107 Glasnik SED 64|1 2024 * Eva Fekonja, mag. socialne in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; eva.fekonja@zrc-sazu.si. P or očila Ev a F ek on ja* V prostorih ZRC SAZU v Ljubljani je 29. in 30. novem- bra 2023 potekala 1. mednarodna konferenca srednje- in vzhodnoevropskega odseka (Central and Eastern Europe- an Chapter) Združenja za kritično preučevanje dediščine (Association of Critical Heritage Studies) z naslovom Dediščina na obrobjih?: Srednje- in vzhodnoevropske per- spektive. Dogodek je večdisciplinarna raziskovalna sku- pina Dediščina na obrobjih: Novi pogledi na dediščino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega, ki deluje na ZRC SAZU, organizirala v sodelovanju z Inštitutom za etnolo- gijo češke Akademije znanosti. Konferenca se je osredi- njala na skupne tematike vzhodno- in srednjeevropskega preučevanja dediščine: obrobnost nasproti središčnosti, težavna dediščina svetovnih vojn, zgodovina izseljevanja, preseljevanja in pregona med drugo svetovno vojno in po njej, konstrukcije, imaginacije in spremembe državnih meja ter raznovrstne in nacionalno oz. lokalno specifične zapuščine socializma in postsocializma. Ob dveh ključnih govorcih je na konferenci svoje raziskovalno delo predsta- vilo 26 raziskovalk in raziskovalcev ter štiri udeleženke in udeleženci okrogle mize na temo dediščinjenja psihiatrič- nih institucij; okrogla miza je sledila ogledu dokumentar- nega filma z naslovom Muzej norosti. Prvi dan konference sta zbrane nagovorili Mimi Urbanc, namestnica direktorja ZRC SAZU, in Špela Ledinek Lozej, vodja raziskovalne skupine Dediščina na obrobjih: Novi pogledi na dediščino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega, in v ospredje postavili zgodovino in pomen sodelovanja med inštitucijami. Kot ključna govorca sta predavala David C. Harvey z Univerze Aarhus na Dan- skem, ki je prispevek pripravil v sodelovanju z Alijem Mo- zaffarijem z Univerze Deakin v Avstraliji, ter Alessandro Testa s Karlove univerze v Pragi. Z obravnavo različnih etnografskih primerov sta govorca ilustrirala večglasnost DEDIŠČIN A N A OBR OBJIH? SREDNJE- IN VZHODN OEVR OPSKE PERSPEK TIVE ZRC SAZU, Ljubljana, 29.–30. november 2023 Udeleženci sim pozi ja ob zače tk u pr v eg a panela k onf er ence Dediščina na obr obju v A tr i ju ZR C S AZU (f o t o: Maja T opole, 29. 1 1 . 2023). Glasnik SED 64|1 2024 108 P or očila Ev a F ek onja (in pogosto disonantnost) ter heterogenost dediščinskih akterjev ter vsakokratno vpetost dediščinskih procesov v širše družbene, ekonomske in politične kontekste. David C. Harvey 1 je v predavanju z naslovom Meje premoščujo- ča dediščina: Definiranje agende (Borderstraddling Heri- tage: Defining an Agenda) na primeru Hiše evropske zgo- dovine in predloga skupine Norvežanov, da bi Republiki Finski ob stoletnici osamosvojitve podarili vrh Hálditšoh- kka, dediščinske procese opredelil kot dinamičen proces pogajanj med različnimi družbeno-ekonomskimi akterji in pozicijami, katerih rezultat je vedno tudi izpuščanje ali utišanje določenih vsebin (na primer evropske imperialne in kolonialne zgodovine) in glasov (na primer staroselske- ga ljudstva Samijev). Z uvedbo koncepta ‚dediščinsko- -mejnega kompleksa‘ (angl. heritage-border complex) je poudaril vzajemno konstitutivnost dediščine in meja ter predlagal usmeritev, ki namesto iz konceptualnega okvira nacionalnih držav izhaja iz mejnih praks. Alessandro Testa je v predavanju z naslovom Kulturna dediščina v nekda- njih socialističnih državah: Heterogene ideje o naključni etnografiji, zamišljeni obrobnosti in še bolj nenavadnih rečeh na tej strani Evrope (Cultural heritage in once-soci- alist countries: Heterogeneous ideas on serendipitous eth- nography, imagined marginality, and even stranger things on this side of Europe) govoril o kompleksnih razmerjih in hierarhijah med različnimi akterji na področju dedišči- njenja, tj. strokovnjaki, birokrati, amaterskimi etnografi, skupnostmi in mednarodnimi organizacijami. Zvrstilo se je sedem panelov, ki so z različnih vidikov obravnavali vprašanja dediščine in dediščinjenja v postso- cialističnih državah. Prvi in drugi panel sta se osredinjala na ponovna zamišljanja materialne dediščine (Re-imagi- ning material heritage). Raziskovalke in raziskovalci so s svojimi prispevki nakazali vprašljivo uporabnost v diskur- zu dediščinskih študij pogosto uporabljenih dualnosti, kot so kulturno – naravno ter od spodaj navzgor – od zgoraj navzdol. Olga Nešporová in László Mód sta obravnavala primere, v katerih je konstrukcija skupne dediščine del procesa preseganja zgodovinskih antagonizmov med nekdanjimi vojnimi nasprotniki. Gábor Oláh je koncept krajine v madžarskem jeziku predstavil v procesu obli- kovanja urbane dediščine ter s pomočjo zgodovinskega pregleda uporab in odnosov do krajine pokazal na njeno vlogo pri vzpostavljanju kontinuitete med preteklostjo in sedanjostjo. Konceptualno neločljivost naravnih in kultur- nih elementov dediščine sta ilustrirala Miha Kozorog in Jernej Gregorač. V prispevkih sta se osredotočila na po- men in vlogo meja, bodisi državne (Kozorog) bodisi me- je med oblegano Ljubljano in njenim ruralnim zaledjem med drugo svetovno vojno (Gregorač). O spremembah v družbenih vlogah in pomenih arhitekturne dediščine so 1 Intervju z njim si lahko preberete v tej številki Glasnika Slovenskega etnološkega društva. govorili Jasna Popović, Monika Stobiecka, Frank Rochow in Hanna Mezei. Z obravnavo primerov brutalistične ju- goslovanske arhitekture (Popović), saksonske palače v Varšavi (Stobiecka), imperialnih utrdb v Krakovu in Lvo- vu (Rochow) ter sinagog na Madžarskem (Mezei) se riše podoba materialne dediščine kot palimpsesta, v katerega vsak historično specifičen avtoriziran dediščinski diskurz vpisuje svoje vrednote in pomene ter tako definira izku- šnjo dediščine in možne interakcije z njo. Kadar te vredno- te in pomene konstruira izključno politika in jih mobilizira za dosego specifičnih političnih ciljev – tako Stobiecka – lahko govorimo o »zamišljeni dediščini«. Na tretjem panelu, naslovljenem Bolečina, a nič več sramu: Dediščinjenje nekdanjih psihiatričnih institucij in institucij za ljudi z oviranostmi (Pain, but shame no more: Heritagi- zation of the former psychiatric institutions and institutions for people with disabilities), smo si ogledali dokumentarni film Amirja Muratovića z naslovom Muzej norosti; filmu je sledila okrogla miza. Z moderatorko Ano Reberc so o filmu govorili režiser, soustvarjalca filma in naslovnega muzeja v kraju Trate, Sonja Bezjak in Rajko Muršič, ter Florian Sch- wanniger. Ta je predstavil nekdanjo institucijo za ljudi z ovi - ranostmi na gradu Herthheim v Zgornji Avstriji ter dediščin- ski proces njenega preoblikovanja v sedanji Kraj učenja in spominjanja (Lern- und Gedenkort Schloss Hartheim), saj pripoved dokumentarnega filma poudarja vrednoto deinsti- tucionalizacije, ki jo zagovarjajo njegovi ustvarjalci. Film o institucionaliziranem življenju ljudi z oviranostmi na gradu Cmurek ne razdvaja od družbenega in kulturnega življenja lokalnega okolja. Namesto tega ustvari celovito podobo kraja Trate in se pri tem dotakne vprašanj obrobnosti in sre- diščnosti ter načinov razumevanja, spominjanja in dedišči- njenja težke preteklosti. Udeleženke in udeleženci okrogle mize so poudarili emancipatorni potencial težke zgodovine. Ta namreč v procesih dediščinjenja (ustvarjanja muzejskih pripovedi) postaja sredstvo ozaveščanja in izobraževanja javnosti ter osvobajanja ljudi z oviranostmi, pri tem pa se na različne načine ukoreninja v socialne konstrukcije lokal- nega okolja. Z vprašanji socialne konstrukcije kraja, navezanosti na kraj in krajino ter krajevno specifičnega socialnega spo- mina v kontekstu (prisilnega) preseljevanja so se ukvarjale tudi raziskovalke, ki so svoje prispevke predstavile na pa- nelu, naslovljenem (Trans)nacionalna dediščina ((Trans) national heritage). Neža Čebron Lipovec (ki je poudarila pomen participativnega raziskovanja dediščine v Severni Istri), Anja Moric in Katja Hrobat Virloget so poudarile povezavo med dediščinjenjem in identifikacijskimi proce- si ter pokazale, da je dediščina lahko tudi orodje izražanja manjšinskih identifikacij. Navkljub svoji transnacionalni naravi je dediščina migracij pogosto obravnavana v okvi- rih nacionalne države. Ta pa se ne more izogniti praksam izključevanja in utišanja, kot je izključitev Kočevarjev iz slovenske emigracije (Moric) ali utišana dediščina Glasnik SED 64|1 2024 109 P or očila Ev a F ek onja italijanskih pregnancev iz Severne Istre (Hrobat Virloget). Na problematičnost binarnosti med državo izvora in dr- žavo naselitve v študijah migracij opozarja tudi Martina Bofulin. Kitajske restavracije, s katerimi se raziskovalno ukvarja, tako razume kot transnacionalne in translokalne prostore, v katere se vpisujejo različni socialni odnosi in s pomočjo katerih je te odnose mogoče tudi raziskovati. Na procese utišanja, (re)apropriacije in (re)prezentiranja dediščine opozarjajo tudi raziskovalke in raziskovalci, ki so nastopili na panelu o procesih dediščinjenja v umetnosti in turizmu (Art, tourism and heritage). Dediščina je vedno znova iznajdena s procesi prisvajanja različnih akterjev z različnimi interesi. O tem pričajo najrazličnejših primeri, kot je kvirovska reinterpretacija nacionalne dediščine (Ivo Strahilov), ponovna oživitev Prokofijevih oper kot ustvar- janja kontinuitete med rusko vojno preteklostjo in vojno sedanjostjo (Magdalena Marija Meašić) ter apropriacija socialistične preteklosti v primeru slovenskih in bosan- sko-hercegovskih nacionalnih parkov (Mateja Habinc). Z vprašanjem apropriacije dediščine je tesno povezano tudi vprašanje upravljanja z dediščino, o katerem je v zgodo- vinski perspektivi govorila Renata Komić Marn. Pri tem ne gre zanemariti niti folklorizacije in turistifikacije dedi- ščine (Marjeta Pisk in Mateja Habinc). Folklorizacijo lah- ko razumemo kot politizirano rabo tradicije (Habinc). Kot pokaže Marjeta Pisk na primeru črnomaljskega Jurjevanja, se v procesu folklorizacije nekdaj simbolni kapital določe- nih šeg spreminja v ekonomskega. Običaji, kot je Jurjeva- nje, tako postanejo »zgolj« uprizarjanja in reprezentacije. Nosilci dediščine ob tem postanejo člani folklornih sku- pin, ki svojo vlogo »odigrajo« v uprizoritvah dediščine. Prispevki naslednjega panela, naslovljenega Postsocialistič- na zapuščina onkraj očitnega (Post-socialist legacies bey- ond obvious), so odpirali vprašanja o tem, kako so se spe- cifične socialistične vrednote materializirale v arhitekturi in kako se transformirajo v postsocializmu, ko postanejo »ne- zaželeni relikti socializma« (Sonja Lončar in Jasna Galjer). Na povsem drugačne relikte socializma je opozorila Nina V odopivec, ki je predstavila (nekdanje) tekstilne delavce in delavke kot akterje v procesu dediščinjenja (nekdanjih) to- varn kot krajev solidarnosti in produkcije znanja. Poudarila je pomembnost participativnih pristopov in nediskurzivnih praks spominjanja v procesu raziskovanja alternativnih in (pogosto utišanih) procesov dediščinjenja. Participativne pristope in njihove potenciale pri preučevanju socialnih zaznav madžarskega mesta Szentendre je predstavil Patrik Mravik, Ioana Baskerville pa je primerjala živeto dediščino in muzealizirano dediščino na primeru zimskega maskiranja v Romuniji ter opozorila na ustvarjanje etničnega Drugega v procesu muzealiziranja dediščine. Prispevki sedmega in zadnjega panela, naslovljenega Po- litike dediščine (Politics of heritage), so pokazali, kako so dediščinski procesi pogosto povezani s političnimi projekti ali so od njih odvisni. To se npr. v Novi Gorici kaže v vse- splošni prepletenosti dediščinskih diskurzov s političnimi in strokovnimi (Jasna Fakin Bajec). V Transilvaniji npr. so iz mnoštva konstrukcij krajine oddvojene tiste, ki so skladne z idejo evropske identitete tega območja, ter nato selektiv- no konstruirane kot dediščina (Elena-Maria Cautiș). Hanna Schreiber in Julia Krzesicka politizacijo v okviru Unesca vi- dita kot nujno za doseganje konsenza, preseganje birokrat- skih pravil ter upoštevanje različnosti političnih, socialnih in ekonomskih razmer posameznih držav. Janine Schem- mer je obravnave težke politične preteklosti predstavila z multimodalnimi in umetniškimi pristopi muzeja Slovensko multimedialno okno (SMO) v Benečiji. Poudarila je, pov- zemajoč antropologinjo Anno Tsing, da je obrobnost (tudi obrobnost Srednje in Vzhodne Evrope) mesto, s katerega najlaže opazujemo nestabilnost socialnih kategorij. To so prepričljivo pokazale tudi govorke in govorci na kon- ferenci. Njihovo raziskovalno delo namreč na različne nači- ne ilustrira spremenljivost in odvisnost družbe od tega, kar v določenem zgodovinskem trenutku razumemo kot vredno ohranitve in torej konstruiramo kot dediščino. Pri tem se ne smemo ustaviti le pri splošni socialno-konstruktivistični ideji o tem, da so socialne kategorije – med katere sodi tudi dediščina – rezultat družbenih procesov in pogajanj in zato neizogibno vpete tudi v vsakokratna razmerja moči. Treba je odstreti prav mehanizme, ki botrujejo procesom social- ne konstrukcije dediščine. To pa pomeni, kot so ponazori- le govorke in govorci, konceptualiziranje dediščine onkraj okvirov nacionalne države, odstiranje mehanizmov, zaradi katerih nekatere naracije preteklosti izpadejo iz dediščin- skih procesov, ter raziskovanje nediskurzivnih praks spo- minjanja preteklosti in upomenjanja krajin in krajev, tudi s pomočjo alternativnih in participativnih pristopov. Pripoved (o) preteklosti je vedno del zgodovinsko specifičnih hege- moničnih diskurzov. Ti diskurzi so torej vpisani v vse, kar danes razumemo kot dediščino. Kot so pokazale nekatere raziskovalke in raziskovalci, pa so v nekaterih primerih v dediščino vpisane ne samo sedanje, temveč tudi pretekle hegemonije. Dediščino lahko torej razumemo ne le kot re- zultat sedanjih, temveč tudi (dis)kontinuiranega sosledja in prepletanja preteklih dediščinskih procesov. Preučevanje dediščine (in zgodovine dediščine) je torej lahko bogat vir uvidov v zgodovinske reze in paradigmatske spremembe. V tem procesu pa lahko Srednja in Vzhodna Evropa (tudi zaradi svojega disonantnega dediščinjenja zapuščine socia- lizma) odigrata središčno vlogo.