etavsko-
etski Ust.
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2, dvorišče.
Proletarci vseh dežel združite se!
Leto III
LJUBLJANA, 22. aprila 1926.
Stev. 16.
Izza kulis belgrajskih vladnih kriz.
V	pretečenih štirinajstih dnevih so morale podati ostavko zapored kar dve vladi. Pašič Radičev kabinet je za par dni zamenjala vlada Uzunovič-Radič, to pa že po par dnevih vlada Uzuno-vič- Radičevi odpadniki. Ne bi nas presenetilo, če bo že pred sestankom parlamenta 5. maja tudi ta vlada demisio-nirala, ki doslej še nima večine. Po 5. maju pa smemo s precejšno sigurnostjo računati z novim kabinetom.
Buržuazni listi molčijo o pravih vzrokih kriz in servirajo čitateljem dolga in podrobna poročila o zunanjem poteku kriz in se producirajo s prognozami in kombinacijami bodočih vlad.
V	Sloveniji, iz katere ni nihče v bel-grajski vladi in kjer so do danes bili edino le Puceljevi radičevci vladna stranka, se osobito pri krizah v „Jutru“ kakor v „Slovencu" opaža in čuti nekak vladeželjni „fiber“. Eni in drugi bi raje danes kot jutri zlezli k vladnim koritom, zato pa morajo biti lojalni in „JutroM in „Slovenec" tekmujeta, kdo bo bolj »lojalno opozlctonalen". Zato iz slovenskih buržuaznih listov ni mogoče dognati, zakaj in odkod vladne krize in zakaj se po „rešeni“ krizi porajajo vlade enodnevnice.
Zakaj gre torej. Sedanja kriza je samo epizoda v dolgotrajnem in trdovratnem boju za nadoblast, ki ga bojuje Pašič z 'dvorno kamarilo. Radič nastopa v tej krizi kot orodje dvorne kamarile, s katere pomočjo se je lani po kapitulaciji preselil iz zapora v mi-nisterstvo. Po nasilni udušitvi komunističnega parlamentarnega gibanja 1921, po kapitulaciji voditelja hrvaškega kmečkega republikanskega gibanja Radiča 1925 in po zlomu macedonskega po-kreta (umori Todor Aleksandrova in Čavleva) sta obe grupi (Pašič in ka-marila) smatrali, da je prišel ugoden čas, ko lahko brez nevarno ti za velikosrbsko hegemonijo medsebojno obračunate.
Kaj hoče dvorna kamarila doseči? Njen namen je odstraniti Pašiča iz vlade in iz oblasti sploh. Dvorna kamarila. hoče vstvariti nekak »dvorni kabinet", katerega naj bi vodil Ljuba Jovanovič ali Ninčič (voditelja dvornega krila v radikalni stranki), v katerem pa naj bi bili tudi Korošec, Radič, Davidovič in Spaho. Če tega ni mogoče takoj doseči, naj bi se vstvanl vsaj nekak nevtralni kabinet brez Pašiča in začasno eventuelno tudi brez voditeljev drugih strank. Na vlado brez Pašiča so kakor fcnano voditelji drugih strank že pristali in vlada Uzunovič-Radič je v glavnem tudi odgovarjala konceptu dvorne kamarile.
Kamania obtožuje Pašiča, da je steber korupcije, da je ovira za rešitev spora med Srbi, Hrvati in Slovenci. V resnici je Pašičeva grupa v radikalni stranki (Velizar Jankovič, Laza Markovič, Janjič itd.) prizadeta pri vseh velikih korupcijskih aferah in Rade Pašič je sam največji korupcionist v Jugoslaviji. Eksponent kamarile, zet Ljube Jovanoviča D. Stojadinovič je v zadnjem času razkril celo za balkanske razmere nezaslišane afere. Rade Pašič pa je mesto v zapor odšel v inozemstvo, kar spričuje, da je Pašič obdržal
kljub koncentriranemu navalu kamarile še vedno precejšno moč v rokah.
Pašičevi politika napram Hrvatom in Slovencem je ntransigentna, velikosrbska politika. Pašič in velikosrbski hegemonisti bi za male koncesije (Solun) žrtvovali in „amputirali“ Slovenijo in tri severnozapadne oblasti Hrvaške od SHS, da bi mogli proklamirati Veliko Srbijo. Hrvate v Bosni, Dalm ciji in južnovihoJni Hrvatski upajo ti Pašičevi velikosrbski megalomani srbizirati. Kamarila pa nasprotno ne želi nopenega zmanjšanja današnjega državnega teritorija in upa z malenkostnimi Koncesijami, v glavnem pa s korumpiranjem vodilnih politikov, bankirjev in industrialcev pomiriti Srbe, Hrvate in Slovence in ustvariti Veliki Sporazum SHS.
V	parlamentu ima večino kamarila, ker jo podpirajo nesrbske stranke, ugodno za kamarilo je tudi dejstvo, da je ogromna večina prebivalstva razpoložena proti Pašiču. Pašič pa ima oporo v srbski buržuaziji, srbskih malo-
meščanih in kmetih (srbski kmet plačuje šestkrat manjše davke kot n. pr. slovenski) in na Pašičevi strani je večina armij'kih komandantov.
Pri tem boju igrajo veliko vlogo nekateri skrbno prikriti in z zakonom o tisku pred javnostjo zavarovani dogodki in momenti iz 7godovine Srbije od 1904 do 1917. Oficirske organizacije „bela roka", „črna roka", Solunski proces in zadeva, katere se je dotaknil _j. Jovanovič v spomenici „Kri Slovenstva", to so trumfi in aduti, s katerimi se operira na ob.h plateh.
Pašičeva politika je zgodovinsko gledano obsojena na propast. Pašič sam pa je danes še močan dovolj, da na en ali drugi način povzroči ali pa izsili padec vsake vlade, ki bo sestavljena brez njegovega pristanka. Osobito, če bi se boj tako zaostril, da bi obe grupi izigrali svoje zadnje karte.
Notranjepolitična situacija se poo-struje in zahteva od proletariata čuječnosti in zrelosti.
24. IV. 1920.
Naša pot je dolga in strma, kakor pot na Golgoto. In ob tej poti je nešteto postaj, nešteto težkih in bridkih krvavih postaj, kakor ob poti na Golgoto. Na teh postajah ni križev, ki bi našim potomcem oznanjali veko-večen spomin, ni plošč iz belega marmorja, na katerih bi bila z zlatimi črkami napisana imena tistih, ki so omahnili pod krutim, prekrutim udarom. Na postajah jih ni; a v naših dušah so plošče, trdne in močne, kot da so vlite iz brona, in na teh ploščah je rdeč, krvavordeč napis, ki je neizbrisen na vekomaj.
Zaloška cesta. Iz Vodmata se je utrgal temen oblak proletarcev in je kot preteč hudournik hitel proti mestu.
V mestu pa, tam na Bleiweisovi cesti, so sedeli črni gospodje in so vstrepetali. Pa so poslali kordon oboroženih hlapcev in so dali trd, krvav ukaz: „Sprožite!“ Ena sama beseda iz ust črnih gospodov, ena sama kretnja< v belo rokavico zavite desnice — pa je omahnilo štiri- . najst žuljavih, poštenih življenj, bolj poštenih ■ kakor tistih — saj tista roka je bila zato zavita v rokavico, ker je bila brez žuljev in je bila namesto njih okovana z ostrimi, nagnusnimi kremplji, kakor roka hudičeva.
Kri se je pocedila v prah, v obcestnem jarku se je strnila rdeča mlaka. Tista kri, ki je prav do poslednjega trenutka v tovarni in delavnici porajala iz sebe zlata bogastva, tista kri, ki je imela več pravice do življenja kakor črna gospoda na Bleiiveisovi cesti in v mestu in drugod.
Se popoldne in drugi in tretji dan so bile krvave lise na Zaloški cesti, potem so se zbrisale. Nihče ni padlim postavil ne križa, ne kapelice — saj tisti, ki jih postavljajo, so dali streljati nanje; toda v naših dušah so plošče, trdne in močne, kot da so vlite iz brona, in na teh ploščah je krvavordeč napis, neizbrisen na vekomaj.
Ob spominu na sodruge, padle v bitkah na raznih frontah razrednega boja, prisežimo, da se bomo borili i enakim pogumom in požrtvovalnostjo za ideal, za katerega so oni dali življenje.
Slava vsem proletarskim junakom in mučenikom!
Navodila zaupnikom za Prvi Maj.
1. Delo v vseh obratih in delavnicah počiva.
2. Vršijo se shodi in obhodi
po načrtu prvomajskih odborov.
3. Vse prvomajske prireditve morajo imeti proletarski, bojevni značaj.
4. Prvomajska proslava naj bo enotna. Sodelovati morajo politične, strokovne in kulturne organizacije s pomočjo žena,• mladine in proletarske dece.
5. Naši pristaši morajo organizirati kolportažo DKL, nabiranje za žrtve reakcije in tiskovni sklad, nabiranje novih naročnikov.
6. Naročite pravočasno Prvomajsko številko DKL, ki izide na 8. straneh, nabiralne pole, če jih nimate. Rdeče znake ^a žrtve reakcije po 2 Din lahko naročite pri upravi DKL, če jih nimate sami.
7. Sporočite vsi pravočasno čas in kraj shoda, da naš referent ne zakasni.
8. Vršite živo agitacijo za prvomajske shode in obhode, da se bodo praznovanja udeležili vsi delavci in kmetje.
Živel Prvi Maj!
Maltretiranje
sodr. Dušana Kermaunerja v celjskih zaporih.
Sodr. D. Kermauner je bil aretiran, brez da bi se mu povedalo, kaj je zagrešil. Odpeljali so ga v Celje, kjer ga zaslišuje preiskovalni sodnik, or-junaš dr. Božič. Državni pravdnik dr. Rus je tudi orjunaš, znan iz procesov proti rudarjem. Odkar je v zaporu s. Kermauner ni pisal še nikomur in upravičeno sumimo, da se mu zabranjuje pisanje in da se mu tudi ne dostavlja pisem, ker dr. Božič je prepovedal celo vsak obisk. Prijatelju s. Dušana, ki ga je hoteLobiskati, je dr.Božič odgovoril: „Ne dovolim, tudi čokolade mu ne smete dati, zakaj pa hodi po shodih."
Obiskovati in pisati se sme kriminalnim zločincem, tem se dovoli tudi razne priboljške, s političnimi jetniki pa se v Celju slabše in ostrejše postopa kot z roparji in morilci. Ker je s. Dušanu Kermaunerju na njegovem stanovanju par dni pred aretacijo grozil vodja orjunašev Marko Kranjc, ni izključeno, da orjunaši pri celjskem sodišču delajo po direktrvah oblastnega odbora Orjune.
Protestiramo proti takemu postopanju s s. Dušanom in poskrbeli bomo, da se bo sloves celjskega sodišča in orjunašev dr. Božiča in dr. Rusa razlegal po vsem svetu.
K balkanski strok
1.
V	Sofiji sc je vršila 9. in 10. aprila balkanska strokovna konferenca, katero je sklicala in organizirala amsterdamska strokovna internacionala. Četudi je amsterdamska internacionala že pred skoraj pol leta sklenila sklicati to konferenco, so uradni listi amsterdamske internacionale prikrivali pred lelav-stvom namen in cilj te konferei ce in niso spregovorili nič o njenem zr ačaju in njenih načrtih. Očividno so hoteli cilje in namene te konference ohraniti kot tajnost, da bi strokovno gibanje po konferenci bilo postavljeno pred izvršen čin.
Tajinstvenost konference pa j prekoračili v Bulgariji, kjer je glas.lo socialistične stranke „Narod“ odkrilo cilje in namen omenjene konference. »Narod" je pisal: »Konferenca bo tt 'a proučiti položaj delavskega razreda na Balkanu. Tu na Balkanu je delavstvo zaostalo v svoji organizaciji in kulturi in je izpostavljeno najbolj divji eksploataciji. Delavstvo na Balkanu je žrtev političnih pogojev, ono je post plen boljševizma in zato mesto da napreduje ono nazaduje. Specielno v Bulgariji je boljševizem povzročil razru-šerije strokovnega gibanja in katastrofo za delavce ..."
»Balkanska konferenca bo pripravila pot za zdrav in napreden delavski pokret pri nas in v sosednjih državah. Mesto da se iz Balkana širi strup boljševizma v Evropo, se bomo trudili, da se bo preko naše države širil evropski vpliv proti vzhodu
»Kdngres bo imel značaj mednarodnega kongresa", ker bodo prisostvovali tajniki strokovnih central.
Bolj jasno se že ne da govoriti. Smisel »Narodovega" članka je v drugih besedah izražen: Amsterdam organizira balkansko konferenco z namenom, da »iztrga" delavski razred na Balkanu izpod boljševiškega vpliva in da ga prepoji z duhom in metoda "i Amsterdama. V to svrho organizira Amsterdam vse sile in pripravlja mednaiodno akcijo proti boljševizmu.
Razumljivo je, da je buržuazija z veseljem pozdravila to ki diferenco in da krvnik bolgarskega naruda fašist Ljap-čev ne samo v besedah temveč tudi dejansko in materielno podprl prireditev konference. Zato so tudi naši fašistični listi »Jutro" in »Narod" s tako simpatijo pozdravili in pisali o tej konferenci.
Značilno in za reformiste uničujoče je dejsvto, da je isti »Narod" z ogorčenjem kot kleveto zavračal obvestilo angleškega lista »Balkan news service", da se bo balkanska strokovna konferenca bavila tudi s preiskavo o zločinih Cankovega režima. Imenovani list je objavil namreč sledeče: »Znano je, da je ena izmed točk dnevnega reda balkanske konference: postopanje Cankove vlade proti bolgarskemu delavskemu strokovnemu gibanju. Mnogoštevilni strr-kovni borci so v Bolgariji »izginili" če* noč; od nekaterih se je našlo posamezne dele telesa, nekateri so izginili brez vsakega sledu. Verjetno je, da so bili sežgani kot je bil novinar Hardst. Kdor bi hotel napraviti uslugo, naj javi imena delavskih borcev, ki so pod Cankovem režimom zginili brez sledu na naslov: Tajništvo Mednarodne Strokovne zveze, Jencis-Chadestradt 31, Amsterdam Pays-Bas."
Bolgarski socialistični »Narod" je takoj objavil, da ni res, da bi se balkanska konferenca hotela pečati s to stvarjo in kot »boljševiško kleveto", plačano z »ruskim zlatom* je »Narod" zavračal take namene konference.
Bolgarski socialdemokrati so sodelovali pri ubijanju zavednih, revolucionarnih delavcev, oni so podpirali krvavi režim Cankova in z njim skupaj so sedeli v vladi in s Cankovom in Ljap-čevom so glasovali za zločinski zakon, ki je razpustil vse revolucionarne politične, strokovne in kulturne organizacije in po katerem se je pobilo na de-settisoče proletarskih borcev v Bolgariji. —
Amsterdamska internacionala, ki je hotela na balkanski konferenci slreti glavo boljševizmu, seveda ni mogla preiskovati zločine, ki jih je nagroma-dil režim Cankova s podporo amster-damovcev samih.
konferenci v Sofiji.
Za delavstvo na Balkanu bi bila balkanska strokovna konferenca potrebna in mi nismo proti temu, da se je konferenca sklicala. Ne bi pa smela biti konferenca taka, da je prala krvavi fašizem v Bolgariji in v ostalih balkanskih državah, ne bi smela ovirati boj delavstva za popolno enotnost razrednega strokovnega gibanja, ne bi smela biti orodje v rokah imperialistov proti sovjetski Rusiji.
Amsterdamska balkanska konferenca sa je vršila brez zastopnikov neodvisnih strokovnih organizacij, ki imajo v Jugoslaviji, Bolgariji, Grčiji in Romuniji več kot polovico vsega organiziranega delavstva v svojih organizacijah. Amsterdamska internacionala je odbila vse te organizacije od balkanske konference, da je mogla neovirano reševati kapitalizem in fašizem na Balkanu in v Evropi pred boljševiško nevarnostjo.
II.
URSS je pred balkansko konferenco poslal v Amsterdam nekaj materiala, iz katerega naj bi se amsterdamska internacionala informirala o splošnem stanju delavstva in o stanju strokovnih organizacij v Jugoslaviji. V tem poročilu URSS je mnogo napačnih konstatacij in ni nam mogoče vseh navajati in popravljati. Omenimo samo nekatere od-slflvkc
URSS poroča o stanju 1919. leta in pravi: »Delavski razred Jugoslavije v splošnem je napačno ocenil svetovni položaj in radi tega je izvajal napačne konsekvence, postavljal je še bolj napačne dnevne zahteve in na ta način razsipal svojo silo. Ali za vse to se ima delavski razred v glavnem zahvaliti azijskemu pojmovanju socializma, ki je v tej dobi prevladovalo. S parolo, da se mora svetovna proletarska revolucija prenesti v centralno Evropo preko nerazvitih balkanskih držav, so se v delavsko gibanje vmešavali boljševiški emi-sarji, ki so poskušali, da dobijo delavsko gibanje v Jugoslaviji v svoje roke. Vodstvo gibanja je delalo po direktivah »modrih iz vzhoda". Ono je po vsej dr?"”' izvajalo »revolucionarno akrobat “ in vršilo »sabotažo celokupnega gospodarstva".
Fakta: bujni razvoj strokovnega po-kreta 1919 in važni pozitivni uspehi strokovnega boja v letih 1919/1920 oso-bito v vprašanjih skrajšanja delovnega časa in zboljšanja mezd — su najboljši demanti vseh URSS insinuacij o »azijskem socializmu", »boljševiških emisar-jih", »revolucionarni akrobatiki" itd.
Čemu in komu naj služijo URSS-ove pripovedke o »azijskem socializmu", »boljševiških emisarjih", »revolucionarni akrobatiki" itd? Očividno so te »konstatacije" potrebne vladi za to, da opraviči »Obznano" in zakon o zaščiti države, ker je z istimi razlogi utemelje-Vi la tudi vladajoča buržuazija svoj brutalni napad na delavski razred. V resnici pa, »Obznana" in zakon o zaščiti države niso bile reakcija buržuazije na »revolucionarno akrobatiko", nego reakcija na vedno naraščajoče gibanje delavskega razreda, ki je postajal vedno močnejši faktor v družabnem življenju, kar je vladajočo buižuazijo spravljalo v vedno večjo skrb in zadrego.
Močnes rokovne organizacije 1919/20 so bile uspešna obramba pred mlado profitaželjno »nacionalno" buržuazijo in zato je zedinjena buržuazija Jugoslavije boj za osemurni delavnik in povečanje plač kvalificirala k6t sabotažo obnove gospodarstva in oviro za konsolidacijo Jugoslavije. Žalostno je, da je URSS, Ki hoče biti delavska institucija, stopil na i t) stališče kot buržuazija in z isto nesramnostjo konstruira iste izgovore kot vlada, da opraviči beli teror, reakcijo in izjemne zakone proti delavstvu. S veda brani URSS s tem ne samo odkrito buržuazijo, ampak tudi večino vodstva URSS, ki je v dobi najhujših preganjanj delavstva igralo gnusno vlogo izdajalcev in pomočnikov reakcije.
Posebno zanimiv odstavek v pom Čilu URSS je oni, ki govori o zedinje-
*	nju. To je najkrajši odstavek, vsega par vrstic in še v teh vrsticah se ponavljajo provokatorske' teze o »moskovskih agentih" itd. Cel odstavek glasi; »Četudi je komunistično gibanje kot
tako s svojimi utopijami likvidirano, gre ozdravljenje delavskega gibanja le počasi naprej. Baljševiška ideologija še živi v krvi mnogih delavcev in moskovska roka se povsod v Jugoslaviji čuti in vidi; svoje predstraže ima na polju propagande in tiska. Rusi še vedno smatrajo kot svojo glavno nalogo, da onemogočijo ali otežkočijo konsolidiranje delavskega gibanja. To se je najbolje pokazalo pri zadnjem strokovnem zedinjenju. V poslednjem momentu je Moskva ukazala svojim agentom, da z vso silo poskusijo preprečiti zedinjenje. Čez noč je komunističen tisk spremenil svoje stališče. Ukaz je pač ukaz! In pa »kdor plačuje, ta zapoveduje".
Mislimo, da ni potrebno še enkrat reagirati na te odvratne provokacije, ker konstatirali smo že, da je bil tako-zvani »kongres zedinjenja" zastopan samo od birokratov GRS in 3 izdajalcev, da se ga pa neodvisne strok. org. niso udeležile, ker je bivši GRS sedaj URSS zahteval, da se zedinjeni strokovni pokret poda pod krila SPJ in da se v odbore zedinjenih organizacij sprejme samo one, ki so s svojim delom že dokazali, da so zve ti pristaši Amsterdama. Ne naredbe in ukazi iz Moskve, temveč
O balkanski konferenci Amsterdama.
(Resolucija eksekutive Rdeče Strokovne Internacionale.)
Teror, ki že nekoliko let besni na Balkanu in ki je uničil razredne sindikate, je izkoristila socialna demokracija balkanskih držav za vstvarjanje svojih strokovnih .organizacij pod zastavo amsterdamske internacionale. Toda kljub strašnemu terorju so se vzdržali neodvisni sindikati na Balkanu, katere preganja poleg policije tudi socialna demokracija. Istočasno ko se v teh državah udušuje delovanje razrednih strokovnih organizacij, ko se zabranjujejo kongresi neodvisnih strok, organizacij, ko se voditelje razrednih sindikatov besno preganja in zapira sklicuje amsterdamska internacionala v Sofiji svojo strokovno konferenco, na katero so poleg socialdemokratskih organizacij povabili tudi »simpatizirajoče" organizacije.
Voditelji amsterdamske internacionale hočejo izkoristiti od socialne demokracije na Balkanu povzročen razcep in uničiti gibanje razrednih strok, organizacij in upostaviti absolutizem reformističnega gibanja. Amsterdamsko internacionalo ne zanima in ne briga vprašanje upostavitve enotnosti, preganjanja strok, organizacij jim ne dajejo povodov za zedinjenje vseh sil, oni si hočejo zavarovati del plodov zmage reakcije med delavskim razredom. Balkanska konferenca Amsterdama je poskus, da se učvrsti od socialne demokracije izvršen razcep, kar služi samo še nadalj-nem slabljenju delavskega razreda v njegovem obrambnem boju proti kapitalu in črni reakciji.
Razredne strokovne organizacije balkanskih držav se morejo z vsemi silami najodločnejše upreti tem novim poskusom cepljenja strokovnega pokreta. Oni morajo v podjetjih, delavnicah, na shodih in v delavskem tisku naglašati nujnost upostavitve enotne fronte vseh onih, ki delajo, in sprovejati praktično organizacijsko delo za upostavitev enotnosti v duhu resolucije.
Na drugi strani pa morajo revolucionarni delavci vsega sveta napraviti vse, da svojim razrednim bratom na Balkanu pomagajo v njihovi težki borbi proti reakciji in proti socialdemokratskim razbijačem.
Kristan, Štukelj, Grabnar.
Tri imena, tri osebe, tri taktike, trije politični sistemi. Razlikujejo se med sabo deloma malo, deloma zelo.
Kristan — to je zastopnik pravega, okorelega reformizma in oportunizma. Kdo ne pozna njegovih izdajstev? Bivši minister kraljeve vlade, ki je pomagal »konsolidirati državo*. Sedanji bankir Zadružne ban :e. Šef delavskih konzu-mov m raznih zadrug. Dobrohotni pod-pt rnik »socialističnega" tiska. »Sposoben* politik, ki pi mika in poriva ured-
ta ultimativna zahteva URSS, ki zahteva popolno negacijo notranje demokracije in brez katere ni zdravega strokovnega pokreta, je onemogočila zedinjenje. Ta ultimatum, za katerega so reformistični voditelji URSS vedeli, da je za 'neodvisne strok, organizacije nesprejemljiv, je razbil kongres zedinjenja. In da bi pred delavstvom ostali čisti in pri vladi dobro zapisani, so si izmislili pripovedke O moskovskih agentih in ukazih iz Moskve. Mi pristajemo na mednarodno enketo, ki naj pregleda ves material o zedinjenju, in prepričani smo, da bo ugotovila, da so voditelji URSS preračunano preprečili zedinjenje. V poročilu URSS ni niti besedice o izključitvi neodvisnih strok, org. iz Delavskih zbornic. Ali se voditelji URSS tudi pred Amsterdamom sramujejo svojih dejanj, ali se bojijo, da bi jim celo Amsterdam ne odobril njihovih del? V zgodovini delavskega gibanja ni nesramnejšega dogodka kot je omenjena izključitev in samo veselilo nas bo, če se nam da prilika, da z dokumenti v rokah še enkrat pred kakim mednarodnim forumom dokažemo, kar smo zgoraj navedli.
(Konec prihodnjič.)
nike, birokrate in tajnike svoje sfere, kakor mu ugaja. Skratka, to je slovenski Scheidemann, če treba tudi Noske. Najbolj črni reformizem se skriva za njegovimi ravnanji. V Socialistični stranki Slovenije predstavlja skrajno desni mirujoči pol, h kateri nihajo »leve" ali »bolj" leve točke in točkice oportunizma.
Štukelj — najnovejši socialni demokrat posebnega kova. Nikakor ga ne moremo nategniti na Kristanovo kopito. Kajti šel je skozi šolo revolucionarnih marksistov. In danes pravi Štukelj, da »nimamo začasno v Sloveniji nobene politične stranke, ki bi bila res prava delavska razredna stranka". To se pravi, da tudi komunisti niso »prava delavska razredna stranka". Zato se Štukelj tako srdito obrača proti revolucionarnim marksistom okrog DKL. V tem se dotikata in skladata Štukelj in Kristan. Seveda je Štukelj prišel in zanihal h Kristanu Akanamreč noče biti kristanovec in socialni demokrat, ako hoče samo strokovno enotnost, zakaj ni potem nastopil proti okrožnici Strokovne komisije, ki predlaga izključenje Marcela Žorge in sodrugov in dela s tem nov razkol in ki predlaga finansiranje »Delavske Politike"? Zakaj ni Štukelj storil tega? Ker je stopil v zakon z reformizmom in s Kristanom! In ta zakon ima dve pogodbi: 1. neizprosen boj s‘ komunisti in z revolucionarno taktiko dejanskega in popolnega strokovnega zedinjenja, 2. mir in sloga z Amsterdamom, Kristanom, strokovno birokracijo in reformizmom sploh. Kakšno srečo prinaša delavskemu gibanju tak zakon ter mir in sloga z reformiz-mom »smo že videli in občutili". Vendar hoče ta mir in sloga z reformizmom nakloniti delavstvu še eno srečo, to je sindikalizem, ki ga pridiguje Šiukelj, v čemer je verjetno samo trenutna, vsekakor pa samo kvantitativna razlika med Štuktjem in Kristanom. Štukelj namreč nalaga strokovnim organizacijam, »da tudi vodijo splošno razredno delavsko gibanje". S tem hoče reči, da prevzamejo strokovne organizacije tudi vlogo in funkcijo politične stranke. Jasno je, da mora tak sindikalizem zrušiti strokovno gibanje. Sicer pa je naloga reformistov, da rušijo delavsko gibanje in v tem se zopet Štukelj sklada s Kristanom. Vrhu tega hoče Štukelj s taktiko strokovne in politične enotnosti iztrgati komunističnemu vplivu članstvo razpuščenih neodvisnih strokovnih organizacij in to članstvo privesti — kam? — v reformističen tabor, kamor je sam zašel. Kristanu stori s tem veliko usiugo. V tem smislu je Štukelj levi1 roka Kristanova. Baš v tem je vsa Štukljeva posebnost.
Grabnar — pošten delavec, iz rudarskih mas. Nikakor ni kristanovec, temveč opozicionalec.
In vendar je v občinskih volitvah v Trbovljah šel na listo Štuklja in Kristana !
Naš neuspeh v Trbovljah se kaže prav v tem, da za naš program in našo taktiko nismo uspeli pridobiti naših simpatizerjev, ožje naše okolice, laktika enotne fronte?!
Nasprotno je Štukljeva taktika strokovne in politične enotnosti žela delen uspeh in s tem ojačila socialno demokracijo in Krušičevo pozicijo v Trbovljah.
Kdo je kriv temu?
Naša taktika!
Mi moramo do mas. Pot do njih tvori taktika enotne fronte. Zategadelj velja upoštevati razpoloženje delavskih mas, njeno tolmačenje trenutnih interesov in izražanje vsega tega v zavednem organiziranem delu delavstva. Ali je to razpoloženje in izražanje oportunistično? Ne. Hotenje po enotnosti in skupnih akcijah, obramba vsake najmanjše delavske pridobitve in izkoriščanje vsake pozicije baš za ta boj vse to so znaki boja, znaki novega življenja in gibanja delavstva. Prav ti znaki govorijo, da se delavstvo in delavsko gibanje usmerja k marksizmu. Združiti delavstvo v tej smeri in to smer privezati in priklopiti naši stranki s taktiko enotne fronte — evo naše naloge!
Zbrati okrog naše stranke vse simpatizerje, neorientirane, poštene in bo-jevne social*stične delavce v rdeči enotni fronti za obrambo vsake najmanjše delavske pridobitve in izkoriščanje vsake pozicije baš za ta boj — evo, kakšna bi morala biti naša taktika v občinskih volitvah v Trbovljah.
Grabnar je izraz tega novega življenja v rudarskih masah. »Branimo enotno in združeno vsako pridobitev, dajmo delavstvu vsaj nekaj malega, vsaka malenkost je dobrodošla", tako je mnenje delavca, rudarja. Združiti delavstvo baš na tej podlagi, je naša dolžnost. Sicer je ta podlaga na videz konservativna, v resnici pa je bo-jevna.
Zato je Grabnar nekaj popolnoma druzega, kakor pa Štukelj ali Krušič oziroma Kristan. Napram poštenim delavskim elementom in celo opozicional-nim elementom veljajo drugi toni, druga taktika, kakor pa napram Kristanu ali njegovi levi roki Štuklju.
Nasproti združenosti pod socialpa-triotskim praporom Krušiča in Kristana ia samo ob volitvah postavimo rdečo enotno fronto naših delavcev, Grabnarjev in bojevnih socialističnih delavcev po obratih, po strokovnih organizacijah in ob vsaki delavski akciji.
*
*	#
Pričujoče obravnava samo en osnovni vzrok našega neuspeha v Trbovljah. Drugi osnovni vzrok leži v našem delovanju in naši poziciji v strokovni organizaciji in strokovnem gibanju. O tem na drugem mestu. Sodrugom priporočamo, da pazljivo čitajo in da se spomnijo na Leninove besede: Priznati napake ni nikaka slabost, marveč po-menja napol premagati jih. Naša stranka raste iz delavstva in njene izkušnje so izkušnje vsega proletariata. F. K. Z.
Velikosrbska hegemonija.
V	naši državi vlada velikosrbska bur-žuazija, ki ne tlači samo srbskega delovnega ljudstva, temveč skubi in dere v največji meri „03vobojeneu nesrbske narode Hrvate in Slovence. Ko so bili klerikalci na vladi 1924. leta nadvlada srbske bur-žuazije ni bila nič manjša, kot je danes ko Pucelj in Radič izdajata interese slovenskega in hrvatskega naroda.
Davki so razdeljeni tako, da večino davkov plačujejo „prečanskiu kraji. Neposrednih davkov se je leta 1925 vplačalo:
miljonov na osebo Srbija in Črna gora	379	87	Din
Hrvatska in Slavon.	372	137	„
Bosna in Herceg.	241	128	„
287	272	„
518	375
Slovenija
Vojvodina	n
la^alidskega davka se je plačalo:
1924	1925
Hrvatska 20'5 milj. 48‘5 milj. Bosna	11	„	18	„
Vojvodina	12	n	27-5	„
Slovenija	12-5	„	275	„
Srbija	11	„	21-5	„
Krediti narodne banke 8e dajejo večinoma samo srbskim kapitalistom. 1924. leta je Belgrad sam z okolico dobil 40 odst. vseli kreditov, leta 1925 pa celo nad f 50%- Medtem ko se srbskim krajem krediti za povzdigo gospodarstva povečujejo, so se prečanskim krajem krediti znižali: Zagreb od 249 na 130 milj., Ljubljana od 90 na 45, Maribor od 58 na 34 milj.
Slično daje tudi poštna hranilnica večinoma samo srbski buržuaziji posojila, državna hipotekarna banka pa daje izključno le Srbom posojila.
Na ta način se v današnji krizi favorizira srbska buržuazija in srbski kapital.
Kakšna je trboveljska ,,Svo-boda“.
Tukaj Vam nekaj sporočam o trboveljski „Svobodiu. Ker sem želel, da se u-dejstvujem tudi v delavskem kulturnem gibanju, sem pristopil letos v izobraževalno društvo Svoboda. Toda na odborovi sej nisem bil sprejet, češ, da sem „raz-bijaču. Drugim članom pa se je reklo, da zato nisem bil sprejet, ker se začasno, dokler traja dramatična šola, ne sprejme nikogar v dramatični odsek in vendar e • nisem izrazil, da pristopim ravno v ta oi> sek; torej samo lažnjiv izgovor. Tudi na občnem zboru dne 7. marca t. 1. ni podal Klenovšek članom resnice. Ko je -'-''♦i koncu s. Sajovic omenil to zadevo i. zahteval, da se me mora sprejeti, so imeli zopet prejšni izgovor, čeprav Bem že v naprej odklonil obisk dramatične šole. Po občnem zboru je ta odbor napadel s. Sajovica, češ, zakaj se on poteguje za moj sprejem. On jim je razložil, da hočem izobrazbe, da se hočem udejstvovati na kulturnem polju, da imam precej zmožnosti in sem tudi član ZDSZJ. Nato je odgovoril Klenovšek, da sem za njih še preveč prebrisan, da me že dalj časa opazujejo, ker obiskujem redno shode (njim seveda ni po volji, če se delavec preveč zanima za razna vprašanja), in ko bodo imeli zadosti gradiva, me bodo itak izključili iz strokovne organizacije kot „razbijačau. (Levičarji so vsi razbijači, ker razkrinkamo njihovo slabo delo,)
Kljub temu, da nisem bil sprejet, sem 15. marca v drugič podpisal pristopno izjavo v upanju, da bom od novega, nekoliko spremenjenega odbora gotovo sprejet, kar mi je s. Majdič tudi zatrjeval. Njemu sem rekel, da ne pristopim ravno k dramatičnemu odseku, da ne bo zopet kakšna ovira. Nato mi je povedal, da ni bila šola ovira, nego bojazen pred kakšno rry 'u-cijo v društvu, ki naj bi levičarji pripravljali, in da bom sedaj gotovo sprejet. Vsled občinskih volitvah se je vršila seja šele 10. t. in. in zopet nisem bil sprejet ne jaz ne nekateri drugi sodrugi.
Zakaj sem razbijač, si ne vem razlagati. Morda zato, ker sem pridobival člane za Svobodo in strok, organizacijo? Mogoče pa zato, ker nisem kandidiral na social-patriotični listi? Pač pa so socialpatriotje razbijači, ker delavstvo odvračajo od organizacij.
To so delavske kulturne organizacije, v katere ima vstop vsak delavec brez razlike verskega in političnega prepričanja. Ta slučaj jasno dokazuje, da socialpatriotje nočejo mislečih članov, ampak samo one, ki bi slepo delovali in žrtvovali v korist voditeljev-posameznikov. Ni jim ležeče na tem, da bi vzbudili pri delavstvu razredno zavest, nego nasprotno, UBpavati ga hočejo, da bi potem bile organizacije odvisne od nekaterih oseb. General teh oseb pa je tudi Klenovšek, ki seje precej potegoval za županski stolček v Trbovljah, kar mu je pa grdo izpodletelo.
5. Majdič pa naj bo drugič bolj odkritosrčen. Meni je zatrjeval, da bom sprejet, na seji pa je bil poleg Klenovška in Češnovarja najbolj proti mojemu sprejemu.
Omenim še, da sem po prvem odklonu hotel pristopiti k Bernotovem kulturnem društvu. Tu so pa zahtevali, da moram prej vstopiti v njihovo politično stranko, kar sem pa samoumevno odklonil.
Rafael Erjavec, Trbovlje.
Revolucionarni dan svetovnega proletariata
Prvi Maj.
Še en teden nas loči od Prvega Majnika, revolucionarnega dneva svetovnega proletariata. Revolucionarnega radi tega, ker na ta dan, enkrat v letu, svetovni proletariat zapusti delo vsaj za trenutek in manifestira za veličanstvo Dela in za bratstvo mezdnih sužnjev vsega sveta. Čim bližje smo Prvemu Majniku, tembolj čutimo, da rastejo naše moči, ker iz vseh kontinentov sveta nam prožijo v znak solidarnosti svoje žuljave roke miljonske proletarske armade.
Žal, da tudi letos še ne nastopa velika in nepremagljiva proletarska ar-ma'11 enotno in združeno, žal, da je tudi še letos proletarski razred razdvojen in razcepljen. Miljoni in mir ljoni naših razrednih sodrugov bodo tudi še letos manifestirali razcepljeno, pod zastavami, ki ne vodijo dejanskega razrednega boja.
Ta razcepljenost delavskega razreda nas boli, ker se zavedamo, da je za zmago proletariata nad kapitalizmom potrebno zedinjenje proletariata pod rdečo zastavo revolucionarnega razrednega boja.
Izgleda pa, da smo letos vendar-le že bližje strokovni združitvi proletariata po vsem svetu. Misel in zahteva popolnega zedinjenja strokovnih organizacij prodira vedno bolj globoko v široke množice delavskega razreda, povsod raste in zmaguje zavest, da je delavstvu za končno zmago nad bur-žuazijo potrebna enotnost njegovih sil. Skoro celih deset let bo že, odkar se proletariat nahaja v medsebojnem boju in razcepljen. To so bila leta strašnega suženjstva, ko so izjemni zakoni in razredna nasilja vrgla proletariat v strašno bedo. Mnoge socialne institu-c.jc, mnoge s težkimi žrtvami pridobljene pridobitve so bile zgubljene. Osemurnik izigran, plače znižane, svoboda združevanja, govora in tiska udu-šena, potlačenje celega delavskega razreda je izvedeno do konca skrajnosti.
To so rezultati razcepljenosti delavskega razreda. Zato moramo letos ponovno in še močnejše propagirati in širiti zahtevo po zedinjenju in na naše zastave napisati parole in direktive za boj za izgubljene pridobitve. Naj bi bil letošnji Prvi Maj zadnji, ki bo našel delavski razred razdvojen. Proletariat se mora zavedati, da bo samo z zedinjenimi močmi mogel zmagati. —
Naj živi strokovno zedinjenje delavstva v vsem svetu!
Naj živi enotna strokovna internacionala /
Dom pokoja „Lenin“
Ko S'' nam odprla vrata veličastnega dvor ki so ga boljševiki priredili v „I)om pokojau, nas je sprejel navdušen
„kurrau prebivalcev knežjega bivališča in takoj nas je obstopila mala gruča inva-idov in častitljivih brad, belih kot sneg, ki pokriva moskovske ulico. Bilo je tudi nekaj starih sodružic.
Vsi so nas pozdravljali, — sto rok je segalo proti nam, neki starček me je objel in vskliknil:	„bonjour camaradea
(dober dan tovariš).
Bilo nas je pet delegatov.
Bili pa smo zares več kakor mednarodna delegacija: en amerikanski zamorec, en Kitajec, eden iz Jave, en Nemec in en Italijan ampak tudi pravi obup sodružice tolmačke, kajti ni zadostovalo, da je prestavljala .iaše besede sodrugom „Domau, a morala je tudi prevesti to, kar smo si mislili povedati med delegati. Izjemo pa je tvoril Kitajec, ki je imel edinega prevajalca v svojem sodeželanu, gojencu Vzhodnega vseučilišča, ki pa je bil ta dan- odsoten.
Voditeljica, jako izobražena sodružica, nas je vodila po veličastnem in bogatem bivališču.
*
Pred oktobersko revolucijo je dvorec služil v stanovanje priležnice mogočnega uda carske rodbine.
Prostorne in bogate sobane, veličasten cvetličnjak, velike poti in gozd poln poezije je služilo dvorjanici in njenemu ljubimcu, a po bajtah živeče ljudstvo je plačevalo.
Revolucionarni val pa je odpravil ta posmeh revščini in nbarbarskiu boljševiki so namenili ta tihi in mirni kot veličastne Moskve starim revolucionarcem in pohabljencem.
Obiskali smo bele izbice, dvorane pretvorjene v jedilnice in čitalnice, obiskali smo sploh vse, spremljani po voditeljici in starimi sodrugi.
V	cvetličnjaku so stopili v krog in najstarejši nam je v francoščini sporočil bratski pozdrav in zahvalo vseh stanovalcev.
Opazoval sem ga. Visoke postave, belo brado, živim očesom in odločnimi kretnjami, se mi je zdel kot, da bi stal na barikadi in bodril k vstrajanju.
Poleg njega je staja starka, dalje plavolas mladenič, kot se jih vidi pogostoma
v Berolinu, brez nog, in zopet starčki in pohabljenci. Vsi so pazljivo poslušali govor, katerega so poznali, ker kakor mi je pravila voditeljica, je bil govor sad dolgih razprav in skupne volje sodrugov, ki so pričakovali obiska tujerodnih komunistov.
Po prevodu v angleščino in nemščino je imela besedo starka, ki je stala prvemu govorniku na strani. Čitala je kratek pozdrav. Pisan je bil v ruščini, a čitaje ga je sodružica prevajala v francoščino.
To je kratek pozdrav mladega in hrabrega generala. Voditeljica nam ga je predstavila. Zadet v glavo, ni general več ozdravil. Njegovo telo se venomer nervozno trese. Ne govori in ne more pisati. Kako mučen prizor!
Zakotel je — in dobra starka mu je izpolnila fceljo — naslovila nam je pozdrav. Cim je starka čitala, je bilo v njegovih očesih toliko blaženBtva, toliko sreče, da nas je ganilo . . .
In slednjič se je vzdignil iz vseh teh prs, tisočkrat izpostavljenim carskim, oziroma Wrangelovim, Denikinovim, Kolča-kovim kroglam, krepak živijo Komunistični internacionali in svetovni sovjetski Republiki.
Svetovna himna, ki so jo peli ti hrabri revolucionar«, — ki so okusili podzemeljske celice trdnjave Petra in Pavla, ki so prestali vse grozote Sibirije, ki imajo mnogo tovarišev pokopanih ob obzidju Kremlina,
—	je vsebovala nekaj svetega.
Z veseljem so nas spremljali sodrugi pri nadaljevanju našega obiska a sodružice so pomagale pripravljati voditeljici inosobju „Domau kosilo.
Kak obup za ubogo tolmačko! Sodrugi bi bili kaj radi zvedeli o politič. položaju naših dežel, a vsi poizkusi, da bi se dali razumeti, so ostali brez uspeha. Ti poizkusi so nas spravljali kakšenkrat v tako komičen položaj, da smo se prav pošteno smejali. In ni preoBtajalo drugega kot iskati pomoči pri prevajalki, ki pa revica, oblegana od vseli strani, ni vedla kaj početi.
In vsak izmed nas je moral govoriti.
Koliko pazljivosti in kako prisrčne ovacije ob vsakem prevodu!
Edino kitajčevega govora ni imel kdo tolmačiti. Znal je edino rusko besedo in jo ponavljal: „tovarišču, „tovarišč!u
Želeli so si naših slik, podpisov in poprosili so nas razglednic.
S težkim srcem smo zapuščali ta kraj, pozdravljeni po starih in hrabrih revolu-cionarcih, čim se je avto odaljeval po cesti polni snega in luči.
*
Mi se vas spominjamo, dobri starčki, mladi bojevniki za veliki Ideali
Pokazali ste nam pot, prehodili ste njen najtežji del in zmagali ste, in mi tudi bomo zmagali, kajti imamo zavest, vztrajnost in trdno voljo. In z nami stoje vsi reveži — naša družina.
Naj še hujše razsaja reakcija. Spomin na vašo jasno starost nas bodri, nas vodi.
*
To vam so boljševiki barbarjil Pomislite, pognali so vlačugo in njenega ljubimca visokega rodu, da dajo mir in pokoj tolikim proletarcem 1	I.	G.
Sodba o „ Del. Politiki«.
Odličen sodrug iz Trsta piše sod. Gustinčiču.
„. . . Del.-kmetski list mi ne prihaja. Zato mi je marsikaj tuje. Redno dobivam Politiko (ki mi jo pošiljajo brezplačno) in bi jo rad še dobival. Priznam, da je Politika čisto socialdemokratični in ljubljanski list. Ne morem se načuditi, da je tak delavski list sploh mogoč. Nisem še čital v njem ideje, ne stare, ne nove. Čisto je podoben starim soc.dem. listom. Ne vem, ali smo mi tako zelo napredovali, ali bo oni nazadovali. Razdalja je mirjaška . . . Članke o Rusiji jemlje iz Kautzkyjevih listov. Poročila o stavkah 'ruskih, brez komentarja, iz angleških dnevnikov. Zraven veliko navdušenje o volilnem programu, ki se o njem pisatelj najbolj boji, da ne bi porabili ljudje na mastno tiskano (najmar-kantnejši del programa) četrto volilno skrinjico.
Včasih bi te rad napadel, pa se ne upa. Izgleda, da si jim trn v peti. Ako-ravno ne vem o podrobnostih, kaj delaš, vem, da delaš prav. Samostojni nastop v Trbovljah je pravilen, brez ozira na u-spehe. — Slovenske proletarske stranke rabijo bič, da jih ž njim kdo uči resnobe, temeljitosti. „Politika“ je dnevnik demo--kratskih fraz. Drugače govori včasih o Marxu in Leninu, pa se ti zdi, da ne ve niti, ali so bili to možje ali kaj človeku podobnega. Naj se jih bog usmili . . .“
Delavci branite načela razrednega boja pred izdajalskimi voditelji.
Socialpatriotični voditelji se obračajo na delavstvo le takrat kadar jih potrebujejo : pri volitvah, ko pa so izvoljeni, delajo brez ozira na interese delavstva, v svojem lastnem voditeljskem interesu. Med volitvami v DZ so vsak dan polnili vse časopise o važnosti DZ, po 7. marcu pa, ko so z delavskimi glasovi prišli do blagajne in korit, pa nič ne poročajo delavstvu kaj delajo v DZ.
Vprašamo delavstvo, ki je prisiljeno plačevati prispevke za DZ, ali se strinjate s tem, da ima Uratnik ‘208.000 kron letne plače? Ali se strinjate s tem, da se fond za brezposelne zmanjša za 50.000 dinarjev? Ali se strinjate s tem, da se daje orjunaškim strokovnim organizacijam letno 55.000 Din podpore iz prispevkov, ki jih delavstvo vplača? Ali se strinjate s tem, da se iz vašega denarja daje letno klerikalnim strok, organizacijam 85.000 dinarjev? Ali se strinjate s tem, da ima DZ tajne seje in da delavcem in delavskemu časopisju ne daje poročil in informacij ?
„Delavec“ in Kristanova „Del. Politika" molčita o vsem tem, ker nočeta, da bi delavstvo vedelo, kaj voditelji delajo v DZ z delavskim denarjem.
Delavska zbornica mora svoj proračun objaviti, mora objavljati svoje sklepe. Tajne diplomacije, s katero hočejo reformisti prikriti svoje sodelovanje z buržua-zijo, nočemo. Delavstvo ima v DZ zastopnike, ki jih je izvolilo. Zahtevajte od njih poročila in informacije, dajte jim navodil!
Ali Je politična izobrazba kmetu in delavcu potrebna.
Kmet je za na polje in k živini, delavec k stroju in drugem delu, za naB ni politika, za politiko naj se brigajo drugi. To čuješ pogosto na deželi. Z drugimi besedami bi se to reklo, kmet in delavec naj delata, s plodom njihovega dela pa naj razpolaga drugi. Ta drugi je kapital, kateri rabi delo delavca in kmeta za svoj obstoj. Zato je kapital tudi smrtni sovražnik delavske politične izobrazbe, če zasledujeta kmet in delavec delo po večini od njiju izvoljenih poslancev v parlamentu, če se zanimata za uporabo po večini od njiju plačanih davkov, je to že politično in za kapital neljubo delo, kajti s tem izvaja delavstvo že nekako kontrolo nad delom kapitala. V današnjem družabnem redu si ljudstvo samo voli poslance, kateri potem razpolagajo z davki in drugimi državnimi dohodki, sklepajo zakone. Da pa more parlament vse to obrniti v prid kapitala in da si ohrani pri tem naklonjenost delavskih slojev, iz katerih črpa svojo moč, pa je potrebno, da si kapitalistične stranke in poslanci zakrijejo kapitalu prijazno lice. Ljudstvo je treba privesti do tega, da slepo veruje prijaznim in praznim besedam. To pa je mogoče le če se napravi delavstvo brezbrižno za politiko. Delavstvo pa je potrebno kapitalu tudi za dosego njegovih imperialističnih interesov. Kajti tudi kapital si je med sabo nasproten. Med njim se bije boj za nadvlado enega nad drugim in ta boj je nemalokrat tako oster, da pride med kapitalističnimi državami do oboroženega spopada, če beremo in se zanimamo za svetovno zgodovino pridemo do zaključka, da so bile skoraj vse vojske z malo izjemami, le boj kapitala za nadvlado nad drugim kapitalom. Za ta oborožen boj pa je kapitalu zopet potreben nezaveden in politično neizobražen proletariat, kateri se potem v imenu vere in domovina bori proti svojim razrednim bratom za interese kapitala. Enak boj, toda v manjšem obsegu in neoborožen vodijo razne meščanske stranke med seboj v državi. Deloma zato ker se križajo njih kapitalistični interesi med sabo, deloma pa zato, da se potom teh bojev odtegne proletariat od vsem kapitalistom nevarnega razrednega boja. Pri nas na primer se bori SLS proti srbskemu kapitalu in za ta boj porabi kmetskih in delavskih množic. Zato je potrebno, da jih privede do tega, da vidijo v tem boju boj slovenskega proletariata proti srbskemu kapitalu. Da se pa to doseže, je zopet potrebno, da se drži slovenski proletariat v politični temi, da ne spozna prave resnice, kajti ta boj ni boj slovenskega proleta-
riata proti srbskemu kapitalu, temveč je boj slovenskega kapitala proti srbskemu kapitalu, za oblast nad slovenskim proletariatom. Ker pa je slovenskemu kmetu in delavcu zelo vse eno ali je tlačen in izkoriščan od srbskega ali slovenskega kapitala, kajti udarci obeh ga enako bolijo, nima nobenega interesa na tem medsebojnem kapitalističnem boju. V njegovem interesu pa je, da se bori skupno s celokupnim delavstvom proti njegovemu razrednemu sovražniku celokupnemu kapitalu za osvobojenje izpod velesrbske hegemonije, pa tudi za osvobojenje od slovenskega kapitala. Da bosta pa kmet in delavec to spoznala, jima je neobhodno potrebna politična izobrazba. Potrebno je, da poznata celotno resnično delo vseh strank, ter da jih potem sodita po njih
delu, ne pa po lepih in priliznjenih besedah. Mogoče pa bo kdo rokel, da kapital ne zabranjuje izobrazbo delavstvu in da skrbi ravno kapital za izobrazbo delavstva potom Šol in drugih poučnih ustanov. Vse to je resnic? toda ta izobrazba gre samo v kapitalistični smeri in do one meje, ki je v interesr kapitala potrebna. Mnogokrat stoji šolska izobrazba na čisto nasprotnem stališču kot prava delavska izobrazba. Ravno tukaj leži vzrok, da ima največkrat navaden tovarniški delavec več prave delavske izobrazbe, kot kapitalistično naobražen inteligent. Kakor je kapitalistična naobrazba delavstva v interesu kapitala, tako igra delavska razredna politična izobrazba važno vlogo pri osvoboditvi delavstva izpod jarma kapitalizma.	Arih.
Iz delavskega gibanja.
Prvi kmečki kongres v Franciji.
Začetkom tega leta se je vršil v Parizu prvi kmečki kongres, ki je izdal parolo za boj proti povišanju davkov in ki je sklenil konkretna navodila za osvojenje obstoječih kmečkih organizacij s strani revolucionarnih kmetov. Kongres je važen in pomenja velik korak naprej, ker francoski kmetje so že spoznali, da ne morejo več slediti buržuaznim kmečkim strankam, temveč da je njihova rešitev v z^ezi z delavstvom, s katerimi se hočejo francoski kmetje skupno boriti za poboljšanje svojega gmotnega stanja in za svoj končni cilj za zrušitev kapitalističnega sistema v Franciji in na celem svetu.
Položaj rudarjev v Srbiji. Iz referata Bratkoviča posnemamo sledeče podatke o položaju rudarskih delavcev v Srbiji.
Delo rudarjev je silno težko in nevarno, a mezde zelo nizke. Rudarji so brez vsake zaščite pred samovoljo delodajalcev. Zakon o zaščiti delavcev za rudarje ne velja, zato delovni čas ni osem ali devet, temveč 10—14 ur dnevno. Nadurno delo se ne plačuje kot to zakon predpisuje. Pritožbe na generalno direkcijo so brezuspešne. Strokovne organizacije rudarji nimajo, ker delodajalci imajo svoje baudite, ki pretepejo vsakega, kdor poskuša' vstvariti organizacijo. Mezde rudarjev se gibljejo med 60—1300 Din mesečno. Žene in mladoletni delavci zaslužijo komaj po 400 Din mesečno. V privatnih rudnikih se zasluži na akord od 26—100 Din dnevno. Na akord delajo lahko seveda samo močni in zdravi delavci, ki pa vsled prevelikih naporov v par letih pojpolnoma onemorejo. V kostolovaškem rudniku umirajo delavci povprečno s 30 leti.
„RadniČke novine", centralni organ SPJ, v kateri so včlanjeni naši kristanovci, pišejo v svoji 14. ševilki: „Dokler se komunisti iz temelja ne spremenijo, kakor v internacionalnem tako tudi v moralnem oziru, toliko časa med nami in komunisti ne more biti nobene skupnosti in nobenega so.delovanja. To naj bo komunistom enkrat za vselej jasno.u
Sedaj vemo, da naši kristanovci po direktivah iz Belgrada onemogočujejo in sabotirajo delo za popolno strokovno zedinjenje. Kričijo pa, da smo mi razbijači.
V	isti številki RN najdemo: „Naš cil j je popolno politično in strokovno zedinjenje na socialiste in komuniste ražcepljenega razrednega delavskega gibanja. Prvo mora priti politično zedinjenje, da izključi vsak manever, a strokovno zedinjenje bo poli-
tičnemu zedinjenju samo sledilo." Centrala SPJ je vsaj odkritosrčna, naši kristanovci pa se vsem tem vprašanjem ogibajo. Delavstvo jih bo že prisililo, da bodo pokazali tudi oni svojo pravo barvo.
Dnevni red balkanske konference obsega tri točke: 1. Boj proti socialni reakciji. 2. Zedinjenje strokovnih sil. 3. Vprašanje emigracije (izseljevanje) in imigracije (priseljevanje).
Inozemski delegati na balkanski konferenci so bili: Joh. Sassenbacb, tajnik amsterdamske internacionale; K. Mertens, podpredsednik Al; Edo Fimmen, tajnik ITF; Maks Wilhelm, tajnik živilske internacionale ; Josef Simon, tajnik usnjarske internacionale; A. Smit, tajnik internacionale zasebnih uradnikov; Robert Klajn, delegat čehoslovaških in B. Gal, delegat madjarskih strokovnih organizacij.
. „Ujeditljeni sindikati", centralni organ URSS, štev. 14 piše med drugim: Na ljubljanskem shodu v Unionu je zahteval besedo Marcel Žorga, pa so ga delavci ven vrgli. S takimi lažmi si ne upa operirati niti „I)el. Politika". Z lažmi bodo „US“ že daleč prišli.
Sama birokracija je zastopala v URSS organizirano delavstvo na balkanski konferenci. Poslušajte: Luka Pavičevič, Blagoje Bračinac, Stojan Stankovič, Vilim Haramina, Bogdan Krekič, Vlad. Pfeifer. Sami strokovni birokratje. Zastopnik železničarjev s. J. Stanko, ki ne parira povsem amsterdamcem, ni dobil potnega lista, zastopnik živilskih delavcev s. Tome je kot edini delavec le s težavo in po hudem boju z birokracijo dobil dovoljenje. Dobro bi bilo, če bi s. Tome povedal vsem delavcem kake zapreke so se mu stavile in enako s. Stanko.
Iz zaporov. S. Juro Keroševič, katerega so ^pomilostili" na 20 let težke ječe, je v ječi težko obolel, tako da preti tudi temu proletarskemu mučeniku smrt. Krvavi dogodki 1920. leta, ob velikem rudarskem štrajku so že takrat vzeli življenje nekaterim rudarjem, ki so upali zahtevati večji kos kruha, a kapitalistična „pravica" zahteva tudi življenje Keroševiča. Kakor je pred štirimi let svetovni in jugoslovanski proletariat z ogromnimi protestnimi akcijami rešil s. Koroševiča izpod vislic, tako mora tudi sedaj zahtevati n jegovo osvoboditev ali najmanj dopust, da ozdravi. Mednarodna Rdeča Pomoč bo sigurno uvedla to akcijo, a jugoslovanski proletariat ji bo pomagal.
Naj živi s. Juro Keroševič!
Delavski dopisi.
kot pet litrov vode in da bo vodovod dnevno odprt le dve uri zjutraj in dve uri zvečer. To se je zgodilo v Kočevju, kjer TPD še ni postavila nobene kopalnice za delavce, čeprav je že pred petim leti bila na pritisk strokovne organizacije tudi od oblasti opozorjena, da mora. tudi v Kočevju zgraditi kopalnice. TPD se seveda požvižga na vse in tudi na rudarsko glavarstvo, glavarstvo samo pa si od TPD pusti dopasti vse.
Delavstvo je obupano. Kaj naj poč..e s 5 litri vode na dan ? To ni dovolj niti za kuhanje, kje pa naj se umiva, kje naj pere in riba?
Da bo TPD prihranila par tisoč dinarjev, bo moralo stotine delavcev trpeti pomanjkanje vode. Brez vode se ne da Čistiti in delavska stanovanja, ki so že do-sedaj v stavbenem oziru bila nehigienična, bodo brez zadostne vode postala gnezdo nalezljivih bolezni.
Gladovanje in nalezljive bolezni tisočev so sredstvo, s katerimi uničuje TPD delavce, ki so ji s težkim delom prigarali miljone in miljone.
Ne obračamo se več na državne oblasti, ki niso ničesar ukrenile v varstvo delav-Btva, od vlade in buržuaznih strank ne pričakujemo nobene pomoči. Sami si mo ramo pomagati, organizirajmo se v strokovno organizacijo ZRD, podpirajmo in širimo DKL, to je edini izhod iz današnjega stanja. Dopisnik.
Guštanj. (Prvi Maj v Guštajnu.) Za proslavo 1. maja se je sestavil poseben odbor, v katerem so zastopane vse organizacije in društva ter tudi grupa Deka-listov po s. Ditingerju. Sodelovanje bo skupno in govornika bosta dva, naš in socialističen. Tako smo zahtevali in socialisti so brez pomisleka bili vsi za to. Nadalje se je na skupnem sestanku tudi soglasno protestiralo, da ima letos proslavo v rokah strokovna komisija, ker je 1. maj prs"iik politične manifestacije in bi se u.„.al tak strokovni patronat odkloniti tudi od socialistične stranke. N"ši sodrugi so s svojim nastopom pokazali, da znajo tudi samostojno misliti in delati. Ker se proslavi 1. maj tudi skupno s sodrugi iz Prevalj in Leš, bo manifestac ja velika in gledati moramo, da bomo izkoristili ta dan za propagando za povzdigo revolucionarne razredne zavesti. Na celo torej, da bomo delavski praznik proslavili dostojno.
Mengeš. (Kako se godi nam ubogim delavcem v kamniškem okraju.) Neki ubogi zavedni gelavec je stanoval v vasi Hudo pri Kamniku, Hišni gospodar mu je odpovedal stanovanje, češ, da ga za sebe rabi. Ko bi bil revež kapitalist, bi dobil takoj drugo stanovanje na razpolago, tako pa, ker je revni delavec, pa ni dobil nikjer stanovanja. Kot po navadi je mož zjutraj odšel ob 5. uri na delo z vlakom iu ko se je zvečer vrnil ob 8. uri domov, je našel družino plakajočo pred vrati. Ni mogla v stanovanje, ker ji je hišni gospodar zaprl vrata.
Tako se ni zgodilo samo enemu, ampak je bilo na dnevnem redu. Žena pa je bila v blagoslovljenem stanju, a gospodar ji je vseeno zaprl vrata in je morala poroditi pri sosedu v hlevu. Nekaj dni je šla žena v Mengeš k orožnikom, da napravijo red. Varala se je. Ko pove orožnikom, kaj in kako se ji godi, so odgo-
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Florjanska ul. 15/1. Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje.
vorili, kaj nam to mar. Par dni po tem pa pride od klerikalne občine voz, ustavi se pred stanovanjem ubogega delavca in poberejo vso opravo, jo zmečejo na voz, potem če ženo in otroke in odpeljejo vse skupaj v delavčevo pristojno občino ter postavijo vse skupaj na cesto; tako, zdaj pa bodi pod milim nebom. Tako se z delavcem godi, ker nismo edini; pa še slabše se nam bo godilo, dokler ne bomo vsi kot en mož v razredno zavednih strokovnih organizacijah branili svoje interese pred kapitalisti. Zato vsi v strokovne in kulturne delavske organizacije!
Kočevje. TPD ni dovolj, da nam je reducirala plače, da je na stotine delavcev vrgla na cesto brez odškodnine in večinoma brez pokojnine. Nikdar siti kapitalisti so pričeli tudi z redukcijo vode. Ustno 80 razglasili (ker pismeno potrditi si take gorostastnosti ne upajo), da delavec ne sme dnevno porabiti več
Splošna gospodarska zadruga
„Delavski Doni“
r. z. z o. z. sklicuje za 12. maj 1926 svoj
- redni občni zbor -
v prostorih gosp. Kovača na Toplicah. Dnevni red: 1. Čitanje zapisnika. 2. Poročilo načelstva. 3. Volitev načelstva in nadzorništva. 4. Razno.
Pozivamo člane zadruge, da se občnega zbora udeležijo.
Načelstvo.
Čitajte in kupujte!
Pariška komuna 1871 s slikami in slovarčkom tujih besed. Str. 55. 6 Din.
Der Mordprozess Carniuciu. Cankov režim na obtožni klopi. (V nemščini.) Str. 126. 10 Din.
Jože Pahor: Medvladje. Socialni roman iz dobe, ko je v Primorju vladala avstrijska oblast in se italijanska pripravljala, da se ga polasti. Str. 234. 30 L)in.
Ivan Vuk: Pravljice iztoka. 18 pomembnih in razumljivih pravljic. Str. 124. 10 Din. Mile Klopčič: Plamteči okovi. Pesmi. Str.63. Lepo v platno vezana z naslovno sliko. Cena 10 Din. Priporočamo jih vsakemu razredno zavednemu proletarcu.
Karl Marx: Mezdno delo in kapital. Potrebna knjiga za vsakega proletarca. Str. 36. 5 Din. (Prevel Ciril Štukelj.)
Maksim Gorkij: Deveti januar. Začetek ruske revolucije 1905. Dve sliki. Str. 46. 5 Din. (Prevet Iv. Vuk.)
V	tisku se nahaja:
Nacionalno vprašanje. Izide tekom tega meseca. Ceno naknadno objavimo.
Razen tega so še na razpolago naše mesečne revije, in sicer 1., 2. in 4. številka Zapiskov. Nadalje namesto revije izšla brošura Zbornik.
Cena Zapiskov in Zbornika je 10 Din. —• Društva če vzamejo najmanj 10 izvodov 15°/o popusta, kolporterjem 25°/o provizije. Stalni naročniki dobijo vse izvode Zapiskov m Zbornika po 5 Din. Železničarjem daje „Matica“ 15°/o popusta.
Naroča se pri Upravi Delavsko-kmetske Matice, r. z. z o. z., Ljubljana, Marxov trg štev. 2, dvorišče.
Prvi Maj 1926.
za delavce in kmete,
Delavci in delavke, kmetje in kmetice vseh narodov Jugoslavije!
Sodrugi, sodružice!
Na vaš praznik, na dan prvega maja, ko zapuščajo miljonske delavske armade vsega sveta fabrike, delavnice, rudnike, pisarne in polja, ko proletariat pregleduje svoje vrste in izjavlja svojo odločnost in voljo, vztrajati do kraja v boju za osvobojenje vseh izkoriščanih in tlačenih, — na ta dan
mora počivati delo.
Pokazati moramo, da kljub neznosnemu jarmu in kljub reakciji še živi in klije razredno delavsko gibanje.
Delavci in kmetje!
Česa se moramo na letošnji prvi maj zavedati? Kakšne so naše zahteve? Sodrugi! Pred 5 leti nas je gospodujoča buržuazija vklenila v težke verige, v verige srednjeveškega zakona o zaščiti države. S tem zakonom je zavladal policijski absolutizem, batine, brezpravnost in nezaslišano zatiranje. Zato moramo danes na prvi maj uperiti naš boj
proti zakonu o zaščiti države in proti policijskemu režimu, za popolno svobodo delavskega razreda, za svobodo organiziranja, tiska, govora in štrajka!
Isti režim srbske nadvlade zapira naše najboljše sodruge,. jih pretepa, muči in ubija ,po zaporih. Druge pa s pomočjo razrednih sodišč obsoja na ječe po deset let kakor razbojnike. Zato manifestirajmo prvega maja
proti mučenju političnih in vojaških jetnikov in obsojencev _ 7* izpUt>cite\ vseh ten jetnikov in obsojenčev na	svobodo.
Tako je z nami delavci. Naši najboljši sodrugi so po	ječah	in	zaporih.
Na drugi strani pa vidimo sedeti na vladi največje korupcioniste in goljufe, ki nas izžemajo, ki se bogatijo na naš račun.
Boj korupciji in odiranju! Postaviti vse korupcioniste in sedanje ter bivše ministre pred ljudsko sodišče!
Toda to korupcijo prikriva gospoda z »narodnim sporazumom". Kakšen je ta „sporazum“, to smo že občutili na lastni	koži. To	je sporazum monarhistov. hrvaških in srbskih kapitalistov proti	vsem delavcem	in	kmetom.
Naše geslo mora biti radi tega:
Proč s sporazumom dvora, srbskih, hrvaških in slovenskih kapitalistov — za sporazum delavcev in kmetov vseh narodnosti Jugoslavije!
Kljub temu, da je večina delavcev in kmetov za priznanje sovj. Rusije, ravno ta vlada „narodnega sporazuma" nadaljuje sovražno politiko do delavsko-kmečke Rusije. Vranglovske bande še vedno uživajo podporo. Vladna politika pa hoče vpreči vse narode Jugoslavije v protiboljševiško fronto za interese svetovnih imperialistov. Zato manifestirajmo prvega maja
proti protiboljševiški politiki, za razpust vranglovskih band, za priznanje in zvezo z Unijo Socialističnih Sovjetskih republik.
Prav ta vlada ..narodnega sporazuma", ki je sledila nesramni kapitulaciji Radičeve stranke »zatira še nadalje narode Jugoslavije."
Zategadelj se moramo boriti proti hegemonistični velikosrbski monarhiji in proti radičevskim izdajalcem. Zatirani narodi morajo imeti pravico samoodločbe, pravico ustanovitve neodvisnih republik in njihove medsebojne zveze.
Veliki imperialisti, dvor, militaristična klika in buržuazija hoče zavojevati nove kraje. Njeno prodiranje sili v Albanijo, na Solun. Makedonijo pa hoče ohraniti v oblasti srbskega imperializma. S tem pa znova nastaja nevarnost, da izbruhnejo novi plameni vojske na Balkanu.
Proč z imperialistično politiko! Proč s pripravljanjem novih vojn! Rešitev je edinole v balkanski federaciji delavsko-kmečkih republik. Proč z imperialistično Zvezo narodovi Naše geslo je: združene delavsko-kmečke države Evrope!
Imperializem jugoslovanskih kapitalistov pa se nahaja v odvisnosti od ameriškega, angleškega in francoskega imperializma, kateremu je treba odplačati okoli 50 miljard dinarjev. In delavci in kmetje niso še dovolj žrtvovali krvi v vojni, zdaj moramo plačevati še te ogromne vojne dolgove. Na dan prvega majnika moramo manifestirati
proti imperialističnemu zasužnjenju Jugoslavije — za nepriznavanje in črtanje vseh vojnih dolgov.
Tem 50 miljardam pa nalaga vladajoči režim še ogromne stroške za vzdrževanje vsega velikanskega uradniškega in vojaškega aparata, ki služi za zatiranje in izkoriščanje delovnega ljudstva. Korupcionisti kakršen je Rade Pašič in drugi sploh ne plačujejo davkov, na delavce in kmete pa pade vseh 13 miljard neposrednih in posrednih davkov, in davek na delo.
Proti tem neznosnim bremenom ogromnega proračuna in draginje postavljamo zahtevo, za ukinjenje indirektnih davkov, in davka na delo. Pač pa naj se progresivno obdavči kapital.
Kmetje in kmetice!
„Seljačka“ Pašič-Radičeva vlada je v preteklih mesecih pokazala, čigavim interesom služi. Povišala je carino na kmečke izdelke, s tem seveda še težjo
gospodarsko krizo in bedo na kmetih. Kakor so nalagali interesi bank, imperialistov in veleposestnikov, tako je režim „seljačke demokracije"
ukinil sekvestre in likvidiral agrarno reformo ter tako odvzel kmetom že razdeljeno zemljo. Nasproti temu morajo naše proletarske armade protestirati
proti odiranju kmetov, proti likvidaciji agrarne reforme! Veleposestva se morejo zapleniti in kmetom razdeliti brez odškodnine!
Delavci in delavke!
Buržuazija je tudi povzročila krizo v industriji. Delavci gladujetno, hodimo goli in bosi, kapitalisti pa zapirajo tovarne in mečejo delavce na cesto. Armada brezposelnih delavcev, prepuščenih lakoti in pomanjkanju, narašča stalno. Zato manifestirajmo
proti zmanjšanju produkcije, proti redukciji delavstva, za delavsko kontrolo nad produkcijo in za stalno državno brezposelno podporo
To bedo, lakoto in brezposelnost izrabljajo kapitalisti, da zmanjšujejo plače še onim delavcem, zlasti ženskam in mladini, ki so ostali zaposleni. Podaljšujejo tudi delovni čas, uvajajo nočno in nedeljsko delo, nadurnega dela nočejo plačevati. Kriza je s tem še hujša.
Proč z znižanjem plač! Proč s podaljšanjem delovnega časa, proč x nedeljskim nočnim in nadurnim delom! Za osemurni delovni čas in za eksistenčni minimum.	n
Nadalje moramo manifestirati prvega maja
proti ukinjenju socialno političnih ustanov, za ratifikacijo mednarodnih delavskih zaščitnih konvencij, za zboljšanje delavskp zaščitne zakonodaje, ki naj ga izvedejo resnični delavski zastopniki.
Toda baš vse to obupno stanje in vsi ti siloviti naskoki na delavce zahtevajo pred vsem eno:
onotrio	j’foleta'«ata	proti naskok" kapital« iti pa
enotno strokovno gibanje!
V	Jugoslaviji so socialpatriotski voditelji v svoji hlapčevski vlogi hoteli storiti nov razkol v strokovnem gibanju. Sklicali so „kongres ujedinjenja", ki pa je bil le komedija, kajti Amsterdamovci odbijajo vsako resnično in popolno strokovno zedinjenje.
Letošnji prvi maj moramo radi tega praznovati s sledečimi zahtevami: Proti cepljenju strokovnih organizacij! Proti komediji zedinjenja! Za sklicanje resničnega zedinjevalnega kongresa vseh razrednih strokovnih organizacij ! Za ustvaritev popolnega in dejanskega zedinjenja strokovnih organizacij! Prav tako obsojamo reformistični razkolniški pohod Amsterdama na Balkan, ki izrablja reakcijo nad delavskim razredom in hoče uničiti razredne strokovne organizacije. Nasprotno pa
pozdravljamo angleško-ruski odbor in njegovo akcijo za internacionalno strokovno enotnost!
Toda za tako rdečo delavsko enotno fronto in za strokovno enotnost niso potrebna samo pogajanja z voditelji. Ne!
Delavci sami se moramo združiti po obratih in delavnicah, četudi ni všeč razbijačem. Proč s koalicijo z reformisti in buržuazijo!
Naš bratski pozdrav prvega maja velja proletariatu vsega sveta. Angleškim rudarjem, delovnemu ljudstvu Kitajske, Maroka in Sirije izražamo zlasti našo solidarnost v njihovem osvobodilnem boju.
Delavci in delavke! Kmetje, kmetice!
Dovolj je bilo malodušja! Ne izgubljajte vere v našo zmago! Kljub vsem udarcem, kljub vsem izdajstvom in kljub vsem lažem,✓'ki jih mečejo med vas. Pogumno in nevstrašeno dalje! Naprej! Zberite /e okrog rdeče zastave, znamenja vašega trpljenja, znamenja bojev in porazov, a tudi znamenja vere v končno zmago! Zberite in združite se okrog vašega edinega iskrenega in prav zato tako preganjanega zastopnika organiziranega proletariata in zmagali boste
Živel prvi maj 1926!
Sobotni razgovor.
Vsako soboto popoldne jo obiščem. — V sobotah popoldne ne gre v tovarno, kuha in pospravlja svoje tesno stanovanje. En sam prostor, ki služi njej in možu kot kuhinja in vse obenem. Zelo se vedno razveseli mojega prihoda. „Joj, koliko Vam imam jaz povedati", vzklikne parkrat zaporedoma in takoj vidim, da se je nabralo v njenem srcu polno, in da bo pripovedovala vse, kar jo tlači, nekomu, ki jo razume.
Kmalu sve pri razmerah v tovarni. — „Veste", mi pravi, „pred dnevi sem dala čitati sodelavki, ki dela blizu mene, Delavsko-kmečki list. Pride mimo delavec in vpraša: »Kakšen list pa je
to? Pogleda naslov pa napravi zaničevalno kretnjo. „Ahfej! Kakšna stranka pa je to?“ Jaz mu pa pravim: To je stranka, delavcev in kmetov, to so trpini, ki se borijo proti temu, da nas kapital izkorišča". »Jaz", reče on nato, »nisem trpin!" »Nisi trpin?" mu pravim. »Če nisi trpin pa pojdi ven iz tovarne, ni ti treba, da se trudiš tako kot drugi hočejo".
Čudim se njeni živahnosti. Stara je že in vsa bolna, ali iz njenih besed živo odseva zanimanje za delavsko gibanje in vidi se, da jo zelo boli, ker je v delavskem razredu še toliko nezavednosti. —
Vprašam jo, ako imajo v tovarni dovolj dela in ako ni bilo do sedaj še nič odpuščenih. Še ne. A ravno pred par dnevi so bile delavke v
našem oddelku zelo vznemirjene. Izvedele so, da bodo v kratkem odpuščene z dela vse mlajše, po vojni vstople in tudi mnogo starejših. Vse oprek so bile ogorčene nad krivico, ki se jim godi. Jaz sem jim pa rekla:	„Ne smete se jeziti, to je
greh!“ To pa zato, ker je bilo med njimi mnogo takih, ki vedno trdijo, da je delo tistih zavednih delavcev, ki se borijo za organizacijo, ki se borijo proti kapitalizmu, brezbožno delo. Kolikokrat jim razlagam: „Mi delavci spadamo vsi skupaj, skupno se moramo boriti proti tistim, ki nas izkoriščajo, ker drugače bomo vedno samo trpini".
Med pogovorom se oziram po sobi. Prostor je tesen in pohištvo je v njem tako stlačeno, da bi se človek komaj obrnil, a vendar vlada v vsem gotova marnost in red, ki pričata o skrbni ženski roki. Na mizi ležijo časopisi, in iz pogovora ž njo vidim, da vse pazno zasleduje. Nehote jo primerjam s kakšno meščansko lutko. Na eni strani delo v tovarni in še doma in poleg tega dovolj časa. da čita in se zanima za vse, kar zadene njen razred. Kako prazna in brezizrazna se mi zdi poleg nje tista vrsta žensk, ki misli samo na svojo zunanjost, in razpotoženje, ki ga bode vzbudila ž njo v moškem.
Medtem se moja prijateljica zanima, kako se bode letos praznoval Prvi majnik. „Na vsak način se morate udeležiti vse shoda" ji rečem jaz. „Seveda“, pravi ona, „a vede, da smo jih komaj pripravile do tega, da ne bodemo na ta dan delale. „Naj ga le praznujejo „one“ (to smo tiste, ki stojimo na razredno zavednem stališču), me bodemo ta dan delale". Vi ne veste, sodružica, koliko truda nas je stalo, predno smo jim razložile, kako mora vsak zaveden delavec praznovati Prvi maj, ker obstoji pomen Prvega maja v tem, da pokažemo mi delavci skupaj z delavci vsega sveta buržuaziji, kako močni smo, da so oni kapitalisti od nas odvisni, ker ako ne delamo mi, stoji vse.
V	bližnji cerkvi je začelo zvoniti k nedelji. Menda je obrnilo ravno to misli moje prijateljice na nekaj novega. Zavzdihnila je in rekla: „Da, sodružica, naše gibanje napreduje samo zaradi tega tako počasi, ker je večina delavstva še nezavednega, in ravno ženske delavke izdajo rade naš splošni interes tudi samo za kakšno drobtinico. Oh, kako se katera dobrika mojstru: „Jaz sem pa vaša, jaz pa držim z vami", samo da ji da kakšno lažje delo in tudi je ni sram ovaditi katero tovarišico, samo da se prikupi mojstru. Ne pomisli pa, da kadar ne bo dajala kapitalistu več profita, jo bo vrgel na cesto kot vsako drugo in tedaj gorje njej, če bo ostala osamljena,"
Zanimalo me je, katere so tiste najbolj zaostale in s katerimi je delo najtežje. „Ne vem, zakaj, mi reče ona, a najtežje je delo s tistimi, ki hodijo največ v cerkev, Te živijo prav v nekakšni temi. Dostikrat ne vidijo dalje kakor do nosa. Pomislite, na vojno gledajo kakor na kakšno kazen božjo. Pred dnevi sme se pogovarjale o vojni, pa je dejala ena: Da, s tistim udom, ki greši, v tisti ud ga zadene. Joj, pa so stradale in trpele, da so bile črne, in so videle, kako so ravno med vojno tisti obogateli, in sicer ravno tisti, ki imajo vse ude grešne in ki imajo vse tovarne v svojih rokah in nas, reveže, vedno izkoriščajo.
Tiste pa ni zadelo, ne v ta ud, ne v drugi. Ne, še bogastvo jim je množilo, saj so izkoriščali samo vojake na fronti in njihove družine v ozadju. Tistim je bila vojna blagoslov. Lačni so bili nove zemlje, novega ljudstva, da bi ga izkoriščali. Ali ni največji greh to, če se ljudi o tem pravilno ne poduči, če se jim jasno ne pokaže, zakaj je vojna nastala?
Čisto sem prezrla, da je minilo že precej časa, kar je zadnji svit spomladanskega večera prodrl skozi malo okno, tiho, z ljubeznijo pobožal skromno proletarsko bivališče in se poslovil. Morala sem domov, a z obljubo, da pridem v kratkem.	Nina.
Dragotin Gustinčič.
Zaloška cesta.
„Slovenec“ je napisal dne 25. aprila t. g. leta — da se izrazimo milo — neverjetno ciničen članek .o Zaloški cesti. Pravi, da bi bil moral napisati oni članek že dan prej, t. j. na obletnico krvave morije, ki se je izvršila na soukaz dr. Korošca na dan sv. Jurja
1.	1920, kjer je bilo na beli cesti ob belem dnevu postreljanih trinajst lačnih in neoboroženih delavcev in en nedolžen otrok ter ranjenih okrog štirideset drugih žrtev iz neoborožene delavske množice — toda, da se ni hotel dotikati še vedno skelečih spominov. Pravi dalje, da čuti moralno dolžnost, — da izpregovori odkrito besedo o Zaloški cesti. Na to pa razlaga, da so dr. Korošca in njihove može, ki so bili tedaj v deželni vladi, prisilile k takemu ravnanju posebne okolnosti. Tu da so bili „predvsem razni komunistični voditelji, ki so sanjali o diktaturi in so hoteli brez lastnega rizika — sami so ostali doma in niso šli na Zaloško cesto
—	preizkusiti položaj, če je že zrel za prevrat". Vsekakor je lepa moralna dolžnost to, ki jo „Slovenec“, čuti, da še po šestih letih bruha v svet izmišljene bajke, ki naj bi oprale krvave madeže z rok njegove stranke in onih ljudi, ki nosijo neposredno Odgovornost za ta krvava dejanja 1 In še posebno lepa morala je to, da prihaja s takimi puhlimi izmišljotinami v času, ko delavstvo najbolj bridko čuti na svoji koži posledice nasilnega podjarmljenja delavstva po jugoslovanski buržuaziji, ki se je izvršilo ravno na Zaloški cesti in katero so predvodili možje SLS.
Bodimo torej odkriti tudi mi, da se pokaže vsa resnica I To je naša dolžnost, ker če prav se je o Zaloški cesti že mnogo pisalo, je vendar-le ostalo še mnogo nepojasnjenega in naša delavska in kmečka javnust je še vedno ne gleda v pravi perspektivi. Ona še vedno ne pojmuje pravilno tega največjega momenta v zgodovini slovenskega in menda sploh vsega jugoslovanskega proletariata.
Koliko je resnice na tem, da je bila Zaloška cesta revolucionaren manever v Sloveniji?
Samo toliko, da je bila to revolucija buržuazije proti lačnemu delavstvu. Pribijem zgodovinsko dejstvo, da je bilo delavstvo na Zaloški cesti neoboroženo, da ni noben delavec streljal in da ni bil ranjen noben žandar. Nasprotno pa je splošno znano, da so prežale z ljubljanskega grada strojnice na vse ljubljanske ulici in trge. Poznano je tudi, da se je neka merodajna oseba po žalostnih dogodkih na Zaloški cesti izrazila, da je bila sreča, da delavstvo ni vdrlo po teh dogodkih v mesto, ker sicer da bi se bila kopala Ljubljana v krvi. To so menda do-voljno jasni dokazi zato, kako so „naši možje" pripravili lačnim železničarjem krvavo bitko in tudi jasno zadosti, kdo je napadel in kdo je delal revolucijo.
Zakaj je šlo pravzaprav v železničarskem štrajku in na Zaloški cesti 24. aprila 1920?
Dr. Korošec, tedanji železniški minister, je bil raztrgal začasni protokol sporazuma med železničarji in železniško upravo, ki je povojni izmučenim in izsesanim železničarjem zagotavljal polčloveško življenje. S tem je dr. Korošec pognal železničarje v stavko. Tej stavki so se pridružili tudi rudarji, ki so, po važnosti, druga kategorija delavstva v državi. Le - ti so bili vsi mizerno plačani, a obenem so predobro čutili, da če se ponesreči železničarjem štrajk, bodo tudi oni in žnjimi vse delavstvo v Jugoslaviji predano na milost in nemilost kapitalu. Železničarji in rudarji so čutili, da morajo vsaj na pol zmagati v tem mezdnem boju, ker sicer ne bodo potlačene samo njihove mezde, temveč sploh vse njihove pravice. Zato je bilo razpoloženje v tej stavki zelo dobro. Temu razpoloženju, pa ni odgovarjala trdnost strokovnih organizacij. Železničarji so se bili pravkar združili, rudarji pa so bili še vedno razdeljeni po provincah. Neenotno so bile organizirane tudi še ostale kategorije. Komunistična stranka formalno še ni obstojala, v kolikor pa
je obstojala komunistična struja v državi, je bila tudi še razdeljena. V Sloveniji se so bile ustanovila nekaka komunistična stranka še le o Veliki noči 1920. Resnična komunistična stranka se je bila konstituirala šele junija 1920 na vukovarskem kongresu, torej dva meseca po železničarski stavki. Toda ta stranka je bila še vedno de facto razdeljena po provincah in v pravici brez vsake resne moči. Njeni voditelji se niso med seboj še niti poznali: na vukovarskem kongresu, torej dva meseca po Zaloški cesti, so se prvič videli. Toda če ni bilo komunistične stranke, smo pa prav gotovo že vedeli dvoje: prvič, da je vsaka individualna teroristična akcija brezplodna in smešna stvar, in drugo, da se brez dobro organizirane politične stranke ne da izvesti nobena večja politična akcija, najmanj pa še revolucija.
Že iz teh enostavnih razlogov ni mogel nikdo misliti na kako revolucijo. To pa še najmanj pri nas v Sloveniji. Po drugih provincah je bilo nekoliko anarhistov in anarhističnih tradicij. Kakor znano, gojijo anarhisti individualistične, pučistovske akcije. Pri nas pa nismo imeli nikoli anarhistov in torej tudi ne anarhističnih tradicij in tendenc.
Poleg tega pa tedaj naše gibanje ni bilo v rokah kakih mladičev, temveč v delavskem gibanju preizkušenih moži. Za seboj smo tudi že imeli izkušnje in vzglede bavarske in ogrske revolucije. Nikdo od nas ni smatral Jugoslavijo in še najmanj pa Slovenijo za kak revolucionaren center. Nas vseh oči so bile tedaj vprte na italianski proletariat, ki je delal tedaj neverjetne čudeže, ki so kulminirali z zasedbo tovarn septembra 1920.
Mi nismo bili tedaj torej niti neumni, niti naivni, niti vrtoglavi, kakor nas želi prikazati svetu premoralni »Slovenec" ali pa včasih kak socialnode-mokratičen politisk Klemenčičevega kalibra. Mi smo predobro vedeli, da za socialno revolucijo niso dovoljni objektivni vzroki, temveč da morajo biti danes tudi subjektivni momenti, ki pri nas, kakor zgorej navedeno, ravno niso bili dani. Fantazirati o revoluciji tako, kakor ,J~.:tazira »Slovenec" v zgoraj citirani številki, more samo tisti, ki ne gleda na svet in zgodovinske dogodke na njem dialektično, temveč čisto idealistično — ali pa tisti, ki hoče vedoma potvarjati zgodovinske dogodke, da bi s tem opral svoje politične zločine.
Koliko so vredne te Slovenčeve bajke o nameravani revoluciji pa nam z bengalično lučjo osvetljuje še nekaj, namreč političen proces, ki ga je hotela vlada, v kateri je bil eden glavnih maherjev dr. Korošec, obesiti nekaterim voditeljem komunističnega delavstva, med drugimi tudi moji malenkosti. Do tega procesa ni prišlo in dovolj jasno zakaj ne: zato ne, ker ni bilo nobenega materiala zanj, izvzemši material, ki bi bil do nagega razgalil ravno dr. Korošca, njegove prijatelje v deželni vladi v Sloveniji in SLS. Da napravi čim močnejši vtisek na naivno meščanstvo, je bilo vrženo v javnost, da sem jaz pobegnil v Trst na nekem italianskem avtomobilu. V resnici sem se bil odpeljal tja 20. aprila z rednim potnim listom, ki mi ga je bilo izdalo ljubljansko (Brejčevo) policijsko ravnateljstvo nekoliko dni pred 20. aprilom. Po posredovanju s. dr. Tume sem bil namreč sklenil že 17. marca 1. 1920 službeno pogodbo s tržaškimi delavskimi zadrugami in sem bil odšel torej z vednostjo ljubljanske policije na svoje novo mesto. Toda potrebna je bila krvava reklama za naivne malomeščane. Jugoslovanska vlada je bila intervenirala potom amerikanskega konzula v Trstu, da me Italija izžene in izroči. Italijanska policija me je bila 4. maja v Trstu res internirala in teden pozneje postavila na jugoslovansko mejo pri Logatcu. V Ljubljano sem bil prišel sam in v kavarni »Union" sem z velikim zanimanjem čital, kako sem strašno nevaren, kako me je tržaška policija ar tirala in dan pozneje, da sem že izročen in zaprt v Ljubljani. Moji kavarniški prijatelji so mi veselo čestitali k tej sijajni zmožnosti, da sem lahko na več mestih zaprt in da istočasno lahko tudi mirno in nemoteno j>ijem črno kavo v unionski kavarni.
Po teh dobrih dovtipih sem se sam javil ljubljanski policiji, ki mi je takoj izjavila, da nima ničesar proti in dobil
sem vtisek, da ji ni bilo ravno bogve kako ljubo, da sem se pojavil v Ljubljani. Na mojo lastno željo, je konfe-riral policijski ravnatelj z dr. Brejcem, kaj naj se z mano zgodi. Po par urah so me poslali s posebnim pismom k državnem pravniku, toda tudi ta ni hotel imeti z mano nič opraviti. Državni pravnik me je poslal vprašat, če ima preiskovalni sodnik kako željo po meni. Pa tudi ta je izjavil, da me on ne zasleduje.
Po kaj je bilo torej prišlo delavstvo na Zaloško cesto?
Za tisti dan je bil napovedan v Ljubljani javen shod, da se delavstvo obvesti o poteku stavke, kakor se-je to vedno in v vsaki stavki delalo. Koroščevi možje v vladi pa so bili ta shod prepovedali, naravno, ker stavko je bilo treba revolucionarno zlomiti. Ko so delavci v Mostah in Vodmatu izvedeli za prepoved, so se bili odločili, da gredo kljub prepovedi na shod v mesto. Vse je š o tja neoboroženo, kar je najlepši dokaz za to, da nikdo ni nameraval, niti pričakoval kakega napada. Možje SLS so torej izvršili tu zahrbten oborožen napad na neoboroženo množico, da jo s tem preplašijo in tako starejo njene mezdne zahteve. Žalostna, a vsekakor nepozabna zasluga za ta čin pripada vsekakor v prvi vrsti tedanjemu železniškemu ministru, dr. Korošcu SLS, ki so imeli tedaj deželno vlado v svojih rokah.
Iz vsega tega se torej jasno vidi, da je bila vsa ta ljubljanska revolucija umetno inscenirana po ljudeh, ki so jo rabili.
V	kake svrhe?
Zgoraj sem pokazal, kako slabo organiziran je bil proletariat na strokovnem in političnem polju. Toda stremljenje po enotnosti proletarskega gibanja je bilo veliko. Železničarji so bili prvi, ki so si bili postavili enotno organizacijo. Dobro organiziran proletariat pa je mogel biti mladi jugslovanski buržuaziji gospodarsko zelo nevaren. V nevarnosti so bili njeni profiti, njene „za-rade" in vsa ta korupcija, ki jo danes vidimo, in zato je bilo treba zlomiti delavsko gibanje v Jugoslaviji v prvem mladem zametku. In to so izvršili možje SLS v Sloveniji, ki tedaj še niso bili avtonomisti, s toliko brezobzirnostjo in s tolikim cinizmom, kakor ne bi bil mogel tedaj tega napraviti še noben Balkanec. SLS je imela na tem takrat tudi ogromen političen interes. Njena pozicija v kmečkih masah je bila omajana. Delavsko gibanje je imelo, kakor smo videli pri volitvah v konstituanto, vse izglede za to, da potegne malega kmeta za sabo. Ta nevarnost je bila v Sloveniji dosti večja kakor v drugih deželah Jugoslavije in sicer zato, ker je v Sloveniji relativno več delavstva kakor drugod. Zato je morala SLS z vso brezobzirnostjo udariti po slovenskemu delavstvu in zlomiti njegovo moč in njegovo organizacijo.
Brezmejen cinizem je torej zgoraj navedeni članek v »Slovencu" in njegovo hlinjenje delavstvu. Delavstvo ve danes predobro, kaj se je bilo zgodilo na Zaloški cesti. Na Zaloški cesti ni palo samo štirinajst nedolžnih delavskih žrtev, ni bilo ranjenih samo štirideset drugih delavcev. Na Zaloški cesti so padle vse njegove strokovne organizacije, je padla avtonomija Slovenije. Na nji se je napravila »Obznana", zakon o zaščiti države in vse polno drugih reakcionarnih zakonov. Na Zaloški cesti so se pričele redukcije delavskih mezd in delavcev samih. Na Zaloški cesti se je rodila korupcija, proti kateri se baje danes bori SLS. Na nji se je zlegla brezposelnost v Sloveniji in po nji mora bežati slovensko delavstvo v Ameriko in v krvave francoske rudnike. Na nji se je rodil tudi 1 junij in ves politični teror nad delavstvom. Na nji se je rodila vsa mizerija in vsa jetika neštetih delavskih družin v Sloveniji in Jugoslaviji.
In na nji je ranjeno globoko v srce vse slovensko in vse jugoslovansko delavstvo, vsaka delavska mati, vsaka delavska žena in vsak delavski otrok.
In Zaloška cesta ne bo nikoli pozabljena v srcih slovenskih proletarcev.
Tako se odkrito govori o Zaloški cesti.
Sodrug Henri Barbusse balkanskim narodom.
Za bratstvo balkanskih narodov.
Bil sem med vami. Stisnil sem vaše delavsko-kmetske roke, vam možje, žene in tebi delavska omladina. Izpovedali smo si svoje gorje v Bukarestu, v Sofiji, Belgradn, Pešti, na Dunaju — a često tudi v tujih državah, ki so daleko od vaše domovine, kamor pa ste morali kot pred kugo ubežati.
Pred očmi imam jasno sliko vaše Golgote in poln moči, ki mi jo daje utripanje vaših src, mislim, da vam moram povedati sledeče:
Proletarci, nikdar se ne zanašajte na druge, temveč vedno le nase. Od zgoraj ne boste prejeli ničesar razen udarcev in prevar. Kot pravi stari bojevniki, katere še danes peče in gloda vest, radi njihove poslušnosti zavržite spoštovanje, ki ste ga dosedaj gojili do raznih režimov in vlastodržcev, katerim služite le v izvrševanje njihovih zločinov.
Vaši sovražniki so oni, ki danes vladajo nad vami. Veliko evropsko pozorišče odmeva od svečanostnih govorov o pravicah narodov, o miru, katere deklamirajo ljudje, zastopniki vlad. Jaz, rodom Francoz, poznam pogubonosno vlogo,- katero je oficielna Francija igrala v Evropi po svetovni vojni. Za svojo čast smatram, da sem se v mnogih slučajih pridružil inozemskim bratom, ki so ožigosali pregrehe in zločine francoske vlade. Nikdar mi ni prišlo na misel, da identificiram (istovetim) Francijo z onimi, ki se menjavajo na ministrskih sedežih. To je ona Francija, ki je udušila prvo nemško revolucijo; ona, ki je uničila proletarsko madžarsko revolucijo in podprla militaristično vlado, katera je zmagoslavno pomagala, da so narodi v Poljski, baltskih državah ponovno padli v suženjske okove, in	želela, da isto doseže tudi v	Rusiji.
Do danes so imele vlade	Bratijana, Volkova,	Pašiča,	Panga-
loza najmočnejšo oporo v predstavnikih „revolucionarne“ Francije in svobodne Anglije. Vsi ti se eden drugemu posmehujejo in se medsebojno podpirajo. V splošnem so pa vsi enaki. Eni so vsepovsod utelešena ista ideja: začeti ofenzivo proti delavskemu razredu, na vsak način preprečiti delavstvu,	da realizira svojo vrednost in	veličino
in	sistematično uničiti delavske voditelje, decimirati	žive, one pa, ki
so Še ostali, prisiliti k molku.
Vaši vladni zastopniki, sluge svetovnih imperialistov, so vaši sovražniki. Eni se poslužujejo demokracije, drugi zopet patriotizma, samo da vas prisilijo k poniževalni disciplini in k lakajski poslušnosti.
Vaša zemlja ste vi. Proletariat je zrasel z zemljo, tisto zemljo, ki ga hrani. Obstoja le edino načelo: proletarska solidarnost, solidarnost vseh proletarcev in celokupnega proletariata. Solidarnost vas, delavci, kmeti, ravnotako vas, izkoriščani uradniki in intelektualci ter vas, šolska mladina; v kateri živi še burna narodna zavest.
*Le s pomočjo solidarnosti boste nekega dne strli suženjsko pokorščino. Za masakriranje kmetov na polju in delavcev na ulicah, za izselitev hiš in naselitev ječ, je potrebna armada; a za organiziranje armade je potrebno vaše privoljenje. Rumunski, bulgarski in v splošnem tudi francoski vojak, so povzročitelji nesreč, ki se širijo bliskovito po svetu.
S pomočjo solidarnosti boste na umljivih prirodnih temeljih organizirali novo družbo, kateri je buržujska ideologija bleda slika — senca.
Tega dne se boste pokorili le vaši usodi.
Rumuni, Bolgari, Jugoslovani, Macedonci in Grki, vaša naloga je v tem trenutku jako težka. Vaša usoda je najtemnejša v velikem boju, ki ga bojujejo avantgarde, boj, ki še danes ni popolen boj za osvobojenje, katero hočemo solidarno ustvariti. To osvobojenje se mora razširiti preko vseh starih plemenskih bojnih poljan. Uničiti moramo za vselej barbarsko izkoriščanje.
Mi slutimo bodočnost. Toda med tem se preliva vaša kri, in vsaki dan zvemo z■ žalostjo v srcu za novi davek, ki ga vedno znova žrtvujete na oltar razrednega boja.
Vaši gigantski napori niso brezplodni. Ti napori so za vas sijajen vzgled, vaš odpor, vaša neomajenost je podobna mučeništvu in z žrtvami, ki jih doprinesete, budite našo nado in jačite našo akcijo.
Prišel sem k vam, da iščem grobov, da štejem mrtvece. Spoznal sem, v čem obstoji naša velika naloga. Ko sem govoril o vas francoskemu proletariatu in proletariatu centralne Evrope, ko sem jim sporočil vaše prijateljstvo in zaupanje, in ko sem jim opisal vaše trpljenje, sem začutil, kako postaja pojem narodov vedno jasnejši v njegovi lastni moči in v zvršeni paroli:
Bratstvo balkanskih narodov.
Henrik Barbusse
Pariš.
Sodrugi! Nabirajte za žrtve reakcije!
Osvobodilna vojna na Kitajskem.
Desetletja že tlači pest imperialističnih sil kitajsko ljudstvo; pred meseci pa je vstalo proti temu pritisku delavstvo in kmetje. l'o gibanje vedno bolj narašča; vodi ga koumentangnva stranka in mnogoštevilni intelektualci. Vedno bolj narašča število mas, ki se zbirajo okrog zastave, dvignjene za nacionalno in socialno osvoboditev Kitajske. Glavni boj se vrši proti suženjstvu, s katerim so velesile Amerika, Anglija, Japonska zasužnjile Kitajsko. Po vsej kitajski republiki se razlegajo Klici: „Proč s krivičnimi pogodbamiI Proč s suženjstvom! Zahtevajmo popolno samostojnost!" Imperialistične sile so poizkušale zopet ukle-niti tega probujajočega se velikana, s tem, da so sklicale carinsko konferenco in naredile ničvreden kompromis; istočasno pa žrtvujejo milijone dolarjev za podpore belogardističnih generalov in plačanih armad proti ljudskemu gibanju. Toda vedno v večjem številu se pridružujejo ljudskemu gibanju delavci in kmetje in otresajo s sebe jarem belogardističnih imperialističnih generalov. Pred nedavnim časom je bil eksponent belogardističnih čet Tčangsolin popolnoma poražen. Tčangsolin je reakcionaren buržuj in je orodje v rokah japonske buržuazije. .
Najbolj napreduje delavsko gibanje na jugu države, v provinciji Kvvantung, Glavno mesto je Kanton, cela provinca šteje 40 milijovov prebivalcev. Že več mesecev vlada v Kantonu ljudska vlada, sestavljena iz ljudskih zastopnikov in članov „nacio'nalno revolucionarne ljudske stranke", ki jo je ustanovil umrli revolucionarni voditelj Sun Yat Sen. Kantonska vlada se opira na revolucionarno krilo koumentangove strank« in je s sovjetsko Unijo v prijateljskih od-nošajih.
Kantonska vlada si prizadeva za obrambo pred imperialisti izboljšati svojo delavsko kmečko armado in jo boljše oborožiti; obenem je ustanovila kurze, v katerih se vojaki in kmetje politično izobražujejo.
Pred kratkim so profesorji v Pekingu izdali poziv na prijatelje kitajskega naroda in na vse intelektualce sveta s prošnjo, naj pomagajo Kitajski v njenem težkem osvobodilnem boju. Razglas je končal z besedami:
„Mi zaupamo v vas, delavne mase zapada in verujemo, da proglasite naš boj tudi za vaš boj. Prepričani smo, da ne bodo pustile delavske mase zapada svojim imperialističnim vladam predrzno izropanje Kitajske, plenjenja naše dežele in našega naroda. Mi, ki vam pošiljamo ta poziv z bratskimi pozdravi v imenu bojujočega se kitajskega naroda, trdno zaupamo na vašo aktivno solidarnost z nami. Trdno smo prepričani, da se ne bo noben intelektualec, noben kmet in delavec zapada obotavljal podpirati kitajskega naroda pri njegovem težkem boju proti imperializmu. Proč s krivičnimi pogodbami 1 Proč z ropanjem in suženjstvom! Popolna samostojnost za Kitajsko! Dol z imperializmom!"
Živela zveza tlačenih narovod zapada s tlačenimi narodi vzhoda!
Da bi ta pretresljivi klic slišali vsi dni, katerim je namenjen, in da bi po njem delali!
Internacionalni fašizem.
Svetovna kriza kapitalizma, ki je očitna v nabavni onemoglosti širokih plasti kupovalcev in v omejevanju produkcije, je vedno ostrejša in ta poostritev krize je nova gonilna sila nastopajočega fašizma. Poskušali so obnoviti Evropo s skopuškimi posojili ameriškega kapitala. Delavske množice morajo dvigniti proizvodnost; to pomeni, da pade delavčevo življenje na isto stopnjo kakor v kolonijah in da tako nosi vsa bremena kapitalističnih držav. Pod takimi pogoji je položaj vedno bolj kritičen in daje socialno podlago fašizmu. Kapitalisti spoznavajo, da stari, parlamentarno-de-mokratični način vladanja ne more prikleniti velikih množic v tabor buržuazije.
Delavstvo odhaja, postaja zavedno. Marksistični delavski pokret priteguje množice v svoj revolucionaren tabor, kamor jih vede spoznanje, da je tudi sedanja kriza naravna posledica kapitalističnega gospodarstva, ki io je mogoče premagati le z uv dbo socializma in sicer tako, da prevzame delavski razred oblast nad produkcijskimi sredstvi.
Osleparjene in izropane plasti delavstva bi obrnile gospodi hrbet, če ne bi v kritičnem hipu — na višku go-spodarsko-politične krize — zapela »ča-robna palčka", katero roka vodilne buržuazije vihti kot „čarobno palčko fašizma".
Kaj je fašizem? — To je le navidez revolucionarno gibanje. Je brez gospodarskega temelja in ne more odpraviti kriz, ker ne more nadomestiti toli zasramovanega „kapitalizma" in »špeku-lantstva" z nobenim gospodarskim sistemom. Zato samo krepi že obstoječi sistem in ga brani pred končnim napadom socialne revolucije.
Fašizem ima v vsaki deželi drugačno obleko in zelo različne tradicije. Vendar ima nekaj bistvenega, kar označa fašizem sploh.
Prvi njegov znak je malomeščanski izvor. Marksistično delavsko gibanje je preizkušeno na razredni podlagi, v razrednih bojih in po vodilnem pomenu industrijskega proletariata v piodukciji. Podobno bi lahko primerjali fašizem v razmerju z malomeščanstvom. Trustin kapital je spravil pod svoj monopol vso trgovino, ter tako pritisnil in izropal malega meščana, da si ta želi nazaj v dobo proste konkurence brez monopola, nazaj v pokopano »stoletje malega m«ža". Malomeščan rebelira za povratek »pravičnosti" in ne vidi, da je tista doba v kapitalizmu minila že sredi preteklega stoletja, on še ne razume, da sodobne krize ne more rešiti z obujanjem mrtve preteklosti, temveč le z uvedbo višjega gospodarskega reda. Malomeščan kolne ropajoči trust-kapitalizem, koprni v svet malega podjetnika in hoče pričarati »pravičnost". To pa naj uresničijo „novi možje" oziroma »pravični diktator".
Temu sledi drugi znak internacionalnega fašizma: ovinek do diktature.
Parlament, Ki z volilnimi zmagami raznih strank ni nič izboljšal usode množic, Je izguoil kredit. Pokazal se je kot stroj za izgladovanje ljudstva, kot patentiran aparat roparskih vojn trust-nega kapitalizma. Človek delavec je instinktivno občutil, da ne obvarje svojih interesov z volilnim glasom, ampak le s krepkim pokretom mas.
Razpoloženje proti parlamentarizmu je v jedru zdravo, a velekapital ga je izkoristil in pod zastavo malomeščanske revolte pognal malomeščana, polzaved-nega delavca in Kmeta v boj za fašistično diktaturo kot edino rešiteljico. Množica pričakuje, da bo fašizem ukrotil dobičkaželjne kapitalistične volkove in branil male ljudi. Ta »nežna" diktatura pa postaja neposreden instrument vele-kapitalističmh mogotcev, ki zdaj brez ovirajočega parlamenta tlači in razbija pravo revolucionarno gibanje — katero vodi marksistična organizacija delavskega razreda.
Zato uživa »revolucionarni fašizem" v času kriz tako podporo in skrbnost velekapitala. Ko je bila spomladi 1. 1925 razkrita zveza fašistične vlade z morilci Matteottia in je odkritju sledil poleg političnih protestov proti morilski vladi — padec lire, tedaj so ameriški kapitalisti rešili Italijo s posojilom.. Tako je dolarska povodenj rešila kapitalistično barko.
V	»staroustavni Angliji" pripravlja buržuazija velikanski pokret fašizma, ki naj zadavi spomladi boj angleških delavcev. V Franciji se v ta namen pripravljajo gospodje Taittinger, Valois in katoliški general Castelnau, ki imajo trdno organizirano malomeščanstvo. Od umora do velikopoteznega ponarejanja bankovcev je tem »predborcem pravičnosti" vsako sredstvo pripravno. Kod gre ta rešilni pohod nam pričajo pogorišča delavskih domov, ječe in grobovi umorjenih naših sodrugov.
L. Gibarti.
Vojna.
„Sinovi, domovina zove,
»veta dolžnost braniti j« domove,“ v barvah narodnih letaki
beieda le je za kalina, ki oni ao jo vstvarili, da bi ljudi prevarali.
Svet, .. milijone ljudi vkovali bo v spone, izžemajo iz njih denar, oni sveta so gospodar.
Popuščajo niti za las, kljub temu prišel čas svobode bo za nas.
V	nas toliko moči, da vaša kos ji ni.
Zato na pot, osvobodimo ljudski rod.
Jugovič Vlado.
Zakonitost in nezakonitost.
Neštevilo imamo dokazov, da je beseda »legalnost" (zakonitost) eno izmed tolikih mašil, s katerimi se polnijo slovarji; da ne predstvalja nič stvarnega razun stare, obrabljene pasti, ki ne vabi več nobenega, niti še tako naivnega človeka, da bi se dal vjeti.
Legalnost (zakonitost) gre roko v roko s svojo sestro — »pravico", drugim podobnim nestvorom. Pravzaprav ne greste roko v roki, ampak ste skupaj zraščeni.
Torej nestvor.— sijamski dvojčki, ki ju je porodila meščanska družba.
Njihova mati ju je nekoliko časa uporabljala za to, da jih je kazala publiki in da je s takimi predstavami, poleg drugih, skušala uveriti ljudstvo, da je vse prav in dobro. Skušala je dati razumeti, da je legalnost (zakonitost) povsem normalen stvor in da je tudi ona, meščanska družba, popolnoma normalna.
Legalnost se je vedno uporabljalo, kadar se je hotelo prikriti kako lumparijo, kadar so hoteli z lahkoto, brez posebnih težav odreti na meh sočloveka.
Kadar se je ta pritoževal, se mu je kratkomalo pokazala legalnost: le k njej se zateči, ona ti zna pomagati ako se ti godi kaka krivica. Le nikar ne s poti legalnosti, ker to bi bilo protinarodno, protiversko, bogokletno, nemoralno.
Nekoliko časa je že šlo. Dobršen del ljudi je verovalo še v legalnost. Imela je svoje zagovornike, svoje svečenike. In v vrste teh je pristopilo tudi precejšnje število rdeče pobarvanih. To so bili socialisti-reformisti. Učili so, da si je treba vsako stvar priboriti potom zakonitosti, parlamenta itd.
Vsaka stvar do gotovega časa. Ker čas spreminja marsikatero stvar, ker polagoma uničuje staro in poraja novo. Uničuje pa posebno to, kar je protinaravnega. In tako je čas tudi pričel rušiti tempelj legalnosti in zadaja smrtne udarce nestvoru.
Buržuazija prispeva tudi sama rušiti ta tempelj in ubija sijamski hčerki, legalnost in pravico. Uoija ju radi tega, ker ji nista več potrebni, ker se mora posluževati drugega sredstva, da se vzdrži pri življenju.
In zaman se mučijo meščanski kirurgi in zdravniki, da bi podaljšali življenje nestvoru — legalnosti.
Pravzaprav se je meščanska družba posluževala vedno drugega sredstva, kadar je hotela doseči svoj namen. Poslaževala se je in se poslužuje — sile.
Kdaj smo videli, da bi se posluževala buržuazija v dosego svojih ciljev drugega sredstva kakor sile? NikdarI Ne more se posluževati drugega sredstva, ker je njen obstoj, obstoj vladajočega razreda odvisen od moči.
Saj nam zgodovinske beležke najjasnejše govorijo, da je rešitev vsakega spornega vprašanja problem moči in nikakor ne legalnosti.
Meščanstvo samo je prišlo na vladajoče mesto potom sile. Kapitalisti ene gospodarske enote zavladajo s silo tržišča. S silo se oklepajo ljudstva v kolonijah, da morajo služiti zavojeva-telju.
Kljub neštevilnim dokazom o neob-hodnosti uporabe sile, ne zamujajo-me-ščanski predstavniki in zagovorniki sploh nobene prilike, da ne bi obsojali sile, ki je neobhodno potrebna tedaj, kadar hoče delavski razred izpremeniti svoj položaj.
Delavstvo pa je razumelo in razumeva vsak dan bolj in bolj, da je legalnost le slepilo, le pesek v oči. Da se skuša z njo odvrniti ljudstvo od odločilnih dejanj, od uporabe sile, ustvar-jajoče, oživljajoče sile, vse tiste, ki so najbolj izkoriščani.
Nam se govori, da so naša početja protizakonita, barbarska. Zakaj pa ni buržuazije te ali druge narodnosti nikdar dala vzgleda, da je treba iti po poti legalnosti ?
Ravno te dni sem čital v nekem meščanskem listu beležke o italijanskem iredentističnem gibanju pod bivšim avstrijskim režimom.
Zanimivo je, kako se citirajo dokumenti tedanjih policijskih in sodnih oblasti, o katerih (dokumentih) seomenja, da so verni opis tedanjega političnega ozračja.
Pripoveduje se, kako so obstajala tajna iredentistična društva, katerih cilj je bilo nasilno odtrganje „neodrešenih dežel od Avstrije. Nadalje, kako da so se v teroristične namene metale bombe itd.
Iz vsega pripovedovanja se zrcali poveličevanje nasilstva, ki je sploh glavni predmet vse narodne frazeologije vseh buržuazij.
Smotra, to je odtrganje „neodre-šenih“ dežel od Avstrije, sicer ni dosegla italijanska buržuazija potom zarotniškega snovanja, ampak vsled vojnih zapletljajev. Vendar nam je iredentistično gibanje z vsemi zarotami itd. dokaz, kako se vse buržuazije požvižgajo na vso legalnost in kako priporočajo ilegalnost, nasilje le tedaj, kadar se gre za „rešiti kak narod" (čitaj: osamosvojitev gotove kapitalistične skupine, privilegij za izkoriščanje tega ali onega delovnega ljudstva).
Zaman se bo pripovedovalo delavstvu o legalnosti, ko vidi vsepovsod, okrog sebe ilegalnost. Posebno v sedanjem momentu, ko buržuazija krši tiste zakona, ki jih je sama postavila.
Mednarodni proletariat, ta veliki mučenik, ta veliki, resnični neodrešeni narod, se zaveda svojega položaja in krši postavo, ki jo je skovala buržuazija. Postavo, ki prepoveduje izkoriščanemu uživati sadove svojega lastnega dela, ki mu prepoveduje se svobodno kretati in vladati samega sebe. On ruši to postavo, to žično ograjo, s katero je mislila buržuazija, da si bo za večno osigurala svoj obstoj.
Legalnost, pravica, demokracija itd., vse to so mrtve besede, stara šara, ki spada v arhiv. Pravzaprav jih je spravila v arhiv buržuazija sama.
In mi naj bi spoštovali te preperele malike? Mi naj bi se klanjali legalnosti? Mi naj bi se pustili izkoriščati, tlačiti in pobijati?!
K vprašanju strate-gike in taktike.
Proletariat ima v boju za svoj obstanek in za svoje osvobojenje v svojih rokah dragocen duševni zaklad, ki tvori v prvi vrsti idejno podlago temu rije-govemu boju in mu daje na drugi strani ključ za natančno razumevanje vseh zgodovinskih, socialnih, političnih in kulturnih pojavov — marksistično zgodovinsko naziranje, ustvarjeno na filozofični podlagi Heglove dialektike, darvvinizma, materialističnega relativizma in determinizma. Revolucionarni proletariat, ki s' je po vseh teoretičnih zmotah socialne demokracije zopet prisvojil marksistično metodo, ima v vseh svojih pojavih in v vseh svojih praktičnih akcijah vsled tega ono sigurnost in jasnost pred seboj, ki so jo doslej vsa gibanja pogrešala. Revolucionarne proletarske stranke si moraj svojo ideologijo šele izčistiti in doslej je žal prečesto teoretična nesigurnost vplivala uničujoče na praktične akcije. Na Ruskem pa smo imeli pojav, ki je bil globoko različen z zapadnoevropskim. Marksizem s svojo jasnostjo in preciznostjo je prevladoval v delavskem gibanju od svojega začetka pa do dandanes. Ruski kapitalizem, ki je v svojem razvoju daleč zaostal za zapadnoevropskim, ni več utegnil razviti modernega monopolističnega gospodarstva in tako prihranil delavskemu razredu svojo iluzionistično socialdemokratsko fazo, ki gre vsporedno z modernim razvojem kapitalističnega gospodarstva. Objektivnih predpogojev za proletarsko revolucijo v Rusiji ni ustvarila toliko kriza ruskega kapitalizma, kakor kriza zapadnoevropskega, ki je s svojo uničevalnostjo tako razorala tamošnji gospodarski in politični red. Ruska komunistična stranka s svojo precizno izdelano in izpopolnjeno marksistično teoretično podlago je bila ;gotovo kos
na hiši vsaki; na ulicah navdušenje za veliko gorje, ki tlači ves človeški rod, dobrota vseh dobrot kapitalistov je — vojna, ko polna vsaka je kasarna od vseh strani mobiliziranih ljudi.
Mnogo izmed njih globoko je zamišljenih, pustili ženo so doma, nihče ne zna ali še kdaj? . . .
Ali še kdaj se vrnejo v domači kraj, ne bodo preje li mrliči, sirote pa njih otročiči, ki najnedolžnejša so stvar.
To njim, ki terjajo možje, ni mar, njih prva briga je denar.
Denar, denar! za njega v boj ljudi poslali so nebroj, je vsakemu kapitalist že preje dal mrtvaški list, ga tiral v fronto je nato neusmiljeno.
Lenar, denar . . . kaj njim je mar, če ljudje v ranah na bojnih vmirajo poljanah; profite delajo doma, ko ljudski gost je lakota, njih žepi glavna so jim stvar in za denar
v tovarnah delajo kanone, morijo ž njimi milijone ljudi nedolžnih na bojiščih; oni na raznih zabaviščih nemoteno se vesele, ko radi njih vsi trpe.
Ljudje vprašujejo v skrbeh, za kakšen greh vsa ta pokora,
da zlo trpeti vsakdo mora? . . .
Kraljuje na bojišču smrt, v oči ji gleda oče strt, na ženo misli, ki doma ostala z deco bo sama.
Kapitalist se veseli, ko tarejo ljudi skrbi, je živ še oče ali sin? ki tirali so ga v pogin, ali je umrl daleč tam, ločen od svojcev — sam?
Ko človek vsak gorje trpi, odpirajo se mu oči, vprašuje se: Kdo kriv gorja, kar ljudski rod prestati mora vsepovsod ?“
Ko kapital je gospodar, mu veren sluga je žangar, na svetu lepa je postava, naj proletarec v temi tava; zato že v šolah z „domovino“ ubijajo našo mladino in polnije strupeno mero z „edinozveličavno“ vero.
Ljudje, nasičeni s krivico, spoznavajo čimbolj .resnico, da ni pravica; da le peščica, ki zla je kriva, ne dela nič, pač pa uživa.
Spozna trpin, da domovina
Kaj sedaj?
(Poglavje iz brošurice, ki jo pripravljamo.)
Danes imamo v Sloveniji poleg žoltih organizacij edinole strokovne organizacije ZDSZ (Strokovne komisije), ki priznavajo razredni boj. V nje so pristopili tudi naši najzavednejši sodrugi, ki tvorijo v njih opozicijo. Vodstvo posameznih strokovnih zvez in Strokovna komisija se namreč po zaslugi kapitulacijske politike Štuklja, Sedeja in Makuca nahaja v rokah socialpatriotov in strokovne birokracije, deloma pa tudi oportunističnih delavskih elementov.
Strokovna politika se vodi torej v znamenju reformizma, deloma pa v znamenju politične nevtralnosti in novih oportunističnih teorij, kar se zlasti pojavlja pri železničarski strokovni organizaciji.
Ali naj radi tega naši sodrugi (opozicija) zapustijo in izstopijo iz strokovnih organizacij? Ali naj dopustimo radi kapitulacijskega strokovnega zedinjenja, da imajo socialpatriotje še nadalje v rokah strokovne organizacije in da še nadalje vršijo izdajstvo nad proletariatom?
Ne I Mi moramo storiti strokovne organizacije za bojevno orožje proletarskih mas, ki bodo resnično branile vsakdanje interese delavstva in ki bodo vezale te boje s ciljem, zrušiti hegemonijo srbske buržuazije in kapitalistični sistem sploh. Mi moramo strokovno enotnost izpreme-
niti v mogočen vzvod zbiranja proletarskih sil za bodoče revolucionarne akcije.
Če hočemo to storiti, potem moramo odstraniti reformistično politiko, ki izpreminja strokovne organizacije v pohlevno in miloščinsko društvo, pripravljeno na „sporazum“ radi „nemoči, neorganiziranosti in nezavednosti" delavskih množic. Potem moramo odstraniti strokovno birokracijo kot nosilko te reformistične politike in osvoboditi delavske elemente in delavske stro-kovničarje oportunističnih napak.
Zato pa moramo ostati v strokovnih organizacijah, da vršimo v njih naše delo, ki bi ga zunaj organizacij ne mogli.
Mi ostanemo v strokovnih organizacijah!
Tako je in mora biti stališče revolucionarnega delavstva, ki kljub kapitulaciji in goljufivemu strokovnemu zedinjenju v Sloveniji jasno dokazuje svojo odločnost za strokovno enotnost.
Brez delavskih mas seveda.enotne strokovne organizacije nimajo nikake moči. Le organiziranost in enotnost delavskih množic po obratih je porok uspehom. Zato je stališče in naloga opozicije v ZDSZ:
Organizirati in združiti množice v strokovnih organizacijah.
Brez množic je razredni boj prazna beseda. Brez organiziranih množic so akcije in uspehi strokovnih organizacij in proletarske stranke nemogoči. To je prav.
Drugo: Brez množic je zrevolucioniranje strokovnih organizacij in odstranitev reformistične strokovne birokracije in vodstva nemogoča. Oportunistična strokovna politika in reformizem morata biti premagana v množicah. Apelirajmo na množice!
Tretje: Brez delavskih množic je nemogoče doseči resnično in popolno zedinjenje v Jugoslaviji, ki nam je cilj, brez katerega je nemogoče generalizirati akcije in v celi Jugoslavi upostaviti enotno proletarsko fronto.
Brez množic sploh ni mogoče voditi bojev proti imperializmu in izkoriščanju, temveč samo politiko pohlevnosti in miloščin v danih pogojih.
V	interesu reformizma in 'amsterdamskega strokovnega vodstva je, seveda, da ostanejo množice neorganizirane in da ne vstopijo v strokovne organizacije. Kajti edino delavske množice za-morejo prekrižati račune in izdajstva reformističnih voditeljev. Dokler teh množic ni v strokovnih organizacijah, lahko strokovna birokracija vrši svojo izdajalsko delo.
Zategadelj zmerjajo^ kristanovci in najnovejši likvidatorski socialisti Štukelj, Sedej in Makuc delavsko mnočico, da je nezavedna, indiferentna in oportunistična in da se noče boriti. In ako se gospodom pove, da ne delajo in da ne spravijo nobene akcije v tek, tedaj se izgovarjajo, množica, je trudna, nezavedna, oportunistična, ne-bojevna, mi pa sami ne moremo.
(Dalje prihodnjič.)
položaju, kajti razumela je do dna analizirati potek dogodkov in si je iz te analize natančno ustvarila sintetičen načrt, po katerem si je stavljala neposredne točke z ozirom na končni cilj jasno pred oči. V tem je tičala njena moč in iz tega je sledila njena zmaga.
V	zapadni Evropi vidimo, da si morajo revolucionarne proletarske stranke šele prisvojiti teoretično podlago. Povsod se niti ne razumeva njene nujnosti in potrebe. Današnja perioda ka-pitalistišne reakcije nam nudi priliko, da spoznamo to potrebo in da se ravno danes duševno pripravimo na oni jutri, ko bomo zopet poklicani, da stopimo na čelo ofenzive delavskega razreda. Reakcija mora razčistiti do dna našo ideologijo, pregnati iz nje še vse, kar je ostalo socialdemokratičnega, dati mora povod, da si ustvarimo predvsem trdno teoretično podlago, iz katere bomo pozneje zajemali kriterjev za naše praktične akcije. Ako se to ne stori, bomo morali konstatirati, da je šla vsa ta težka perioda mimo nas, ne da bi se iz nje kaj naučili. Danes je revolucionarna proletarska stranka elita iz elite delavskega razreda, obsega torej naj-inteligentnejši del njegov, ima torej možnost, da si ustvari svoj sistem, ki naj jo vodi v njenih poznejših akcijah, ako noče pripraviti delavskemu razredu novih porazov. Naša parola bi morala danes biti Leninove besede: Učiti se! In zopet učiti sel. . .
Prevedel sem tu sledeči članek so-druga Stalina, ki podaja nazorno marksistično dialektiko, iz katerega, mislim, da se bodo tudi naši sodrugi mnogo naučili. Avtor pripominja k članku, da naj se ne smatra tega osnutka kot njegovo originalnost, ampak le izbrano in šematično ponazoritev temeljnih načel sodruga Lenina.
*
1. Dve strani delavskega gibanja.
Politična strategija, kakor tudi taktika se bavi z delavskim gibanjem. A delavsko gibanje obstaja samb iz dveh sestavnih delov, iz objektivnega ali elementarnega in iz subjektivnega ali zavestnega dela. Objektivni, elementarni sestavni del je ona skupina pojavov, ki se vrstijo neodvisno od zavestne in uravnajoče volje proletariata. Gospodarski razvoj dežele, razvoj kapitalizma, razpad stare sile, elementarno gibanje proletariata in obkrožujočih ga razredov, razredni boj itd. — vse to so pojavi, katerih razvoj ne zavisi od volje proletariata. To je objektivna stran gibanja. Strategija nima ničesar opraviti s temi procesi, ker jih ne more ne ustvarjati, ne izpreminjati. Ona lahko s temi procesi le računa in jih napravi za izhodišče. To polje spada k študiju marksizma in marksističnega programa.
A gibanje ima tudi svojo subjektivno, zavestno stran. Subjektivna stran gibanja je zrcaljenje elementarnih procesov v glavah delavcev, je zavestno in metodično gibanje v svrho dosege gotovih ciljev. Ta stran gibanja stoji, kar nas posebno zanima, v nasprotju do njega objektivne strani, v polni meri pod uravnavajočim vplivom strategije in taktike. Ako strategija ni v stanu izpremeniti karkoli v toku objektivnih procesov gibanja, je tu, na polju subjektivne, zavestne strani gibanja delokrog strategije širok in raznovrsten, ker more strategija gibanja pospešiti ali zavleči, dati mu najkrajšo ali pa težjo pot, polno žrtev, to pa po popolnosti ali pomanjkljivosti strategije same.
Gibanje pospešiti ali zavlačevati, olajšati ali otežkočiti — to je polje, so meje uveljavljanja politične strategije in taktike.
2. Teorija in program marksizma.
Strategiji sami pa ne stoji nasproti študij objektivnih procesov gibanja. Nič manj ni primorana poznati jih in jih pravilno jemati v poštev, ako noče pripustiti najtežjih napak v vodstvu gibanja v študiju objektivnih procesov gibanja se bavi v prvi vrsti teorija marksizma, potem pa program marksizma. Vsled tega se mora strategija opirati popolnoma na dane teorije in programe marksizma.
Marksistična teorija prihaja na podlagi študije objektivnih procesov kapitalizma procesa njegovega razvoja in odmiranja do zaključka, da je neizogiben padec buržuazije in zavoljevanje oblasti
po proletariatu, likvidacija kapitalizma po socializmu.
Proletarska strategija more biti imenovana marksistična le v slučaju, ako ima za podlago ta glavni zaključek marksistične teorije.
Program marksizma, ki izhaja iz danih teorij, določa cilje proletarskega gibanja, ki so v programnih točkah znanstveno formulirani. Program more veljati za celo periodo kapitalističnega razvoja, imajo pred očmi padec kapitalizma in organizacijo socialistične produkcije, ali pa le za določeno fazo v razvoju kapitalizma, n. pr. za uničenje ostankov fevdalno-absolutističnega reda in ustvaritev predpogojev za prosti razvoj kapitalizma. Skladno s tem more obstajati ta program iz dveh delov: iz maksimalnega in minimalnega. Umevno mora biti strategija, ki izhaja iz minimalnega dela programa različna od strategije, ki sloni na maksimalnem delu; marksistična pa se more imenovati strategija le v slučaju, ako stoji eden delokrog pod vplivom in vodstvom ciljev gibanja, formuliranih v programu marksizma.
3.	Zgodovinski prevrati in strate-gični načrti.
Strankina .strategika ni ničesar stalnega, enkrat za vselej določenega. Iz-preminja se s historičnimi prevrati, s historičnimi gibanji. Te spremembe prihajajo do izraza v tem, da se izdela za vsak zgodovinski prevrat posamezno, samostojen, odgovarjajo, u strategičen načrt, ki velja za celo periodo od enega do drugega prevra a. Strategični načrt vsebuje določitev smeri glavnega udarca revolucionarnih sil in slično odgovarjajoče razdelitve milijonskih množic na socialni fronti. Samo ob sebi umevno, da ne more veljati strategični načrt, ki je namenjen eni zgodovinski periodi in ima svoje posebnosti, za drugo zgodovinsko periodo, ki se odlikuje popolnoma po drugačnih lastnostih. Vsakemu historičnemu prevratu odgovarja zanj potreben in njegovim nalogam primeren strategični načrt.
Isto velja v vojevanju. Strategični načrt, ki je bil izdelan za Kolčakovo vojno, ni mogel veljati za vojno proti Denikinu, ki je zahtevala popolnoma drugačen strategični načrt, kateri zopet ni mogel veljati, recimo za poljsko vojno
1.	1920, ko je morala i smer glavnega sunka, i shema porazdelitve vojaških glavnih sil, v vseh treh slučajih biti drugačna.
Posvečena nesrečnemu kadetu, ki sem ga srečal v njegovem raztrganem življenju — kakor vsem tistim, ki so jih caristični generali šiloma odvlekli iz Rusije, da bi jim ubili domovino in ljubezen do nje.
Baraka je bila vsa zakajena. Kadili so kot Turki. Še svojih obrazov niso razločevali. Pri vratih na starem zaboju, stola so imeli samo dva, je posedal Pjotr in vlekel iz mornarskega čibuka, kolikor se je dalo. Saša, star mornar, je vlekel dim iz cigare, Vanja, bivši kadet, pa se je premetaval po postelji, ki je bila iz zabojev in slame, pokrite z vojaško odejo, ter pušil cigareto za cigareto.
Govorili niso. Samo včasih je kateri vzdihnil, a še ta vzdih je bil pritajen, samemu sebi namenjem. Že tri dni so se tako premetavali iz kota v kot in niso mogli najti miru. Odnekod se je pojavil človek in raztrgal, do konca raztrgal njih življenja. V gostilni so bili, pa je stopil, razcapan, umazan in oduren, z neprijaznim obrazom k njim ter jih nahrulil: „Lenuhi! Kaj delate tukaj? Domov pojdite, da boste pomagali 1“ Njih trpeča srca so pri teh neprijaznih besedah zakrvavela od bolesti. Poskočili so, hoteli so udariti po njem, pa se je že izvilo eno samo vprašanje: Kako? Odkod? Ali si prišel od tam? ... Niso upali s pravim imenom na dan. In raz-trganec se je zasmejal veselo: „Od tam I Od tam!“
Vanja je skočil k njemu: „Kako je?“
In zopet se je zasmejal divje, da se je glas razbijal ob starih stenah. „Vstajal Raste 1 Krepi sel In vsi delajo, vi pa ste lenuhi, ki se raje brez dela potepate okrog in kradete drugim kruha."
Vanja ga je zgrabil za roko. Raz-
trganec je začutil drhtenje njegovega telesa.
»Povej! Ne muči nas! Ali ni res, kar ji nalagajo tujci vsaki dan? Ali ni mogoče vse to laž, s čimer nas pitajo? Ali ni vse samo krinka, da ubijejo našo ljubezen do nje?“ Tako je bruhal, raz-trganec pa jih je premeril od pete do glave, da je izsesal njih misli. Potem mu je bilo skoro žal, zakaj spoznal je, da se je zmotil in jim napravil krivico.
V	njih očeh je videl hrepenenje in ljubezen in trpljenje. Zato ni vedel, kako bi odgovoril, da bi jih ne ranil še bolj. Samo zavzdihnil je globoko, za trenotek razprostrl roke, ki so silile iz zaduhlega gostilniškega ozračja nekam daleč, daleč. Tje* kjer je nekoč bil, še nedavno v resnici bil, a se mu je v tej tesni okolici zazdelo, kakor da so bile vse samo sanje. Strašne, divje, lepe.
Ko je brezbeseden odšel, jim je natakarica povedala, da je prišel pred kratkim iz Rusije, da se je med njegovo odsotnostjo, bil je najprej vojni ujetnik, potem osvobojen po revoluciji, žena poročila drugim. Kakor stekel, ranjen pes se sedaj potiče okrog, brez pokoja in pravijo, da tihotapi.
Ko so šli tisti večer domov, so slišali iz teme pesem, rodno pesem svoje zemlje, ki jo je pel človek, kateremu so se izneverili domači in dom. Človek, domačin, ki je bil kakor tujec med domačimi. In njih duše so raztrgane vzpla-vale v temno noč . . .
2.
Ko je izbruhnila revolucija, so bili ravno na morju. Kadetski korpus, v katerem se je šolal Vanja, takrat sedemnajstletni edinec oficirske vdove Jeka-terine Ivanovne Tjapkinove, je bil prvič na odprtem morju, da se poizkusi v mo-rilnih spretnostih. Sredi noči, kadeti so morali poležavati na odprtem krovu, je nastala na ladji tajinstveno vrvenje. Kadet pa je kakor pes. Ako ni klican, se ne sme oglasiti, ako ni vprašan, ne sme govoriti. Šele v jutru, ko so zagledali, da plovejo pod angleško zastavo, ko so vendar na ruski ladji, so jim povedali, da je izbruhnfta revolucija in da gredo po pomoč v Anglijo. Koliko je bilo resnice na tem, še danes niso vedeli. Potikali so se pol leta po Angliji. Nihče jim ni dal napovedane pomoči. Še stradali so. Vesti iz Rusije so se menjavale, odpluli so iz Angleške. Častniki so jih navduševali, kakor je navada. Ko pa jih je sprejela ob ruski obali revolucionarna flotila, so komaj živi pobrisali v Carigrad. Zato, so dejali častniki, da bodo v Črnem morju podpirali kontrarevolucionarno gibanje. Od takrat so bili en dan tukaj, drugi dan tam. Večno stikanje. Onemoglost, malodušnost, u-mikanje, beg. Nikjer jih niso bili veseli, ker jih je bilo mnogo in vsi lačnih želodcev. Ko so se nekoč v Carigradu izkrcali, so jim Francozi ladjo odpeljali. Zato, so rekli, ker je car Franciji precej frankov dolžan. Zato so jim vzeli ladjo. Kadeti, mornarji in oficirji so se razkropili. Na tisoče se jih je razgnalo po Balkanu, zašli so v najskrajnejše njegove kotičke in Še dalje gor. Tako so se pritepli kadet Vanja, stotnik Petrovič in tri mornarji na severno mejo kraljevine SHS, da zavarujejo del njene meje pred tihotapci, verižniki agenti, vohunci in drugo tako golaznijo, ki jo našteva mi-nisterski dekret v zaščito države. Tako so postali shsgraničarji. Vso dolgo pot, od začetka do danes, pa jih je spremljal glas o umirajoči matjuški, ki je postala krvavišče za svoje sinove. Vsaj časniki in častniki so tako poročali. Kadet in prostak sta morala verjeti. Vanja in mornarji so pa — kar je protizakonito — dvomili o tem. Ker so hrepeneli, ljubili in trpeli. In po sedmih letih tujine, ko jim nikdo ni povedal ničesar lepega o njihovi domovini, ko so samo čitali in slišali psovke in pozive na boj zoper njo, se je priklatil človek, kakor da jim je bil poslan od matjuške, njim, trpečim, ničesar krivim sinovom, da jim ubije dvom in jih raztrga še bolj.
Vstaja! Raste! Krepi se! In vsi delajo ! Se trudijo I
Vanja, najmlajši, najnedolžnejši med njimi, je trpel največ. Čutil je strašne okove, v katere so ga oklenili in katere raztrgati se mu je zdelo tako težko. Vso silo mu je že izpila tujina in častniki s svojimi lažmi. Po večerih, kadar ni imel službe in ni mogel strpeti v tesni baraki, se je potepal po vasi in se zatekal
k dekletom. Tudi natakarica Mimica ga je sprejela v svoj objem, kakor precej drugih. Ugajal ji je njegov bledi, trpeči obraz z dolgimi kodri, ki so včasih padli na sanjave nemirne oči. Do smrti je bilo včasih dolgčas v tem kraju gostiln in večnega popivanja. Zaradi pozabljenja so se ljudje udajali uživanju in razvratu. To se pravi, gospodje vaščani. Kmetje in delavci so imeli dela vedno dovolj. Vanja je sanjal. Ni živel. Kakor da se je nakadil opijema, je taval med ljudmi. Vse se mu je zdelo megleno mptno in nekoč sredi noči se je začudilo dekle kodrastemu mladiču, ker se je zjokal v njenem objemu. Ničesar ni mogel odgovoriti, samo prsa so hropela, da se je dekle v strahu izvila iz objema žalostnih rok. Slabo so bili plačani. Vsi so imeli dolgove. Stotnik zaradi stalnega pijančevanja, ostali radi pičle plače. In če so se napili včasih in če so sprejeli kak dar od tihotapcev, kdo bi jim to zameril.
Stotnik je bil surov in je klel Rusijo. Zaradi tega mu je Vanja pri neki priliki vrgel psovko v obraz. Naj je slišal karkoli o matjuški, nikoli je ni preklinjal ne on, ne Pjotr, ne Šaša, ne Maksim. Skrivaj, s pritajeno bolestjo so hrepeneli nazaj, v brezsežno pusto, v brezkončno Volgo . . .
3.
Prvi je bil in stotnik je vstopil ob tej pozni uri, da jih izplača. Ves dan je popival, na večer se je vrnil. Zaklel je, po svoji navadi, ko v dimu ni mogel videti nikogar. Vendar so ob njegovem glasu po stari, caristični navadi poskočili vsi trije in mu želeli dober večer. Zaukazal je odpreti okna. Nato je dal denar Pjotru in Šaši. Maksim je stražil most. Vanjo pa je poklical na raport.
„Ne bo dolgo in odtegnili ti bodo od plače“, se je zakrohotal, ko mu je dajal denar in ga je Vanda začuden gledal. »Mimica je dejala, da bo kmalu treba plenic . . .“
Vanja je prebledel. Že dolgo ni bil pri njej. Vedel pa je, da so zahajali tudi drugi k njej. Tudi stotnik. „Zakaj pa ravno jaz?“ je vzkliknil nehote, stotnik pa se mefistovsko muzal.
„Ti, ti! Kdo drugiI Sama je dejala."
Vzkipelo je v njem, zagnal se je proti stotniku. Da ga ni zadržal Pjotr, bi ga udaril v obraz, v tista pijana, po vinu smrdeča usta. Takrat pa je odbilo deset.
»Izmenjava!“ Stotnik je zakričal. Pokorno je stopil kadet k svoji postelji, prepasal svoje telo s samokresom in bajonetom, vrgel puško na ramo, pozdravil in šel. Zunaj je bila temna noč. Deževalo je. Izmenjal je Maksima, ki je stražil most pred tihotapci.
4.
Poklical je natakarico in plačal.
»No, »kako živite?" Zamahnil je z roko.
»In vaša žena?“ Vsej vasi je bil v posmeh, ker ni imel toliko poguma, da bi nagnal pritepenca od žene, ženo pa pošteno premikastil, da bi si zapomnila drugič malo več zvestobe. Pa ni storil tega. Zato so dajali, da je tepec. Neumen. A on jih ni poslušal. Klatil se je sam zase okrog in tihotapil. Samo toliko, da je lahko živel. Včasih so ga slišali vinjenega, kako se je pogovarjal sam seboj.
»Pa ne po naše. Ni ga mogoče razumeti. Tako skoraj govori kakor graničarji." Mislili so na kadeta im mornarje.
Deževna noč mu je bila prav posebno všeč. Kakor da mu vodene kaplje hlade in izpirajo razgreto dušo. Ni hodil s povešeno glavo, po konci jo je nosil, v daljavo zasanjano. Čutil je, da doma ni več doma in zahotelo se mu je vsak trenutek vedno bolj nazaj. Gledal je daleč pred se v temno noč. Kakor da hoče na začrnelem horicontu zagledati svoj pravi dom. Tako je šel v te deževni noč brez cilja, s trepečim srcem-Tudi trpeči, celo žalostni ljudje pojo. Zato, da si pomirijo bolest, kakor si veseli s pesnijo razbrzdavajo radost. Zapel je. Tisto pesem je zapel, ki jo je slišal neštetokrat tam zgoraj in ki trga dušo in srce.
Kadet na straži je prisluhnil.
Volga, Volga, matj rodnaja —
Prisluhnil je, da ujame vse zvoke in da spozna glas. Spoznal ga je. Težak in trpeč in hrepeneče opojen se je zlival v deževno noč in kdor ga je slišal, ra-
zumel, občutil, je zadrhtel kakor struna, ki zazveni ob zvoku sorodnega glasu. Tako se vzbudilo sozvenenje v Vanjini duši. Vse, kar se je zgodilo od tistega trenutka, ko so radovedni povpraševali, zakaj plovejo pod angleško zastavo preko Anglije, Carigrada do danes, ko ga je obdolžila Mimica in opsoval stotnik, vse se je v tem trenutku nakopičilo v njem. Posamezni dogodki, lepi in strašni, so se kakor v filmu pojavljali pred njim. In spoznal je samega sebe, svoj trpeči obraz, v tem brezsrčnem, tujem ozračju, komaj Še živega, komaj dihajočega. Vsak trenutek mladosti, vsaka slika ga je tiščala tako, da mu je zapirala sapo. Ali res nikoli ne bo več videl matjuške, nikoli več plul po Volgi, nikoli več objemal svoje matere?
»Zakaj, ljudje, zakaj ste mi to storili ?“ — Oni pa je pel, pel kakor tuli ranjena zver. Kakor nož je rezala pesem vedno globlje v kadetovo srce in občutil je tesnost vojaške suknje. Odpel jo je. Pa ni pomagalo ničesar. Ker sukna ni bila tesna, prsi so bile tesne, pretesne za bolest, ki jo je neusmiljeno tiralo pesem vedno dalje. Bližala se je, vedno hujša, ostrejša. Klicala ga je nazaj tja gor, kjer je mati, kjer so bratje, kjer je Volga. Ali kakor da se mu obenem krohoče, je zaslišal od nekod, da je vse zastonj, da ni izhoda iz te teme, da nikoli več ne zadiše v svobodni, vstajajoči matjuški. To pa je bilo zaradi tega, ker je dvomil, ker so mu ubili vso vero v vrnitev. Stotnik je tam in še drugi, ki kolnejo, psujejo matjuško in jih z lažmi drže nazaj. Še braniti je ne sme pred klevetami, kako bi se vrnil k njej, on, nebogljeni kadet, z zapovedmi in zatiranjem izžeti pes.
O človek božji, bodi usmiljen z menoj 1 O pesem draga, domača, prizanesi 1 Zavzdihnil je v noč, prosil, da bi umolknili zvoki, da ne izsesajo zadnje kapljice krvi, da ne izpijejo bolestne duše. Raztrganec pa ga ni slišal in je pel dalje.
In pesem je v kadetu zdivjala. Zgrabil je za puško in ustrelil v temo. Ob poku je občutil najstrašnejša strast streljati, divjati, v krogle poslati vso tesnobo, raznesti sebe in vse, kar je okrog njega.
Pesem je prihajala* bližje. Zagnal se je čez most in repetiral vedno znova in streljal, streljal. Pesem je zblaznela v njem. Med potjo je izgubil kapo. Plavi kodri so v dežju mokri legli na čelo preko oči. Zaslišal je naenkrat glasove tisočerih grl, ki pojo eno samo pesem. Pesem, ki je hrepenenje, bolest, očitanje, trpljenje.
„Kaj je z menoj? Kaj je to tam v temi? Kdo so ti glasovi?" Zaslišal je glasove z druge strani. Zaletel se je preko mosta nazaj kakor da jih hoče ujeti. Puško je zagnal v stran in streljal s samokresom. V temi je zaslišal svoje ime.
„Molčite, glasovi, molčite, ne morite 1“ Tulil je, tekel in streljal. Naenkrat pa, kakor da bi odrezal, je zavladala tišina. Počilo je zadnjikrat, nato molk deževne noči. Kakor se je prej v hipu streljanje dvignilo, tako je nenadoma poleglo. Samo dež je pršil in od stražnice sem so se slišali govoreči glasovi.
Ko so padli prvi streli, so planili vsi trije, pijani stotnik in mornarji, po puškah.
„Tihotapci“, je vzkliknil Šaša in že so se plazili med grmičevjem proti reki. Stotnik je v pijani drznosti drvel naprej in klical Vanjo. Nihče se ni oglasil. Samo neko nerazločno tuljenje je prihajalo iz nasprotne obali.
V	istem trenutku pa so zagledali senco, ki je bežala preko mostu. Brez kape, samo v roki se je tu pa tam zaiskrilo in v temo je odmeval strel.
„Hahai Tihotapec!" Stotnik je nameril, ustrelil enkrat, dvakrat. Nato je bolestno zakričalo, s strašnim, izkričanim, hropečim glasom, da je stotnika iztrez-nilo. V tišini, ki je nastala potem, se je priplazil strah v njih srca in mornarji so bili nevoljni na stotnikovo streljanje. Tipali so po temi okrog in iskali z električno svetilko. Ob mostu so našli človeka z odpeto bluzo in srajco, z golimi, še neporaščenimi prsi, iz katerih je curljala kri.
Stotnik je okamenel.
„KadetI“
Odkrili so glave pred trpečim, izsesanim obrazom in se pokrižali. Ko so ga položili na posteljo, je padel stotnik
pred mrtvim truplom na kolena in zajokal, tako zajokal, kakor še ni jokal noben otrok. Drugi dan zjutraj so še našli sredi ceste mrtvo truplo raztrgan-čevo. Došla komisija je ugotovila, da ga je ustrelil kadet in da je kadeta u-strelil stotnik. Pomotoma. Samo to. Ničesar drugega ni ugotovila komisija.
Rako mori kapitalizem ^‘kitajske otroke. M
ma • .'.rrvv' 'im BSnU
^ Kitajska — dežela silnega obsega, ki presega po velikosti celo Evropo, z marljivim, delovnim ljudstvom, ki šteje 400 milijonov duš, in neizmernimi, naravnimi zakladi. Kako krasni izgledi, vabljive prilike za svetovni imperializem. Kaki neizmerni toki zlatega dobička se nudijo!
Zaradi tega toraj ni prav nič nenavadnega v tem, ako ponavlja kapitalizem na Kitajskem vse svoje zgodovinske zločine in grozodejstva, katera so bile značilna za njegov prvotni razvoj v Evropi. Strašne slike, polne grozote, katere je Friderik Engels opisoval v položaju angleškega delavstva. Vse te slike se dajo danes primerjati položaju, ki vlada na Kitajskem. Engels je jemal svoje slike iz istinitega življenja takratnih industrialnih sužnjev, ter vzbudil takrat zgražanje pri vseh čutečih ljudeh. Danes nam nudijo razmere med kitajskimi kolonialnimi sužnji isto sliko.
Kake razmere vladajo v kitajskih industrijah, ki so last evropskih imperialistov, nam pač najjasneje priča poročilo posebne komisije, ki je bila imenovana, da preišče in prouči otroško delo v mestu Shanghai in okolica. To poročilo je bilo ponatisnjeno v knjigi „China Almanac“ za leto 1925. Iz posebno značilnega predgovora je potrebno navesti sledeče vrste:
„Vprašanje ženskega in otroškega dela na Kitajskem je popolnoma različno od sličnih problemov zapadnih dežel. Plače družinskih Očetov so tukaj tako nizke, da je za obstoj družine neobhodno potrebno, da si poiščejo zaslužka tudi vsi drugi člani iste in to kakor hitro je mogoče. Povprečna plača odraslih oseb je znana po vseh delih države kot nezadostna. O tem nimamo nikakega znanstvenega pregleda, toda nepobitno je dejstvo, da so potrebne plače žensk in otrok za omogočitev golega, bednega življenja družine.
Kapitalističnemu plačancu, kateri je pisal te besede kot predgovor poročilu, je izkoriščanje žensk in otrok po kapitalizmu nekaj popolnoma enostavnega in razumljivega. Ako ne zadostujejo plače mož, tedaj vprežite enostavno še žene in otroke. Na ta način se omogočava najsramnejše izkoriščanje teh revnih bitij. Tako postane „neob-hodna potreba" nekaj samoumevnega za kapitalista, ker mu prinaša ogromne dobičke.
K uvodu tega komisijskega poročila se opozarja predvsem na dejstvo, da se je izvršil v Shanghaju v zadnjih letih pač najsilnejši industrijski razvoj, ki nima primere v nobeni pokrajini kitajske države. Potem sledijo posamezna, splošna poročila o plačah, iz katerih se razvidi, da ne znaša plača navadnega delavca (kulija) v nobenem slučaju več kot 15 dol. na mesec. Riška-Kuliji zaslužijo pa komaj osem dolarjev na mesec. Odrastle ženske zaslužijo pri izbiranju perja po 10 centov na dan.
(Tukaj je potrebno pripomniti, da je v veljavi mehiški dolar, ki je manjši kot ameriški, ker se mora plačati za istega 1-75, toraj* skoro dva mehiška dolarja za enega ameriškega.) Riška-kuliji so vozniki, ki razvažajo ljudi po mestu z vozom, ki se imenuje riška.
V mnogih slučajih so vsa ta podjetja monopolizirana, toraj kapitalistične družbe posedujejo ogromno število rišk in določujejo tudi mizerne plače.
V Pekingu je kakih 60.000 riška-pre-voščkov, v Shanghaju pa še več.
Nadalje se glasi dotično poročilo:
Povprečni stroški za vzdrževanje najrevnejših družin znašajo za moža in ženo 16 dol. mesečno. Komisija nima povoda verjeti, da so plače v Shang-hajskem okrožju nižje kot po drugih
krajih Kitajske, pač pa je gotovo, da
so deloma še višje.
Iz tega se toraj lahko jasno razvidi, kake razmere pač vladajo po drugih delih ogromne dežele, kjer je kapitalizem pričel s svojim groznim izkoriščanjem. V površnem pregledu razmer se piše o kitajskih otrocih v dotičnem poročilu:
Kitajski otroci na deželi so razmeroma močne rasti in zdravi, toda mestni otroci pa so mnogo slabotnejši kot oni v zapadnih državah. V mestih prevladuje posebno jetika med njimi. Neki zdravnik je izjavil, da so otroci v tovarnah izpostavljeni jetiki v veliko večji meri, kot pa v svojih revnih domovih, ker vlažen zrak v tovarni je za njih nežna pljuča pravi strup.
Ta del poročila nam toraj priča, da kapitalisti, pa najsibodo tuji ali dom;.či, ne izbirajo pri zaposlenju otrok in jih izkoriščajo, pa magari so jetični in blizu smrti. S tem tirajo seveda bolane otroke naravnost v smrt, poleg tega pa še zastrupljajo potom tistih one, ki so prišli zdravi v tovarno. Zločinstvo tega početja se postavlja v pravo luč potom sledečega odlomka v poročilu:
Vsi zaslišani zdravniki so kot priče odločno izjavili, da so industrijske delavne razmere v Shanghaju skrajno slabe za telesni in duševni dobrobit delovnih kitajskih otrok.
Nadalje se glasi poročilo:
Komisija je obiskovala veliko število obratov, in sicer pri nočnem in dnevnem delu.Mdila je pri delu ortoke, ki niso bili stan več kot šest let. Delovni čas za tef-otroke je znašal dvanajst ur dnevno, z enournim počitkom za obed. Otroci morajo ves čas stati pri delu. V mnogih industrijah se dela noč in dan; vsak delavnik je dvanajst ur. Povprečna plača za te otroke znaša samo 20 centov na dan.
Nadalje isto poročilo:
Obstoji pa tudi pogodbeno delo, katero povzroča jako neznosne razmere. Komisija je zaslišala priče in dognala popolnoma natanko in neoporekljivo, da iščejo podjetniki otroke po notranjščini dežele, med kmeti. Starišem plačajo po dva dolarja mesečno za otrokovo delo. Ko so otroci prodani v tovarno, dobi tak podjetnik (sužnje-držec) za vsakega otroka štiri dolarje mesečno — zato, ker ga je našel in prodal v sužnost. — Te otroke se seveda posebno nesramno izkorišča. Živijo v temnih, nezdravih brlogih, njih hrana pa je neverjetno slaba in popolnoma nezadostna. Denarja ti otroci nikdar ne dobijo v roke, ker se jim vse vzame za to revno hrano in za brlog, ki se imenuje stanovanje. Položaj teh bednih otrok je torej popolnoma suženjski.
Toliko iz splošnih opazk dotičnega poročila preiskovalne komisije. Ti odlomki iz poročila pač ne potrebujejo komentarja, ker že posamezne točke istega govorijo dovolj jasno.
O peklih bombaževne industrije nam nudi poročilo strašne podrobnosti. Naj tukaj govori zopet poročilo samo:
V	številnih delavnicah smo našli zrak skrajno slab in prezračevalne naprave popolnoma ničevne. Zdravstvene razmere so skrajno slabe v vseh ozirih.
V	mnogih slučajih se prav nič ne pazi na odtok odpadkov na straniščih. V tej industriji je komisija našla, da znaša delovni čas od 1372 do 15 ur dnevno in sicer tudi za otroke.
Posebno težko je bilo dognati, katera je najnižja starost otrok za te podjetnike, da jih vzamejo v svojo sužnost. Našli smo otroke, in sicer veliko število istih, ki niso bili starejši kot 6 ali kvečjemu 7 let. Našli smo nekaj otrok, ki niso bili na plačilni listi. Povedalo se nam je, da se smejo zadržati otroci v tovarni ako so pod nadzorstvom mater. Pri nočnem delu smo videli razmere, katere so napram istim v zapadnih državah naravnost grozovite. Med stroji in po kotih delavnic so stale dolge vrste košar, v katerih so ležali dojenčki in tudi že starejši otroci, ki pa so bili še vseeno premali za izkoriščanje. Okrog njih so ropotali stroji, v večnem prahu in zaduhlem zraku. Toliko iz poročila komisije, o tem.
Nadalje čitamo v istem poročilu glede svilne industrije, v kateri so zaposlene povečini žene in dekleta. Otro-
ško delo je tukaj tako razširjeno, da pride na vsaki dve odraščeni delavki po en otrok. Otroci imajo nalogo, da obdelujejo svilene kokone za predilni krožek. To delo opravljajo nad kotli s puhtečo vročo vodo. Roke teh otrok so vedno mokre in vroča voda jih prav kmalu popolnoma popači, ker je koža nežna in občutljiva. Zaradi tega so ročice teh otrok vse pohabljene in grde. Komisija pa je vzlic temu mnenja, da iz tega ne izvira stalna poškodba za otroke . . . Potem se glasi tozadevno poročilo zopet:
Navadni delovni čas v svilnih industrijah je 12 ur dnevno, toda otroci morajo pričeti 15 minut poprej, da pripravijo potrebne kokone za stroje.
Med delom morajo otroci vedno stati. Delo zahteva od njih neko posebno gibanje telesa — neprestano pripogibanje, ki pa se mora vršiti jako hitro; posebno hude bolečine se pri tem delu pojavijo v kolenih . . .
Vroča voda v kotlih poleg strojev povzroča v delavnici vlažen zrak in neprijetno vročino. Posebno pri vročem vremenu se dogaja vsaki dan, da padejo delavke, predvsem seveda otroci, v nezavest. Otroci zaslužijo pri tem delu po 20 do 25 centov na dan.
Nadalje isto poročilo:
Vsi otroci izgledajo bolani, da vzbujajo pri človeku usmiljenje. Njih telesa so slabotna, brez moči in mladinske svežosti. Na njih obrazih ni nikakega izraza otroške brezskrbnosti, veselja in detinske sreče. Vsi, brez razlike so duševno in telesno skrajno bedni.
V	poročilu je nadalje omenjeno, da dobi vsaka delavka določeno število kokonov, iz katerih mora biti izdelana določena množina svile. Dogodi se pa pogosto, da delavka ne more izdelati dotične množine, kar pomeni za njo denarno kazen, da dela mnogokrat dolge ure brezplačno. Odrastle delavke pa se potem v mnogih slučajih maščujejo nad revnimi otroci, katere dolžijo za svojo nesrečo. Tako so ti vsega pomiloyanja vredni otroci izpostavljeni še pretepanju po surovih delavkah. Komisija priznava javno, da so razmere, pod katerimi delajo ti bedni otročiči, tako skrajno, zločinske, da bi se jih moralo takoj spremeniti. Člani komisije so prepričani, da so to dela, katera morajo biti izvršena po odrastlih osebah.
Tudi v tovarni vžigalic je zaposlenih veliko število otrok. Tukaj delajo ti mali mučeniki po 12 ur na dan in sicer za 9 centov dnevne plače. Komisija poroča o tem:
Člani komisije so obiskali tovarne vžigalic, večje in manjše. V vsaki tovarni so našli otroke, ki gotovo niso bili starejši kot pet let. Ti malčki so zlagali vžigalice v zabojčke in sicer z veliko naglico in spretnostjo. V teh tovarnah se rabi beli fosfor in za-strupljenja se dogajajo med otroci zelo pogosto.
Nevarnost požara je v teh tovarnah zelo velika, kot je komisija dognala. Posebno še veča to nevarnost okol-ščina, da je zaposlenih tako veliko število otrok in mladinskih delavcev.
Komisija poroča nadalje glede te industrije, da vršijo ženske to delo tudi doma in da so plače za istega še nesramnejše kot one v tovarni.
Značilen je posebno še dotični del poročila te komisije, ki se nanaša na otroke, zaposlene pot „hišni posli".
V	tem se nam razodeva druga vrsta suženjstva, v katerega se uklepa otroke, posebno deklice. Poročilo se glasi:
Komisija ne dvomi o dejstvu, da obstoji tukaj druga oblika suženjstva, ki predstavlja vir za neizmerno bedo otrok. Komisija je po številnih dokazih in izpovedih prepričana, da se te, kot hišni posli zaposlene otroke rabi v mnogih slučajih v javnih hišah, toraj prodaja raznim nizkim značajem. Te otroke se meče naravnost v žrelo
prostitucije.
Iz poročila v celoti se lahko raz* vidi, da so delovale gotove vplivne osebe in sile, da se to poročilo zatre in da se prepreči objava istega. — Toda vzlit temu, da je v mnogih ozirih zelo omiljeno, služi kot strašna obtožba kapitalističnega in imperialističnega družabnega reda.
1. maj in vas.
Prvi maj ni le praznik mestnega proletariata; enako je ta dan praznik širokega sloja siromašnih in srednih kmetov, ki skupno z mestnim proletariatom ječijo pod jarmom kapitalizma.
Doba lepega vaškega življenja je minila. Vas ni več nosilec mirnega patriarhalnega življenja. Ojačeno prodiranje kapitalizma je posebno po vojni spremenilo temelj vasi. Veliki prevratnež kapitalizem je prelomil in porušil patriarhalne odnošaje v splošnem življenju dežele, tako da je današnja vas komaj še podoba one pred 20 leti. Velikih kmetij, ki so bile podobne starim za-djugam, ni več. Vse je razdeljeno in ločeno, zato je izginilo ono tiho zadovoljstvo vasi: sosesko prijateljstvo in gostoljubnost. Kajti kapitalizem je, rušeč zastareli poljedelski red, spremenil obenem ljudi in razmerje med njimi. Tako je postala tudi vas poprišče razredne borbe. Razredna nasprotja se v nji zaostrujejo, proces razredne opredelitve se vrši v hitrem tempu. Vaška buržu-azija se vedno bolj približuje mestni gospodi, navadno preko skupnih bank, ki so že danes pijavke siromašnih in srednjih kmetov. Banke so se z zeleno politiko vrgle kakor težka mora na kmečko ljudstvo — posebno odkar so po vojni cene poljskih pridelkov padle. Najbolj je to občutil kmet v lanskem letu, ko so cene teh pridelkov padle na vseh svetovnih trgih. Kmet je ostal brez denarja, in da plača davke, da kupi najpotrebnejše reči, se je moral zadolžiti seveda v zelenih bankah, ker država ni poskrbela za potreben kredit. Tako je večina kmetov padla v robstvo zeleno-gosposkih bank.
Cene poljskih pridelkov so znatno jiadle: turšica je lani padla s 300 Din na 200, letos pa že na 100. Med tem so cene tovarniških izdelkov, ki jih mora kupovati kmet, ostale na isti višini ali pa celo zrastle. Če poleg tega upoštevamo roparsko finančno politiko države, tedaj vidimo zakaj je ostal kmet brez pare in zakaj se njegov položaj od dne do dne slabša.
Pred perspektivo vedno večjega obu-božanja vasi in teinu sledečega nezadovoljstva, morajo naši sindikati posvetiti temu pojavu več pozornosti. Delovni trg bodo vedno silneje preplavljali pro-letarizirani kmetje, ki jih kapitalizem neusmiljeno peha od ..domačega ognjišča" v tovarne in rudnike. Naši sindikati morajo sprejeti te sirove delavske mase, ki pritiskajo iz vasi, da ne bi te mase povečale rezervno armado nezavednih brezposelnih delavcev in tako še bolj znižale materialno stopnjo v življenju delavskega razreda. Toda to delo naj se ne vrši samo v mestu, razširiti ga je treba na deželo. Kmeta je treba pravočasno obvestiti kakšno usodo mu piše kapitalizem. Na primerih vsakdanjega življenja mu je treba pokazati, da je kapitalizem največji sovražnik ne le delavskega razreda, temveč enako tudi sovražnik širokih kmečkih plasti, zato je nujno potrebno, da se delavci in kmetje skupno bore proti skupnemu sovražniku
—	kapitalizmu.
Prvi maj je simbol borbe proti kapitalizmu: zato 1. maj ni le praznik mesta ampak tudi vasi, je praznik vsega delovnega ljudstva, ki se bori zoper kapitalizem, za novo Družbo Dela.
Mladini
na proletarski praznik.
Mladina, v tvojih žilah kipi kri, rdeča je kakor naš prapor, kipi v tebi, kakor rdeča zastava v majskem vetru. Mladina, kje je mesto zate? Ali korakaš pod rdečim praporom v obhodu? Ali si pod čistim praporom in ne onim, ki je omadeževan z izdajami raznegnega boja?
Kaj nam daje naša mladost? Ničesar I Prav ničesar ne vem povedati o sreči mladih dni. Lačni, strgani, tepeni vrženi na cesto, izdelani, izmozgani smo. Na kolenih pred bogatimi za skorjo kruha; izmučeni do smrti, siti mladosti in življenja, to nam daje naša mladost. Padamo v topo brezbrižnost in malodušnost: saj je itak vseeno, kajti najbolje je pokorno mirovati. Ne, mladina. Najbolje je, se boriti, zmagati v borbi. Buržuazija se nam roga, daje nam miloščino in za to miloščino moramo biti
pripravljeni, iti z ubijalci delavstva, ako nočemo poginiti. Mladina, kam gre naša pot? Vsi trpini v eno mogočno bojno vrsto, potem ne bodo mogli tako postopati z nami 1 Vi, ki ste zašli v tabor reakcije, vzdramite se! Z nami v borbo. Ali je mogoče, da je potoček ob izviru postana mlakuža? Da je del delavske mladine v reakcionarni buržuazni vrsti?
Ničesar nimamo, imamo pa zavest, da smo na pravi poti, pred nami so ogromne težkoče, toda ne bojimo se jih. Ravno ta zavest, da zmoremo več kot drugi, nas dela močne. Bodite tudi vi drugi nam enaki, tudi študirajoča mladina, pojdi z nami.
Naprej 1 Za osvobojenje! Zgraditi hočemo novo domovino, domovino bratstva in pravice. Težkoče so pred nami, zato se moramo imeti v oblasti. Vsak revolucionar mora obvladati vsako strast. Začnimo letos, obljubimo pri svoji revolucionarni časti za to leto:
1. Nobene cigarete več, ves denar za naš tisk.
2. Niti kaplje opojnih pijač, kar bi dal zanje, dam za Ž. R.
Denar pošljem ob koncu meseca upravi s pripombo: Mesto cigaret in opojnih pijač.
Mladina, pokaži se, čez'leto bomo objavili uspeh. Šli bomo. tudi korak naprej. Boj kapitalizmu na vsej črtil Mladina, naprej čez skale in trnje do končnega lepega cilja!	K. M.
Nekaj iz prakse strokovnih frakcij.
Pogledati hočemd malo po drugih državah, kako tain naši sodrugi delujejo v strokovnih organizacijah.
V Nemčiji, Angliji, Franciji, Italiji, Ameriki in povsod, kjer obstojajo komunistične stranke, se delavci zavedajo sledečih Leninovih besed:
,.Gonilna sila je stranka. S svojimi zobčastimi kolesci grabi v ustroj strokovnih organizacij, da jih spravlja v ustroj strokovnih organizacij, da jih spravlja v gibanje. Strokovne organizacije same pa zopet potegnejo s seboj široke mase."
Ti zobčasti kolesci so strankine frakcije v strokovnih organizacijah. Sicer so stranke zgrajene na obratnih celicah. Celica je temelj. Toda za delovanje v strokovnih organizacijah so potrebne še frakcije. Te frakcije tvorijo vsi strankini člani, ki so strokovno organizirani.
Kakšno delo imajo te frakcije? One začrtajo naše delovanje v podružnici, v podružničnem odboru, v medstro-kovnem odboru, v centralnih odborih, na konferencah in kongresih. Pred vsako sejo ali sestankom strokovne organizacije se mora frakcija posvetovati, da naši sodrugi potem enotno in pametno nastopijo.
Poglejmo najprej v Nemčijo.
V poročilu naših sodrugov čitamo:
„Naši sodrugi propagirajo v obratih
za strokovno organizacijo. Večkrat pa prepuščajo socialno-demokratskim delavcem organizacijsko delo, kakor na primer sprejemanje novih članov, prevzemanje funkcij itd. Zato smo v nekaterih obratih stvorili skupne odbore s socialističnimi delavci za pridobivanje novih članov. To se je obneslo."
Obratna celica W. v Chemnitzu piše:
„Naša celica šteje 130 sodrugov. Prvo delo, ki smo ga storili, je bilo, spraviti vse sodruge v strokovno organizacijo. Po štirih tednih aktivnega dela nam je uspelo organizirati vse razen enega. Prihodnih 14 dni bo naše delo, da vsak sodrug pripelje v strokovno organizacijo po enega delavca."
Obratna celica T. piše:
„V septembru smo imeli obratni shod. Dnevni red je bil: Mezdno gibanje. Ker smo stali pred štrajkom, smo iz naše srede predložili, da se združimo s transportnimi delavci, ki so že bili v štrajku, in z vsemi drugimi organizacijami, ki se nahajajo v mezdnem gibanju. Namen bi bil, ustvariti skupno bojevno podlago za cel kraj. Ta naš predlog je bil z veliko večino sprejet. Vse mezdno gibanje tekom avgusta in septembra smo izkoristili za živahno propagando za internacionalno strokovno enotnost."
V nekem obratu je bilo 35 delavcev neorganiziranih. Celica jih je nato organizirala 20 v strokovno organizacijo. S tem je en član celice dobil funkcionarsko mesto.
Drug primer. V G. plačuje strokovna organizacija 50 pfenigov za vsakega novega člana. Celica je to izkoristila in je organizirala 80 novih članov. Za denar, ki ga je dobila, je celica kupila aparat za razmnoževanje letakov.
Tretji primer. Strokovna organizacija, ki je bila v rokah socialpatriotov, je izključila komunista. Ta pa je nadaljeval s svojim delom za strokovno organizacijo. Ni miroval! V strokovno organizacijo je pripeljal tako veliko število novih članov, da so bili strokovni birokratje pod pritiskom članstva prisiljeni, da sodruga zopet sprejmejo za člana.
Poglejmo nadalje naše sodruge na Čehoslovaškem. V poročilu beremo:
„Neka podružnica, ki jo ne bom imenoval, da ne bodo imeli reformisti materiala v rokah, šteje 108 članov. Med njimi so trije komunisti, ki so stvorili frakcijo in tako delali, da so zadobili pri članstvu vpliv. Zdaj je eden od njih predsednik, drugi blagajnik in tretji tajnik podružnice.
Druga podružnica šteje 650 članov, od teh 63 komunistov, ki tvorijo odbor in 35 šubkasirjev, tako da teh 63 vpliva na vse članstvo vsega kraja."
Iz tega se vidi, da mora vsak strankin član resnično delati v strokovnih organizacijah, opravljati podrobno delo z radostjo prevzemati strokovne funkcije ter tako dobiti zaupanje v masah.
V Franciji. Obratna celica št. 84. piše:
„V prvih treh mesecih t. 1. je centralni odbor obljubil dve premije do-tičnima sodrugoma, ki bosta organizirala največ novih članov. Obe premije sta dobila dva sodruga iz naše celice, namreč predsednik celice in zaupnik, čeprav je bilo 600 funkcionarjev, ki so tekmovali za premije. Dotična naša sodruga sta namreč organizirala 158 novih članov. Oktobra je bilo zopet tekmokvanje. Obe pre-premiji je ponovno dosegel naš celični redsednik. Kot premije so se dajale ragocene knjige".
V Italiji vodijo naši sodrugi težak boj z reformističnimi voditelji v strokovnih organizacijah. Kajti reformisti so vsako kritiko in resno delo hoteli zatreti z izključevanjem. Tako n. pr. je bilo izključenih nekaj sodrugov, ker so na strokovnem kongresu predlagali drug dnevni red. V Turinu so bili iz-kjučeni vsi naši aktivni sodrugi iz strokovne organizacije. Zaradi tega je tudi zaspalo vse strokovno gibanje v podjetju Fiat. ki zaposlujejo 30.000 delavcev. Vendar je naša stranka dala parolo: ..Namesto enega izključenega sto novih članov za strokovno organizacijo."
Učimo se iz izkušenj naših sodrugov v drugih državah.
Mladi delavci in delavke!
Letošnji Prvi Maj praznujemo v času največje politične reakcije in najtežje gospodarske krize. Kapital je v ofenzivi: mezde se znižujejo, delovni čas se daljša, brezposelnost raste, socielne pridobitve proletarskega razreda se ukinjajo, delovno ljudstvo mest in vasi propada pod silnim davčnim pritiskom. Politična reakcija doseza svoj višek. Zakon o zaščiti države duši vsak delavski pokret, svobode združevanja, tiska, govora za delavski razred ni. Proletariat se umika od postojanke na postojanko; samo v mogočnem gibanju za strokovno enotnost vidi začasen izhod iz neznosne gospodarske bede.
Ta težki položaj pa je za mladino še veliko težji nego za odrasle delavce. Delavska mladina je izpostavljena najhujši politični reakciji in socialni brezpravnosti. Zapori se polnijo z mladimi delavci, socialne zaščite zanjo ni. V Jugoslaviji tvori ena tretjina celokupnega industrijskega delavstva mladina izpod 20 let. Po delavnicah je število vajencev pogosto večje od števila pomočnikov. Delovni čas za mlade delavce, zlasti za vajence, ni osemurni, oni morajo po 12, po 14 in še več ur delati na dan. Njihove mezde so tako neznatne, da po večini delajo zastonj.
To izmozgavanje proletarske mladine ima občutne posledice za celokupni delavski razred: ker so skoraj zastonj, se kapitalizem raje poslužuje mladih delavskih sil, odpušča pa starejše delavce in tako raste armada brezposelnih. Nevedne, neorganizirane, raznim meščanskim in fašističnim organizacijam v vzgojo izročene mlade delavce izkorišča kapitalizem, da z njimi onemogoči uspešna mezdna gibanja in štrajke starejših delavcev. Med mladimi in starejšimi delavci goji kapitalizem umetna nasprot-stva, v čemur mu v strokovnih organizacijah pomagajo tudi reformistični birokratje s tem, da za mladinske zahteve nimajo nič razumevanja in so sokrivi ne samo da se delavska mladina nahaja v tako bednem gospodarskem stanju in da pada pod vpliv raznih meščanskih in fašističnih organizacij, ampak so sokrivi nemoči sindikatov.
Zato so na letošnji Prvi Maj naše zahteve predvsem:
Borba proti zakonu o zaščiti države.
Za priznanje sov. Rusije.
Za enakopravnost mladih in starih delavcev,
Za enotno fronto mladih in starih delavcev.
Za enako delo enako plačilo.
Šesturni delovnik za vse delavce in delavke izpod 18 let.
Najodločnejša borba proti zaposlevanju otrok izpod 14 let.
Ukinitev nočnega dela.
Obisk obrtne šole med delovnim časom. Borba za mladinsko zaščitno zakonodajo.
Za dosego naših gospodarskih parol pa je treba, da se mladi delavci in delavke organizirajo v strokovnih organizacijah in pri vseh mezdnih gibanjih stavljajo svoje mladinske zahteve.
Naj živi strokovna enotnost na razredno revolucionarni podlagi!
Naj živi delovni praznik Prvi Maj 1
Preteča nevarost nove svetovne vojne.
Izid ženevske konference je prinesel tudi najbolj zakrknenim pacifističnim sanjačem, ki so upali, da se bodo rešili težki imperialistični konflikti na miren način, težko razočaranje. Izid ženevske konference je jasno pokazal, da se z internacionalnimi konferenci in sestanki diplomatov ne bo dalo pomiriti sveta. Globlje in ostreje kot kdaj preje se kažejo nasprotja med različnimi imperialističnimi državami in nikdo ne misli na zmanjšanje ali ukinitev oborožitve. Amerikanski poslanik Godvin je po pravici opozoril v svojem poročilu o Ženevi svojo vlado na to, da ni pri nobeni izmed evropskih držav opazil resnega in iskrenega prizadevanja za mir. Vse miroljubne izjave imajo le namen, prikriti prave načrte imperialističnih držav in njihovih vojaških grup. Stara in že večkrat preizkušena resnica je, da se buržuazne države takrat najbolj oboro-žujejo, kadar se v njihovih listih največ piše o miru. To vidimo tudi danes. Po vseh državah se s podvojeno vnemo grade vojne iadje in aeroplani, vojni krediti pa se tem primerno vsako leto zvišujejo.
Za enkrat je vojaška akcija naperjena proti kolonialnim in polkdlonialnim narodom. Francija in Španija nadaljujeta vojno proti Rifu, Ravno sedaj se pripravlja velika ofenziva, ki naj bi izrabila za vojaške akcije ugodne spomladanske mesece za nov napad, da bi se po dolgoletnem in krvavem boju vendar že enkrat zlomil hrabri odpor rifkabilov. ki se, odrezani od vsega sveta, borijo za svojo neodvisnost. V koliko so najnovejša mirovna pogajanja Francije in Španije z Abd el Krimom iskrena, se za enkrat še ne da razvideti. V Siriji se vojna francoskih imperialistov proti Dru-zom s podvojeno silo nadaljuje. Žrtve vojnih in izjemnih sodišč so vsak dan večje. Še večjo vojno silo pa so koncentrirale imperialistične države v kine-ških pristaniščih. Japonska čisto odkrito podpira belega generala, reakcionarja Cang Tso Lina z vojnim materialom in denarjem. Med njegovo armado se nahajajo tudi preoblečeni japonski vojaki. Da bi obkrožili narodno armado v Pekingu, so si izsilili svetovni imperialisti z grožnjo bombardiranja Tientsina obširne ugodnosti, na podlagi katerih je
postalo kontrarevolucionarni armadi mogoče priti za hrbet kineški nacionalni armadi. Kineška kontrarevolucija je sicer zavzela Peking, toda preveč je osovražena pri kineškem delovnem ljudstvu, da bi se mogla vzdržati. Narodna armada je vsak dan večja in tudi podpora vseh svetovnih imperialistov ne bo rešila klneških kontrarevolucionarjev. Udušenje revolucionarnega gibanja v Kini in uničenje kantonskih sovjetov je glavni namen vojnih operacij imperialistov.
So pa še globji vzroki, ki imajo lahko za posledico izbruh nove svetovne vojne. Smrtno sovraštvo vseh svetovnih imperialističnih držav do Sovjetske republike. Kljub medsebojnim nasprotjem so si svetovni imperialisti edini v tem, da je treba čim preje uničiti sovjetsko Rusijo. V ta namen se oborožuje Amerika, na to~se pripravlja Anglija, na to dela Francija in njene vazalne države na vzhodu Evrope in na Balkanu. Istočasno pa se poostrujejo nasprotja mecf svetovnimi imperialističnimi državami samimi. Glavni vir bodočih vojnih konfliktov je v Orientu, kjer se vrši boj med ameri-kanskimi in angleškimi kapitalisti za turške petrolejske vrelce.
Bodoča svetovna vojna se bo bojevala v neprimerno ogromnejših dimenzijah kot pa ona 1914-18. Njene posledice bodo za narode in predvsem za delovno ljudstvo še strašnejše kot v prejšnji vojni. Tehnika neprestano dela in pozna le en cilj: izpopolnitev morilnih instrumentov, da bodo morili še hitreje in še v večjem obsegu kot dosedaj. Že danes trdijo vojaški strokovnjaki, da se bo vršila bodoča vojna predvsem s plini. Vedno znova se poroča o strahovitem učinku teh plinov, s katerimi se bo moglo v najkrajšem času zastrupiti prebivalce celih mest, da celih pokrajin.
Nevarnost nove svetovne vojne je neposredna. Odstrani pa se lahko, če se delavci in kmetje celega sveta strnejo v veliki, enotni bojni fronti proti svetovnim imperialistom in vojnim hujskačem.
Ta preteča imperialistična svetovna vojna se lahko prepreči le z zmago proletarskega razreda nad kapitalizmom.
Nekaj o bapitalu.
Pred kratkim se mi je neki delavec izrazil, da je vse, kar je v protislovju s kapitalom nesmiselno, kajti kapital je, ki daje delavcu delo, torej je kapital tisti, ki delavca živi. Sedaj pa poglejmo, koliko je na tem resnice. Delavec res nima nič druzega kot delavno silo. Da se pa ta sila vzdržuje, potrebuje potrebnih snovi, to je hrane. Ker potrebuje delavec za svoje življenje hrane, stanovanja in obleke, nima pa druzega imetja, kakor svojo delavno moč, da bi mogel te za svoj življenski obstoj prepotrebne stvari nabaviti, je toraj primoran isto prodati. To pa izrabljajo kapitalisti, kateri so že ob svojem rojstvu sedeli na kapitalu, ali pa so si ga pozneje na ta ali drugi način, samo ne z lastnim delom pridobili. Ti kapitalisti kupijo od delavca za kolikor mogoče nizko ceno njegovo delavno moč. Ker kupijo kapitalisti od delavca njegovo delavno moč, postanejo na ta način la&niki izdelkov, katere delavec izgotovi. Tako postane lastnik izkupička ne delavec, ki je delo izgotovil, temveč kapitalist, ki je kupil delavno moč. Pri prodaji izdelkov pa se kapitalist ne zadovoljuje z ceno, ki bi odgovarjala stroškom za blago za tisto delo porabljene moči, temveč hoče imeti čim večji profit. Zato gleda, da dobi delavca čimbolj poceni in da njegove izdelke čim dražje proda. Ker kapitalisti delavske izdelke dražje prodajajo kot so iste kupili od delavca, zato dela dalavec sam zase le do one meje, ki odgovarja enaki svoti njegove prodane moči. V kolikor pa je prodajna cena izdelkov višja od kupne cene delavske moči, pa gre vrednost delavčevega dela v nikdar polni žep kapitalista, ki si tako množi svoj
kapital. Ker produkti niso last tistih, kateri so jih ustvarili, temveč last tistega, kateri je kupil delavno moč. In ker kapital ne služi v korist delovnemu ljudstvu, temveč posamezniku, njegovemu lastniku, mora biti vsaka prava delavska organizacija, pa naj bo strokovna ali politična, proti privatni lastnini produkcijskih sredstev in proti kapitalističnem družabnem redu, ki temelji na izkoriščanju delavskega razreda po kapitalistih. Produkti dela ne smejo služiti posameznim osebam za izkoriščanje delavstva, temveč morajo biti last tistega, kateri jih je ustvaril in ker so jih ustva-vili delavci s svojim delom, mora biti izključno last teh. Služiti mora za pro-cvit in povzdigo delavskemu sloju. Ne sme pa služiti raznim trotom, da si z njim zasužnjujejo delavstvo. Za vzgled naj nam služi delavska Rusija. Tudi tam je še kapital. Toda ta je last delavca in kmeta in služi le za zboljšanje njihovih interesov. Če nastopa delavska organizacija proti kapitalu, ni s tem rečeno, da ga hoče uničiti, temveč to, da hoče produkcijska sredstva iztrgati iz rok tistih, kateri z njim zasužnjujejo delavski razred. V današnem kapitalističnem družabnem redu je kapital neomejen gospodar. On odločuje nad biti ali ne biti proletariata. Toda s tem niti od daleč ni res, da živi in vzdržuje kapital delavstvo. Temveč narobe, kapital živi od delavstva. Noben akcionar ne jemlje delavcev v delo zato, da bi živeli z njegovim kapitalom temveč, da si z njihovim delom svoj kapital pomnoži. Noben kapitalist pa tudi ni prinesel rudokopa ali tovarno s sabo na svet, temveč si je vse to na ta ali drugi način z izkoriščanjem dela drugih prisvojil. To pa bo le toliko še, dokler delavec ne bo sprevidel, da morajo biti tovarne in rudokopi le last delavskega razreda, ne pa poedinih oseb. Delavec je napravil tovarno, delavec je odkril rudokope. Res je, da je dal k temu kapitalist svoj denar. Toda ta kapital zopet ni nič druzega, kot delavstvu od kapitala oropana delavna moč. Torej je tudi ta po vsi pravici delavska last. Ker stremi zasebni kapital za tem, kako bi delavca čimbolj zasužnil in kako bi iztisnil čim več dobička zase iz njega, mora tudi delavstvo gledati, kako bi se čimbolj in tem preje osvobodilo iz tega kapitalističnega suženjstva. To pa ni mogoče potom raznih kompromisov delavstva z buržuazijo, temveč le potom neizprosnega razrednega boja. Zato pa tudi delavske organizacije ne smejo iti roko ob roki s kapitalom, temveč boriti se morajo proti kapitalu za svojo gospodarsko in politično osvobojenje, ki je mogoče le v socialistični diužbi.
Arih.
Levičarske struje v drugi internacionali.
V	zadnjem času so različne skupine in voditelji druge internacionale uprizarjali manifestacije in nastopali z govori, ki kažejo močno razliko v dosedanji taktiki.
Gospodarski položaj v evropskih deželah se je nenadoma poslabšal v škodo proletariata. V Angliji je en milijon delavcev stalno brezposelnih. Posebno pa trpi mala Avstrija na brezposelnosti, kjer sta vsak tretji delavec in uradnik brez službe. Nemčija je imela v prejšnih tednih kar štiri milijone brezposelnih. V Franciji je zadela kriza franka najbolj široki krog delovnega ljudstva.
Pod pritiskom od glada razdraženih množic so se skušali prikazati voditelji socialne demokracije vsaj v svojih govorih in spisih revolucionarci in levi.
Pomemben je govor, ki ga je imel znani vodja druge internacionale in avstrijske socialne demokracije Otto Bauer, o razmerju do Sovjetske Rusije. Otto Bauer je že na internacionalnem kongresu druge internacionale ostro oporekal govorom Kautskega, ki so bili naperjeni proti Sovjetski Rusiji in
je tako pokazal vsaj nekaj tolerance do nje
V	tem dunajskem govoru gre Otto Bauer preko svojega nastopa na Marseilleskem kongresu in najde celo Rusom prijazne besede. Leva grupa francoske socialne demokracije pod Sangnetom in Blansom zahteva celo skupen nastop in sporazum s komunisti.
V	Nemčiji se je odločil vodja stranke pod pritiskom mas za skupen nastop ZKPD pri ljudskem glasovanju za knežjo odškodnino. Posebno ostro so nastopali saški socialno demokratski časopisi proti široki koaliciji, ki so jo zahtevali meščanski listi, za skupno akcijo in delavsko fronto proti knezom. Angleška nezavisna delavska stranka je poslala vodstvu druge internacionale zahtevo po zbližanju obeh internacional. V Švici so stvorili komunisti in socialni demokrati skupne protifaši-stovske komiteje.
To tendenco na levo, ki se kaže v vseh deželah, pozdravljajo pravi prijatelji delavcev z največjim veseljem. Seveda ni verjeti, da bi iz tega hotenja izšla organizirana združitev obeh strank. Pri temeljnih razlikah komunističnega in socialnodemokratskega strankinega programa, kakor glede na zgodovino obeh v zadnjih letih je izključeno, da bi sledila politična združitev.
Mogoče je — in to je pokazal ravno boj nemškega delavskega razreda proti knežnjim odpravninam. Ko se je našel ves delavski razred v skupnem boju in skupni akciji. In v Angliji bo v teh dnevih dana prilika za skupno pomoč vseh delavcev rudarjev, ki stoje pred novimi težkimi boji, ki bodo objeli na milijone delavce.
Kako osvojiti strokovne organizacije.
Mnogi naši sodrugi še ne razumejo, kako osvojiti strokovne organizacije. Kakšno naj bo to delo? Če zahtevajo reformisti 60 pfenigov povišanja plače na uro, ali naj mi zahtevamo takoj 80 pfenigov? Ne, takšno ne sme biti naše delo. Kajti vsak delavec, ki že dolgo deluje v strokovnih organizacijah, bo spoznal, da zahtevamo sicer nekaj »radikalnega", toda nekaj, kar se ne da izvesti. Delavci pa se ne bodo borili za stvari, ki se jih ne da doseči. Samo s podrobnim delom lahko osvojimo strokovne organizacije. Ako vršijo sodrugi podrobno delo in pokažejo, da ga znajo dobro izvršiti, potem bodo tudi uživali zaupanje sodelavcev. Če delavci vidijo na eni strani socialnega demokrata, ki jih sicer v političnih vprašanjih izdaja, ki jim pa v gospodarskih vprašanjih pomaga, na drugi strani pa sodruga, ki samo kritizira, potem bo delavec volil socialnega demokrata zaradi podrobnega dela in nikakor ne tistega, ki samo kritizira, a nič ne dela.
Kdo so ti veteranci ?
Vprašanje socialpatriotskim voditeljem.
Kakor pri nas se tudi v Ameriki borijo reformistični voditelji proti komunistom s pomočjo policije in buržuazije. Zveza reformističnih voditeljev z policijo in buržuazijo je sploh mednarodna.
V	Ameriki so vzeli reformisti na piko s. Ernest Bartuloviča, ki z uspehom raz-krinkuje delavstvu škodljivo, izdajalsko delo tamošnjih reformističnih generalov. Ker se ne morejo drugače braniti, so amerikanski reformisti med Slovenci začeli s. E. Bartuloviča denuncirati oblastem, da je v Ameriko prišel brez potnega lista, da ga je treba izgnati itd. Poleg tega pa so začeli s. E. B. blatiti kot agentprovokatorja, ker živi tam pod drugim imenom. In na pomoč so poklicali amerikanski reformisti svoje za-
veznike iz Slovenije in čujte kaj poročajo v „ Prosveti
„Ko je urednik „Prosvete“ izvedel, kaj je Zinič pisal z Dunaja o prihodu agenta-provokatorja v Ameriko, je pisal starim sodrugom, veteranom v delavskem gibanju, ako poznajo nekega Bra-tuloviča, ne Bartuloviča, da se tako prepriča, ako je na pravem sledu. Zamenjal je torej nalašč ime, pod katerim se sumi, da nastopa agent-provokator. In kaj mislite so odgovorili iz starega kraja ? To ni Bratulovič, če je ta pravi, je Ernest Bartulovič, ki pravi, da je doma iz Ma-tulja v Istriji, tisti, ki ga poznajo dobro, pa trdijo, da je Dalmatinec. (Imena tistih, ki ga poznajo, so navedena ) Nato sledi popis njegove osebe, ki se popolnoma ujema z opi-som njegove osebe, ki ga je urednik „ Prosvete" poslal starim sodrugom v stari kraj. Za tem sledi popisovanje provokatorskih činov, v kolikor so jim ti znani v Jugoslaviji in Italiji. Opisujejo ga kot skrajno potuhnjenega človeka, ki je sicer zelo prekanjen, kot je to v navadi pri agentih-provokatorjih, ki se nauče nekaj puhlih fraz, da jih po papagajsko ponavljajo, ampak drugače velik tepec in nevednež."
Vprašamo delavstvo v Sloveniji, ki pozna s. Bartuloviča, kake »provokator-ske“ čine je pri nas napravil? Kdo so tisti policijski ,.veterani", ki morejo kaj tacega trditi? Zaman jih pozivamo, ne bodo se oglasili in ostali bodo v svojih mišjih luknjah, ker kar so poročali o s. B. je ordinarna laž.
Naročajte in kupujte!
Pariška komuna
katere obletnico praznujemo ta mesec, je tako-važen dogodek v zgodovini revolucionarnega delavskega gibanja, da bi ne smelo biti pror letarca, ki ne bi bližje poznal njene zgodovine.
Ker nam je vsled pomanjkanja prostora nemogoče v listu samem pisati o Pariški komuni, opozarjamo vse sodruge in sodružice na brošuro
Pariška komuna,
ki obsega 60 strani in je ilustrirana s 5 slikami. Vsebina je razdeljena na: Uvod, Soci-alno-gospodarski pogoji pariške komune, Pariška komuna, Zakaj je propadla pariška komuna, Karl Marks in F. Engels o izkušnjah pariške komune, Bibliografija in Slovarček tujih besed.
Brošura stane 6 Ditl, pri naročilih od 10 izvodov naprej 25°/o popusta. Naroča se pri upravi lista.
Čitate in kupujte!
Pariška komuna 1871 s slikami in slovarčkom tujih besed. Str. 55. 6 Din.
Der Mordprozess Carniuclu. Cankov režim na obtožni klopi. (V nemščini.) Str. 126. 10 Din.
Jože Pahor: Medvladje. Socialni roman iz dobe, ko je v Primorju vladala avstrijska oblast in se italijanska pripravljala, da se ga polasti. Str. 234. 30 Din.
Ivan Vuk: Pravljice iztoka. 18 pomembnih in razumljivi)] pravljic. Str. 124. 10 Din. Mile Klopčič: Plamteči okovi. Pesmi. Str.63. Lepo v platno vezana z naslovno sliko. Cena 10 Din. Priporočamo jih vsakemu razredno zavednemu proletarcu.
Karl Marx: Mezdno delo in kapital. Potrebna knjiga za vsakega proletarca. Str. 36. 5 Din. (Prevel Ciril Štukelj.)
Maksim Gorkij: Deveti januar. Začetek ruske revolucije 1905. Dve sliki. Str. 46. 5 Din. (Prevel Iv. Vuk.)
V	tisku se nahaja:
Nacionalno vprašanje. Izide tekom tega meseca. Ceno'naknadno objavimo.
Razen tega so še na razpolago naše mesečne revije, $n sicer 1., 2. in 4. številka Zapiskov. Nadalje namesto revije izšla brošura Zbornik.
Cena Zapiskov in Zbornika je 10 Din. — Društva če vzamejo najmanj 10 izvodov 15 /a popusta, kolporterjem 25% provizije. Stalni naročniki dobijo vse izvode Zapiskov in Zbornika po 5 Din. Železničarjem daje »Matica* 15% popusta.
Naroča se pri Upravi Delavsko-kmetske Matice, r. z. z o. z., Ljubljana, Marxov trjf štev. 2, dvorišče.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik Albert' Hlebec, novinar, Ljubljana, Florjanska ul. 15/1. Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje.
Vsem naročnikom In ti ta tel jem Delavsko-kmečke ta lista v vednosti
0kralno glavarslv° v Koftjvju le prepevedaio nadaljnje Izhajanje Deli vsi- c-kmeckiga lista, Te! prepovedi Je sledila aretacija s. H ebca in Peterkovima. — Prlnaiamo odlok ckrajr e£a stvarstva.
štev. 229./pov.
Gospodu Albertu Hlebcu,
;	uredniku Delavsko kmetijskega lista
v Ljubljani Florjanska ulica 15/1.,
se v prigibu pošilja odločbo o zaborani izhajanja Delavsko kmetskega lista.
Srezki Poglavar v Kočevju, dne 22. 4. 1926.
Vladni svetnik. Podpis nečitljiv.
Štev. 229/pov.
Odločba.
Na podstavi člena 2 in 19 odstavek 2. zakona o tisku tar čl. 138 in 13 Ustave odrejam v smislu čl. 21 zakona o tisku za-brano izhajanja novin »Delavsko - kmetijski' listo, ki izhajajo v Ljubljani vsak četrtek in se tiskajo v tiskarni Josip Pavliček v K<fc«vju.
Razlogi.
»Delavsko - kmetijski liste, je pisan v popolnoma koimni-atičnem duhu in vodi odkrito in prikrito komunistično propagando. Smer lista določajo znani komunisti inž. Dragotin Gustinčič, Albert Hlebec, ki je «a zadnjih številkah 14 ju 15 od 8. odnosno 15. aprila 1926 'označen kot izdajatelj litotnik in odgovorni urednik, Fran Peterkovič in Dušan Kermavner, kateri so imenovani v tem smislu tudi v štev. 14. lista iz leta 1926. stran2, prva kolona.
V	članku št. 13 iz 1. 1928 »Študirajte Beerovo knjlce 'Karel Man« izjavljata člankarja F. in M., da imamo v Sloveniji »samo eno markaiitično stranko, in to je skupina okrog Delavsko-KmeČkega lista s svojo revolucionarno marksistično politiko. — Njen zaveznik in somišljenik j revolucionarno delavstvo ostale Jugoslavije in revolucionarni proletariat Rusije ter vsega sveta.«
S tem je odkrito povedano, da zasleduje Ust revolucionarno marksističen politiko v duhu ruskega boljševizma. Tega programa se je Delavsko kmečki list dosledno držal ter je do.premnogih člankih širil na odkrit in prikrit način komunistično idejo ter idejo borbe proletariata za osvojitev oblasti ter je s a tena neposredno in posredno porival državljane, naj šiloma izpremeoe ustavo tn državne zakone. List se dosledno bori za brezkompromisni komunizem in proti vsakemu reformizimu. celo proti takim reformističnim, strujam, kakor so n. pr. Bemotovi socialisti ali Štukelj in drugi levičarsko orientirani. O svojih somišljenikih govori list kot o revolucionarnem proletariatu.
Članki in sestavki tega lista, 'n katerih se očito vidi, da gre liatu za pozivanje državljanov v ravnokar označenem rvolu-cionarnem smislu so sledeči.
1.	članek »0 leninizmu« v št. 1 skuša sicer na objektiven način pojasniti pojem »leninizma« t. j. nauka, da je končni cilj' proletariata edinole"ir tem, da potoni rovetocije pridobi oblast, vendar Je pisan v namenu, da bralce pouči o leninizmu in jih' pridobi za njega idejo.
3. Člamek »Program opozicije v združenih strokovnih organizacijah za delo v. dolavski zbornici v Št. 2 zahteva pod naslovom »Revolucionarni delavci in delavska zbornica« v lit 1/ da se v delavski zbornici uvedejo marksistični znanstveni kurzi za njene funkcionarje in uslužbence.
8. Z nadaijnim člankom »Ob sedmi obletnici Karla Lieb-knechta in Roze Luzemburg« v isti številki proslavlja sedmo obletnico smrti komunistov Karla Liebknechta in Roze Luxem-hurg.
4. V isto kategorijo kakor članek »0 I minizrnu« (št. 1) se mora uvrstiti tudi članek »Lenin« v št. 3 in članek'»Leninizem« v številki 4, ki se prične z značilnimi besedami »Končni cilj delavskega gibanja je »popolno uničevanje razredne družbe, ki se doseže v boju revolucionarnega proletariata in revolucionarne omladine. Leninizem in marksizem obogaten z izkušnjami razpada II. internacionale, svetovne vojne. ruske revolucije itd.
5. S člankom v številki 4 »K preganjanju komunistov v Beogradu ae zavzema za komunistične voditelje, aretovane v Beogradu kot za revolucionarno avantgardo delavskega gibania.
6. Članek »Bernotov lažimarkslzem« (ista številka) izjavlja, da bo slovensko delavstvo likvidiralo z Bernotoro, ki ni za uts-ničenje soeializma v smislu Karla Marxa, ker za Mimarksiste med revolucionarnim proletariatom ni prostora.
7. Članek »Proti belemu terorju v Jugoslaviji*« št. 8 poroča
o	poteku protestnega shoda, proti odredbam naše vlade zoper komuniste ter pravi med drugim, da bi delavstvo, organizmom v enotnih revolucionarnih strokovnih organizacijah napravilo konec kapitalističnemu gospodstvu1. Konečno poroča članek, da se je končala proslava s klici ogorčenja proti jugoslovanski vladi in s pevanjem internacionale v slavo revoluciomranim bor-eem. Ves sestavek izziva tudi k mržnji do naše države kot celote.
8. Članek »Socialna politika v sovjetski Unijk (št. 9) hvali socialno politiko sovjetske unijie in zaključuje, da je prava socialna politika mogoča le v proletarski državi (mišljeno je tam kjer si je proletariat osvoijl oblast).
9. V članku »Izdajstvo razrednega boja« (št. 10) piše ltot proti vsem, ki sklepajo kompromise s kapitalizmom in niso za revolucionarno razredno borbo.
,	10. Članek »Delavska zbornica v rokah socialnih patriotov
m buržuazije« v št. 11 obžaluj, da ni že leta in leta, prave raz rodne revolucionarne (t. j. komunistične stranke), ki bi vodila <io končnega cilja: osvoboditev delavskega razreda.
11.	V štev. 11. in, 12. je objavljeno obširno poročilo o »7n-sedanju razširjenega eksekutivnega komiteja Komintme«. bi si SKUša gfegr nadeti videz objektivnega poročanja, ki pa je vendnr objavljeno a očividno tendenco, da širi med proletariatom spo-favanje delovanja Kominterne in da Žiri komunistične ideje.
_. Članek »Reformiranje kapitalizma ali s1«-Dars tv o oporluni-stov v st. 12 str. 4, kolona 1. polemizira proti reforrrilzn"’ 13.
} rnacu^na e, češ, da oportunisti pobijajo nas marksiste s svojo
na si [no a kol jo *eor^°'; ^m‘sc^ ^ai,ka je proti reformizma in za
. v 13‘ čl?nek š|- 13 »Študirajte Beerovo knjigo -Karl Marx/ žo zgoraj omenjeno izjavo. V tem članku kakor tudi drugod
imenuje list Štukljevo naziranje menjševizem in smiselno postavlja temu nasproti svoj leninizem.
14. Članki v isti številki »Za strokovno enotnost a proti politični združitvi z relorniizmom« in »oglejte si delavca«., govori, da se revolucionarno delavstvo ne bo politično družilo Z reformisti In da bo odklonilo absolutizem vodstva strokovne komisije.
15. V Članku »Zagorski rudarji in Arh« (ista štev.) podaja opoziciji v strokovnih organizacijah t. j. komunistom med drugim sledeči nauk »Nikdar pozabiti, da moramo voditi pravilno revolucionarno taktiko, ki se nikakor ne da združiti s politiko reformizma in s taktiko Arha (Arh je voditelj Unije slovenskih rudarjev v Zagorju).
16. ČlanCk »Pačenje marksizma« v štev. 14 in z nadaljevanjem v štev. 15 polemizira s Štukljevim naziranjem o marksistični teoriji*, češ, da danes, ko je ruska revolucija raztrgala kapitalistične razmere in okove, ko je II. internacionali sledila TIL in>ko imamo Lenina in leninizem, ne velja več isto kot za časa Marlesovega življenja ko proletariat še ni stal pred vprašanjem zavzetja oblasti kakor danes. (S tem se člnkar očividno istoveti z leninizmom t. j. z idejo, da si proletariat z revolucijo osvoji oblast). To kažo n. pr. tudi nadaljni stavek. Ali ni danes, ko stojimo pred zavzetjem oblasti... članek se zavzema za otvoritev komunistične stranke, češ, da je le stranka zmožna voditi razredni boj. Značilen je tudi stavek »Ne reformizma ampak revolucionarne politike hočejo maso v strokovnih organizacijah«.
17. Članek »Občinske in županske volitve v Trbovljah v št. 15, podpisan »Hc«, vsekakor Albert Hlebec«.
18. članek »Kriza velikosrbske zunanje politike« v isti štev. izziva k mržnji do države kot celote in k plemenskemu razdoru.
19. Članka »Gospodarski napredek USSR v 1925/20« in Laži Orjunašev o USSR« v isti štev. hvalita razmere v Uniji
sov. Republik in agitirata posredno za ruski boljševizem.
20. Članka »Žrtve reakcije« in »Po kaki pravici« v isti št.
Iz lu naštetih člankov izhaja, da je pisanje Delavsko kmetskega listo tako, ki izziva mržnjo zoper državo kot celoto in plemenski razdor n ki neposredno in posredno poziva državljane naj šiloma izpremene ustavo ali državne zakone.
Zabrana je torej v smislu 61. 19 zak. o tlaku utemeljena.
Ta odločba se v smislu čl. 21 zakona o tisku izroči uredniku Albertu Hlebcu, novinarju v Ljubljani, Florjanska ul. lol in okrožnemu sodišču v Novem mostu.
Srezki poglavar v Kočevju, dne 22. aprila 1928.
Vladni svetnik. Podpis nečitljiv.
To prepoved je potrdilo novomeško sodfSČe, Kaj bo izrt Ido ljubljansko sodišče, vidimo.
Za prvi maj je imel iziti tudi »Majski spis za delavce iu kmete«. Tudi ta je bil zaplenjen.
*	, <
Sodrugi, delavoi in kmetje 1
Reakcija je znova udarila po našem marksističnem gibanju. Od leta 1920 se množijo ti udarci baš po nas proletarskih marksistih, dočim uživajo socijalpatrijotje veliko milost pri kapitalistični goepodi.
Sedanji udarec je prišel baš pred prvi maj. Njegov namen je, odvzeti proletarskim marksistom poslednjo postojanko in jim onemogočiti, da govorijo masam.
Pozabiti ne smemo, v kakem trenutku je prišla prepoved Delavsko-kmečkega listo in aretacija as. Hlebca in Peterkvviča
Redukcija, brezposelnost, lakota, napad na osemurni de~ lovnik, novi davki — to je prvi vzrok udarcu po DKL. Gospoda reko ofenzivo spremlja politična reakcija.
Onemogočiti, da bi poostren razredni boj, odpor delavskih množic in delno oživljenje delavskega gibanja v Sloveniji okre~-pilo in ojačilo skupino okrog DKL ter prišlo pod njen vpliv in njeno vodstvo — to je drugi vzrok udarcu po DKL.
Cilj pa je bil, s pothčenjem DKL kot edine resnično proletarske skupine zadeti in potiačiti celokupno delavsko giba je v Sloveniji. Napad na DKL pomenja napad na ves slovenski in jugoslovanski proletariat.
V	tokem znamenju je prešel letošnji prvi maj.
Ne moremo tudi zatajevati do so b<>* v «•— lisijčni voditeljji in likvidatorji pokazali svojo hlapčevsko in j Sicilsko vlogo. Ali so na prvomajskih zborovanjih socialistični govorniki povedali proletariatu, da pomenja napad na DKL tudi napad na ves proletariat in na proslavo prvega maja ter pozvali delavske množice na boj proti reakciji? Nei Nasprotno. Kjer policija ni zabranila govoriti odločnim! proletarcem, tem so birokratje in likvidatorji prepovedati govoriti sodrugom iz opozicije, da bi se ne čul protest proti redukciji in reakciji.
In dalje, ali rie vidite, socialistični delavci, kako rkreuti giavarj: in oblasti branijo in zagovarjajo politiko vaših voditeljev Arhov, Kristanov, Štukljev in drugih? Zakaj?
Sodrugi delavci in kmetje!
Kljub vsemu naprej 1 Naš boj gre:
proti redukciji, za predvojne plaČei, za brezposelno podporo, s strani države, za prehrano lačnih družin preko delavskih zadrug, kbnzumov in odborov, za osemurni delovnik, za delavsko zaščito, za odpravo vseh davkov na delavce in kmete —- preti reakciji in imperialističnim nevarnostim, proti retor-mizmu in izdajalstvu!
Rdeča enotna delavska fronta — to hočemo. In pa dejansko strokovno zedinjenje v Jugoslaviji in vsem svetu!
Naša taktika pa je in ostane, kakršno imajo angleški r-ulnrii ki so te dni stopili v reneralni štrajk in generrii -'roti akrijo tako. da iim pomagajo železničarji, pristaniški in drevi delavci na Angleškem in v sosednih državah. Naš solidarnosten pozdrav!
Naprej do zmage delavcev in krjietov!
*	•» .	Ljubljana,	dno	4.	moja 1920.
Bivši naročniki DKL. ,
t
'-k:
'■	‘	■'	vi	/••.j yTUA 'mh, ' v
■ ,	,.	1	■	11	r-	■	A	<
'■	.',V,	'■!/■	..'<t	k	u>'	v.--
'v, jl;. ' ’; v ..	■
nvčVjs'.'1 '-:v	v'*;
'* 3 Vri;
'V ... W .. .V. -iT . . /Y /
.	,	-	».v^S.vc-,.
.i ur
/.■ T,. ' v** ti. ;.. It'
' I' ■
■ i--
,1 I .v) -I ."4
. :/*	’ ;
.,11' 'ti" i:'
>i	v'*
,'V.	•	J	"	til	*
n
•' j -n % »	•	• * -
.. p ,rs,n ,,	.,1.
v H ^	"	■
fri n : v.. i ♦
J;.'-;	,y,
t	i	t	'	'	I",	'
, ,o	'K
y. '.'"n"; 'ti*'' v v ,,
lit 0.1'-"	*'!
)(.'■•	>t1 •'	■
t.. ti !"
. ii»	{'•'' <J
5T-; -v I	4
; .. M7 ’ ■* •.■•'■.i -V . • "
; ri ' Ut *
ir v,>
:	it/..:
«;V
7	*
•	■	/ »V	■
.> .Ml
M
1	v',	v	na
.IW?H l-t,; -
V, V
,, >. V
..	,	'Vi	1	'	l..':	•
■"■ l.e: v;
'v, .	ti.','	>	i	i	7	*	ir	v
.	-	'i	,	I	i
•t V.
., r;
T,- > '■■■
■$yf 4VV.;,. >••,. <u/ ''V'-♦ 'V'i
• li
o:
vi
7'
, ""V g"''*'
-mr.
•' t» 7'
•vi".;; .. .
.V;
l5r :
,	.	.	n.-.	-	.*l >	:•	,
.i
' .. ‘ 7	,	9
i. . :v.r 't:-»•;’1	.-*{■■ v
' %U ■■■.:• T' ’< - "Z>I. ,	' .:.■■
.	:	I /K, - Cit ti", \t' -;*b - ■}’ /'	J. . ...	;.i.
'	"X,-
•J
t	•;	•	.,	.	•' . ris ti. ' t ' '■	...	.
v.	r:;,:/	,	n;,V!	,	.	m	/	,
''V	i#tfji'-;1-" .• t - >	i/,<i	•	.•
,	t«,	.v	7	,V	:*v-	'V
. ,5	i:
"C,-	'	'i»
. /: 4«k. ■ > v ; i	':r
:	'.	,	.7	H'-7 o-
, ir.,..	;v'i-t	t!	-r>	-("v'	:	7//./;■■■?'
*■*! V ' t1'’	■	f	■:	•	•	i	i ■'* ■ it''1	'V	’
7	7	,	'	'.-‘I,	7	■it.-1,; t
■■•■tVjvs,	■	"	;.x	"jif	<	Vi	...	Cii,'.	"V	;	'••>'.
• 'Vv.:77'	^	rž	,	-
^	■•■-'	;v	,	v	’	\	?	;	,	tt	n
- vv.7"' v;-. Hm1 u • ■
■ 17'i7..;;.;-'\i#''	,r.	v;.	AV.,y:'.]n	••	-	.	,	.,,t
■'"V 7’r'' A.1 V 7',...'.■••'7 7	*'
i ■ "•'■■	..'•••,■	••	••	,	Tn-
■ f'
'in
Mi
?-V'. ■, V'. - '■1	■	■•	'. . ■*., 7,: ir'! '	1
i.''	.	•	■.......■
r• v. 7. ■.'■'■''v'*""■	'-v5!'.'i'*' J/-; -.li / i1
•V.,:
■t
:1	•	1	■
. • .	■	1	1.:	..	•	...	■;}	*:*
v,- •: ' >	1.'":1
V.Vv .>^•'4^
7, '
i.V,' • '	..t’)---;	,	,,	v»f;v	v
,)■	'	.v">v,;■ 77-■.; ’:7‘r*';i" V" ?» 1 :
l‘‘7 i”:/ ;
?:Mm  ................
/■. • :M'••" - j 's,* .*• ,,.if	4";	t.
. 1 ” "
' ' i.
;■ 'O . ■' iv: "■	"■	'
■ •■•	>	c......
' 'tV/,
m* •;.»
st,
'	-:i.	vr;:
-• j.	;-jq'
''‘•■■v	'-i'	'‘Vv.;,rv ’mtri '	■	.	■
f	,	m;	-	:	i	;'7,"	'i>;	•	;■	;v . •	....... w
V,;; .'•it.'-	; ■{>-’ '71-..C'V T-’; .,'7,7 - t-ir.; f' C	T '
.i; -■ ;>!.i.'A7.^s7*.;7Vr	;	.-ir'	..;.or	>.
.i"l'7i- • 7': •	'i'.	■ t ,. - .	ost}«-.	'lV	’	.	.,
.:v.vrf 7 ri7y7.,t	'V	or.
■' ’* .•	r-ia(wl
Mi'
,	,	'liri*	.
 .......................... .	1:7!t'- ;if t.7 i '7
■	',7v:	4	.... ;.t • o'.	....	M	■
'"7'7y ~	:	'r	•• I 'V':	■	‘7	••	:	ii\,	.	:
i	;	‘f:	". 7?!c“,n tii. vrtiV«’ ('f.-Mtci;	.	;.i	.r,
iflSSVT ' 1 čvi'1'' i-vtv.r: n it M-.v-	.^.o.	-	.7.	.,
't-,!-	t',	|	v
v .tV' '	1	v.	:x-	.;■	■■	'v"-•■■',>v1': ;•	"'■••.■	:>y	'	*	,m.;it
•-"•■M-.O	v'v.'	"	',.v	:	t,:	...	.	'v:	‘:‘7.'	01;
y .f!
V- "
. * .-j* :	■.	"7	..	:	A,	it', i t- '■ !	.,
- *■ ‘H	.	..	•	.>r«.v;vr<ai5f	1	‘	7?	"	•,
”"V'	■'	"	'	.>74	!.->
Jj	.1	1	O/l	-	t	;
•i-'.; '4V	;	.'7,,	'a	..	':V. m it' ’7;‘	’	'7	v	j.	..v.*/!*.
■	‘	i’	.v,.'.	.;	;	•'*VuV\..,,.v')	'	v	'	v	■:	V.,,;
t«'.-;..	'>4^4 ,•
'■'i' i• ! v • ./",> ■, t-,:.-;.	/	v	,.	,	}■	■
irm&fti:	7	.•■.t	.	"-v:-, . - v :'•■ šii |v5	7	»ni
'VftTCf.i "	r	i,..'/...■nr/jjiUr	..tfdumm
M	>■	• "fi"'!',, ';V>.«i,i/bs^r;-tV4^' ^7*
. >. i t-1 « >• •
J ■	•!.'.	j	V	l'	:	.	051.
'. lit,ti	Vv-v'.•'.■■■ ■•■ ■ ■	.	.,,,, .,
'	'V7"V .. 7i'»Vrt'<'T*"'V;i>»ntc.:,; v.;!..,; .fi. ,1( .t
7,. > ■
'•.w' 'i-	it’	7	.v-	/c	V,-	•	•	o*-v.
.;•'?»	.	•	■■	,: c1 ..■■ t. t r'?7;*•’. '.v.s ;? .^»7,-V'1	.4!	*	-
j. • >*sr» ur •	r
■ ■wv	-■■■;.	IV.. •'..! ,s": Ji;;;'’‘r; ’ 'I''i -t ; ’	■	t'
i.i4:
,f; ..	/,	i	.,•*	v,'	p	;t(
!	'h	i	47'''/ ''
r, .. o:
■i >t* v
r «V Vv -f, IV:: -V
* ' 1 >
i -t ,;,y ...	•	\	f'	-f«!.:	m.	v.	’	v."
IVi.t ■; r» •’•
..... y i j 11 Vt
i .
’vT, j;"	
/J/" , j ■	
V i' j	" '77 ,T‘:"
■v*-v- -v.	«;*.'• IV
VTIjVV". . " ..	v
•' . ';i r-; 11	■■	C
.v-iVA..J.II,y	'
■' i><7 ■7 t'r A'i f-... - >■;■*;,	„j/.	.,	;.
,i’4 V;'. -:,i -•.	*	'•''.	\	v-	ur:i,	.
r ’ '."Vi
rt. >
..n
11'; 1 ‘ m; Tff
v "/i	1	c,i>
“7	"
*>' . ' % , / ,V t l: -.	•r"';'	{	v
1.1 1 ■. it-'-! ■■■
v" stil -4^- "* !
,u" iivcv' '.!/	Inlrieimni	•- 4
1 o »•	!1 .,	.'.Mc.frv-- . : .
’'
i•	:7.	7"i>1
' . '7 4V-.,::I
•'-K':'*
'1' ' ’ '	•	t.-:v' ,77't:,t ?* ■
.	,	TV,.	,	v	•7,,’r:
, 1	.o,	1	■
r ■ iv« ;v;v' £4.< •
Ifi: /7 >*:
v«4 V:
Wtf'V'7 v- *•	.............
Y
*\ ,if * ; • .1	r
*	.	•;1 V»f»tr .	'*.» v »*	./	•*
■	;	.	v .. ,Jv	, ,•'*.
.	f,,	-.
vrt,'1,	1	ifoV
;! vr'-’
,' •
1	*	Kw	'	*	;	*	»	>
. • • ...............................
, .	- I it	lf. V
, ■' T r f	‘	'
V "ril •vVlivf.VI- •
'S S v <V: 1' ' •' t'	'	■ '	' •
C. i I , • 1	i -i'r ■ *
;,v* •	ofv.'Vci
.Wrt« 'N t>	■’	•
.■vr>-	:.;7>	;T	-	".c' v,;!,
-tv"*'
■7:7'' ■■•■
! '-'T-T: »	tj*.
;... j; ,*;.>».	<•..	„	-
'A? '■"■' #* "	■	'	,
;.7 V :■;•■' ■	.	'5	J	Tl'	'•'■••	V:	y
■	■	,	A ' 7' ,.'
•	*	*	•	•":	■	. 1	.	1	/	;	•	/	.. .
*
7. K -J-
4r.,!'1
C .v,y-1	j	r':.s/ *■
flihfflszKlIrr /i a?r - .v tv <• •.,.■>T
-T"	;,;7	7	-	-	•	-v,	-7	4gv:. V..,v,.. -.v- 7'. ",
!7"'. .Vv'	'V	.	(	..-|>	V	V...V
C	11	'	'*	7	:
■■ V" 1.;.'.;.	..."	v_-	"7	7-	'	.i	1	*'
V	V	-ft;.'	.	.	‘	• V'." . • I s	’	’	• .*■' ■ '■' -'V -:jl
.	t	y	,
- v.	j	,	.,'•	r '	■	■'	1	.	r«y	-y
v,- . t '
-
n'f f • • ■'
•7 i' *.	•
: 'JU:
M >;
: ,11
'c .t
,■ 1 v'«yUr'!'
' - , / '
f,:	v:
. I
,	,	i,:.r.7Vi■
,, .' V ;p-; .A«; V
.. ' t i • •T tsS1** ’ ' .''H
"	.'ni’/
J.'	>	•	'
•;r,; '-^r'' ■«; ,
’■ Vi**	.-v;'	;y:•-....*
...
Za popolno širok, zedinjenfe v Jugoslaviji im za enoten
bo) vsega delavstva proti reakciji in ofenzivi kapitala!
Proletarijatu Slovenije!
'Na predvečer prvega maja je vladajoči režim prepovedal nadaljnje izhajanje Delavsko-kmečkega lista in zaprl sodruge izdajatelje in urednike..., To dejanje po-menja okrepitev reakcionarnega napada na proletarsko avantgardo in 5 tem na celokupno delavstvo. Po tej poti hoče. buržuazija zlomiti odpor delavskih mas proti redukciji, zniževanju plač, brezposelnosti in ofenzivi kapitala sploh. S poizkusenimi izmišljotinami o komunistični nevarnosti hoče buržuazija maskirati ta svoj pohod. V. takem trenutku bi bila dolžnost vsega delavstva in vseh njegovih organizacij, da nastopi proti temu udarcu, reakcije in da s tem brani svoje osnovne razredne interese.^ Proletarske mase same so s pozdravljanjem naših govornikov na prvomajskih proslavah in s • simpatijami za DKL ob njegovi ustavitvi pokazale, da so razumele pomen tega napada in razodele pripravljenost, da nastopijo proti reakciji.
Ko so že delavske mase začutile pomen tega ma-nevra_reakcije in potrebo odpora proti njemu, je bilo pričakovati, da bodo tudi Štukelj, Sedej in Makuc, ki so govoričili in še govore, da so za zedinjenje proletariata radi boja proti reakciji -- da bodo tudi oni dvignili svoj glas proti zadnjemu reakcionarnemu napadu na DKL. Toda tega niso storili.
Posebno še danes, ko reakcija jemlje delavskemu razredu najosnovnejše pravice, ko zmanjšuje plače in podaljšuje delavni čas, ko buržuazija reducira rudarje in druge delavce ter tako povečuje brezposelnost,' ko je torej v vprašanju poslednji kos kruha -- srno pričakovali, da bodo tudi ti ljudje v takem trenutku v dejanjih pokazali, da nočejo razbijati delavskih vrst in da tudi hočejo braniti proletarijat pred reakcijo. Toda vsa sedanjost in preteklost teh ljudi govori nasprotno.
Lani se “je radi poostrene ofenzive kapitala pokazala živa potreba po strokovnem zedinjenju ne samo v Sloveniji, ampak v vsej Jugoslaviji. Namesto da'bi. se imenovana trojica borila za to, da se nasproti naskoku kapitala zedini celokupno delavsko strokovno gibanje, je nasprotno dovolila radi toplih služb, da. socijalistični voditelji še naprej razbijajo strokovno gibanje in s tem olajšajo delo ofenzivi kapitala.
Letos je prišel napad na slovenske rudarje in s tem na ves proletarijat Slovenije. Jasno se je pokazala potreba, da pride ves proletarijat Slovenije n;i pomoč, da se strokovno zedinjenje popolnoma izvede v vsej državi ter da se generalizira boj, kakor so zdaj storili angleški delavci. Toda ravno isti ljudje so skupno s socijalistično stranko odbijali vs£ naše tozadevne predloge. Za strokovno zedinjenje v vsej državi niso ničesar storili in niso pozvali proletarijat Jugoslavije na pomoč.
-Tako so pustili slovenski' proletarijat osamljen in osamljenega doživeti poraz v pohodu redukcije.
Sledil je udarec po Delavsko-kmečkem listu. Četudi ti ljudje dobro vedo za pomen tega reakcionarnega napada na DKL, četudi razumejo, da hoče buržuazija s tem napadom pomagati fašistovskim strokovnim organizacijam, ki predstavljajo nevarnost ia celokupno razredno gibanje so izdali letak, v katerem obrekujejo naše sodruge, s katerim napadajo naše gibanje. Na ta način samo po Ipirajo re-.kcijo in opravičujejo njen napad na DKL
Še več. Namesto da v trenutku, ko ie v nevarnosti zadnji kos kruha, zastavijo vse-sile, rta zedinijo vse proletarske moči — ne delajo lega in celo preprečujejo takšno delovanje. Kajti s svojim letakom nameravajo ustanoviti novo stranko in s tem se'bolj razbiti delavske vrste. Sicer trdijo da ustanovijo stranko po marksističnem programu. Toda vse njihovo dosedanje delovanje 'jta oa pojav stranke same prav sedaj v takem trenutku ViOpSi <la pomenja njihov ..marksizem" še večjo slabitev pr£>}<|btrijata pred napadi kapitalistov, še nadaljnje
sabotiranjt; dejanskega strokovnega zedinjenja in še nadaljni boj proti vsem, ki hočejo zedinjenje. Vse to pa zaradi porazdelitve mest in vplivov v Strokovni komisiji, Delavski zbornici in drugod. Kdor hoče resničen marksističen boj, mora biti pred vsem za zedinjenje delavskih mas proti redukciji in reakciji, .ne pa razbijati delavske vrste in še bolj slabiti njihovo moč.
Poleg Štukoija, Sedeja in Makuca je tudi Kristan zastavil svoje sile, da cepi delavstvo. V Delavski ' Politiki predlaga pod masko zedinjenja, da se ne zberejo vsi delavci> delavske organizacije in kmetje proti napadom in reakciji kapitalistične gospode, temveč samo oni, ki so pokazali enotno stremljenje, da razbijajo proletarski razred in da sodelujejo z buržuazijo. Izključijo naj se pa delavci, ki hočejo razredni boj in dejansko strokovno zedinjenje ne samo v Sloveniji, nego v vsej Jugoslaviji in po vsem svetu.
Lahko bi odgovarjali na vsa obrekovanja proti nam in našim sodrugom, lahko bi zavrnili napade na sodruga Gustinčiča in primerno ocenili Štukeljev napad na nas istočasno z napadom reakcije. Ali nam gre v takem položaju
pred vsem xa boj proti bedi in vse hujšemu izkoriščanju ter za strokovno zedinjenje.
Kdor namreč hoče zedinjenje proletarskih sil, se mora boriti za splošno strokovno zedinjenje v Jugoslaviji, za enotne nastope in enotne akcije proti ofenzivi kapitala ter za zedinjenje delavcev in kmetov, za boj . proti imperializmu. Zategadelj se obračamo kljub vsem njenim izpadom na Štukljevo skupino ter jo vprašujemo ali hoče dejansko zedinjenje strokovnega gibanja v Jugoslaviji,
alf hoče še oadalje pustiti slovenski proletariat osamljen,
ali noče boja proti razkolniškemu delovanju vodstva Socijalistično stranke Jugoslavije?
Ako hoče boj v pozitivnem smislu, tedaj smo pripravljeni tak njen boj podpreti — prav tako kakor bomo vedno najostreje nastopali proti njenim poizkusom, razdirati in cepiti * proletarijat, kakorkoli bi tudi to svoje razkolniško delovanje skrivali za raznimi parolami o enotnosti.
Zlasti pa se obračamo na vse delavce in tudi na socijalistične delavce vseh struj, da spoznajo namene Štukelja, Sedeja in Makuca, da obsodijo razkolniško delovanje in da prisilijo svoje voditelje, da sprejmejo boj: za splošno zedinjenje strok, gibanja v Jugoslaviji, za enotno akcijo vseh delavcev proti redukciji, reakciji, davkom in za obrambo kruha proti fašistovskim strokovnim organizacijam, za enotno fronto s kmeti.
Sodrugi, delavci!
Kapitalistična .ofenziva spravlja vse bolj in bolj v nevarnost- življenski obstoj proletarijata. Ali hočemo dovoliti, da se razcepljeni borimo proti kapitalu 1 Ali hočemo dopustili, da ostane odločnost in požrtvovalnost skupine DKL osamljena? Združimo vse naše sile v razrednem boju! Odbijmo vse poizkuse, ki nas hočejo še bolj razbiti! Naprej do zmage delavcev in kmetov!
V Ljubljani,'dne 15. maja 1926.
Beograd - Zacjreb: Gjuro Cvijič, Sima Markovič, Rajko jovanič. Celfslti acaporl: Marcel Zorga. Ljub-l)anslti zapori: Albert Hlebec, Franjo Peterkovič,
Matija Gorenc; Uul»*S«na! Raiko 0steIc>
Anton Šušteršič, Jakob Žorga, Dragotin Gustinčič, Dušan Kermavner. Zagorje: France Klopčič, Mirko Vemberger, Oltrogar Anton, Ludko Fain, Joško Strašek. Trbovlje: Franc Kokalj. Velenje: Josip Polanc, Josip Lekš. Me-Žlška dolina: Ivan Dietinger, Ignac Teršek in drugi kraji ter obrati.
Hkkt Ur«vatla, LJufclJm«.
t.*-
Vsem bralcem in simpatizerjem »Delavsko-kmečkega lista"!
Čutimo za svojo dolžnost, da se obrnemo na vse one, kii smo jih vodili dotlej, ko se je pojavil človek, ki čuti za prvo potrebo: zdražbo v delavskih vrstah.
Vdano smo služili proletarskemu pokretu tudi tedaj, ko je marsikdo klonil. Po dogodkih 1. junija in 13. julija 1. 1924. se nam je posrečilo začeti izdajati »Delavsko-kmečki list", ki naj- bi bil delavstvu Slovenije kažipot iz popolne brezpravnosti v lepšo bodočnost. Poldrugo leto je pod našim vodstvom in uredništvom izhajal »Delavsko-kmečki list“, prišlo je do strokovnega zedinjenja, celokupno delavsko gibanje se je pričelo oživljati V tem položaju se je pojavil oni človek, Gustinčič po imenu, in začel širiti alarmantne vesti, da smo vse prodali socialistom, Kristanu in buržuaziji in da je treba nas proglasiti za izdajalce.
Mi smo svarili* tedaj vse dobre sodruge: Ne dajte se zapeljati takim neresničnim vestem. Gustinčič ima pri tem svoje namene, Kajti! on je človek, katerega preteklost ni jasna. Bil je v Švici v okolici kralja Nikite in Pasica, po vojni se je pa vrnil živo rdeč nazaj, bival je v Trstu, Ljubljani, Idriji, na Dunaju, povsod malo časa liki povsod je sejal razdor. Ne nasedati nikakim provokacijam, temveč nadaljevati politiko združevanja delavstva v enotnih strokovnih in kulturnih organizacijah. Kajti le enotno bomo prišli! do zmage.
Gustinčič je vedel, da so tudi vsi zaupniki »Dela vsko-kinečkega lista“ za tako politiko združevanja delavske moči. Zato pa je kar sam s še nekaterimi privrženci enostavno prevzel „DKL“ v svoje roke in pričel proglašati za izdajalce vse one, ki so proti nadaljnemu razbijanju delavskih vrst. Delavski zaupniki so protestirali proti takemu pisanju, proti razdoru, toda Gustinčičeva klika je delala po svoje naprej.
Ponovno smo svarili vse, naj ne nasedajo provokacijam in lažem in naj aktivno delujejo v enotnih strokovnih organizacijah po svoji delavski vesti in po svojem revolucionarnem prepričanju, brez ozira na vse drugo.
Gustinčičeva klika pa je dalje v „DKL“ blatila in psovala, hodila razbijat delavske shode in obsojala enotne strokovne organizacije, češ, da so tudi izdajalske, ker, se ne,^pokore Gustinčičevemu diktatu. Naročniki so pa 'odpadali, dolg v tiskarni je naraščal, „DKLf‘ pa , je začel pisati naravnost pro-vokatorsko, iz||valno, kot da gotovi vodniki okrog „DKL“ žele*, da jim policija vse zapleni in pozapre in jih na ta način reši iz dolgov in zavožene politike.
In res! Pretekli teden je policija ustavila list in zaprla poleg Kermavnerja še Hlebca in Peterkoviča, sedaj, pa še Marcel Zorgo, dočim se Gustinčiču ni skrivil niti! las. Da bi pa svojo ..nedotakljivost" opravičil, se je skril v klet pri nekem sodrugu, kjer so mu morali postaviti posteljo in bil v tej luknji skrit do časa, ko je minula »nevarnost", da bil moral na shod za „Prvi maj“ in se je pokazal še le popoldne na veselici.
Ako pomislimo, kako težko stališče imajo zaupniki, na ramah katerih pravzaprav leži vsa teža in odgovornost pokreta, da vsak trenutek tvegajo svoj košček kruha, se moramo zgražati nad lahkomiselnostjo in pustolovščino človeka, ki mu je malo mar, če radi njegove domišljavosti biti vrhovni voditelj drugih, izvrševalci njegovih takozvančih »revolucijo-narnih“ (sam pa v klet) načrtov postradajo.
Boli nas to, da so ti ljudje uničili ono, kar smo mi s težavo započeli, zgradili in držali! pokonci. To je podoben udarec, kot pred dvemi leti, ko je neodgovorna politika teh prav istih ljudi uničila lepo se razvijajoče neodvisne strokovne organizacije, »Strokovno Borbo“ in gibanje v rudarskih revirjih. Kakor je nam v zadoščenje, ko smo vedno svarili, da žene ta klika, ki je zadnje mesece bljuvala v „DKL“, vse gibanje v propast, nas še bolj boli to, da ni bil rajši prihranjen ta nov udarec delavskemu gibanju. Temu so mnogo krivi oni, ki so rekli: Pustimo, naj gre, kakor hoče! — in so šli proč, mesto da bi napravili red.
hi danes se ti ljudje ne obrnejo na vas, vas ne poznajo več. Tako so. delali vedno: Spravitii vse skupaj v razpust, napreči Štuklja, Makuca in druge, da podrto zopet vzpostavijo. Ko pa je bilo vziw)-stavljeno, so pa prevzeli sami vodstvo in v par mesecih ponovno uničili vse.
Sodrugi! To se ne sme več. ponavljati. Iz porazov moramo enkrat pniti do uspeha, do zmage.
Ljubija n a , dne 3. maja 1926.
Tudi mi moramo postati močni. To se bo pa zgodilo le takrat, če bomo delali sodruŽho, skupno in preudarno po vzgledu sodrugov v ostalih deželah. Tudi mi moramo uveljaviti vso svojo moč v Jugoslaviji, da ne bo mogel režim ustaviti list, kadar ga bo hotel.
Zedinjenje strokovnih organizacij, enotna kulturna organizacija »Svoboda11, enotne gospodarske organizacije so Široka podlaga za povzdigoi, za utrditev delavskega pokreta’. Ujedinjenje na strokovnem polju je prineslo že do danes lepe uspehe delavstvu. Še več uspehov bo prineslo, ko bo res večina delavcev zbrana v razrednih strokovnih organizacijah.
Toda to še nikakor ni vse. Temelj delavskemu gibanju mora biti vedno
močna delavska politična organizacija.
Železničar in rudar bo dosegel svoje zahteve le, ako bo v državi močna delavska stranka, socijalna zakonodaja je odvisna od tega in končno je vodnik delavskega razreda v osvobojenje predvsem politična stranka. Ruski delavec, češki, nemški, angleški sloni na svoji močni politični stranki. Kjer te ni, je delavec brezpraven suženj, kakor je to n. pr. pri nas. •
In danes je delavstvo Jugoslavije in Slovenije posebej brez te življenjsko-potrebne močne delavske marksistične stranke. Gustinčičeva skupina je navadna grupa razbijačev. Socijalistična stranka Jugoslavije predstavlja le slabotno organizacijo brez korenine v masah z izjemo Maribora. O Bernotoveih je škoda kaj govoriti. Zato je danes v interesu delavstva poleg dela v strokovnih in drugih organizacijah
ustvaritev delavske stranke na podlagi marksističnega programa in taktike.
la stranka naj zbere okrog sebe ves delavski razred itn naj ga vodi v zvezi z vsemi ostalimi organizacijami v uspehe in v končno zmago proletarijata nad buržuazijo.
Rekla smo prej: delati je treba solidno. In to
velja zlasti za organiziranje politične proletarske stranke, ki ne sme gledati na to, da zbira čim več članarine, ampak da obseže delavstvo v obratih in delavnicah in da z dobrim vodstvom, kadrom požrtvovalni! zaupnikov in s celo vojsko zavednih proletarcev vodi delavski razred do politične moči v državi. Cim bolj zavestno in prevdarno bomo delali, tem večji bo uspeh.
Zato bomo sklicali v Ljubljani
konferenco delavskih zaupnikov iz cele Slovenije.
Pred to konferenco bomo pa sklicali v vseh važnih krajih
krajevne in okrajne delavske konference,
na katerih se bomo temljito porazgovorili o nalogah zavednega proletarijata v naši deželi.
Gustinčič et Ca. so šli pred nekaj meseci že na državno pravdništvo z zahtevo, naj ustavi list. Sedaj so ga privedli do ustaviiltve. Mi pa čutimo za svojo dolžnost pred revolucionarnim proletarijatom, da poskusimo vse, da se začne mesto ustavljenega „DKL“
izdajati nov list,
da ne ostane najzavednejši del proletarijata brez svojega glasila. Dokler pa to ne bo mogoče, bomo obveščali pristaše „DKL“ potom pismenih poročil zaupnikom in na zborovanjih ter konferencah.
Ne kloniti glave! Ne postanite brezbrižni radi bankrota provokaterske Gustinčičeve politike! Strnimo svoje vrste! Delajmo v strokovnih, kulturnih in gospodarskih organizacijah! Vzbujajmo proletarijat!
Potem bomo vrgli reakcijo, potem ne bodo več vladali proti delavstvu z izjemnimi zakoni, ten;več delavstvo stil bo samo rezalo kruh
z močjo svojih organizacij.
Sedej.	Štukelj.	Makuc.
J. ritaanikf>yl tiMtadnlki. Ijjnfehtr* 727—20
i-oS 'i'* t-7
t»%	:•
V	*
V'
w t.WjMJS?* * / V. *♦	^
yra» VMRES?
U-% ^pj£- &:■; \ */,
diHli
(i. •. •
w »■*/ #»«£. ‘	'•	U,v« ,	;■’> -
i"V V1 J:'.£••.*”'!l’--Vvs-->f5■'^.’i•*■■ 5*. V""-'’.V\?’
' ' vi-. '	„	.	.	■..-,
-	Sv-'	-'v	v*r	■
';' *:V,; ^fVŠf-V V'.;:;r;L^ j ' v: S >'r( •'^
..\	■■';"<■	'	■;■■	^	V
'M J;. ;/,;;V
■■ : ■ ■ . ■■ 1' ■ ■ :??'•■,<■ . ’ v '< <* * ^	*f v i * &<;,
■ ■• ,. . ,.	.	. , .yf • )r.«;;■
■
1 '
Vsem naročnikom in čitateliem Delavsko-kmeŽkega lista v vednost!
Okrajno glavarstvo v Kočevju Je prepovedalo nadaljnje izhajanje Delavsko-kmečkega lista. Tej prepovedi je sledila aretacija s. Nlebca In Peterkovima. — Prinašamo odlok okrajnega glavarstva.
Štev. 229,/pov.
Gospodu Albertu Hlebcu, uredniku Delavsko kmetijskega lista
v Ljubljani Florjanska ulica 15/1.,
se v prigibu pošilja odločbo o zabrani izhajanja Delavsko kmetskega lista.
Šrezki Poglavar v Kočevju, dne 22. 4. 1926.
Vladni svebirk. Podpis nečitljiv.
Štev. 229/pov.
Odločba.
Na podstavi člena 2 in 19 odstavek 2. zakona o tisku ter čl. 138 in 13 Ustave odrejam v smislu čl. 21 zakona o tisku za-brano izhajanja novin Delavsko - kmetijski list % ki izhajajo v Ljubljani vsak četrtek in se tiskajo'v tiskarni Josip Pavliček v Kočevju.
Razlogi.
Delavsko - kmetijski list , je pisan v popolnoma komunističnem duhu in vodi odkrito in prikrito komunistično propagando. Smer lista določajo znani komunisti inž. Dragotin Gustinčič, Albert Hlebec, ki je na zadnjih številkah 14 in 15 od 8. odnosno 15. aprila 1926 označen kot izdajatelj lastnik in odgovorni urednik, Fran Peterkovih in Dušan Kermavner, kateri so imenovani v tem smislu tudi v štev: 14. lista iz leta 1926, stran2, prva kolona.
V	članku št, 13 iz 1. 1926 'Študirajte Beerovo knjigo - Karel Marx izjavljata člankarja F. in M., da imamo v Sloveniji samo eno marksistično stranko, in to je skupina okrog Delavsko-Kmečkega lista s svojo revolucionarno marksistično politiko. — Njen zaveznik in somišljenik je revolucionarno delavstvo ostale Jugoslavije in revolucionarni proletariat Rusije ter vsega sveta.« S tem je odkrito povedano, da zasleduje list revolucionarno marksistično politiko v duhu ruskega boljševizma. Tega programa se je' Delavsko kmečki list dosledno dt'žal ter je v premnogih člankih širil na odkrit in prikrit način komunistično idejo ter idejo borbe proletariata za osvojitev oblasti ter je s s tem neposredno hi posredno poziva] državljane, naj šiloma izpremene ustavo in državne zakone. List se dosledne bori za brezkompromisni komunizem in proti vsakemu reformizmiu, celo proti takim reformističnim strujam, kakor so n. pr. Bernotovi socialisti ali Štukelj in drugi levičarsko orientirani. 0 svojih ,somišljenikih govori list kot o revolucionarnem proletariatu.
Članki in seslavki tega lista, iz katerih se očito vidi, da gre listu za pozivanje državljanov v ravnokar označenem revolucionarnem smislu so sledeči.
1. Članek O leninizmu v št. 1 skuša sicer na objektiven način pojasniti poienu leninizma t. j. nauka, da je končni cilj proletariata edinole v tem, da potom revolucije pridobi oblast, vendar je pisan v namenu, da bralce pouči c leninizma in jih pridobi, za njega idejo.
2. Članek Program opozicije v združenih strokovnih organizacijah.za delo v delavski zbornici v št. 2 zahteva pod naslovom Revolucionarni delavci iri delavska zbornica v lit. 1, da se v delavski, zbornici uvedejo marksistični znanstveni kurzi za njene funkcionarje in uslužbence.
3. Z nadaljnim člankom Ob sedmi obletnici Karla Lieb-knechta in Roze Luxemlnirg. v, isti številki proslavlja sedmo obletnico smrti komunistov, Karla Liebknecbta in Roze Luxem-birrg.
4. V isto kategorijo kakor članek : 0 Leninizmu (št. 1) se mora uvrstili tudi članek vLenin v št. 3 in članek Leninizem« v številki 4, ki se prične z značilnimi besedami Končni cilj delavskega gibanja je popolno uničevanje razredne družbe, ki se doseže v boju revolucionarnega proletariata in revolucionarne omladine. Leninizem in marksizem obogaten z izkušnjami razpada 11. internacianale, svetovne vojne, ruske revolucije; itd.
5. S člankom v številki 4 K preganjanju komunistov v Beogradu se zavzema za komunistične voditelje, aretovane v Beogradu kot za revolucionarno avantgardo delavskega gibanja.
6. Članek Bernotov lažimarksizem« (ista številka) izjavlja, da bo slovensko delavstvo likvidiralo z Bernotom, ki .ni za uresničenje socializma y smislu.Karla Manca, ker za laži marksiste, med revolucionarnim proletariatom ni prostora.
7. Članek Proti belemu terorju v Jugoslaviji št. 8 poroča
o	poteku protestnega shoda, proti odredbam naše vlade zoper komuniste ter pravi med drugim, da bi delavstvo, organizovano v enotnih revolucionarnih strokovnih organizacijah napravilo konec kapitalističnemu gospodstvu. Konečno poroča članek, da se. jo končala proslava s klici ogorčenja proti jugoslovanski vladi in s pevanjeni internacionale v slavo revolucionarnim borcem. Ves sestavek izziva tudi k mržnji do naše države kot celote.
8. Članek Socialna politika v sovjetski Uniji (št. 9) hvali socialno politiko sovjetske unijo in zaključuje, da je prava socialna politika mogoča le v proletarski državi (mišljeno je tani, kjer si je proletariat osvojil oblast).
9. V članku Izdajstvo razrednega boja (št. 10) piše list proti vsem, ki sklepajo kompromise s kapitalizmom in niso za revolucionarno razredno borbo.
10. članek - Delavska zbornica v rokah socialnih patriotov in buržuazije v št. 11 obžaluje, da ni že leta in leta prave razredne revolucionarne (t. j. komunistične stranke), ki bi vodifa do končnega cilja: osvoboditev delavskega razreda.
11- V štev. U. im. 12. je objavljeno obširno poročilo o Nasedanju razširjenega eksekutivnega komiteja Kominterne :, ki si skuša sicer nadeti videz objektivnega poročanja, ki pa je venilar objavljeno z očividno tendenco, da širi med proletariatom s-po-zn a vanje delovanja ''Kominterne in da širi komunistične ideja',
12.	Članek -Reformiranje kapitalizma ali'sleparstvo oportunistov v št. 12 str. 4, kolona 1, polemizira proti reformiizrm -II. internacionale, češ, da oportunisti pobijajo nas marksiste s svojo reformistično teorijo.* Smisel članka je proti reformjzirmi in za nasilno akcijo.
13.	Članek št. 13 Študirajte Beerovo knjigo >Karl M»rx* .. k že zgoraj omenjeno izjavo. V tein članku kakor tudi </rugod
V:-}.?;
imenuje list Štukljevo maziranje menjševizem in smiselno postavlja temu nasproti svoj leninizem.
14. Članki v isti številki »Za strokovno enotnost a proti politični' združitvi z reformizmom in oglejte si delavca , govori, da se revolucionarno delavstvo ne bo politično družilo z reformisti in da bo odklonilo absolutizem vodstva strokovne komisije.
15. V članku Zagorski rudarji in Arh« (ista štev.) podaja opoziciji v strokovnih organizacijah t. j. komunistom- med drugim sledeči nauk Nikdar pozabiti, da moramo voditi pravilno revolucionar n o taktiko, ki se nikakor ne da združiti s politiko reformizma in s taktiko Arha (Arh, je voditelj Unije slovenskih rudarjev v Zagorju).
16. Članek Pačenje marksizma« v štev. 14 in z nadaljevanjem v štev. 15 polemizira s Štukljevim naziranjem o marksistični teoriji, češ, da danes, ko je ruska revolucija raztrgala kapitalistične razmere in okove, ko je 11. internacionali sledila
111.	in ko imamo Lenina in leninizem, ne velja več isto kot za časa Marksovega življenja ko proletariat še ni stal pred vprašanjem zavzetja oblasti kakor danes. (S tem se član kar očividno istoveti z leninizmom t. j. z idejo, da si proletariat z revolucijo osvoji oblast). To kaže n. pr. tudi nadaljni stavek. Ali ni danes, ko stojimo pred zavzetjem oblasti... Članek se zavzema za otvoritev komunistične stranke, češ, da je le stranka zmožna voditi razredni boj. Značilen je tudi stavek Ne reformizma ampak revolucionarne politike hočejo mase v strokovnih organizacijah«.
17. .Članek Občinske in županske volitve v Trbovljah« v št. 15, podpisan Hc , vsekakor Albert Hlebec«.
18. Članek Kriza Velikosrbske zunanje politike« V isti štev. izziva k mržnji do države kot celote in k plemenskemu razdoru.
19. Članka Gospodarski napredek USSR v 1925/26:; in >Laži Orjunašev o USSR v isti štev. hvalita razmere v Uniji sov. Republik in agitirata posredno za ruski boljševizem.
20. Članka Žrtve reakcije« in Po kaki pravici v isti št.
Iz tu naštetih člankov izhaja, da je pisanje Delavsko kmetskega lista tako, ki izziva mržnjo zoper državo kot celoto in •blcn\enski razdor |n ki neposredno in posredno poziva državljane naj šiloma izpremene ustavo ali državne zakone.
Nabrana je torej v smislu čl. 19 zale. o tisku utemeljena.
T« odločba se v smislu čl. 21 zakona o tisku izroči uredniku Albertu Hlebcu, novinarju v Ljubljani, Florjanska ul. 151 in okrAžnemu sodišču v Novem mestu.
\Srezki poglavar v Kočevju, dne 22. aprila 1926.
Iv-..
Vladni svetnik. Podpis nečitljiv.
To prepoved je potrdilo novomeško Sodišče. Kaj bo izreklo ljubljansko sodišče, vidimo.
I	Za pni maj fc.jj&flLMlL tndL; Mojski spis za delavce in kipele . rDil ta je. bil ^plenjen.
■
Sodrugi, delavci in kmetje!
Reakcija,je znova udarila po našem marksističnem gibanju. Oti leta 1920 se množijo ti udarci baš po nas proletarskih marksistih, dočim uživajo socijalpatrijotje veliko milost, pri kapita-lisjični gospodi.
Sedanji udarec je prišel baš pred prvi maj. Njegov namen je, odvzeti prftletarekim marksistom poslednjo, postojanko 'in ' jim onemogočiti, da govorijo maSarn.
Pozabiti ne sinemo, v kakem trenutku je prišla prepoved Delavsko-kmečkega lista in aretacija Sš. Hlebca-'in Peterkoviča:
Redukcija, brezposelnost/ lakota, napad na osemurni delovnik,' novi davki — to Je prvi vzrok udarcu po DKL. Gospodarsko ofenzivo spremlja politična reakcija.
Onemogočiti, da bi poostren razredni boj, odpor delavskih množic in delno oiivljenje delavskega gibanja v Sloveniji okrepilo in ojačilo skupino okrog DKL ter prišlo pod njen vpliv in njeno vodstvo. — to je drugi vzrok udarcu po DKL.
1	Cilj pa je bil, s poilačenjem DKL kot edine resnično proletarske skupine zadeti in potlačiti celokupno delavsko gibanje v Sloveniji. Napad na DKL pomenja napad na ves slovenski in jugoslovanski proletariat.
V	takem znamenju je prešel letošnji prvi maj.
Ne moremo tudi zatajevati, da so baš v'tem trenutku socialistični voditelji in likvidatorji pokazali svojo hlapčevsko in policijsko vlogo. Ali so na prvomajskih zborovanjih socialistični govorniki povedali proletariatu, da pomenja napad na DKL tudi napad na ves proletariat in na prosliiVO prVega maja ter pozvali delavske množice na boj proti reakciji? Ne! Nasprotno. Kjer policija ni zabranila govoriti odločnim proletarcem, tam so birokrat je in likvidatorji prepovedali govoriti sodrugom h opozicije, da bi se ne čul protest proti redukciji in reakciji.
In dalje, ali ne vidite, siaciaiUtični delavci, kako okrajni glavarji in oblasti branijo in zagovarjajo politiko vaših voditeljev Arhov,. Kristanov, Štukljev in drugih? Zakaj?
Sodrugi, delavci in kmetje!
Kljub vsemu naprej! Naš boj gre:
proti redukciji, za predvojne plače, za brezposelno poi-poro s strani države, za prehrano lačnih družin preko delavskih zadrug, konzumov in odborov, za -osemurni delovnik, za delavsko zaščito, za odpravo vseli davkov na delavce in kmete
—	proti reakciji in imperialističnim nevarnostim, proti ref or-' mizmu in izdajalstvu!
Rdeča enotna delavska fronta — to hočemo. In pa 'iejnns.ko strokovno zedinjenje v Jugoslaviji in vsem svetu!
Naša taktika pa je in ostane, kakršno imajo angleški rudarji, ki m te dni stopili v generalni štrajk in generalizirali akcijo tako, da jim pomagajo železničarji, pristaniški in drugi delavci na Angleškem in v sosednih državah. Naš solidarnosten pozdrav!
Naprej do zmage delavcev in kmetov!
Ljubljana, dne 4. maja 1926.
Bivši naročniki DKL- •
/
Sl
\
;>:|i
*
^	ifcfiV	^	ftW4L-^i' ■
KJb
il \
'*JS*
. . ■■•' ■ " -■ , . .........................................................................................................
. .
■‘ ■ '	,	''■	.>•■	■	■'	.	V"■■	'	,■	:! .	*,.••■.	/	V ' i ■
;<;:V■'■7	>■■	‘	TO'i >1	';i\A«4 :-; • č rjv .V fš-; ■■■ f;6 'i'> •• v' ,'■
’
-
• ■ • '	I.	•	. 1	i'
■	■	■	i
.'■■■-•' -.y:	.	vi'	v	■•■•'•	>; /■ ■ >• ."V- v,: - ■ ■Vil :
'
'	*	■ ■	■■	-	-v
: 1	'■	■	v.,h.,/-Y	A	\	.	.	r„.	;	■■	,	'	'■	1	'	J	,	'	-	:.
.	i)
■■■■.' ?4
;/V;'
■-	.r-?0':>'v	•'«->..-vV '-V
■
i > j't ',	..
  'i/jfc''
/t	-•	u	.	v	i■ .j* ,i ' i ■	.	■•	j	.	,	.,	j,.	i	■	■j v':*:.1 "'jr'V ■ •	■'-,l	:	««
iv.i,	•'	V	ttert-sij	■	■	:	:i.
*	•1 J ' \	»
■ .
-
‘ ' • '
■
—■
' '' ‘-	-	i
•••' '•.* ;	:	;	•	!	'fr	i	v'
■■ ■ r " ; (tr T-V. ■	'	■	■	■	'
1 '
• .....:	r;	■	'	■	•.v--
■ -
-
9 , < ■
'
-
,	;.v	a"..-'':,'	f*	r\r,	i	,: v •.	:
V'%\ v	■■■■'..	>.
../v	.	..
i y	■	'	■
1	'	'	■	,	,	i	’
< • , '*' \ ' 1 • .
'v;-' V:-	‘■'v*-''.'-:;.. 'b'TUi	i;' ■ v:V• ,‘r. -	I	:■'N-	!	^	:V