tudi sedaj sem se zatekel k najbolj izvežbanemu zdravniku — k sv. Antoniju in obljubil uslišbo oz. naniti v „Cvetju“, če ne bode nič nevarnega in bode oteklina kmalu izginila. In nisem se varal ! Sv. Antonij se je tudi sedaj pokazal mogočnega priprošnjika. Oteklina se ni sirila niti za spoznanje in čutil nisem od takrat nikake bolečine. Roka je bila v štirnajstih dneh zdrava, tako, da sem jo že lahko rabil in sedaj še sledu ni po opeklini. Velik je Bog v svojih svetnikih ! Ob jednem pa se tudi priporočeni pobožnim čitateljem „Cve-tjau v molitev, da bi mi Bog dal po priprošnji sv. Antona in sv. Jožefa milost, srečno dovršiti zrelostni izpit. B. L. K., osmošolec. vorjenje, ničeser ne vem in nisem videl niti slišal ničeser o tisti reči ; ničeser bi bil tukaj torej nekak partitiven rodilnik. »Na str. 93. ne ,,Korsiko“, ampak: „Korziko.“u — Korzika je le nemška' izreka ; izvirna in v italijanščini pač tudi še zdaj navadna je K orsi k a. Po naše bi torej ne bilo napak rečeno: „Kó‘rsìka.“ „Na str. 122., 127. ne : ,,1'enezev44, ampak: „Penezoc““. — Ako pišemo „S 1 o v e n c e v, ne „S 1 o v e n c o v, smemo in moramo dosledno pisati tudi »penezev44, ne »penazov44. Tistemu z namreč, ki je iz starisela dz, je par c (t. j. ts) in, ka-ker o, tako je torej tudi tisti z mekak glas; terd je stari z, ki je nastal iz g ali