TATIČ
Danilo Trček, prošt fare svetega Nikolaja v Metliki, je bil cenjen in spošfovan gospod dobrega srca in plemenitega mišljenja. Svoje poklicne dolžnosti je optavljal z vso resnobo, točno in vestno. Natodu je bil prijatelj, svetovalec in tolažnik. Bolniki s telesnimi in duševnimi mukatni so se zaupno zatekali k njemu. Vsak se je vračal od njega ute--šen in pomirjen. Telesne bolečine so Ijudje zdravili po njegovih navo' dilih, zakaj gospod prošt je bil vešč tudi v tej stroki narodovega dobrotnika. V svojem dvotcu, ki $a je vzorno oskrboval in strogo pazil na red in snago v njem, je imel v eni sobi celo skludnico učenih knjig, ki je \z njih črpaf potrebno znanje, cfa ga je moge/ poklanjati narodu v korist. Iz svetih knjig pa je zajemal čudovito moč pastirja duš, ki je krotil sirasti in sipal v srca zlata semena ijubezni in miru.
V drugi sobi je imel ob stenah na policah razvrščene kletke taz= ličnih velikosti in oblik. V teh kletkah je bilo vse polno drobnih ptičev pevcev od žoliega kanarčka do črnega kosa, ki so drobili, čvrčali, peli in žvižgali najlepše pesemce, ki jih zmorejo grla krilatih pevcev. Sredi sobe je kraljevala na posebnem stojalu rumena papiga, ki je krikala z vreščečim glasom in izgovarjala fudi nekaj umno posnetih besed, na primer: »Tat, iat, iatiič!«
Gospod prošt je Ijubil petje in glasbo. Na svoj godovni dan je povabil v svoj dvorec sosede in prijaielje na gosposko kosilo, na tvgu pred dvorcem pa je tnestna godba svirata vesele skladbe. Orgle v cerkvi, ki jih je dal prenoviti. so bučale v vznesenem blagozvočju, ko je gospod prošt pred oltarjem dvigal svojega duha k Bogu. Stare piščali so si smeli prilasiiti otroci iz cerkvene bližine. Tako so se dečki združili v nekak godbeni zbor mladih muzikantov, ki so pihali in dudali na piščali, da je letelo skozi ušesa. Vendar se je gospod prošt radoval fudi tega vika in štima, ko mu je udarjal izpred dvorca v stanovanje, Vsak niladi muzikant je dobil v napitek kos rženega kruha, pomazanega z medom.
Gospod proši je bil bolj nizke rasti, a širok in zasiaven. V licih so mu ležale globoke črte, nad visokim čelom pa so mu valovili snežnobeli lasje. Črni lalar mu je objemal rdeč pas, na prsi pa mu je padat z obvratne zlate verižice takisto zlat križ. To seveda le ob slovesnih prilikah, ko si je še ogrnil bel plašč, ki se je z njega odražal velik čtn ktiz od levega ramena doli do boka. Tedaj je bil gospod prašt videii dostojanstven, sitog in Ijudomil obenem.
194
Kadar je v takem svečanem oblačilu stopil v cetkev, je njegova pojava dobila izraz posebne vzvišenosti in veličastnosfi: kakor da bi se cerkveni zidovi in oboki razmaknili, kakor da bi slike na njih pre* dahnilo in razgibalo življenje in kakor da bi z rdečimi zavesami zastrta okna z dvojako močjo preplavala sončna luč, ki se je poigrala z zlatim križem na njegovih prsih. Na iem križu so se utrnili rdečežarni plamenčki, kakor bi se zabHskali iz svečenikovih grudi.
Ta zlati križ je bil umetnina in posebnosi zase. Visel je na zlaietn obročkuf ki je spajal oba konca zlate verižice. Na križu iz oglajenega zlata je visela podoba Sinu božjega, izdelana iz srebra, da je še v mraku jasno odsevala z zamolklotžoltega ozadja. Roke in noge so bile pri-čvrščene na križ z žrebljički, ki so jim* bile glavice pozlačene. Podoba Jezusa Krista je bila izdelana s tako točnostjo in resnobo, da si na tem drobnem in než= nem Hku z grozo in vsmiljes njem spoznal vse muke in boz lesti, ki so pre<resa/e fefo in dušo Umirajočega. Rana na desni strani prsi je bila tako prirodno zarezana, da si tret petaje pričakoval, kdaj privre iz nje kapljica božje krvi.
Nad glavo, globoko nag= njeno k desnemu ramenti, je bil v zgornji krak križa vdelan tentnordeč dragulj, na desni krak drugi, na levi krak treiji, na spodnjem daljšem krakn pa je bil drug pod drugim vkovan četrti in peti: pet iemnorečih draguljev — pet temnokrvavih Kristovih ran/ l^es fcriž pa je bil 06 ro&u fcrog in fcrog obdan z drobčka* nimi demantnimi zrnci, da je bilo videti, kakor da najnežnejše, kot deviškozsnežni puh prebeli cvetovi vcnčajo, poveličujejo in završujejo lepoto in prispodobnost tega čudovito krasnega in dragocenega križa.
Gospod prošt je ta križ prejel v dar od rojakov iz Amerike, ki so šli s trebuhom za kruhom pa niso v novi domovini pozabili svojega dobrot* nika in blagotvorca v domačem kraju. Brez ozira na stvarno in zmiselno vrednosf je bil iz iega razloga ta križ lastniku izredno in nepoplačljivo dragocen. Veselil se je tega daru in ponosen je bil nanj. Rad ga je pokazal vsakemu, ki si ga je hotel ogledati pobliže, rekoč, da je blesket in sijaj tega križa odsev in prilika Ijubezni, ki daljno tujino spaja z rodnim krajem — prispodobnost one Ijubezni bratskih čuvstev in od* nosov, ki ima svoj začetek in konec v božjem srcu...
195
Nihče pa ni bil v fa križ bolj zagledan in zavetovan nego Sojčev Lojze, deček sfat dobrih dvanajst let, ki je pomagal maierl pti domačih poslih, dovrševal ponavljalno šolo in se pripravljal, da stopi po končani šoli v uk k mizarju Juretu Kočevarju. Bil je član tistih mladih piskačev in dudakov na izrabljene piščali cerkvenih orgel, vedno deležen naj' težjega ktajca rženega kruha, debelo namazanega s strdjo.
Na Šojčevega Lojzeta je gledal gospod ptošt s posebno všečnostjo. Umen, okreten in bister dečko si je z vsem svojim vedenjem, z usttež* Ijivostjo, snago in zanesljivosijo pridobil prvensfveno mesto med vsemi vrstniki, ki so stregli pri cerkvenih opravilih gospodu proštu, in se je fako najbolj primaknil njegovi naklonjenosti. Nosil je zaupna pisnia na pošto, ministriral pri proštovih mašah, sam smel v njegove sobe. pomagal pri kvmljenju ptičev in čiščenju kletk in sedlal kobilico Alico, kadar se je zahoielo gospodarju, da pojezdi na njej na lov ali na iz= prehod. V prostovem dvorcu in v zakristiji se je vedel prav tako svobodno in preprosto kakor v rojstni hiši. V tem kvogu je potekalo njegovo mlado življenje. ki so mu ga mnogi sicer zavidali, a ki m'u ga niso bili nevoščljivi spričo njegovega jasnega, vedrega in priktipnega bistva.
3.
In nihče ni fega fcriža bolje poznal do vseh podrobnosti nego Šojčev Lojze. Morda sam gospod prošt ne. Kadar je snel verižico z vtaiu, je dvignil križ do usten in dahnil na podobo Križanega spoštljiv poljub. Na fej podobi je namreč visela rosa svečenikovega blagoslova. Križ je potem položil v predel nočne omarice. Tu je čakal križ prU hodnje priloinosti, ko je segla po njem pro&tova desnica, da ga približa poljubu njegovih usten, ga potem obesi za vrat in spusti ob rahlem žvenkeiu na prsi.
Kadar je bil Lojze sam v proštovi spalnicl, ni nikoli pozabil ogledati si te dragocenosti od vseh strani. Pri obešanju križa za vvat in snes rrtanju kriza z vratu je točno posrtemal lasinikay pri čemer ga ni pvav nič motil papigin odurni glas: »Tat, tat, tattič!«
Nešteiokrat je Lojze opazoval križ v vseh dnevnih qesih, zdaj v sončni luči ob oknu, zdaj v mraku, zdaj ob velikem poldnevu, zdaj v cetkvi, zdaj v dvorcu. Točno je poznal njegove oblikc, znal za število vseh dragih kamenov na njem, celo bodice v trnjevi kroni je imel preštete. Teža križa z verižico, verižice same in križa samega mu je bila kar že v dlani, foliktat jo je tehtal. A do verižice mu ni bilo. Kaj mu hoče verižica? Verižica je prevelika zanj! Moral bi jo ttikrat ali štirikrai oviti okrog vraiu, da bi dobil križ pravo mesto na njegovih prsih — nekako tam, kjer od njega na levo stran nekje v tesni bližini iako siloviio utriplje njegovo vznemirjeno in razburjeno srce/
Križ, križ, križ! Ta krii mu je bil nenehoma v mislih. Če je zaprl oči, je gledal križ pred seboj: zdaj v resnični velikostl, zdaj se je razpel
196
v višino in širjavo, da ga je bila polna zemlja od tal do neba, od vzhoda do zahoda, zdaj se je zmanjšal in skrčil v drobno igračico, da ga je lahko stisnil in skril v pest in da ni živa duša vedela zanj. O, ko bi bil ta kriz njegov, čisto njegov, samo njegov!
Samo zaradi križa bi hotel biti metliški prošt, ali pa bi hotel biti vse na svetu — kmet, mizar, berač, cigan, razbojnik ali karsibodi — samo da bi bil krlž njegov. Tako lep je bil, dragocen, veličasten, mogo* čen, preprosi — vse obenem; vse v enem, da ni veselja, sreče, miru, zdtavja, jasnine, mladosii in /.ivljenja brez n/ega. Brez fcriža ni iiv* Ijenja! Ni življenja! Ni življenjal
Ta križ ga je begal, mučil, preganjal vedno bolj!
Zvalil sc je nanj, težak kakor skala, da mu je trl rebra in jemal sapo. Tako je bilo njemu, ko se je zrušil pod njegovo težo! Padel mu je v dušo z lahkoto metulja in s sladkim opojem vijoličnega vonja, kafcor se je začutil osvobojenega od vsega zla in irpljenja On, ko je na njem nagnil glavo in umrl.
Križ — ogromno težak in lahkotno, ofroško nežen — ta ktiž je Lojzeta popolnoma zmedel, da ni vedel ni kod ni kam. Zaman se je trudil, da bi se odirgal od njega, da bi ga vrgel iz oči in iz duše, da bi pozabil nanj, da bi ga izbrisal iz spomina. Nel Ni mogel in ni mogel. Pa iudi hoiel ni več! Vse misli so mu teiele h križu, kakor vse čebele lete na cvetje, vse želje so mu hrepenele h križu, kakot vsi sončni žatki lijejo na zemljo. Brez kriia ni življenja!
Ni življenja! Ni življenja! Pa naj papiga še ioliko kriči: »Tat, tai,
lastič!«                                                                                      (Kontc pnhodnjič.)