Veliki Vrh pri Šmarju 7 SI 1293 Šmarje – Sap Kontakt: Primož Pucihar primoz@pucihar.com T: 041 618 841 Prodaja: Zemljišča v obrtni coni Predstruge – zazidljiva Regija: Dolenjska Upravna enota: Grosuplje Občina: Dobrepolje V Obrtni coni Predstruge, ob regionalni cesti med naseljema Ponikve in Predstruge (Dobrepolje) se nahaja več zazidljivih parcel, velikosti od 3.000 m2 do 14.000 m2. Zemljišča so utrjena in izravnana na zazidalno koto ter komunalno opremljena. Oddaljenost od avtoceste je 16 km. Velikost obrtne cone je 100.000 m2. Cena za kvadratni meter je 90 €, v to ceno je vključen komunalni prispevek in urejanje zemljišč. Pričetek gradnje objektov je možen od septembra 2017. Spoštovani bralci Našega kraja. Bojan Novak Pred vami je prva številka v novem letu. Po pestrem decembru je prišel januar, prvi res zimski mesec, ki nas je skoraj vsak dan vabil na toplo. Z mrazom je prišla tudi umirjenost, saj je bilo precej manj prireditev in dogodkov kot mesec prej. A to še ne pomeni, da januarska številka ne prinaša zanimivega branja. Ravno nasprotno – med platnicama bo­ste našli številne zanimive prispevke. V začetnem delu si lahko preberete odlične novice iz občinske stavbe. Po dolgem času lahko poročamo o začetku gradnje prve faze šolsko-športnega cen­tra OŠ JVIZ Dobrepolje. V bližini obsto­ječega vrtca je že postavljena gradbena ograja, občinska uprava je dobila zeleno luč za zadolževanje in za začetek gradnje vrtca. Naša občina ima tudi že veljaven proračun za leto 2017, saj so ga svetniki sprejeli na seji konec decembra. S koncem decembra se je končala še ena odmevna dobrodelna akcija v reži­ji Slavka Pajntarja -Pinkija. V prvih ja­nuarskih dneh je dobrodelne prispevke podaril dvema socialno ogroženima dru­žinama in skupini mladih zdravnikov, ki se odpravlja na odpravo v Papuo Novo Gvinejo. Ljubitelji zgodovine in kulturne dedi­ščine boste prišli na svoj račun ob pre­biranju odličnih prispevkov Anke Novak in Petra Vodopivca, ki predstavlja knjigo o našem slavnem rojaku Tonetu Kralju. Anka Novak predstavlja 10-letno trajanje etnološke zbirke. Zagotovo veliko dobre­ga branja. Ob tej priložnosti se zahvalju­jem predvsem neumorni Anki Novak, ki s svojimi prispevki skrbi, da naša dobre- N aš kr a j poljska kulturna dediščina ne gre v poza­bo. Vabim tudi druge občane, ki skrivate bogato znanje o preteklih dogodkih in razmerah v naših krajih, da jih predsta­vite, saj bo le na ta način bogata ljudska dediščina živela naprej tudi v današnji »google« dobi. Mitja Peček v januarski številki objavlja prvi del strokovnega prispevka o popla­vah. Drugi del zanimivega in koristnega branja bo zaradi obsežnosti objavljen v naslednji številki. Pomemben del v številki zavzema kultura. Bliža se čas našega kulturnega Ustanovitelj glasila je Občina Dobrepolje. Naslov uredništva: Videm 35, 1312 Videm-Dobrepolje. Odgovorni urednik: Bojan Novak. E-pošta: nas-kraj@dobrepolje.si, gsm: 031 536 121. Lektoriranje: Mojca Pipan. Tisk: PartnerGraf d.o.o. • Oblikovanje in prelom: Auroragraf d. o. o. Glasilo izhaja enkrat mesečno v nakladi 1330 izvodov. Naslednja številka Naslednja številka izide v petek, 24. 2. Rok za oddajo prispevkov je 14. 2. 2017. praznika in tudi zato je vsebin s tega po­dročja nekoliko več. Naj vas opozorim na dva prispevka – na intervju z direktorico Mestne knjižnice Grosuplje gospo Rožo Kek in našo knjižničarko Jasmino Mersel Šušteršič ter na prilogo Vrtiljak mladih. Po nekaj mesecih so mladi pisci pod vod­stvom mentorice Larise Daugul ustvarja­li zanimive novinarske prispevke. Bogate so tudi tokrat strani šole in vrt­ca, še posebej opozarjam na objavljen razpis za vpis otrok v vrtec in na vabilo na zanimivo druženje v Hiški eksperimen­tov. Sredi februarja bo namreč v prosto­rih OŠ Dobrepolje gostovala ljubljanska Hiša eksperimentov. Poleg šolarjev si bo­ste lahko zanimive eksperimente v po­poldanskem času ogledali tudi vsi drugi občani. Na straneh, namenjenim našim dru­štvom, je zapisanih veliko poročil z do­godkov in prireditev ob koncu leta 2016, našli pa boste tudi nekaj povabil na do­godke. Turistično društvo vas že zdaj vabi na vsebinsko bogat izlet po poteh Toneta Kralja. Pričakovati je velik odziv, zato se prijavite čim prej. Prav za konec pa vas opozarjam še na prošnjo CDS Grosuplje, ki tudi s pomočjo Našega kraja išče pro­stovoljce za delo z otroki in mladostniki. Želim vam obilo dobrega branja in vse lepo do izida naslednje številke. ¦ Kaz a l o Iz občine .................................. 4 Obvestila ................................... 8 Kulturna dediščina ................... 15 Aktualno .................................. 22 Intervju ................................... 24 Vrtiljak mladih ......................... 27 Kultura .................................... 35 Iz dobrepoljske ambulante ....... 38 Iz vrtca in šole ......................... 40 Iz društev ................................ 44 Pisma bralcev ........................... 54 Šport ........................................ 55 Zahvale ................................... 57 Spoštovane občanke, dragi občani, cenjeni bralci občinskega glasila Naš kraj. Najprej se vam moram zahvaliti za po­slana voščila, za vse dobre želje, za vse spodbudne besede za leto 2017, prek vo­ščilnic ali SMS-sporočil. Hvala vsem, ki ste izrazili pohvalo za božično-novoletno okrasitev v naši občini, ki je letos skro­mnejša kot prejšnja leta, a nam popestri praznično vzdušje. Mesec januar nam je prinesel pravo zimo, nizke temperature in sneg. Zimska služba zgledno vzdržuje lokalne ceste in javne poti. Za razliko od prejšnjih let dobivamo na občino od občanov veliko pohval in izraženega zadovoljstvo glede pluženja in posipanja cest. Torej, časi se le spreminjajo, da poleg pozitivne kriti­ke občani vidijo tudi dobre stvari, kar me tudi razveseli. Še naprej se bomo trudili, da bo varnost na naših cestah dobra, s tem pa bomo vsi zadovoljni. V mesecu decembru smo se potrudi­li, da je bil proračun Občine Dobrepolje za leto 2017 sprejet na občinskem svetu skupaj z vloženimi amandmaji brez gla­su proti in je bil objavljen v Uradnem listu RS ter dan kasneje tudi veljaven. Torej smo na začetku leta sprejeli veljav­ni proračun in opravili vse dejavnosti. Veliko truda vlagamo v razpisno doku­mentacijo za izgradnjo vrtca, ki bo ob­javljena na začetku meseca februarja. V fazi analize je razpis za izbiro izvajalca za izgradnjo kotlovnice na biomaso za JVIZ OŠ Dobrepolje. V pripravi sta razpisna dokumentacija agromelioracij in izgra­dnja poti na komasacijskem območju za prijavo na razpis Ministrstva za kmetij­stvo RS. Ob ugodni rešitvi se bodo dela začela izvajati konec letošnjega leta in morajo biti zaključena v letu 2018. Izbranega imamo izvajalca za izgra­dnjo kabelske kanalizacije za prestavitev transformatorske postaje v vasi Cesta. Daljnovod od transformatorske postaje pri Stari luži se pokabli (gre v zemljo) do središča vasi. Po prestavitvi transforma­torske postaje bo izvedena rekonstrukci­ja lokalne ceste od železniškega prehoda do središča, vzporedno pa bo potekala izgradnja nadomestne poti ob železnici. Na naslednji februarski seji Občin­skega sveta Občine Dobrepolje bo na dnevnem redu potrditev Občinskega prostorskega plana (OPN). Pridobili smo vsa pozitivna soglasja vseh soglasodajal­cev. Po več kot desetih letih bomo dobili pomemben dokument, ki je potreboval vrsto usklajevanj in raznih presoj. V zaključni fazi je izdelava protipo­plavnih ukrepov za Videm, Kompolje in Struge, ki je že bila predstavljena na občinskem svetu, predstavljena bo tudi v Strugah. Študija prinaša ukrepe, ki bodo bistveno izboljšali poplavno varnost v naši občini. Študija bo podlaga Odlo­ku sprememb in dopolnitev OPN, ki ga bomo začeli takoj po sprejetju prostor­skega načrta. V Strugah smo imeli sestanek predse­dniki vaških odborov Struge, člani sveta staršev PŠ Struge, ravnatelj Ivan Grando­vec in gospod župnik Marinko o viziji in prihodnosti PŠ Struge. Projekcija posameznega šolskega leta glede števila učencev na PŠ Struge za pri­hodnje petletno obdobje je pokazala, da se v šolskem letu 2019/20 pojavi trojna kombinacija tretjega, četrtega in petega razreda, v šolskem letu 2020/21 pa trojna kombinacija sedmega, osmega in deve­tega razreda. Trojna kombinacija za višje razrede je vprašljiva zaradi izvedbe kako­vostnega pouka. Vsi smo menili, da je šola v Strugah izjemnega pomena, je središče dogajanj in bomo naredili vse, da bo še naprej uspešno delovala. Torej nas čaka zgle­dno sodelovanje staršev, šole in občine, da bomo še naprej ustvarjali pogoje za kakovosten pouk. Torej se moramo po­truditi, da bo na šoli večje število otrok, kar je poroštvo za uspešno delovanje PŠ Struge. Počasi pridobivamo vsa potrebna soglasja za izgraditev križišča na Vid­mu proti Mali vasi in ureditev križišča ter asfaltiranje cestišča v Bruhanji vasi, kar predstavlja varnejše šolske poti. Iz­gradnjo bomo začeli takoj po pridobitvi vseh soglasij in izbiri izvajalca. ¦ Prižgana zelena luč za začetek gradnje novega vrtca, sprejet tudi proračun občine za leto 2017 Poročilo s 15. redne seje občinskega sveta 15. redna seja občinskega sveta je potekala v četrtek, 22. decembra 2016. To je bila zelo pomembna seja, saj sta bili obravnavani in sprejeti vsaj dve odločitvi, ki bosta odločilno vplivali na dogajanje v občini letos. Sprejet je bil proračun za leto 2017, obenem pa tudi sklep o zadolževanju, kar bo omogočilo zadolžitev za potrebe izgradnje novega vrtca. Bojan Novak Tisti četrtkov večer se je začel na pro­slavi ob državnem prazniku, malo kasne­je pa so se v sejni sobi zbrali vodstvo ob­čine in večina svetnikov. Glede na dnevni red se je napovedovala še ena dolga seja. Kasneje se je izkazalo, da so vsi vpleteni predhodno razrešili vse dileme in odprta vprašanja, tako da je seja potekala v kon­struktivnem vzdušju, kar se je odrazilo tudi na sprejetih sklepih. Najpomembnejši dokument za delo­vanje občine je vsako leto prav gotovo občinski proračun. Na začetku razprave je župan povedal, da je bila javna razprava bogata in zelo pestra. Na podlagi mnenj občanov in va­ških odborov je župan na seji predlagal 7 amandmajev na predlog proračuna: 1. povečanje postavke za gasilski dom Zdenska vas, 2. povečanje postavke za gasilski dom Kompolje, 3. sofinanciranje vadbenega gasilskega poligona, 4. zmanjšanje sredstev za dodatno za­poslitev za urejanje zemljiškoknjižnih zadev na občini, 5. povečanje sredstev za nagrajevanje športnih dosežkov (Veselka Pevec), 6. povečanje sredstev (3500 evrov) za trajnostni razvoj, 7. povečanje sredstev za ureditev luže v Bruhanji vasi – za pridobitev soglasij in izdelavo projektne dokumentacije. V razpravi je bilo odprtih še nekaj vprašanj, po njej pa so svetniki vložili še dva amandmaja: 8. sprememba višine prerazporeditev s strani župana, 9. povečanje sredstev za vodovod Vo­dice. Vsi amandmaji so bili nato soglasno sprejeti, prav tako predlog sklepa o le­tnem programu ravnanja z nepremičnim premoženjem Občine Dobrepolje (s pre­dlagano spremembo) ter kadrovski načrt za leto 2017. Brez glasu proti je bil sprejet tudi celoten proračun za leto 2017. Po sprejemu proračuna je občinski svet sprejel tudi sklep o zadolževanju, ki bo občini omogočil zapreti finančno konstrukcijo za projekt izgradnje vrtca, ki je tako lahko stekla takoj po novem letu. Med pomembnimi točkami dnevne­ga reda lahko omenim tudi seznanitev z idejno zasnovo protipoplavnih ukrepov za Kompolje in Struge. Pripravljavka je predstavila tri različne variante – uredi­tev struge skozi Kompolje in gradnjo za­drževalnika Potiskavec, razlivanje vode v Logih in varianto s predorom in zadrže­valnikom Potiskavec. V razpravi je bilo ugotovljeno, da je trenutno ekonomsko najbolj racionalna varianta usmerjanja vode v Loge, ta va­rianta pa naj bi bila vredna približno 2 milijona evrov. Treba se je zavedati, da so to za zdaj le predlogi rešitev, do izbire konkretne rešitve pa je treba izvesti še veliko meritev. Občinski svet je po razpravi dal bese­do tudi predstavnikom javnosti. Brane Brodnik iz Vaškega odbora Kompolje je potrdil, da je bila na sestanku vaškega odbora kot najbolj optimalna izbrana varianta »Logi«. Pri tem je pomembno tudi, da bi v tem primeru cesta do Strug v času poplave ostala prevozna. Predlagal je še, da se k reševanju položaja pristopi čim prej, nekaj manjših zadev pa naj se vključi že v okviru veljavnega prostorske­ga načrta (del pri Rupi). Predstavnik JKP Grosuplje, Janez Vi­rant, je nato predstavil predlog cenika storitev javne službe vzdrževanja ob­činskih cest, pločnikov, avtobusnih po­stajališč in javnih parkirišč v naši občini. Župan je pojasnil, da sta bili lansko zimo vzdrževanje in pluženje zgledno urejeni in da ni bilo pritožb občanov. Po razpravi je bil predlagan in izglasovan sklep, da se predlagani cenik sprejme in se objavi na spletnih straneh Občine Dobrepolje. Občinski svet je obravnaval tudi zapi­snik 14. redne seje in ga z nekaj dopolni­tvami sprejel. Sledila je točka, ki je po poslovniku na vsaki seji – županovo poročilo o izvede­nih in načrtovanih delih v občini. Župan je predstavil, kako napredujejo tekoči projekti in kako se pripravlja dokumen­tacija za nekatere načrtovane projekte. Jože Prijatelj je ponovil svoje vpraša­nje o zaključku projekta kanalizacije Po­nikve in prosil za podatke o končni ceni projekta. Nada Pavšer je opozorila, da je treba v načrte zapisati ureditev vodovoda na Vodice. Župan meni, da ni še vseh šte­vilk (cena), na katerih bi temeljila ocena potrebnih sredstev. Obeta se sestanek na to temo na Ministrstvo za okolje in pro­stor RS. Judita Oblak je spraševala glede ča­sovnice preplastitve ceste v Ponikvah, župan pa ji je pojasnil, da Direkcija RS za infrastrukturo izbira izvajalca za pre­plastitev. Alojzij Palčar je zahteval posebno toč­ko na naslednji seji občinskega sveta, in sicer o gradnji čistilne naprave Bruhanja vas. Ob tem je še vprašal, ali bo pri čistilni napravi zbirno središče za odpadke. Žu-pan je odgovoril, da bo razprava o čistilni napravi Bruhanja vas na naslednji seji, zaradi nasprotovanja vaščanov Bruhanje vasi pa zbirnega središča pri čistilni na­pravi ne bo. Isti svetnik je spraševal še glede po­bude vaščanov Predstrug za sestanek o kamnolomu. Župan je povedal, da je občina podjetju KPL poslala prošnjo za sestanek, ki naj bi bil v januarju. Proti koncu seje je dobil besedo član nadzornega odbora Peter Ž nidaršič. Svetnike je seznanil z dopolnitvijo pro­grama dela Nadzornega odbora Občine Dobrepolje za leto 2016. Zaradi odsto­pa predsednika je prišlo do spremembe programa dela – namesto pregleda po­stopka izgradnje pločnika bodo pregle­dali kadrovanje na občini in coaching za občinsko upravo. Seja občinskega sveta se vedno konča s točkama Pobude in vprašanja ter Ra­zno. Alojzij Palčar je vprašal, zakaj so sve­tniki dobili sporočilo Policijske postaje Grosuplje. Župan je povedal, da se mu je zdelo prav, da so seznanjeni z varnostnim stanjem v občini. Svetnik je predlagal, da pride enkrat na leto komandir Policijske postaje Grosuplje pojasnit varnostno sta­nje v občini, in župan je obljubil, da bo vabljen na naslednjo sejo. Alojzij Palčar je vprašal še, kdaj bodo svetniki dobili načrt dela za leto 2017 (terminski in vsebinski načrt). Župan je obljubil, da bodo načrt pripravili. Na vprašanje, zakaj v naši občini ob poseb­nih praznikih nimamo slavnostnih sej občinskega sveta, je župan odgovoril, da tovrstnih sej ne predvideva poslovnik, zato ga bo treba dopolniti. Judita Oblak je vprašala, zakaj ni pre­gleda izvedbe sklepov s prejšnjih sej. Poudarila je težavo konflikta interesov in spraševala, ali ima občina sprejet načrt integritete. Menila je še, da termin sklica seje nekaj dni pred božičem ni primeren z vidika družin in ohranjanja vrednot. Vprašala je še, kako je s podpisom ane­ksa s KPL-jem za leti 2015 in 2016. Župan je pojasnil, da pripravlja pre­gled izvedbe sklepov. Načrt integritete je pripravljen in veljaven. Župan je izrazil še upanje, da bo sestanek s KPL-jem skli­can čim prej, na njem pa se bodo pogo­vorili tudi o omenjenem aneksu. Jože Prijatelj je ponovil vprašanje s prejšnjih sej – kam vozijo material kami­oni skozi Kompolje ob nedeljah dopol­dne? Župan je pojasnil, da ima občina za gradnjo suhokrajinskega vodovoda dve deponiji, kamor se odvaža material, a da ob sobotah in nedeljah tja materiala ne vozijo. Mira Grm je izrazila zadovoljstvo, da je skoraj narejeno novo igrišče v Tisovcu. Vprašala je, če je KPL plačalo dva računa, ki ju je izstavila občina. Izrazila je željo po javni razsvetljavi v Kompoljah (na Kr­vicah). Vprašala pa je še, če bi lahko jav­ne površine urejala društva, ne pa Javno komunalno podjetje Grosuplje. Marko Marolt je ob koncu povedal, da bo treba zapolniti eno mesto v odboru za gospodarstvo (odstopil je Primož Šte­fanc), zato bo objavljen razpis. ¦ Koledar prihajajočih dogodkov Petek, 27. 1. 2017 Pravljične urice v knjižnici (17.30) Petek, 27. 1. 2017 Domača tekma članske ekipe FK Dobrepolje (Velike Lašče, 20.00) Sobota, 28. 1. 2017 Koncert Vokalne skupine Mavrica (Jakličev dom, 19.00) Petek, 3. 2. 2017 Pravljične urice v knjižnici (17.30) Petek, 10. 2. 2017 Pravljične urice v knjižnici (17.30) Petek, 10. 2. 2017 Domača tekma članske ekipe FK Dobrepolje (Velike Lašče, 20.00) Sreda, 15. 2. 2017 Hiška eksperimentov (OŠ Dobrepolje, od 15.00 do 16.00) Četrtek, 16. 2. 2017 Hiška eksperimentov (PŠ Struge, od 14.00 do 16.00) Petek, 17. 2. 2017 Pravljične urice v knjižnici (17.30) Sobota, 18. 2. 2017 Domača tekma članske ekipe FK Dobrepolje (Velike Lašče, 19.00) Četrtek, 23. 2. 2017 Občni zbor Astronomskega društva Pegaz (OŠ Dobrepolje, 18.00) Petek, 24. 2. 2017 Pravljične urice v knjižnici (17.30) Zaključek decembrske dobrodelne akcije Slavko Pajntar - Pinki je večino decembrskih večerov tudi letos preživel ob stojnici v središču Vidma, mimoidočim ponujal tople napitke in z njimi kramljal. Dobrodelno akcijo sta sicer zasnovala skupaj z županom Janezom Pavlinom. 11. januarja se je akcija končala ob podelitvi zbranih sredstev izbranim prejemnikom. Bojan Novak December vedno prinaša številne prilo­žnosti za druženje. Skoraj vsak večer smo se v središču Vidma zbirali občani. Veliko je bilo prireditev, ki so privabile precej lju­di, večkrat pa nas je pot mimo Pinkijeve stojnice zanesla bolj ali manj naključno. Glasba, vonj po čaju in kuhanem vinu ter velik bel snežak so privabljali staro in mlado. Prostovoljni prispevki, ki smo jih za kozarček toplega napitka prispevali, so šli v dobrodelne namene. Žal se tudi v naši občini najdejo po­samezniki in družine, ki si zaradi takega ali drugačnega razloga težko privoščijo tudi najosnovnejše dobrine. Največkrat je kriva bolezen, in tako je bilo tudi pri dveh družinah, ki sta ju snovalca akcije letos izbrala in jima podarila vrednostne bone za nakup hrane. V sredo, 11. ja­nuarja, sta bili obe družini povabljeni k stojnici, kjer jima je Pinki ob odsotnosti obolelega župana izročil donacijo, ki jo je oplemenitilo še podjetje SPAR Slovenija. Družina Mustar in par Lilijana ter Robert Flisar so prejeli prehranske bone po 200 evrov, ki jim bodo olajšali vsaj prve me­sece letošnjega leta. Preostanek zbranega denarja sta Pinki in župan namenila štirim mladim zdrav­nikom, ki se letos poleti pod okriljem lju­bljanske Medicinske fakultete odpravlja­jo na trimesečno odpravo v oddaljeno Papuo Novo Gvinejo, kjer bodo posku­šali po svojih najboljših močeh pomaga­ti zdravniške oskrbe potrebnim domači­nom. Klemen Krašovec iz Predstrug se je vljudno zahvalil za donacijo. Povedal je, da jim bo denar prišel še kako prav, saj bodo z njim nakupili zdravila in drug zdravstveni material za delovanje. Za Pinkijem je tako še ena dobrodel­na akcija, s katero je povezal številne ob­čane. Ob predaji sredstev se je spomnil dobrodelne akcije leto nazaj, ko je zbra­ni denar namenil letošnji dobitnici zlate paraolimpijske medalje, strelki Veselki Pevec. Izrazil je pričakovanje in prepri­čanje, da bosta obe družini in skupina mladih zdravnikov znali oplemenititi zbrana sredstva na podobno učinkovit način kot Veselka, le da vsak na svojem področju. ¦ Drugačnost nas bogati V torek, 22. 12. 2016, so člani folklorne skupine Čukec iz društva Sožitje Grosuplje (v katerem so tudi občani Dobrepolja) obiskali učence OŠ Toneta Pavčka v Mirni Peči. Staša Hočevar Zajc Učenci 1. in 2. razreda OŠ Toneta Pavčka so se na tisti dan zbrali že pred začetkom pouka. Ob pomoči učiteljic so iz različne odpadne embalaže izdelovali prikupne snežake in izdelali so jih veliko. Tokrat s svojimi izdelki niso okrasili učilnic ali drugih šolskih prostorov, ampak so jih izdelali za osebe s posebnimi potreba­mi, obisk katerih smo na šoli načrtovali že kar nekaj časa. Med ustvarjanjem je pogovor nanesel tudi na to, kdo so osebe s posebnimi potrebami, po čem se razli­kujejo od nas, česa si želijo, česa verjetno ne marajo, kako so videti … Neposredna vprašanja, preproste mi­sli in iskreni pomisleki so oblikovali naše pogovore. Učiteljice smo jih usmerjale z besedami, hkrati pa smo se zavedale, da se otroci sprejemanja drugačnosti učijo od nas odraslih predvsem preko naših dejanj in manj preko besed. Zato je bilo srečanje s člani društva Sožitje Grosuplje v prostorih naše šole še prav posebno doživetje za vse nas. Že njihov prihod je bil nekaj posebne­ga. Skupina nasmejanih, zgovornih lju­di, ki je počasi prihajala proti naši šoli, je privabljala poglede naših šolarjev. Nikomur od njih ni bilo težko pridržati vrat, pokazati poti do stranišča ali postre­či kave in čaja. V športnem kabinetu smo jim pripra­vili prostor, da so se lahko pripravili na nastop. Naše goste je pozdravil ravnatelj šole, Danijel Brezovar, ki je že na začet­ku iskreno in navdušeno podprl idejo o obisku članov društva Sožitje na naši šoli. Društvo Sožitje in folklorno skupino Čukec, ki deluje pod njegovim okriljem, sta predstavili gospa Nevenka Zrnec in gospa Zofka Rogelj. Sledil je prvi splet plesov in pesmi. Plesalci in gledalci so bili nekoliko zadr­žani samo na začetku. Potem pa so se eni in drugi sprostili in avla naše šole je utri­pala v ritmu harmonike, petja, ploskanja, topotanja z nogami in veselih vriskov. Na koncu plesa so male dlani naših šolarjev ustvarile neverjetno glasen aplavz. Plesalci so se gledalcem tudi osebo predstavili. Tako smo o njih izvedeli zelo zanimive reči: nekdo je odličen športnik, ta je poletel v državo, ki je mi še po ime­nu nismo prepoznali, oni peče odlične potice, nekdo je napisal odlično pesem, eden izmed njih lepo ustvarja, ta je iskre­no zaljubljen … Učenci so jih poslušali z začudenjem. Kaj se je takrat podilo po njihovih glavicah, so razkrili šele kasneje v učilnicah. Povem vam, bili so pozitivno presenečeni in navdušeni! Za zaključek so nam predstavili še en splet. Naše noge so tudi tokrat težko ostale pri miru in na koncu nam je bilo kar malo žal, da nismo še mi zaplesali z njimi. Ob koncu so učenci našim gostom izročili še darilca in razšli smo se enotnih misli. Naše poti so različne, vendar se z lahkoto prepletejo in tečejo tesno vzporedno, če le dovolimo, da nas navdahne iskrenost, in če si upamo odpreti srce. Mi smo svoja srca odprli in preživeli čudovito dopoldne. Poleg tega pa smo zagotovo naredili tudi korak k sprejemanju drugačnosti in razbijanju stereotipov ter tako obeležili 3. de­cember, ki je od leta 1992 mednarodni dan invalidov. ¦ Center za socialno delo Grosuplje išče prostovoljce Center za socialno delo Grosuplje išče prostovoljke in prostovoljce za sodelovanje v preventivnem programu: »Prostovoljno delo z otroki in mladostniki«. Vabljeni vsi, ki vas zanima delo z otroki in mladostniki. Od prostovoljk in prostovoljcev pričakujemo: -najmanj srednješolsko izobrazbo – DOKONČANA SREDNJA ŠOLA (najmanj V. stopnja) ŽE OB PRIJAVI -, družboslovna oz. naravoslovna smer študija (socialno delo, pedagoška izobrazba, zdravstvena smer ipd.) je zaželena, ni pa pogoj; -izkušnje, smisel in veselje za delo z otroki in mladostni­ki, sposobnost samostojnega vodenja skupine otrok ali mladostnikov ; -organizacijske sposobnosti; -obvezno udeležbo na vseh pripravljalnih sestankih in na evalvacijskem sestanku po izvedenem taboru; -pripravo in izvedbo dejavnosti na taboru (delavnice, večerni program, športne vsebine …), -opravljeno usposabljanje za prostovoljce (2-dnevno usposabljanje za nove prostovoljce), ki se ga opravi naknadno. Stroške napotitve na usposabljanje krije CSD Grosuplje, če prostovoljec usposabljanja še nima opravljenega. Dodatna pojasnila in napotke glede prijave daje mag. Branko Škerjanec, univ. dipl. soc. kult. in fil. Telefon: 01 781 80 69 E-pošta: brane.skerjanc@gov.si CENTER ZA SOCIALNO DELO GROSUPLJE Adamičeva cesta 51 1290 Grosuplje Tečaj domače nege – OBVESTILO V decembrski številki Našega kraja je bil objavljen razpis za Tečaj domače nege, ki bo organiziran na Vidmu marca 2017, če bo dovolj prijav. Tečaj bo kakovosten, saj ga bo iz­vajala ga. Anica Sečnik, višja medicinska sestra, nekdanja predavateljica na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana. V prispevku je bil pomotoma objavljen napačen elektron­ski naslov Župnijske Karitas Dobrepolje. Prosim, da pri­jave pošljete na e- naslov : karitas.dobrepolje1@gmail. com ali sporočite na GSM: 041 393 893. Čas za prijave je podaljšan do 15. februarja 2017. Tečaj bo za udeležence brezplačen. Vljudno vabljeni! Ozaveščanje javnosti na območjih, pozabljenih v poplavah (OPvP) Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije (MOP RS) je v sodelovanju z Inštitutom za vode Republike Slovenije (IzVRS) v letu 2015 organiziralo nize ozaveščevalnih dogodkov »Ozaveščanje javnosti na območjih pomembnega vpliva poplav« na 61 območjih pomembnega vpliva poplav (OPVP) za načrtovalske in sistemske deležnike ter druge pomembne javnosti z lokalne, regionalne in nacionalne ravni. V tej številki objavljam prvi del besedila, nadaljevanje si boste lahko prebrali v naslednji številki. Mitja Peček Namen ozaveščevalne dejavnosti je pri­spevati k dvigu ozaveščenosti in informi­ranosti slovenske javnosti (prebivalstva, gospodarskih subjektov, varstva kultur­ne dediščine in varstva okolja). Ker se je Slovenija obvezala, da bo kot članica Evropske unije (EU) izpolnjevala in ure­sničevala vodno direktivo (2007/60/ES), je določila 61 OPVP in za vsako območje posebej načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti (NZPO) v skladu s sloven­sko zakonodajo. Dokument NZPO je razdeljen na tri načrtovalne procese. Prvi je predhodna ocena ogroženosti in določitev OPVP. Sledi kartiranje poplav­ne ogroženosti in poplavne nevarnosti. Nato pa izdelava NZPO z gradbenimi in negradbenimi ukrepi. Gradbeni ukrepi so: načrtovanje in umeščanje v prostor, projektno-administrativni postopki, gra­dnja visokovodnih nasipov in gradnja zadrževalnikov. Negradbeni ukrepi so: določitev razlivnih površin, rezervacija razlivnih površin, hidrološki monito­ring vodotokov in ozaveščanje javno­sti o OPVP. Kot vidimo, je MOP RS že leta 2015 izvajal dejavnosti na 61 OPVP ob zadnjih dveh ukrepih. Zakaj takega dogodka ni bilo na naši občini, je seve­da jasno. Ker ni zadostoval vsem ali vsaj nekim merilom, po katerih so bila izbra­na območja, ter ker ni bilo zadostne de­javnosti v času možnosti pritožb s strani občine. Da pa bi MOP RS pomirilo širšo jav­nost po zadnjih poplavah, je izdelalo Akcijski načrt interventnih aktivnosti za­radi poplav (RS MOP, november 2014). Načrt je razdeljen na 4 sklope, dva krat­koročna in dva dolgoročna. V pr vem sklopu je vrednost 11,9 milijona evrov, v drugem pa 25 milijonov evrov. Tretji sklop predstavljajo dolgoročni ukrepi za obvladovanje poplavne ogroženosti in upravljanje voda nasploh. Razdeljen je v dve prioriteti: A in B. Navedli bomo samo nekaj bistvenih ukrepov : pove­čanje sredstev rednega vzdrževanja na 25 milijonov evrov na leto, sofinanci­ranje protipoplavnih ukrepov iz Sklada za vode, kohezijska sredstva iz sklada EU … V četrtem sklopu je predvidenih 0,54 milijona evrov predvsem za prome­tno infrastrukturo. Izvajanja akcijskega načrta interventnih del je bila deležna tudi naša občina. Uredili so nekatere po­žiralnike (Kovačev, Krkovo, požiralnik pri Predstrugah) in zavarovanja v Strugah (Rupača). Predvideno je še čiščenje ne­evidentiranih in evidentiranih požiralni­kov ter naplavin iz struge Rašiče. Skupni znesek, namenjen po akcijskem planu za območje Dobrepolja in Struške doline, znaša 208.800,00 evrov. Akcijski načrt je vse svoje ukrepe tudi časovno opredelil. Prvi, drugi in četrti sklop bi morali biti izvedeni v letih 2014 in 2015. Kot vidimo, izvedba zamuja, saj smo konec leta 2016. Tu apeliram na občino, da se pozanima, zakaj so se dela ustavila, in naj opomni MOP RS, da se je na ta akcijski načrt pod­pisala sama ministrica ga. Irena Majcen s svojo delovno skupino ad hoc. Izbira območij in kartiranje OPVP sta strokovni nalogi, ki sta bili opravljeni na IzVRS-ju. Celotna metodologija, ki jo je razvila EU, temelji na izračunu indeksa ogroženosti s pomočjo nevarnostnega in škodnega potenciala. Osnova za zajem je opozorilna karta poplav, za vrednotenje in izbiro pa podatki iz javnega registra evidence o poseljenosti, zaposlenosti, kulturni dediščini, virih onesnaževanja v okolju in občutljivih objektih. Zakaj takšen poudarek na indeksih ogrože­nosti za posamezna območja? Zaradi tega, ker se na podlagi indeksov določa znesek, potreben za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020. Tako je za Slovenijo namenjenih 600 mi­lijonov evrov, a le za 61 območij OPVP. Sprva je bilo izbranih na podlagi indeksa ogroženosti 59 območij. Po javni obrav­navi pa so dodali še 2 območji. In ravno tu je naša občina zaspala oz. bila neak­tivna. Ne samo da smo s tem izgubili veliko možnost glede kohezijskih skla­dov za poplavno varnost, ampak tudi možnost, da nas MOP RS prepozna kot poplavno območje pri izdelavi NZPO­ja. Mogoče za nekoga nelogična razlaga, ampak nas država uradno ni prepoznala kot poplavno območje, ki bi se ga spla­čalo reševati. Kljub zadnjim poplavam in obiskom visokih predstavnikov, če ne najvišjih predstavnikov te države, nas je dobesedno pozabila. Občina pa v mače­hovskem odnosu do občanov »potopi­la« za nadaljnjih deset ali več let. Razen če ima občina dovolj financ, da je zmo­žna sama izvesti ukrepe. Do ponovne izbire OPVP bo prišlo, ko bomo izvedli vse ukrepe na vseh 61 območjih. Izbira OPVP po tej metodologiji sama po sebi ni sporna. Treba je postaviti neko mejo, kaj se bo in kaj se ne bo varovalo pred poplavami. S to ločnico pa se pozablja na vse poplavljene kmetije, naselja in druga območja, ki nimajo industrije ali kulturne znamenitosti in konec koncev tudi kmetijskih zemljišč. Saj sami do­bro vemo, kaj voda prinese s seboj, za­radi malomarnosti ljudi. Glede tega pa je država že izvedla dejavnost, in sicer ozaveščanje javnosti. Ker sem bil del te dejavnosti o ozaveščanju javnosti na 61 OPVP, se počutim moralno odgovorne­ga, da zgodbo o ozaveščanju predstavim tudi v naši občini, ki nima območja, ki bi doseglo merila za uvrstitev v OPVP. Zato vam v nadaljevanju predstavljam povzetek in pomembne informacije z dogodka »Ozaveščanje javnosti na ob­močjih pomembnega vpliva poplav«, s to različico, da sem si dovolil spremeniti ime: »Ozaveščanje javnosti na območjih, pozabljenih v poplavah (OPvP)«. Kot smo že v uvodu povedali, je MOP RS že izvedlo dejavnosti ozaveščanja. Pri tem se pojavlja nova paradigma, in sicer : zmanjšanje ogroženosti namesto zagotavljanja varnosti. Poleg zmanjše­vanja ogroženosti so pomembni tudi drugi negradbeni ukrepi: izogibanje no-vim tveganjem, krepitev zavedanja o po­plavni ogroženosti, ozaveščanje javnosti in ravnanje ob poplavi. Osnovni namen članka je ozaveščanje javnosti o OPvP in prispevati k dvigu ozaveščenosti in in­formiranosti občanov glede dveh tem: napovedovanje hidroloških razmer in samozaščitni ukrepi ob poplavah. V prvem sklopu bomo predstavili, kako Agencija Republike Slovenije (ARSO) - Oddelek za hidrološke prognoze pride do hidrološkega opozorila, kaj pomenijo določene barve na lestvici ogroženosti, kdaj izdajo opozorila in kje lahko vse in­formacije izvemo. V drugem sklopu pa vam predstavljamo preventivne ukrepe ob poplavah, ki jih predlaga Ministrstvo za obrambo, Urad Republike Slovenije za zaščito in reševanje (MO URSZR). Napovedovanje hidroloških razmer V nadaljevanju bomo predstavili, kako ARSO izda določena opozorila, kaj pomenijo določene barvne lestvice in na kaj moramo biti pozorni, ko spremljamo vreme, ter kje dobimo informacije iz prve roke. Izredne hidrološke razmere so skoraj vedno posledica izrednih me­teoroloških razmer. To so: obilne in/ali dolgotrajne padavine, obilno sneženje, nevihte z močnimi nalivi, sunki vetra, toča, poledica, žled, močna burja, močan veter, suša … Hidrološke pa so njihova posledica in se odražajo na porečju oz. vodotokih. To so: poplave rek, hudour­nikov, jezer, morja, ekstremni dvig pod­zemne vode in tudi nizke vode oz. nizki vodostaj ob sušah. Vse se tako začne ob spremljanju meteoroloških razmer. Če pri vsakodnevni prognozi modelov vremena izstopajo nekateri parametri, ki bi lahko povzročile izjemne meteorske razmere, ARSO izda vremensko opozorilo. Taka opozorila lahko spremljamo tudi prek spletne strani za Slovenijo: www.meteo. si/pozor in za EU: http://meteoalarm. eu/. Na slikah je prikazana spletna stran vremenskega opozorila za EU in Sloveni­jo. Kot vidimo, je Slovenija razdeljena na 5 regij, ki so pobarvane z različno stopnjo opozorila. Različne barve pomenijo: ze­lena – brez posebnosti, rumena – bodite pozorni, oranžna – bodite pripravljeni in rdeča – ukrepajte. Poleg barve opozorila sta podana še vrsta opozorila pri posa­mezni regiji ter predvideni časovni po­tek opozorila. Podobno je tudi za druge evropske države, saj velja enotna lestvica za vse države članice. Če ARSO izda vremensko opozorilo, je že treba spremljati vremensko napo­ved za morebitne poplave. Če pri analizi različnih prognostičnih modelov dobijo opozorilne vrednosti odtokov iz porečja, pripravijo napoved in opozorilo. Takemu opozorilu pravimo hidrološko opozorilo, ki izkazuje določene stopnje nevarnosti, glede na pričakovanja za posamezna po­rečja. Za nas je pomembno porečje reke Krke. Kot vidimo s spodnje slike, je pore­čje Krke za 13. 9. 2016 pobarvano rdeče, kar pomeni, da so bile možne obsežne ali silovite poplave. Taka hidrološka opo­zorila, če je pričakovan kakšen dogodek, najdemo na spletni strani: http://www. arso.gov.si/vode/opozorila/. Da bi bile prognoze, napovedi vreme­na in pretokov čim točnejše, je ARSO v sklopu projekta BOBER posodobil mete­orološke in hidrološke merilne postaje. Sedaj imamo v Sloveniji: 112 hidroloških postaj, 77 meteoroloških in 2 vremenska radarja. V prihodnosti bodo to mrežo še povečali, in sicer na 180 hidroloških in 120 meteoroloških. Za naše področje so pomembne tri meteorološke (Velike La-šče, Nova vas – Bloke in Zdenska vas) in ena hidrološka postaja (VP Rašica). Prvi dve meteorološki postaji sta samodejni, to pomeni, da se podatki posodabljajo na spletu na vsakih 30 minut. Padavinska postaja v Zdenski vasi je ročna in podat­ki niso objavljeni na spletu. Na spletnem naslovu http://meteo.arso.gov.si/met/sl/ app/webmet/ najdemo v zavihku »Tre­nutno vreme« gumb »podatki samodej­nih postaj«. Odpre se nam grafični prikaz vseh samodejnih postaj. Na spodnjem delu lahko preklapljamo med različni­mi rubrikami oz. parametri merjenja. Razlika med rubrikama »padavine« in »vsota padavin« je v tem, da so pri »vsoti padavin« zabeležene dnevne padavine do 7. ure zjutraj. Pri rubriki »padavine« pa so količine zapadlih padavin v zadnje pol ure. Tako lahko ob napovedi slabega vremena ažurno spremljamo količino zapadlih padavin na porečju Rašice, saj vemo, da so ravno vode Rašice tiste, ki najbolj poplavljajo v naši občini. Seveda ne moremo zanemariti tudi vod, ki pri­tečejo izpod Male gore. Poleg padavin­skih vod lahko spremljamo tudi pretoke v Rašici. Na spletni strani http://www. arso.gov.si/vode/podatki/amp/index. html lahko spremljamo podatke samo­dejne hidrološke postaje. Podatke lahko pregledujemo grafično ali tabelarično za tri časovne razkorake, ki se posodabljajo na vsakih 10 minut. Če najprej izberemo časovni korak, nato grafični pogled, po­tem pa kliknemo na izbrano postajo na karti, se nam izrišejo trije grafi: vodostaj v odvisnosti od časa, pretok v odvisnosti od časa in temperatura vode v odvisnosti od časa. Za naše potrebe so pomembni podatki za pretok v odvisnosti od časa. Moramo pa razložiti še nekatera dejstva zaradi same lege vodomerne postaje (VP) Rašica in specifike kraškega pod­zemlja. Kot vemo, je Rašica, preden priteče v Dobrepolje, čisto običajen površinski vodotok. Ko pa pride na rob kraškega terena, postane tipična kraška reka. Ob­močje ob vodi navzdol od Rašice je po­sejano s številnimi vrtačami, požiralniki, estavelami in bruhalniki, zato ne bomo nikoli izvedeli, koliko vode dejansko ponikne. Še kompleksnejše pa je njeno odtekanje pri različnih vodostajih in ob nasičenosti kraškega podzemlja. V prete­klosti so s pomočjo sledenja ugotavljali, kam odtekajo vode Rašice in vode izpod Male gore, ampak so ta sledenja nareje­na zgolj ob nizkih vodostajih. Nekoliko več o prepletenosti podzemnega sistema je opisanega v 29. Zborniku občin Grosu­plje, Ivančna Gorica, Dobrepolje; gospo­darska, kulturna in zgodovinska kronika, Grosuplje 2016, v članku Poplave leta 2010 v Dobrepolju in Struški dolini. S pomočjo projekta BOBER je ARSO posodobil staro vodomerno postajo v samodejno hidrološko postajo. Njena slabost je, da je postavljena v najširši del doline pri Rašici in dejansko meri samo vode v strugi. Ob nizkem in normalnem vodostaju, ko so vode še v strugi, so po­datki točni. Težava oz. pomanjkljivost pa se pojavi, ko vode prestopijo bregove struge in se razlivajo po dolini. Matica toka tako ni več v strugi, ampak nekje izven nje v dolinskem prerezu. V pri­hodnosti upamo, da bodo VP prestavili nižje proti Zakrajškovemu mlinu, kjer je prerez manjši, večina vode pa je v stru­gi. Če pregledamo nekatere dogodke iz preteklosti, lahko vidimo, da so dnevni izmerjeni pretoki v poplavah leta 2010 in 2014 nerealni. Leta 2010, ko smo imeli najhujše poplave, je bil izmerjen maksimalni dnevni pretok 54,595 m3/s. Dan pred tem, 18. 9., pa 42,293 m3/s. Leta 2014 je bilo zabeleženih več maksimalnih vrednosti. Največji pretok 36,523 m3/s je bil zabeležen 13. 9., takrat Rašica ni po­plavljala. Povečani pretoki so bili tudi 19. 1. (25,991 m3/s) in 20. 1. (29,062 m3/s). Najbolj vodnat mesec pa je bil novem­ber, ko smo imeli tudi poplavo, a v manj­šem obsegu kot leta 2010. Zabeležena sta bila dva maksimalna dnevna pretoka: 7. 11. (31,073 m3/s) in 8. 11. (22,787 m3/s). V obeh poplavah 2010 in 2014 je voda prestopila bregove na območju VP Raši­ca, zato so realne vrednosti veliko večje. In če se vrnemo k svojemu ozaveščanju, lahko z gotovostjo trdimo, da če se na sa­modejni hidrološki postaji Rašica zabe­leži pretok 50 m3/s in še raste, nam lahko preti nevarnost poplav. Pozorni moramo biti ne samo na dnevne vrednosti, ampak na vse povišane vrednosti. To pa zato, ker je večja verjetnost, da bodo poplave, če je kraško podzemlje že nasičeno. Na spodnji sliki je grafični prikaz s spletne strani za 30-dnevni pregled podatkov VP Rašica. Kot vidimo, je bil 19. 11. 2016 zabeležen maksimalni pretok 36 m3/s, podobno kot leta 2014, ampak poplav v takem obsegu ni bilo. Po analizi podat­kov vidimo, da so bili leta 2014 povečani pretoki več dni. Če bi bila VP Rašica po­stavljena tako, da bi merila tudi dejanske maksimalne vrednosti pretokov, bi lah­ko s pomočjo statistike določili volumen vala in tako lažje napovedali morebitno poplavo. Da bi se na morebitne poplave predča­sno pripravili, je obvezno spremljati tako meteorološke podatke kot hidrološke na VP Rašica. Če vidimo, da se krivulja pre­tokov dviguje, moramo biti previdni in spremljati, saj se podatki posodabljajo na vsakih 10 minut. Prelomna meja je 50 m3/s, saj VP Rašica zaradi svoje lege ne meri višjih pretokov, ker se voda ra­zliva po celotnem dolinskem prerezu. Če so pretoki povečani več dni, moramo biti ravno tako pozorni, saj nasičen kras ne odvaja vode tako kot pri nenasičeno­sti. Na vprašanje, koliko vode dejansko priteče mimo Predstrug, je nemogoče odgovoriti. Za potrebe občinskega pro­storskega načrta (OPN) je bila izdelana študija: Analiza poplavnosti v občini Do­brepolje – obstoječe stanje, april 2011, B80-ŠNS/10, IZVO d. o. o., kjer so bili z dvodimenzijskim računskim modelom določeni pretoki. Model je bil umerjen na poplavni dogodek leta 2010. Tako naj bi imela Rašica do Ponikev 111,2 m3/s. Kot osnova za navedeno študijo je bil izdelan tudi elaborat Hidrogeološko po­ročilo za potok Rašica s poplavnim ob­močjem do Strug, Geologija Idrija d. o. o., 2010_076_01_IZV_Rašica, Idrija, junij 2010, kjer so bile ocenjene zmožnosti požiranja požiralnikov in pretokov vode izpod Male gore. To oceno so izdelali na podlagi geometrije odprtosti objektov, terenskega ogleda in starejše literature. Tako naj bi bila skupna zmožnost požira­nja požiralnikov na območju Ponikev 49 m3/s. Seveda je to ob nizkih vodostajih, ko kraški svet ni nasičen. Če se vrnemo na našo VP Rašica, je to ravno toliko, ko­likor lahko še izmeri. To pomeni, da vsak višji pretok ob nenasičenosti kraškega podzemlja pomeni možnost poplav. Av­tor v poročilu navaja, da je skupna koli­čina vode izpod Male gore, ki pride v Do­brepolje in Struško dolino, 11 m3/s. To so predvsem izvirne jame: Podpeška jama 4000 l/s, Kompoljska jama 5000 l/s in Po­tiskavška jama 1000 l/s. Bistveno manjši so dotoki preko bruhalnikov: Puhovka 50 l/s, Žnedračkov bruhalnik 50 l/s, Zelen­ka 500 l/s in Babje rupe 500 l/s. Estaveli Štihova dolina in Dragmanov graben pa med 5 in 10 l/s. Navaja tudi, da je skupna ocenjena zmožnost 664 l/s požiranja le okvirna, saj da je zaradi same narave dela in zahtevnosti raziskav ter raznolikosti geomorfologije težko napovedati točne količine tako odtoka kot dotoka. Jasno pa se vidi razlika med dotokom vode iz izvirnih jam (pribl. 11 m3/s) in požiral­no sposobnostjo požiralnikov (pribl. 0,6 m3/s) od Predstrug do Strug. Če tem ko­ličinam dodamo še dotok Rašice (111,2 m3/s) in zmožnost požiranja požiralni­kov na območju Ponikev (49 m3/s), do­bimo jasno sliko, da je Rašica poglavitni vir poplav v Dobrepolju in Struški dolini. Kot zanimivost in izhodišče za nadaljnje raziskave pri reševanju poplavne varno­sti podajamo še volumen poplavne vode leta 2010, ki je znašala 4.200.000 m3 . Če se vrnemo na hidrološka opozori­la, ki jih izdaja ARSO, je pomembno, da razložimo razliko med verjetnostjo do­godka in stopnjo nevarnosti. Če pri mo­delski prognozi dobijo nekakšno enotno sliko za več različnih primerov vremena, pravijo, da gre za dobro ujemanje, potem izdajo opozorilo »velike« verjetnosti, saj model kaže na to, da se bo z večjo ver­jetnostjo zgodil dogodek. Stopnja nevar­nosti pa je »mala«, zato izdajo opozorilo rumene barve. Tak primer so kraške po­plave, kjer imamo »veliko verjetnost« in »malo nevarnost«. Če imamo neujema­nje modelske prognoze, temu pravimo, da se napovedi z različnimi prognozami ne ujemajo, določimo verjetnost dogod­ka z »zelo mala«. Ampak če se poplavni dogodek zgodi, bo stopnja nevarnosti »velika«. Pri taki napovedi izdajo opozo­rilo tudi rumene barve. Imamo pa pov­sem dva različna primera. To je značilno za hudourniške poplave, kjer imamo »zelo malo verjetnost dogodka« in »ve­liko nevarnost«. Hudourniške poplave je izredno tež­ko napovedovati, saj so ravno nevihte z močnimi padavinami oz. nalivi izredno nepredvidljive. Imajo lahko veliko in­tenziteto na manjšem območju ali pa bolj razpršeno na večjem območju. Take nevihtne oblake lahko spremljamo prek radarske slike padavin s pomočjo dveh radarjev. Eden je na Lisci, drugi pa na Pasji ravni. Na spletni strani http://www. arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20 podatki/radar.html lahko spremljamo padavine in njihovo intenziteto. Obmo­čja, kjer je zelo velika intenziteta pada­vin, so obarvana rdeče. Če spremljamo radarsko sliko padavin in vidimo, da se taka območja ne premaknejo in vztrajajo na nekem predelu uro ali dve, tam lahko pričakujemo močne nalive in tudi hudo­urniške poplave. Zmotno je razmišljanje, da so hudourniške poplave samo v gor­skih predelih. Pojavijo se lahko kjer koli, večja verjetnost pa je, da se pojavijo ob hribovitem pobočju. Za boljše ozaveščanje je nujno treba spremljati tako meteorološke kot hidro­loške napovedi. Pomembno je, da se lahko opozorila kadar koli spremenijo: omilijo ali zaostrijo. Prognostične službe ažurno spremljajo podatke samodejnih merilnih postaj in radarske slike. Tako na osnovi novih podatkov lahko izdajajo nova opozorila. Pomembno je tudi, da spremljamo verodostojne informacije in ne zaupamo medijem, ki imajo veliko­krat stare, neažurne informacije. Se nadaljuje. ¦ Predstavitev filma v Modri dvorani V soboto, 12. 11. 2016, smo napolnili Modro dvorano Jakličevega doma. Prisostvovali smo zanimivemu dokumentarnemu filmu PRAZNIK SVETEGA REŠNJEGA TELESA V DOBREPOLJU. Ivan Grandovec, foto: Zora Slivnik Priprave na ta veličastni dogodek je leta 2010 koordinirala Pavlina Novak, ki je ponovno dokazala, kako znajo ob pomembnih projektih Podgorci stopiti skupaj. Film so posneli sodelavci Audio­vizualnega laboratorija Znanstvenorazi­skovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Režiser filma je bil Miha Peče, snemalec pa Sašo Kuha­rič. V ta zanimiv filmski večer nas je na ci­trah popeljala Veronika Zajec, z besedo pa Pavlina Novak. Sledil je ogled filma, ki v sliki in besedi ohranja priprave in praznovanje svetega Rešnjega telesa v dobrepoljski župniji. V filmu so prikaza­ni druženje ob pletenju vencev, požrtvo­valnost fantov in mož ob izbiri primernih brez ter zelenja za okrasitev prostora pred cerkvijo in same cerkve. Tako moški kot ženske so imeli veliko dela tudi s čišče­njem po končanih delih. Prepričan sem, da bodo posnetki v marsikom vzbudili vest : Kaj pa jaz naredim, da lahko skupaj doživljamo praznike čim lepše? Prikaz procesije na sam praznik, so­delovanje pevcev, ministrantov, nosilcev bander ter molitev vernikov so skupaj z župnikom in kaplanom dali trajen pečat temu lepemu prazniku v naši župniji. Tudi vsi štirje oltarji, ki jih vsako leto pripravijo Videmčani, ter posipanje ro­žič niso ostali neopazni. Toliko dela pred praznikom in tako številna udeležba pri procesiji in maši ne bi mogla biti, če se v dobrepoljskem človeku ne bi čutila vernost, pravilen odnos do Boga in kar je svetega. Zaupanje v Božje varstvo in blagoslov naše duše se je pokazalo tudi po maši, ko so številni ljudje trgali bla­goslovljene vejice – »mlajčke«, ki jih sku­paj z blagoslovljeno vodo na večer pred praznikom Janeza Krstnika odnesemo po njivah in prosimo božjega »žegna«. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem, ki ste pomagali, da je ta praznik ostal za vedno zapisan na e-medijih. Po-raja se mi tudi ideja, da bi bilo zelo lepo, če bi se našel založnik, ki bi izdal DVD­zapis. Prepričan sem, da bi marsikdo ob praznovanju prijatelju s ponosom poda­ril film o praznovanju svetega Rešnjega telesa v naši dolini. ¦ Ob deseti obletnici (2006–2016) etnološke zbirke v Dobrepolju Živimo z ljudskim izročilom je naslov zbirke, ki smo jo 9. decembra 2006 odprli v nadstropju Jakličevega doma. V dveh zaokroženih enotah predstavlja bistvene prvine ljudskoumetnostne ustvarjalnosti dobrepoljskega človeka. Anka Novak Z naslovom zbirke smo želeli opozori­ti tudi na tradicijo ozaveščanja dobre­poljskega človeka o vrednotah njegove podedovane ustvarjalnosti na različnih področjih izročila, iz katerega raste in ga prenaša na mlajše rodove ter v svojo ožjo in širšo okolico. Pri tem imamo v mislih dobrepoljsko pripovedno in glasbeno iz­ročilo, v zadnjem poldrugem desetletju se mu pridružuje plesno izročilo s šolsko folklorno skupino in mladinsko skupino iz Ponikev, ki s svojim izvirnim posredo­vanjem plesov in iger živo odmevata v domačem in širšem okolju in žanjeta šte­vilna priznanja strokovnjakov. Vrstijo se nagrade raziskovalnih nalog dobrepolj­ske šolske mladine in njihovih mentor­jev. Vprašalnice za etnološko topografijo slovenskega etničnega prostora, ki jih je nekaj let pripravljala celotna slovenska etnološka srenja oziroma specialisti – raz­iskovalci za posamezne sestavine ljudske kulture – so v dobršni meri usmerjale mentorje raziskovalnih skupin učencev v šoli na Vidmu. Kar obsežen je seznam etnoloških dokumentarnih filmov, naj­starejši – s socialno vsebino – sega v ko­nec 30. let 20. stoletja. Vse to bogastvo kliče po močnejši uveljavitvi kraja v za­vesti domačinov in tudi širšega okolja. Z Mrkunovim in Ljubičevim narodopi­snim delom v Dobrepolju v desetletju pred drugo svetovno vojno, raziskavami sodelavcev ZRC SAZU in Glasbenonaro­dopisnega inštituta smemo zapisati, da ima naš kraj svojo bogato narodopisno zgodovino. In ustvarjalno voljo domači­nov, ki je vztrajna in trpežna. Zbirka v Jakličevem domu Živimo z ljudskim izročilom je plod dolgotrajnega usmerjenega dela v domačem okolju. V pripravah na postavitev zbirke v novem Jakličevem domu smo v letih 2003–2005 ob terenskem delu od vasi do vasi, od hiše do hiše, od človeka do človeka zbra­li bogato dokumentarno gradivo v obli­ki fotografij in predmetov s poudarkom na notranji opremi dobrepoljske hiše in ljudske umetnosti, ki je dragocena priča kulture in načina življenja človeka v do-ločenem času in prostoru. Vsi predmeti z izjemo rezljanih vrat in enega »bogca« – oboje je iz Zagorice – so dar Dobrepo­ljcev za zbirko v Jakličevem domu (1) A. Novak, Naš kraj XII, 2006, štev. 7, str. 9–10. Razstava, ki smo jo v prazničnem de­cembru leta 2006 odprli v Jakličevem domu na Vidmu, obsega dvoje vsebin­sko zaokroženih enot : ljudsko umetnost in tradicionalno notranjo opremo dobre­poljske kmečke hiše. Obe druga drugo dopolnjujeta, osmišljata in povezujeta v harmonično celoto. V prvem delu so v zbirki predstavlje­ne različne značilnosti in zvrsti ljudskou­metnostnega oblikovanja začenši z vlogo naselij in tradicionalnega ljudskega stav­barstva v oblikovanju dobrepoljske kul­turne krajine. Predstavljene so značilne oblike zgradb glede na njihovo namemb­nost v organizaciji življenja in gospodar­jenja na kmečkih domovih. Oblikovanje v lesu je izstopajoča sestavina v tradicio­nalnem stavbarstvu Dobrepoljcev, ki so za gradnjo mnogo uporabljali hrastovi­no: ostenja lesenih podov, lesenih kašč, svinjakov, temeljni konstrukcijski členi kozolcev (»stopci«, preklade, križi ali »brane«, oporne konzole – »roke«), vse je iz hrastovine, prav tako so hrastovi vsi »bangerji«. V 18. stoletju so bile zidane le posa­mezne hiše premožnejših dobrepoljskih gospodarjev. V prvi polovici 19. stoletja so bile številne hiše v strnjenih kmeč­kih jedrih vasi deloma zidane, deloma lesene. Tako je bila grajena tudi Štiho­va hiša, dom premožnega kmeta in Ja­kličeve babice v Mali vasi št. 1. Polirski načrt iz sredine 19. stoletja, ko so to hišo prenavljali in v celoti pozidali, vsebuje poleg situacijske skice doma v vaškem prostoru tudi dvoje tlorisov hiše: obsto­ječe stanje (barvno je poudarjena lese­na hiša – glavni bivalni prostor) in načrt za prenovo pritličja. Lesena stavbarska tradicija in z njo slamnata kritina sta se ohranjali zlasti na gospodarskih zgrad­bah, deloma še v zadnja desetletja 20. stoletja, ko so izginjale zadnje lesene hiše v revnejših obrobjih vasi, v vsaki vasi so bile zaznamovane s svojimi imeni: Vrbje na Cesti, Na klancu v Zdenski vasi, Grič, Gorica v Mali vasi, Kozji rep v Zagorici. Razen po gradivu so se hiše revnejših od kmečkih hiš ločile tudi po manjših dimenzijah stavbe, po velikosti, deloma tudi po notranji členitvi prostorov, kuhi­nje z ognjiščem v veži so se v nekaterih vaseh (Zagorica, Podgorica) dolgo ohra­njale. Do vala predelav in graditeljske evforije, ki se je razvnela v sedemdesetih letih 20. stoletja in je dodobra preobra­zila zunanjo podobo dobrepoljskih vasi, so bile pri nas nadstropne le Gačnikova hiša v Ponikvah z letnico 1845, Štehova hiša na Vidmu z letnico 1894, Martinčeva nadstropna hiša v Zdenski vasi z letnico 1907, vse združene s kmečko in obrtni­ško dejavnostjo gospodarjev. V izobli­kovanosti kmečkih domov se je dvigal v nadstropje le kozolec na koncu kmečkih vrtov. Najstarejši, Lazarjev v Hočevju, je imel letnico 1796. Na manjših kmeti­jah in kajžah so imeli manjše kozolčke »samčke« z enim daljšim krilom strehe za lopo za vozove in večje poljsko orodje. Zatrepni opaži (»planke« kozolcev in po­dov) in oporne konzole (»roke«) so prava galerija oblikovalske volje in znanja do­mačih tesarjev, ki so bili dejavni tudi v soseščini: v Suhi krajini, po Slemenih na velikolaškem območju; v dobrepoljskih vaseh pa so delovali tudi tesarji iz doline Krke, v Kompoljah se omenjajo tesarji iz Kukmake. V estetiki dobrepoljskih domov je iz­stopala funkcionalnost zgradb, njihova prvinska ubranost z okoljem in člove­kom, ki je bil priklenjen na ta nekdaj slabo rodovitni in zatišni kraški svet. Te prvine sta na poseben način oživljala na svojih slikah tudi umetnika France Kralj in Tone Kralj. Hiše so zidane iz kamna, vezanega z apneno malto. Nekatere so – tako kot hlevi in kašče – ostale neometane, ne­katere so ometane z apneno malto (več takih hiš je bilo v Zagorici, Podgori), ven­dar se vsaj od druge polovice 19. stoletja s finejšimi ometi uveljavlja tudi barvno lepšanje zunanjščine hiš, najpogosteje v kombinaciji z belo barvo. Strešni napu­šči (»fabjoni«), obrobe stenskih odprtin, dekorativni zidci na trikotnih in starejših zatrepih so poudarjeni z belo barvo. Tudi dekorativne barvno poudarjene vogalne zidce v obliki vertikalnih nizov pravoko­tnih oblik in »šivanih robov« so pogosto nadomeščali kar s poslikavo v beli barvi ali pa so z belo barvo poudarjali le posa­mezne vmesne člene vertikalno naniza­nih vogelnih zidcev, ki lepšajo navadno pročelno, ožjo stran hiše, postavljeno ob vaško pot. Zidarskih spretnosti so se domačini učili pri tujih zidarjih, ki so prihajali k nam. Po velikem požaru v Zdenski vasi leta 1902 so domove ob­navljali furlanski zidarji. Prav v Zdenski vasi so zanimivi nekateri drobni okraski na zunanjščini hiš: dekorativno obliko­vane rozete iz opeke pod slemeni streh, barvno poudarjen cofasti okras na Gre­gčevi hiši, ki se kaže izpod beleža, posli­kan pas niza trikotnikov pod zatrepom nekdanje Rekarjeve hiše, od spomeniško zaščitene Pepleve hiše Zdenska vas štev. Lkčeva hiša, dom gospodarja polovične kmetije, Cesta 49. Foto: A. Novak Tloris pritličja Lkčeve hiše, Cesta 49, Nevenka Grm Gregorič, dipl. inž. arh. 17 oziroma Peplevega doma v celoti, ki je pod pritiski določen za rušenje, je treba narediti arhitektonsko dokumen­tacijo, rešiti predmete in klesan portal z rezljanimi vrati z letnico 1850 ter edin­stven dekorativni zidec v zatrepnem delu hiše z motivom prepletajoče se va­lovnice in rastlinskim motivom vitice z grozdi, ki sta bila priljubljena v estetiki našega človeka (vezenine). V različnih plasteh beležev razpadajočih starih hiš lahko spoznavamo vrste barv in nianse posameznih barv, s katerimi so lepšali zunanjščino hiš. Pariško modra barva (hiša v Podgori) in močna ilovnato-vin­sko rdeča barva (Mihatova hiša v Mali vasi) starejših spodnjih slojev beleža ka­žeta na vplive iz Primorske, morda spada sem tudi intenzivna, okrasto pomaranč­na barva (Bidrihova hiša v Zdenski vasi). V mlajših – zgornjih – plasteh beleža po­leg bele barve prevladujejo manj inten­zivni barvni toni: sivo modri, svetlo mo­dri, okrasti, sončno rumeni, svetlozeleni, nekoliko stopnjevan ton zelene barve in svetlorjavi barvni toni. Svetlejših barv so tudi zidane vaške kapelice, ki so imele do leta 1999, ko smo dobili mrliško vežico, pomembno mesto v naših pogrebnih običajih. Podboji vrat, profilirani zidci v obliki stebrov, horizontalni zidec pod zatrepnim delom kapelic so bili poprej vedno poudarjeni z belo barvo. Najmočnejši likovni poudarek na zunanjščini dobrepoljske hiše je glavni hišni portal s hrastovimi ali pa dekora­tivno oblikovanimi kamnitimi »bangerji in rezljanimi dvokrilnimi vrati. Najsta­rejši evidentirani so iz tridesetih let 19. stoletja, najmlajši pa iz dvajsetih let 20. stoletja. Oblikovanje v lesu je izstopajoča se­stavina v tem prostoru. Uveljavljalo se je na različnih predmetih za vsakdanjo rabo, v notranji opremi hiš, v kmečkem stavbarstvu, svoj vrh je doseglo v ljud­skem podobarstvu, ki mu je na razstavi odmerjeno vidno mesto s številom zbra­nih razstavnih predmetov pa tudi z nji­hovo vlogo v notranji opremi hiše. Največ podobarjev je bilo v Zagorici, rojstni vasi umetnikov Franceta in Tone­ta Kralja, tudi oče Janez Kralj (1861–1938) in njun starejši bratranec Anton Kralj, Zagorica št. 54, sta rezljala »bogce«; oče Janez je izdeloval tudi palice, Anton pa še druge lesene predmete in jih v vrečah nosil prodajat na krško stran. Plodovita rezbarja sta bila njuna sodobnika in bli­žnja soseda Anton Pirnat (1858–1933) in njegov brat Štefan Pirnat (1863–1933), po domače Anzleva. Zlasti Štefan je izdelo­val tudi igrače, punčke, konjičke, njego­vim punčkam so kar »Štefke« rekli. Na sejmih so vzbujale posebno pozornost Štefanove kibernetične figurice, s kateri­mi je po svoji zamisli ustvarjal razgibane prizore. Njun nečak Jože Novak (1907– 1973) je po naročilu izdeloval »bogce« še po drugi svetovni vojni. Na razstavi je palica njegovega sodobnika Selčka, Jožeta Erčulja iz Zagorice, izdeloval je tudi »bogce« – bolj robustnih oblik. Pri Lovšku v Zagorici sta oče in sin France za prodajo izdelovala lesene konjičke. V številnih evidentiranih kipcih »bogcev« na dobrepoljskih poljskih znamenjih, v notranji opremi hiš lahko spoznavamo določene lokalne značilnosti, ki jih za starejša obdobja pripisujejo domačini zdaj temu, drugič pa drugemu podo­barju iz svoje sredine. Zanesljivejše so identifikacije izdelkov mlajših rezbarjev (Jože Novak). »Bogca« s svetnikoma z zdenske Pla­ne, ki je na razstavi, naj bi izdelal Smo­larjev Janez iz Podgorice, ki naj bi mu Podgoričan postavil spomenik v svoji Selski sliki (Tone Ljubič). Z rezljanjem so se občasno in za svoje veselje ukvar­jali drugi posamezniki. Po drugi svetov­ni vojni je bil v Podpeči dejaven Šobčev Tine, ukvarjal se je s soboslikarstvom, re­zljal je tudi Kristusove glave za darila na­ročnikov. Ko so okrog leta 1960 oživljali pustovanje v Zagorici, so Zagoričani Ti­netu zaupali izdelavo mask za posame­zne tradicionalne zagoriške šemske like. Podobarski čut je še vedno prisoten. In dejaven. Posebna zvrst plastičnega oblikovanja so pustne maske »larfe« z izrazi, ki so pri­lagojeni posameznim šemskim likom. V vsaki vasi so larfe izdelovali fantje sami, saj so poprej le fantje »hodili v mačkare« in bili nosilci pustnega dogajanja. V vsa­ki generaciji fantov je bil v vasi posame­znik, ki je znal maski vtisniti želeni izraz, primeren za posamezno pustno figuro, vsako zaznamuje tudi poseben kostum. Slikovita so pokrivala posameznih tra­dicionalnih šemskih likov. Visoke kape stožčaste oblike – »kasturje«, okrašene z živopisnimi papirnatimi trakovi – no­sijo ponikovski »podivci« in dedec »ta lepega para«. »Kasturje« rogljastih oblik zagoriških starih pustnih figur lepšajo živobarvnimi kolaži. »Kasturje« še ve­dno izdelujejo fantje sami, Ponikovci tudi maski za šemski par »ta stara dva«. »Kasturji« so očitno dediščina nekdaj živih trgovskih in kulturnih stikov s Pri­morsko, Trstom in tudi z Benečijo. Na razstavi so prikazani le nekateri tradici­onalni šemski liki iz Zagorice in zelo sta­rosvetna in slikovita maska »petelina« iz Ponikev, ki je vsako leto prvi znanilec in spremljevalec tradicionalnega pustnega dogajanja v vasi. Na Dolenjskem so naj­bolj slikovite »mačkare« iz Dobrepolja. Zagoriške sta upodabljala tudi France in Tone Kralj, ponikovske pa je na svo­jih grafikah leta 1991 upodobila Alenka Kham Pičman. Zagoriške in ponikovske »mačkare« so dobile svoje mesto tudi v katalogu znamk Pošte Slovenije. V pripravi je predlog za vpis ponikovskih »mačkar« v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije. Žene in dekleta udejanjajo svojo li­kovno estetiko in ustvarjalnost v največji meri v oblačilni kulturi, na vezeninah, v krasitvi hiše, urejanju nasadov ob njej in izdelovanju podobnjakov za praznične dni. Sklenjeno se ohranja, v precejšnji meri vse do danes, peka golobic kot božično darilo za otroke. Za mali božič, kakor imenujejo praznik Sv. treh kraljev (6. januar), na predvečer praznika je na DOBREPOLJSKA HIŠA Hiša je osrednji bivalni prostor v tradici­onalnem življenju družine. Bila je dnevni prostor, spalnica in prostor za najrazlič­nejša gospodinjska in druga opravila. Tu se je ob veliki mizi pod »trončkom« ali razpelom zbirala družina k jedi, k uži­vanju hrane iz skupne sklede, tudi tam, kjer so imeli »vdinjane« posle; vsi so jedli iz skupne sklede. Ob večerih so se v hiši zbirali k molitvi, ob klopeh pri mizi in ob peči so klečali in molili. V zimskem času so domači in vasovalci radi posedali na klopeh ob peči in v zapečkih, mlajši tudi na peči. Na »gatrih« nad pečjo so pozimi gospodinje sušile perilo, povezane koru­zne štoke, zrnje koruze in prosa so sušili na temenu peči. V zimskem času je bila peč z zapečki in klopmi najbolj obljuden prostor v hiši. Za domačo družino in za vasovalce. Iz zapečka so otrokom, ki so se stiskali na peči, stare matere pripove­dovale »storijce« in sedeč na klopi pele uspavanke malčkom v zibeli. V hiši je bilo le dvoje širokih postelj (za dvoje le­žišč), postavljenih na odmerjeno mesto v kotu ob vhodu v hišo in ob steni s pe­čjo, ponekod je bil pod posteljo ob peči še »odrc«, ležišče s slamnjačo za otroke. Vsa ležišča so bila opremljena s »cuha­mi«, ki so bile nadevane s koruzno sla­mo »likajem« ali pa z »rezanco« iz žitne slame. Blazine za zglavje so bile napol­njene z mehkimi prosenimi plevami. V lesenih kadunjah (»metrgah«) so ob svoji tedenski peki gospodinje mesile testo in ga v slamnatih peharjih vzhajale na peči. Moški so v zimskem času v hiši opravljali različna rokodelska opravila, spretnejši so za potrebe doma sami spletli slamna­te peharje, slamnate »bdi« za shranjeva­nje pridelkov in posode iz leskovih viter, orodje za potrebe doma. Vsaj od konca 19. stoletja dalje se je v zimskem času z izdelovanjem zobotrebcev (»klincev«) spremenila hiša v pravo družinsko obr­tno delavnico, ki je ponekod privabila k mizi poprtnik, z večjo ali manjšo obli­kovalsko spretnostjo matere ali babice okrašen kruh, najpogosteje še vedno v obliki hleba. Na razstavi je poprtnik, ki ga je izdelala pred desetimi leti Slava Glač s Ceste, pa tudi dvoje poprtnikov, izrazito osebnih okrasnih izvedb, oba sta delo matere in hčere, Nade in Beti Lun­ druženju ob tem delu tudi sosede. Hiša je bila osrednje prizorišče družinskega pa tudi družabnega življenja na vasi. Pri veliki mizi so se ob vaškem »žegnanju« zbirali k pogostitvi sorodniki. Sem so ob rojstvu otroka sorodnice prinašale poga­čo. Pri tej mizi so gostili snubače in bila je prizorišče svatbenega dogajanja. Ob smrti v družini so ob mizi postavili »pare« z belo vezenimi pregrinjali. Tri dni so se poslavljali od pokojnika, dve noči prebe­deli ob njem, prvo noč sovaščani, zadnjo noč sorodniki. Vaščani so se tu potem še osem dni zbirali k molitvi. »Arhitektura je prostor s posebno vsebino. In ta vsebina je človek.« (Peter Fister) Iz žitja in bitja dobrepoljskega človeka je raslo pripovedništvo pisatelja Frana Jakliča Podgoričana in iz teh osnov je zrasla in se razvijala umetnost Fran­ceta Kralja in Toneta Kralja. Vsi trije so v svojem delu, vsak na svoj način, klesali spomenik življenju dobrepoljskega člo­veka, življenja, ki so ga v mladosti sami živeli in je vsakega od njih tudi človeško močno zaznamovalo. Dobrepoljska hiša der iz Predstrug, ki sta dejavno vključe­ni v tradicionalno, v zasnovi ljubiteljsko združenje domačink in žena iz okolice. Ob sodelovanju Slovenskega etnološke­ga muzeja so dosegle, da je božični po­prtnik vpisan v Register nesnovne kul­turne dediščine Republike Slovenije. na razstavi je predstavljena taka, kakršna je bila v času življenja in ustvarjanja teh treh dobrepoljskih mož. Posvečena je tudi njim v spomin. To je predstavitev tradicionalnega sistema v notranji opremi dobrepoljske hiše, kakršen se je v dobršni meri ohra­njal še do sedemdesetih let 20. stoletja. Vsak predmet ima mesto, ki mu je pri­padalo v hiši, in prispeva s svojo na­membnostjo pa tudi s svojo izrazitejšo ali preprostejšo likovno sporočilnostjo svoj delež k vsebini in občutju glavnega bivalnega prostora. Opremljen je z ori­ginalnimi stavbnimi členi (vrata, zidna omarica, dvoje oken, »gatri« nad pečjo, klop ob peči) iz kmečke hiše na Cesti št. 49, ki je bila za razstavo v celoti arhitek­tonsko dokumentirana, kar je prispevala Nevenka Grm Gregorič, univ. dipl. inž. arh., vizijo umestitve stavbnega doku­menta v razstavni prostor pa je prispevek Majde Bergant, univ. dipl. inž. arh., ki je prispevala tudi k tehnični ureditvi pro­stora za zbirko ljudske umetnosti. ¦ O knjigi Egona Pelikana: Tone Kralj in prostor meje (Cankarjeva založba, Ljubljana 2016) O knjigi lahko spregovorim in pišem le kot bralec, ki so ga knjiga, v njej objavljene Kraljeve poslikave in zgodovinopisni oris profesorja dr. Pelikana nadvse prevzeli. Peter Vodopivec Prevzeli ne le zaradi izjemnega, občudovanja vrednega opusa cerkvenih poslikav, s katerimi je Tone Kralj v več kot dve desetletji trajajočem obdobju fašističnega nasilja, ko so »bile iz Julijske izgnane«, kot pravi Pelikan, vse »druge de­javnosti z nacionalnim predznakom«, prepovedano sloven­sko besedo prepričljivo zamenjal s sliko in vizualno označil izpostavljeni slovenski prostor ob italijansko-slovenski na­rodnostni meji. Prevzeli tudi zato, ker Kraljeve poslikave, kot kaže v knjigi objavljen zemljevid, ne označujejo le je­zikovno-narodne meje proti Italiji in slovenskega prostora Julijske krajine ne razmejujejo le od z italijansko govorečim prebivalstvom poseljenega ozemlja na zahodu, temveč tudi od drugega slovenskega prostora na severu, kjer podobnih slikarskih markacij niti v času med obema vojnama niti v času italijanske in nemške okupacije med drugo svetovno vojno ni bilo. V tej luči pa primorske cerkve, ki jih je poslikal Kralj, nazorno kažejo na tudi sicer znano, vendar vse pre-večkrat spregledano dejstvo, da so bile razmere na različnih delih slovenskega ozemlja v času med obema vojnama in med drugo svetovno vojno zelo različne in slovenski pro­stor, naj je še tako majhen, tudi v 20. stoletju ni imel ene same zgodovine. O slovenskem odporu proti fašizmu na Primorskem in t. i. primorski sredini je danes že mnogo zgodovinopisne literature, pomemben del k njej je z obsežno monografijo, v kateri je kot prvi temeljito osvetlil tajno delovanje slo­venske duhovščine pod fašizmom, prispeval prav profesor Pelikan. Iz te literature pa je tudi razvidno, da posebnega razvoja katoliškega tabora in pojava krščanske sredine na Primorskem ni mogoče razložiti le s fašističnimi pritiski v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, saj so se primor­ski krščanski socialci s kranjskimi Krekovimi privrženci in kranjskim vodstvom Slovenske ljudske stranke razhajali že v času Habsburške monarhije, odnos med narodnostjo in vero pa razlagali povsem drugače kot kranjski katoliški fi­lozofi z Alešem Ušeničnikom na čelu in v nasprotju z njimi narodnost nedvoumno postavljali pred vero, torej na prvo mesto. Kralj za svoje cerkvene poslikave v času med obe­ma vojnama in zlasti med drugo svetovno vojno tako na Kranjskem oz. v t. i. Ljubljanski pokrajini ne bi nikoli dobil podobne podpore duhovščine in cerkvene hierarhije, kot jo je dobil na Primorskem oz. v Julijski krajini. Slikar je razmere na Kranjskem in v kranjski katoliški stranki, kot je razvidno iz knjige, sam kritično presojal in je šele med krščanskimi socialno usmerjenimi laiki in duhovniki na Primorskem odkr il somišljenike, ki so podprli njegove narodne in verske predstave ter cerkvene slikarske zamisli. S svojimi več kot petinštiridesetimi po­slikanimi cerkvami je v manj kot četrt stoletja kot kranjski prišlek s podporo lokalnih žu­pnikov in prebivalcev zarisal meje prostora, v katerem se je večina prebivalstva z du­hovščino na čelu nedvoumno opredelila za narodni, proti­fašistični in v času vojne pro­tiokupatorski odpor, medtem ko je v katoliškem taboru na osrednjem delu slovenskega ozemlja, še preden se je voj­na razširila na jugoslovanska in slovenska tla, prevladalo povsem drugačno, večinoma defetistično razpoloženje s stališčem, da je treba s poten­cialnimi okupatorji poskušati čim prej doseči dogovor in si, kolikor je le mogoče, zagoto­viti varno mesto v nastajajo­či Evropi nemškega novega reda. Toda slikar Tone Kralj je bil »eden tistih Slovencev, ki se pred represijo okupator­skega in fašističnega režima«, kot pravi Egon Pelikan, niso bili pripravljeni umakniti in so v času najhujših političnih pritiskov vztrajali pri odporu fašizmu in obrambi slovenske narodne ideje proti italijanski. Današnji bralec Pelikanove knjige si težko predstavlja, kako močni in trdni sta bili osebna ener­gija in ustvarjalna volja umetnika, ki se je ob uspešni mednarodni uveljavitvi in celo odmevnih razstavah v Italiji, hkrati pa brez prave podpore v neposrednem domačem okolju, odzval vabilu tajnih primorskih protifašističnih organizacij in se v razmerah brezobzirnega fašističnega nasilja in z nadvse skromnimi sredstvi, kot je zapisal sam, lotil poslikave prave množice cerkva s svetopisemskimi moti­vi, obogatenimi s prepovedano slovansko in slovensko narodno simboliko in barva­mi ter neprizanesljivo kritičnim karikira­njem fašističnih in nacističnih oblastni­kov in njihovega represivnega aparata. V času med obema vojnama sicer takšna kritična uporaba cerkvenega prostora z za biblijskimi motivi prikritimi politični­mi sporočili ni bila povsem izjemna, saj je mogoče cerkvene poslikave z aktualno politično vsebino zaslediti tudi drugod v vzhodnoalpskem prostoru (npr. v žu­pnijski cerkvi v Št. Vidu pri Lipnici, kjer je slikar Felix Barazutti v letih 1914–1921 na stropni freski upodobil Karla Marxa, ki govori delavcem, in v Gospe Sveti na Gosposvetskem polju, kjer je slikar Her­bert Böckl leta 1925 naslikal v Geneza­reškem jezeru utapljajočega se sv. Petra z Leninovim obrazom). Toda narodno odporniško »markiranje«, če uporabim Pelikanov izraz, tolikšnega števila cerkva v obmejnem prostoru in času fašistične, nato pa tudi nacistične oblasti je nedvo­mno tudi v širšem evropskem merilu ne­kaj posebnega in izjemnega. V tem pogledu pa ostaja še odprto vprašanje o ozadju Kraljevih primorskih cerkvenih poslikav in spodbudah zanje. So bile ideje za te poslikave izvirno nje­gove in jih je prinesel s seboj iz Kranjske? So dozorele in se izoblikovale šele po sti­ku in pogovorih s primorskimi naročniki in podporniki ali pa so bile predvsem in le rezultat slikarjevega osebnega navdi­ha? Kot opozarja Pelikan, je v opusu Kra­ljevih poslikav vse od začetka prisoten neprikrit optimizem, ki ga je mogoče za­slediti tudi v dopisovanju med vodilnimi člani tajne primorske duhovniške orga­nizacije, in prav ta optimizem, to prepri­čanje, da bo protifašistični odpor končno kronan z zmago in narodno svobodo, je nekaj, česar v vodstvu slovenskih me- ščanskih strank in zlasti slovenske ljud­ ske stranke v Ljubljani v letih pred dru­ go svetovno vojno in v času vojne ni bilo mogoče zaslediti; nasprotno: med vodi­ telji meščanskih strank v Dravski bano­ vini so prevladovali zaskrbljenost, strah in negotovost. Povsem drugačno je bilo resda razpoloženje v partizanskih vrstah, kjer pa – kot razkriva Pelikanova knjiga – za Kraljeve poslikave prav tako niso imeli razumevanja. Kralja so, kot pokaže Peli­ kan, odklanjali tako na desni kot na levi, tako na partizanski kot na domobranski strani. V vojnem času je pač ostalo malo prostora za individualno svobodo in re­ snično duhovno neodvisnost. A vendar so bili povsem očitno ljudje, ki so si znali vzeti eno in drugo ter eno in drugo tudi obdržati. Egon Pelikan v sklepu te izjemne knjige pravi, da sta fenomen in opus cerkvenih poslikav Toneta Kralja tesno povezana z zapleteno srednjeevropsko zgodovino in prispevata svoj delež k ra­ zumevanju kompleksnih slovensko-ita­ lijanskih razmerij v obmejnem prostoru. Toda knjiga s Kraljevimi poslikavami in številnimi detajli, na katere opozarja Pe­ likan, tudi nazorno kaže, kako različne so bile razmere in kako različne možnosti in oblike odpora med drugo svetovno vojno na različnih delih slovenskega ozemlja in kako zavajajoče je slikanje in ocenjeva­ nje tedanjih razmer ne le z enega samega ideološkega zornega kota, temveč tudi z zornega kota enega samega dela sloven­ skega ozemlja. ¦ Slika Toneta Kralja »Rapallo« (1943) simbo­lizira najtežje obdobje primorskih in istrskih Slovencev, ko je fašistična Italija s svojo raznarodovalno zakonodajo hotela izbrisati večnacionalni značaj Julijske krajine. Po slovenskem narodnem telesu, ki ga simbo­lizira ženska, odeta v slovenske narodne barve, sega Italija, ki jo simbolizira rimska volkulja, v levem kotu tudi lik Mussolinija. Ozemlje na vzhodni strani Jadrana jim je bilo obljubljeno z londonskim sporazumom leta 1915 (krvavi novci na dnu slike) kot plačilo za vstop nevtralne Italije v vojno na strani antantnih sil. Usoda tega ozemlja pa je bila zapečatena s podpisom pogodbe med Italijo in Jugoslavijo v mestu Rapallo, kot je izpisano na maskah z oznakami držav, ki so na mirovni konferenci odločile usodo Primorcev in Istranov. (Vir: Pokrajinski muzej Koper) 8. februar – slovenski kulturni praznik Prešernov dan, kot sicer tudi imenujemo naš kulturni praznik, praznujemo že od leta 1945. Na ta, dela prost, dan se spominjamo smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Po državi ta dan potekajo številne slovesnosti. Bojan Novak Eden od pomembnih temeljev vsakega naroda je kultura. Prav zato je eden iz­med državnih praznikov posvečen tudi njej. Je dan, ko se spomnimo na različne pojavne oblike kulture. Veliko ljudi na ta dan obišče Vrbo, rojstni kraj Franceta Prešerna, ali Kranj, ki je močno povezan s pesnikovim življenjem. V Kranju ta dan pripravijo odmevno prireditev Prešer­nov smenj. Gre za res velik dogodek, ki se ga udeleži več tisoč ljudi. Predstavijo se različne kulturne organizacije in sku-pine, prisluhniti je mogoče recitacijam Prešernovih pesmi, predstavijo pa tudi oblačila in obrti 19. stoletja. Seveda pa svoja vrata odprejo tudi številni muzeji in galerije v Kranju. Omeniti moramo tudi vsakoletno državno proslavo, na kateri podelijo najvišja priznanja na področju umetni­škega ustvarjanja – Prešernovo nagrado. Osmega februarja si bo možno ogleda­ti predsedniško palačo v Ljubljani. Na vsak državni praznik (razen dneva mr­tvih) pripravijo dan odprtih vrat in pod vodstvom zaposlenih si palačo ogleda veliko ljudi. Ljubitelji kulture si bodo na praznični dan lahko brezplačno ogledali številne muzeje, galerije in kulturne do­godke. Natančnejše informacije boste lahko nekaj dni pred praznikom dobili v medijih. ¦ Nekaj informacij o življenju in delu Franceta Prešerna France Prešeren se je rodil 3. 12. 1800 v kmečki družini v Vrbi na Gorenjskem. Mati si je želela, da bi France postal duhovnik, zato so ga poslali v šolo. Začel je pri stricu du­hovniku na Kopanju, nato je odšel v Ribnico, kjer je bil zapisan tudi v zlato knjigo odličnjakov. Sledila je gimnazija v Ljubljani, leta 1822 pa se je kljub nasprotovanju družine vpisal na pravno fakulteto na Duna­ju in jo šest let kasneje tudi dokon­čal. Zaposlil se je pri ljubljanskem odvetniku, ob tem pa se je navezal tudi na profesorja in knjižničarja Matijo Čopa. V času službovanja v Ljubljani se je nesrečno zaljubil v Primičevo Julijo, kar je imelo velik vpliv na njegovo pesniško ustvar­janje. Pri odvetniku, pri katerem je delal, je spoznal Ano Jelovšek in imel z njo tri otroke. Leta 1846 je dobil dovoljenje za samostojno od­vetniško pisarno v Kranju. Zaradi številnih žalostnih dogodkov je za­padel v krizo in zbolel ter 8. 2. 1849 umrl. Pokopali so ga v Kranju. Prešernov pesniški opus obse­ga številna odlična in znana dela. Najboljše pesmi je izdal leta 1847 v Poezijah. Med najbolj znana dela prištevamo pesmi Povodni mož, Lenora, Ljubezenski soneti, Gaze­le, Sonetni venec, Turjaška Roza­munda, Slovo od mladosti, Krst pri Savici, Nezakonska mati, Neiztroh­njeno srce in Zdravljica. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Ivančna Gorica, in Občina Dobrepolje: MALA ŠOLA UMETNOSTI SKOZI LIKOVNI SVET Z METO MEHLE, ZIMA 2017, vpis do 13. JANUARJA 2017* Mladi udeleženci bodo spoznavali zgodovino likovne umetnosti skozi slikarske opuse in različne stile ustvarjanja. Pregledali bodo modernistične slike od impresionizma, kubizma, futurizma, geometrične abstrakcije, informela, pop arta, ekspresionizma do nadrealizma ter še in še .. Prvič se bomo dobili v sredo, 18. JANUARJA* 2017, ob 17.00 v knjižnici Dobrepolje. Prijave zbiramo na e-naslovu: oi.ivancna.gorica@jskd.si ali v knjižnici Dobrepolje. Kotizacija: 60 €. Mala šola je namenjena otrokom od 5. leta dalje. Delavnica bo izvedena v desetih srečanjih. Ob koncu šolskega leta bo potekala likovna delavnica oz. kolonija. Obveščamo vas, da je vpis možen do 13. januarja 2017 oz. do zasedbe mest. Razpisanih je pribl. 10 prostih mest. OTROCI, LEPO VABLJENI V SVET LIKOVNE UMETNOSTI IN DOMIŠLJIJE. *Če se še kdo želi vključiti, naj se prijavi čim prej, ker je še nekaj mest. Več informacij na: 041 846 674 (Simona) ali 031 499 750 (Meta). Intervju z Rožo Kek in Jasmino Mersel Šušteršič Na januarski intervju sem povabil direktorico Mestne knjižnice Grosuplje Rožo Kek in dobrepoljsko knjižničarko Jasmino Mersel Šušteršič. V knjižnici je vedno živahno, bodisi zaradi izposoje knjig bodisi zaradi številnih dogodkov, o katerih lahko bralci redno berete tudi v Našem kraju. Gospa Kek, dovolite, da Vam na za­četku intervjuja čestitam ob prejemu Čopovega priznanja za leto 2016. Lah­ko našim bralcem predstavite, za ka­kšno nagrado gre? Roža : Hvala za čestitke. Kot večina poklicev imamo tudi knjižničarji svoje nacionalno stanovsko združenje – Zve­zo bibliotekarskih društev Slovenije. Iz­branim nagrajencem vsako leto podelijo Čopovo priznanje. Letos je bila podelitev 21. 12. 2016, priznanja pa je podeljeval minister za kulturo, Anton Peršak. Bila sem počaščena, predvsem pa zelo ve­sela, da so bili na podelitvi z mano moji sodelavci in mi izkazali pozornost. Tega sem se najbolj razveselila. Nam lahko na kratko poveste, kako vi, kot direktorica, vidite vizijo Mestne knjižnice Grosuplje (MKG)? Roža: Mestna knjižnica Grosuplje de­luje kot javni zavod v okviru treh občin (Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje). V enem letu dobrepoljsko knjižnico obišče skoraj 20.000 prebivalcev. Od tega je največ, približno 12.000, takih, ki si izposodijo knjige za domov. Če pa pogleda­mo še otroke iz šole in vrtca, pa se približamo številki 20.000. Dejavnost, ki jo izvajamo, je program­sko usmerjena s strokovnimi izhodišči in potrebami lokalnega okolja. Vedno gledamo, kakšno je stanje v določenem okolju, saj se morajo knjižnice prilagajati potrebam v okolju. Osnovno poslanstvo knjižnice je zbiranje gradiva. To niso več samo knjige, sedaj imamo tudi elektron­ske knjige, različne baze podatkov, raču­nalniške kataloge in drugo. Knjižnice pa so tudi poseben prostor, zelo pomem­ben za lokalne skupnosti, kjer se občani srečujejo in se izobražujejo. Knjižnica je neke vrste izobraževalno središče. Na­loga splošne knjižnice je, da poskrbi za vse stopnje izobraževanja, za vse gene­racije. Knjižnice smo odprte, knjig ne skriva­mo. Vsak, ki je pripravljen odpreti knjigo, to lahko stori. V starih časih so bile knji­žnice bolj umirjene, sedaj pa si knjige lahko sam izbiraš. Knjižnica pa nima samo kulturne vloge, ampak tudi izobraževalno. V svo­ji zbirki imamo 60 odstotkov strokovne literature in 40 odstotkov leposlovja. Strokovna literatura se bolj uporablja za seminarske in podobne naloge. Navseza­dnje pa je naša želja, da je knjižnica pro­stor učenja, spodbujanja, sodelovanja in tudi navdiha. Pomemben del knjižnične ponudbe je tudi sodobna informacijsko-komu­nikacijska oprema, kajne? Roža: Da, seveda, to pa je drugi del vizije. Knjižnica je prostor, kjer se lahko brezplačno povežemo s svetovnim sple­tom in iščemo informacije. V knjižnice pa prihajajo tudi uporabniki, ki niso vešči uporabe računalnika in drugih sodobnih naprav, zato doživljajo strah. Naša naloga je tudi, da jim uporabo teh sredstev pri­bližamo s kakšnimi delavnicami. Knji­žnica je prostor, ki je namenjen vsem generacijam, prostor, kjer lahko vsak nekaj najde. Ob tem ne smem pozabiti na še en segment knjižničarskega dela, na t. i. bi­bliotečni pogovor. Pomembno je, da si knjižničar vzame čas za uporabnika in mu svetuje pri izbiri gradiva. Kaj pa lahko poveste o naši dobre­poljski knjižnici? Koliko gradiva si Do­brepoljci izposojamo? Roža: Tega vprašanja sem vedno ve­sela. Pred časom sem nekaj podatkov o vaši knjižnici predstavila tudi na seji ob­činskega sveta in v letnem poročilu. Od približno 4000 prebivalcev vaše občine je približno 1000 aktivnih, torej tistih, ki imajo člansko izkaznico. Ob tem se za­vedamo, da si na eno člansko izkaznico izposoja več družinskih članov. V enem letu dobrepoljsko knjižni­co obišče skoraj 20.000 prebivalcev. Od tega je največ, približno 12.000, takih, ki si izposodijo knjige za domov. Če pa po­gledamo še otroke iz šole in vrtca, pa se približamo številki 20.000. Statistika kaže, da si vsak član na leto v povprečju izposodi 71 knjig. Slovensko povprečje je 53. Lahko se pohvalite, da je v vašem okolju knjiga cenjena in bra­na. Lahko si samo predstavljate, koliko bi posameznika stal nakup 71 knjig na leto … V dobrepoljski knjižnici imamo tudi ure pravljic, redne obiske vrtca in šole, bralni klub, številne predstavitve, domo­znanske projekte, razstave, potopise in druge prireditve. Dejansko se čuti, da je knjižnica kul­turno središče te doline, in veseli smo, da je tako. Živimo v času, ko je ponudba sto­ritev pestra, in vesela sem, da v knjižnico kljub temu zahaja toliko ljudi. Jasmina: Najprej moram povedati, da je Roža najboljša možna direktorica. Pre-more toliko izkušenj, znanja in topline, da ji ni težko slediti. Res nam je vsem vzor, kaj pomeni biti predan svojemu po­klicu in ga kakovostno opravljati. Vesela sem, ko pride na vse naše prireditve. Roža : Glede izkušenj se moram kar strinjati. Teče mi 37. leto delovne dobe. Res pa je tudi, da Dobrepolje odlično poznam. Že kot mlada študentka sem tu selila knjige v prostore sedanje občinske stavbe. Od tam sem pomagala seliti zbir­ko v stari Jakličev dom, potem v prostore osnovne šole in nazadnje v sedanje pro-store. Gospa Jasmina, Vi najpogosteje skr­bite za izposojo gradiva v naši knjižni­ ci. Kakšen »okus« za knjige imamo Dobrepoljci? Jasmina : Hm, zelo različen. Najve­čje zanimanje je za leposlovno gradivo, tu lahko omenim predvsem popularne naslove. Predvsem mediji vplivajo na popularnost posameznih knjig. Pogosto ljudje izbirajo tudi knjige, ki jim jih pri­poročijo prijatelji, znanci. Veliko se posega po knjigah za spro­stitev, po ljubezenskih romanih, kri­minalkah, biografijah in po knjigah z resničnimi življenjskimi dogodki. Naj­večje povpraševanje je bilo po knjigi 50 odtenkov sive. Trenutno je najbolj iskana knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače av­torice Milene Miklavčič. Opaziti je tudi povečano zanimanje za slovenske avtorje, predvsem Lainščka, Jančarja, Mazzinija. Uporabniki veliko sprašujejo tudi po strokovnem gradivu s psihološko vsebino in po knjigah, ki vplivajo na kakovost življenja – od zdra­ve prehrane, osebnostne rasti, odnosov, zdravja do vzgoje. Avtorja, ki imata ve­dno izposojene knjige, sta tako na primer Sanja Lončar in Marko Juhant. Se pa tru­dimo spodbujati tudi branje klasičnih, predvsem slovenskih avtorjev. Roža: Izkušnje in raziskave kažejo, da so si bralci po celem svetu precej podob­ni. Povsod, tudi izven Slovenije, je tako, da ljudje potrebujemo nekaj za sprosti­tev. Ob tem moram povedati, da sem zelo vesela, da v Dobrepolju deluje bralni klub, ki ga vodi Jasmina. Tam bralci lahko najdejo sogovornike. Všeč mi je tudi, da so člani tega kluba iz različnih generacij, kar je še ena dodana vrednost. Govorili smo že, da izposoja knjig predstavlja le en del knjižnične dejav­nosti. Pomemben del so tudi razni do­godki (delavnice …). Kje najdete ideje za organizacijo teh dogodkov? Jasmina: Ideje nastajajo spontano. Po­skušamo biti aktualni. Sedaj so bili to re­cimo poprtniki. Menim, da če si predan svojemu delu, ideje pridejo spontano. A veliko o idejah tudi razmišljam. Ko sem videla novo knjigo o Tonetu Kralju, sem takoj dobila idejo, da moramo imeti tu predstavitev. Pomemben vir idej so tudi povpraševanja bralcev po določenem tipu knjig. Zelo so iskane knjige za zdra­vo življenje, zato vsake toliko časa pova­bimo kakega strokovnjaka s tega podro­čja. Veliko se povezujemo tudi z raznimi društvi v občini, vendar si želim, da bi bilo tega še več. Gospa Kek, pogosto Vas lahko vidi­mo na teh dogodkih. Se vam zdi po­membno, da tudi na ta način, s svojo prisotnostjo, podprete prizadevanja knjižničarke in knjižnice? Roža: Da. Gre za pomemben stik z lju­dmi. Na takih druženjih začutiš ljudi in njihove želje, potrebe. Čeprav delujemo v treh občinah in so nam določene stvari skupne, ima vsaka občina svoje značil­nosti, ki temeljijo bodisi na zgodovini in tradiciji bodisi na kakšnih posebnih po­trebah v kraju. Res se rada udeležujem dogodkov, če mi le čas dopušča. Gospa Jasmina, kako pa ste kaj za­dovoljni z obiskom in odzivom obča­nov na dogodke, ki jih organizirate? Jasmina : Največkrat sem z odzivom zadovoljna, včasih tudi ne. Vedno je za dogodkom veliko priprav in vloženega dela. Menim, da mora biti v ospredju teh dogodkov predvsem kakovost. Trudimo se ponuditi čim širši spekter dogodkov, za najmlajše do zahtevnejše obiskovalce. Za najmlajše že dolga leta vsak teden pri­pravljamo ure pravljic, igralne urice Biba bere in projekt Beremo s tačkami. Ima­mo bralni klub za mlade (Ej, ti, preklopi na knjigo), razne ustvarjalne in počitni­ške delavnice ter priložnostne dogodke za odrasle. Tudi bralce Našega kraja po­skušam obvestiti o teh dogodkih. Roža : Lahko rečem, da je, gledano primerjalno s celotnim območjem, ki ga pokriva Mestna knjižnica Grosuplje, odziv primerljiv ali celo boljši. Poznam tudi druga okolja in tudi v primerjavi z njimi je odziv zelo dober. Bere veliko ljudi, ampak na dogodke velikokrat ne pridejo. Ljudje so v stiski s časom, vedno več časa morajo nameniti službi, posle­dično je manj časa za dom, družino in prostočasne dejavnosti. Naši dogodki so namenjeni manjšemu krogu ljudi. Če povabimo nekega neznanega pisa­telja, potem je razumljivo obisk manjši kot takrat, ko imamo gosta, ki govori o delu na vrtu. Strinjam se z Jasmino – ti dogodki morajo biti predvsem kakovo­stno izpeljani. Kako gledate na prihodnost knji­žnic, tako na splošno kot za Mestno knjižnico Grosuplje? Roža : Prihodnost bo šla zagotovo v smeri, da bodo knjižnice poskušale Utemeljitev podelitve Čopovega priznanja direktorici Mestne knjižnice Grosuplje, gospe Roži Kek: »Roža Kek je bila med letoma 1980 in 1983 zaposlena na OŠ Louisa Ada­miča Grosuplje, od leta 1983 pa dela v Mestni knjižnici Grosuplje, zadnjih 18 let kot direktorica. Pod njenim vodstvom se je knjižnična mreža v občinah, ki jih pokriva delovanje gro­supeljske knjižnice, prenovila in po­živila. Vodila je naložbe in prenove enot v Ivančni Gorici, Dobrepolju in Grosupljem. Roža Kek knjižnico vodi z občutkom za kolektiv, skrbno in strokovno, kar predvsem služiti ljudem. Ohranjati bo treba stik z ljudmi, z uporabniki, seveda pa vse v mejah in v okvirih, ki nam jih ponujajo pogoji in zakonodaja. Sedaj so v trendu t. i. kreativnice ozi­roma angleško maker space. To so knji­žnični prostori, ki omogočajo ljudem, da se seznanijo z nečim novim, npr. z delo­vanjem 3D-tiskalnika, z raznimi oblika­mi ustvarjalnosti, z obvladovanjem roč­nih spretnosti in podobno. Če se najde ciljna skupina in nekdo, ki je pripravljen z njo deliti svoje znanje, mu knjižnica zagotovi prostor. S katerimi težavami pa se najpogo­steje srečujeta pri svojem delu? Roža: Jaz bi rekla, da je to predvsem usklajevanje vseh idej, želja in potreb. Vedno je vsega preveč za osemurni de­lovnik. Jasmina: Res je. Poleg tega, kar je ome­nila direktorica, pa je še veliko ciljnih skupin, ki si jih želimo še bolj vključiti. dokazuje tudi uvrstitev grosupeljske knjižnice med najrazvitejše slovenske knjižnice v letu 2011. Mestna knjižni­ca Grosuplje ima pod vodstvom Rože Kek izjemen posluh za posameznika, predvsem na področju socialnega vključevanja ranljivih ciljnih skupin prebivalstva. S predstavitvijo teh de­javnosti je knjižnica leta 2015 sode­lovala pri evropskem projektu Public Libraries 2020. Roža Kek aktivno sodeluje v stro­kovnih združenjih, je članica Sekcije za splošne knjižnice pri Zvezi biblio­tekarskih društev Slovenije ter člani­ca različnih delovnih skupin v zvezi in Združenju splošnih knjižnic. Sode­lovala je v različnih strokovnih komi­sijah in drugih telesih ter kot članica strokovne komisije za naložbe pri Mi­nistrstvu za kulturo RS. Za izjemen prispevek k razvo­ju knjižničarske dejavnosti in dvigu ugleda slovenskih splošnih knjižnic ter za krepitev položaja knjižničarjev ji Zveza bibliotekarskih društev Slo­venije podeljuje Čopovo priznanje za leto 2016.« To so predvsem starejši, invalidi in gluhi. Na tem področju je še veliko izzivov. Koliko časa pa vama osebno ostane za branje? Imata priljubljene žanre, avtorje, literarne smeri? Roža: Najraje berem knjige, ki govorijo o odnosih, družbene romane, biografije in zgodovinske romane. Vedno imam pri sebi več knjig. Poleg leposlovnih imam tudi knjige, ki jih moram prebrati kot pri­pravo na sodelovanju na kakem dogod­ku. Celo življenje že veliko berem. Kot direktorica berem tudi knjige s področja upravljanja in managementa, pregle­dujem spletne strani drugih knjižnic in strokovne članke. Jasmina: Veliko bralcev si želi nasvet knjižničarja. Vprašajo te, kaj jim pripo­ročaš. Zelo težko se je postaviti v njegovo kožo in najti primerno knjigo. Verjamem v to, da knjiga najde bralca. (nadaljevanje na str. 35) V Dobrepolje sem se z veseljem vrnila. Že lani sem imela tu delavnico z mladimi novinarji, ki se je dobro obnesla, nato pa me je še oblikovna podoba Vrtiljaka mladih v pričujočem glasilu res lepo prese­netila. Zato sem se zjutraj z veseljem use­dla v avto, ne da bi se zavedala, da je pol ure iz Ljubljane do Vidma ravno malo premalo, in tako so bele čaplje na Mlačevem, zaledenela jezerca in v ivje zavito Radensko polje mimo mene brzeli nekoliko hitreje, kot bi si želela. Prav rada bi si to valovito pokrajino nekoč ogle­dala z vlaka, da se mojim očem ne bi bilo treba ves čas vračati na ovin­kasto cesto. Morda pa na vlaku sre­čam še našo Saro na poti iz srednje šole. Ko vendarle prisopiham v Jakličev dom s slabo vestjo zaradi nekajminutne zamude, ki otrokom nikakor ni v zgled, me tam čaka že cela ekipa: župan, 10 učencev, nji­hova učiteljica Sonja, Jasmina iz knjižnice in Simona iz JSKD Ivanč­na Gorica. Po uvodnih pozdravih zaviham rokave, za mizo je 10 lese­nih stolov in en rdeč fotelj, na kate­rem sedi Jan. Tale lump mi je pa izmaknil stol, si mislim in ga malo potipam, če to drži. Zmotim se! Jan si je med knjižnimi policami sam poiskal prijetno oblazinjen stol in ga zamenjal z lesenim. Če danes po prebranem opisu Kmetije Zrnec pogledam nazaj, lahko mirne vesti rečem, da si je svoj rdeč prestol za novinarsko okroglo mizo vsekakor zaslužil. Toda ne pozabimo, da smo v knjižnici. Med knjigami namreč brez dvoma kraljuje Rebeka. Ko nanese beseda na njeno branje iz prhanj in vzdihov njenih sovrstni­kov, razberem, da je tega res veliko. Mislim, da bi njen knjižni kotiček lahko kmalu postal stalna rubrika Našega kraja. Po uvodnih predsta­vitvah mi uspe vsaj približno izvo­hljati, kaj mladince zanima. Ana rada peče oz. pri peki pomaga mami. Članek o kruhu, peki? Kaj pa vem … O poprtnikih je bilo v tem časopisu napisano skoraj že vse, nisem ne vem kako navdušena, a naj bo. Kakšna zmota! Preprosta, a tako lepa pripoved o kruhu me povsem razneži. Če pišeš iz srca, si vedno originalen. Razposajene mlade hočem že na delavnici spodbuditi, da se izražajo iz sebe, v prispevkih povedo svoje mnenje in sprašujejo tisto, kar jih zanima ali tare. Velika pohvala violinistki Klari, ki je v svojem intervjuju pokazala pravi novinarski pogum. Tudi Jera je svoja vprašanja postavila zelo pro­dorno in nam lepo predstavila Malo šolo umetnosti. Karin pa je podol­gem in počez analizirala svojega idola Petra Prevca in vse, kar smo že in česar še nismo vedeli o njem, strnila v jedrnat oris. Skupaj z njo držimo pesti, da Peter po zraku spet zajadra kakor v svojih najboljših časih. Ko sem osmo-in devetošolce na delavnici preko papirnatega Face­booka vprašala, o čem bi radi pisa­li, so moje vprašanje komentirali čisto po »facebookovsko«: Ana: Ne vem. Jera: Ja, Ana, wau čestitam. Kalara: .• Hahaha. Natalija: Ne vem, vpraš jih, HAHA­HA, LOL. Karin: Haha, kako izvirni komen­tarji!!! • Jera: O šoli, njihovih interesih? Vr tiljak mladih Rebeka: O najljubših pevcih???? Anže: Mah nwm … Mogoč o tem, kok spremenit svet … Drgač pa pov­prašej naokol. Michele: Vprašaj jih, o čem želijo pisati. Jan: Zakaj te to zanima? Sara: O vsm … Karkol bo, bodo kej napisal. Hvala tudi Nataliji, Michele in Anžetu za dobro družbo in inten­zivno sodelovanje. Novinarstvo mora vedno stremeti k objektivno­sti, opomnim mlade poslušalce, a tokrat želim, da v člankih izrazite svoje mnenje. V zadnjem času se namreč težnja po objektivnosti, zaradi zahtev po vse hitrejši pro­dukciji novic, sprevrača v kopira­nje že napisanega. Če nimam časa preverjati dejstev, jih vzamem tam, kjer menim, da so že preverjena. Preprosto povedano: če moram nekaj spisati o Dobrepolju, grem na internet in nekoliko preobliku­jem besedila, ki jih najdem na sple­tni strani občine. Mladim je še toli­ko bolj v navadi, da svet odkrivajo prek svetovnega spleta. Tam se res zdi vse kot na dlani, a pozabljamo, da na ta način svet vedno odkriva­mo skozi oči nekoga drugega. Zato sem letos želela postaviti »objek­tivnost« na stran in vam, bralcem, predstaviti, kaj mlade zanima in kako doživljajo svet okoli sebe. Brez posrednikov, brez pomoč i, strokovne literature ipd. Želela sem, da pišejo o tem, kar jih zani­ ma, da povedo svoje mnenje in izrazijo svoja navdušenja. Pa tudi sama sem se ponovno opomnila, kako pomembno je za novinarja, da vstane izza pisalne mize in se namesto na svetovni splet odpravi v svet. Na spletu ne piše o belih čapljah, ovinkih, treh železniških prehodih na poti, toplem Jakliče­vem domu, radoživih otrocih, šol­skih sendvičih in novih zgodbah, ki smo jih skupaj zasnovali. O vsem tem sem razmišljala na poti nazaj, ko je sonce že počasi prebilo megli­ce. Takrat še nisem vedela, kakšna besedila mi bodo mladi poslali. Že čez nekaj dni sem bila prijetno pre­senečena ... . Larisa Daugul Kako diši mamin kruh K ruh velja za eno najstarejših pri­pravljenih jedi. Kruh je bil in je tista hrana, ki povezuje vse ljudi. Moja babica Milka je obiskovala šolo še pred drugo svetovno vojno. Malic v šoli niso imeli. Večkrat mi je povedala, da so bili otroci veseli, če so imeli v majhnem cekarju poleg nekaj zvezkov in peresa še kos črnega ali rženega kruha, zavi­tega v papirnato vrečko, »škerneclj«. V odmoru za malico je dala kruh na staro šolsko mizo. Pogosto ga je delila s sošolko, ker so bili pri sošolki tako revni, da jim je primanjkovalo celo črnega kruha. Čeprav je kruh razpadal, nista dovolili, da bi kakšen košček padel na tla. Tudi drobtinice sta vse pojedli. Le ena od sošolk iz bogate ura­dniške družine je nosila v šolo bel kruh. Kadar je njej dala grižljaj tega kruha, je babico spomnil na božič in večje praznike. Pri babici so dobili bel kruh le za velike praznike. Njena mama ni nikoli spekla potice, ker ni bilo denarja za belo moko. Spekla pa je majhne potičke, ki so imele nadev iz lešnikov, ki so jih otroci nabirali po pašnikih. Če je kruh padel na tla, ga je pobrala, pokrižala in poljubila. In kakšen odnos imamo danes do kruha? Sama ne jem rada salame ali mesa, obožujem pa vse vrste kruha. Če vidim, da se kdo zmrduje nad kruhom, se hočem kar razjeziti. Ali res potrebu­jemo toliko različnih oblik in vrst kruha z različnimi nadevi? Mamici zelo rada pomagam pri gnetenju testa in peki kruha. Moj brat ima najrajši tisti kruh, ki je v pici. Moja mami se je naučila peči kruh pri svoji mami. Ona je pekla vsak teden kruh v kmečki peči. Pogosto je tudi meni dala majhen hlebček. Moji starejši bratranci in sestrične so od nje prejemali vsako nedeljo hlebec kruha, ko so odhajali v študentski dom. Vem, da je babi v kruh vmesila tudi ljubezen do vsakega vnuka, zato je bil tako dober. Moja mami sedaj peče kruh iz raznih mok. Še najmanj iz bele, ki ni najbolj zdrava. Mamine sončnice, pletenke, hlebci, okrašeni z motivi za različne priložnosti, so enkratni. Zelo rada imam krompirjev kruh, koruznega, pisanega in še marsikaj zna narediti. V adventu rada peče golobičke oz. neke vrste ptičke. Vsako leto težko pri­čakujem svete tri kralje, ko mamici pomagam speči poprtnik! Ali pa ko bo za pusta pekla štangelne, pa preste v postu … Tudi sama rada pečem kruh in delam krušne dobrote, ki sem se jih naučila od obeh umrlih babic in od mame. Včasih so pekli kruh le v krušni peči. Meni se zdi kruh iz krušne peči boljši kakor kruh iz pečice. Še bi lahko naštevala. Ob tem pa želim, da bi vsak otrok imel vsaj kos črnega kruha, narejenega z ljubeznijo in dobroto njegove mamice. . Ana Grandovec Vr tiljak mladih Kmetija Zrnec D a bom kmet, sem se odločil že zelo kmalu, v tre­tjem razredu osnovne šole, to velja še zdaj in bo tudi v prihodnje. Naj na kratko opišem kmetijo Zrnec. Kmetija se je raz­vila že pred letom 1800. Ima dve hiši: staro in novo, ki sta bili požgani med prvo in drugo svetovno vojno. Poleg hiš sta tu še hlev in skedenj. Pod skednjem in v hlevu je skupaj 31 glav govedi. V hlevu so krave, ki jih molzemo dvakrat dnevno, teh je 17, vse druge pa so plemenske telice, ki so pripravljene za nadaljnjo rejo. Ker pa kmetije ni brez manjših živali, imava z bratom psa, mačke, mini koze, zajce in kokoši, ki večkrat na leto valijo piščance. Posebnosti naše kmetije Vse krave so rjave pasme in imajo imena, ki se začne­jo na črko S. Tu so: Simka, Solza, Sruta, Slamca, Sonja, Sahara, Sivka, Sava, Sirena, Sotla, Sekvoja, Skala, Soča, Sneža, Skoka, Sinica, Sani, Smreka, Sončica, Stana, Sveja, Sika, Saša, Simfonija, Severina, Struna, Slovenka, Sinjora, Sarma, Sibila, Sita. Ker so nekatere krave prav lepe, so bile tudi že na razstavi, kjer so osvojile kravje zvonce, ki so pohvala tako za rejca kot za kravo. Kmetija ima 20 hektarjev obdelovalne povr­šine in 23 hektarjev gozda. Vso to posest nam poma­gajo obdelovati štirje traktorji. Najmanjši je znamke IMT, nato Duetz Torpedo, Zetor super turbo in John Deere serije M. Vse traktorje sem že vozil. Delo na naši kmetiji Opravila na kmetiji delimo na dva dela. Na letna in vsakodnevna. Vsakodnevna dela Moj dedi in oči običajno vstaneta okoli šestih zjutraj in gresta v hlev oskrbet živali. Dedi pomolze krave, saj je že starejši in težja dela težko opravlja, zato ta opravi moj oči, torej nahrani žival, odpelje gnoj ipd. To se ponavlja skozi celo leto, saj jaz in moj brat hodiva v šolo in greva zjutraj v hlev le, če je nujno, če kdo od starejših ne more. Letna opravila Ko se pojavi april, začne na poljih in po pašnikih rasti trava. Ker imamo pašnike poleg hleva, začne trava dišati tudi kravam in telicam in je v hlevu nemir. Krave spustimo na pašnik takoj, ko je trava dovolj visoka, kmalu zatem pa še telice. Živali imamo na paši do takrat, ko na pašniku ni več nobene hrane za govedo. Ker pa potrebujemo hrano še za čez zimo, travo tudi Vr tiljak mladih večkrat pokosimo. Prvo košnjo opravimo okoli maja, zadnjo pa oktobra. Vmes pa pokosimo takrat, ko imamo kaj za odkosit. Na kmetiji sejemo tudi žita: pšenico in koruzo. Koruzo uporabimo za koruzno silažo, pšenico pa posušimo in jo potem zmleto vmes dodajamo kra­vam, kot dodatek pri briketih. Koruzo posejemo in jo oktobra požanjemo. Takrat sva z bratom doma, saj se dela čez cel dan in morava pomagati. Ko pride zima, na kmetiji ni dosti dela, zato si takrat kmet odpočije. . Jan Zrnec Intervju z Rezko Černač Kakšno tradicijo ima GŠ Dobrepolje in v čem vi vidite njeno poslan­stvo? Glasbena šola v Dobrepoljski dolini letos praznuje že 25-letnico svojega delovanja. 1. september leta 1991 je bil začetek našega delovanja, ko smo začeli poučevanje klavirja, električnih klaviatur in kitare. Tedaj je pouk obi­skovalo 31 učencev. Postopoma smo širili oddelke, tako da zdaj poučujemo kar pestro izbiro instrumentov: pihala, trobila, kitaro, harmoniko, klavir, vio­lino. Javno glasbeno šolstvo na Slovenskem letos praznuje 200-letnico svojega delovanja. Že tedaj so želeli, da bi bila glasbena šola dostopna vsem učen­cem, predvsem socialno šibkejšim (zanje je bilo izobraževanje brezplač­no). Že tedaj so se zavedali, kakšen Pogovarjala se je Klara Erčulj. pomen ima glasbeno izobraževanje. Danes glasbena šola pomaga učencem pridobiti splošno glasbeno in kulturno razgledanost, pomeni rast in razvoj vsakega otroka tako na kulturnem kot socialnem področju. Učenci se naučijo strpnosti, spoštovanja drugačnosti in medsebojnega delovanja. Naš cilj ni vzgajati samo vrhunskih glasbenikov, naš cilj je vzgojiti kakovostne poslu­šalce in v Dobrepoljski dolini ohranja­ti pevsko in nasploh glasbeno tradici­jo, saj, kot pravi pregovor, kdor poje, zlo ne misli. Igranje instrumenta menda zelo dobro vpliva na razvoj mladih mož­ganov. Ja, se strinjam s to trditvijo. Dokazano je, da so v povprečju otroci, ki se ukvarjajo z glasbo, v šoli uspešnejši od tistih, ki se z glasbo ne ukvarjajo. Ukvarjanje z glasbo v otroštvu ugodno vpliva tudi na otrokov razvoj branja, inteligence, spomina in ustvarjalnosti. Zanimivo se mi zdi opazovati razvoj otroka od začetkov, ko jim je svet glas­be še popolnoma tuj, ter potem ko pri­dejo do konca glasbenega izobraževa­nja nižje stopnje. Tisti, ki je dober v matematiki, običajno z večjo lahkoto Vr tiljak mladih dojema svet not, kajti v glasbi je tudi veliko matematike. Ker sama pouču­jem tudi nauk o glasbi, želim otrokom podati svet glasbe tudi s pomočjo logičnega, matematičnega razmišlja­nja. In res, učenci, ki jim je prioriteta naravoslovje, običajno s tem nimajo težav. Je pa učenje instrumenta kori­stno tudi za starejše ljudi, saj s tem urijo svoje možgane in jih ohranjajo aktivne, s tem pa omilijo pešanje spo­mina in koncentracije, zmanjša se tudi možnost za razvoj demence. Kateri instrumenti so v našem kraju najbolj priljubljeni? V Dobrepolju so še vedno najbolj pri­ljubljeni klavir, kitara, harmonika, zadnje čase pa tudi violina. Ali so vsi učenc i glasbene šole vključeni tudi v orkestre in nauk o glasbi in zakaj jim to koristi? Vsi učenci v višjih razredih glasbene šole, torej v 5. in 6. razredu, so vklju­čeni tudi v orkestre oz. pevski zbor. Do 4. razreda učenja instrumenta se otro­ci ukvarjajo z glasbo večinoma indivi­dualno, včasih pa se srečujejo tudi z igranjem v duetih. Vendar pa ima igra­nje v orkestru svoj čar. Učenci se učijo igranja v večji zasedbi, kjer sta potreb­na sodelovanje z drugimi in strpnost. Hkrati pa učenci s tem širijo tudi svoje okolje, saj se družijo z drugimi učenci Glasbene šole Grosuplje in s tem ustvarjajo nove stike. Poudariti je treba, da je glasbena šola na Vidmu pomembna tudi za to, da vzgaja priho­dnje člane Godbe Dobrepolje, ki ima v kraju že dolgo tradicijo. Pouk nauka o glasbi pa je sestavni del učnega načrta glasbenih šol, saj se učenje instrumen­ta in nauka o glasbi med seboj dopol­njujeta in povezujeta. Bi lahko nekoč imeli godalni orke­ster tudi pri nas? Zdaj se namreč učenci godal vozimo na vaje v Gro­suplje. Težko. Godalni orkester sestavlja širok spekter godal: violine, ki se običajno delijo na 1., 2. in 3. violino, viole, vio­lončela in kontrabas. Tega pa v Dobre­polju ne moremo doseči, saj tukaj poteka le pouk violine pa tudi število učencev, ki obiskujejo godalni orke­ster, je v dobrepoljski glasbeni šoli majhno. Potem pa že ne moremo več govoriti o godalnem orkestru, temveč o komorni zasedbi violin. Moram pa poudariti, da orkestre v Grosuplju obi­skujejo učenci iz vseh podružnic. Ali mislite, da bi lahko občino pro­sili, naj nam pomaga organizirati prevoz? To je vsekakor stvar dogovora. Za zdaj pa so se starši otrok, ki obiskujejo orkester in pevski zbor, kar dobro med seboj povezali in se menjavajo pri vožnji otrok v Grosuplje. Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni? Ne bi govorila, da sem ponosna, sem pa vesela za tiste mlade glasbenike, ki so v glasbi našli svoj poklic, svoje zadovoljstvo. Npr. Jaka Ahačevčič, s katerim sva sedaj sodelavca v glasbeni šoli, Ana Erčulj uspešno vodi več zbo­rovskih zasedb, Andrej Hočevar je uspešen glasbenik v Ameriki, in to so samo nekateri … Še večje veselje pa je videti oz. srečati svojega nekdanjega učenca, ki še vedno v roke prime svoj instrument, igra v različnih zasedbah ali poje v pevskem zboru. Tedaj veš, da si pustil pomembno sled v njegovem življenju. In potem na tvoja vrata trka­jo že njihovi otroci, prav tako željni spoznavanja skrivnosti glasbe … Da, to je tisto pravo, kar me bogati in dviga pri mojem delu. Bi pri svojem delu tudi kaj spreme­nili? Ne, ničesar ne bi spreminjala. Res je, da imamo pri učenju instrumenta za vodilo Učni načrt za glasbene šole, vendar je znotraj tega še vedno dovolj svobode, da lahko otroku približam glasbo na različne načine, še vedno imam možnost, da učenca seznanim z različnimi zvrstmi glasbe. To pa si tudi mladi želijo, zato jih pogosto vprašam, kaj bi radi igrali in, če je le možno, nekatere stvari tudi uresničimo. Ali pogosto sedete za klavir, čisto za svoj užitek? Odvisno od razpoloženja … Še vedno rada igram stvari, ki smo si jih med seboj izmenjavali sošolci, in to ni bila klasična glasba, ampak je dišalo že malo po zabavni glasbi … V užitek pa mi je, ko lahko s klavirjem spremljam že svoja otroka, in vidim, da ob tem uživamo vsi. To pa je tudi smisel, kajne! Vr tiljak mladih Umetnost? Želela bi, da je to moj način življenja Intervju z umetnico Meto Mehle. Pogovarjala se je Jera Grm. Razložite, prosim, kaj je Mala šola umetnosti. Mala šola umetnosti spodbuja h kreativi našega razmišljanja. Saj so največji ustvarjalci, geniji razmi­šljali ustvarjalno. Radi bi pogledali ven iz začrtanih okvirjev, kajti vse, kar je že začrtano, je že fotografira­no in poslikano. Ustvarjalni način razmišljanja je nekaj več. Poglobiti se moraš vase in v svojo domišljijo in ju seveda tudi uporabiti. Kdaj ste se prvič srečali z ume­tnostjo? Začutila sem jo v prvem razredu, takrat sem si želela biti kiparka. Potem sem se ves čas srečevala z njo. A prvič sem jo malo bolj zares spoznala na fakulteti. Kje ste pridobili svoja znanja? V srednji šoli, na fakulteti, vmes na tečaju, vsepovsod. Vedno se učiš. Ko greš v galerijo in vidiš nekaj novega. Vsakič ko prebereš kaj o kakšnem slikarju ali pa greš v knji­žnico gledat knjige o slikarjih, se naučiš novih stvari. Te stvari te pač obdajajo, če te to zanima. Lahko jih poiščeš tudi sam. Katere šole ste obiskovali? Grafično, oblikovno in visoko šolo za risanje. Kaj vam pomeni umetnost? Umetnost, hmm … To je velika beseda! Želela bi, da je to moj način življenja. Kdo je vaš vzornik? Več sem jih imela. V vsakem obdo­bju imam kakšnega novega, ampak nekako me vedno spremlja, Rudolf Kotnik, njega res obožujem. V dolo­čenem trenutku je name res močno vplival. Obožujem Darka Slavca, svojega profesorja. On je super oseba, pedagog. Obožujem ga kot slikarja, ker ima res vse stvari na svojem mestu in lahko rečem, da je to to. Zakaj ste se odločili, da boste svoje znanje podajali drugim? V bistvu so me prosili, nisem se čisto sama odločila za to. Rekla sem si, zakaj pa ne, saj so me enkrat že pro­sili, da bi učila v osnovni šoli, pa sem takrat zavrnila. Sedaj sem se pa odločila, da bom imela delavnice. Kdo obiskuje to delavnico? Obiskujejo jo otroci od petega leta dalje, večinoma mlajši osnovno­šolci. Kako poteka priprava na delavni­co? Najprej kupim material, potem otrokom povem, katero temo bomo obravnavali, poudarim, kaj je pomembno, da nastane likovno delo, nato pa domišljijsko razmišlja­mo in ob tem ves čas nastaja izde­lek. Kaj počnete na delavnicah? Ustvarjalno razmišljamo, poskuša­mo iti ven iz okvirjev in rišemo. Kako vidite otroke na delavnici? Vsak od njih ima svoj cilj, vsak se trudi. Včasih me tudi presenetijo, lahko rečem, da so za svoja leta zelo ustvarjalni. Vsak se premika v svojo smer, eni naredijo malo več nao­krog, eni se držijo okvirjev. Torej eni so kvadratni, eni pa bolj okrogli. Vr tiljak mladih Potniški vlak v Dobrepolju – že čez dobro leto M alokdo se še spomni časov, ko je v Dobrepolju še vozil potni­ški vlak. Vsi pa bi bili veseli, če bi ta možnost prevoza obstajala tudi danes. Še posebej študentje in dija­ki, ki morajo dnevno potovati v Lju­bljano ali na podobne razdalje. Vlak je namreč udoben, razmeroma hiter in cenovno ugoden način prevoza. Vendar pa, če bi v Dobrepolju res prešli na vlak, se je treba vprašati, kaj bi se zgodilo z avtobusom, drugo obliko javnega prevoza, ki jo ljudje uporabljajo zdaj. Vozniki avtobusov bi bili verjetno med redkimi ljudmi, Peter Prevc ne bo treba toliko dela kot drugod, saj smo na postaji še iz časa rednej­šega delovanja železniške linije ohranili vse tri tire. Na podlagi tega ocenjuje, da bi potniški vlak v Dobrepolje pripeljal že leta 2018. Če se na to lahko zanesemo, bomo lahko prav kmalu potovali po svetu na udobnejši in cenejši način. Tega bomo seveda vsi zelo veseli, še posebej prihodnji dijaki, ki se že veselimo, da se bomo v srednje šole lahko pripeljali z vlakom. . Sara Blatnik S em zelo velika oboževalka smučarskih skokov in seve­da družine Prevc. Najraje imam Petra Prevca. Slovenski smučarski skakalec se je rodil 20. septembra 1992 v Kranju. Živi v Dolenji vasi v občini Železniki. Prihaja iz velike dru­žine in je najstarejši izmed petih otrok. Ima dva brata: Cene­ta in Domna, ki sta tudi smučarska skakalca, ter sestri Niko in Emo. Petrova skakalna pot se je začela pri devetih letih. Smučarska skakalnica namreč stoji le nekaj metrov od nje­gove hiše. Njegov osebni in klubski trener je Jani Grilc, reprezentančni pa Goran Janus. Leta 2009 je Peter prvič nastopil na tekmi v Lillehammerju, kjer je že takoj osvojil točke svetovnega pokala. Leto kasneje je tekmoval na olim­pijskih igrah v Vancouvru, na naslednjih, leta 2014, v Soči­ju, pa je že osvojil 2. in 3. mesto. S svetovnih prvenstev pa ima eno zlato, eno srebrno in tri bronaste medalje. Skupno ima 21 posamičnih zmag in 9 ekipnih, v lanski sezoni je pometel z vsemi sotekmovalci in z lahkoto dosegel zmago v skupnem seštevku. Leta 2014 je osvojil svoj prvi mali kristalni globus in svojo prvo zmago v svetovnem pokalu v poletih na Kulmu. Najraje se seveda spominjamo sezone, kjer je osvojil veliki kristalni globus in dosegal vrhunske rezultate. Zmagal je na novoletni turneji štirih skakalnic in kot drugi Slovenec osvojil skupno zmago v sv. pokalu v Planici z izjemnim finalnim poletom 241,5 m, njegov uspeh pa je dopolnil tudi Robert Kranjec. Skupno je zbral rekordnih 1139,4 točke in osvojil zlatega orla. Njegov najboljši polet pa je bil tisti v Vikersundu, ko je prvi na svetu skočil 250 m, nato pa ga je za 1,5 m izboljšal Anders Fannemel. To je bila njegova najboljša sezona. V tej sezoni pa še vedno stiskamo pesti, da bo naš as stopil na najvišjo stopničko, kjer je že 4x stal Domen Prevc. . Karin Butala Vr tiljak mladih Rebekin knjižni kotiček R. J. PALACIO ČUDO August Pullman se je rodil s hudo deformacijo obraza. Do petega razreda se je zaradi številnih težkih operacij učil doma z mamo. Potem je moral iti v šolo in njegova edina želja je bila, da bi ga sprejeli. Žal ga mnogi niso zaradi njegovega obra­za. Kasneje so sošolci ugotovili, da je zelo zabaven, in so se začeli z njim tudi družiti. Knjiga Čudo je zelo zanimiva, ker govori o fantu, ki je bil drugačen. Pisateljica nam z zgodbo hoče pove­dati, da ni pomembna samo zuna­njost, temveč so pomembnejše osebnostne lastnosti, ki človeka naredijo lepega ali grdega. Osebno­stne lastnosti glavnega lika so bile pomembnejše od njegovega videza, zato so ga sošolci sprejeli medse. Knjiga Čudo je prejela mnogo nagrad za kakovostno mladinsko literaturo. JOHN GREEN KRIVE SO ZVEZDE Hazel boleha za neozdravljivo obli­ko raka. Na mamino željo začne obiskovati podporno skupino, kjer si bolniki z rakom izmenjujejo izku­šnje in si medsebojno pomagajo. Med drugimi znanci sta si posebej blizu z Gusom. Postala sta dobra prijatelja in njuno prijateljstvo jima je dajalo dodatno upanje pri prema­govanju bolezni. Žal se je zdra­vstveno stanje Gusu kasne je poslabšalo, kar je Hazel zelo potrlo. Prezgodnja smrt Gusa je prekinila njuno prijateljstvo in življenje se je Hazel spremenilo. Zaživeti je mora­la novo življenje in prijateljstvo z Gusom ji je dajalo upanje, saj je imel Gus veliko neuresničenih načrtov. »KNJIGA, DA JO BOSTE BRALI VSI.« – Boštjan Gorenc. Tako kot pravi Boštjan, knjiga je zelo zanimi­va. Drugačna je od drugih, ker nima najbolj srečnega konca. Prejela je nagrado zlata hruška, po knjigi je posnet tudi film. TODD BURPO in LYNN VINCENT NEBESA SO RESNIČNA Colton Burpo je bil na pragu smrti zaradi vnetja slepiča. Operacijo je prestal in njegova družina je bila presrečna. Zgodbe, ki jo je Colton začel razkrivati nekaj mesecev kasneje, ni nihče pričakoval. Star­šem je omenil, da je med operacijo zapustil telo in videl vse sorodnike, kaj so delali izven operacijske sobe. Starše je osupnil z opisom nebes, ki so se natanko ujemala z zapisom Svetega pisma. Knjiga mi je bila zelo zanimiva, saj govori o otroku, ki je potoval v nebesa in nazaj, ne da bi sploh umrl, in je resnična. Prejela je tudi nagra­do časopisa New York Times, po knjigi je posnet tudi film. . Rebeka Jamnik (nadaljevanje s str. 26) Sicer pa nerada posegam po popularnih knjigah. Največkrat grem do police in čisto po trenutnem navdihu izberem knjigo. Veliko berem tudi otroško literaturo, da se pripravim na ure pravljic, gostovanja v šoli in v vrtcu. Preberem tudi veliko kako­vostnejših knjig, da lažje najdemo knjige za bralni klub. Želela bi si več časa za branje, ker si želim bralcem pomagati pri izbiri, a se zavedam, da vsega gradiva ni možno poznati. Rada preberem knjige, ki so bile nagrajene, na primer s kre­snikom. Želita na koncu bralcem še kaj sporočiti? Roža: Hvaležna sem vsem sodelavcem za zavzeto delo. Hva­ležna sem tudi za odziv v lokalnem prostoru, da smo v Dobre­polju opaženi in sprejeti. Obljubljam, da bomo tudi vnaprej vedno odprti za sodelovanje. Jasmina: Knjižnica je lahko še tako moderna, sodobno opre­mljena, a brez bralcev in obiskovalcev je le mrtev prostor. Vsi lepo povabljeni v knjižnico, saj lahko le z znanjem spreminja­mo svet in lažje razumemo stvari, ki se dogajajo okrog nas. Najlepša hvala obema za pogovor. Prepričan sem, da bo dobrepoljska knjižnica ob tako pestri ponudbi tudi v pri­hodnje središče kulturnega dogajanja. Pri tem vama želim veliko uspeha. ¦ EJ, TI, PREKLOPI NA KNJIGO – druženje ob knjigi za mlade! Vsak drugi mesec se mladi zberemo v prostorih knjižnice Dobrepolje, kjer poteka srečanje Ej, ti, preklopi na knjigo. Rdeča nit tokratnega dogodka je bila knjiga Če ostanem, avtorice Gale Forman. Anamarija Rebolj Mladinski roman govori o najstniškem dekletu, ki zaradi pro­metne nesreče izgubi družino, sama pa v njej utrpi hude po­škodbe in leži v komi. Ko leži v komi, se njen duh sprehaja skozi njeno preteklost. Sprehaja se skozi lepe in bridke trenutke, ki jih je doživela. Poleg tega knjiga govori tudi o prvi ljubezni, o izbiri med ljubeznijo in kariero. Gre za knjigo, ki ti da misliti in v kateri vsakdo lahko najde delček sebe. Skupaj z mladimi smo se pogovarjali o knjigi, potem pa temo tudi poglobili. Tudi tisti, ki knjige niso prebrali, so bili na sreča­nju seznanjeni z njeno vsebino. Pogovor se je razširil na bridke in sladke trenutke življenja, na hvaležnost za vse dobrine in ljudi, ki nas obdajajo, hkrati pa smo se dotaknili tudi nepred­vidljivosti usode. Na tem srečanju se najde prav vsak. Za to, da se nam pri­družiš, je zaželeno, da prebereš knjigo, vendar ni obvezno. Gre za to, da se mladi podružimo, zabavamo, hkrati pa tudi izra­zimo svoje mišljenje in mnenje. Torej, vsi mladi preklopite na knjigo in se nam pridružite na našem naslednjem srečanju. Vabljeni! ¦ PRAVLJIČNE URICE V KNJIŽNICI DOBREPOLJE VSAK PETEK OB 17.30! Za otroke od 4. do 9. leta starosti. Od meseca oktobra do meseca maja Pravljice, pesmi, uganke, ustvarjanje in še in še … Vokalna skupina Mavrica vas vabi na nepozabno glasbeno popotovanje, kjer se bomo sprehodili čez 22 držav. Spoznali bomo čudovite dežele in njihovo glasbeno izročilo. Zbrali se bomo 28. januarja 2017 ob 19. uri v dvorani Jakličevega doma na Vidmu v Dobrepolju, od koder bomo poleteli na vse celine in večje otoke sveta. Toplo vabljeni v našo družbo. Ne bo vam žal. Videm 34, 1312 Videm Dobrepolje l tel.: 01/786 71 40 Obratovalni čas: Ponedeljek in sreda: 12.30–19.00 Torek in četrtek: 9.00–14.00 Petek: 12:30–20.00 Potujoča razstava POPRTNIK ALI ŽUPNEK in pogovorni večer o nesnovni dediščini od adventa do svečnice v Dobrepolju Jasmina Mersel Šušteršič V sodelovanju z Zavodom Parnas in Turističnim društvom Dobrepolje smo v knjižnici pripravili zanimiv večer, na katerem je bila osrednja tema pogovora nesnovna dediščina od adventa do sveč­nice, s katero so povezani številni običa­ji, šege in navade. V goste smo povabili gospo Maričko Žnidaršič, predstavnico TD Dobrepolje, gospo Jožico Grando­vec, nosilko dediščine priprave popr­tnikov, ter restavratorko, gospo Martino Tekavec. Z ljudsko pesmijo je večer obo­gatila družina Erčulj. Osredotočili smo se predvsem na čas vseh treh svetih večerov in nesnovno dediščino, ki se uvršča med najstarejša znamenja božičnih praznikov in je vpisana v register žive kulturne de­diščine. Gre za tradicijo peke obrednega božičnega kruha, ki ima močne koreni­ne, se ohranja in živi tudi v Dobrepoljski dolini. Ministrstvo za kulturo je v letu 2013 sprejelo sklep o vpisu priprave po­prtnikov v register žive kulturne dedišči­ne predvsem na osnovi pobude in vloge Zavoda Parnas. Novembra preteklega leta je bilo v registru ob enoti Priprava poprtnikov evidentiranih 8 skupin no­silcev, ki so predstavljeni tudi v nedavno izdani knjižici Božični kruh ali poprtnik na Slovenskem. Nastala je pod okriljem Zavoda Parnas. Gospa Martina Tekavec, urednica in ena izmed avtoric, nam je spregovorila več o nastanku knjižice, ki ima zagotovo pomembno vrednost, saj predstavi razširjenost in tradicijo obre­dnega kruha, ki ima dolgo zgodovino. Več omemb in prvi zapisi o poprtniku so nastali že v 17. stoletju. Valvasor pravi: »Zamesijo velik hleb in ga okitijo zgo­raj z vsakovrstnimi okrasi. Plemičem in meščanom pa, ki imajo delikatnejša usta, denejo v tale kruh veliko masti in jajc, po vrhu ga na razne načine okrase s testom in tak kruh imenujejo poprtnik.« Toda poprtnik je le eno izmed sloven­skih imen za božični kruh. Boris Orel že leta 1944 navaja kakšnih dvajset poime­novanj, ki bi jih lahko razvrstili najprej v pet osnovnih tipov : božičnik, mižnik (namižnik, pomižnik), poprtnik, stolnik (postolnik), župnik (Slovenski ljudski običaji, NS 1, 1944). Lokacije različnih imen pričajo o razširjenosti božičnega kruha preko celotnega območja Sloven­cev. Martina Tekavec je predstavila raz­lične izvore poimenovanj. Enako je že leta 1953 sklenil etnolog Milko Matičetov (Slovenski etonograf, 1953/1954) v svo­jem obsežnem prispevku o poprtniku: »Poprtnik je samo eno od številnih imen za ta kruh. Če je izpričano nekaj poprej kot druga slovenska imena, zaradi tega ne moremo reči, da je imenitnejše, po­membnejše od njih. Prav tako kot popr­tnik se že v 17. st. pojavi tudi božičnik, ki vrhu tega niti ni omejen na slovensko ozemlje, kakor poprtnik, ampak se nada­ljuje na Hrvaškem.« Gospe Jožica Grandovec in Marička Žnidaršič sta predstavili prisotnost po­prtnikov v dobrepoljskem prostoru ter tradicijo peke, ki se prenaša z generacije na generacijo, kdaj kruh postane popr­tnik, pripravo testa do okrasnih figuric, ki imajo svoje simbolne pomene. Pojavljajo se tudi različne navade, kdaj se poprtnik pripravlja. V spisu A. Mrkuna Narodopi­sno blago iz Dobrepoljske doline (1934) med drugimi beremo: »Pred praznikom sv. Treh kraljev imajo (Poljci) navado, da speko poprtnik. Na večer postavijo popr­tnik na mizo in ga pokrijejo s prtom. Zato mu pravijo poprtnik, ker je pod prtom. Na mizo postavijo britko martro (križ).« Dediščina poprtnikov se v dobrepolj­skem prostoru prenaša tudi preko lite­rature. Poleg Mrkuna in Ljubiča piše o njem Anton Hren -Kompoljski že leta 1904 v svoji povesti Ob poprtniku (An­gelček, 1904). Na večeru jo je prebrala gospa Zalka Jeršin. Božični kruh je obredni kruh, z nje­govo pripravo in pomenom so povezani številne šege in verovanja. Matičetov navaja (1953): »Najrazlič­nejši obredni predpisi in z njimi zdru­žena verovanja v vseh fazah od prvih priprav do zauživanja božičnega kruha, dokazana zveza z zadnjim ali s prvim snopom ob žetvi, dokazana zveza s pr­vim oranjem in setvijo, vse to daje bo­žičnemu kruhu agrarno-magični značaj. Kot obredni kruh iz novega žita naj bi božični kruh po nekdanjih verovanjih vplival na rodnost semen, na razmno­ževanje črede, na napredek in blaginjo cele hiše. Tudi mešenje zelišč, vejic idr. v testo, zatikanje vejic ali drugačno okra­ševanje že pečenega kruha teži za tem, da bi vegetativna moč mladega zelenja prešla na kruh in povečala njegov vpliv na rodovitnost.« Veliko zanimivega so sogovorniki po­vedali o šegah in verovanjih, povezanih s poprtnikom, nekatere se še vedno ohra­njajo. Ob svetih večerih so ga tako uživali člani družine in domače živali, z njim pa so postregli vsakemu obiskovalcu, ki je prišel k hiši. Pokušanje poprtnika v raz­ličnih domovih je bilo za fante dober iz­govor za obiskovanje deklet in tisti, ki je poskusil devet različnih poprtnikov, naj bi se v naslednjem letu poročil. S pomo­čjo poprtnika so tudi prerokovali. Stran kruha, na kateri je skorjica počila, naj bi nakazovala smer, iz katere bo v hišo pri­šel ženin. Z velikostjo kosa kruha, ki ga je dobil otrok, so nakazovali, za koliko bo zrasel v naslednjem letu. Ponekod so kos poprtnika shranili in ga v primeru bole­zni dali živini. Kruh, zataknjen za hišna vrata ali pod tram na strehi, naj bi od­ganjal čarovnice in preprečeval naravne nesreče, pomešan med semensko žito pa naj bi prinašal dobro letino. Drobtinice poprtnika, ki so jih posuli po polju, naj bi zemljo naredile plodnejšo. Drobtini­ce v domačem vodnjaku pa naj bi vodo ohranjale čisto in preprečevale suše in poplave. V preteklem mesecu decembru je bila v organizaciji društva podeželskih žena izvedena že 4. državna razstava poprtni­kov, kjer strokovna komisija oceni vsak poprtnik posebej. Gospa Metka Starič, vodja Zavoda Parnas, ki je v preteklih letih sodelovala pri organizaciji, je po­vedala več o merilih ocenjevanja. Peka obrednega kruha zanima tudi mlajše ge­neracije, je poudarila gospa Jožica Gran­dovec, ki med drugim vodi delavnice o peki, in tudi na ta način se vedenje razširi med mlade. Hči Kristina Grandovec pa je pripravila tudi seminarsko nalogo o po­prtnikih, v kateri so predstavljeni nosilci dediščine po posameznih vaseh. Gospa Marička Žnidaršič je poudarila, da o pomenu poprtnika za dobrepoljski prostor govori tudi dejstvo, da je predsta­vljen in umeščen v etnološko zbirko Živi­mo z ljudskim izročilom, ki je postavljena v Jakličevi spominski sobi. Gospa Nada Lunder je začela tudi peko miniaturnih obrednih kruhkov. Več pomislekov in dilem, ki vodijo v nadaljnjo diskusijo, poraja vprašanje, ali bi lahko dediščino poprtnikov vključili tudi v turistično po­nudbo, morda prav z miniaturnimi bo­žičnimi kruhki. Gospe Nadi Lunder se zahvaljujemo tudi za golobičke, ki jih je spekla za vse, ki so se dogodka udeležili. Vse pa je navdušila potujoča razstava Po­prtnik ali župnek, ki jo je pripravil Zavod Parnas. ¦ Nekoč so zaradi mraza v neki podežel­ski ambulanti srednjegorskega predela samostojne države Slovenije popokale cevi. Povzročeno škodo je odkril neki bli­žnjevzhodni turist, ki je med popotova­njem zašel s poti in si je hotel v zapuščeni zdravstveni postaji najti zasilno prenoči­šče. Da, prav ste slišali … v zapuščeni, in to že pet let zapuščeni ambulanti splo­šne medicine. Nekaj ur zatem si je kraj ogledala delegacija v naslednji sestavi: komandir gasilcev, župan in direktor 35 km oddaljenega, a vseeno najbližjega zdravstvenega doma. Z nepremočljivi­mi gojzarji so se prebili skozi kalne luže, polne mrtvih insektov in miši, ter skozi pajčevino med okviri vrat. Ko so prišli do glavne vodovodne cevi, so soglasno ugotovili: cevi so popolnoma uničene in potrebne popolne zamenjave. A za­menjali jih bodo samo pod pogojem, da dobijo resnega zdravnika, ki bo poskrbel za to, da bo ambulanta splošne medicine v tej odročni občini zares neprekinjeno obratovala. Na kriznem sestanku, ki je sledil takoj po ogledu, so preučili vse mogoče mo­žnosti za rešitev težave in končno, po treh urah ter treh litrih vina, našli edine­ga kandidata, ki bi po njihovem mnenju ustrezal vsem merilom za ta zahtevni projekt, to je Mariča. No, da ne bom ovinkaril, skratka, odločili so se, da pro­sijo za rešitev zdravstvene preskrbe pre­bivalstva v omenjeni podeželski občini mene osebno. Seveda sem moral njihovo pobudo sprva zavrniti, saj sem že polno zaseden z delom v občini Dobrepolje, a ker se niso pustili kar tako, sem na koncu pristal, da lahko nalogo sprejmem, a le pod pogojem, da si uspem zagotoviti po­moč. Skratka, še enega zdravnika, ki bo zmožen obvladovati take hude napore. Zato sem čez konec tedna naredil načrt, naslednji teden pa šel takoj v akcijo is­kanja zdravnika za pomoč pri delu v am­bulanti na odročnem podeželju. Prvi del načrta je predstavljal objavo pobude za Pozivne novice iz spovednice zaposlitev zdravnika preko medijev, dru­gi del pa izbiro enega izmed prijavljenih kandidatov. Najprej sem se oglasil na eni od ve­čjih televizijskih hiš s prošnjo, da obja­vijo mojo pobudo mladim zdravnikom. V bistvu je šlo za neke vrste apel, naj se zdravniki vendar odločajo tudi za delo na podeželju, ne zgolj v mestih ter bolnicah. A na TV so ocenili, da je ciljna populaci­ja za moj prispevek 0,00014 % njihovih gledalcev, zato so me prijazno zavrnili: »Spoštovani! Ob preučitvi vašega pri­spevka je programski svet naše televizi­je v skladu z Določbami za opredelitev prioritetne liste aktualnih oddaj sklenil, da vaš prispevek ne ustreza merilom omenjene določbe. Zato vam ga v celoti zavračamo, hkrati pa vam želimo veliko uspehov v novem letu.« Uh, startal sem previsoko, me je presunilo, ko sem bral odgovor. Zato sem se obrnil na radijsko postajo, a njihov odgovor je bil podoben. »Spoštovani! Moramo vam povedati, da je vaša predpostavka, da če vrtimo po­deželsko glasbo, da potem rešujemo tudi podeželsko problematiko, napačna. Mi ljudi zabavamo, na težave pa zgolj kaže­mo s prstom, rešujejo jih pa naj tisti, ki so za to odgovorni. Želimo vam vseeno veliko uspeha, za podporo in v tolažbo pa samo za vas v torek ob treh zjutraj za­vrtimo pesem Naj te ne gane, če vse tako ostane.« Spet sem moral zmanjšati raven medijske odmevnosti, zato sem se obrnil na časopis, a tudi tukaj brez uspeha. Po tem neuspehu pa sem se odločil, da bom informacije med mlade zdravnike začel lansirati kar sam. Najprej sem se vozil z gasilskim avtom po Sloveniji ter oglaše­val službo podeželskega doktorja preko zvočnika na strehi kombija, zatem sem na skrivaj potresel vrečo zaposlitvenih oglasnih letakov iz letala med turistično vožnjo Laško–Postojnska jama, nato pa sem še dal izdelati papirnate serviete z napisom Kmet slovenski vzklika, dajte nam zdravnika! Serviete sem brezplač­no oddal v kuhinjsko menzo medicinske fakultete s prošnjo, da jih delijo zraven kosila študentom šestega letnika, ab­solventom in specializantom splošne medicine. A odziva ni bilo od nikoder. Loteval se me je obup, kljub temu sem zmogel še toliko moči in motivacije, da sem izdelal plakat, ki sem ga naslednje jutro nameraval razmnožiti v 500 izvo­dih in jih obesiti na vidna mesta v večjih zdravstvenih domovih ter bolnicah. Toda naslednji dan je bil nov dan, volja za raz­množevanje in izobešanje plakatov me je minila, zaželel sem si le še notranjega miru in očiščenja. Zato sem se namesto v tiskarno odpra­vil v hribe, točneje na Vrh svete Ane, kjer sem s plakatom pod pazduho poiskal za­točišče v notranjosti cerkvice. Samevala je v svoji lepoti na podoben način, kot samevajo v svoji dobronamernosti am­bulante splošne medicine slovenskega podeželja. Stopil sem v spovednico in se spovedal Bogu, sam, saj takrat ni bilo v bližini nobenega duhovnika. Po spove­di sem se odločil, da svoj trud za iskanje zdravnika, ki bi mi bil pripravljen z vso predanostjo pomagati pri delu na pode­želju, zaključim takole: plakat bom nale­pil v notranjosti zatemnjene spovednice cerkvice svete Ane. Naj se zgodi z usodo splošne ambulante, za katero sem iskal zdravnika pomočnika, tako kakor bo božja volja. Na plakatu, ki je na koncu pristal na mestu, kamor ne stopi pogosto človeška noga, je pisalo: Dragi prijatelji, kolegi, bratje in sestre. Mineva 25 let, odkar sem zakorakal v vode svojega poklica. V letih, ko ste se vi roje­vali, moje generacije pa pomagale poga­njati korenine naši državi Sloveniji, sem začel v resnici dojemati, kaj je delo zdrav­nika. Nisem se okitil z doktorati, harvard­skimi diplomami, državnimi odlikovanji in podobnim. Nisem bil virtuoz tehnike copy pasta, nisem predaval strokovnim krogom in nisem opravil kakšnega inova­tivnega operativnega posega. Pa vendar sem dal vse od sebe, da bi opravljal svoje poslanstvo. Vljudno te vabim, če si sposo­ben prisluhniti klicu preprostih ljudi po zdravstveni pomoči, da se mi pridružiš pri delu, polnem izzivov in neusahljivih do­gnanj. Dragi mladi zdravnik, zdravnica: naša skupna pot ne bo posuta z okrasnim cvetjem. Naša predstava nima publike, ki bi hvaležno aplavdirala našemu poklic­nemu nastopu. Za medije smo orodje za zagotavljanje vitalne blaginje, za državo softverski subjekti za virtualne elaborate zdravstvenih reform. Za razočarane in hkrati za zdravje neodgovorne bolnike smo sodrga, ki skrbi zgolj za lastno rit, za institucionalno sfero pa vir potrdil in spričeval, s katerimi nosimo svojo glavo naprodaj. Mi smo splošni (beri `nava­dni`, `obči`, `obični`) zdravniki v žame­tnih hlačah, umazani beli halji in nizkih čevljih. Smo znanstveno zavrti poslušalci svojih predavateljskih višjenivojskih ko­legov in ljudem na vsakem koraku raz­položljiva roba, ki ima osebni mir samo na stranišču, in še to samo pod pogojem, da pri sebi zraven školjke nimamo mo­bitela. Ne zdravimo izvidov, izoliranih organskih sistemov ali zgrešenih strategij svoje zdravstvene politike. Mi zdravimo človeka kot celoto, vključenega v svoje bivalno in delovno okolje. To nam pred­stavlja glavni cilj in zadovoljstvo svojega dela. Tisočkrat bolj kot z aplavzom tisoč­glave publike strokovnega avditorija smo zadovoljni z nežnim aplavzom notranje zdravniške vesti, ki nam ob zadovoljivem izhodu zdravljenja potihem, a globoko segajoče sporoča: »To je pravi in za ljudi najkoristnejši rezultat našega dela.« Pra­va, za ljudi najkoristnejša medicina ni bi­zarna Indija Koromandija, ki sije iz prite­gnitveno napihnjenih TV-oddaj, okroglih miz ali poročanj. Indijo Koromandijo v pravem smislu za nas predstavljajo pri­jetne sanje po uspešnem delavniku ali dežurstvu. Ob poklicnem neuspehu, ne­gotovosti ali stiski pa se v naših sanjah poraja nočna mora, imenovana psiholo­ški pekel. Za psihološki pekel velja, da je njegova moč toliko večja, kolikor bolj smo osamljeni. Zato se dogaja, da si nobeden od zdravnikov ne želi delati v okolju, kjer je osamljen, prepuščen samemu sebi in božji milosti. Vsako nedeljo sem potem hodil k spo­vedi v cerkvico svete Ane. Poleg tega, da sem se prav in čisto spovedal svojih gre­hov, sem vselej tudi preveril, če je moje obvestilo še tam. In res je bilo, vsakič in vedno, celi dve leti, vse do predvolilne nedelje volilnega leta Gospodovega, ko so k spovedi hodili tudi vladajoči politiki. Predvsem v podeželske, nekoliko odma­knjene cerkve, da se izognejo radove­dnim pogledom svojih prihodnjih vo­livcev. Med njimi je bil tudi zdravstveni minister, ki je v spovednici tik pred spo­vedjo prižgal baterijo, da je lahko prebral plonk listek s spovednim protokolom. In takrat je zagledal moj plakat s pozivom mladim zdravnikom, naj se odločijo za delo v splošnih ambulantah na pode­želju. Seveda je minister obvestilo takoj podal v medije. Takole je nagovarjal vo­livce v predvolilni oddaji: »Ko sem odkril ta pomembni plakat, sem se počutil kot Mojzes. Mojzes je v siju gorečega grma prišel do odkritja desetih božjih zapove­di, jaz, minister, pa sem v siju baterijske svetlobe prišel do plakata z odkritjem po­bude za rešitev zdravstva na podeželju. V tej luči naj mi vesoljna Slovenija dovoli, da obvestilo, ki je leta in leta viselo v za­temnjenem kotu spovednice, nato pa je z mojo pomočjo zagledalo luč javnosti, dobi množično vsesplošno podporo. Če boste volili našo stranko, vam obljublja­mo rešitev zdravstvene problematike.« No, kmalu so prišle volitve, na volitvah je zmagala ministrova stranka in minister je tako ostal minister. A razsvetljenstvo v smislu gorečega grma, zaradi katerega se je minister imel za Mojzesa, je kmalu izpuhtelo. Moj plakat iz spovednice je na koncu pristal v ministrovem stanovanju kot podloga na dnu papagajske kletke, na katero so ptiči pridno kakali. Ljudi s podeželja, ki so bili osrednji subjek­ti predvolilnih obljub za zagotavljanje zdravstvenega varstva v njihovem do-mačem okolju, so v ministrovi glavi za­menjale proračunske številke, mešanica terana ter prijetna svetloba televizijskih studiov. Na cerkvico svete Ane in v nebo vpijoče žalostne podobe podeželske am­bulante pa ni več pomislil niti v sanjah. Tako je vedno bilo in očitno tudi bo. Re­forme so na koncu zgolj igre številk in črk, ljudje, še posebej tisti na podeželju, ostanejo praznih rok. Kaj jim pomaga, da bodo prihranili deset evrov na mesec pri zavarovalni premiji, če bodo morali k zdravniku tako daleč, da bodo že za eno vožnjo porabili več denarja od tega zne­ska, kaj šele za parkirnino, zgubljen čas in malico. Zato še enkrat pozivam mlade zdravnike, da pridejo delat na podeželje. Pridite, da skupaj preženemo pajke, miši in podgane iz zapuščenih zdravstvenih domov ter organiziramo ambulantno delo tako, da bodo od tega imeli koristi vsi, ki nas potrebujejo. ¦ Občinska prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti ter ob božičnih praznikih Decembrske predpraznične dni so v Dobrepolju prijetno popestrili najmlajši občani in občanke – otroci in šolarji. V četrtek, 22. 12. 2016, so skupaj z učitelji, vzgojiteljicami in mentorji v Jakličevem domu pripravili svečano prireditev, s katero so proslavili državni praznik ter poslušalce zazibali v praznično decembrsko vzdušje. Valentina Ugovšek, zborovodkinja, učiteljica in organizatorka prireditve Po uvodnem pozdravu učenke Gaje Svetec je vse nastopajoče ter obiskovalce slavnostno nagovoril župan Janez Pavlin. Sledil je pisan pevski program, s katerim so vsi od najmlajših do najstarejših s pesmijo in v njo vtkanim voščilom obi­skovalcem pokazali svoje talente ter ve­selje ob skupnem glasbenem druženju. Predstavili so se vsi šolski pevski zbori OŠ Dobrepolje. Kot prvi so nastopili vr­tčevski otroci iz skupin Čebelice in Ježki. Pod vodstvom Barbare Režek in Barbare Francelj so prepevali škratki, otroci 1. in 2. razreda šole na Vidmu. Nastopili so tudi pevci Otroškega pevskega zbo­ra učencev od 3. do 5. razreda ter pevci Mladinskega pevskega zbora učencev od 6. do 9. razreda. Poleg zborov matične šole sta se predstavila tudi Otroški pev­ski zbor PŠ Kompolje, kjer poje kar cela šola, ter Otroški pevski zbor PŠ Struge. Vse zbore z izjemo Škratkov vodi Valen­tina Ugovšek. Dobrepoljska šola je znana po zelo uspešnih folklornih skupinah, ki dobre rezultate dosegajo na različnih priredi­tvah po naši domovini. Na tokratni pri­reditvi je s spletom plesov nastopila Sta-rejša folklorna skupina učencev od 5. do veliko slišali. Barbare Blatnik in Valentine Ugovšek. 9. razreda, ki jo vodita Majda Blatnik in Celotna prireditev je bila povezana Zahvala gre tudi vsem učiteljem, ki so Martina Prhaj. s kratkimi filmi, v katerih so nekateri med prireditvijo skrbeli za varstvo vseh Glasba je v Dobrepolju res doma – nastopajoči z gledalci delili svoje iskre-nastopajočih, in vsem, ki so kakor koli to dokazuje tudi veliko število učencev, ne otroške in mladostniške misli o naši pripomogli k lepemu praznovanju. ki obiskujejo Glasbeno šolo Grosuplje, domovini, o praznikih in o običajih. Več kot 250 mladih pevcev z zboro­enoto Dobrepolje. Na svečani prireditvi Marsikatere njihove misli so prisotne vodkinjami, plesalci in instrumentali­sta dobro delo glasbene šole predstavi-v dvorani nasmejale ali pa so bile celo sti se je od zbranih v Jakličevem domu la Mija Hočevar s harmoniko (mentor poučne. Filmi so bili delo učencev Roka poslovilo s skupno pesmijo, s katero so Matej Kovačič) ter mladi pianist Jaka Koščaka, Nejca Prijatelja, Tilna Strnada, zaželeli svoje želje, vtkane v pesem. Naj Grandovec (mentorica Rezka Černač), o Anžeta Škulja in Miha Zabukovca, ki so se v novem letu izpolnijo tudi bralkam katerem bomo v naslednji letih gotovo še jih oblikovali pod mentorstvom učiteljic in bralcem. ¦ Praznični december v vrtcu pri Zajčkih v Kompoljah December je najbolj čarobno – praznično – obarvan mesec v celemu letu za otroke in tudi za nas strokovne delavke. Mateja Lohkar in Mojca Mlakar Že konec meseca novembra smo imeli v skupini Zajčki adventno delavnico za starše. Starši so s pomočjo otrok izdela­li adventni aranžma iz naravnega ma­teriala. V mesec december smo vstopili s pohodom z lučkami in dobrodelnim bazarjem, kajti mesec december je tudi mesec dobrote in dobrih del. Obiskal nas je tudi Miklavž in za nas pustil da­rila. Skozi cel mesec so se prepletale zanimive dejavnosti. Praznično smo si okrasili igralnico, postavili smreko, ki smo jo izdelali iz odpadnih tulcev. 15. decembra smo povabili v igralnico babice in z njihovo pomočjo posejali božično žito. V pravljično deželo nas je popeljala Matijeva babica, ki nam je prebrala božično pravljico Mišek Tip med božičnimi prazniki. Posladkali smo se z dišavnimi piškoti, ki smo jih sami spekli. V garderobo smo postavili eko smrekico, pod njo položili mah, na ka­terega je vsak otrok postavil figuro iz ja­slic, ki jo je prinesel od doma, in tako so nastale prave družinske jaslice. Izdelali smo tudi voščilnice in novoletne okra­ske. Spoznali smo se z običaji in prazniki ob božiču in novem letu. Šli smo tudi na prvi skupni izlet v Bruhanjo vas. Ogleda­li smo si jaslice in se sprehodili po vasi. Za prevoz je poskrbel Milin očka, Mar­ko Strah. Poslušali smo tudi slovensko himno Zdravljico in ob prihajajočem dnevu samostojnosti in enotnosti izo­besili zastavo v svoji igralnici. Prav tako pa ni manjkalo glasbe, gibanja, rajanja in druženja. ¦ Prireditev ob zaključku leta na PŠ Struge V četrtek, 22. 12. 2016, se je na PŠ Struge odvijala božično-novoletna prireditev. Uvod v proslavo je bila himna Slovenije, ki jo je zapela Katarina Ramač. Nadaljevanje so nam polepšali naši najmlajši, pri tem pa pokazali, da tudi oni že govorijo angleško. Špela Nose, 8. razred Sledila je športna točka pod vodstvom naše učiteljice Alen­ke Leskovar, ki je tudi letos dosegla lep uspeh. 1., 2. in 3. razred so nato uprizorili krajšo dramsko igro. Celotno proslavo je spremljal šolski pevski zbor pod vodstvom Valentine Ugo­všek, ki je vsem obiskovalcem polepšal večer s svojim lepim petjem. Učenci 4. in 5. razreda so pokazali, da jim gre ples kar dobro od nog. V Strugah nimamo le do­brih plesalcev, igralcev in pev­cev, temveč tudi lepo število osnovnošolcev, ki obiskujejo glasbeno šolo. Na prireditvi so nam pokazali, kaj so se že na­učili, in nam zaigrali na svoje instrumente. Prireditev smo zaključili osmošolci, ki smo uprizorili recitacijo Prešernove pesmi Povodni mož. Na koncu nas je zopet navdušilo petje Ka­tarine Ramač. ¦ Medobčinsko tekmovanje v odbojki za starejša dekleta Kmalu bomo s športnimi tekmovanji krepko zakorakali v novo leto 2017, vendar je prav, da se spomnimo svojih šolskih uspehov s konca prejšnjega leta, ko je bil veseli in praznični december v polnem razmahu. Alenka Leskovar V decembru smo se z našo šolo udeležili medobčinskega tek­movanja v odbojki, kjer se je meril samo nežnejši spol. Tek­movanje je bilo silno zanimivo, saj so se naše odbojkarice po­merile v boju za 3. mesto in imele težak boj z OŠ Stična. Na koncu je tekmo dobila naša šola, kjer so se predanost deklic, njihova vztrajnost in zagrizenost poplačale, ko so strle odpor nasprotnic in se tako zasluženo veselile tretjega mesta. To je zelo dober dosežek, saj je bila konkurenca izredno močna, eki­pi na prvem in drugem mestu pa ne delujeta samo rekreativno, ampak resno trenirata. Bistvena za uspeh je bila naša poveza­nost, saj je ekipa deklet delovala izredno homogeno in krasila jo je njihova usklajenost. Vsem odbojkaricam iskreno čestitam za prigarane stopničke in odličen rezultat. ¦ Medobčinsko tekmovanje v odbojki za starejše učence Še en športni dogodek se je odvil konec prejšnjega leta. Ko so že vsi mislili na božič in novo leto, so se pomerili dečki na odbojkarskem igrišču. Gostiteljica medobčinskega tekmovanja za starejše dečke je bila naša šola. Alenka Leskovar Naše tekmovalce je pričakalo neverjetno vzdušje, ki so ga upri­zorili domači navijači. Vedno slišimo tako zagretost kot zagri­zenost domačih navijačev, kar je za tekmovanje seveda nadvse pohvalno. Glasno in pozitivno vzdušje razžari, razvname in ponese tudi naše tekmovalce. Čeprav je za nasprotnike to dvo­rezen meč, saj domačini na krilih navijačev dajo od sebe več, kot so sposobni, in jih je toliko težje premagati. Naši učenci so se borili z OŠ Stična in OŠ Zagradec in zasluženo priigrali 2. mesto. S tem uspehom, z osvojenim drugim mestom na turnirju, so si naši učenci zagotovili tudi uvrstitev na področno tekmo­vanje. Pokale je podelil naš ravnatelj Ivan Grandovec in hkrati nagovoril vse nastopajoče. Učencem in drugim udeležencem športnih tekmovanj že­lim, da bi tudi v letu 2017 šli po poti uspeha svojih predhodni­kov v lanskem letu. ¦ Utrinki iz dela Društva podeželskih žena Dobrepolje-Struge Marija Nučič, predsednica Društva podeželskih žena Dobrepolje-Struge Lepo pozdravljeni. No, pa smo v no­vem letu 2017. Veseli december se je tako hitro poslovil, da nam je zmanjka­lo časa za objavo nekaj lepih dogodkov. Kot že veste, se v tem mesecu pečejo poprtniki za državno ocenjevanje in razstavo. Ker se je to dogajalo ravno v času, ko je bil Naš kraj že v tisku, sem za to številko pripravila še nekaj utrinkov, ki si jih lahko ogledate na slikah. Vsem bralkam in bralcem želim veliko užit­kov ob gledanju. Vsem, ki ste pomagali pripraviti to razstavo (predvsem člani­cam DPŽ Dobrepolje-Struge in ge. Ireni Ule), pa se lepo zahvaljujem. ¦ PGD Zdenska vas organiziralo tečaj rokovanja s termovizijsko kamero Gasilci pri opravljanju poslanstva uporabljamo najrazličnejšo opremo, s katero si pri gašenju olajšamo delo. Z razvojem tehnologije v gasilstvu uporabljamo tudi sodobne tehnološke rešitve, ki poleg hitrejšega in natančnejšega interveniranja izboljšujejo tudi osebno varnost gasilca. Ena takšnih tehnologij je termovizijska ali IR-kamera. PGD Zdenska vas Termovizijska kamera deluje na osnovi infrardečega sevanja, katerega produkt je toplota. Kamera zajame toplotno sli­ko in jo pretvori v vidno sliko, ki se ga­silcu prikaže na zaslonu. A ta slika gasil­cu ne pove veliko, če je ne zna pravilno interpretirati oz. če ne pozna samega delovanja kamere. V naši gasilski zvezi sta v uporabi dve takšni kameri, in si­cer v PGD Zdenska vas in PGD Videm. Omenjeni društvi tudi sicer sodeluje­ta v prvem izvozu v primeru gasilske inter vencije. Na podlagi dosedanjih izkušenj smo v PGD Zdenska vas na pobudo poveljstva GZ Dobrepolje za vsa društva v zvezi pripravili tečaj ro­kovanja s termovizijsko kamero, ki se ga je udeležilo lepo številko tečajnikov. Tečaj je bil sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela. Pri teoretičnem delu smo spoznali osnovno sestavo kamere, prednosti njene uporabe in slabosti oz. pasti, na katere mora biti gasilec pozo­ren, da ga ne bi zavedle. V praktičnem delu je vsak tečajnik preizkusil delova­nje kamere v praksi. Pripravili smo več različnih simulacij, pri katerih se lahko uporablja termovizijska kamera. Ena takšnih je zadimljen prostor, v katerem je ponesrečenec. Vemo, da s prostim očesom v zadimljenem prostoru ne vi­dimo skoraj ničesar, s pomočjo termo­vizijske kamere pa lahko ponesrečenca odkrijemo zelo hitro, saj nam kamera pokaže zelo jasno sliko. Kamera je zelo uporabna tudi pri dimniških in drugih požarih, pri katerih lahko zelo natanč­no določimo jedro požara. Takšne kamere so v gasilstvu priso­tne že kar nekaj let, a še vedno veljajo za precej drag pripomoček, ki si ga društva ne moremo ali pa težko privoščimo. Kot že rečeno, imamo v naši zvezi dve takšni kameri, za kateri upamo, da ju bomo za intervencijske namene uporabljali čim manj, če pa že, pa imamo po tem te­čaju številne usposobljene gasilce, ki ju bodo lahko učinkovito uporabljali. ¦ Prednovoletno srečanje pri gobarskem domu na Šentrumarju V soboto, 10. 12. 2016, smo se prebudili v lepo, sončno, vendar hladno jutro, ravno pravšnje za prednovoletno srečanje članic in članov Društva gobarjev Štorovke Šentrumar Hočevje. Gerta Gregorka Na srečanje smo, tako kot vsako leto, po­vabili tudi člane drugih gobarskih dru­štev, in sicer: pobrateno GMD Ljubljana, GD Novo mesto, GD Ig, GD Škofja Loka, GD Gorje in GD Ribnica. Predstavniki nekaterih društev, ki se srečanja niso mogli udeležiti, so se zahvalili za pova­bilo in se opravičili, ker imajo ob koncu leta termine že rezervirane za društvene obveznosti. Pri gobarskem domu smo se zbirali med enajsto in dvanajsto uro. Seveda pa je marljiva kuharska ekipa, pod vodstvom podpredsednika društva Štefana Kastel­ca, bila v koči že kmalu po deveti uri in začela pripravo dobrot za udeležence srečanja. Kmalu je zadišalo po dobri joti, ki smo jo za dobrodošlico ponudili tudi našim gostom, predstavnikom GMD Lju­bljana, GD Ig in GD Ribnica. Predsednik društva Pavle Gregorka je v svojem nagovoru pozdravil članice in člane društva Štorovke, predstavil pred­sednika GD Ig gospoda Braca in pozdra­vil predstavnike gobarskih društev, ki so se udeležili srečanja. Na kratko je povzel dejavnosti in naloge, ki smo jih člani dru­štva opravili v letu 2016. Članici našega društva, Veroniki Tratnik, je čestital za z odliko opravljen izpit pri Mikološki zvezi Slovenije, s katerim je pridobila naziv de-terminator samostojni svetovalec. Nav­zoče sta pozdravila in se zahvalila za po­vabilo tudi predsednica GMD Ljubljana ga. Metka in predsednik GD Ig g. Braco. Na srečanju tudi gobe, nabrane v okoli­ških krajih, niso manjkale. Za to je po­skrbel Bojan, v njegovi košari smo lahko prepoznali trobente, prašnice, koprenke, lesne gobe ... Druženje je potekalo v pri­jetnem vzdušju ob izmenjavi gobarskih izkušenj. Da se po jutru dan pozna, je veljajo tudi tokrat. Srečanje smo zadovoljni z uspehi, ki smo jih v društvu dosegli v letu 2016, zaključili v prijetnem razpo­loženju in se v večernih urah odpravili proti domu. Nasvidenje na prednovoletnem sreča­nju v letu 2017. ¦ Novoletni pohod do gobarskega doma na Šentrumarju Gobarji že tradicionalno prvo nedeljo v novem letu organiziramo pohod do gobarskega doma na Šentrumarju. Tudi letos je bilo tako. povedali, da so morali pohodniki zaradi snega nekoliko upočasniti korak in biti pri hoji nekoliko previdnejši, da ne bi pri­šlo do zdrsov. Vsi udeleženci pohoda so dobro razpoloženi prispeli do gobarske­ga doma na Šentrumarju, kjer so jih čla­ni Društva gobarjev Štorovke Šentrumar Hočevje v toplo zakurjeni koči pričakali z okrepčilom. Ko so se malo odpočili in okrepčali, so se zahvalili za prijetno dru­ženje in obljubili, da se prihodnje leto zopet vidimo na novoletnem pohodu na Šentrumar. Pridite tudi vi. ¦ Gerta Gregorka Šentrumar. Kot smo že v vabilu zapisali, so naši vodniki pohodnike čakali na treh V nedeljo, 8. 1. 2017, je termometer po-zbirnih mestih ob 9. uri, in sicer: pri ga­nekod kazal minus 16 stopinj Celzija. Se-silskem domu v Hočevju, pri Jakličevem veda pa nizke temperature in zasnežena domu na Vidmu in pri trgovini Krka na polja ter ceste ljubiteljev sprehodov po Krki. Tisti, ki jim je pot do gobarskega svežem zraku in koristne rekreacije niso doma že dobro poznana, so po svoji poti odvrnili od namena, da se podajo na sami prišli na Šentrumar. Naši vodniki so 23. Tradicionalni pohod z baklami na Kamen vrh Člani Turističnega društva Podgora smo s skupnimi močmi s Planinskim društvom Dobrepolje v nedeljo, 25. decembra, organizirali 23. Tradicionalni pohod z baklami na Kamen vrh. Andrej Strnad Na dnevnem pohodu iz Podgore smo s pohodniki imeli občutek, kot da se od­pravljamo na pot zgodaj pomladi ali pozno jeseni, saj je bila narava zelena. Sonce nas je tisti dan močno grelo, vse do Kamen vrha, kot da bi nam dalo ve­deti, da se je odpravilo na pohod skupaj z nami. Dnevni pohod smo začeli ob 14. uri. Najprej smo se vzpeli izpred cerkve sv. Nikolaja in ob dveh postankih prebrali dobrepoljski pripovedki Ančke Lazar ter se okrepčali s suhim sadjem in orehi. Do vrha nismo potrebovali veliko, kakšno urico, saj je bila družba generacijsko ra­znovrstna in tudi prijetno družabna. Na nočni pohod pa smo se s pohodniki opravili na Kamen vrh s prvim odhodom ob 18. uri in nato na vsake 15 min vse do 19. ure. Vse odprave z vodji pohoda so se končale dobro in brez večjih zapletov ali nezgod. Seveda je koga kdaj kakšen ka­men presenetil ali ga je listje popeljalo v drugo smer; pa vendarle so bili pohodni­ki, ki so se pohoda udeležili iz Podgore, planinsko ozaveščeni, z ustreznimi sveti­li, primernimi oblačili in obutvijo. Okvirno smo našteli več kot 250 poho­dnikov skupaj z dnevnim in nočnim po­hodom. Zaradi naklonjenosti vremena je na Kamen vrh iz vseh smeri priromalo veliko pohodnikov iz Kompolj, Podpeči, Predstrug, Ponikev, Velikih Lašč in oko­liških krajev vse do Grosuplja, Krke, Lju­bljane, Domžal in tudi iz Maribora, vseh skupaj naj bi bilo več kot 1000. Na Kamen vrhu so jih pričakali člani Planinskega društva Dobrepolje, ki so jim postregli čaj in kuhano vino, da so se naši pohodniki malce spočili in si nabrali dovolj moči za vrnitev v dolino. Nočni pohod smo zaključili v naravo­varstvenem rekreacijskem centru Koča pri Koritu, kjer smo ob ritmih harmonik Žiga Kastelica in Janija Žnidaršiča v pri­jetnem vzdušju nadaljevali srečanja ljudi iz vseh vetrov pozno v noč. Sodeč po obrazih udeležencev sta jim bila pohoda všeč; prav številčna udelež­ba pa je tista, ki spodbuja tudi nas vodni­ke in organizatorje pohoda, da z večjim veseljem pripravljamo in organiziramo Tradicionalni pohod na Kamen vrh z ba­klami. Marsikdo izmed vas mi je omenil, da mu bo bakla (ogenj – luč – simbol ži­vljenja, moči in upanja), ki jo je prižgal na božični dan in predvečer samostojnosti naše države, še dolgo svetila v prijeten in topel spomin. Tudi meni, verjemite mi. Hvala vsem, ki ste v dnevih priprav in v času pohoda ustvarjali dobro vzdušje, verjeli v uspeh našega tradicionalnega projekta in si medsebojno pomagali, da se je na koncu vse srečno izšlo. Hvala tudi Bogu, da nas vedno znova združuje v raznih preizkušnjah in nas varuje. Čas res hitro beži in kaj kmalu bo leto naokoli, ko se bomo, upam, da v še večjem številu, zopet odpravili proti Ka­men vrhu iz Podgore. Na koncu bi se rad zahvalil vsem po­hodnikom za lep in prijeten dan ter vsem članom TD Podgora in PD Dobrepolje, ki ste pripomogli, da smo uspešno izvedli tradicionalno prireditev, 23. Tradicional­ni pohod z baklami na Kamen vrh. Se vidimo kmalu! ¦ Miklavževanje v Podgori Šele zakorakali smo v veseli december in že nas je obiskal prvi od treh dobrih mož – sveti Miklavž, zavetnik vasi Podgora. Seveda so se ga najbolj razveselili otroci, predvsem pridni ... Skupaj s svojimi spremljevalci, angeli in parklji, pride tudi v našo vas in obišče otroke. Andrej Strnad, TD Podgora Njegovi najbolj glasni spremljevalci, parklji, ki so utelešenje zla, so groznega videza. V črnih oblekah, z dolgimi rdeči­mi jeziki, skuštrano grivo in polni verig v otrocih vzbujajo strah. Prav to je tudi njihova naloga: prestrašiti in kaznovati poredne otroke, da bi bili v prihodnjem letu čim bolj pridni. Ker pa Miklavž nima ob sebi samo parkljev, ampak tudi ange­le, ti hitro ustavijo predrzne kremplje in umirijo strasti. V Podgori že nekaj let pripravljamo miklavževanje. To je dan, ko se naša ra­dost – najmlajši – skupaj s svojimi starši zbere v cerkvi sv. Miklavža. Ena izmed lepših noči, sobota, 3. december, ki je otoplila zimsko razpoloženje s pravljico o Miklavžu in parkljih, ki jo je ustrezno priredila in interpretirala posebej za ta večer Saša Strnad s pomočjo otrok, ki so popestrili uvod, preden nas je obiskal pravi sveti Miklavž. V pozdravu vseh navzočih nam je zau­pal tudi del svojega življenja, spregovoril o svoji zgodovini in nam namenil nekaj modrih misli. Pohvalil je otroke, ki so ga navdušili že med letom. Vsakemu pose­bej se je posvetil, poklepetal z njim, dal nekaj napotkov tudi staršem in razdelil težko pričakovana darila otrokom. Večer smo krepili z dobro mislijo in Pomladanski IZLET PO POTEH našega slikarja, kiparja,ilustratorja in arhitekta TONETA KRALJA Kdaj? Sobota, 8. april 2017. Odhod avtobusa: ob 6.30 z avtobusne postaje na Vidmu. Relacija enodnevnega izleta: Videm, Grosuplje, Ljubljana, Postojna, Razdrto, Slap, Vipava, Ajdovščina, Vrtojba, Štan­drež (Italija), Nova Gorica, Kostanjevica, Solkan, Ajševica, Šempas, Col (kosilo), Hrušica, Kalce, Logatec, Vrhnika, Lju­bljana, Grosuplje, Videm (skupaj 333 km). Za jutranje zbujanje in ogrevanje bomo vztrajali z vožnjo vse tja v Vipa­vsko dolino, zibelko primorske svetlobe, deželo prve pomladi in najpoznejše zlate jeseni na Slovenskem. Najprej se bomo ustavili v naselju Slap, nedaleč od Vipave, ki z okolico slovi po avtohtonih sortnih vinih – pinela in ze­len. Duhovnik in pisatelj Matija Vertovec (1784–1851) je l. 1844 pisal o pineli tako doživeto, da je po mnenju mnogih zgo­dovinarjev dobil France Prešeren navdih za slovensko himno Zdravljico. Za nas bo posebej zanimiv ogled sten­skih poslikav Toneta Kralja v cerkvi sv. Matije, ki so jo zgradili malteški vitezi. Njegove poslikave so letos stare točno 50 let. Hkrati je cerkev pravi umetniški bi­ser z deli slikarjev Jelovška, Metzingerja, Stroja in odličnih kamnosekov. Obudili bomo spomin na Slapenski grad iz l. 1223, ki je kasneje prešel v la­stništvo grofov Lanthierijev, ki so ga l. 1873 prepustili Kranjski deželi, ki je tu odprla prvo slovensko kmetijsko šolo. Leta 1886 so jo premestili na Grm v Novo mesto. Po ogledu sledi topel obrok v obliki malice, ki bo prišel še kako prav. Na svoje stroške si boste lahko privoščili še kavico, kaj konkretnega in seveda WC. Za malico bo na voljo 30 min. Pot bomo nadaljevali mimo Vipave, kjer bomo med drugim ugledali ostanke Starega gradu, znanega po rojstvu ple­miča Žige Herbesteina (1486–1566), di­plomata, zgodovinarja v službi cesarjev Maksimiljana I., Karla V. in Ferdinanda I. ter velikega prijatelja in sodelavca dobre­poljskega prof., rektorja, dekana Luke iz Dobrepolja na dunajski univerzi. Po avtocesti bomo brzeli mimo Ze­mona (lovski dvorec iz 17. stol. z zname­nitim arkadnim hodnikom), Ajdovščine (edino ohranjeno rimskodobno obzidje s 14 stolpi, izvir Hublja, Pilonova galerija, Pipistrel …), Vipavskega križa (Janez Sve­tokriški, največja oljnata slika v Sloveniji v kapuc. samostanu) in se kmalu pribli­žali Vrtojbi, kjer bo naš drugi postanek. Tu si bomo ogledali cerkev Srca Jezuso­vega, zgrajeno l. 1931. Na razpis za poslikavo cerkve se je prijavilo več slikarjev, tudi Tone Kralj, ki mu je tedanji goriški škof Frančišek Se­dej prepovedal slikanje po vseh cerkvah njegove škofije. Delo je dobil slikar Ca­sarini. Njegove slike so Vrtojbenci že l. 1949 prebelili in povabili Toneta Kralja (1954). Ogledali si bomo njegove posli­kave in križev pot. Po ogledu poslikav v Vrtojbi se bomo odpeljali na italijansko stran v Štandrež do cerkve sv. Andreja in si ogledali posli­kave Toneta Kralja na površini 250 m2, kar je največ od vseh 50 cerkva, ki jih je poslikal. Ta cerkev je znana po Romualdu (1676–1748), pridigarju, dramatiku, ka­pucinu, ki se je l. 1700 preseli v Škofjo Loko in napisal znameniti Škofjeloški pasijon – prvo slovensko dramsko delo (1721). Iz Štandreža se bomo vrnili v Vrtojbo in v središče Nove Gorice, kjer se bomo ustavili v prestižni palači Eda (ime Rus­janovega letala) in popili kavico na lastne stroške. Odpeljali se bomo do železniške po­staje, kjer je skupni trg med Slovenijo in Italijo, ki ga krasi talni mozaik iz 30. 4. 2004, ki predstavlja simbol skupnega čezmejnega sodelovanja. Od tu se bomo povzpeli do samostana Kostanjevica nad Novo Gorico, za katerega že 200 let skr­bijo frančiškani. Ogledali si bomo cerkev, grobnico Burbonov, samostansko knji­žnico (poimenovano po našem bližnjem rojaku Stanislavu Škrabcu [1844–1918] – jezikoslovcu, nabožnemu piscu in fran­čiškanu) ter park burbonk (vrtnice). Po ogledu, ki bo trajal najmanj eno uro, se bomo odpeljali še v bližnji Solkan, kjer si bomo v cerkvi sv. Štefana ogledali sliko Križani, ki jo je ustvaril Tone Kralj za svo­jega prijatelja duhovnika Semeniča, ki je župnikoval v kraju Soča. Umetnina vre­dna ogleda. V Solkanu bomo vrgli pogled na železniški most z 82 m dolgim kamni­tim lokom (največji na svetu), na Sabotin z mnogimi ostalinami iz 1. sv. vojne, na zgodovinske palače (Pupa, Bartolomei, Nordes …) in se spomnili leta 1001, ko je cesar Oton III. daroval oglejskemu patri­arhu svet med Sočo in Vipavo z zaselkom na griču, imenovanem QUAE SCLAVO­NICA LINGUA VOCATUR GORIZA (prva omemba slovenskega kraja Gorica). V Solkanu bomo nekako zaključili oglede poslikav Toneta Kralja (če bo čas, se bomo ustavili še v Šturjah – Ajdovšči­na – in si ogledali slikarije v cerkvi sv. Štefana). V nizu Tonetovih poslikav bomo vzpo­redno s svetopisemsko tematiko spozna­vali vso tragiko slovenstva pod fašizmom na Primorskem. Tone Kralj je bil simbo­list, linearno risarski ekspresionist, for­malno izpovedni modernist, monumen­talni realist tridesetih, štiridesetih let 20. stol. (po dr. Igorju Kranjcu). Niti ena sama »Kraljeva« cerkev ni poslikana brez slovenske narodne sim­bolike ali bolj ali manj prikritega motiva antifašizma (prof. dr. Egon Pelikan). Primorski krščanski socialist, duhov­nik, poslanec rimskega parlamenta Virgil Šček je o Tonetu Kralju zapisal: »Slikarije v cerkvi Avber je naredil Tone Kralj. Pri meni je spal in jedel. Skromen v obleki, še bolj v govorjenju. Miren značaj. Ves čas, ko ni slikal, je imel v rokah papir in svinčnik. Neprestano je risal in delal na­črte.« »V času največjega zatiranja našega ži­vljenja v fašistični Italiji so me primorske protifašistične tajne organizacije poklica­le na delo. Prepovedano slovensko besedo naj bi nadomestila slika, ki naj bi bila po stilu in vsebini naša – slovenska.« (Tone Kralj) Iz Ajdovščine se bomo popeljali do Cola, kjer nas bo čakalo okusno kosilo. Po kosilu bomo nadaljevali pot skozi Podkraj (tu se rojeva burja), Hrušico, Kalce, Logatec, Vrhniko (če bo želja in potreba po postanku, je to izvedljivo), po avtocesti mimo Ljubljane do Grosu­pljega in končno do Vidma. Prihod okrog 20. ure. Cena za prevoz in organizacijo ter vo­denje je 15 € na osebo. Prijave sprejema TD Dobrepolje na tel. št.: 041 962 823, e-pošti td.dobrepolje@ gmail.com ali osebno v prostorih TIC-a na Vidmu vsako soboto med 9. in 11. uro dopoldan. Vzemimo si čas, stopimo skupaj in preživimo dan v spominu na našega Toneta Kralja, ki je ustvarjal v krajih, ki jih bomo obi­skali. Hkrati naj bo ta izlet poklon prof. dr. Egonu Pelikanu, ki je decembra 2016 predstavil imenitno knjigo Tone Kralj in prostor meje. S knjigo smo pridobili nova spoznanja, nova dejstva. Taras Kermav­ner je o Tonetu Kralju zapisal: »Živel je iz navdiha in poslanstva, zato je ustvaril ve­ličastno – po kvantiteti ogromno, po kva­liteti izredno delo – opus.« Avtor knjige je dodal, da Primorska postaja s Kraljevim opusom del širše evropske zgodbe. Veselimo se srečanja in druženja z vami. TD Dobrepolje Zavod Prizma Ponikve prejel osnovni certifikat Družini prijazno podjetje (DPP) Zavod Prizma Ponikve je v mesecu decembru 2016 prejel osnovni certifikat Družini prijazno podjetje in se tako pridružil že več 240 slovenskim družbeno odgovornim ustanovam in podjetjem, ki so že vključeni v projekt certificiranja. Certifikat je na podelitvi, ki potekala v organizaciji Ekvilib Inštituta, nosilca postopka certificiranja, v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialno delo in enake mo­žnosti RS prevzela direktorica zavoda Prizma Ponikve Špela Selan. Namen vključitve zavoda Prizma Ponikve v projekt DPP je bil, da se vsem sodelavkam in sodelavcem omogoči lažje usklajevanje družinskih in službenih obveznosti. Zavod Prizma je poseben socialnovarstveni zavod, ki nudi institucionalno varstvo odraslim osebam z dolgotrajnimi telesnimi in duševnimi težavami. Zaposleni v zavodu smo dnevno izpostavljeni težkim fizičnim in psihičnim naporom. Področje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja zato vse bolj pridobiva pomen. Dobro usklajevanje prinaša prednosti tako nam zaposlenim kot tudi ustanovi, v kateri delamo. Družinskih obveznosti ne moremo kar tako prezreti in zavedamo se, da je za uspešno opravljanje dela potreben tudi ustrezen odnos do njih. S tem namenom bomo v zavo­du Prizma Ponikve v naslednjih treh letih, to je do novembra 2019, postopno implementirali 12 ukrepov, ki so namenjeni vsem nam zaposlenim v zavodu Prizma Ponikve. ¦ ČEBELARSKO DRUŠTVO DOBREPOLJE Zima, čebele in čebelar V sredini januarja je sneg pobelil po­krajino, temperature so padle globoko pod 0 °C, zima je pokazala svoj pravi obraz. Čebelarjeve ljubljenke se stiskajo v toplem gnezdu in prav tako kot čebelar čakajo, da posijejo prvi topli spomladan­ski žarki in jih privabijo na plano. Ampak počakajmo še malo. Kot vsa živa bitja so tudi čebele potrebne počitka in prav je, da jih v tem času pustimo pri miru. V zimskih mesecih je čas, da se čebe­lar dodobra pripravi na novo sezono in postori še, kar mu je ostalo morebiti od prejšnje sezone. Lansko leto je pustilo grenak priokus pri vseh čebelarjih, saj se je prejšnje leto začelo z zdrahami, povezanimi z zdravi­li, potem jim jo je v najboljšem delu leta zagodel pozen sneg, nakar so se stvari samo še poglabljale. Družine so začele nepojasnjeno izginjati iz panjev, čebe­larji so lahko samo z žalostjo zapirali panje in upali, da jim ostane vsaj nekaj družin, s katerimi bodo lahko vstopili v novo čebelarsko sezono in vse začeli od začetka. Kljub občasnim težkim časom v čebe­larstvu pravi čebelar nikoli ne obupa nad svojimi ljubljenkami. Vsako leto znova se jim preda s polnim žarom in posrkajo ga vase kot magnet. Ko se prebudijo, se v vsakem čebelarju prebudi nov val veselja in sreče ob pogledu na pridne čebelice. Vse solze, žalost in slaba volja pretekle­ga leta so ob prvem pomladnem izletu čebel pozabljene. Kot da niso nikoli ob­stajale. Odnos čebele in čebelarja je res za­nimiv in težko razložljiv. Kot bi drug v drugem iskala uteho. Oba delata v do­bro drug drugega. Med njima ni nobe­nih zamer, samo brezpogojna ljubezen. Če se čebelam kar koli zgodi zaradi ma­lomarnosti čebelarja, ga čebelice nikoli ne okarajo. Slaba vest, ki jo ob tem čuti čebelar, je neizmerna, pa vendar je ta bo­lečina samo njegova. Čebele niso nikoli krive za nič, kar se jim zgodi. Vedno so za slabe letine krive vremenske razmere, za njihovo pogubo je kriv človek, skratka čebela je vedno pridna in predana svo­jemu poslanstvu, če so ji le zagotovljeni osnovni pogoji za preživetje. Čebela se vedno znajde, prilagodi in sama poskrbi, da njen rod ne bo izumrl. Ko kot čebelar začneš spremljati čebe­lo, te močno privlačijo njene samosvojost, neodvisnost, predanost delu, predanost svojemu rodu, predanost družini. To so vse lastnosti, po katerih hrepeni človek. Kaj je lepšega kot biti svoboden, neodvi­sen, predan stvarem, ki jih počneš? To so želje vsakega od nas. Čebela in čebelar sta si ustvarila od­nos, v katerem vedno čebela vodi čebe­larja, pa naj se on še tako trudi spremeni­ti njun odnos. Čebela je tista, ki vodi igro in uči čebelarja, pa če to hoče ali ne. Tisti čebelar, ki se čebeli ne bo pustil podre­diti, ne bo dolgo čebelar. Škoda vsakega trenutka za tistega, ki misli, da bo delal revolucijo v panju in čebele pripravil do tega, da bodo sledile njegovim idejam. Ljudje smo si lahko podredili pse, mačke, govedo, konje in druge domače živali. Čebela je edina domača žival, ki si je človek v vseh tisočih letih ni uspel podrediti. Čebela odloči, ali bo izletela iz panja ali bo ostala doma. Ona se odloča, ali bo nabirala medičino ali cvetni prah. Ona se odloča, na katerih cvetlicah in rastlinah bo nabirala. Četudi ji je čebe­lar pripravil prelepe panje za življenje v njih, je še vedno končna odločitev samo njena, ali bo živela v panju ali si ne bo morebiti izbrala kakšnega drugega biva­lišča. Če ji kar koli ni všeč, lahko s svoji­mi prijateljicami odleti, kamor koli ji srce poželi. Čebelar se mora pri vseh svojih opra­vilih ravnati po vseh »kapricah«, ki jih zahteva zase čebela. Če najprej omeni­mo osnovno postavitev njenega domo­vanja – čebelnjaka. Ni vsak prostor dovolj dober. Paziti je treba na ustrezne strani neba, veter, senco … Ko je prvi pogoj iz­polnjen, preidemo na naslednjega. Veli­kost panja, v katerega jih bomo naselili, je pomembna, saj mora biti ravno pra­všnje velikosti za naše slovenske razme­re, ki jih ponuja narava in se razlikujejo že glede na posamezno področje majhne Slovenije. Od velikosti panja je odvisna tudi velikost satnikov in satnic. Čebele so izbirčne tudi pri satnicah, ki morajo biti iz čim bolj naravnega voska, če je vosku primešana kakšna druga snov, se njenega dokončanja s težkim srcem lo­tijo, plastični satnik, ki so ga izumili sve­tovni inovatorji, pa samo debelo gledajo in se tiste mrzle plastike izogibajo že na daleč. Čebele imajo svoj ritual tudi pri zame­njavi matic. One odločajo, kdaj je čas za smrt njihove mamice in rojstvo njihove sestre in mačehe hkrati. Kako zanimivo je to. Nova matica je sestra in mačeha starim čebelam in mama novim čebe­lam. Ni čebelar tisti, ki odloča, katera bo njihova sestra in mačeha hkrati in katera bo mamica prihodnjim rodovom. Četudi ima moč, da jim lahko doda matico, ki jo je on izbral pri najboljšem vzrejevalcu matic, imajo na koncu one zadnjo bese­do, ali jo bodo sprejele v svojo sredo ali ne. To je samo majhen del zahtev, ki se jim mora čebelar podrediti, da lahko ra­čuna na kakšno kapljo zdravih pridelkov, ki mu jih pripravi zdrava čebela. Poleg pridelkov, ki jih čebele pripra­vijo čebelarju, pa so tudi drugi prav tako pomembni darovi, ki jih prejme čebelar. Čebelarstvo, predvsem pa čebela uči čebelarja mirnosti, samoobvladovanja, nadzorovanja svojih čustev, sklepanja kompromisov, prilagajanja, sprejemanja neuspehov, pravičnosti, daje mu poseb­no modrost, uči ga ljubezni do narave, spoštovanja drugih bitij, če hoče ali ne ga prisili, da začne matematično razmi­šljati. Vse te stvari so več kot samo en razlog, zakaj se čebelar ne loči od svojih čebelic. Veliko je čebelarjev, ki so začeli čebelariti že kot zelo mladi in še v starosti, ko so čebelarska opravila pretežka in starost predstavlja oviro pri delu z ljubljenkami, njegova ljubezen do čebel kljub vsemu ne pojenja. V vseh letih druženja s to drobno živalco se med njima stke po­sebna nevidna vez, ki pravega čebelarja naredi častilca čebele prav do njegovega zadnjega diha. Biti čebelar je posebno poslanstvo, ki ni dano vsakomur. Vsi čebelarji si lahko štejejo v čast, da so jih ta drobna bitja iz­brala za svoje sodelavce in glasnike nji­hove prirojene organiziranosti in pridno­sti. Biti čebelar ni lahko, je pa zagotovo vredno vsega časa in truda, če sešteješ vse, kar ti ta panoga ponuja. Naj medi! ¦ IZ DRUŠTVA UPOKOJENCEV DOBREPOLJE Kako čas hitro teče, vemo še posebno mi, starejši. Komaj smo si malo oddahnili od veselega decembra in od božično­ novoletnih praznikov, že so tu zadnji dnevi januarja. Marija Tegel Pravijo, da je januar pust mesec, sneg, mraz in megla ter ena sama tema. Pa vendar so bili naši poverje­niki že zelo delavni, kljub mrazu in vetru so pobrali že vso članarino za leto 2017. Ko v teh dneh pomislim na njih, si pravim, saj so kot kole­dniki, hodijo od hiše do hiše, vča­sih tudi po dvakrat, če vas ni doma. Enkrat članarina, drugič srečanja, letovanje ali izleti. No za konec pa z darili Miklavža. Vsem bi se rada jav­no zahvalila za vso pripadnost dru­štvu, prizadevnost in delavnost, da v društvu poteka vse tako, kot smo si zadali s svojim programom. Spoštovani člani, prejeli ste pro­gram društva za leto 2017. Prelistaj­te ga in se odločite za kakšen izlet ali srečanje. Morda bi se nam pridruži­li na kopalnem dnevu v Izoli ali na 7-dnevnem letovanju. Ne pozabite na OBČNI ZBOR, ki bo v nedeljo, 12. 3. 2017, ob 15. uri v prostorih našega društva. Tokrat bo volilni občni zbor za predsednika ter dru­ge člane upravnega odbora, ker jim je potekel 4-letni mandat. Vabim vse, ki bi bili kakor koli pripravljeni pomagati pri delu v našem društvu, da se nam oglasite. Javijo naj se tudi člani društva, ki bi bili pripravljeni sprejeti predsedniško mesto. Ta funkcija je humanitarna, torej brez­plačna, potrebujete le dobro voljo, organizacijske spretnosti in znanje računalništva. Prijavite se lahko do konca februarja pri poverjenikih ali na sedežu društva. Do 8. februarja sprejemamo pri­jave za letovanje v Izoli. Ob prijavi je treba plačati 25 € akontacije. Kako in kaj se plača, pa pokukajte v de­cembrski Naš kraj, kjer je v obvestilu vse podrobno napisano. Februarja, v soboto, 25. 2. 2017, bomo tudi pustovali. Ob 13. uri se bomo zbrali na kosilu, popoldne pa nadaljevali zabavo ob dobri glasbi. Vabljeni! ¦ V letu 2016 so se od nas poslovili naslednji člani našega društva: 1. Julči ŠTRUBELJ, Bruhanja vas 2. Milan KOVAČIČ, Podpeč 3. Dušan GODEC, Podgora 4. Janez PERKO, Zagorica 4 5. Angela GORŠIČ, Ilova Gora 6. Marija ŽNIDARŠIČ, Zagorica 7. Kristina ADAMIČ, Kompolje 8. Milan KASTELIC, Bruhanja vas 9. Anton ADAMIČ, Podgora 10. Marija ZAJEC, Videm 11. Ljudmila PADAR, Mala vas 12. Fani PUGELJ, Struge 13. Albina ŽNIDARŠIČ, Zagorica 14. Marija STRAH, Videm 15. Marija PETRIČ, Hočevje 16. Marija STRAH, Kompolje 17. Nežka ŠKODA, Podgora 18. Alojzija POTOKAR, Videm 19. Miro ŠPORAR, Videm Imejmo jih v lepem spominu. »Novoletno voščilo« Že nekaj časa razmišljam, da bi tudi jaz, kot že veliko mojih prijateljev, napisal nekaj za naše občinsko glasilo oziroma njegove bralce. Pa sem se le odločil! K temu me je spodbudilo »novoletno voščilo naše občine« Godbi Dobrepolje. Andrej Škantelj, Godba Dobrepolje Kot že 30 let zaporedoma smo tudi lansko jesen godbeniki začeli pripravljati božično-novoletni koncert. Z ogromno truda in intenzivnih vaj tudi trikrat tedensko nam je uspelo pripraviti in izvesti nov koncertni program. Zaradi velikega zanimanja poslušalcev smo izvedli 2 koncerta, 23. in 26. decembra, in obakrat dvorano v Jakličevem domu skoraj napolnili. Vzdušje je bilo enkratno, prejeli smo ogromno pohval in čestitk poslu­šalcev. Sedaj pa bi vam rad razložil, kaj je s tem »novoletnim vo­ščilom«. Prve dni novega leta je prejela godba – dobrepoljska, da ne bo pomote – od Občine Dobrepolje račun za najemnino dvorane za 23. in 26. decembra 2016. Najprej sem bil začuden, ker o najemnini za dvorano ni bilo nikoli govora niti nič na­pisano na prijavnem obrazcu, ki smo ga oddali za rezervacijo dvorane. Tudi na občinski spletni strani ni to nikjer napisano. Z občino nismo sklenili niti nobenega dogovora ali pogodbe o najemu. Znesek položnice pa mi je dvignil pritisk – 568,44 €. Tudi se­daj, ko tole pišem, imam povišanega. Petsto sedemdeset evrov, za kaj že?! Začnem razmišljati in iskati, kako so občinski uradni­ki na čelu z županom prišli do tega zneska, kajti na položnici nič ne piše o tem. Piše le količina 6 kom. pa še enkrat 6 kom. 47,37 €. Po ugibanju se mi dozdeva, da bodo to mogoče ure koriščenja dvorane. Zakaj 12, če smo jo uporabljali aktivno 8 ur (dve generalki in dva koncerta po 2 uri)? Potem s pomočjo prijatelja najdem 6 let staro novico na Goo­glu, da je komercialni najem dvorane 47,37 €. Če boste brskali, boste tudi vi našli (stric Google pa res vse ve). Za ta denar smo dobili samo golo dvorano, za vse drugo smo morali poskrbeti sami: ključe dvorane, tehnika, da nam je prižgal luči (ozvočenje in snemanje smo uredili sami), poiskali smo nekoga, da nam je odklenil vhodna vrata Jakličevega doma pred koncertom in seveda po nastopu zaklenil, posebej smo se dogovorili za vklop klime, ki je spet delovala polovično kot predlansko leto, in na koncu še vse pospravili, pometli in pomili. Na koncertu leta 2015 nam je na sredini programa v dvorani zmanjkalo elektri­ke, nikjer pa ni bilo dežurnega električarja – hišnika. Potem pa vrli občinski uradniki hitro napišejo položnico godbi za obra­čun najemnine za najem dvorane Jakličevega doma. In to ne boste verjeli, že dva dni prej, preden smo dobili edini denar iz občinskega razpisa o sofinanciranju programov in projektov izvajalcev na področju ljubiteljske kulture za leto 2016. Ravnanje občine je zelo nenavadno, saj ni zaračunala naje­mnine vsem uporabnikom dvoran v Jakličevem domu v prej­šnjem letu, 2016. Tako je imelo Kulturno društvo Dobrepolje dve prireditvi, 7. 2. in 12. 3. 2016, pa zato niso dobili nobenega računa. Pa verjetno še kdo? Tudi v marsikateri sosednji občini in drugod po Sloveniji domača društva ne dobivajo računov za take in podobne prireditve. Godba Dobrepolje nastopa na vseh prireditvah, na katere nas povabi občina, in to seveda brezplačno, niti pomislimo ne, da bi zaračunali nastop »svoji« občini, to razumemo kot svojo dolžnost do Dobrepoljcev in seveda tudi občine. Za konec pa bi pripisal samo še to, uradniki na občini, vključ­no z Jano Zajec in županom, Janezom Pavlinom, prav je, da skrbite za družbene dejavnosti, ampak se morate zavedati tudi družbene odgovornosti, kakor se je zaveda marsikatera ustano­va, društvo in posamezniki, ki sodelujejo z nami ali občino. Vsem bralcem, kulturnikom in prijateljem godbe želim lepo praznovanje, 8. februarja, našega kulturnega praznika … Naj gremo, kultura in ljudje, ki se z njo ukvarjamo, naprej. ¦ Koledniki v Strugah Čeprav se je leto 2017 začelo z –11 °C, se je v opoldanskih urah že kopalo v toplem soncu. Ta in še naslednji dan so na pot po Struški dolini krenili naši koledniki. Oba dneva jim je toplo sonce božalo prezebla lica. Terezija Zupančič Struge se raztezajo v 7 kilometrov dolgo Struško dolino, ki smo jo prehodili in prevozili po dolgem in počez ter naredili kar 48 km. Pogumno in odločno so naši koledniki: Jan Krašovec, Mar­tina Struna, Matic Miklič, Danijel Lohkar ter brata Anže in An­draž Novak, več kot 120x potrkali na vrata hiš in nosili blago­slov. Ljudje ste radodarno odpirali vrata in srce ter darovali za misijone in sladke priboljške za kolednike. Hvala vsem! Na podbojih hišnih vrat se je izpisala nova letnica in nad vsemi domovi naj skozi vse leto ostaja izpisano znamenje, da bi Bog blagoslavljal vaše radodarne družine. Bogu in vsem lju­dem hvala za topel sprejem ter darove in nasvidenje prihodnje leto. ¦ Približno polovica sezone je za ekipami Futsal kluba Dobrepolje Z novim letom se je pričela druga polovica letošnje sezone v futsalu. Vse selekcije Futsal kluba Dobrepolje so januarja nadaljevale s tekmovanji. Bojan Novak Skoraj mesec dni dolg premor je s tekmo 10. kroga 2. slovenske futsal lige prekinila članska ekipa. V športni dvora­ni v Velikih Laščah je najprej na domači tekmi izgubila proti tretjeuvrščeni ekipi Gorica Futsal klub (2:6). Teden kasneje, v soboto, 21. 1., pa je ekipa na gostova­nju v Ajdovščini v zadnji minuti prišla do zmage in do točkovnega izenačenja na 6. mestu lestvice. Na razburljivi tekmi proti ekipi KIX Ajdovščina je naša ekipa dobro začela in povedla s 5:2, a sledili so trije zadetki domačinov in le minuto pred koncem je bil izid poravnan. A v za­dnji minuti je s svojim drugim zadetkom zmago prinesel Mark Bahovec. Preosta­le zadetke za FK Dobrepolje so dosegli Kristjan Turk, Gregor Klinc, Kevin Strnad in mladinec Žiga Andolšek. Po enajstih tekmah je najboljši strelec ekipe Mark Bahovec, ki je dosegel letos 8 zadetkov, Gregor Klinc jih ima sedem. Naslednjo tekmo bo članska ekipa igrala na dan izdaje časopisa, v petek, 27. 1., ob 20.00. V dvorani v Velikih Laščah bo pravi športni spektakel, lokalni derbi proti ekipi Velike Lašče. Ekipi na lestvi­ci ločita le dve točki, prvo tekmo pa so dobili Laščani s 4:2. Zagotovo nas čaka napeta tekma. Selekcija U-19 trenutno zaseda na le­stvici zahoda 5. mesto, na lestvici strelcev pa je na odličnem drugem mestu Primož Žnidaršič. Naslednjo domačo tekmo bo ekipa odigrala 12. februarja v Velikih La-ščah. V goste prihaja ekipa KMN Oplast Kobarid. Tekma bo ob 17.00. Na petem mestu se nahaja tudi ekipa U-15, ki bo naslednjo domačo tekmo odigrala 29. 1., ko bo ob 14.00 poskušala premagati ekipo Puntar iz Tolmina. Tudi ekipa U-13 je trenutno na petem mestu lestvice zahodne regije. Največ za­detkov, že 16, je za to ekipo dosegel Luka Grm. Ekipi U-11 in U-9 pridno nastopata na turnirjih v bližnji okolici in pridobivata izkušnje, ki jima bosta pomagala kasneje v futsal karieri. Več o ekipah Futsal kluba Dobrepolje si lahko preberete na klubski spletni strani http://futsalklub-dobrepo­lje.com/. ¦ Vse življenje trdo si garal, vse za dom, družino si dajal, sledi za tabo ostale so povsod od dela tvojih pridnih rok. Solza, žalost, bolečina te zbudila ni, ostala je praznina, ki zelo boli. ZAHVALA ob prehodu v večnost našega dragega moža, očeta, starega ata, tasta in brata JOŽETA PRIJATELJA (16. 3. 1936–17. 12. 2016) iz Strug Hvala vsem, ki ste mu v bolezni stali ob strani, ga obiskovali in bodrili. Zahvala osebju dializnega oddelka UKC Ljubljana, voznikom in sodelavcem Pacienta d. o. o. za marsikatero spodbudno besedo, ki je atu vlivala upanje in voljo, da je lažje premagoval bolečine in napore na poti. Zahvala dr. Mariču za obiske na domu. Zahvaljujemo se vsem, ki ste zanj darovali cvetje, sveče in svete maše. Zahvala molivcem v vežici in na domu. Hvala gospodu župniku Marinku za pogrebno mašo, pevcem za zapete pesmi in hvala vsem, ki ste ga pospremili k večnemu počitku. Vsi njegovi Ko pošle so ti moči, zaprl trudne si oči, zdaj tiho, mirno spiš, bolečin več ne trpiš, a čeprav spokojno spiš, v naših srcih še naprej živiš. ZAHVALA V 65. letu starosti nas je zapustil dragi mož, oče, dedi, brat in tast MIRO ŠPORAR (1951–2016). Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste nam stali ob strani v težkih trenutkih, nam pomagali, izrekli sožalje, darovali cvetje in sveče. Hvala dr. Zdravku Mariču in zaposlenim v ZD Videm. Posebna zahvala kaplanu Marinku Bilandžiću za lepo opravljeno pogrebno slovesnost, moškemu pevskemu zboru za odpete pesmi, trobentaču za odigrano Tišino ter cvetličarni Lilija za opravljene pogrebne storitve. Hvala vsem, ki ste ga obiskovali v času njegove bolezni in ga v tako velikem številu pospremili k večnemu počitku. Vsi njegovi 01/32 04 707 .'. . NOVA VOZILA (Škoda) RABLJENA VOZILA ZAVAROVANJA SERVIS   '   www.panjan.si Najvišje ocene servisnih storitev Škoda PAN-JAN http://www.dobrepolje.si/panorama/ PROSTORSK A PREDSTAVITEV OBČINE DOBREPOLJE s.0/02!6),/.)..#%.)4%6.6/:),.:!.63%. 3,/6%.3+%.:!6!2/6!,.)#% s.."2%:0,!o./..!$/-%34./.6/:),/ .s.65,+!.):%2346/ s.0/02!6),/.6/:),..!.2!6.!,.).-):) s..3%26)3.6/:), s..02)02!6!.6/:),!..!.4%(.)o.).02%',%$ s..0/,.*%.*%.)..0/02!6),/.. +,)-!43+)(..!02!6 s..):05ń.).3)34%-) s..!64/$)!'./34)+! s..!64/6,%+! s..0/-/o..!.#%34) 0/'/$"%.).3%26)3.:!.:!6!2/6!,.)#/ JANEZ POZNIČ s.p. Vrvarska 3, 1310 RIBNICA info 01 / 8360 367 Hvala za obisk – se priporočamo! Matej Stane info@brata-tomsic.si www.brata-tomsic.si