Materinska ljubezen.
Slaviii ruski pisatelj Turgenjev je pripavedoval nekoč tole zgodbo:
Bil je star deset let. Oče ga je vzel s seboj na lov. Prodirala sta skozi goščo in nenadoma zleii iz gr-raovja ptica. Mladi Turgenjev Tes v lovskem navdu-šenju ustreli in — zadene. Bil pa je silno vznemirjen, ko je frfotajoča ptica padla k njegovim nogam. Živ-ljenje je že ugašalo v njenein telescu, pa vendar se je s poslednjiini močrni dvignila in trudoma sfrfotala k svojemu gnezdu; materinska Ijubezen je bila moč-nejša kot smrt. V gnezdecu so bili mladiči, nebogljeiii vsi, ki niso slutili nesreče, ki je zadela njihovo mater. Prestrašeiii so čivkali, ko je priletela v gnezdo mati in jih pokrila s svojim mrtvim telescem. Še v smrti je bil njen pogled poln materiuske ljubezni, še v smrti je hotela varovati svojo deco. Mladi Turgenjev je šel h gnezdu in ko je pogledal vanj, je videl mrtvo ptico, ki ga je gledala z očitajočimi mrtvimi očmi. Ta pogled ga je pretresel in ves zamišljen je stopil k očetu:
»Oče, kaj sem storil!« je obžaloval.
Oče pa se ni oziral na njegovo žalost in je rekel: »Dobro si meril, sinko; to je bil lep uspeh za prvi strel. Kmalu boš dober lovec«
»Nikdar ne bom lovec! Nikoli več ne boin ubil za zabavo živega bitja. Nočem take zabave. Življenje je lepše kot smrt!«