Leto XXV.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 27. februara 1938.
Štev. 9.
Cena 1 Din.
Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2·50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. Položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov : Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din, i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 6 Din., viševsaka reč 1·60 Din.
Naše domače zadruge so začnole na novo poslovati.
Vesela novica se širi po vseh slovenskih krajih, da so naše domače hranilnice, zadruge začnole na novo poslovati. Dugih sedem let je trla naše lüdstvo denarna kriza. Na jesen leta 1931 se je začnola. V tistom časi bi bivši JNS režim lehko z ednim migljajom odvrno veliko nesrečo od naših zadrug i od vseh denarnih zavodov vobče. Toda ni se loto tega težavnoga posla. Šlo se njemi je zato, da potom, gda je uničo i razpüsto vsa naša krščanska prosvetna društva, se vrže s šče vekšov močjov na naše domače zadruge, da jih zaguti. Izdajal je uredbo za uredbov od zaščite kmetov tak, da se nazadnje več nišče ne vöspoznao. Trbelo je, da je prišla na krmilo sedanja vlada z dr. Stojadinovičom na čeli, šteromi zvesto stojita na strani našiva slovenskiva ministra, dr. Korošec i dr. Krek. Ta vlada se je odločila, da energično napravi konec tomi slepomišenji i tak dugom zavlačüvanji, pri šterom sta trpela tak vüpnik kak tüdi dužnik. Sklenola je zato, da izda končnoveljavno uredbo od zaščite kmetov. Trdi oreh je bio to. Ali vlada se ni prestrašila toga odgovornoga dela. Stvar je bila jako težka. Pri izdanji te uredbe so se križali velki interesi: na ednoj strani intereši vlagatelov, šteri so se lahko opravičeno bojali za svoje peneze, na drügoj strani pa kmetje — dužnicje, šteri bi radi zadovoljili svojoj dužnosti, pa so ne mogli. Cena živine, z ednov rečjov vsega, ka je meo kmet za odati, je spadnola na strahotno nizko ceno. V sredi te velke negotovosti je prišla končna razjasnitev tako zamotanoga položaja. Septembra leta 1936 je izdala Vlada uredbo, da se vsem kmetom-dužnikom pri zadrugah i vseh denarnih zavodih zniža na polovico. 25 procentov plača zadruga, denarni zavod, 25 procentov pa država. Tak je kmetom dužnikom bila püščena polovica njihovoga duga, šteroga plačüjejo Privliegiranoj agrarnoj banki v 12 letih. Iz toga se vidi, kelko dobroga je napravila ta vlada v tom pogledi za maloga človeka, kmeta. Velko žrtev je mogla vzeti država na svoje rame, ešče vekšo žrtev je pa naložila denarnim zavodom, posebno pa zadrugam. Te zadruge, domače hranilnice, so delale vse z najmenšim dobičkom, zato so si velkih rezerv ne mogle spraviti. Zato so pa ravno one bile najbolj prizadete po toj uredbi.
Zdaj, gda je bila zaščita kmeta tak srečno rešena, je pa trbelo misliti na to, kak pomagati nazaj na noge domačim hranilnicam, zadrugam. Tüdi v tom pogledi je sedanje vlada z našima odličnima slovenskima mi nistroma energično posegla vmes. Vekša mesta v Sloveniji, ki majo svoje občinske hranilnice, so si že prle pomagale, da so po zaslugi naših ministrov, dobila posojila pri Državnoj hipotekarnoj banki. Te občinske hranilnice so že prle začnole oslobodjavati vloge. Njihov položaj pa je bio dosta boljši kak domačih hranilnic, pri šterih so bili dužnicje z vekšega samo kmetje i so se brez pomoči ne mogle nazaj na noge postaviti.
Potrebno je bilo zato, da se tüdi našim zadrugam pomaga, da pridejo do novoga poslovanja, da dobijo nazaj zavüpanje, šteroga so ne zgübile po svojoj lastnoj krivdi. Misliti moremo tüdi na to, kak se bo malomi človeki pomagalo s fal posojilom. Vse to je bio vzrok, da se pride kak najprle do obnove poslovanja pri zadrugah. Zato je
Vlada sklenola, da po Poštnoj hranilnici da posojilo vsem zadrugam na terjatev, štere majo pri Privilegiranoj agrarnoj banki i na 3% državne obveznice. Na te način dobijo zadruge znatne šume penez, štere bi ovak komaj dobile po več letih. Samo v Sloveniji da Poštna hranilnica zadrugam posojila do 100 milijonov.
Drügi velki korak za obnovo poslovanja naših zadrug je pa bio napravljeni s tem, da je naš nad vse prilübleni ban dr. Natlačen vzeo pri Poštnoj hra-
nilnici z garancijov banovine posojilo. To posojilo, ki znese 67 milijonov, je pa dobila Zadružna zveza, matična centrala vseh naših domačih krščanskih posojilnic, štera bo s temi penezi izplačüvala stare vloge zadrugam, ki so jih mele pri njoj.
S temi penezi je napravljeni začetek, da naše domače hranilnice začnejo na novo poslovati. Vse stare vloge se bodo postopoma izplačüvale. Kak Vidite na drügom kraji, je Kmečka hranilnica i posojilnica v Dolnjoj Lendavi
oprostila zaednok vse stare vloge do 1000 Din, sledkar pa pridejo pomali na vrsto tüdi vekše vloge.
Nikaj se ne bojte zato lastniki starih vlog. Vaše vloge bodo pomali vse izplačane ali pa prenešene na drügi na novi račun, na šterom dobite 4 do 5% intereša na leto. Te nove vloge na novom računi so vam pa tüdi vsikdar na razpolago.
Dajmo zato hvalo Bogi i bodimo hvaležni našima slovenskima ministroma, ki sta nas rešila te duge denarne krize.
Govor g. Klekla na zasedanji banovinskoga sveta.
Gospod ban, gospodje banski svetniki! Videl sem mater ptičko, kako je razprostirala svoje peruti pred mladiči, ki so čepeli na robu gnezda in hoteli izleleti. Zadiževalo jih je, da ne. bi prerano izleteli, ker bi se ne mogli še preživljati in bi poginili.
Ta slika mi stopi pred oči, ko mislim na naše izseljence. 400.000 jih je razkropljenih po vseh deli sveta. Mnogi, premnogi so odleteli iz gnezda domovine, ko za polet še niso dozoreli. Zato smo jih izgubili versko in narodno.
Od lanskega leta naprej se je mnogo storilo za naše izseljence. Jedro uspeha za nje tvori osnutek za izseljensko zbornico, katere oblika se še letos določi z odobritvijo pravil. Kot jasen dokaz zanimanja za izseljeniško vprašanje priča naklonjenost naše cerkvene in samoupravne oblasti, kajti častno predsedništvo v Rafaelovi družbi sta sprejela prezv. gospod dr. Gregorij Rožman, ljubljanski škof in dr. Marko Natlačen, ban dravske banovine. Celo na naši univerzi se je ustanovil krožek za izseljence, ki ga vodi univ. prof. dr. Tomažič. Ustanovile so se tudi podružnice, kakor ona v Mariboru, za Dolensko ter samostojna Rafaelova družba za Slovensko krajino, ki po nekaj mesečnem obstoju šteje približno že 100 članov. Vso hvalo zasluži pa tudi naša vlada, ker vneto skrbi za to, da se v izseljeniški fond vrne celo, iz njega dano posojilo, da more v smislu 33 § izseljeniškoga zakona od leta 1922. služiti namenom naših izseljence v. Tako je n. pr. ljubljanska poliklinika in umobolnica vrnila že polovico najetega posojila v izseljeniški fond, vrača se tudi 6 milijonsko posojilo, dano popiavljencem v Srbiji, ter milijonsko posojilo dano za postavitev delavskega doma na Sušaku. V ta fond se mora steči 15 miljonov dinarjev.
Meseca oktobra lanskega leta se je vršil v Zagrebu občni zbor vseh izseljeniških organizacij. Na tem kongresu se je soglasno sklenilo, da se ustanovi istočasno kakor v Ljubljani tudi v Zagrebu izseljenska zbornica. Obe nameravani zbornici izdelujeta sedaj svoja pravila in sta glede finansiranja zbornic enega in istega mišljenja. Zahtevata namreč, da se izseljeniški fond razdeli na dve zbornici: 40% naj dobi ljubljanska, 50% zagrebška, 10% pa naj ostane za srbske izseljence pri ministrstvu za socialno politiko. Ta procentualna delitev sloni na številu delavstva. Slovenski izseljenci namreč tvorijo 40% vsega našega delavstva v tujini.
Obe nameravani zbornici nadalje zahtevata polovico tekoče glavarine svojih delavcev za kritje stroškov pri poslovanju. Povdarjam, da se sme ta glavarina potrošiti izključno le v korist izseljencev posameznih srezov. Bila bi namreč največja krivica, če bi se iz znojnega in krvnega davka delavcev koristili drugi, ne pa tisti, ki so ga plačali. Da, gospodje, glavarina je znojni in krvni davek našega delavca, ki z grozo vpije v slovenski svet: Vam ni znano, da je izmed tistih,
ki so prispevaii v te fond, 2% zblaznelo, 5% umrlo v tujini in 27% si je nakopalo bolezni. Tako kaže statistika borze dela v Murski Soboti. Pa če k tem nesrečam še prištejemo največjo nesrečo, namreč veliki odstotek versko-moralnega propada in narodne izgube naših izseljencev, moramo iskati sredstva, da se versko-moralno, narodno-državno ter zdravstveno — gmotno reši vsak poedini naš izseljenec. To sredstvo vidimo v izseljeniških zbornicah.
Vsa čast naši konzularni službi, ki vestno vrši svojo uradno dolžnost, moram pa povdariti, da pri najboljši volji ne more zadostiti potrebam izseljencev, deloma zato, ker je zaposlena z diplomatskimi posli, deloma pa zato, ker so potrebe delavstva v tujini tako obilne, in tako mnogovrstne, da jim nikakor ne more biti kos.
Na stotine pisem dobivam letno iz tujine. Iz teh pisem izzveneva plašna tožba, da izseljenci ne morejo izpolnjevati svojih verskih dolžnosti, da se iz njih norčujejo, če molijo, da se jim očita, da so zato morali priti v tujino, ker v Boga verujejo, da se gospodarji ne drže pogodbe, ker morajo pri slabi hrani še v pozno noč delati, da se njim plača odteguje i ta inteligenten delavec, ki ima 4 meščanske šole, se mi je pritožil, da mu je gospodar sproti uničeval naše krščanske slovenske liste, ki jih je naročal in mu nobenega ni izročil, ga celo hudo pretepel, ko je zahteval v smislu dvostranske pogodbe, kar mu je šlo, vse to pa zato, ker je naš delavec krščanskega mišlenja, njegov gospodar pa komunist.
Delavka mi je položila, da je morala za krščanske slovenske liste vselej plačati pol franka od komada, ko so se ji dostavljali, to pa zaradi tega, ker je njen gospodar veri sovražen. Skozi sedem mesecev so jo gulili in to krivično plačevanje je samo sedaj prenehalo, ko je na mojo prošnjo poslaništvo v Parizu napravilo potrebne korake.
Gospodje — naše delavstvo se v tujini goljufa ino krade, naš delavski ženski spol se posiljuje, naš delavec se tira v komunizem in raznaroduje. V teh nevarnostih nas naši krščansko misleči delavci milo prosijo, naj jim pomagamo in naj storimo vse, da se prepreči združitev krščansko mislečega in komunističnega delavstva iz Jugoslavije v Franciji v en tabor. Žali Bog, da se je peklenski agitaciji v Parizu deloma to že posrečilo.
Vsi ti in drugi nešteti, za delavce neugodni razlogi jasno svedočijo, da naša kunzularna služba nikakor ni v stanu, da bi mogla potrebam našega delavstva zadostiti. Potrebna so druga sredstva. In ta vidimo v izseljeniški zbornici. Naše zbornice bodo s transportom delavcev takoj poslale duhovnika, učitelja in komisarje, ki bodo takoj začeli z delom med izseljenci. Edino na ta način bo mogoče ustreči vsem potrebam našega ljudstva. Korenita zmota je, ako bi se ho-
telo duhovnika porabiti za pisarniško moč. Izseljeniški duhovnik se mora kot namestnik Dobrega Pastirja muditi pri svojih ovcah. On mora poleg dušno-pastirske skrbi vse pritožbe izseljencev uslišati in te potom komisarja našim diplomatskim oblastem naznaniti. On mora naše izseljence varovati vseh nevarnosti, jih ohraniti versko-moralne ter jih krepiti v ljubezni do naroda in domovine. A izseljenski duhovnik more samo takrat to svojo dolžnost izpolnjevati, če ima sredstva za potovanje in prehrano. Ta sredstva mu bo preskrbela izseljeniška zbornica.
Poslanstvo izseljeniške zbornice je izrednega pomena, za državo in narod, nič manj kot za cerkev. Njeno delovanje med izseljenci sto- in stotisoče naših ohrani versko-moralne, zveste državi in svojemu narodu, zato moramo idejo zbornic z narodno-državnega, kakor versko-moral-nega stališča vsi podpirati, ki jim je na srcu dobrobit našega naroda.
Naš slovenski narod ima izvrsten božji dar, ki mu pa služi mnogokrat v narodno smrt. To je njegov talent, da se hitro nauči tujih jezikov in s tem pride v nevarnost, da svojo materino besedo pozabi ter se potopi v morju tujih narodov. Iz te narodne nesreče ga reši v tujini ravno delovanje izseljeniških zbornic družbe svetega Rafaela. Ko pride namreč med izseljence izseljeniški duhovnik z učiteljem, ki mu delita prvi versko tolažbo, drugi potrebno znanost v jeziku, v katerem jih je vzgojila mati, se njih, do materine besede mogoče že hladno srce ogreje ter se zopet poveže na slovensko besedo in rodno grudo. Ko je lansko leto prezv. g. dr. Ivan Tomažič, lavantinski škof, poslal pastirsko pismo našim izseljencem v Franciji polom tednika Novin, so se izseljenci pri čitanju tega razjokali ter poslati Prezvišenemu mnoge globoke zahvale. Te zahvale so pa zaključevali s sledečim prisrčnim pozdravom: „Živela Jugoslavija !
Mili moj slovenski dom,
pozabil te nikdar ne bom!
Ne smemo pozabiti žalostnega dejstva, da se tudi namenoma dela na raznarodenju naših izseljencev. V dokaz tega naj navedem sledeči dogodek, ki je najnovejšega datuma. Prezv. g, dr. Ivan Tomažič, lavantinski škof, je naprosil prezv. g. škofa Münsterskega v Nemčiji, naj sprejme enega slovenskega duhovnika, ki bo opravljal duhovno pastirstvo med Slovenci v njegovi škofiji. V svoji vlogi povdarja Prezvišeni na poglagi statistike Deželičeve, ki je bil pred par leti izseijeniški komisar v Düsseldorfu, da je v Nemčiji 50.000 Slovencev. Münsterski prezv. g. škof je z najlepšim priporočilom poslal vlogo ministrstvo na radi odobritve. A ministrstvo je prošnjo zavrnilo z motivacijo, da je v Nemčiji samo 17 tisoč Slovencev, da niti ti niso vsi katoličani in da v Münstru itak imajo enega dühovnika. Reichsminister Göbels končuje svoj negativni odgovor
Ž
N O V I N E
27. februara 1938.
sledeče, „Demgemäss sehe ich keine Notwendigkeit zur Zulassung eines weiteren für die Slowenen bestimmten Seelsorgsgeist-lichen.“ Ker se je nemška oblast radi informacij obrnila gotovo na našo konzularno službo, odnosno na naš izseljeniški komisarijat v Nemčiji i ker ta ni mogel dati zadostnih pojasnil, zato je prišel negativen odgovor in je 50 tisoč Slovencev v Nemčiji brez slovenskega duhovnika, kajti preje omenjeni duhovnik je vse hvale vreden Nemec g. Tansunder, če bi imeli že izseljeniško zbornico in bi vzela ta v svoje roke zadevo slovenskega duhovnika v Nemčiji, bi bila ta dala nemški oblasti gotovo drugačna pojasnila, tako da bi lavantinska višja cerkvena oblast gotovo dobila zadovoljiv odgovor.
Gospod ban, gospodje banski svetniki ! Dovolite mi, da svoj govor završim z isto primero, ki sem jo navajal v začetku, namreč s ptičjim gnezdom. Zastavimo vse svoje moči, da se izseljeniški fond decentralizira in se iz njegovih prispevkov postavi v Ljubljani izseljeniški dom, kot eno gnezdo za pučke-izseljence, kamor priletijo iz mrzle tujine in iz katerega odletijo. Izseljeniški fond bi moral omogočiti revnim izseljencem brezplačno vrnitev v domovino. Pa tega ne stori. V dokaz naj omenim, da je bilo v dosedanjih letih iz vse Slovenske krajine le 9 slučajev, da so se plačali potni stroški za vrnitev izseljencev iz
tega fonda, a je v vseh teh devetih slučajih Izseljeniški komisarijat vse te stroške izterjal od naših domačih občin, kamor se ti delavci pristojni. Zastavimo zato vsi vse svoje moči, da bode naši izseljenci potom izseljeniške zbornice preskrbljeni s potrebnimi, njihove težave razumečimi komisarji, učitelji in duhovniki, da jih njih delovanje naveže na materino gnezdo : na slovensko narodno in jugoslovensko državno skupnost. 
Nato so g. Klekl predložili ban. sveti sledečo resolucijo :
Resolucija, glede ureditve izšeljeniškega fonda.
Banski svet skleni in gospod ban izposluj :
1. da se čimprej priznajo in zakonito odobre že ustanovljene izseljeniške zbornice,
2. da se decentralizira izseljeniški fond in razdeli na posamezne izseljeniške zbornice, po razmerju na te zbornice odpadajočih izseljencev,
3. da se takoj izroči v preteklem letu 1937. v dravski banovini nabrana glavarina v znesku 804.875, Vsaj do polovice dravski banovini in Rafaelovim družbam, ki se bavijo z varstvom izseljencev,
4. da se glavarina izroča tem ustanovam tudi v naprej v istem razmerju do izvršitve, predlagane decentralizacije izseljeniškega fonda,
5. da se iz že obstoječega izseljtniškega fonda takoj zgradi v Ljubljani izseljeniški dom.
Nedela
pred pepeonicov tretja.
Evangelij (Lukač 18.) Tisti čas vzeo je sebom Jezus dvanajset vučenikov, i pravi njim: ovo gori idemo v Jeruzalem, i spunijo se vsa, štera se pisana po Prorokaj od Sina človečega Ár se oda poganom, i bode ospotan, j bicüvan, i poganom, i gda ga zbicüjejo, morijo ga ; i na tretji den gori stane. I oni so nikaj toga nej razmeli, i bila je eta rejč skrita od njih ; i nej so razmeli, štera so povejdana. Včinjeno je pa, gda bi se približavao v Jerihi, niki slepi je sedo kre pou koldüvajoči. I gda bi čüo vnožino mimo idočo, pitao je, ka bi to bilo ? pravili so pa njemi ; ka Jezuš Nazarenski mimo ide. I kričo je govoreči : Jezus Sin Davidov, smiluj se meni. I ki so naprej šli, karali so ga, ka bi mučo. On je pa tem bole kričo; Sin Davidov, smiluj se meni. Stanovši pa Jezus zapovedo, ga je k sebi pripelati. I gda bi se približavo, pito ga je govoreči : ka ščeš, naj ti včinim ? on je pa pravo: Gospodne naj vidim. I Jezuš je velo njemi ; pregledni, vera tvoja je tebe zdravoga včinila. I preci je vido, i nasledüvao je nje zvišavajoči Boga. I vse lüdstvo, gda je vidilo, dalo je hvalo Bogi.
Skupno pismo
španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji.
2. Svojstvo tega pisma.
Ta spomenica ne bo kake postavljene trditve dokazovala, marveč bo v širokih obrisih preprosto razložila dejstva, ki so značiina za našo vojno in ji dajejo njen zgodovinski obraz. Španska vojna je učinek borbe nespravivih miselnosti ; že v same početke so zavita najtežja vprašanja naravnega, pravnega, verskega in zgodovinskega reda. Ne bi büo težko razložiti osnovne točke naziranja, v kolikor zadeva naše dejansko stanje. To je v obilni meri že storjeno tudi po nekaterih bratih, ki podpisujejo to pismo. Toda živimo v času računalniškega in mrzlega pozitivizma ; kar ljudje zahtevajo, posebno še kadar gre za zgodovinsko tako pomembna dejstva, kakršna je rodila ta vojna, to so živa ter utripajoča dejstva, ki pokažejo preprosto in čisto resnico že s tem, da jih izrečemo ali pa jih zanikamo — v tem smislu smo bili od inozemstva že stokrat naprošeni.
Zaradi tega ima to pismo trdilni in brezpogojno določili značaj, ki ga daje izskustvo ; in to v dveh pogledih: v pogledu
sodbe, ki jo imamo vsi skupno o pravilnem vrednotenju dejstev ; in v pogledu nasprotujoče trditve, s katero v vsej obzirnosti podiramo napačne trditve ali zavite razlage, s katerimi se je mogla o življenju v Španiji potvarjati zgodovina tega leta. (Dalje).
Spomin s hoje na vrh Jugoslavije.
Tu sem jaz tovariša prehitel, kakor je on prej mene in se lepo osušil na soncu, ki je ponovno prijetno zasijalo medtem, ko je tovariš blodil po stranpoti in sem ga šele po dolgem haloju spravil v pravo smer. Nisva videla vseh triglavskih jezer (par jih je itak v Italiji), vendar tistih par, ki sva jih obhodila, ne bom nikdar pozabil. V Koči pri Triglavskih jezerih (1683 m) sva dalje časa počivala, nato še bolj hitela, da bi ušla morebitni nevihti ; pa sva ji: ob 5 uri popoldne sva že bila spodaj, v Bohinju. Bila sva vesela, da se mava predolgo zamudila ob krasnem izvoru Savice. Mi nama bilo žal, da sva vsa znojna kar preskakovala lesene blodaste stopnice s Komarče stene, saj sva spodaj imela komaj toliko časa, da sva skočila v majhno mlekarno in tu, srkajoč boljše kislo mleko, zadovoljno strmela v nevihto, ki je završala ; kako glasno je tu gratalo, kako so bliski lizali vrhove gora ! — V hotelu se nama potniki pripovedovali, da so komaj prilezli navzdol, tako je bilo opolzko in tovorni osliček, ki je moral nesti živila za planinski dom, se je le z veliko težavo poganjal navkreber.
Da ne pozabim : menda najlepši in najpestrejši je pa bil razgled z vrha stene Komarče v bohinjsko dolino: tista polja in gozdovi, bele ceste in lične hišice, gizdavi hoteli in široko jezero ob njih ; vse to je nepozabnno v spominu.
Saj bo tovariš, ki me je spremljal, če bo to čital, oprostil, da nisem vsega lepše zapisal. Spomin je pač mali nagajivec kakor tsti valovi z Buhinjskega jezera, ki so tako poredno bežali od čolniča, čim bolj si vanje silil : Tako meni uhaja spomin, čim bolj ga skušam ujeti s čolnom besed...         (Konec).
Samo edna je kniga Istine.
Dnesden je že telko knig na sveti, ka jih je že ne mogoče prešteti. Pa to ne zadosta. Vsak: den nam knigarne pokažejo nove knige. Narod je požira, misli, ka njemi prineseo mir i veselje, štero njemi oblüblajo ocene knig, a na žalost, razočarani je püšča edno za drügov, ar vidi, ka je sama laž, ka njemi pamet mešajo. Išče istino, zato sega za drügim i tak se dela z vsemi. Stare bežijo v pokoj pred novimi, te pa pred novejšimi, dokeč vse ne zaspijc za vsikdar. To se lejko razmi, zakaj se tak dela, naša pamet je za istino, zato se nemre pobratiti z lažjov. Pisatelje pa ne odnehajo. Pišejo i pišejo i vsi se vrstijo okoli toga, ka so že pred njimi stari napisali. Denešnji pisatelje samo malo predrügačijo istino, to je, da jo v lepoj formi na laž obrnejo. Stem ščejo prvenstvo zadobiti, a siromaki sami sebi jamo skopajo. Celi boj je med perami, vsak bi rad napisao nekaj lepoga, večnoga. A med lepim že je i najlepše, zato je njihov trüd vse zabadav. Kniga, štero tak iščejo, je že napisana. Ta je najlepša, vsem se vidi. To je kniga istine, to je sv. Evangelij našega g. Jezuša. To je edina, štera je ne nigdar prenehala od kda je svetlost zagledala. Vsaki den je novejša i bole lüblena. Najlepša, najmočnejša je, što se njoj proti postavla, ostane osramočen, premagan. Šče nišče ne premagao telko i tak velki sovražnikov kak ona. Kak bi se pa tej proti njoj bojüvali, Ona je istina, sunce, oni pa kmica, laž. Kamakoli segajo sunčni žarki, tam se žarijo ete reči: sv. Evangelij. Vsi narodi, či tüdi mali, jo majo v svojem jeziki. To je kniga katoličanov. Vsaka hiša, v šteroj je ta kniga v lübezni, je dom našega Gospod Jezuša Kristuša. Po toj knigi de On sodo i plačüvao narodom, ar je razumlivo vse zapisano, ka more vsaki delati za večno živlenje. Po njej se vidi, ka vsi katoličanski duhovniki edino i isto predgajo. Ona je, štera kaže pot do sreče, zato jo sovražijo posebno komunisti, šteri so pravi lažlivci, zapelivci, zato jo nemrejo viditi. Gde biblija vlada, nemrejo oni. Kak velko bogastvo je ona za katoličance v denešnjoj zmoti, Žao, da več krščenikov te knige ne pozna i misli, ka je ne potrebna. To je prava nesreča za našo vero. Kak moremo lübiti ka nepoznamo ! Zato samo te mo se lejko za krščenike zvali, gda mo jo dobro poznali, gda mo jo meti mi i naši domači v srci, kak negda Židovje i njihova deca, šteri so znati celi stari zakon na pamet. Ne je zadosta, či ga v cerkvi čüjemo, ar tam ga večkrat ne razmimo, liki doma ga moremo šteti i se ga včiti na pamet. Naša deca i naše düše so več vredne, kak par dinarov, štere damo za knigo. Za telo se skrbimo, zakaj se pa nebi za düše? Za düšo pa je najbouša hrana sv. Evangelij, ar v njem so reči tistoga, šteri je večen. Pri vsakoj hiži mora biti ta kniga, Či ščemo, ka nam deca ne spadnejo v komunizem i či ščemo, ka do nas poštüvala. Vsem tistim, šteri do se izgovarjali pred večnim sodnikom, ka so nej znati, ka bi mogli delati, de njim On pravo: Poslao sam svoje apoštole, šteri so glasiti vse potrebno za večno živlenje. Viš, ne bode izgovora, potrebno je zato, ka evangelium spoznamo i se po njem ravnamo. Osvedočeni smo lejko, ka što de ga šteo, zavrže vsako knigo i časopis, nej samo tiste, šteri nikdar ne gučijo od Jezuša, našega Zveličitela, liki posebno tiste, šteri ga žalijo, kak komunisti. Zato oča i mati, či ščeta srečno deco meti, morata njim v roke i v srce dati te sv. reči. To bo najlepši spomin na
vaj, najvekši dar i bogastvo, štere se lejko zadobi na zemli. Či bi se vsi narodi ravnati po rečaj, sv. Evangelija, bi gotovo inači živeti. Ne bi bilo sovraštva, tik: sami bratje i sestre. Či ščeš biti srečen i Jezušov prijateo, kupi si sv. Evangelij, či pa ščeš bit šče srečnejši, dobrotnik düš, küpi jo za tiste, šteri si je nemrejo küpiti, a si jo želejo i so je tüd: potrebni. Takšega dara Bog ne pozabi, nego ga stotero poplača. Oh, če bi sv. Evangelij vsi spoznati, nači bi se pisalo na sveti, zavladala bi istina Vseširom, posebno v našem srci. Živimo, ravnajmo se po sv. Evangeliji, posebno pa lübimo i te samo tiste knige i časopise, šteri majo kak svoj pečat, oznanilo sv. Evangelija; drüge pa zavržimo, so lažlive ali bar škodiive nam zadostüje kniga Istine.
Na priliko, gda se svinje v blati skotajo, je za nikak ne püstijo, ka bi se čujsale od stene, gde bi nahale svoj sled, ešče bole se pa vsaki pazi, ka njemi obleke ne zamažejo. Ravno tak či ne bole, bi se mogli paziti vseh tistih, šteri z tüjine domo pridejo z blatnim srcom. Vse zamažejo z delom i z jezikom znajo več kak birovje. Mati, štera lübi sina i hčer, bi morala, gda njoj domo prideta vse poiskati i vsaki sled greha v peč vrči z vsov silov gledati na to, ki si sin i hči očistita düšo, šteri je več vredna kak franki. Posebno slabo čtivo bi morali prepovedati vsi starši, šteri neščejo, ki bi zmagali tisti, šteri nosijo düše i tela. To so nej delati Španjolci zato so podlegli. Nej so šteti viditi nevarnosti v lažlivom čtivi zdaj pa jejo bridek sad. Vervali so katoličanom, šteri so blatili dühovnike i vero, a zdaj vidijo kakši so bili tej od znotra i kak znajo igrati, kda zmagajo. Tak se je godilo pred leti tüdi na Portugalskom. Tüdi tü so zmagali, a sad je bio prebridek, gnilo je i smrdo, zato ga je narod lüčo od sebe i ga rivle vsikdar dele. Što bi pa naj ž njim bio, nanč odihavati si nej so smeti. Ete narod pozna rdeče. Sem naj bi prišli tisti, šteri pravijo, ka so komunisti nej nevarni, dobiti bi po nosi i po glavi, pa naj bi bio prosti ali pa šolani človek. Tü so komunisti takši, kakši so. Boga
tajijo, dühovnike i vse, ka je sveto, sovražijo. Sreča je, ka so zgübiti vso moč, za šterov jočejo, kak Židovje za Jeružalemom i vzginjajo pred pravičnimi kak Indijanci pred belimi, če ne po števili, konči po vplivi. Zdaj si nože brüsijo i se pripravlajo na novi napad. Sirmacje samo po noči se vüpajo na delo. Samo, ka tüdi noč je izdavle. Tü pa tam napijajo, zastave obešajo, da pa je včasi v motoraj odpelajo. Vse je odvisno od zmage na Španskom. Što zmaga, odloči bodočnost te države. Zato pa čakajo. Najraj bi zdajšnjega predsednika bujli. Atentat so že napraviti, a so gor plačati. Nejmajo novin, to je ma. Samo radi je veseli. Za vsakov novicov zmage rdečih rajajo i pijejo, da je joj, gda pa zvedijo, ka je laž ta zmaga, te pa so vsi betežni v posteli. Vladar se jim ne vidi, preveč pomaga lüdem, a narod ga zato lübi. Pred kratkim je minister znižao vojsko, posebno med mužikaši, za štere je vlada plačüvala okoli 10 miljonov Din. To se njim je ne vidilo, straj so, ka bi narodi predobro šlo. Proti so se postaviti, a minister njim je pa odločno odgovoro: „Vse sam prenovo, pa to tüdi prenovim“. Narod njemi ploska, častniki se pa čemerijo i čakajo zmago komunistov na Španskom. Vseedno se tü vüpa, ka pride gli zdaj konec boji. Lejko je postati komunist, a žmetno se ga rešiti. Nesrečna država, štera njemi odpira vrata.
Tü ne daleč od naše hiše, je morska trdnjava. Iz nje grmijo topovi za vsakov vikšov zmagov krščenikov na Španskom, okoli po mesti pa pokajo puške. To je pravo veselje i dokaz ka te narod sovraži komuniste, bio bi pa lejko opomin za drüge, ka se ga naj čuvajo kak najvekše nesreče. Vsi Portugalci dobri i slabi, pričaküjejo zmago na Španskom. Što jo dobi? Či tüdi bi komunisti zmagali, te male države ne dobijo tak včasi, ar t je zraseo mladi rod, šteri je pripravleni dati življenje za vero i narodno slobodo. 27. aprila mo obslüžavali desetletnico nastopa v vlado našega predsednika vlade. To bo nekaj lepoga : —N. iz Portugalske.
Lejko postanemo a žmetno se ga rešimo.
Prepad odpira žrelo prepadi, tak se glasi stari pregovor. To je istina, le ž njim si lejko razložimo, kak so prišli narodi do takšega hüdodelstva, štera se godijo vseširom, gde vladajo komunisti i gde so podpreti, posebno na Španskom, gde vidimo Višek zločinov. Eden švedski poročevalec tista „Norde Sverige“ je med drügim, ka je na svoje oči vido to zapisao:
„Dühovnike strelajo vsaki den, samo v ednom dnevi sam jih vido ostreljenih 18. Cerkvene stene, na mesto kepov majo tela pomorjenih redovnic. Vido sam komuniste, ka so se sprehajali z palicami, na konci šteri so meti dühovniške glave, vido sam tüdi ka so se z človečimi glavami, rokami i z drügimi tati tela labdali. Ka sam vido je strašno, nesramno, nečloveško i takši gnüs, ka se ne da zapisati“. To je on vido, ka so pa drügi viditi? Kelko pa Čarna noč zakrivle i kelko do pa znati povedati Španjolci, da zmagajo. Da so obešali i obešajo človeča tela pred prodajalne z napisom: „To je svinsko meso“ to ne redko. Da so zapirati i zapirajo redovnice i čiste mladenke v okna na sramoto brez obleke, je jüvo veselje. Gda štemo tiste,
šteri to pišejo, lejko pravimo, ka so zgübili ti lüdje človečo naravo. Vse so pisnivi od nesramnosti, zato pa sovražijo čiste düše. Proti tem se zaletavlejo, ar živlenje tej njim kriči kakši so i kakši bi mogli biti, če bi se šteti med lüdi šteti. Prepad odpira žrelo prepadi. Tüdi oni so biti lüdje, vörvali so v Boga, a pomali so kapati v vsikdar vekši grej. Najprej v nesramnost, najboušo zaveznico komunistov, iz te v sovraštvo čistih düš, iz toga v nevöro, v molitve, postati so komunisti. V zločinaj si iščejo mir slabe vesti. Hüdobneži pa ga nemrejo zadobiti, zato si jo gasijo v vsigdar vekšem hüdodelstvi. Izdati očo, državlanstvo i vöro za nje je to nikaj ne. „Samo da par dinarov zadobimo, da pravične zateremo, da postanemo mi voditeli narodov“, te pa naj teče krv. Gde takšim vörvlejo i se proti ne postavijo, tam se včasi bije i kole, brat brata, oča sina. To vse se navčijo i prinašajo z države, štera je mati vseh nesreč. Škoda, ka se najprle zgrabijo toga navuka tisti, šteri so šolani. Nesrečneži, stem se kažejo hvaležne tistim, šteri so njim pomagati do vučenosti. Tej hrepenejo po Slavi, po vod-
27. februara 1938.
NOVINE
3
sivi, komunisti njim to oblüblajo, zato je pa branijo i svoj rod zapelavlejo. Škoda na takših, a šče vekša škoda za tiste, šteri njim vörvlejo. V vüstaj komunista so same oblübe. Delavcom drügo ne gučijo kak o sreči. Zato pa
majo med delavci telko pripadnikov. Tej gda domov prido so pravi janičarje, nej samo tela liki tüdi düše idejo domov morit lastno rodbino i lasten narod. Samo starši se njim lejko proti postavijo.
Glasi iz Slovenske krajine.
Črensovci. Prosvetno drüštvo je preminočo soboto i nedelo priredilo v Našem domi „ Razstav o krščanskoga časopisja“. Razstavlene so bile vse naše krščanske novine i listi, ki izhajajo v Sloveniji tak, ka je mala dvorana bila puna razstavlenoga materijala. Razstavo si je poglednolo nad 500 lüdi, ki so z zanimanjom pregledavali razstavlene liste i knige, ki so bile tak razvrščene, da je že pri vstopi napravilo na vsakoga najlepši vtis. Tüdi drüštvam v drügih faraj priporočamo, da si kaj takšega zamislijo.
Odranci. Občinski odbor drüštva Rdečega križa, je priredo zadnjo nedelo v šoli tridejansko kmečko dramo iz svetovne vojne „DOMAČIJA“. Igra je bila podana nepričaküvano dobro. Vsi igralci so rešili svoje vloge tak, ka so se gledalci šteri so že vidili vnogo lepih iger čüdili i so njim privrele skuze v oči. Če ravno so bili nešterni prvikrat na odri so se vživeli v svoje vloge tak, ka je vsaka kritika nemogoča. Igralcom, posebno pa režiseri šteromi ide največ priznanja čestitamo i želemo šče kaj takšega.
Kmečka hranilnica i posojilnica v Dolnjoj Lendavi razglaša: Ker so se denarne razmere na denarnem trgu zboljšale in ker je ugotovljeno, da bo prišlo polagoma do popolne prostosti pri dviganju vlog, zato objavljmo, da s 1. marcem 1938 oproščamo zaenkrat vse vloge do 1000 Din. — Vsakdo lahko torej dvigne pri naši hranilnici svojo vlogo, ki znaša do Din. 1000. Ako se Vloga ne dvigne do 1. julija 1938, jo bomo prenesli na novi račun, kjer se bo obrestovala, če bo nevezana s 4%, če pa bo vezana s 5% obrestmi na leto. Priporačamo, da dvignejo vloge le tisti, ki so res nujno potrebni. Zagotavljamo, da bomo čez nekaj časa objavili, da izplačujemo zopet več. Zahvaljujemo se ob tej priliki vsem vlagateljem, ki so naši posojilnici v dobi denarne krize zaupali. Naj jim bo plačilo zavest, da se nad nami niso varali. Izkazalo se je, da je vsak strah, da bi pri naši zadrugi kdo izgubil kaj od svoje vloge, prazen. — Načelstvo.
Odgovor opazovalci na članek „To bo že preveč“. Pisec članka „To bo že preveč“. objavlenoga v 7. Štev. Novin, prosi »jasen odgovor* na svoja izvajanja, nanašajoča se na mlatilničare. Na njegovo pisanje v naslednjem podajamo odgovor: Kak nam je pozitivno znano so se ešče do dnes mlatilničarje nej zavezali kak bodo mlatili v letošnjoj sezoni. Že lansko leto je pa bilo sklenjeno, da se za menje kak za 5 kg od 100 kg ali 5% ne smejo mlatiti. To pa zato, ar z menšim procentom mlatilničarje nemrejo kriti svoje stroške plačila. Z drüge strani se pa naj na te način zabrani nepoštena konkurenca, štera je nej samo mlatilničarji, nego tüdi kmeti v kvar, zato, ar so mlatilničarje nej gledali kak opravijo svoj posel, nego samo naj kimveč i kimprvle zmlatijo. Dogajalo se je tüdi, da so takši konkurenti sploj zgübili zavüpanje pri kmetaj — zgübili mlatitev. — Uprava drüštva mlatilničarov je najšla za potrebno, da vpela enotni procent za vse sreze, s tem pa tüdi nalaga svojim članom dužnost, da delo morejo pošteno opraviti. Te procent znaša 5% t. j. 5 kg od 100
kg, je minimalen ali najnižji. Procent zaslüžka se pa lehko po krajevnom običaji ali pod gotovimi pogoji zviša. Se zna je to možno ti tak, či se prizadeti kmetje z mlatilničarom tak pogodijo ! — Na zadnjem občnom zbori 16. Ӏ. je več mlatilničarov zahtevalo, naj se od slaboga silja t. j. smetlivoga, mokroga ali očeljenoga jemle nekaj več. Mislimo, da je tüdi te predlog, ta zahteva v gotovih slučaji namesti ! — Drüštvo mlatilničarov za dravsko banovino, se v prvoj vrsti bori za svoje pravice, proti najrazlične.šim dajatvam, štere Vnogokrat presegajo zaslužek, šteri je itak v zadnji letaj zavolo slabe letine mati. Ar so mlatilničarje v pretežnoj večini sami kmetovje, i čütijo predobro bremen kmetov, za toga volo ne bodo nikdar pristali na takše predloge, šteri bi bili v škodo ali bremen kmetov. — Mlatilničar. Črensovci. Prosvetno drüštvo v Črensovcih vprizori v nedelo 27. februara v Našem domi lepo tridejansko igro „Dobrava“ i enodejansko burko „Vedež“. Igra je poučna i zelo zanimiva. Med odmori igra žižkovsko-črensovska godba. Vabijo se vsi prijatelji lepe igre da pridejo.
Beltinci. Naše prosvetno drüštvo bo v nedelo 27. februara igralo Mollierovo komedijo „Scapinove zvijače“. Kdo se želi iz srca nasmejati i odnesti lepi pustni užitek ta bo obiskal naše vrle prosvetare. Bog živi !
Moj obisk.
Le k tebi, le k tebi misli hité,
le tam, le tam je moje srcé...
V čari lepoga dneva sem stao na obrežji valujočoga, brezmejnoga morja, punoga tiste izredne mamlivosti, štera predira v srce i ga osvaja. Prislühno sem veličanstvenoj, skrivnostnoj pesmi šumečih valov. Ob njihovih mogočnih zvokih zbüdilo se je v mojoj düši hrepenenje, vstali so spomini, ki so me zibati v neskončnost. Düh, te najlepši kinč človečega bitja, se je naednok rešo nadležne starosti. Na tihih i lelikih perotaj se je zdigno v lepe, jasne višave ... I potem je šlo. Prek breščekov i dolin, rek i gor, prek mest i vesnic ta, gde se razprostira i vsa tiha, skromna i lepa počiva domača fara — Grad.
Tam, mislim na najvišišoj točki gračke fare — tam na „Beni“ sem obstano. Pred menov se je odpro krasen razgled. V vsoj svojoj dužini i širini se razprestira gračka fara, da jo moje oči komaj, komaj morejo vso zajeti. Severno od mene ležijo prostrani Vidonci,
„kjer hiša mojega stoji očeta“, v njihova pa so se z edne strani podprli Otovci, z drüge strani pa Trdkova i Doliči. Kak nekakšno vidonsko podnožje tam doli pa ležijo Kovačevci i tdel Radovcov. Obrnem se i zaglednem sam Grad, tam dale doli Kruplivnik na zapadnoj strani pa še prve hiše Slaveč, Motovilcov, Vadarcov, Kuzme, Matjašovec i drügih vesnic pa sploj ne vidim. Predaleč so i se skrivajo za Oreščeki i logami. Resan, velka i teška si gračka fara. Tvoji dühovni pasterje delijo tolažbe tvojim betežnikom i vmirajočim sinovom i hčeram, da nosijo Kristušov navuk Tvojoj mladini ali pa sprevajajo k Večnomi počitki Tvoje farnike.
Tam ne daleč pred menov se ponosno, skoro ošabno zdi-
gava nad zelenim bükovim logom \ türen negdaj mogočnoga i slavnoga grada, po šterom sta gračka fara i občina tüdi svoje ime „Grad“. — To lüdsko ime njima je lani po zaslugi slovenskoga voditela Dr. Korošca i drügih vernih domačih sinov, priznala tüdi najvišiša državna vlast. — Tü v tom gradi se je nekoč razvijalo razkošno grofovsko živlenje. Zdaj je vse minolo. Zidovje pokazuje že znake razpadanja. Na mesto živlenja se opaža smrt. Slava toga sveta je prešla. Ostalo je ešče samo ime v zgodovini, a pri Bogi pa dobra dela, štere so jih njihovi negdašnji stanovalci doprinesti. Samo dobrota i pravičnost, šterivi sta odsev večnosti, ostaneta. Vse drügo prehaja. To vala vsem gospodarom gradov. Zaman je izbegavanje od te sküpne človeče usode. Začetki razpadanja i smrti teh gizdavih zidov jasno popevajo vekovno pesem od minlivosti toga sveta . . .
Pod gradom doli v dolini pa leži vsa tiha, skromna skoro skrita farna cerkev Marijinoga Vnebozetja. Nikaj raskošnosti, nikaj gizde, nikaj onoga gradovoga pozdigovanja na njej ! Skromna i mirna leži pod njegovimi nogami. Pa vendar — glej ! Gori v gradi tišina i mir smrti, tü doli v cerkvi pa vsigdar mlado, novo, puno živlenje. Grad, šteri je slüžo tomi sveti, njegovoj razkošnosti i teli, prehaja v smrt, cerkev pa, slüžbenica düš i Boga, pa živi, de živela i obnovlena skoz stoletja dühovno krepila svoje farnike na poti proti domi.
Iz toga razmišlanja me je prebüdo grački zvon. Zazvonilo je za poldne „angelovo pozdravlenje.“ Sklono sem roke k molitvi i tiho zašepetao: „Angeo Gospodov je nazvesto Mariji...“ Sunce je plavalo visoko na sivo-modroj nebi i metalo prve svoje toplejše trake na zemlo. Kak da je vse narava prislülnila spevi gračkoga zvona: nastala je velka tišina. Senjavo i mehko se je razlegao veličastni spev zvona. Stao sem odkrite glave, dokeč se po dolinaj i bregovaj ne zgübo zadnji njegov zvok. V düši mi je bilo toplo, prijetno i kak sproščen sem vskrikno :
„Prelepa je ta gračka fara,
še lepši je te grački zvon:
bim, bom - - -“
Spüsto sem se z brega skoz prestrani i hladni log, zvani „Gaberje“ proti cerkvi. Med potjov pa sem tiho nadalüvao:
„Če te jaz vprašam,
odkod si pa ti doma...?“ i po tihom bükovji je odmevao glas solo-pesmara i strašo ptice
iz njihovoga poldnevnoga počitka: „...jaz sem iz kraja gračkega.“ Stopo sem v cerkev. Nekaj posebnoga začüti človek, gda po dugšem časi prestopi prag domače cerkve. O Ti gračka cerkev, kelko lepih spominov me vrže nate ! Tü, pri Tvojoj krstilnici sem postao dete bože i sin velke matere, sv. Cerkve, štero tak lübim. Prva moja živlenjska pot po tej zemli je bio obisk k Tebi, gda so me botri nesli k svetomi krsti. K Tebi so biti nasem začno hoditi ob skrbnoj roki moje dobre matere. Tü, pri Tebi, sem prvič poklekno pred božega namestnika i si oprao düšo od mladostnih grehov. Tü, pri Tebi, sem prvič bio deležen svete večerje Gospodove, da sem s Svetim strahom i čistim, vročim srcem prejeo iz mešnikovih rok krüh angelski, sladkoga Jezuša. Tü, pri Tebi, sem po škofovih rokaj prejeo darove sv. Duha, šteri me zdaj krepijo i vodijo po poti vere i znanja. I potem sva si postala vedno vekša prijatela. Vleklo me je k Tebi pri mešaj, vleklo pri predigaj, vleklo pri večernicah. Kelko obiskov sem opravo pri Tebi, kelko molitev i vzdihov sem poslao dragomi Bogi pri Tebi ! Ti si mi postala središče, žarišče onoga dühovnoga, sküpnoga, občestvenoga živlenja, štero nas spaja v edno nerazdrüžlivo edinstvo v Kristuši, šteroga doživlamo i občütimo samo mi katoličanci. Tü pri Tebi, če Bog da, bom Najvišnjemi prikazao prvo svojo nekrvavo daritev ...
Ti sladki občütki lübezni i zahvalnosti so me prevzeti pri vstopi v cerkev. Poklekno sem pred tabernakel i najprle pozdravo gospodara hiše — Jezuša. Nato sem zdigno oči do Matere Bože, štera se mi je smehlala s svojega prestola i tüdi njej je iz düše privreo topeo pozdrav: „Zdrava Marija, milosti puna . . .“
Stopo sem tüdi na farov. Ve tüdi na njega me veže lepi šopek mladostmh spominov. Moja drüga domača hiša ! Najšeo sem poznate obraze. Gospod upraviteo je poleg vseh svojih skrbi i dela vsikdar dobre vole. Vsikdar njemi igra smešek na vüstaj, a njegova prilüblena rasposajena pesem : „Bogatstvo, siromaštvo...“ se razlega po njegovoj sobi. Žao mi je bilo, da gospoda kaplana ne sem najšeo doma. V šoli je bio. Na stoli v njegovoj sobi sem na paper napisao pozdrave za njega. Toti bo malo zamero, da ga nisem počakao. Pa se mi müdi. Kupica vina, ki ga ma gvüšno pripravlenoga zame v ormari, lejko spijeva pri drügom vese-
lom svidenji. Tüdi drügi so zdravi, zadovolni. Vse sem najšeo pri starom. Samo ednoga letos nesam najšeo več — g. plebanoša. Ne mi prišeo več proti sivovlasi Starec z veselim nasmehom i toplini pozdravom. Odišo je - - na tisto tiho domovanje, kjer mnogi spe nezdramno spanje.
Tam na bregi, med svojimi farniki počiva, nevidno vodi stopaje svojih dühovnih sobratov i 
 po poti kreposti i čaka vstajenje mrtvih.
Doma pri mojih je bilo lepo. Mati srečni, oča veseli, bratje ponosni. Kak ne, Vili je prišeo! Naskori je šlo od vüst do vüst po vesi: „Fickin je doma.. .“ Obiskao sem Balažine, Kmetove, gde je sestra Marica Pripravlala ranč mastno jüžino, Benkičove i Gumilarove. Mali Gumilarov Gusti mi je ves čas Pripovedavao, kak bo drügo leto koražno stopo na pot, štera vodi v — šolo. Skočo sem tudi malo na Varaško v Bežanovo grabo. S starim Bežanum sva se malo pohecala i prijela, šteri je močnejši. Pozdravo sem Bacičove, na drügoj strani bukovoga brega pa Gabrov rod, gde je bilo najbole veseo mojega obiska tak zvani „“. Gda sem se vračao, sem malo pokukao na občini pri prijatelji Ferenci, gračkomi župani i banskomi svetniki, poklonckao malo pri Maršikovih, oddaleč pozdravo vse tri Hüllove, nato pa hajd — nazaj v dalni svet...
Bile so to sladke vöre, gda se je verni sin povrno v dühi k Tebi, draga gračka fara, i si v tvojoj toploj sredini okrepo na pot. O, vi vsi, šteri ste seme te naše lepe fare, šteri odhajate na pot v svet ali ste pa že po njem raztepeni, ne pozabite na reč, vero i dom svojih očov. Vračajte se v dühi domo, živite ž njimi i krepite se pri sküpnom farnom oltari, kak se je okrepo eden od Vaših bratov.          Grački Vili —
Dražbeni oklic.
Dne 4. aprila 1938 dopoldne ob 9 uri bo pri podpisanem sodišču v sobi št. 22 dražba nepremičnin, zemljiška knjiga k. o. Dolgavas vl. štev. 277 B 19/a. Cenilna vrednost: 5.000 Din., vrednost pritikline: jih ni, najmanjši ponudek: 3.334 Din.
Pravice, katere bi ne pripuščale dražbe, je oglasiti pri sodišču najpozneje pri dražbenem naroku pred začetkom dražbe, sicer bi se jih ne moglo več uveljavljati glede nepremičnine v škodo zdražitelja, ki je ravnal v dobri veri. — V ostalem se opozarja na dražbeni oklic, ki je nabit na uradni deski sodišča.
Okrajno sodišče v D. Lendavi,
dne 7. febr. 1938.
Znamenje na nebu.
Bil je soparen poletni večer. Oblaki so začeli zagrinjati nebo, da je Vsakdo čakal neizmerno temno noč ... V poznem večeru je bilo temno kakor sicer v najtemnejši polnoči. Ljudje so s strahom odhajati in se zapirali v hiše. Le pri eni hiši je gospodar vztajal na hišnem pragu in odblizu doživljal strahotno nevihto, ki je zadivjala. Tako močnega grmenja še ni slišal, tako čudnih bliskov ni še nikdar videl. Otrok v hiši je pa mirno lovil mamo za krilo, jo gledal s svojimi sinjimi očmi in radovedno izpraševal : „Mama, ali je že Božič, da se zunaj vidi toliko letečih zvezdic? - - Mama, boš mi za Božič kupila tako palčko, ki zvezde trosi.“ Mama je pa naprej prebirala obrabljene jagode na rožnem vencu in dete milo pogledala, ga pobožala po kodrasti glavici in ljubeče prikimala — 
Nekdo je pa z vozom šel domov. In ga je sredi poti ujela nevihta. Čudno, takega bliska pa res še ni videl, saj se je komaj na nebu pričel in že se je raz-
trgal na milijon koščkov in se sipal pred konja kakor nenavadne snežinke. A konj se ni prav nič plašil...
*
Bil je navaden zimski večer, le tik pri obzorju so se skrivali neznatni oblački, ki jih pa nihče ni smatral za kaj posebnega. Ljudje so mirno legli, le fantovska pesem je plavala mimo hiš, trkala na okna in siloma planila do trudnih, ki bi že najraje zaspati.
Naenkrat je pa pesem utihnila, ljudje so se nemirno zganiti. vprašujoče odprli oči in počasi začeli vzdigovati glave, posebno še, ko so se sobe nenadoma razvetlile v čudno rdečkasten siju. Že so fantje trkali na okno: „Halo, zvezda je zagorela“ ... Njihov krepki glas je pregnal zadnje pomisleke, ljudje so začeli vstajati in trumoma prihajati na konec vasi, kjer so zazrli nenavadno znamenje na nebu : Kakor da je cel oblak zagorel v krvavordečem ognju, za hip pobledel, a nato še bolj živo zakrvavel. Nato se je čudna svetloba pomikala sem in tja, da se je včasih razdelo, kot bi cele
vasi gorele ... In to je trajalo že eno uro. Mnoge ženske so se strahoma prekriževale, moški so jih nemo spoštljivo pogledali, nato znova oči uprli v nebesno prikazen, ki ni hotela nehati.
Iz daljave se je začulo močno ropotanje voza. Kmalu je pred njimi obstal domačin. Ves prestrašen je pripovedoval, kako mu je konj nenadoma obstal, začel striči z uhlji in nemirno cepetal, ko se je začela nebesna prikazen. Komaj ga je pripravil, da je potegnil naprej...
Po dveh urah je prikazen nehala, ljudje so zamišljeni odhajali domov. Dekle je zaskrbljena vprašala fanta : „Bo najina poroka nesrečna ?“ — Žena je žalostna rekla možu: „Najbrž se je našemu v tujini nesreča pripetila ...“ Starejši so zamolklo prerokovali: „Vojna bo ! To je bila repatica ! Mlajši so prestrašeni prisluškavali pogovoru starejših. —
Nekako Polnoč je bila, ko so znova začeli počivati. Noč je vtise močno razredčila, drugo jutro so od prikazni ostali le rahli spomini, tu in tam mimobežen pogovor. —
4
NOVINE
27. februara 1938.
VEZ LÜBEZNI Z NAŠIMI
IZ SELJIENCI V TUJINI.
Pismo iz južne zemlje.
Buenos Aires, 14. jan. 1938.
Ali mar res ni nič novega za morjem ?
Nič ne mislite tega. Toda pošta je draga, čas pa še bolj. Stvari pa gredo svojo pot vseeno, če veste tam doma kaj o tem ali nič.
Te dneve je bilo mnogo razburjenja. Žalostna novica. Otvorili so prvi most čez reko Uruguay, ki je eden glavnih dotokov Riu Piate. Most veže Argentino in Brazilijo. Dolg je 1500 m. Z veliko slovesnostjo se je vršila otvoritev v prisotnosti oblasti obeh največjih južnoameriških republik. Na povratku je zadela grozna katastrofa avijon, ki je ostal kup razvalin z 9 potniki, med katerimi je bil tudi sin prezidenta Justa in več pomembnih osebnosti. In glej čudo. Čisto slučajno na videz, se prezident sam ni vračal z istim avijonom in je tako bil obvarvan katastrofe, ki je avijon vrgla na urugvajska tla na povratku.
Tako da letos iz Brazilije niso prišle le kobilice — ki pa za svoj prehod še niso imele, ne rabile mostu, pač pa tudi ta tragedija, kateri je ta novi most dal povod.
Kako se pa v koloniji kaj obnašamo, to vas zanima.
Pridni smo, kolikor le moremo. Hodimo na božja pota, pa tudi na veselice. Žal, da imamo kaj mnogo takih, kateri za božjo pot ni dvigniti, za ples so pa prvi in zadnji.
V Novi Pompeji, kjer smo v oktobru imeli popoldanski shod, se je zbralo kakih 500 Slovencev. Toliko je šlo tudi v Lujan. Posebno ta božja pot nas je zadovoljila. Bilo je z nami tudi nekaj v drugih in tako mi je nekdo priznal : več kot 20 krat sem že šel v Lujan in vselej z drugo skupino, pa res se nisem še nikdar tako zadovoljen vračal kot danes. Vse je bilo tako lepo. Tako lepo petje, tako dostojno obnašanje, da sem naravnost očaran. Takole in podobno so mi tudi drugi rekli.
Posebno veselje nam je napravila slovesnost prvega sv. Obhajila. Toda priprava tega je bila pa delo. Jedro otrok (11) je bilo iz slovenske šole. 10 sem jih pa nabral drugod na okrog. S tistimi je bilo pa dosti opravka. No pa je bilo vse tako lepo, da je vsem ostalo v najlepšem spominu, samo meni se je nekaj zamerilo . . . hotel sem se postaviti za fotogrofa, pa me je goljufalo. To mi je pa res žal, da nimam Skupne slike prvoobhajančkov... No ja. Kaj hočem !
Božične praznike smo lepo praznovali. Ob obilni udeležbi in lepem vremenu. Solnica pa je bilo, da smo se kuhali, na polnočnici je bila taka vročina, da smo kar gagali.
Za novo leto pa nove načrte delamo. Pa se mi zdi, da se mi nič prav veliko ne ljubi delati kakih velikih načrtov, ker so ljudje tako nedovzetni. Eno pa vsekako lahko postavim kar za zaključek letnega obračuna : noben načrt mi ni propadel. Vsaj zadovoljivno je vse izpadlo, četudi bi bilo seveda lahko marsikaj mnogo bolje.
Pevovodja, pevci in nekateri sotrudniki so naravnost občudovanja vredni v svoji požrtvovalnosti, in tako upam, da bomo tudi v novem letu doživeli marsikatero presenečenje.
Potem bo pa treba kaj misliti, ako bi domov pogledal. Zadnjič, ne dolgo tega, sem videl na neki ladji jugoslovansko
zastavo. Kar ni mi dalo srce, da nebi stopil na ladjo in na naša tla in so me lepo sprejeli in so mi dalmatinsko kapljo in Srbsko rakijo in Slovenskim jabolkom postregli, pa še nekaj hrvaške šunke sem ugriznil in sem se kar dobrovoljno vrnil iz „domovine“ na argentinska tla.
Vi pa kar veseli in pridni tam doma bodite. Zakaj le verjemite, da je veliko lepši božič v kožuhu kot pa v kopalnih hlačah ... Zakaj Marija je Jezušeka „Zavila“...                  Hladnik Janez.
Pisma naših z tüjine
Lepo Prosiva, g. urednik, ka bi poslali Marijin list z Ogračekom najnomi deteti. Dete hodi v šolo, letos pride v tretji razred, zato bi naj sprejemalo v svoje mlado srce te svete i bože reči doma pri svojoj rodbini. Starši so mogli ostaviti svojo drogno deco pa oditi zavolo sirmaštva v tühinski svet, da bi se deca mogla lepo zgojiti pri svojoj rodbini brezi starišov s tem lepim Marijinim listom, šteri je potreben pri vsakoj krščanskoj hiži. To so deca: deklička Balažek Rozina v Maloj Polani pri Balažek Jožefi i dičarec Števek pri Geld Jožefi v Vel. Polani. Obema pošlite Marijine liste na ime dece ali verta kak je bole.
-	Balažek Štefan áTrotte iz Polane.
Prečastiti g. urednik! Najprle se vam lepo zahvalim na rednom pošilanji Novin, štere so mi na velko veselje v tüjini. Oj domovina, domovina, kak mila si mi ti. Kje mi je tekla zibelka, pozabo je ne bom. Prelübi naš domači kraj, Bog te živi vekomaj. Pozdravim g. Urednika ino svoje stariše. — Nedelko Jožef, Odranci, Eure, France.
Prečastiti gospod ! Prav lepo se vam zahvalim na rednom pošilanji Novin i Marijinoga lista, sta mi na prav veliko veselje v tej dragoj tüjini. G. urednik, poslala sem naročnino, kaj je više prosim, vas častiti gospod, razdelite na tri dele. Na misijon mil. g. Kereca v Junnanfu-i 10 Din, na Dom sv. Frančiška 20 Din i na čast sv. Maloj Treziki za zdravje 22 Din. Zednim se vam zahvalüjem še naprej za liste, štere mi bote pošilali. Zdaj vam prečastiti gospod želem vnogo zdravje v novom leti, i da bi mogli skrbeti za nas izseljence na vnogo-vnogo let, i Gospod Jezuš bo Vaš plačnik. — Frumen Marija, Versailles, Francija, iz Topolovec.
Prečastiti gospod vredniki Najprle je lepo pozdravlava ino se njim zahvaliva na rednom pošilanji Novin i Marijinoga lista. Ti listi so nam najbole potrebni eti v tüjini. Sva vam poslala naročnino 7. dec. prek Banke Baruch. Nevejva, jeli ste sprejeli ali nej. Če je kaj više od naročnine, je na Dom sv. Frančiška.
—	Gumilar Franc i žena Terezija, Villers s. Marne, iz Grada.
Pozdrav pošilata Jaklin Ignac iz Velke Polane i Hozjan Stefan iz M. Polane, oba v Franciji, svojim domačim, bratom, sestram, prijatelom i Jerebic Jožefi sosedi. Lepa hvala, da so mi tak hitro poslali iz uredništva Novine.
V hižni zakon je stopila v Franciji naša domačinka Anica Frank, vrlo pošteno krščansko dekle. Za moža si je vzela sina od poštene krščanske drüžine, pri šteroj je b Ia za slüžkinjo šest let. Ona ne ostane tu za volo bogastva. Šče ostati iz lübezni do Jezuša za rešenje düš, ar s trnjem je posipana njena pot zato mladima zaročencema želemo tisti blaženi mir, šteroga je Jezuš Kristus nastavo, da deco, štero njima Bog podari, ščeta njemi nazaj podariti.
Potovanje g. Camplina v Francijo.
Z brzovlakom na tuje.
Še iz domovine.
Frančiškova cerkev iz Šiške me je za hip spomnila najožje domovine, ljubezni iz trpljenja. Nad Šent Vidom smo. Glej no ! Slovenska asfaltna cesta. Toda vlak brzi, spomin zamira kakor pod belim snegom na bregovih, kot v krasni svetlo prozorni vodi. Za hip je tesnoba stopila v srce, ga zaprla. Kot brzovlak med bregovi, da so se beli nebesni oblaki in oblaki dima nežno objeli, v svetlem soncu in v kvišku strmečem očesu ...
Zakaj prihajamo v temni gozd, četudi za hip. In črna zastava, zakaj plapoli tak žalostno na bližnjem gasuskem stolpu ? — Tam daleč, v svetlo sinji dalji, na najvišjem hribu, pogumno v oblake stopa prijazna cerkev ...
Skoz gorato Austrijo.
Skoraj sam sneg, vedno več ga je. Oko je trudno že, prišel je odrešilni spanec. Kaj pa je ? Vlak je zamoklo zašumel ; tunel.
—	In zopet in zopet. — Vmes pa krasne globeli z bistro sinjo vodo, višje kapniki, rahlo zasnežene poreke: škoda, da nimam več filmov. — Pero to težko popiše. — Vrhovi, višji kakor Triglav, sonce, razkošna letavišča. Ti čudni stolpiči vrh vil so kažipoti blodečim planincem? — Vse tuje... Ne ! V sosednjem kupeju poje prijetni otroški glasek : - - „sladka mala Marijana - -“ Kako sladki spomin iz vesele domovine. — Proč z otožnostjo ! Te krepke gore nikakor niso primeren kraj za take nežne sanjarije...
V snežno-beli Nemčiji.
In mirni je prvi večer in prva noč na tujem. Vendar v rožnati sobi europskega hotela v „Münchenu“ (kot bi rekla nemška gospa iz vlaka). Seveda, cena je bila tudi „rožnata“.— Nič zato, vse je potopljeno v jutranji maši. Srce je bogato napolnjeno proti vsem valovom žalosti. — Znova v prijaznem jutranjem soncu. Vlak vozi čudovito mirno, seveda, pa elektriko, zato ni neprijetnega dima. — Kaj le pomenijo te majhne hižice sredi zasneženih vrtov.
—	Najbrž bodo to poletne utice za oddih trudnim gospodarjem — Glej, prvikrat vidim rdečo zastavo na tovarni s kljukastim križem v sredi. — V tem je razlika od one zastave, kjer je mesto skrivenčenega knža kladivo in srp. Druge razlike najbiž ni... Tudi hiše so vedno bolj „gotske“: višje, ožje in bolj šiljaste. — Brzimo mimo germanskih „svetih” smrekovih gajev : ravno so pa urejeni, to se mora priznati. Ravnotak sadovnjaki in gorice ki se v terasah položno dvigajo navkreber.
Tudi tovarne so prešerne, zvoniki vseh mogučih oblik, okroglasti in koničasti : vrh enega je mesto križa zvezda.
Pred Göpingen-om smo pa srečali „naše topole“. Pa to niedni spomin na domovino. Poleg mene sedi živi : gospa Prekmurka, ki se vrača za možem na delo v Francijo; par let bosta še ostala. Seveda me je spoznala, ko sem začel listati v najnovejših „Mainch“.
Nemška „gospodična“ z rožami pospravlja. Največ rumeni in zelenih rož ima, nekaj tudi vijoličnih. Menda je rumena barva precej nemška: tudi veliko hiš je take barve. —
Kakršen krasen most z še lepšimi figurami, takoj za njim tunel in slavno mesto Stuttgart: Ogromen temačni kolodvor. — Zakaj le tak dolgo čakamo. Pa ja ne bo spet kakega carinskega pregleda... Se že peljemo, v dugo smer, visoko nad ostalimi
progami, stare in moderne vile pokorno čakajo, kako jih bomo sodili. — Je težko dati prednost staremu ali novemu : v obojem je sonce in senca čudno pomešana. Gospa na levi študira igro s točkami : „Ohne Fieiss kein Preis (Brez dela ni plačila).
Človek nehote zaspi. Naravnost v oči mi sili napis : Karl s ruhe. No, hvala Bogu, tudi jaz sem se malo odpočil. Strežniki iz jedilnega voza vsiljivo pogosto prihajajo mimo vrat, vabijo z zvončkom ali z loncem. Jaz sem se okrepčal z zalogo z doma. Je najbolj enostavno in tudi poceni. Kmalu bomo na meji Nemčije in Francije, kot zadnji močni spomin še kanal, raven kot bi ga ustrelil in reguliran. Kdaj bo naša Mura taka ?
V prostrani Franciji.
To so pa res krasni mostovi. Ni čudno, da se Nemcem toži po ponosnem Strassburg-u. Ta prodajalec pa ima še posebno prijeten glas. In pojoč, kaka razlika med tem Francuzom in Nemcem. Čuj, saj tudi nemščino sijajno obroda. Drugače pač ne bi veliko prodal.
Francoski vlak vozi Sicer, Vsaj na videz hitreje. A znova te muči močan dim. Znova kanal in — prvikrat — kar več ladij : nalagajo. Sicer pa je pokrajina skoraj na las slična noši.
Nancy. Ho, cel kup vojakov bo vstopil. To bo pa nerodno. Pa sem se zmotil ; to so fini vojaki. Že njih obleka je prijetna : svetlo sinja, okrogli rumeni gubi in rdeče vrvice. Skrbno napravljena frizura, obrazi pa taki, da bi sodil, da so slovenski fantje, če ne bi francoski govorili. Zdaj jo prvikrat, dalje časa poslušam, od blizu.
Vedno manj snega, a vedno več vode. Tu je menda ravno toliko poplave kot pri nas. Glej, velik jez.
Vojaki tudi strmijo v pokrajino: pravijo, da le primerna za lov. Eden od vojakov je celo knjigo potegnil iz žepa in čita. Seveda tudi kadijo. Civilni gospod jih je prehitel, da nobeden ni mogel prižgati cigarete lepi Nemki. — „Idi, pa je ti prosi ogenj !“ so se dražili.
Vedno več poti, lepo mejenih, ena vrh druge. Kaj nas toliko strašijo s temi vozovi, ki vozijo v nasprotno smer in tako ostro piskajo mimo nas.
Noč. Pokrajine več ne vidim. Pač: nebesno, zvezdnato. Eden od vojakov razlaga: „Ko bomo na cilju, bo svetlo kot opoldne !“ Že postaja, vedno več električnih luči, vedno večji sij, vlak je zmanjšal mrzlično hitrost. Vendar smo prispeli : dvodnevni cilj : Paris.	ic.
POZOR ! Ali Vam je že znano,           POZOR!                             
da je Fritz Štefan popolnoma na novo preuredo i razširo dosedanjo trgovino i da Je edini mehanik v Lendavi, šteri ma v zalogi i odavle bicikle vseh najbolših svetovnih znamk : Diamant, Waffenrao, Dürkopp, N. S. U, Triumph, najbolše šivalne stroje svetovnoznane tvrdke Pfaff i Knoch, motocikle Diamant, Triumph, pisalne stroje i radioaparate najbolših svetovnih znamk - nove i rablene i splošno vse tehnične potrebščine, kak tüdi motore, mlatilnice i automobile. - Zavedam se, da mam v zalogi kvalitativno samo najboljšo robo, zatogavolo zamorem mojim cenj. odjemalcom podati popuno i najdalšo garancijo. — Pred nakupom si oglejte mojo bogato zalogo i prepričali se bodete. Naküp je neobvezen. Izvršüjem vsa tehnična popravila najhitrejše, najsolidnejše i po najnižjih cenah
Najnižji cene ! Toplo se priporoča                         Ugodni pogoji !
FRITZ ŠTEFAN, mehanik i trgovec
DOLNJA LENDAVA
Što pa tü slüži?
V zadnjem časi se je preveč razvila trgovina z mlatilniš-kimi garniturami — z mašini za mlatiti. — S tem zvezi smo dobili lepo število preküpčevalcov, mašetarov, agentov i cénzárov, šteri rade voule za 5 ali 10% v gvüšni slüčajaj tüdi za pavšalno šumo kakši 1500—5000 Din posredüjejo ali spravijo küpci odavca. Da je pa v današnji razmeraj skoro vsaka mlatilnica k odaji, tüdi odavca je nej teško najti. Vendar je pa po mišlenji vnogi mašetarov vredno svoji 5 do 10 % ali 1500 do 5000 Din. Večkrat se dogodi, da odavec, ar je nej obečao zadosta provizije niti nemre odati svojega mašina, či ravno bi to rad.
Več takši slüčajov je zadnji čas prišlo pred sodnije, gde bodo pa odvetniki slüžili. Drüštvo mlatilničarov za našo banovino je čütilo zato za potrebno, da prepreči, to nepošteno vönücanje svoji članov, zato bode v bodoče samo posredovalo naküp i odajo mlatilniški garnitur. V evidenci bode vodilo vse tiste mašine, šteri so na teritoriji naše banovine za odajo. Na te način vsaki küpec med večimi lehko najde sebi odgovarjajočo i to brez toga, ka bi mogo komi posebno kakšo provizijo dati.
Küpcom, kak tüdi delavcom svetüjemo, da se v bodoče poslüžijo samo te posredne poti, pa se v slüčaji potrebe kakši koli informacij obrnejo osebno ali pismeno na : Tajništvo Društva mlatilničarjev za dravsko banovino v Murski Soboti, Gorica 9. p. Puconci. Za odgovor je priložiti znamko za 1·50 Din.
Penez: Amerikanski dolar 47 din, angleški funt 235 din, avstrijski šiling 8·80 din, švicarski frank 1·50 din, talijanska lira 2·04 din, holandski goldinar 24·10 din, belgijski belg 7·27 din.
Živina : Jünci, biki I, vrste 5·75 din, ӀӀ. vrste 4·24 din, ӀӀӀ. vrste 3·75 din; krave I. vrste 4-25 5 din, ӀӀ vrste 3·75-4 din, ӀӀӀ. vrste 3-350 din ; teoci I. vrste 8 din, ӀӀ. vrste 7 din za kg žive teže. Prasiči domači 7-8 50 din, za kg žive teže. Konji 400-3500 din po kakovosti.
Kmetijski pridelki : Pšenica za 100 kg 230 din, ječmen 195 din, žito 195 din, grah 220 din, krompli 85 din. Pšenična mela 100 kg 295-350 din, kukorična mela 220 din. Vino finejše 12-16 din za 1 liter, navadno vino 7-10 din za 1 liter. Med 18—21 din za 1 kg. Perutnina: pišcanec komad 10-14 din, piščanec zaklan 1 kg 24-26 din, kokoš komad 20-26 din, zaklana kokoš 1 kg 20-24 din, reca kom. 22-26 din, zaklana reca 1 kg 22-24 din, goskom. 60 do 55 din, zaklana gos 1 kg 16-20 din, golob kom. 4-5 din, domači zavec komad 6-12 din, kapün 1 kg 30. din. Sad: jaboka 1. vrste 6 din, U. vrste 4 din, UL vrste 2-3 din, sühe slive 10-14 din, sühe grüške 4-7 din, orehi 6-8 din, lüsčeni orehi 18-22 din za 1 kg. Kurivo: tona premoga 380 do 405 dinarov, trda drva 1 m 95-115 din, trda drva žagana 1 m 120 din, mehka drva 70 din, vogelje 1 kg 175-2 din. Krma: sladko seno 100 kg 45-60 din, polsladko seno 40-50 din, kislo seno 40 din. slama 35-45 din za 100 kilogramov. Zelenjava: lentiva 1 kg 4-8 din po kakovost repincla merica 150 din, radič domač 1 kg 12 din, inozemski radič 18 din, cvetača (karfiol) 1 kg 5-7 din, pozno zelje 2 din, kislo zelje 4 din, sladko 2 din, kolerabice 3 din, špinača 10-14 din, lük 1-50-2 din, por 2 din, česnek 6-8 din, repa 1 din, kisla repa 2 50 din, petržeo 4 din, zelenjava za jüho 4 din za 1 kg.
Poselske knjižice
dobite najceneje v trgovini Balkányi E., v D. Lendavi.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Baikánji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.
CENE