MILAN PUGELJ: MOZAIK. PESEM. Kakor jastreb zlat duh čez daljine beži -Kje se misli mude, kje se srce teši? Daleč je tvoj obraz, daleč tvoje oči, bližji je svod neba, bližje zvezde noči . . Bilo je v davnih dneh, zdaj minilo je; kaj komur mar srce, če se umirilo je! Kaj komu mar srce, če se umirilo ni — Bližje do zvezd je neba kakor do prošlih dni. RESIGNACIJA. Na nebu zvezde vzplamte, zvezde se vtrnejo, v duši se nade rode, nade umrjejo. Moja minulost vsa en sam je jesenski dan, dolg in pust je ta dan, z žalostjo končan. Moja bodočnost vsa en sam je zimski dan, dolg in pust je ta dan, s smrtjo končan. LJUBLJANSKO POLJE. Kam vedejo tvoje ceste, kam vedejo tvoje steze — kam vedejo moje misli, o širno ljubljansko polje! Za tabo daljine molčijo, po tebi brezmejnost strmi, v to tvojo strmečo brezmejnost se moja duša gubi. Kaj čaka, kaj misli, kaj sanja, kam hrepenenje ji gre ? Mrak je že, pozne temine so legle na moje srce .... IVAN LAH: KLARA. Slika. [ili smo vsak večer v veliki predmestni gostilni. Vsi trije smo bili samci in naša največja sreča je bila posedati zvečer pri pivu. Morda je bila to edina zabava naših dolgih samskih dni, največja radost naših enoličnih uradnih ur. Kaj je bilo pač lepšega, nego spomniti se v onih dolgočasnih urah, da se bliža večer in da nas čaka veselo oživljena gostilna s svojo stalno mizo, ki so okoli nje sedeli zopet stalni gostje z vedno istimi obrazi, vedno enaki že dolga leta, kakor da so neizpremenljivi. Včasih se je zgodilo, da je kdo izginil iz sosednje družbe, pogrešali smo ga par dni in smo pozabili nanj. Vse to ni moglo motiti naše sreče in zado-voljnosti. Prijatelj Matej, debeluhast človek, je o tej sreči in zadovoljnosti sanjal cele dneve in noči. Čemu bi mu sicer bilo življenje! Delal je v uradu dan za dnem in tekla so mu dolga leta. Javno in politično življenje mu ni moglo vznemiriti tega miru. Vedel je, da mu tako preteče vse življenje, ki mu je še usojeno. Večeri v predmestni gostilni so bili torej edini, ki so nam mogli nuditi vsak dan nekaj novega, dasi so tekli drug za drugim, podobni drug drugemu. Le redko jih je oživil poseben pojav, bodisi z zanimivo dnevno novico, ali s po-setom posebnih gostov. Tovariš Suka je bil prijatelju Mateju v vsem podoben, samo telesi sta se temeljito razlikovali. Kajti kar je imel prijatelj Matej odveč, je imel tovariš Suka premalo in to vse prav do nosa. Pri vsej svoji suhosti je imel tovariš Suka vendar svoje življenske potrebe v enaki meri, kakor prijatelj Matej. Imel je celo take, ki jih prijatelj Matej ni imel, kajti Suka je poleg dnevnih novic in večernih gostov potreboval tudi knjig, ki so mu izpreminjale enakomerni tek življenja. To so bile tiste življenske potrebe, ki jih je smatral prijatelj Matej za nepotrebne. Sam ne vem, kako sem zašel v to družbo. Usoda druži ljudi. Postal sem uradnik in sem stopil ž njimi na enako pot. Ne vem sicer, ali sem spadal med nje, ampak življenje ne vprašuje, kod gre njegova pot. Imel sem namreč iste življenjske potrebe, kakor tovariš Suka, a čutil sem jih še bolj, kar je smatral prijatelj Matej že popolnoma za nepotrebno. Meni pa se je hotelo nečesa, česar ni imel niti urad, niti večeri v predmestni gostilni, niti večerni izprehod iz urada v gostilno, niti moje stanovanje. To, kar sem hotel, ni bilo niti v grmečih besedah prijatelja Mateja, niti v boječih očeh tovariša Šuke . . . Zasvetilo se je morda včasih pred nami, a mi tega nismo hoteli videti. Nihče ne ve, kaj se skriva za tolstimi lici in kaj za malimi, boječimi očmi. Vezale so nas večerne čaše in tam smo bili enaki ljudje. Ko bi se bili odkrili, bi morda ne bili več enaki in ne vezalo bi nas morda nič. Zato smo ljubili to, kar nas je vezalo, in smo skrivali vse, kar bi nas moglo razdružiti, kajti naša usoda je bila enaka in čutili smo jo tem manje, čim bolj smo bili združeni. Tako je mislil prijatelj Matej in tovariš Suka je mislil isto. Niti z enega obraza se ni videlo, da zahteva od življenja več, nego drugi. Čemu bi sploh zahteval več, nego imaš! V zadovoljnosti je sreča življenja. Toda ležalo je tudi v naših srcih tiho hrepenenje, skrito in ubito in tako je prišel nekoč trenutek, ki je razkrinkal naše brezčutne obraze in je razbil zvezo treh po usodi tako zvezanih ljudi. Prišla je namreč v gostilno nova natakarica, in kdo. ve, kaj je bilo posebnega na nji. Kdo se je sicer menil za natakarice! Zgodilo se je večkrat, da so se menjale, in zanje se ni brigal niti Matej, niti Šuka, niti jaz. Takrat pa se je zgodilo nekaj posebnega, nerazumljivega. Ko se je pojavila pred nami Klara, je zmotila vse tri v pogovoru in minil nam je tisti večer na poseben način, kakor še nikdar doslej. Pust je bil in dolgočasen, brez pogovora in brez dovtipov, a obsedeli smo prav do konca. In odslej se je izpremenilo med nami vse. Prej smo prihajali vsi hkratu ob določeni uri, sedaj pa je prišel vsak čim preje. Matej se je jezil nad tovarišem Šuko, ker mu je dal Bog dolge noge in suho telo, da je bil lahko prvi na mestu. Šuka je prisopihal zelo zgodaj v gostilno in ozrl se je z ostrimi očmi okoli — po njej. Zgodilo pa se je, da je Matej celo pred določeno uro zapustil svoj urad ter je sedel prvi v gostilni. Takrat je prihitel tovariš Šuka s prepla- šenim obrazom in se je skrivaj ozrl po njej. Klara ni mogla zapaziti, kaj se godi. Saj ni vf dela preje nikdar teh mirnih ljudi, sedečih v veselem pogovoru, ki jim je bilo vseeno, kdaj je kdo prišel ali odšel. Nihče ji ni hotel izdati skrivnosti, ki se je godila med nami, a čutili smo jo vsi, kajti vedeli smo vsi trije, da je Klara zdaj gorišče vseh naših misli in da prihajamo le zaradi nje semkaj. Držali smo se sicer zelo mirno in nihče bi ne bil mogel spoznati, kaj se vrši v naših srcih. Toda čutili smo vsi trije globoko . . . Kazali so to prijazni nasmehljaji prijatelja Mateja, izdajale so to sladke besede tovariša Šuke, in neutajljivi so bili moji zaljubljeni pogledi. Klara pa se je vedla k vsem trem enako hladno-uljudno. Zato nismo mogli biti med sabo ljubosumni, pač pa smo iskali tekmecev med drugimi mladimi gosti, ki so zahajali tja vsak večer. Pogledala ni sicer nikogar odlikovalno, njen obraz je bil vedno resen in je kazal tuin-tam celo nekako trpkost. Ves izraz njenega lica pa je izražal čudovito milino in ljubeznivost, ki je vplivala vabljivo na vsakega moškega. Zato so hiteli za njo nemirno tudi drugi moški gostje, a v veliko zadoščenje smo opažali, da se jim ne godi boljše, nego nam, in da jih gospodična Klara odklanja s prav isto hladnostjo, kakor nas. Bila je to sicer slaba tolažba, toda tolažba je bila vendar. Usoda je vsaj na ta način lajšala naše težko breme, ki nam ga je naložila Klara. Dnevne novice so nas le še bolj oddaleč zanimale, nenavadni poseti v gostilni so nam bili neljubi, tovariš Suka je kupil še več knjig in celo prijatelj Matej je hotel govoriti o poeziji. Tako so nam potekali večeri v gostilni in postajali so bolj in bolj mučni, kajti bali smo se vsak dan, da pridemo in da Klare ne bo več . . . Nekoč bo konec ravnotežja, — in ta strah pred negotovo bodočnostjo je motil našo nemirno srečo, ki je obstajala v tem, da smo jo vsaj videli vsak večer. O, mi zaslepljenci! Čakali smo vsi samo katastrofe iz usode . . . Udali smo se in čakali. . . 2. Nekoč sem srečal gospodično Klaro na ulici. Komaj sem si jo upal nagovoriti. Vsa njena zunanjost je kazala zelo dostojno žensko. Nje krasna postava je vplivala z mičnostjo mlade ljubeznive gospe in njen prijazni obraz je vabil k sebi vse z nepremagljivo silo. Tako neskončno rad bi se ji človek približal, ko bi se ne bal nečesa, da sam ne ve, česa, morda celo same te čudovite dobre ljubeznivosti. „Dober dan, gospodična Klara ..." Spoznala me je takoj in mi je s prijaznim nasmehom odzdravila. Šel bi bil mirno dalje in čez čas bi bil mogoče bežal od same sreče, da sem jo videl, srečal in pozdravil. Ni se zgodilo to niti prijatelju Mateju niti tovarišu Šuki . . . Toda gospodična Klara je obstala, kakor da želi govoriti z menoj. Komaj sem mogel verjeti, toda zadržal sem korak. „Kam hitite tako?" me je vprašala in mi podajala roko. Jedva sem vedel, da grem pravzaprav od kosila in da sem namenjen v urad. Hvaležno sem ji stisnil roko: „Dovolite, gospodična . . ." „Ali greste na izprehod?" . . . „Da . . Kakor nalašč. Glejte, skupna cesta . . jaz hodim sam, sam . . ." Nisem vedel, kaj bi ji govoril. „Tudi meni je ljubo, da imam druščino. Težko je najti človeka med ljudmi, zato jih je mnogo, ki hodijo sami ..." „Da, gospodična, da, gospodična . . ." Govorila je tako lepo, s čistim, trepetajočim glasom. Komaj sem si upal ž njo govoriti. Bile so to moje misli, in kako bi ji povedal, da mi je govorila tako iz duše, ko sem se bal, da bi ji ne bil enak z onimi drugimi, ki so se ji hoteli prikupiti z laskanjem! Hotel sem, da bi spoznala, da sem več in da jo ljubim drugače, nego drugi. „Torej, na katero stran greste?" me je vprašala, ko je videla, da stojim in trepetam od neznane velike sreče. „Grem, kamor greste vi." Zavila sva po ulici proti drevoredom. „Res," je nadaljevala gospodična Klara, „ljudje imamo drug pred drugim predsodke, nikdar si ne pogledamo do dna duše. Ostajamo si tuji med seboj in nazadnje tuji celo samemu sebi. Zapiramo v sebi svoj hram, kjer bi imelo biti čisto in jasno, a je tam tema in pozabljenje. Skrivamo se za svojo zunanjostjo in zato čutimo osamelost." Kako iz duše mi je govorila gospodična Klara! Vedel sem, da bi z vsakim ne mogla tako govoriti, ker bi je ne razumel, in ne smela bi govoriti, ker bi se smejal takim besedam. Zdelo se mi je, da čuti, da more le z menoj govoriti tako. Mislil sem si, kak obraz bi pri tem naredil prijatelj Matej in kako bi se zvijal tovariš Suka. Ali je gospodična Klara zapazila, da sem drugačen, nego vsi oni, ki me obdajajo? Ali je čutila moje proseče poglede? Ali sem mogoče tako srečen, da . . .? »Gospodična Klara, to je čista resnica . . ." »Vidite, jaz premišljam to vsak večer in razumem one ljudi, ki gledajo za menoj. Ženska ima dobre oči in vidi več, nego si drugi mislijo. Vem, da je mnogo njih, ki imajo svoje namene; poznam jih po očeh in vem, kaj hočejo. Odpuščam jim, da se motijo o meni; a vidim tudi one neštete, ki niso morda nikdar pogledali kakemu bitju globoko v srce in rekli: ,Pojdi, greva skupaj!' . . . Zato pa posedajo zvečer po gostilnah in iščejo pozabljenja v svoji samoti. Razumem njihove poglede in besede in vem, da za marsikatero prazno zunanjostjo leži mnogo čuta, ki se ne more izraziti." »Kako lepo govorite, gospodična Klara! Jaz sedim med njimi in vem, da je tako. Mi vsi čutimo, da je z nami tako. Toda čemu buditi življenje, ki smo ga komaj zadušili in čemu oživiti človeka, ki smo ga komaj ubili! Recimo, da bi hotel človek vstati; zadel bi ob prevaro in verjemite, da bi padel poln bolesti. Vsi oni, ki jih vidite vsak večer, bi vstali, ko bi se ne bali tega. Hodi z odprto dušo in z živimi željami po svetu in svet te ubije. Zato se ljudje zapirajo in ubijajo sami sebe, da bi jih ne ubil svet. Tako ljubijo namreč sami sebe. — Koliko, recimo, jih je, ki ljubijo vas in bi vam hoteli to povedati, toda pomislite, en sam pogled — in padli bi kakor v brezdanjo globočino in vstati bi ne mogli več. Tako pa sede večer za večerom in mirno čakajo konca. Kajti druga bol je manjša od prve. Da, gospodična Klara, vi niti ne veste, kolikerim ste v srečo in ko bi vedeli to, ne dali bi vse sreče enemu, da s tem onesrečite sto drugih." „To je res, toda glejte: nisem sama jaz. Pomislite, koliko jih je, ki polnijo zvečer ulice, ko se vračajo iz prodajalen in od drugod z dela in tudi one hrepene. Koliko ženskih src ostane nemih, nikdar razumljenih, za vselej uničenih . . ." „A kje so, ki so take, kakor vi, gospodična Klara ?" »Morda niso vse enako krasne, a mnogo je krasote na svetu, ki je ne vidimo. Koliko srečujem milih obrazkov, sanjavih oči in drugih izrazov ženske krasote, za katero se skriva toliko blagih src, mladih in hrepenečih, in vse gine; gine; sanjajo morda o veliki bodoči sreči, a vse gre mimo. Nikdar ne čutijo onih sladkih večerov, ko govori duša duši. Ali ni pri moških isto? Zakaj se zapirata dva svetova, ki sta ustvarjena drug za drugega? Zakaj si ostajata neznana in tuja? Ali ne vidite, kako prihaja mesto kipeče ljubezni žalosten pogin, kako mesto blažene radosti pri- haja ostuden greh, kako mesto skupnega življenja padata oba svetova v smrt?" »Toda prosim vas, kako pomoči? Svet hoče tako ..." Prišla sva v drevored. Tiho so stali mogočni hrasti, brez gibanja pod velikim pritiskom poletnega dne; njih listje je venelo v veliki vročini; tihota je vladala povsod. „Saj hrepenimo iz vsega tega, gospodična Klara, toda kam moremo? Poglejte rožo, ki je zamudila pomlad ; kaj ji je poletje druzega, nego umiranje pod prevročim solncem!" »Da, zato razumem to, kar se godi okoli mene zvečer in jaz čutim ž njimi . . ." Sedla sva v senčni hlad. »Zelo srečen sem, gospodična Klara, da sem mogel o tem govoriti z vami. S kom bi pač mogel sicer govoriti tako ?" »Ah, verjemite, da jih je mnogo, ki čutijo in mislijo isto." O, ko bi bila mogla vedeti, kako je bila vzvišena nad vse druge, kako globoko spoštovanje sem čutil pred njo! »Gospodična Klara, vi ste čutili, da sem tudi jaz med onimi neštetimi mnogimi, ki je šla pomlad mimo njih . . ." »Da, čutila sem in žal mi je bilo vas. Kako bi bili lahko srečni! Ljubili bi in bi bili ljubljeni. In zvečer, ko bi se vrnili domov, bi vas objele nedolžne ročice, male ustnice bi iskale vaših lic in vse svoje življenje bi videli v dveh jasnih očescih ..." »Gospodična Klara, ali ste čutili, da bi samo vi mogli biti ona ..." Umolknila je za trenutek in nje drobna roka, ki je zvečer morala prenašati po pet in več čaš, je zatrepetala na moji . . . „Ne verjemite tega sami sebi, prosim vas .. ." „Ni mogoče drugače, gospodična Klara „Ne govoriva tega; misliva si, da sva si samo velika prijatelja ..." „Gospodična Klara!" . . . „Glejte, rekli ste sami, naj ne postanem enemu več, nego drugim, ker so stoteri odvisni od tega. In jaz želim, da sem jim to, kar jim morem biti." »Vi čutite ž njimi?" »Da, čutim prav tako, kakor z vami." „In veste, da ste ta trenutek ubili enega iz njih . . ." Nasmehnila se je. „Kako ste čudni! Zakaj bi vas bila ubila? Ali vam nisem dala prijateljstva, česar drugi nimajo?" »Gospodična Klara!" »Da, in tega prijateljstva morda pri mizi niti občutili ne boste, da ne ubijem stoterih. A ne dvomite nikdar o mojem prijateljstvu do vas! . . . Glejte, ura bije, čas vam je iti v urad. Poj-diva, spremim vas do tja." Vstal sem in odšel ž njo brez volje. Nisem poznal velikih trenutkov v življenju in ko so sedaj prišli, bil sem majhen, tako majhen, da sem izginil skoraj v nič. Kako visoko je stala Klara nad menoj. Ne vem, kaj sva govorila na poti do urada. Komaj sem zbral sile, da sem jo vprašal: »Kdaj se zopet vidiva?" . . . „Zvečer me lahko počakate pri vrtu za gostilno in me spremite. Odidem pri zadnjih vratih." Podala mi je roko, prijazen nasmeh je v slovo preletel nje lica in odšla je dalje po mestu, ne da bi se bila ozrla. Gledal sem dolgo za njo . . . (Dalje prihodnjič.). IVAN RENDIC: VERUJEM! OLCEV IGO : V POSETIH PRI GREGORČIČU. ^ VIII. NA RAZPOTJU. I n zdaj mi je poročati o najžalostnejši točki iz mučeništva našega pesnika Simona Gregorčiča. V očigled smrtnih slutenj jo opišem v izpričanje resnice povsem vestno in točno: Bilo je dne 19. avgusta 1. 1888. Nekako ob treh popoldne sem bil prišel iz Gorice preko Renč na Gregorčičev „Hrib". Dobil sem pesnika samega doma. Sedel je v svoji pritlični sobici. Ko sem vstopil, se je vzravnal pokoncu ter mi je molče segnil v roko. Pri tej priči sem zapazil, da ima mož oči polne solz . . . „Simon ! Kaj pase je zgodilo?" vprašam ga prestrašen. „Ali znaš čitati?" mi odgovori pesnik s proti-vprašanjem. „No, za silo znam, ako ni — turška pisava!" mu odvrnem. „Na, čitaj ta-le Jerman!" je rekel ter mi pomolil pol pole popisanega papirja. Čital sem in čital tisto pisanje, predno sem razumel pravi smisel njegove vsebine . . . Strmel sem. „Kako prideš Ti do takšnega naloga ?" „Kaj vem!" je odgovoril pikro Gregorčič. „V petek mi je prišel cerkvenec pravit, da so „go-spod rekli", da moram v nedeljo »mašavati" le ob tej in tej uri. ,Naj mi da pismen nalog!' sem mu rekel. In včeraj popoludne sem dobil ta-le „Tagesbefehl!" je dodal Gregorčič bridko. V dotičnem pismu je bilo namreč poročilo takratnega vikarja na Gradišču, Andreja Žnidar-šiča ml. na župnika Josipa Poljščaka v Prvačini, da on (gradiščanski vikar) ob nedeljah in praznikih ne more opravljati redne božje službe, ker ljudstvo k mašam tu upokojenega vikarja Simona Gregorčiča ,hrumi' (sic!) Posvetoval da se je o tem z nadškofom in ta da mu je naročil, naj se Simonu Gregorčiču zapove, da ima ob nedeljah in praznikih maševati ob »nedoločeni uri". Na hrbtu tistega poročila pa je bil zapisal imenovani prvačenski župnik naslednjo „atergalno noto" na Simona Gregorčiča: „Z ozirom na notranje poročilo se Vam nalaga, da morate ob nedeljah in praznikih maševati pri zaprtih vratih; in ako bi ljudstvo še sililo k Vašim mašam, se Vam bodo taiste ob takih dnevih sploh prepove dale." (Dalje). „No, in kaj se je zgodilo danes zjutraj?" sem vprašal. „Ko sem prišel ob navadni uri do cerkve, so bila vrata zaklenjena. Na moj poziv je prišel cerkvenec in mi je odklenil postranska cerkvena vrata; ko sem stopil v cerkev, je vrata za menoj odznotraj zopet zaklenil. Na to sem maševal, ne da bi bilo v stolpu k maši zvonilo, ali med božjim opravilom pred oltarjem z zvončkom pozvanjalo ... Bil sem med mašo tako razburjen in obenem tolikanj pobit, da nisem videl niti črk v mašni knjigi; bal sam se, da omedlim pred oltarjem ali da me od žalosti zadene kap!" je pravil še tisti popoldan ves vznemirjen naš pes-nik-svečenik. „In — ljudstvo?" sem poizvedoval nadalje. »Ljudje, ki so prišli za menoj k cerkvi, so videli, da so cerkvena vrata zaklenjena; zato so prisostvovali moji maši pred velikimi vrati zunaj cerkve. Neka žena. gledajoča v cerkev skozi odprtino v vratih, pa je dajala vernikom znamenja, kdaj sem opravljal ,daritev', .povzdigovanje' in .obhajilo' ..." Premagan od prebolestne žalosti, je pesnik omahnil na svoj sedež ter zaihtel na glas . . . »Predragi moj Simon!" sem izpregovoril s tresočim se glasom po preteku nekoliko minut. „Jaz neuk posveten popotnik, ki blodim širom sveta kakor s prokletstvom večne nemirnosti kaznovani Ahasver — jaz »lajik-ničvedec" ne morem presoditi, kakšni so bili prvotni povodi temu čudnemu povelju. Morda je to res le zaradi tega, ker se verniki, ki hodijo k Tvojim mašam, s tem odtegujejo redni nedeljski božji službi s pro-povedjo, z oznanili medtedenskih praznikov in postov ter ženitvanjskih oklicev itd. Tu so torej bili merodajni pač menda — cerkveno-službeni oziri." „Kaj cerkveno-službeni oziri! Kaj propovedi, oznanila in oklici! Tu gre le za to, da mene osebno kaznujejo in me pred ljudstvom označijo za »liberalnega", »krivovernega duhovnika", ki ni vreden več stopiti javno pred oltar Gospodov!... Vidiš, Vatroslave! To je sad tistega pridigovanja o mojem „krivoverstvu" in „bogotajstvu" naših »pismoukov", ali, kakor jih ti imenuješ, prepe-dantnih pikolovcev!" — Tako je tarnal užaloščeni pesnik v pereči ironizaciji tiste neosnovane kritike njegovih poezij. Miril sem ga in mu prigovarjal, kakor sem vedel in znal ; ali videč, da je tu brezuspešna vsakoršna tolažba, sem vstal ter se poslovil. Gregorčič me je hotel zadržati ter me pogostiti s čašo vina, za kar sem se mu pa zahvalil . . . Pri odhodu mi je Gregorčič naročil, da naj se gredoč skozi Gradišče ustavim v ondotni gostilni ter poizkušam izvedeti: „kaj govori ljudstvo o današnjem dogodku", kar naj mu potem sporočim pismeno. In ko sem bil že zdolaj na klancu, je zaklical pesnik za menoj: „Povej v Ljubljani in križem domovine, kaj počenjajo z menoj!" . . . V dotični gostilni so sedeli trije možje. Eden izmed njih me je vprašal, če nisem bil na „hribu" pri „pesniku". Ko sem to priznal, me je vprašal zopet drugi pivec, zakaj nisem ostal preko noči pri „gospodu". Na mojo izpoved, da je pesnik nekam preveč žalosten in da se joka ves popoldan, ne da bi mi bil hotel povedati, zakaj, je vzkliknil tretji gost: „Kaj, vraga, bi se ne jokal! Pravzaprav bi gospod moral kleti po tem, kar so mu storili danes zjutraj!" Mož, ves razvnet, mi je pripovedal nato kar se je bilo zgodilo malone z istimi besedami, kakor Gregorčič . . . „Ti duhovni gospodje se še hujše sovražijo med seboj, kakor mi posvetni ljudje!" je dodal zopet prvi pivec ter izpil čašo vina v naglem požirku! Prišedši čez tri dni v Ljubljano, sem povedal ves dogodek na Gradišču zaupno pokojnemu Ivanu Železnikarju, • takratnemu uredniku „Slov. Naroda", s pripomnjo, da tega ni treba poročati v časniku, dokler se vsa zadeva ne razjasni. Pa zaupajte časnikarju kakšno še toli važno tajnost, — kar gorko vam jo razglasi v svojem listu v nenasitni poželjivosti za senzačnimi novicami! Tako je tudi Železnikar priobčil tisti žalostni dogodek takoj v prihodnji številki (195. dne 25./VIII. 1. 1888.) v svojem »Nedeljskem pismu", in jaz sem dobil tri dni nato (28./VIII.) od Gregorčiča naslednje pismo : .Dragi mi Kretanov! Ni mi ljubo, da je stvar prišla že v liste, ker še ni zrela in upam, da se reši za- . me ugodno: obrnil sem se namreč naravnost na nadškofa, mu stvar nekoliko pojasnil in ga prosil, naj mi dovoli privatni oratorij, da bo konec teh nepotrebnih zdražeb. Ako bi moji želji ne ustregel, potem bi bil jaz stvar izročil javnosti. Toda kar je, pa je. Hud ne morem biti na Železnikarja, ker vem, da mi je želel le dobro. V službo ne grem, vsaj v tej vladikovini ne. Glede Bolgarije*) si pa pomislim, tako naenkrat se ne morem od- *) Naš rojak, profesor Anton Bezenšek, takrat v Plov-divu, se je bil namreč ponudil, da preskrbi Simonu Gregorčiču jako dobro duhovniško službo med bolgarskimi katoličani. Op. pis. ločiti; pa saj bi tudi moral prej naučiti se jezika. Šel bi tja, ako bi se odločil, bolj za to, da vidim ta novi svet-morda bi dobil spet veselje do pesniškega dela. Srčen pozdrav! Tvoj S. G." Pet dni po tistem Gregorčičevem pismu,_ na „angeljsko nedeljo," dne 2. septembra 1. 1888. so bila cerkvena vrata na Gradišču zopet odprta . . . Dobri tedanji goriški nadškof, dr. Alojzij Zorn je bil dal namreč poklicati k sebi gra-diščenskega vikarja in prvačenskega župnika ter je ozmerjal oba gospoda, zakaj da sta izdala na Simona Gregorčiča takšno in to še pismeno povelje, ki ga on jima ni bil ukazal. In tako je naš „svetih mož — mučenec", — kakor se S. Gregorčič sam nazivlje v svojih „Predsmrtnicah"*, — imel zopet svoboden vhod v tempelj Gospodov. Toda Gregorčiču se je bilo užalilo maševa-nje v domači cerkvi, z omenjenim vikarjem pa se menda tudi nista spravila . . . Niti tri mesece nato je imel namreč Gregorčič zopet — mašno afero. V letošnji „Soči", dne 16. februvarja 1907., je poročal zdaj v gradiščanski kaznilnici službujoči učitelj J. B. doslovno takole: »Bil je božični praznik leta 1888., na dan, ko sme vsaki kat. duhoven čitati po tri maše, na dan, ko se razlega po vseh cerkvah vesoljnega krščanstva: »Slava Bogu na višavah in . . . mir ljudem na zemlji!" Odpeli smo »glorijo" slovesne maše, skončal je g. župnik Fran Goljevšček v Batujah kratek govor in molil dolgo vrsto „očenašev" ... ko pristopi cerkovnik Štefan Lipovž k župniku pred oltar ter mu pošepeta tiho nekaj na uho. Kaj se je zgodilo ? Prišel je v ostri zimi po 7 km dolgi, pa zelo slabi poti z Gradišča nad Prvačino v Batuje Simon Gregorčič, ves zmrzel, tešč in truden, da bi v Batujah maševal, ker mu tega niti na božični dan ni dopustil domači vikar Žnidarčič — mlad duhoven, ki je malo potem moral izročiti Stvarniku svojo mlado dušo. Župnik Goljevšček odvrne glasno cerkovniku, da smo vsi slišali: „Hitroprižgite na stranskem oltarju luči in naj koj med mašo ma-š u j e"! Predno je končala velika maša, je že končal svojo mašo na stranskem oltarju duhovni mučenik. Po maši mu še reče pokojni župnik Goljevšček: »Ali se niste bali, da Vam tudi jaz cerkev zaprem?"— »Gotovo ne", mu odvrne Simon, »zato pa sem se ravno na Batuje napotil". S poznejšim batujskim župnikom, g. Jos. Kosovelom (sedaj v Štandrežu pri Gorici) sva šla v Vrtovino h g. Pirjevcu, kjer sva se ž njim pogodila na račun Simona za hišni oltarček po pokojnem večletnem župniku v Kamenjah, Jos. Sovdatu ter na ta način pripomogla Simonu, da je dobil v stanovanje oltarček, kjer mu ni mogel nihče braniti maševati; na tem oltarju je tudi *) Poezije. III. str. 79. potem do smrti maševal in tu ga je tudi kruta in neizprosna smrt vzela narodu slovenskemu." Da se je pri takšnih razmerah našemu pesniku zagrenilo vse veselje do literarnega dela, je povsem umljivo. Stanovski njegovi somišljeniki v Gorici so se trudili, da bi ga spravili kam v bolj ugodno, zanj primerno službo. Priporočali so mu, naj prosi za takrat prosto vikarijatsko mesto v Vrtojbi na zložnem goriškem polju, toda naš »planinski sin" se ni mogel ločiti od svojega „hriba" in od prečudovitega njegovega razgleda. Zopet drugi prijatelji, med njimi vodja goriškega semenišča, monsignor dr. Gabrijelčič, so mu hoteli nakloniti profesuro veronauka na višji goriški realki, ali našemu pesniku je mrzelo bivanje v mestu, kjer ni poezije: „ona biva na deželi!" je pisal prijatelju. To svojo mržnjo do hrupnega mesta je Gregorčič pozneje v svojih „Predsmrtnicah"* izpovedal kaj plastično z naslednjimi verzi: „Tu mesto! Kak hrum in pa šum, oglušno vrvenje meščanskih je trum •— pomaknem se v stran, od tam mi razgled je resničen podan .. . In gledam in motrim — glej, glej, na sredi povsod — farizej! Kako se ti tam ogledujejo, ko ženske v zrcali, meneč, da povsodi pač slujejo ljudje ti .veliki" — a mali. Drug drugemu tam se poklanjajo, a v ljudstvo se nižje zaganjajo; a tudi teh nižjih kater, ki sam je pač kak licemer, če ne, pa odvisen za čast in denar grede jim do fal se poklanja vsekdar..." Človek s toli bistrim vpogledom v ljudsko dušo pač ni bil sposoben za vrvečo meščansko druščino, kjer se je treba ozirati, poklanjati ter hliniti in laskati se na vse plati. Vrhu tega pa se rahločutnemu našemu pesniku gotovo ni ljubilo bivati pod enim in istim zvonom s človekom, ki mu je z neosnovano svojo kritiko njegovih pesmi storil toliko krivico, da toži »Prijateljem": .Krivica ta je v dno me duše spekla, saj človek sem in rahel čut imam" .. .**) Sicer se je užaljeni Gregorčič pozneje ipak nekoliko osokolil ter se je preselil v Gorico. Tam mu je ožji njegov rojak, Andrej Gabršček ponudil nekakšno korektorsko službo v svoji tiskarni. Toda neomejene svobode navajeni „sin planin" ni bil ustvarjen za posedanje za mizo ob določenih uradnih urah, še manje pa je mogel vztrajati pri suhoparnem pikolovstvu kot velenadarjen *) Poezije. III. str. 72. **) Poezije, II. str. 103. pesnik, čegar duh je plaval po brezmejnem kraljestvu idealov ... Po nekaterih tednih je svobodoljubni „planinski^slavec" vzletel iz pretesne mu službene kletke zopet na svoj solnčni hrib nazaj . . . Simon Gregorčič bi bil prišel lahko tudi za domačega kaplana k rodbini kneza Windisch-graetza v Planini. V tej zadevi je posredoval takratni planinski župnik Ivan Podboj, kateremu pa se je svobodoljubni pesnik zahvalil za „skrb in trud". Naposled so hoteli ljubljanski prijatelji Simonu Gregorčiču zagotoviti stalni zaslužek s tem, da so ustanovili nalašč njemu v prid službo ku-rata v tukajšnji prisilni delavnici. Sedanji ljubljanski župan Ivan Hribar se je bil takrat nalašč peljal na Gradišče vprašat Gregorčiča, je-li bi prevzel službo. Pesnik je to obljubil s pogojem, če ne bo nikakršnih zaprek. Nato je kranjski deželni odbor sklenil ustanovitev navedene službe v prisilni delavnici. Ker je bila služba namenjena izkjučno le Simonu Gregorčiču ad personam, deželni odbor ni razpisal natečaja za njo, temveč je pooblastil pokojnega kanonika Karla Kluna, naj sporoči svojemu »duhovnemu tovarišu" do-tični sklep, s pripomnjo, da naj vloži prošnjo kar brevi manu. Ker pa prošnje ni bilo toliko časa, mi je naročil Ivan Hribar, naj opomnim Gregorčiča, da se odzove naznanilu o sklepu kranjskega deželnega odbora. Na tozadevno svoje pismo sem prejel od Simona Gregorčiča z dne 2. novembra 1. 1888. naslednji odgovor: .Dragi mi Kretanov! Najiskrenejša zahvala Tebi in gospe za prijazno voščilo, gospe pa še posebe za darilo. Klobase so bile izvrstne. Gospodje iz Gorice, ki so bili pri meni za god na obedu, so jim delali največjo čast. Torej hvala! Prošnjo sem vložil, in ako me deželni odbor mara, pridem v Ljubljano. Služabnike pustim tukaj, hrano bi jemal v krčmi, ako ne bo mogoče bolje ukreniti. Skušaj poizvedeti, kaj.mislijo gg. deželni odborniki; — ali kdo od ordinarijatov, . . . duhovščine kaj intriguje itd. Trgatev je bila še precej dobra, okolo 40 kvinčev vina — dobrega. Pridi se prepričat! Srčen pozdrav gospe in Tebi. Pozdrav Cimpermanu in tovarišem! Reci, da mu pišem v kratkem! Bog! Tvoj S. G." Ker pa naznanjene Gregorčičeve prošnje le od nikoder ni bilo, pač pa je bila nenadoma došla iz Istre od nekega dekana prošnja za ustanovljeno službo v prisilni delavnici, je moral deželni odbor razpisati javni natečaj službe; jaz pa sem dobil od svojega ravnatelja nalog, da vnovič pozovem Gregorčiča, naj n e m u d n o vloži prošnjo. Na to mojo urgencijo mi je po_ slal S. Gregorčič z dne 7. decembra t. 1888. nastopno pismo: .Dragi Kretanov! Hvala, da si me opozoril, da moje prošnje še ni v Ljubljani. Pisal sem o tem dru. Vošnjaku. Po dolgem premišljevanji sem vendarle vložil, ker sem dal besedo, da bom. Ako me^prejmo, poskusim; če mi bo ugajalo, ostanem, ako ne, se vrnem na .hrib", odkodžr se več ne premaknem. Govori, prosim, o tem z dr. Vošnjakom, naj Ti kmalu blagovoljno naznani, ako sem sprejet ali ne. V slučaju, da mi službo podele, po-izvedi natanko vse moje dolžnosti, da