En los Sacramentos nos eneonlramos con Dio*
Los Sacramentos —sobre todo, la Eucaristia— renuevan la presencia de 'Cristo de una manera privilegiada. A traves de ellos nos encontranios con El, y por El, con el Padre y entre nosotros. Dios hubiera podido bacer las cosas de otra manera. Sin embargo, las hizo asi, acomodandose a lft naturaleza humana. Los signos forman parte de nuestra existencia coti-diana: desde el apreton de manos, hasta los colores de un club. Podrdh cambiar, pero dificilmente desaparecer. iAcaso la palabra no es un signo, y no lo son las lägrimas y las sonrisas ?
Como ya se dijo a proposito del Bautismo, los .Sacramentos no suplen la fe, sino que son sus signos. No son gestos mägicos, y si bien son efica-ces por si mismos, no lo son por si solos. Su eficacia depende tambien de las disposiciones personales de quien los recibe. En otras palabras, los Sacramentos no deben “aislarse” de la 'Palabra de Dios, que alimenta nuestra fe, ni de la oraciön, que nos hace entrar en diälogo con El para que vivamos de esa fe.
Y por supuesto, los Sacramentos no “agotan” la accion de Dios P' “monopolizan” su poder Salvador. Dios siempre tiene recursos “a mano” para que los hombres se encuentren con El. Los Sacramentos son los medios ordinarios y mäs adecuados, que el mismo Jesus puso a nuestro alcance. Pero muchos no llegan a conocerlos y otros no comprenden que deben recibirlos. Mas que forzarlos a que lo hagun, debemos ayudarlos a que logren su union con Dios por otro camino.
Pregovori <» smehu
Pošten smeh je več vreden kot dva joka. (slovenski)
Kdor zadnji smeje, se najslajše smeje, (slovenski)
Kadar se smeješ, te vsi vidijo; kadar jočeš, nihče ne opazi, (judovski) Kdor se v petek smeje, se v nedeljo joče. (slovenski)
Ne veseli se vselej ta, ki se smeje, (slovenski)
Nasmeh je kot pomladni dan. (francoski)
Pri hudobnih ljudeh gre vse na smeh. (slovenski)
Ni vse zlato, kar se sveti; pa tudi ni vsak prijatelj, ki se ti smeje, (slovenski) Obilen smeh je ha ustih norcev, (slovenski)
mm
m
Leto 49
DUHOVNO - ŽIVLJENJE
M A.I 1982
Po poklicu romarji - osip - na cilju
1.	Smo na poti. Od kod? Kam? Kako? Bog nam kaže pot. Po Njegovi volji smo romarji. Prihajamo od Njega in se k Njemu vrača-^0- Vsaj O n si nas je tako zamislil — kot božje romarje, po poteh, k* nam jih je On začrtal v svet. Dal nam je noge, telo, dušo, luč •"azuma, pomoč milosti, On sam hoče biti spremljevalec — soromar 0(i začetka do konca življenja. Med potjo si izbiramo in živimo začasno človeške poklice. Nad vsemi temi pa vera v Boga vabi vsa-kcge. človeka na romanje iz časa v večnost, po poklicu smo romarji.
2.	Vsi? Ne nujno. Smo svobodni. Kolik je svetovni osip? 30%, ß0%, kje celo 90% ali več? Po človeško tako gledamo in ocenjujemo £tanje verskega življenja v svetu. Do dna pa res samo Bog pozna človekovo srce in število prostovoljnih romarjev. Toda čutimo pravico 'p dolžnost, da po Mariji Boga prosimo za milost minimalnega oz. čim tanjšega, osipa med slovenskim ter svetovnim krščanskim romanjem v Očetovo hišo. Prosimo, da bo udeležba večja od osipa!
3.	Na cilju. Po učenju II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora je Cerkev romarica. Božji dobrotni načrt vključuje vse človeš-*Vc' v to nepreštevljivo procesijo teles in duš z zemlje k Bogu. Koliko ^as bo prišlo na cilj? Ga bomo celo mi sami dosegli? Bog daj! Končno Jve ta velika prošnja — izrečena ali ne — vključena v molitve, pesmi, £Ustva, celo solze, na vseh naših romanjih, tu ali v Sloveniji ali kjer-toh po svetu. Po Mariji Boga prosimo, da bi se med potjo nihče ne zgubil, da bi vsi prišli na cilj, da bi se vsi zveličali: mi sami, domači, prodniki, prijatelji, rojaki, vsi ljudje! Tak je božji načrt, zakaj naj
1 L'le naše prošnje manjše?
Po božji volji smo romarji po poklicu. Prosimo božjo Moč, naj bo osip čim manjši. Po Mariji prosimo Boga, da se bo vsa naša procesija sešla na cilju, pri Bogu — na začetku in koncu vseh človeških in božjih poti!
J.	Re.
Marija - ljubezen v nebesnomodrem plašču
Od slik, ki so visele na stenah v kmečki izbi doma, so mi najbolj ostale v spominu tri: dve enako veliki podobi Marijinega in Jezusovega srca v kotu s Križanim v sredini in posebno velika slika brezjanske Matere božje z Jezuš-čkom v naročju. Rada sem gledala to podobo ljubezni', pa tudi breztežne blesteči, zlati kronici na njunih glavah. Privlačevale so me poteze Marijinega obraza, na katerih je milo vladala ponotranjena svetloba tiste vsemogočne sile,, ki zmore razsvetliti slednje zatemne-njeno okno tega sveta. Pozimi sem nabirala telohe, pomladi zvončke ter jih postavljala v kot pred Križanega, a tudi pred brezjansko Mater božjo, katere široki okvir so lepšale le pisane papirnate vrtnice.
Celo eden mojih prvih otroških spominov se navezuje na to Marijo. Že mama je namreč bila njena častilka, pa tudi stara mama! Ko sem prišla s sedmimi meseci na svet, in še kot dvojček, sva s sestrico kazali premalo zanimanja za
ta svet. Takrat je mama več kot dva meseca trepetala za kar dve nebogljenki! Naredila je zaobljubo, da bo šla z nama na Brezje, kakor hitro bova z Marijino in njeno pomočjo dovolj veliki in močni, da bova lahko prenesli tako naporno pot, ki je bila povezana tudi z večurno vožnjo z vlakom. Še danes se spominjam začudenja štiriletne deklice, ki je prvič v življenju videla romarje po kolenih drsati v krogu okoli oltarja. Vse je bilo neznansko svečano in nenavadno, mama pa se mi je zdela dobre volje, kot že dolgo ne. Toda to romanje k Mariji Pomagaj na Brezje je bilo le začetek še mnogih drugih obiskov različnih Marijinih božjih poti, ki so me v mojem nagnjenju do Jezusove matere utrjevale in potrjevale. Zgodilo se je celo, da sem v njeno podobo na oltarju lahko strmela skozi odprtino ključavnice v zaklenjenih cerkvenih vratih. Kako skrivnostno je žarela sredi temne cerkve kot večna lučka ne-skočne svetlobe, tam, v tisti tihi
0jaki, živeči v Velikem Buenos Airesu, bomo obhajali žegnanje v cerkvi Marije J’omagaj v nedeljo 23. maja.
^marski cerkvici sredi avstrij-	skoraj pozabljena od ljudi! Pre-
(-'ga gozda — Marija Snežna,	tresljiva je bila tudi šmarniška
pobožnost med vojno v naši maj-ni vasi. ki ni premogla niti po-družniške cerkve niti kapele. Dekleta, žene in otroci smo se zbirali na razpotju pred velikim lesenim križem, ker je bilo v farno cerkev, oddaljeno dobrih pet kilometrov, preveč nevarno hoditi. Slišalo se je šumenje vode, ki je tekla čez veliko kolo sosednjega mlina, ko smo iz srca, upajoč, da se bodo naši očetje, možje, bratje in sinovi živi vrnili iz vojne, prepevali: „Ti nebeške ključe imaš, o Marija, kar te prosimo, nam daš.
Od takrat bodo kmalu potekla štiri desetletja! Mnogi častilci Marije bodo poromali k enemu izmed njej posvečenih božjih hramov. V dejstvu, da je Jezus, naš Odrešenik, poklical v nebesa svojo mater kot prvo do popolnosti odrešeno človeško bitje, bodo videli primer božje ljubezni in milosti. to je božje pripravljenosti, da odreši in poveliča tudi nas. Marija je kot Odrešenikova mati ne-
SOPOTNICA
Pod večer sem šel na pot, črna zemlja je razprla
širne kraje pred menoj.
Marija, lepa žena, je prišla skozi mrak in mi tiho
dobro besedo povedala.
Marija, lepa žena, jaz sem tvoj, koder soj
ločljivo povezana z učlovečenje^1 božjega Sina, je torej del božjega odrešilnega načrta. Njena popolna predanost božji besedi izpričuje tudi njeno veliko vero, ljubezen do Boga, Jezusa in do nas. Ta mati vere, kot jo imenujejo moderni mariologi, je ostala trdna tudi ob najtežji preizkušnji —' pod križem, na katerem je umiral njen toliko ljubljeni Sin! Marija, ta mati kralja „kraljestva, ki ni od tega sveta“, je kot del nove božje zaveze s človekom prisotna med nami. Kot vsem tistim, ki se ji vedno znova priporočajo in >" ščejo pri njej tolažbe, moči za globjo vero ali notranji mir, se dogaja tudi meni, kadar ljudje -z drugačnimi pogledi na svet — Marijo odklanjajo, čutim, da ni mogoče Jezusa oddvojiti od njegove matere, ki je s skrivnostno milino ženskega bitja „blagoslovljenega med ženami“, sledila božji besedi in v prid vsega človeštva izvršila svoje enkratno poslan-s^vo-	Milena Merlak
Tvoj me vodi,
tja bo moja duša šla.
In Marija z mano gre, najina pot — davnih sanj najlepše so želje.
Pod večer sem šel na pot, lepa žena je razprla
pred menoj najlepšo pot.
Janez Remic
Opozorilo iz Mostarju o cloiiiiievnili Marijinih
prikazovanjih
Škofijski ordinariat v Mostarju Je v zvezi z Marijinimi „prikazo-Vanji“ v Medjugorju 13. decembra 1981 objavil v uradnem vestniku 'ttostarsko-duvanjske in trebinj-sko-rnrkanjske škofije sledeče o-Pozorilo: Cerkev v Hercegovini 'n Jugoslaviji že gotovo pol leta vznemirjajo Marijina „prikazova-nja‘' v Medjugorju. Mostarski °rdinariat je s tem seznanjen in Mostarski škof je pristojen za S(Hlbo o njih. Dosedaj še nismo ustanovili sodbe „ad hoc“, ker smo čakali, da se „prikazovanja“ kon-' vajo, šele takrat bi jih lahko obravnavali kot celoto in jih oceni-‘i- Ker pa ta „prikazovanja“ še Inajajo, je nujno potrebno vsaj naslednje opozorilo:
Nobenega dvoma ni, da so ver-!)iki ta „prikazovanja“ dočakali 1,1 sprejeli kot tolažbo in pomoč mi,°sti in da so mnoge od njih spodbudila k molitvi, postu, po-^ot'i in spreobrnjenju. Toda to Se ne zadostuje za dokaz pristno-teh „prikazovanj“ in Marij i-'J'h sporočil. Tudi apostolski se-ex pozorno spremlja dogajanja ! Medjugorju in priporoča sodi-^vn pri mostarskem ordinariatu ^anajno opreznost. Mostarski škof anić tudi duhovnikom svetuje, naj njihova stališča ne prehiteva-1° stališč Cerkve.
Mostarskikk ordinarij Pavao anić je imenoval 4-člansko komi-
sijo, ki bo raziskovala dogodke v zvezi z Marijinimi „prikazovanji“ v Medjugorju in naravo ter resničnost prikazovanj samih, člani komisije so: biblicist dr. Ivan Dugandžič, učitelj novincev hercegovske frančiškanske province, pravnik dr. Ante Brajko, generalni vikar v Mostarju, psiholog dr. Želimir Puljič, profesor na vrh-bosenjski visoki teološki šoli, in ekleziolog dr. Mato Zovkič, rektor vrhobosenskega semenišča.
Marija na velikonočno julro
Zdaj ni bila Marija več v Be-taniji, v hiši Lazarja, ki ga je bil Jezus priklical nazaj iz kraljestva smrti, ter njegove sestre Marte in Marije. Tam je morda preživela zadnje ure s svojim Sinom, v družbi ljubečih src, kjer še sleherni predmet izdihava spomin na njenega Sina.
Kajti tisti trenutek, ko je Kristus izdihnil svojo dušo, se je za njo vse končalo.
„Mati, glej, tvoj sin! Sin, glej, tvoja mati!“
Kakor bi se Jezus hotel odreči vsemu, kar mu je bilo na svetu najljubše: Materi in učencu, ki mu je še prejšnji večer slonel ob srcu ter nam ohranil veliko besedo: „To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil..." Sin božji se je ločil od vsega. V grozni zapuščenosti — „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!“ — je obvisel na križu med viharnim nebom in trepetajočo zemljo.
Potem so mu potegnili žeblje iz rok in nog ter ga položili Mariji v naročje, za zadnje slovo, za zadnji objem. Le za trenutek, toliko, da so razgrnili platno in tančico.
Jezusovo trpljenje je bilo končano, toda Marija, Tolažnica žalostnih, je trpela naprej; potopila se je v najglobljo bolečino, ki bi je človeško srce brez božje milosti ne moglo več prenesti. Si-
nova bolečina se je v njej nadaljevala. Njeno srce je ohranilo Je' zusov umirajoči, trudni pogled in zadnji krik božjih ust. Vsa teža Odrešenja se je zgrudila nanjo in kamen, ki so ga zavalili k vhodu v grob, je padel na njeno srce.
Bile pa so z njo Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova.
In bila je pasha, veliki praznik izhoda iz Egipta, ko so I' zraelci opasani in s popotno palico v rokah použivali velikonočno jagnje.
Toda velikonočno jagnje —' Kristus — je bilo že darovano!
In ko je minila sobota, so žene pripravile dišav in mire .in aloe, da bi šle Gospoda mazilit, ko bi minil sobotni dan. Vsa .hiša treh Marij' je bila polna ostrega vonja mazil v alabastrnih posodah, vonja trpljenja, vonja smrti.
Toda božja Mati je bila daleč od svetih žena. Pobožno izročilo pravi, da sta jo sveti Janez in Jožef iz Arimateje popeljala v hišo, ki jo je imel Arimatejec na svojem vrtu, prav blizu Gospodovega groba. Sleherno uro je slišala, kako so se menjavale straže ob grobu. Ali pa je njeno srce slišalo tudi besede Jezusove:
„Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili, in tretji dan po smrti bo vstal."
Ali si je Marija, ki je ohrani-
la v svojem srcu hvalnico betlehemskih pastirjev in bolečo Simeonovo prerokbo, zapomnila tudi besede, ki jih je Jezus govo-ril učencem na poti v Galilejo? Ne, Mati jih ni slišala, le dvanajsteri so jim bili priča, pa jih niso razumeli. Toda morda je Manija prav iz ust samega Jezusa bedela skrivnost Odrešenja že tisti trenutek, ko je Kristus zapustil hišo svojega krušnega očeta sredi nazareških vrtov, hišo materine ljubezni, hišo dela za vsakdanji kruh ter priprave za veliki poklic. Morda je tedaj, ko ij je segel v roke, povedal vse tisto, česar niti izvoljeni Peter
ni mogel razumeti še na predvečer trpljenja.
In poslej je Mati ostala v tihi samoti kakor takrat, po angelovem pozdravu, hraneč v duši veliko skrivnost, veliko bolečino, ki je zdaj dopolnjena.
Izgubila je vse, kar je ljubila!
Prvi dan tedna zažarel za Oljsko goro. Potem se je streha svetišča zlato zasvetila in dim jutranje žrtve se je dvigal nad žrt-venikom...
Tedaj se je zganila zemlja, da so se vznemirili ljudje in živali.
Človek, ki je stal na vrhu Oljske gore, je videl, kako je planil svetel žar od neba do kraja, kjer so pred dvema dnevoma pokopavali zapeljivca, ki se je delal Sina božjega. V oljkah je zašume-lo; ptiči so prhnili pod nebo. Žar je človeku napolnil oči in zdelo se mu je, da se dva moža spuščata z neba. Nato je padel na obraz.
Prav tedaj so neke žene zapustile ,hišo treh Marij' ter hitele skozi mesto, zavite v plašče, kakor bi se bale, da bi jih ljudje prepoznali. To so bile Marija Magdalena, in Marija, mati Jakc>-bova, in Saloma in Joana in z njimi druge, ki so šle h grobu ter nesle dišav, ki so jih bile pripravile.
Tisti trenutek je vzšlo sonce.
Ali se jim je pridružila tudi Marija, Mati Jezusova? jim je mar pohitela naproti do ograje vrta, ki je skrival Gospodov grob?
Ali je pričakovala ob grobu te najzvestejše med zvestimi, ki so hitele k svojemu Gospodu, da mu izkažejo zadnjo ljubezen, ljubezen do mrtvega?
Evangelij o Mariji molči. Molči od tistega stavka, ko v senci križa pove: „In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.“
Sveta Devica, božja posoda, ki je dozorila Odrešenika sveta, je svoje delo dopolnila. Njena mera je polna — tiho se umakne. Zdaj ni več potrebna človeške tolažbe in njen Sin ne mrtvaških dišav. Še Janeza, njenega varuha, ni ob njej. S Petrom, čolnarjem, se skriva nekje za zagrnjenimi okni in zaklenjenimi vrati in niti ne vidita, da vstaja jutro velikonočne nedelje.
Marija je sama.
Morda moli. V svoji veliki žalosti išče utehe pri Bogu — ter veruje! Veruje v tretji dan, ko bo svetišče Gospodovega telesa spet pozidano. Da, prepričani smo: če so vsi mislili, da je vse izgubljeno, vse končano — Mati ni izgubila vere.
Prav tedaj je bilo, ko je pade! človek vrhu Oljske gore na o-braz:
Velik hrup je vstal na vrtu in velika skala se je zrušila.
Toda Marija tega ni sišala. Slišala je le, da jo je nekdo poklical :
„Mati!"
Je bil to njegov glas? Jo je On poklical z imenom, ki ga je bi' la vajena od prvih jecljajočih zlogov Otrokovih ust do zadnjih besed na križu?
Najprej je slišala ta pozdrav v srcu — mati zasluti bližino otroka prej s srcem ko s čutili — nato ga je slišala tudi z ušesom.
Njegova roka se ji je dotaknila ramena, las.-..
In Marija je padla na kolena:
„Moj Sin!“
Bilo je namreč jutro velike nedelje, tedaj, ko so žene ob odprtem grobu zagledala dva mladeniča v blestečem oblačilu in slišale njun glas: „Ne bojte se! Vem, Jezusa iščete, Nazarečana, križanega, čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, kajti vstal je, kakor je bil rekel...“
Ne, takrat ga niti Marija Magdalena, ki je „mnogo ljubila“, še ni srečala; Mati je bila gotovo prva, ki je videla svojega od mrtvih vstalega Sina.
Stal je pred njo, ves svetal in bleščeč, z ranami na rokah in nogah ter na desni strani prs. Videla ga je poveličanega in ni bilo treba besede, kajti nobene skrivnosti ni bilo med njima.
Sprožila je k njemu roke...
Potem je zapela veliko hvalnico...
Ae.
Marija je tista dobra Mati, ki me je nekoč poklicala k sebi. Ob njenih nogah sem se naučil vse, kar vem, in njej se izjecljal, kar sem želel povedati. Tudi sedaj vem, da me ni zapustila in da je moj pogled nikoli ne išče zastonj.	Paul Claudel
Sveta Marija, Mati božja, daj mi otroško srce, čisto in prozorno kakor studenec.	^
Izprosi mi preprosto srce, ki ne bo preobčutljivo v trpljenju: srce velikodušno za žrtve, nežno in sočutno, zvesto in plemenito, ki ne pozabi nobene dobrote, ki ne išče maščevanja za žalitve. Napravi moje srce blago in ponižno, ljubeče, ne da bi zahtevalo odziva. Veselo, da ne pomeni za nikogar nič in živi samo v srcu tvojega božjega Sina,	’ I {
Veliko srce, ki ga nobena težava ne potre, nobena nehvaležnost ne zapre, nobena brezbrižnost ne utrudi,
srce, ki ga razgiblje samo ena misel: misel na slavo Jezusa Kristusa,
’n ki je ranjeno od njegove ljubezni tako,
ba se mu bo rana zacelila šele v nebesih. Amen.
P.L. de Grandmaison
Papeževo potovanje na „črno celino"
‘Prvi del poročila smo objavili v nprilski številki DŽ
S posebnim letalom gabonske letalske družbe je papež 19. februarja zvečer malo po dvajseti uri pristal na rimskem letališču Fiumicino, Poleg vrste kardinalov so papeža pričakali tudi predstavniki italijanske republike. Po kratkem pozdravu se je papež odpeljal v Castelgandolfo, kjer je ostal na oddihu do pepelnične srede.
Tako se je torej končalo papeževo osemdnevno bivanje v štirih afriških državah. Dolgo potovanje je imelo po njegovih be-j.Vedah izrazito misijonski pomen.
O prvem delu potovanja smo poročali v aprilski številki DŽ, sedaj v majski pa nadaljujemo in zaključujemo.
O srečanju, ki ga ni bilo
V nedeljo (14. februarja) popoldne so morali spored papeževega bivanja v Nigeriji nenadoma spremeniti. Pred vrnitvijo v Lagos je bilo v Kaduni predvideno srečanje s poglavarji islamskih skupnosti v Nigeriji. Tega srečanja pa ni bilo, ker se islamski poglavarji niso mogli sporazumeti zastran nekaterih protokolarnih zadev, namreč kdo izmed njih bo papeža pozdravil in kje
bo kdo sedel.
Kljub temu pa je papež hotel povedati govor, ki ga je pripravil za to srečanje. Prebral ga je guvernerju zvezne države Kadunc, ki je na neki način predstavljal muslimansko prebivalstvo te države. Iz govora je izžarevalo iskreno spoštovanje do muslimanskega verskega izročila.
Papež je izrazil prepričanje, da bi mogli narediti veliko dobrega, ko bi kristjani in muslimani v božjem imenu združili svo;e sile za pravičnost, mir in napredek.
Pred tem govorom se je papež v stolnici v Kaduni srečal s predstavniki katoliških laiških organizacij. Posebej je pohvalil študente in žene, ki v sodelovanju s škof: in duhovniki naredijo v Nigeriji veliko dobrega.
Duhovne dobrine so pred tvarnimi
Za srečanje z večjim številom nigerijskih študentov so predvideli vseučiliško mesto Ibadan, kjer je papež v ponedeljek 15. februarja maševal za študente.
Med priložnostnim nagovorom je papež razmišljal o vlogi kulture v življenju naroda. Poudaril je, dg so duhovne vrednote višje od
^a^nih in da samo tako lahko človek zaživi sebe vredno življenje.
Predstavnike nigerijske kulture in znanosti je opogumil in jih pozval, naj se ne ustrašijo kultur-
ne zaostalosti okolja, v katerem bodo morda morali delovati. Svojim rojakom, naj bodo voditelji in naj nikoli ne dovolijo, da bi kdorkoli izkoristil njihovo nevednost.
Po maši je z avtom zakrožil po stadionu, nad sto tisoč mladih pa ga je navdušeno pozdravljalo. Poročevalci pa so bili presenečeni nad nenavadno zbranostjo in molkom, ki je vladal med mašo.
Nigerija ima pet univerz, tista v Ibadanu pa je najstarejša, saj so jo ustanovili že leta 1948. Prav zaradi tega se je papež potrudil v Ibadan, čeprav je univerza razmeroma majhna in ima komaj tri tisoč študentov. Tudi druge univerze niso večje in ne zadoščajo potrebam 80 milijonskega prebivalstva Nigerije.
Obisk v Ibadanu je sklenilo srečanje z redovnicami v semenišču. Okrog 1500 ljudi se je zbralo v semenišču, navzoča pa sta bila tudi kardinala Gantin in Ekadem. Srečanja so bili posebej veseli bogoslovci, ki so se s papežem posebej slikali.
Nigerija ima 818 domačih redovnikov, med katerimi je 654 duhovnikov, redovnic pa je 1114. To je dokaj močan kader in katoliška Cerkev v Nigeriji se že v dobršni meri naslanja na lastne sile.
Zvečer se je papež s helikopterjem spet vrnil v Lagos. Ker je pristal blizu stanovanja podpredsednika republike, ga je le-ta v avtu spremil do nunciature in se z njim pogovarjal. Pogovor sta nadaljevala še na kratkem sprejemu na nunciaturi. Med tem ča-
som so otroci na vrtu izvajali spored narodnih plesov.
Papeža so med potovanjem skrbno varovali. Vojska ni dovolila ljudem, da bi se mu preveč približali, zato je televizija včasih s pravo naslado lovila v kamere vojake z gumijevkami, ki so mlatili po preveč vnetih rojakih. Zelo so zastražili tudi papeževo letalo, ker so že prej nekaj govorili o nameravani sabotaži. Med varuhi je bilo tudi osem posebnih italijanskih agentov.
Previdnost ni bila odveč. V Lagosu so med mašo ustavili moškega, ki se je hotel prebiti skozi policijsko zaporo. Ugotovili so, da je imel pištolo in veliko nabojev. Dva dni pozneje so na letališču v Kaduni nigerijski policisti aretirali moškega in žensko, ki sta bila tudi do zob oborožena.
Cerkev spoštuje kulturo vsakega naroda
Eden najvažnejših dogodkov med papeževim bivanjem v Nigeriji je bilo njegovo srečanje z domačimi škofi v ponedeljek zvečer. Janez Pavel II. jim je povedal nekaj zelo tehtnih misli o prihodnosti Cerkve:
„Cerkev spoštuje vsako kulturo. Ko oznanja evangelij, ne želi uničiti ali pokvariti tistega lepega, kar vsebujejo kulture. Priznava vse kulturne vrednote, jih sprejema, nekatere pa dviga in očiščuje z močjo evangelija. Cerkev prinaša Kristusa, ne pa neke določene kulture... Božje razodetje prese-
Sklenjeni roki (Albert Dürer)
kra vsako kulturo in vse kulture
skupaj.“
Med drugim je papež v govoru 1’ohvalil nigerijske škofe za njihovo prizadevno delo. Posebej je i° delo vidno na področju duhov-Mh poklicev. Cerkev v Nigeriji i-111 a namreč toliko duhovnih po-k-ictv, da je že poslala misijonar-■ie v druge afriške dežele. Srečanja s papežem se je udeležilo 28 nigerijskih škofov. v V torek se je papež najprej sre-* ni z delavci, nato diplomati in c°nčno s Poljaki, ki delajo v Ni-Jtoriji.
Popoldne je sledila še vrsta poslovilnih obiskov, saj je bil to zadnji dan papeževega bivanja v Nigeriji. Omembe vredno je srečanje s predstavniki drugih krščanskih Cerkva, ki delujejo v Nigeriji. S tem se mu je po njegovih lastnih besedah izpolnila goreča želja, da bi imel obisk tudi ekumenske razsežnosti. Kljub veliki zasedenosti papež ni pozabil na časnikarje, ki spremljajo njegovo potovanje. Zahvalil se jim je za poročanje in jih spodbudil k iskrenemu iskanju resnice.
Pod zastavami revolucije (Benin)
Na. letališču v Beninu je predsednik nagovoril papeža z besedami, ki so poveličevale komunistično revolucijo, čeprav je štel papežev prihod za nekakšno znamenje sprave po hudem udarcu, ki ga je bila država zadala Cerkvi z odvzemom vseh šol. Papež in spremstvo (posebej kardinal Ca-saroli) so bili presenečeni nad slikami Marxa, Engelsa in Lenina, ki so jim za to priložnost dodali še sliki papeža in predsednika. Le-ta je pozdravni govor sklenil z navdušenim vzklikom: ,,živela njegova svetost Janez Pavel II.! Pripravljeni za revolucijo — boj' se nadaljuje!“
Republika Benin, prej Dahomej, šteje le tri in pol miljona prebivalcev (12 odstotkov je katoličanov) in meri 112.622 kvadratnih kilometrov. Država je bila francoska kolonija, samostojnost je
dosegla leta 1960. Sedanja državna ureditev (marksistično-lenini-stična) je od leta 1972, ko je po vojaškem udaru prevzel oblast major Ahmed Kerekou. Po prvih letih strahovlade se je nekoliko unesel in sedaj vodi zmernejšo notranjo politiko.
Prebivalci teh področij so se prvič srečali s krščanstvom v 15. stoletju, vendar brez trajnejših sledov. Pač pa se je krščanstvo začelo naglo širiti po letu 1860, ko je prišlo več evropskih misijonarjev. Tako živi danes v Beninu močna in mlada krajevna Cerkev, ki sc jo kalile preizkušnje. Vodi jo sedem škofov, med njimi je kar šest domačinov. Iz Benina je doma tudi kardinal Bernardin Gan-tin, predsednik papeške komisije Pravičnost in mir te ustanove Cor unum.
Mlada beninska Cerkev je morala v slabih desetih letih vladavine majorja Kerekouja prestati številne težave: vse šole so podržavili, prepovedali verouk, mnogo kristjanov so zaprli, misijonarje pa izgnali. Edina dovoljena ideologija v državi je bil marksizem. Nova ustava iz leta 1977 pa je uredila odnose med Cerkvijo in državo in razglasila svobodo za vse veroizpovedi. Cerkev je v letih preizkušenj ravnala modro in potrpežljivo; prizadevala si je za dialog z oblastmi in pozivala državljane k delu za napredek in blaginjo dežele. Danes ima veliko duhovnih poklicev, zelo razvito dobrodelno dejavnost in številna
mala občestva, ki so žarišča krščanske prenove.
V sredo ob devetih dopoldne je papež zapustil Nigerijo in odpotoval v Benin. V predsednikovi palači ga je sprejel predsednik Mathieu Kerekou. Njegov pozdravni govor je bil nekoliko nenavaden, saj je očitno uporabil priložnost, da je lahko pred svetovno javnostjo govoril o sebi in svoji državi, ki je izrazito marksistično usmerjena. Najbrž je to tudi ena redkih držav, kjer še vedno visijo Stalinove slike.
Papež je spregovoril o navzočnosti Cerkve v tej državi, 120 let se že trudi, da bi oznanjala evangelij in pomagala ljudem pri napredku. „Katoličani ne iščejo nobenih privilegijev,“ je dejal Janez Pavel II., „temveč želijo skupaj' z drugimi rojaki v svobodi prispevati svoj delež in se tudi ne branijo svojega dela odgovornosti. Seveda ne morejo sprejemati naukov, ki so v nasprotju z njihovo vero in vestjo. Dobro vedo, da človek ne živi samo od kruha, in zanje je njihov osebni in občestve-ni odnos do Boga življenjskega pomena.“
Ne gre za število,
temveč za kakovost (Gabon)
Država je nekako trikrat večja od Avstrije, po njenem ozemlju poteka ekvator, ima pa 600 tisoč prebivalcev. Danes sodi med najbolj razvite afriške države zaradi svojih naravnih bogastev. Pribli-
žtio 60 odstotkov prebivalcev je katoličanov.
Odnosi med Cerkvijo in državo s° prijateljski, čeprav se je predsednik Bongo po nekem obisku Pri libijskem kolegu Gadafiju spreobrnil v islam (iz Alberta je Postal Omar). Vladajoča demokratska stranka priznava protestantski in katoliški Cerkvi velike zasluge za razvoj njenih prebival-cev. Skoraj vsi Gabonci, ki danes nekaj pomenijo v družbenem živ-Ijonju, so se šolali v misijonskih šolah.
To je bila glavna misel papeže-Vega nagovora „mali čredi“ katoličanov v afriški državi Gabon, kamor je prišel po kratkem obrs-ku v Beninu.
Po sprejemu na letališču je papež prve ure bivanja v Gabonu Pridržal za srečanje z domačimi duhovniki, redovniki in redovnica-mi, ki so ga pričakali v stolnici Matere božje v Librevillu. V primerjavi z množicami v Nigeriji a-'i drugod je bilo število vernikov v Librevillu razmeroma majhno, toda papež jih je opogumil in jim naročil, naj še naprej opravljajo svojo vlogo soli in kvasu.
Na ulicah in trgih glavnega mesta pa so papeža z značilno afriško prisrčnostjo, z mahanjem in evetjem pričakali tudi pripadniki drugih verstev, ki so se prav tako veselili njegovega obiska. Predsedniku Omarju Bongu se je zahvalil za gostoljubje in mu zago-tovil, da bo Cerkev vedno stala ob strani tistim, ki si bodo prizade-
vali za mir, pravičnost, mednarodno razumevanje in resničen napredek vse velike človeške družine.
Pohvala preizkušanim bratom (Ekvatorialna Gvineja)
Ta najmanjša afriška državica meri le 28.000 kvadratnih kilometrov in ima 260.000 prebivalcev, od tega 240.000 katoličanov.
Najnovejšo zgodovino te državice so krvavo zaznamovala preganjanja katoličanov pod diktaturo Maciasa Nguema. Leta 1979 ga je spodnesel sedanji predsednik Teodoro Obiang Nguema, njegov nečak. Macias Nguema velja za enega največjih nasilnikov v zgodovini afriške celine. Med svojim vladanjem je izgnal 60 od 70 duhovnikov, zaprl je misijonske šole in cerkve spremenil v skladišča. častiti so ga morali kot „zveličarja in odrešenika“. Za o-hranitev krščanstva so zaslužni predvsem katehisti, ki so zbirali katoličane in jim vlivali poguma.
Po Maciasovi smrti sta se Cerkev in država znašli v popolnem razsulu, toda Cerkev je pogumno poprijela za delo. Misijonske organizacije so iz Španije poslale 60 učiteljev, vrnilo se je 45 izgnanih misijonarjev. Položaj se je počasi vračal v normalno stanje. Katoličani in z njimi tudi drugi državljani so prestali hudo preizkušnjo.
Ko je papež v četrtek zapuščal Gabon, se ni poslovil, saj se je v petek še enkrat vrnil in iz Libre-villa odletel proti Rimu. Ekvato-
rialna Gvineja je bila zadnja država na sporedu tega afriškega potovanja. Papež je priletel na letališče v Malabo, kjer ga je pozdravil predsednik Ekvatorialne Gvineje Teodoro Obiang z najožjimi sodelavci in člani diplomatskega zbora.
Znano je, da so to majhno državico dolgo pretresali krvavi nemiri, med katerimi tudi kristjanom ni bilo prizaneseno. Sedaj pa živijo dokaj mirno in Cerkev lahko opravlja svoje poslanstvo.
Po državniškem sprejemu v Malabo je papež odšel v cerkveno središče dežele Bata, kjer je na Trgu svobode na prostem maševal za navdušeno množico. „Vsi vi, bratje in sestre,“ je papež med drugim dejal v nagovoru med mašo, „ste v Kristusovi ljubezni odbili od sebe vse strahove in negotovosti in gradite v svojih srcih Cerkev zvestobe, sloge in upanja.“
Na kosilu in kratkem oddihu je ostal v nadškofijskem domu, pozno popoldne pa je spet odletel proti Librevillu v Gabonu.
Drugi del obiska v Gabonu je bil namenjen pogovorom in srečanjem z vrsto uglednih organizacij. Na mestnem stadionu je govoril bogoslovcem, študentom, raz-ličn'm strokovnjakom in delavcem o veri v Kristusa. Skupino bolnikov je nagovoril z balkona nadškofijskega doma.
Gabonskim škofom je papež posebej priporočil skrb za pastoralo laikov, družin in delo za poklice. Opustijo naj delo v pisarnah in naj se raje posvetijo pastoralnim
obiskom, podpirajo naj dialog in vsestransko skrbijo za svoje duhovnike.
Nato je še enkrat odšel na mestni stadion, kjer je maševal in še zadnjič spregovoril množici A-fričanov. Govoril je v prvi vrsti Cerkvi v Gabonu in ji priporočal, naj zaupa v božjo pomoč. Kristusova pot ni lahka, v človeških o-čeh je norost, v božjih pa resnična modrost. „Nekateri so od Cerkve zahtevali, naj ublaži svoje zahteve v zvezi z zakonom in duhovništvom. Prepričan sem, da se vsi zavedate, kako bi Cerkev v takšnem primeru prenehala biti luč in sol... Cerkev ne more iskati rešitve z izbiranjem lažje poti, temveč z duhovno poglobitvijo.“
Pred odhodom na letališče je še ganjen dejal: „Vsak izmed vas naj se čuti blizu papeža... Jaz vas ne bom pozabil. Moj današnji zbogom je — nasvidenje!“
Na poti na letališče so ga spet pozdravljale množice. Mnogi med ljudmi so jokali. Ob 13,30 po krajevnem času je vzletelo letalo ga-bonske letalske družbe v smeri proti Kirnu.
Janez Pavel IT. je potovanje dobro prestal, čeprav je bila temperatura v Afriki največkrat okrog 40 stopinj Celzija in čez ter v zraku zelo veliko vlage. Vrnil se je zdravo zagorel, le shujšal je. Na poti sta ga spremljala dva zdravnika: Italijan Buzanetti in Poljak Swocki, vendar papež njune pomoči ni potreboval.
(Po Družini)
Iz kronike sv.
Glede države El Salvador
V nedeljo 28. februarja je papež opoldanski nagovor vernikom na Trgu sv. Petra začel z mislijo na Post kot na čas sprave. O spravi bo govorila tudi prihodnja škofovska sinoda. Povedal je, da bo ves naslednji teden opravljal duhovne vaje, in se priporočil v molitev. Glavni del govora pa je posvetil razmeram v srednjeameriški državi El Salvador.
..El Salvador (Odrešenik) je ime,“ je dejal papež, „ki pri vseh kristjanih zbuja globoko spoštova-nie in ljubezen. Samo ena država je, ki nosi sveto ime Jezusovo. V
očeta
teh zadnjih časih pa je trpljenje salvadorskega ljudstva, ki ga je prizadela bratomorna vojna, podobno Kristusovemu trpljenju. Skoro vsak dan poslušamo o stotinah pobitih ljudi, vedno bolj se veča množica vdov in sirot. Število beguncev, ki iščejo zavetje v sosednjih deželah, lahko štejemo v stotisoče, in to v deželi, ki ima 3 in pol milijona prebivalcev.
Gverila pušča v mestih žalujoče, po vaseh gospodarsko uničenje. Po drugi strani pa je ostra tudi represalija oboroženih si, ki si prizadevajo zadušiti žarišča u-pora. Večkrat so salvadorski škofje dvignili glas v prošnji, da bi si dežela opomogla ter zaživela v pravičnosti in miru.
Nedolžna žrtev je ljudstvo, ki plačuje strahotno ceno v krvi in solzah. Orožje prihaja od zunaj, je glasno obtožil salvadorski škof Rivera y Damas, mrtvi pa so naši ljudje. Mednarodno pomoč naj bi usmerili tako, da bi prenehale grozote vojne in bi v deželi zavladal mir... Salvadorski narod naj sam rešuje svoja notranja vprašanja brez vmešavanja od zunaj.“
Spomin ra obisk Afrike
Janez Pavel II. je pri avdienci v sredo 24. februarja govoril o svojem drugem apostolskem poto-
vanju v Afriko. Na kratko ie po-vzci osnovne podatke o državah, ki jih je obiskal ter orisal njihove značilnosti. Očrtal je njihove etnične, družbene, gospodarske in politične razlike. Govoril je tudi o odnosih Cerkve v Afriki do drugih krščanskih Cerkva, do muslimanov in animistov. Poudaril je, da je v vsaki od obiskanih držav srečal katoliške Cerkve, ki so zares postale „afriške“. Sicer pa se veliko posvečajo šolstvu, grajenju in oskrbovanju bolnišnic, gojijo dobrodelno dejavnost. Srečujejo pa se z različnimi oblikami materializma z Zahoda in Vzhoda. Po eni strani je to teoretični materializem kot politični program, po drugi pa praktični materializem kot spremljevalec gospodarskega razvoja.
Papež je dejal, da mora katoliška Cerkev v Afriki računati na odpor pri Afričanih, ker je prirojena afriška vernost globoko zakoreninjena v tradiciji in se nagonsko upira vsemu tujemu. Tudi programirani ateizaciji.
Pust v Castelgandolfu
Na pustni torek so otroci v Castelgandolfu priredili papežu pustno veselje. Obiskali so ga skupaj s starši, učiteljicami (redovnicami) in župnikom, našemljeni v tradicionalne pustne maske.
Pomožni škofje za Glempa
Papež je poljskemu primasu Glempu imenoval 3 pomožne ško-
fe. Za nadškofijo Gniezno 51-let-nega Jerzyja Dabrowskega in 50-letnega Jana Nowaka (doslej rektor bogoslovja), za nadškofij0 Varšava pa 50-letnega Kazimira Romaniuka, rektorja bogoslovja v Varšavi.
G terorizmu
18. februai'ja so na zborovanju v Rimu, ki ga je organizirala Svetovna demokratično - krščanska zveza, da bi razpravljala o mednarodnem terorizmu, prebrali tudi poslanico Janeza Pavla II., ki se je tedaj mudil v Afriki. V njej je dejal papež:
„V dneh po 13. maju (ko so nanj streljali, op. DŽ) sem veliko razmišljal o skrivnosti zla in o njegovem širjenju, ki se zdi včasih nalezljiv. Politični terorizem ni nikdar opravičljiv v civilizirani družbi. Je goljufiva povrnitev v barbarstvo in anarhijo-Je zmeraj izraz sovraštva in ideološke zmede, da bi povzročal občutek nezaščitenosti in strahu v narodnem in mednarodnem merilu.“
Papež je opozoril, da je treba odstraniti okoliščine, ki so ugodne za terorizem, „treba je storiti vse potrebno, da se zavarujejo pravice, ki bi bile lahko kršene, in vzpostaviti ali utrditi je treba pravične odnose med različnimi družbenimi sloji. V najgloblji razčlenitvi, je poudaril papež, je gotovo najboljši odgovor političnemu terorizmu takšna družba, ki ima pravične zakone in v
kateri se oblast resno trudi, da bi zadostila upravičenim potrebam prebivalstva.“
Sv. oče je opozoril tudi na »mednarodno teroristično mrežo, ki dobiva zaslombo in skrivne pobude od določenih držav. Kadar u£otivimo, da teroristična deja-
nja niso omejena le na določeno deželo, ampak so sad mednarodne zahbrtne mreže intrig in ciljev, tedaj moramo pogumno sprejeti izziv, razkrinkati zarote in se v imenu vseh narodov združiti, da bi zatrli sile sovraštva in hudobije.“
Papež predstojnikom jezuitov
Od 23. februarja do 3. marca 80 je zbralo v Grottaferrati pri Kirnu 110 najvišjih voditeljev Oružbe Jezusove na zasedanje. Prišli so na poziv p. Dezza, ki ga J0 lani papež Janez Pavel II. imenoval za svojega delegata v jezuitskem redu. Pogovarjali so se 0 Pripravah na bližnje veliko zborovanje jezuitov.
V petek 26. februarja jih je v Vatikanu sprejel tudi papež in jim Posvetil daljši govor. Papež se jim j0 najprej zahvalil za zgodovinsko služenje Cerkvi, zvestobo papežu in velikodušno delo. Pouda-je tudi, da so izjemni papežev Poseg v življenje jezuitov z imenovanjem p. Dezze ob hudi bole-zni generala Arrupeja sprejeli res v duhu zvestobe in pokorščine sv. očetu. Pohvalil je tudi delo jezuitov v 4 stoletjih za krščansko življenje, za vzgojo, znanost in misijone. Družba Jezusova je bila Po papeževih besedah povsod tam, kjer se je bil boj za Kristusa, Vedno je v ta boj pošiljala svoje najboljše sinove, zato pa so jo Kristusovi sovražniki tudi tako
preganjali.
Sv. oče pa je tudi pozval navzoče, naj pravilno razlagajo smisel odlokov zadnjega koncila. V Cerkvi ni prostora za razna škodljiva stranpota, ki škodujejo življenjski sili Cerkve. To je treba obnoviti v duhu II. vatikanskega koncila, ne pa po osebnih kriterijih ali pa na podlagi nekih psihosocioloških teorij. Treba je prepričati vse tiste, ki jih mika pot progresizma ali integrizma, da se vrnejo v ponižnosti in z veseljem v skupnost s svojimi pastirji in sobrati. Pri tem je Janez Pavel o-pozoril na pomen četrte obljube, ki jo je hotel ustanovitelj reda sv. Ignacij Lojolski, da se jezuit da brezpogojno na razpolago papežu.
Kaj torej pričakuje Cerkev od jezuitskega reda? To, kar je bilo njegovo delo že v preteklosti: obnavljati duhovno življenje v vernikih, oblikovanje duhovnikov in redovnikov,vzgoja mladine, misijonska dejavnost. Vse to vključuje katehezo, oznanjanje božje besede, prekvašanje kulture s kr-
ščanstvom v svetu, ki skuša znanost zoperstaviti veri, dušnopa-stirsko delo med ubogimi in odrinjenimi, uporabo sodobnih sredstev družbenega obveščanja za vpliv na javno mnenje.
Pomembno je tudi delo za zbliževanje kristjanov, stik z nekr-ščanskimi verstvi, preučevanje a-teizma in odpora proti njegovemu nasilnemu širjenju, pospeševanje pravičnosti v družbi.
Da bo jezuit vse to lahko izpol-
njeval, potrebuje solidnega obli" kovanja, globokega notranjega življenja, trdnosti v nauku Cerkve in resnične povezanosti s papežem.
Znano je, da je jezuitski red v pokoncilskem času doživljal hudo krizo, da je veliko članov zapustilo red in duhovništvo, da so se pojavljale nejasnosti v nauku in razrahljanost v disciplini in da se je občutno zmanjšalo število novincev.
Obletnica vatikanskih arhivov
MNOGI NARODI IŠČEJO PODATKOV O LASTNI ZGODOVINI IZ LISTIN VATIKANSKIH ARHIVOV
28. januarja so v stari dvorani škofovske sinode v Rimu slovesno proslavili stoletnico zgodovinske odločitve papeža Leona X1III., da bodo poslej vatikanski arhivi odprti za znanstvenike z vsega sveta. Ob tej priložnosti je papež poslal tudi posebno pismo glavnemu arhivarju kardinalu Samoreju.
Glavna misel papeževega pisma je poudarek zvestobi slavni tradiciji tega arhiva, da bo še naprej ostal priča in znamenje ljubezni do resnice. Vrsta listin, ki so jih objavili po svetu, dokazuje, kako Cerkev služi resnici, je zapisal papež. Zaželel je tudi, da bi vatikanski arhiv služil za zgled vsem drugim cerkvenim arhivom. Njihova naloga je hraniti in študirati listine, ki govore o življenju in zgodovini Cerkve. Zato je papež posebej po-
zdravil prizadevanja šole za paleo-grafijo, diplomatiko ter šolo za arhivistiko, ki delujejo v okvirih vatikanskega arhiva.
Papež Leon XIII. je pred sto leti gotovo naredil zgodovinski korak, ko je vse bogastvo vatikanskega tajnega arhiva približal strokovnjakom in jim tako omogočil celovitejši pogled v zgodovino. To je na proslavi povedal glavni arhivar kardinal Samore. Slovesnosti se je udeležilo okrog 200 učenjakov z vsega sveta, državni tajnik kardinal Casaroli ter vrsta časnikarjev. Kardinal Samore je ob tej priložnosti predstavil štiri knjige, ki so nastale na podlagi podatkov iz vatikanskih arhivov. Prva govori o stoti obletnici vatikanskega tajnega arhiva, druga obsega zgodovino vatikanskih diplomatskih predstavništev od začetka pa vse do 19. stoletja, tretja prinaša pisma papeževega odposlanca Regi-
•lalda Pola iz Nemčije, zadnja pa zgodovinske zapise apostolskega vikariata Galle.
Vatikanski tajni arhiv danes strokovnjaki šteje j: za najvažnejše svetovno središče zgodovinskih raz-iskav. Obsega nad 90 kilometrov arhivskega prostora, ki je d loma P°d zemljo. Hrani številne listine, raed njimi je nad deset tisoč per-
gamentov in mnogo drugih dragocenih rokopisov. V Rimu je danes 30 inštitutov različnih držav, kj s podatki iz vatikanskih arhivov raziskujejo cerkveno zgodovino. Vatikanski tajni arhiv med vsemi tovrstnimi zbirkami v svetu sega najdlje v zgodovino in daje znanstvenikom na voljo najbolj urejeno gradivo.
Kardinal Slipvj si želi patriarški naslov in s toni samostojnost svoje Cerkve
17. februarja je lvovski višji Nadškof in primas ukrajinske gr-•^kokatoliške Cerkve v Rimu, kardinal Jožef Slipyj v krogu ukrajinskih škofov, duhovnikov in laikov slovesno praznoval visok živ-
ljenjski jubilej — 90-letnico življenji. Ob tej priložnosti je bratom in sestram svoje Cerkve (po letu 1963 živi kot izgnanec v Rimu) namenil slavnostno pastirsko pismo. V njem je vsem Ukrajincem v domovini in po svetu, ki morajo zaradi svoje vere prenašati najrazličnejše preizkušnje, zagotovil svojo duhovno in očetovsko podporo.
Znova je poudaril neveljavnost lvovske sinode iz leta 1946, s katero je bila ukrajinska katoliška Cerkev na sovjetski pritisk nasilno priključena moskovskemu pravoslavnemu patriarhatu. Izrekel je tudi željo rojakov, da bi Vatikan le priznal samostojnost tej Cerkvi in jo povzdignil v patriarhat, njemu pa podelil naslov patriarha. Dosedaj v Vatikanu še niso pozitivno odgovorili na to zahtevo Ukrajincev. Slipyj sam pa se že od leta 1975 podpisuje kot „patriarh“.
Kardinal Josyf Slipyj je moral v zelo kratkem obdobju svoje nad-škofovske službe (od 22. decembra 1944 do 11. aprila 1945) v Lvovu prestati številne napade in žalitve nove sovjetske oblasti, čeprav je pisal v Rim, da je nemški okupatorski režim še hujši, kot je bil nekdaj boljševiški, in je v Moskvo poslal sto tisoč rubljev pomoči za ranjene vojake sovjetske armade ter ukrajinske partizane svaril pred nesmiselnim prelivanjem krvi, so ga po vojni sovjetske oblasti obdolžile sodelovanja z okupatorjem in mu zato prisodile sedem let ječe. Pozneje je bil obsojen na prisilno delo v sovjetskih taboriščih. Obstoj u-krajinske katoliške Cerkve so o-blasti preprosto zanikale in jo 1946 priključile moskovskemu pravoslavnemu patriarhatu.
Čeprav je Slipyj že pred škofovskim posvečenjem vedel, da ga v škofovski službi ne čaka nič dobrega, kvečjemu kup skrbi in težav, je sprejel imenovanje za škofa s pravico nasledstva, da bi tako pomagal obolelemu metropolitu Septyckemu (22. decembra 1. 1939), nato pa še za metropolita Lvova. Enemu od prijateljev je takole pisal: „Nisem mogel zavrniti škofovskega posvečenja, čeprav v času preganjanj škofovska služba ni nobena čast, temveč v prvi vrsti breme. Takrat, v času nemške okupacije, sem se zvečer, preden sem šel spat, vprašal, če se bom zjutraj še zbudil svoboden.“
To svobodo je res zgubil že
kmalu po prihodu sovjetske armade, ko je moral v zapor in na prisilno delo. Iz ječe ga je rešil papež Janez XXIII. „Ne vem, če sploh še živi,“ je leta 1962 odgovoril sovjetski partijski šef Niki-ta Hruščov nekemu Američanu, ki ga je v Moskvo poslal Janez XXIII., da bi dosegel nadškofovo izpustitev. Papežu Janezu Dobremu, ki je dosegel toliko stvari — med drugim je navezal stike tudi z Vzhodom — je uspelo, da da so metropolita Slipyja februarja 1963 izpustili na svobodo. Sedanji kardinal Willebrands ga je nato prek Dunaja pospremil v Rim. Z žalostjo se je poglavar u-krajinske katoliške Cerkve vozil z vlakom skozi rodno Ukrajino in mesto Lvov, ki ga je lahko videl le skozi okna drvečega vlaka. Sedaj živi v Rimu, zagrenjen, daleč od rojakov, v „zlati kletki“, kot sam imenuje svoje bivanje v večnem mestu. Klic domovine je premočan, da bi ga mogel zatreti v sebi. Še vedno skuša po najboljših močeh pomagati kot dobri pastir vernikom v domovini, ki živijo v ilegali, saj so sovjetske oblasti leta 1946 prepovedale delovanje ukrajinski katoliški Cerkvi. 0-benem pa pomaga številnim rojakom na tujem (zlasti ZDA). Saj pravi, da je njegova pomoč malenkostna, saj bi si želel več, pa žal tudi v Vatikanu in pri drugih Cerkvah ne naleti vedno na plodna tla, ko razloži svoje načrte o ureditvi in delu ukrajinske katoliške Cerkve.
Kljub vsemu Slipyj' ugotavlja:
»Navzlic preganjanju, ki traja že 35 let, lahko s hvaležnostjo ugotovimo, da naša na ilegalo obsojena Cerkev ne samo živi, tem-več celo raste, tako v zahodni kot vzhodni Ukrajini in povsod po Sovjetski zvezi, kjer živijo naši ljudje, zlasti v Sibiriji. Naša Cerkev šteje v SZ najmanj štiri milijone vernikov, ki so ostali zve-sti Rimu. Njihova vera je tako
V Vatikanu ni „poljske mafije“
L’ Osservatore Romano je pisal o kritikah, ki se pojavljajo v medna-r°dni javnosti, češ da se je Jane; Pavel II. obdal z najožjimi sodelavci iz vrst svojih rojakov in da Poljaki v Vatikanu številčno prevladujejo, časnik zavrača očitke in poudarja, da je °d 67 Poljakov (kardinalov, škofov, duhovnikov in laikov — članov oz. svetovalcev vatikanskih kongregacij in drugih ustanov) v kuriji stalno zaposlenih le 41, vsi drugi (2G) pa živijo in delajo na Poljskem in prihajajo v Rim le na seje svojih ustanov. Tudi Poljaki so tako kot zastopniki dru-£ih narodov enakomerno porazdeljeni po službah v kuriji, od uprave do državnega tajništva, muzejev in tako dolje.
Od 41 uslužbencev jih je Janez Pave! od začetkov svojega pontifika-in poklical v Rim le 12 (8 jih je v Poljskem oddelku državnega tajništva 'n 5 v uredništvu poljske izdaje Os-Servatore-a). Drugi so že prej delali v vatikanskih uradih. Na vodilnih me-®tih sta 2 poljaka: Wladislav Rubin 1® Prefekt kongregacije za vzhodne Cerkve, nadškof Andrzej Maria Des-
trdna, da je obrodila bogate sadove. Imamo duhovnike, redovnike, redovnice, številne duhovne poklice in tajno hierarhijo. Ateističnemu sistemu se ni posrečilo, da bi uničil vero. Starši, odrasli v brezbožni državi, vzgajajo svoje otroke v krščanskem duhu, disidenti, vzgojeni v ateističnih šolah, govorijo o Bogu in btanijo Cerkev.“
kur pa voditelj papbške komisije za sredstva družbenega obveščanja. Oba sta delala v kuriji že za Pavla VI.
Vietnamski verniki doživljajo hude čase
Vietnamski begunci in zahodni diplimati poročajo o čedalje hujšem preganjanju katoliških duhovnikov in laikov v Vietnamu. Po njihovih vesteh naj bi v tej jugovzhodni državi komunistične oblasti od 1975 dalje zaprle okoli 200 katoliških duhovnikov in •ukinile številna semenišča. Tudi Nguyen Van Thuan, škof s pravico nasledstva iz Hošiminha (Saigo-na), je najbrž v zaporu.
Režim pa preganja tudi protestantske pastorje in budistične menihe. Mnoge od njih so zaprli ali pa poslali v prevzgojna taborišča. Hudo ovirajo vso versko dejavnost 18 milijonov budistov, 2 milijonov katoličanov in 200 tisoč protestantov v državi.
Režim zelo moti velika priljubljenost in ugled, ki ga pri vietnamskih katoličanih uživa sedanji papež. Tudi vpliv Cerkve na Poljskem jim je trn v peti.
Delo in kapital
v okrožnici Laborem exercens
ZA PRAZNIK »ELA 1982
Odnosom med delom in kapitalom je posvečeno jedro okrožnice Laborem Exercens. Zajame jih v svobodnem in kolektivističnem gospodarskem življenju. Ne analizira jih s tehničnega jn gospodarskega vidika, ampak jih obravnava v luči evangelija dela.
Če govorimo o odnosih med delom in kapitalom, nimamo pred očmi človekovega dela v podjetju ali na drugih področjih ter njegovih rezultatov, niti kapitala kot skupek proizvajalnih sredstev in denarja, kj je potreben za proizvodnjo. Dejansko gre za odnose med človekom deltivcem, delojemalcem, in človekom lastnikom kapitala, delodajalcem. Med delom in proizvajalnimi sredstvi obstaja v momentu proizvodnje in skozi delovni čas največja harmonija, ker se drugače ne bi moglo proizvajati. Vprašanja in težave nastopijo na ravni človek—človek, v medčloveških odnosih, med subjektom ali subjekti proizvodnje, gospodarskega in družbenega življenja. Zato okrožnica ne govori o delu v nekem abstraktnem pomenu, ampak o človeku, ki dela.
Delojemalec in delodajalec
V odnosih med delojemalcem in delodajalcem je vedno sporno v-
prašanje, kaj je človekovo delo. V moderni dobi, vse od začetka industrijske dobe, se je krščanska resnica morala večkrat zoperstaviti materialistični miselnosti o človekovem delu (LE, 2). Za mnoge je človekovo, v vsakdanjem življenju delavčevo delo blago, ki ga proda lastniku kapitala za uporabo v proizvajalnem procesu. Ker pa je to delo neločljivo povezano s človekovim bitjem in žitjem, je tudi človek smatran kot objekt proizvodnje in gospodarskega življenja. človek je smatran kot sredstvo. Ta zmota primitivnega kapitalizma se ohranja in ponavlja vse do naših dni povsod, tudi v kolektivizmu (LE, istotam). Noče se razumeti, da je človekovo delo le v objektivnem pomenu tehnika in sposobnost, v subjektivnem pa izraz njegove osebnosti in ta se mora upoštevati in spoštovati.
Delojemalec, ne glede na izobrazbo, sposobnost in položaj v proizvajalnem procesu ali podjetju, je vedno subjekt, enakopraven s subjektom delodajalcem, lastnikom kapitala. Moralno in resnično človeško sta si oba partnerja popolnoma enaka, in ta resnica bi morala biti izhodišče za vrednotenje dela in urejevanje medsebojnih odnosov. Ker pa prevladuje in od-
loča volja lastnika delodajalca, je človekovo delo stalno potisnjeno na drugo mesto. Prvo mesto daje elementom, ki kapital sestavljajo, Praktično sebi, ker je njihov lastnik. Prepričan je, da brez teh ne bi bilo proizvodnje, pozablja pa, da je nemogoča tudi brez človekovega dela.
Za gospodarsko aktivnost, predvsem proizvodnjo, so potrebne investicije. Te so rezultat prihrankov, ti pa sad minulega človekovega dela (LE, 12), ker le to v Prvi vrsti zvišuje vrednost in da rabnost tvarnim dobrinam, omogoča njihovo prodajo, dobiček in investicije. Te so tvarna sredstva, človeku v pomoč, zato objekt dela.
V momentu proizvodnje ali pri kakršnem koli delu ali službi se človek ne spremeni v stroj ali robot, ostane vedno človek in oseba 2 vso fizično in duhovno naravo. Njegova delovna sposobnost je vedno tesno povezana z življenjem in njega ciljem. Zato delu, ki ga o-pravlja, ne da samo svoje razumske in tehnične sposobnosti, ampak j-udi del življenja, to je časa, upov ’n pričakovanj, bolečin in trpljenja, veselja in žalosti, skrivnosti svoje notranjosti. Vsak predmet in dobrina nosita nevidni pečat hrepenenj in težav ter življenjskega časa množice oseb, ki so pri njega Pridelavi ali izdelavi sodelovale ''se do trenutka, ko smo jih kupili. ■)e življenjske realnosti niti kapi-mlizem niti kolektivizem nočeta ^nzumeti.
Delo vir vrednosti
Človek s svojim delom da vrednost predmetu ali dobrim in tako je njegovo delo vir vrednosti (LE, 7). Ni edini vir vrednosti, upoštevati se mora tudi vrednost naravnih zakladov in doprinos tehničnih in finančnih sredstev lastnika kapitala. Med vsemi temi je člove-
kovo delo na prvem mestu. To realnost zanika delodajalec, lastnik kapitala, in postavlja na prvo mesto svoj vloženi kapital ali sebe. Nasproti temu kolektivizem postavlja geslo, da je delo edini vir vrednosti. Pri tem ne misli iskreno, saj si v svojem gosjodarskem redu suženjsko podvrže delovnega človeka in polasti večine sadov njegovega dela za utrditev svoje oblasti in diktature.
Prvenstvo človekovega dela pri določanju vrednosti objekta dela bi se moralo upoštevati pri določanju zaslužka. Dejansko ni tako, je namenoma potisnjeno v pozabo. Na prvem mestu se vračunajo v proizvajalne stroške po realni vrednosti ali ceni tvarui elementi in amortizacija kapitala, višina zaslužka človeka delavca bi naj bila razlika med temi stroški, pričakovanim zaslužkom podjetnika delodajalca in cenami na tržišču. Ta razlika bi naj bila odločilen čini-telj brez upoštevanja dejanskih življenjskih potreb človeka. Ostaja če vedno nepojasnjeno vprašanje, zakaj se lahko vračuna v proizva-alne stroške in ceno proizvodov realno ceno surovin, noče pa realne cene človekovega dela, to je plač, ki bi vsakemu človeku pri normalnem delu zadostovale za dostojno življenje.
Človekovo delo je pred tvarnimi sredstvi
Človekovo delo je pred kapitalom, uči Janez Pavel II. (LE, 12).
Kapital kot skupnost proizvajalnih sredstev mora služiti človeku pri delu. Kot že rečeno, se ne sme pozabiti, da je vse, kar predstavlja kapital, denar ali stroji, sad minulega človekovega dela. Tudi tehnični napredek v sedanjem obdobju človeške zgodovine je sad človekovega dela in njegovih prizadevanj. Vsa ta mogočna tehnična, tvarna in finančna sredstva nosijo znake človekovega dela, njegove osebnosti (LE, istotam).
Ker se noče priznati resnične gospodarske tvornosti dela, se hoče ločiti kapital od dela in delo od kapitala (LE,1 13). Toda. delo ni ločljivo od kapitala (LE, 15). U-stvarja se umetna antinomija, ki ne izhaja iz potreb ali zahtev proizvajalnega procesa in gospodarskega življenja, ampak iz egoizma.
Proizvajalni proces, delo in kapital, bolje rečeno delojemalca in delodajalca druži, ju povezuje, sili k solidarnosti. Umetno ustvarjena antinomija škoduje predvsem človeku delavcu, ker je gospodarsko šibkejši. Posledice so odpor, ki se izraža na različne načine (LE, 13).
Vprašanje lastnine
Odpor delavcev je\ upravičen, vendar je v večini primerov brez pričakovanega uspeha. Delodajalec podjetnik je močnejši, ker je lastnik kapitala, delavec pa ima samo svoje delovne sposobnosti, delo. V bistvu je tukaj v ospredju vprašanje lastnine (LE, 14). Zasebna lastnina, imeti premoženje, je ena
*zmed temeljnih človekovih pravic, vendar ni nedotakljiva, ker je podrejena skupnemu dobremu (isto-tam). Vršiti mora svojo družbeno funkcijo. Praktično je delovni člo-Vek zapostavljen v imenu lastnine, enako v kapitalizmu kot v kolekti-vizmu. Niti neokapitalizem niti reformirani kolektivizem se te zmote uista otresla.
Rešitev te nenaravne zapostav-iRnosti človeka, ki dela, je v razsi-ritvi osnovne lastnine nroizvajal-n‘h sredstev. Delojemalcejn se po-tega, da si sami pridobijo premoženje, mora nuditi možnost solastništva podjetij, v katerih so ZaPosleni. Gre se za podružbljanje kapitala in proizvajalnih sredstev. Kako to doseči, papež ne daje ,Srnernic in prepušča volji in modrosti tistih, ki bodo načela okrož-
nice aplicirali v praktičnem življenju. Jasno je povedano, da rešitev ni v odpravi zasebnega premoženja in kapitala, ampak v njega postavitvi službi človeku, ki dela (LE, 18).
Iskanje solidarnosti
Vprašanja, ki obstajajo med delojemalci in delodajalci v gospodarskem in družbenem življenju je mogoče rešiti s pomočjo solidarnosti. Za dosego te je potrebno brezpogojno priznati prvenstvo delovnega človeka, to je pred tvarni-mi dobrinami in premoženjem (LE, 12). Le tako se bo dosegla trajna solidarnost, ki bo jamstvo, da he bo prišlo več do prekinitve dialoga in sodelovanja (LE, 8).
Avgust Horvat
Vest - nolranja postava: ljubi in delaj dobro!
„V notranjosti svoje vesti odkriva človek postavo, ki si je ne daje sam, temveč se ji mora pokoravati. Glas te postave ga vedno kliče, naj ljubi in dela dobro ter se izogiblje zlega in, kadar je potrebno, zazveni ušesom srca: stori to, izogni se onemu. Kajti človek ima v svojem srcu od Boga zapisano postavo. Ravno v poslušnosti tej postavi je človekovo dostojanstvo in po tem bo človek tudi sojen. Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti. Po vesti se na čudovit način razodeva tista postava, ki se izpolnjuje iz ljubezni do Boga in do bližnjega“ (OS 16).
Kar o vesti pravi drugi vatikanski cerkveni zbor, potrjuje naša osebna izkušnja. Znanstvena psihologija in antropologija trdita, da ni odraslega in duševno zdravega človeka, ki bi se sploh ne zavedal svoje vesti, nravnega razločevanja med dobrim in slabim in dolžnosti delati dobro in opuščati slabo. Tudi kadar govorimo o „brezvestnem“ človeku, ne mislimo na takega, ki bi bil brez vesti, temveč na tistega, ki svoje vesti ne posluša. Ni zrelega človeka, ki še ne bi bil doživel, kako ga je vest grizla in pekla. Morda
mu je bil glas vesti le nadležnost in ga je pripisoval napačni vzgoji ali svoji osebni slabosti, češ da še ni dovolj močan, da bi prekoračil mejo med dobrim in slabim in živel onstran dobrega in slabega. Nedvomno pa je res vedno več ljudi, posebno med mladimi, ki trdijo, da se jim v življenju pred dejanjem vest skoraj ne o-glaša, posebno na nekaterih področjih ne. Ne kliče in ne spodbuja jih k dobremu in ne svari jih pred slabim. Živijo tjavdan, predajo se toku, da jih nese, kamor pač je. Tudi če se tako obnašajo kakor da svobodno izbirajo in sami odločajo, se v resnici prilagajajo le modi in javnemu mnenju, govorijo in delajo kakor drugi, mislijo pa sami sploh ne, kaj šele da bi zares presojali svoje odločitve z vidika dobrega in slabega.
Naj ljudje verujejo v Boga ali ne, ob' izkustvu nemirne vesti, ki se oglaša, morda še ob spominu na daljnjo preteklost, doživijo resničnost, ki jo koncil označuje Z besedami, da je v svoji vesti človek čisto sam z Bogom. Pesnik Alojz Gradnik je to doživetje povzel v verze: „Nisem te videl prej ... v blišču dneva. Zdaj ko svet-loba dneva dogoreva, odkod prišla si, senca moja mračna? čemu za mano hodiš brez prestanka? Si
°vaduh prisluškujoč, telesno in živo bitje, duh? Kaj si? Uganka?
• • - Noč zdaj je, ki skrbi vse v sen Potaplja. Ti še pri meni si kot stražnik strog, ki od jetnika ne Premakne nog.. . In monotono ko za kapljo kaplja, na mojo dušo Padajo besede: čemu umikaš se? ^te ne poznaš?“
Na vprašanje, kaj je vest, bi ^iarsikdo odgovoril kot sv. Avguštin na vprašanje, kaj je čas: »Dokler me ne vprašaš, vem, ker £a poznam iz doživljanja. Ko pa vprašaš, ne vem, kako bi ti Povedal z besedami.“ Podobno je z vestjo. Iz izkušnje vsakdo ve, kai je vest. Definicije in razlage z besedami pa se med seboj zelo razlikujejo. Nekaterim je vest bo-
žji glas, drugim le psihološki pojav, sad vzgoje in izraz splošnega prepričanja. Eni imajo vest za osrednjo in najpomembnejšo človekovo duhovno sposobnost, za središče nravne osebnosti, drugi pa le za nekaj od zunaj vsiljenega, česar se je treba znebiti, če hoče človek priti do svoje svobode. V psiholoških in moralno teoloških knjigah najdemo tako različne opise in razlage vesti, kakor da ne bi šlo za pojav in življenjsko resničnost, ki je skupna vsem ljudem.
Po nauku drugega vatikanskega cerkvenega zbora in v skladu z razodetjem moremo vest najbolje določiti kot tisto osrednjo duhovno sposobnost, s katero se človek zaveda razlike med dobrim in slabim kakor tudi svoje dolžnosti, delati dobro in izogibati se slabega. Ta sposobnost mu je dana z njegovo naravo. V začetku je še nerazvita. Z zorenjem nravne o-sebnosti, ob srečavanju z ljudmi in z življenjskimi izkušnjami, ob vplivih od zunaj in ob moralni vzgoji pa se vedno bolj' razvija in zori. Kjer človek doživlja nravne vrednote, dobro in lepo, resnično in plemenito, dobrohotnost in ljubezen v svoji okolici, se v njem utrjuje notranja naravnanost na dobi o in pripravljenost in odločenost delati dobro. Toda tako pod zunanjimi vplivi slabih zgledov kakor iz svojega notranjega nereda že otrok in še bolj dorašča-joči in zrel človek doživlja v sebi tudi nravno razklanost, čeprav se
vest oglaša in ga vabi k dobremu, čuti v sebi še drugo postavo, ki ga nagiblje in vleče k slabemu. Apostol Pavel v .pismu Rimljanom govori o človeku, ki čuti v sebi dvojno postavo: „čutim postavo, da mi je, ko hočem delati dobro, lažje to, kar je hudo. Veselim se namreč božje postave po notranjem človeku, vidim pa v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi mojega duha in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih“ (Rimlj 7, 21— 23).
Sodobnemu človeku, ki živi v stehniziranem svetu, govorjenje o vesti kot duhovni sposobnosti večkrat ne pove dosti. Bolj nazorne so zanj prispodobe iz tehnike. Vest je kakor kompas, s katerim se človek znajde in ugotovi smer življenja; je kakor radar, brez katerega bi bil v nevarnosti, da se izgubi; je kakor relejna postaja, ki sprejema in oddaja smernice in navodila za življenje. Te prispodobe res nekaj povedo. Toda vest je mnogo več kakor samo neke vrste „tehnična“ življenjska oprema, s katero si človek pomaga v življenju. Ker v vesti ne gre samo za orientacijo in za razločevanje in ugotavljanje, temveč za čisto osebno vrednotenje in odločanje, doživljanje odgovornosti, dolžnosti in svobode je vest izraz človekovega dostojanstva kot oseba. Kristjan pa se zaveda, da se v vesti srečuje z živim Bogom, ki je njegov Stvarnik in Gospod, ki mu je določil
življenjsko smer in mu dal P°' stavo, katere naj se iz osebnega prepričanja in v svobodni odločitvi drži. Po vesti govori človeku Bog sam, ne sicer v tem smislu, kakor da bi bil vsak glas vesti božji glas, ampak tako, da je v vesti človek sposoben zaznati božji klic in vabilo, če mu vest še ni popolnoma oglušena in otopela ali če božjega klica ne prevpijejo drugi glasovi.
Smisel postnega časa je tudi v tem, da človek svoji vesti da priti do besede oziroma da ji to omogoči. To pomeni, da najde toliko notranjega miru in zbranosti, časa za razmišljanje in svobode za odločanje, da mu vest mora povedati, kaj je prav in dobro in kaj slabo in napačno. Morda je vest kje negotova in išče, morda dvomi in se celo zmoti, a vendar se javlja, in to pred odločitvijo in ne šele po dejanju kot slaba vest. Kjer se človek zave, da ga po vesti kliče Bog in kjer se temu klicu odzove, je morda sicer še daleč od tega, da bo v svojem življenju docela spoznal božji klic in se mu odzval. A ugotovil je, da njegov kompas še deluje, da radar ni pokvarjen in relejna postaja ne izključena. To je močno življenjsko znamenje, ki daje novega upanja. In tega danes tudi pri nas v naših razmerah zelo potrebujemo.
Alojzij Šuštar, nadškof
VEST JE MOČNA
Kadar se je človek prav do dna ponižal in prav do vrha oblatil, tedaj pravi, da je spoznal življenje, ter razkazuje svetu svojo oblateno suknjo. Vest je hudo tanka, učenjaki ne bodo znašli imenitnej'-šega instrumenta: ne izpregleda ničesar in ne pozabi ničesar, pravičnejša je od ogledala samega. Uboga nespametna pamet se trudi, đa bi jo preslepila ali vsaj preprosila. Pamet pozna veliko lepih in blagodonečih besed: uživanje mladosti, spoznavanje življenja, upoštevanje razmer. Bogat in prebogat je slovar, kadar je treba ukaniti vest. Ali vest je neusmiljena in močna. Oj, siromak, kako si spoznal življenje? Poglej se v ogledalo, da povesiš oči! Zatajil si lepoto in resnico v svojem srcu zato, ker si bil preslab in prebojazljiv, da bi Po strmem potu dosegel to lepoto in resnico. Ostal si v dolini, ker si nisi upal na goro, pa se v svoji tenkonogi strahopetnosti posme-huješ mladim popotnikom! Poglej se v ogledalo! Z množico hodiš, v množico siliš, ker ne spoštuješ to nožico, temveč ker te je strah samega. Razvil si se z duhom časa, zato si se razvil, ker bi te bili drugače s palico razvili! In vsa tvoja modrost je le globoka grenka, večno grizeča vest-zavest, da si'iz nemoči in bojazljivosti zatajil le-Poto in resnico v svojem srcu!
Ivan Cankar, Dana
VEČERNI ZVON
Večerni zvon, o mili zvon!
Ko zarja z modre nam višave Zvezda naznanja milijon, haznanjaš ti zemljanom: ave, ave, Marija.
škrjanci pojejo v nebo, drobe že slavci iz goščave, da se čarobnih spevov sto 2 zvonjenjem zliva v eden ave, ave, Marija.
Obriše s čela potnik znoj,
J13 sredi postoji dobrave, ln sladek ga navda pokoj,
ko tiho v srcu moli ave, ave, Marija.
Večerni zvon, o mili zvon!
Tvoj glas poslušam iz daljave, telesnih več ne čutim spon, srce topi se, moli ave, ave, Marija.
Moj duh pozabi teh dolin, na kraj nebeške misli slave, kjer bode zemlje solzne sin na veke klical blažen ave, ave, Marija.
Anton Medved
PADEC, ZAZNAN OD VSEH POTRESOMEROV
Adam upora ni zasnoval sam. Samo prisluhnil je Režiserju. In preko njega Evi, tovarišici, ki se ji je zazdela misel na božansko eskalacijo zanimiva. Za moža bi i-mela Boga, ona pa bi bila Boginja. To bi bilo kar prijetno v tistem paradižu s štirimi rekami. Onega drugega Boga pa ne bi bilo treba več na spregled, ker bi bil odveč. V večerni edenski sapi bi se sprehajala samn. Medsebojno bi se onikala: Bog ob Boginji. Držala bi se za roko in doživljala onega drugega Boga kot odvečno hipotezo, kot abstrakcijo in opij.
Potem tisti strašni šok — tisti ognjeni preblisk, od katerega je Eden moral zadišati po pogorišču: sp; znanj e, da nista več, kar sta bila, da nikakor nista gospod Bog in gospa Boginja, ampak samo moški in ženska, še več, da sta nedopovedljivo naga, vržena v staranje in v smrt.
Nič se ne izprsavata. Skrivata se in tržeta figove liste. Človek ni našel v sebi moči, da se ne bi skesal.
Oprta drug ob drugega, v zmedi las in solz, gresta iz Vrta, ven v odčarano stvarstvo. Teda s sabo nosita obet odrešenja. Za razliko od angela je človek ostal rešljivo bitje.
Eden. Kakšen je bil neki?
Preko iztegnjenega kerubovega meča zastonj uperjamo oči na prizorišče, nad katerim je padel zastor za vselej. Kakor otroci smo,
ko si iztikamo oči preko policaja, ki nam brani dostop v nedopovedljivo. Onkraj keruba je za naše oči tema. Tudi stanje človeka pred padcem ostaja več ali manj miste-rij.
Tudi teologija ne more dosti ob tem.
Domnevati na primer, da je šlo za neumrljivo bitje — Če bosta jedla od. tega sadu, bosta umrla i— pomeni postavljati prvega človeka v praznino, kamor nobena naša predstava ne more. V tem primeru je bil Adam zunaj našega biološkega pogoja in naša misel ne more nikamor. Diskusija o človeku pred padcem je v tem primeru prav tako malo oprijemljiva, kakor diskusija o vstalem telesu. Človekova biološka minljivost je namreč eno z biološko minljivostjo vsega živaskega in rastlinskega na zemlji: naravoslovno je absolutno normalna. Zgodovinsko se človek pojavi na našem planetu kot člen v verigi evolucije. Potemtakem bi bila njegova biološka neumrljivost edinstvena kozmološka izjema, ki se bije z vsako našo predstavno zmožnostjo.
Domnevati na drugi strani, da je bil Adam pred grehom umrljiv — umrljiv na neki poseben, netrp-Ijenjski način, kar se zdi, da j® prevladujoča domneva moderne biblične eksegeze —, pomeni dejansko izbiti temu vprašanju njegovo skrivnostno dno. Toda ali je s tem razloženo vse? Kaj se pravi biti
neskaljeno srečen, obenem pa se starati, poslavljati se, čeprav v obliki nekega blaženega venenja, k* te brez muke prenese v dokončno blaženost?
Eden, v katerem tako ali drugače lezeš vase, tudi v neskaljeni blaženosti, nam je težko predstavljiv. V tej zvezi velja omeniti sicer kar se da previdno domnevo naj-večjega sodobnega prazgodovinar-ja Miiller-Karpeja, ko skuša človekov padec identificirati v revolucionarnem civilizacijskem preskoku, ki ga pomeni prehod iz paleolitika v neolitik. V tem prime-ru bi morali edensko mladost člo-
veštva istovetiti s staro kameno dobo. Najmanj, kar je mogoče reči k temu, je, da se je za takšno predstavo Edena težko navdušiti. Težko si je predstavljati zlati vek ob menujih iz surovega mesa in v družbi z jamskim medvedom.
Z eno besedo: oči nam tipajo v več ali manj nepredirno temo. E-den ostaja skrivnost, kakor na koncu loka časa ostaja skrivnost Točka Omega.
Iz izgnanstva lahko samo — sanjamo, kakor ob pogledu na verigo gora v daljavi, ugibajoč, kaj' naj bi bilo onkraj njihove skrivnostne sinjine...	Alojz Rebula
Sedanji trenutek v Cerkvi na Slovenskem
Ko skušamo v nekaj potezah Ugotoviti današnji položaj Cerkve v matični Sloveniji, bomo ome-»ili tri stvari: spremembe v tamkajšnjem verskem življenju, kra-l-erije pravic vernim s strani režica in prizadevanje Cerkve za s°l!dnejše dušno pastirstvo.
spremembe v verskem življenju
Če primerjamo današnje versko stanje s tistim iz'pred 40 let, je '"azlika med obojnim dobesedno °kromna, seveda na škodo vere. * Pred drugo svetovno vojno je
veljala Slovenija za 97% katoliško deželo. Katoliška Cerkev v njej je bila prava ljudska Cerkev s pretežno kmečkim prebivalstvom. Imela je razvejane organu zacije (apostolske, verske, dobrodelne, fizikulturne), cvetoč ti d: in živo prosvetno življenje (gledališko, pevsko, orkestralno). Katoličani so se zbirali v svoji politični stranki in svojih sindikatih. Hranilnice in posojilnce so bile dejanska gospodarska zaščita malega človeka pred oderuhi. Cerkve so bile ob nedeljah polne, cerkveni prazniki so bili spoštovani.
•	Da je prinesla stalinistična revolucija v Sloveniji s seboj kot enega glavnih sadov ateizacijo, ni nič čudnega, čeprav je ta 7 bi-rstvu grobo kratenje človekove pravice do svobode vere in prepričanja. Tako je možno razumeti osip vere v Sloveniji predvsem s tega kota.
Nekrščenih otrok je danes v Sloveniji že lep odstotek. Poleg načrtne ateizacije je k. temu pripomoglo tudi priseljevanje muslimanov. Pravoslavni so s svojim prihodom v Slovenijo pomnožil' število nekatoličanov, ki jih je že 18%. Močnejše oddaljevanie od Cerkve se je pričelo v letih ‘197c do 1975, ko je režim spot povečal svoj pritisk nanjo.
KRATENJE PRAVIC VERNIM
Nepristranski opazovalec današnje slovenske dejanskosti zlahka odkrije, kako marksistični režim vernim pravice krati. Nekaj primerov:
•	Svetovnonazorska ne-enako-pravnost vernih. Jugoslovanska ustava, ki si je narodi niso dali sami, marveč jim jo je dala ZK, sicer priznava enakopravnost vseh svojih občanov. Po isti ustavi je pa ZKJ vodeča idejna in politična sila: njen program naj bi se uveljavil ne le znotraj ZKJ, marveč v vsem življenju ljudi. Ta program zahteva od svojih članov, da ostale občane izobražujejo v marksističnem pogledu na svet (ki naj bi bil edino znan-
stven), z razvijanjem socialističnih družbenih odnosov pa naj 0' pravljajo vero kot duhovno zaostalost in prevaro. Takšna navodila nujno vodijo do nekaterih nesprejemljivih pojavov:
— Režim gleda na vernost že vnaprej kot na zablodo in ostanek preteklosti. Zato jo je treba pobijati.
— Po ustavnem načelu svobode vere ni dovoljeno zatirati lete administrativno, nasilno; partija ima na razpolago tudi druge metode.
— ZKJ ima monopol nad svetovnim nazorom in ustvarjanjem javnega mnenja. Zato ima posebne pravice pri uporabi množičnih občil. Vero le trpi, kolikor je ta zasebna stvar posameznega občana. A tudi takšno vero se ji zdi nujno odpravljati. Zato je ta iz javnosti izbrisana in tako obsojena na izumiranje.
— Vsi tako imenovani „posamezni primeri“ sektaštva, to je zatiranja vere, so le naravna posledica idejnega programa ZKJ.
—Do enakopravnosti vernih ne more priti vse dotlej, dokler ne naredi ZK ateizma za zasebno zadevo svojih članov. Partija politizira vero (ne Cerkev), ko postavlja ateizem za uradni svetovni nazor.
• Šola. Po naravnem pravu imajo starši pravico do vzgoje svojih otrok po lastnem prepričanju. Vernim staršem v Sloveniji se godi velika krivica, ker prikazu-
jsjo marksizem za ed ni znanstve. ni svetovni nazor, Cerkev in vero Pa slikajo pristransko in nere-Sfiično. Po mnenju nekaterih katoliških strokovnjakov je možno odkriti za vsem tem vsiljevanjem ateizma po šolskih učbenikih ja-sen načrt, ki se ozira na starost-n° stopnjo šolarjev. Dijaški do-fticvi verno mladino, ki živi v n.Üh, popolnoma prezirajo; ta ni-možnosti iti k maši, udeleže-vati se mladinskega verouka in Praznovati verske praznike.
•	Sredstva javnega obveščanja. Čeprav Cerkev že dolgo zaman tor ja zase pravico do verskih od-^aJ na TV in radiu in do obve-šČanja po dnevnem časopisju, vsa ta sredstva so last vseh občanov
*	torej tudi več kot 80% katoliča-n°v in ne le manj kot 10% članov
je vernim pot vanja zabra-Pjena.
® Gradnja bogoslužnih prosto-
roV" Da se ravno pri dovoljenjih za bogoslužne zgradbe redno za-t‘ka, kot se, je težko razumeti kako drugače, kot da je dala o-P‘ast svojim uradnikom navodi-°> da je treba sleherno prošnjo Za takšno gradnjo „dati v zadnji Predal čisto spodaj“.
* Vojska. Verni vojaki ne smejo dobivati v vojsko verskega tiska 111 ne smejo v cerkev.
*	Zapori. Duhovniki, ki bi hote-1 k jetnikom, se na vratih ječe ®le.jkoprej srečujejo z napisom: Vstop prepovedan.
*	Odgovorne službe v družbi. Naj imajo verni še tolikšne kva-
lifikacije in še takšno izobrazbo, do višjih mestt v družbi ne morejo, ker so verni.
• Verski prazniki navadno niso priznani kot nedelovni dnevi.
PRIZADEVANJE CERKVE ZA SOLIDNEJŠO DUŠNO PASTIRSTVO
Zlasti pod vplivom spodbud iz tujine se je v zadnjih 20 letih v delovanju Cerkve marsikaj premaknilo. Po časovni vrsti so vzniknile med drugim te-le oblike dela :
Pastoralni tečaji za dušnopa-stirske delavce.
Pogovori s starši o verski vzgoji otrok.
Tečaji za pripravo za zakon (civilna družba je začela z njimi šele leta 1980).
Prvi družinski krožki.
Vzgoja župnijskih pastoralnih svetov.
Obnova zakramentalne pastorale (tudi občestvena priprava na krs:, prvo obhajilo, birmo...).
Vzgoja za ljubezen pri mladih in mladih zakoncih.
Slovesno obhajanje zakonskih jubilejev v okviru cele župnije: srebrnih, zlatih, bisernih porok.
Ni se pa še prav začela priprava laikov za pomoč duhovnikom. Za praktično družinsko vzgojo je na razpolago nekaj zakonskih parov, ki uspešno delujejo. Kate-histinj je že lepo število, čutiti pa je veliko pomanjkanje duhovnikov, saj jih je le slabi 2 tre-
Jože Krivec
Vrednost in lepota slovenske besede
(Nadaljevanje in konec.)
Naša skrb za ohranitev slovenskega jezika
Ko sem se pripravljal za tale pogovor z vami, sem našel orumeneli listič, na katerega sem bil pred leti zapisal naslednje misli: „Kruh nam ni bil dovolj, po duhovni hran; smo zahrepeneli. Toda vse, kar smo in kar imamo, vse je zraslo iz ljubezni. Kakor roža, ki jo vsadimo, negujemo, skrbimo zanjo in v veselem pričakovanju želimo, da bi se razcveta v prelep cvet.. . Naši skupni Domovi: strehe šol, ki ob-
tjini, toliko, kot jih je bilo pred vojno.
SKLEP
Cerkvi na Slovenskem ne ostaja drugega, kot da na eni strani neutrudno evangelizira (z vedno novimi prijemi, primernimi novim časom), na drugi strani pa, da stalno opozarja na krivice, ki jih ji dela režim; pod pritiskom javnega mnenja, zlasti mednarodnega, ta le ne bo mogel venomer načrtno kršiti naravnih pravic vernih občanov.
(Naša luč)
likujejo duše stotinam naših otrok... Domovi: kraji našega sre-čavanja in spoznavanja med mladimi dušami. V njih je spočetih toliko novih srečnih družin!“
Naši skupni Domovi morajo o-stati ogenj slovenstva, čisto slovenski, kakor domovina, ki jo je treba spoštovati in jo rad imeti. Z iskrenim prepričanjem si moramo neprestano prizadevati za trden obstoj, za premišljeno ravnanje in vzgojo naše mladine in nje pošteno življenje. Nič ne pride samo! Zdaleč pomanjkljivo je misliti, da je dovolj hčerko ali sinčka pošiljati v slovenski tečaj ali v slovenski Dom na zabavo in prireditve. Gre za osnovno vzgojo in poduk, ki ju mora dobiti otrok doma, v družini, pri očetu in materi. Če za kaj, za to je treba najti potrebni čas!
Škof Slomšek, učitelj ljubezni do naroda in jezika, pravi: „Najžlahtnejši dar božji je jezik. Z njim se človek izobrazi v človeka! Jezik je sredstvo občevanja med narodi, je najmočnejša vez vsakega ljudstva, katerega bratovsko druži.“ Na drugem mestu pa Slomšek pravi: „Ne sramuj se svojega ljudstva, ki je tvojega naroda, in ne
Pozabi svojega jezika, ki te ga je Paučila ljuba mati. Beseda mate-^na je živo znamenje materine Uubezni. Kdor to znamenje zatre, Oiatere vreden ni!“
Pisatelj Ivan Cankar poveličuje besedo svoje matere po svoje. Takole ji zapoje slavospev: „Slovenca beseda je beseda praznika, Petja in vriskanja. Iz same zemlje zveni kakor velikonočno pritrkavanje in zvezde pojo, kadar se Pa svoji svetli poti ustavijo ter se °zro na čudežno deželo pod seboj.“ (Kurent, 282).
Ali je še kdo s tako veličastno besedo ovekovečil materino govo-rlco? Govorico tiste preproste ma-
tere, ki mu ni mogla v svoji revščini večkrat potešiti gladu, ki pa mu je kljub temu dala vse: svojo ljubezen in svojo besedo. Ko je odhajal v veliki svet, bi bil lahko pozabil na oboje. Tisočkrat lažje in bolj koristno bi bilo zanj, ko bi se bil oprijel kakega velikega evropskega jezika. Bogatejša vrata bi se mu bila odpirala na stežaj. Ampak Cankar je ljubil svojo mater in zato je ljubil tudi tisto, kar mu je ona dala. Vzor moža, ki je zrastel iz korenin domače hiše!
Gotovo ste slišali ime Andreja Kobala ali celo brali njegovo zelo zanimivo in svojsko knjigo Svetovni popotnik pripoveduje, kate-i’a je izšla 1974 pri Mohorjevi družbi v Gorici. Kobal je bil velik Amerikanec, a nič manjši Slovenec.
Večkrat so ga povpraševali, njega, ki je obvladal kopico jezikov in ki je prepotoval pol sveta, kako da se po svetu ni odtujil in kako da je obdržal materinščino po več ko pol stoletja, večinoma brez stikov s slovenskimi ljudmi. . .
On odgovarja takole: „Taka v-prašanja so me presenečala. Ali ni samoumevno, da človek normalnega razuma ne pozabi materinega jezika? V jeziku iz detinstva in odraščajoče dobe se nauči misliti in spoznavati svet in prvotni jezik ostane podlaga pri učenju drugih... sploh razumska podlaga našega življenja. Materin jezik je takorekoč prirojen, če sem se ga v dolgih letih redko posluževal, mi je vendar bil koristen, ne glede
na kontinent, na katerem sem prebival, ali na druge jezike, v katerih sem občeval. Ker se svojega izvora nisem nikjer sramoval, sem našel spoštovanje do slovenskega rodu. Če bi se ga sramoval, bi to ne bilo v korist meni in gotovo bi bilo le na škodo slovenstvu doma in na tujem. Ljubezen do materinščine pride od srca. Dodati bi moral, da pride tudi od razuma. Ta naroča, če hočemo, da nas bodo drugi spoštovali in cenili, moramo svoje spoštovati sami. Kdor se sramuje svojega izvora, sramoti samega sebe. Pri tujcih izgubi ugled, ne pridobi pa ničesar. Rojeni Slovenci, ostanimo Slovenci! To ni nikaka napuhnjena narodnost, le praktično in pošteno stališče pred svetom. __ Nikar ne zapostavljati materinega jezika!“
Ali bi v nas — predvsem pa v naši mladini — ne moglo biti vsaj nekoliko več narodne zavesti in ljubezni do svojega naroda, take, ki bi se lahko postavljala Slomškovi vštric, ali pa tistega doživetega ponosa, ki bi bil vsaj podoben Cankarjevemu, ali trdnosti in vztrajnosti, s katero je potoval iz dežele v deželo Andrej Kobal — toda vedno in povsod z dvignjeno glavo ?
Pisatelj Karel Mauser pa nas naravnost prosi za ljubezen do slovenske besede in nje ohranitve.
„Kakor so nam ostali papirusi in hieroglifi, kakor so se ohranile v kamen vsekane, v glino vrezane in na pergament napisane besede, tako bodo za nami ostale knjige,
revije, časopisi, članki in člančiči-Nas ne bo več, niti pepela za nami, naš duh, naša misel, naša hrepenenja, naše želje — to bo ostalo v črkah, v slovenskih črkah, v slovenski besedi, v duhu, ki smo ga v svojem življenju skrili pod P>' sano ali tiskano črko.
Z iskrenim zaupanjem se obračam na vsakega izmed nas, da bi pustil v svojem srcu prostor za slovensko besedo in če jo je izgubil, da tava mimo njega, da bi jo ljubo prijel za roko in pripeljal v svoje srce nazaj...“ (Zbornik 1963, 243).
Ohranimo slovenski duh in jezik v svetu!
Pred kratkim sem bral s skrbjo, toda z ljubeznijo napisane besede: „Ko zidamo naši skupnosti lepe in potrebne Domove, pa včasih vendarle skoraj nehote upamo, da i-mamo s tem, ko smo plačali zidove, nekako tudi plačano ceno za življenje slovenstva v njihovem okviru. Ko pa nam skušnja pokaž-e, da le ni tako, bi včasih še vedno radi poskusili, ali ne bi bilo mogoče „kupiti“ za mladi rod narodne zavesti, podobno kakor „kupimo“ zdravje pri zdravniku ali v lekarni.
Pa na žalost ni mogoče. Ne le del našega premoženja, temveč predvsem del našega lastnega srca in življenja mora biti posvečen vrednotam, kj so sad ljubezni in ki imajo v naravnem redu najpopolnejši izraz v družinski in narod-
sl
ni skupnosti. Odtod potreba gore-čoga navdušenja in požrtvovalnega ^ela za slovenstvo in krščanstvo tako v lastnih družinah kakor v "aši skupnosti“ (M. Kremžar, DŽ 1982, 2).
Tudi mi ljubimo in se oklepaj-1110 slovenskega jezika, govorice naših mater. Skušajmo jo dati mlademu rodu. Vemo, da to terja od mnoge skrbi in truda. Vendar od tega ne moremo odstopiti. '"G zanemarimo in izgubimo jezik, hotem pokopljemo vse, kar duhov-l’Gg’a in neminljivega imamo in ku>' nas veže na narod.
vrednost naših ohranitvenih prizadevanj nam priznavajo tudi nasprotniki v Sloveniji. Tako je tam zsla knjiga, ki jo je napisal eden atnkajšnjih obiskovalcev med na-V njej beremo: „Slovenska po-
litična emigracija je začela v Argentini že razmeroma zgodaj organizirati sistem dopolnilnega šolanja. S tem so hoteli ohranjevati slovenski jezik in kulturo ter preprečevati, da bi naraščaj emigrantov ne prišel pod prevelik vpliv okolja... Ni mogoče zanikati koristnega delovanja različnih emigracijskih šol in tečajev za ohranjevanje slovenskega jezika“ (Čuček, Sramota umira počasi, 199).
Teh besed iz knjige vam nisem navedel zato, da bi tisto pisanje hvalil, pač pa v dokaz, da se o naših ravnanjih doma tudi že bere in govori. Mi pa smo šole in tečaje že ustanavljali, jih vzdrževali, jih cenili in ljubili, ko oni tam preko morja še besede o njih niso črhnili, in bomo našo mladino usmerjali v nje brez kakega njihovega priznanja. Prepričani smo v pravilnost ravnanja, ki se je rodilo iz ljubezni. Drugače ne more biti!
Zgodovina nas uči, da se v ljudstvu ali v narodu zbudi borbeni duh najbolj takrat, ko spozna, da je v neposredni nevarnosti on sam ali del njegovih dobrin. Tako bolje razumemo, da se je slovenski narod cela desetletja in stoletja upiral in tudi z orožjem branil, kadar se je čutil ogrožen. Razumemo njegov boj za ohranitev samostojnosti in svobode, jezika, narodnosti, kulture in krščanstva.
ITraja pa narodnostno-ohranit-veni boj neprestano naprej tudi med nami danes. Gre za našo mladino, ki bi jo radi ohranili slovensko zavedno, slovensko bogato, slo-
vensko čutečo. Želeli bi, da bi ostala in živela vsaj v svojem bis-stvu kot slovenski naraščaj in o-hranjala in razvijala zgodovinsko bogatijo in značilnosti našega naroda. Z eno besedo: naj bi rastel v njej del slovenskega naroda v svetu.
Če se to ne bo zgodilo, če bo tu naša borba izgubljena, potem se resno vprašajmo: komu naj služijo ti udobni in svetli Domovi, koga naj greje ljubezen mater in o-četov, ki se z leti ne ohlaja, ampak postaja vedno bolj vroča ? Vsepovsod bo ostalo sicer zidovje, prijetne sobane in prostrane dvorane — toda duha ne bo v njih, ljubezen bo usahnila, naša pesem bo umrla in slovenska beseda ne bo več žuborela.
Tukaj je bojišče, na katerega smo klicani vsi!
Mnogo doživiš po Domovih
Med predavanji sem opažal, da so mi vsi zbrano sledili in na večih mestih z rahlim odobravanjem tudi pritrjevali. To me je srečno veselilo, da so bili v osnovah vidno istih misli, da so čutili isto z mano j.
To pa je mnogo premalo. Lahko je pritrjevati govorniku, ga nagraditi s primernim aplavzom ob koncu ali ga z rahlim nasmehom lic poplačati za njegov trud.
Gre za to, kako koristne govornikove misli, potrebne vzpodbude in praktične smernice spraviti v življenje. Kako se dejanski okoristiti s tem, kar je dobrega pove-
dal. Kako priti od besed do dejanj. Če tega ne bo, nobeno, še tako izklesano predavanje ne bo odtehtalo govornikove žrtve, s katero se Je pripravil zanj, pa tudi ne poplačalo časa, ki ga je potrošilo poslušalstvo, zbrano pred njim. Priti je treba od besede k dejanjem, kakor nam v tem smislu naroča tudi sedanji papež Janez Pavel II. v zadnjem pismu vernikom vesoljne Cerkve prav za letošnji postni čas. Manj besed, pa več dejanj! To nam manjka! Besede uresničiti v dejanja !
„Kako se počutite pri nas, ko nam pridete predavat?“ ine vprašujejo po Domovih.
„Izvrstno! Novi obrazi dokazujejo, da naša slovenska družina raste in da se ljudje še vedno radi udeležujejo skupnih srečavanj.“
Pri srcu pa me stisne zaradi o-nih, ki sem jim pred leti govoril, a jih danes ne najdem pod streho Doma. Tudi njihovih otrok ni več blizu alj le še kdaj ob pričakovanju zabavnega večera v Domu. V njih besede niso prodrle v dejanja! Njihov domek ne ogreva več slovenska beseda, domača knjiga ne najde prostora na knjižni polici, na božični večer ne diši več kadilo med odmevom domače praznične pesmi ob jaslicah.. .
„Kaj menite o prizadevnosti ljudi za slovensko stvar?“
„O tem bi mogel govoriti brez kraja. Hvala Bogu, mnogi so o-steli goreči, pa so tudi drugi, ki se ohlajajo, nekateri so tudi že brezčutni. — Poznam preprostega
tt'oža, ki mi je večkrat ponovil: »Kupim vsako knjigo, ki izide med nami, in jo vsaj po dvakrat prs-berem. Pravim, če se je pisec toli-b° pomujal, da jo je napisal, se aioram jaz pomujati vsaj toliko, da jo preberem.“ čestitam zavedni gorenjski grči! — Neka gospa mi je po uspelem bralnem večeru v Hanželičevem Domu v Cordobi navdušena dejala, da bi prav go-t°vo kupila Mauserjevo knjigo Na °zarah, iz katere je slišala odlomke, če bi vedela, kje bi jo dobila. . .
- ®Pet nekdo drugi se je opravičeval, da ne hodi mnogo v našo družbo, ker mu nihče od nas njegovih te-zav ne pomaga reševati...
»Kaj bi bilo treba storiti, da bi se stvar kaj izboljšala?“ slišim skoraj povsod vprašanje.
■Mnogo misli, smernic in dejan-skih rešitev pade na sestankih, Predavanjih in srečanjih.
V dejanja jih je treba spraviti. Korajže nam dostikrat manjka. Ži-Ve korajže in poguma, ki premaguje gore!
Pri tem me bodri odločnost pok.
dirigenta Akademskega pevskega zbora, Franceta Marolta, ki je zahteval od članov zbora popolno sodelovanje, samostojnost, korajžo. Če je dvomil v koga, ga je pred vsem zborom poklical k sebi pred dirigentski pult in tam preizkušal z njim kočljive dele programa. Če ga ni zadostno obvladal, mu je odprl vrata pevske sobe.
„Ne potrebujem capljačev! Pač pa tiste, ki si upajo možato zapeti!“
Zato tudi pri naši slovenski stvari več ljubezni in poguma! Odločno in veselo slovensko knjigo v roke, dokler sta ti še oče in mati v pomoč, prihajaj na slovenske kulturne prireditve — tudi na naj slabši boš še vedno nekaj pridobil — govori s ponosom besedo svoje matere in zapoj z vsem navdušenjem slovensko pesem, kadar vse poje okrog tebe. Če že ne maraš kvariti soglasja s svojim skrhanim glasom, pa vsaj pusti zveneti strune svojega srca! Tako boš vsaj po njih z vsemi v srcu povezan!
pomembnost dobrega znanja materinščine bi morala biti vsakemu Slovencu jasna. Jezik je ena poglavitnih lastnosti posameznega ^Uroda, in narodna zavest se v veliki meri opira na jezikovno; če -16 ena šibka, tudi druga ne more biti močna.
.n vendar ne smemo pozabiti vedno novega, velikega veselja, ki ga Uiamo od maternega jezika. Veselja, ki nas navdaja, ko vidimo, ukšno dognano in prožno, prilagodljivo orodje imamo v njem; veselje . “ tem, ko domačo besedo obvladujemo, ko nam vedno ustrezneje Zra'ža misli in občutke, ko nam daje, da se izražamo, in ob tem lepo ZVem in poje.	Janez Gradišnik
Nekaj o pravopisu — Nekateri manj znani izrazi
V našem tisku se opaža različna pisava imen praznikov, godov, letnih časov in besed, ki se nanašajo na Boga in Marijo. Mislim, da ne bo škodilo, če malo ponovimo zadevna pravila. To pot bomo upoštevali bolj SP, ki ga je 1. 1935 sestavil duhovnik in jezikoslovec Anton Breznik (skupaj s Franom Ramovšem).
Imena praznikov, godov in letnih časov pišemo z malo začetnico, le v dvoumnih primerih je dovoljena velika začetnica: božič, sveta noč, veliki petek, velika noč, binkošti, novo leto itd.
Izjema so samo samostalniško rabljeni svojilni pridevniki in iz njih narejene izvedenke; Jürjevo, Silvestrovo, Štefanovo, Telovo (praznik sv. Telesa), Veliki in Mali Šmaren (Šmaren = „Šent“ = Sveti Marijin dan). To pravilo v glavnem ohranja tudi SP 62.
Čeprav SP 62 določa, da se beseda BOG piše z veliko, kadar je rabljena poosebljeno, se tega mnogi v matični domovini ne držijo. Mi pišemo bog, le kadar imamo v mislih kakšnega poganskega boga. Znano je, da se pišejo z veliko tudi izrazi, ki nadomeščajo besedo Bog: Gospod, Stvarnik, Zveličar, Odrešenik, Tolažnik, Jagnje božje, Vsemogočni, Vsevedni, Križani, Oče, Sin, sv. Duh, sv. Trojica, sv. Rešnje Telo. Enako: sv. Devica, sv. Mati, Mati božja, Brezmadežna. Kot je videti, «e sveti, sveta (navadno sv.) piše z
malo, četudi stoji na začetku. To se nekako ne ujema s splošnim pravopisnim pravilom, da pri sestavljenih lastnih imenih pišemo prvo besedo vedno z veliko, nas-slednjo (ali naslednje) pa le, če je tudi sama zase lastno ime, kot npr. Svobodna Slovenija (časopis) Novo mesto, Planinsko društvo. Seveda ima tudi ta norma nekaj izjem: Dolenjske Toplice itd. Bog je stvarnik. V tem primeru je stvarnik občno ime, zato ne bilo prav Stvarnik.
Ker je še prostora, bom navedel nekaj manj znanih ali skoraj pozabljenih besed.
Za vivero imamo lep slovenski izraz drevesnica, vendar nima tako širokega pomena kot španska beseda, če se gojijo cvetlice, rastline, pravimo cvetličnjak, rastlinjak. Cvetnjak-= večja premična posoda z okrasnimi rastlinami-Namesto cvetlični lonec lahko rečemo tudi cvet.Hčnik, a ni dosti V rabi. Cvetličnjak, cvetnjak in cvetnik se včasih (redko) rabijo v pomenu cvetlični vrt (cvetnik je v tem pomenu zastarela beseda)-Nekaj izpeljank: dreves ni čar, drevesničarstvo, cvetličar(ka), cvetličarna, cvetličarstvo.
Ali veste, kako pravijo v Sloveniji acondicionador de aire? Ivli' matizätor ali klimatska (tudi kli' matična) naprava. Klimatizacija, klimatizirati. Prostori so klimatizirani.
Ženske uporabljajo sušilno ka-P° in sušilnik, kadar si sušijo lase. V rabi sta tudi besedi havba (ki v avtomob. žargonu pomeni pokrov) in fen (osnovni pomen: suh, topel veter).
Kadar moramo rabiti v enem je-z'ku dve besedi za eno v drugem
jeziku, občutimo to kot nepraktično. Včasih je tako v slovenščini, drugič v španščini. Ali veste, da lahko pravimo brivnik, pralnik in šivalnik namesto električni brivski aparat, pralni stroj in šivalni stroj ? Pralnik pa ima še en pomen: perilnik.	Simon Rajer
Kratka zgodovina Slovencev
PREVZEM KRŠČANSTVA PRI SLOVENCIH
Karantanski Slovenci so ostali P° razpadu Samove zveze sami, Vendar med seboj povezani, tako je njihova plemenska zveza kmalu prerasla v državo. Karan-^anija je bila prva slovenska dr-Zava. Njeno središče je bilo na Krnskem, gradu na Gosposvetskem P°lju. Vodil jo je knez. Karamta-nija je živela svobodno in samo-stojno približno sto let. Toda ko s° se Obri v Panonski nižini zo-Pet okrepili, so začeli z vso silo Pritiskati na Karantanijo. Knez K°rut, ki je tedaj vladal v Ka-räntaniji, je prosil za pomoč sorodne Bavarce. Ti so Slovencem Pomagali odbiti Obre. Zato so Pa zahtevali, naj Karantanci pri-Z!lavajo za svojega gospodarja rankovskesga kralja, ki je bil adi njihov vladar. To se je zgo-,1 0 okoli Teta 745. V dokaz po-gülnosti je moral poslati knez .0rut na bavarski dvor za talca 'lna Gorazda in nečaka Hotimira.
Tam sta živela dalj časa in sprejela krščansko vero. Ko sta se vrnila v domovino, sta res krščanstvu odprla vrata v Karantanijo.
Komaj je moral Borut priznati bavarsko nadoblast, že si je izposlovala salzburška škofija pri papežu dovoljenje, da raztegne svojo oblast na vso Karantanijo. Salzburška škofija je začela pokristjanjevati karantanske Slovence in jim položila temelj za cerkveno organizacijo.
Prvemu krščanskemu knezu Gorazdu (750-753) je sledil v Karantaniji s frankovskim dovoljenjem njegov bratranec Hotimir (753-769). Njegovo vneto razširjanje krščanstva je izzvalo dva neuspešna upora poganskih Slovencev, ki so po Hotimirovi smrti skoraj zatrli krščanstvo. Uvedel ga je zopet Valtunk ali Vol-kun (Prešernov Valjhun), ko je s pomočjo bavarskega vojvoda Ta-sila končno premagal (772) poganske Karantance. Za Slovence pomembni verski žarišči sta bili v srednjem veku Oglej in Salz-
bürg. Sv. Rupert iz kraljevskega frankovskega rodu je v Salzburgu zgradil cerkev sv. Petra in samostan. Utemeljitelj salzburške veličine pa je bil sv. Virgil, Irec (f 784), ki je stremel za osamosvojitvijo salzburške škofije nasproti Bonifacu, ki je hotel Salzburško podrediti Mainzu. Škof Vir gil je na Hotimirovo prošnjo poslal v Karantanijo pomožnega škofa Modesta z misijonarji, da so izvedli cerkveno organizacijo (o-koli 760). Modest je posvetil tri cerkve: cerkev Gospe Svete, cerkev na Lurnskem polju (prednice današnje St. Peter im Holz, na mestu, kjer je v pozni antiki stalo rimsko mesto Teurnia s sedežem škofije) in še eno v dolini gornje Mure. Pokrajinski škof Modest je pokopan v cerkvi pri Gospe Sveti.
Da bi se Slovenci hitreje popolnoma pokristjanili, je osnoval Ta-silo ob izviru Drave leta 769 samostan v Innichenu z namenom, „da bi neverni rod Slovencev pripeljal na pot resnice“, leta 777 pa drugega — Kremsmünster ob reki Krems na Gornjem Avstrijskem. Ko se je za Karla Velikega razširila frankovska oblast na vse slovensko in hrvatsko ozemlje, sta se salzburška škofija in oglejski patriarhat z vso vnemo posvetila pokristjanjenju Obrov in Slovanov. Ko je leta 796 Pipin, sin
Karla Velikega, uničil obrsko državo, je dodelil salzburški škofij1 kot misijonski okoliš Spodnjo Pa-nonijo, ki se je razprostirala med, Blatnim jezerom, Rabo in Dravo, toda s pogojem, da to razdelitev potrdi tudi njegov oče. To se je tudi zgodilo. Tako je postala Drava južna meja salzburške škofije.
Odkar so prišli Karantanci pod oblast Bavarcev oziroma Frankov, niso več izbirali svojega kneza povsem samostojno, ampak so na to vplivali frankovski vladarji. Po smrti Karla Velikega je nastal v frankovski državi velik nered. To priložnost so izkoristila hrvatska plemena ob Savi in se uprla frankovski oblasti. Upor je vodil Ljudevit Posavski, ki je i-mel verjetno svoje središče v Sisku. Vstaji so se priključili tudi Slovenci v Karantaniji in ob zgornji Savi.
Upor so Franki v nekaj letih zatrli. Najhujše posledice so doživeli Slovenci. Izgubili so domače kneze. Karantanija je postala frankovska grofija, kneza pa je zamenjal frankovski grof. To se je zgodilo leta 820. Upornim slovenskim veljakom je frankovski kralj vzel posestva. Mnogi so v boju padli. S tem so Slovenci izgubili velik del svojega vladajočega razreda.
(Po Inzkovi Zgodovini Slovencev)
o-t
Nekaj viisDV o Iranu
Sestra Cecilija Kode deluje v Ira-nu ofl ieta	Tam je predstojnica
svoje redovne skupnosti in se posve-V‘l oskrbi otrok Kobavih staršev. Iz domovine se je umaknila maja 1945 'n Prek bcKunskih taborišč v Avstriji Prišla z družino v Argentino. K us-,n Ijenkam je vstopila leta 1950, nato PO noviciatu in končanem študiju Poučevala ipo srednjih šolah: pred odhodom v misijone v Iran je bila ra-'"ateljica srednje šole „Medalla Mi-läRrosa“ v Kamos Mejiji.
Sestra (Francka) Cecilija Kode je hila prc<j kratkim na obisku sorodnikov v Argentini in je na prošnjo rada povedala svoje vtise o Iranu.
lahko na kratko opisali raz-•bere v Iranu pod prejšnjim predalnikom, šahom Rezo Pahlevi?
\r
v socialnem, kulturnem, verskem, ckoncir kem pogledu?
^ran, dežela na Bližnjem vzho-.le država, ki ima na severu za s°sede Ruse. Ena i)etina Kaspij-®^ega morja je iranska. Na vzho-11 meji na Afganistan in Paki-. an. na jugu na Perzijski zaliv 11 Indijsko morje, na zahodu pa ''a Irak in Turčijo, v Kralj Reza Pahlavi je vladal de-37 let. Imel je veliko prijate-•lovjjev zaracij i(črnega zlata“, a Vs' so ga zapustili v stiski.
Socialno življenje v Iranu se-Vocla Se zdaleč ni v redu. Več je l(ivnih kot pa bogatih, posebno po
vaseh, katerih je na tisoče po iranskih gorah. Nepismenih je zelo veliko, veliko več žensk kot moških. Po deželi, v vaseh, zelo oddaljenih od mest, če je šola dveh ali treh razredov, je samo za fante, ne za dekleta.
Žena šaha Fara Diba se je zelo trudila in delala za kulturni dvig svoje dežele in ljudstva. Veliko dobrodelnih ustanov je orga-nizinizirala v Teheranu in v drugih mestih. Ena teh organizacij je bila tudi za gobavce.
V	glavnem mestu so bile redne gledališke predstave, koncerti ter razne telovadne igre. Razni festivali so imeli svoje letne predstave v nekaterih od iranskih mest.
Dežela je skoraj stoodstotno muslimanska, po večini so šiiti. Kurdi, ki zahtevajo že dolga leta svojo avtonomijo (živijo v zahodnem delu Irana), so suniti. Druga manjšina so Zoroastrij-ci in Bahaji. Ti zadnji so bili zelo preganjani pod revolucijsko vlado.
Vsak veren musliman izpolnjuje svoje verske dolžnosti: molitev večkrat na dan, vsakoletni post (30 dni), to je mesec ramazan, ter romanje v sv. mesto Ma-šad v Iranu in bogatejši v Meko v Arabiji.
V	ekonomskem pogledu je šah želel, hotel in delal, da bi njegova dežela tekmovala z naj večjimi svetovnimi silami. Veliko tujih
podjetij je imelo v Iranu svoje tovarne za izdelavo vsakovrstnih pridelkov. Veliko central, največ za elektriko, tudi atomskih, je o-stalo nedokončanih, ko se je začela revolucija...
Kakšen je bil začetek Homeinijevega vladanja in katere so značilne poteze njegovega dosedanjega vodstva?
Ko je bil Homeini še v Franciji, je praktično on vodil deželo. Pošiljal je kasete, ljudstvo se je obiralo v mošejah in poslušalo navodila za njihovo versko, socialno in politično delovanje. Pet mesecev bivanja Homeinija v Franciji (15 let je bil v izgnanstvu v Iraku) je bilo odločilnih za padec kralja. Stavke so bile na vseh področjih: šole so bile zaprte, tovarne, trgovine. Mesta so bila ogrnjena v črno, ljudje oblečeni v črno. Muslimani nosijo en mesec črna oblačila (mesec Maharram). Najbolj fanatični so ogrnili stene hiš s črnim blagom. Moški so se zbirali na javnih trgih in molili dolge, zelo glasne molitve.
Sprejeli so Homeinija kot rešitelja dobe zahodnjakov. Takoj so zadušili (vsaj v malem) kraljevo tajno policijo Savak. Ko je odšel kralj, so odprli vse ječe in jih izpraznili. Takoj pa so jih začeli polniti s pristaši kralja. Surovost, krvoželjnost, neusmiljenje, krutost so bili znaki tega začetka revolucije. Oni sami so govorili, da hočejo v vsem posnemati francosko revolucijo. Homeini se je imenoval duhovnega voditelja
prenovljenega islama, ki hoče preurediti vso družbeno in religiozno življenje po koranu. Na videz je imel vse ljudske množice za seboj. Pokazal se je kot pravi demagog. Ko pa se je spoznavalo njegovo delovanje, so se kmalu pokazali številni nasprotniki. Zelo hitro so se ohladili odnosi do osebnosti, ki so bile najožji Homeinijevi sodelavci in duhovni sinovi, kot Godbzadeh, Bazargan, Jazdi, Bani Sadr in drugi. Vsakdanje eksekucije, nesmiselna vojska med Irakom in Iranom, pobijanje Kurdov, vse to vodi deželo v kaos in Homeini, ki dela vse „v božjem imenu“ (tudi pobija)» ima vsak dan več sovražnikov.
Kakšni so odnosi vlade in prebivalstva da neirancev? In do kristjanov, katoličanov? Koliko je sploh še misijonskih postojank iu misijonskega osebja?
Redovnikov in redovnic je stalo malo v Iranu; nikdar nism0 bili številni. Ko so zaprli šole leta 1980, so izgnali salezijance iu salezijanke, usmiljenke in nekaj protestantov. Tudi naš škof, Irec, je bil izgnan. Tujcev-laikov ni veliko ostalo, ker so ukinili vse centrale, električne in atomske, v katerih so bili glavni inženirji Ja' ponči, Francozi, Italijani in Nemci.
Kaldejci in Armenci imajo svoje šole; ti so iranski državljani-Od teh je malo katoličanov, več je pravoslavnih in protestantov. Redovnikov tujcev je vseh skupaj okrog 40.
N« kakšen način so delovali katoliški misijonarji do šahovega Padca? In sedaj? In kakšne so Perspektive?
Za časa kralja je bilo delo katoliških misijonarjev cvetoče, posebno salezijancev. Šole s šte-^toimi učenci so bile cenjene. uobrodclne organizacije so imele yeliko podpornico v kraljici (ona •le bila učenka usmiljenk v Tehe-ranu, v šoli Jean d’Arc). Sedaj? ®ple so vse v državnih rokah, Jer se dela načrtna islamizacija 'Pranje možganov). Redovnice, ki Stoo ostale, se ukvarjamo z de-kot je negovanje gobavcev, Potranjc gojenke, negovanje sta-'ejših ljudi, katekizem med Kal-‘lejci, po njih vaseh... Delo med kobavci ni bilo nič prekinjeno ne °vU’ano med revolucijo. Ker so 0 bolniki, ki so še vedno izklju-com iz družbe, to delo ni zažele-*i0- Za muslimana je pa to še ne-lsto bolezen; kdor se dotakne °lnika-gobavca, ne more moliti, Preden se obredno ne očisti.
Katere so glavne verske resni-Ce in poglavitna moralna načela 1P°hamedamstva?
Mohamedanci kot monoteisti torujejo v enega Boga. Njih obi-ter versko in socialno življe-ima podlago v koranu. Ima Veliko značilnih obredov za celot-j*0 družbo, kot je enomesečni post.
elo v tem mesecu se začne po-2noje, v šolah, pisarnah, tovar-<lh. Ljudje vstajajo zgodaj zju-.to.i (ob treh), da jedo in pije-0- Potem pa nadaljujejo nočni
MOLITVENI NAMEN ZA MAJ
Splošni: Da bi Marija odkrila krščanskim ženam vzvišeno dostojanstvo žene v katoliški Cerkvi.
Misijonski: Da bi se o-krepila evangelizacija v krajih, kamor vdira brez-boštvo.
počitek. Nato ves dan ne smejo nič zaužiti do sončnega zahoda, čeprav je vročina še tako huda. Letos je njih post trajal 17 ur dnevno. Vsi bari in trgovine, ki prodajajo pijačo in jedi, morajo biti zaprti.
Obstaja mnogoženstvo (do pet žena ima lahko en mož), žena nima veliko pravic — služi za pro-kreacijo. Vedno je do tal pokrita s „čadorjem“-pajčolanom. Nikdar ne vidiš fanta in dekleta skupaj na cesti. Življenjsko družico fantu izberejo starši in mu dajo, kar je v njih možnosti: denar, ovce in podobno.
Značilnost te vere je zunanjost, ni zveze med molitvijo in življenjem. Mnogo mladih se sprašuje, kako se osvoboditi te prisilne, fanatične islamizacije Homeinija. Molitev in požrtvovalnost za njih spreobrnjenje ni odveč. Bog ima svoja skrivnostna pota, ki jih mi, ubogi zemljani, težko razumemo. Kdor zaupa v neskončno božjo Previdnost, živi življenje vstalega Kristusa. Sestra Cecilija Rode
ŽIVLJENJSKA NAČELA
MOLITEV
Najnaravnejši in najpreprostejši način božjega češčenja je molitev. Molitev je z vero v Boga tako tesno povezana, da skoraj vedno zavrže vero, kdor opusti molitev.
Pojem molitve
Molitev je pobožno povzdigovanje duha, to je uma in volje, k Bogu, ali zaupen človekov razgovor z njim.
Zgolj umsko razmišljanje o Bogu, na primer pri verouku, branju verske knjige, še ni molitev. Z molitvijo častimo Boga, se mu zahvaljujemo za dobrote, mu zadostujemo za svoje grehe in ga prosimo novih dobrot.
Dolžni smo moliti
Kristus naroča: „Prosite in se vam bo dalo, iščite in boste na-
2*
'y&.
šli, trkajte in se vam bo odprlo“ (Mt 7, 7).
Kristus nas z zgledom vzpodbuja k molitvi. Kristus moli pred delom, pred trpljenjem; pred važnimi odločitvami preživi noč V molitvi.
Z molitvijo si izprosimo dejansko milost, brez katere ne moremo dalj časa živeti brez greha.
Zato bi grešil, kdor bi za več časa opuščal molitev ali jo opravljal malomarno, če kdo včasih o-pušča molitev, ne greši.
K.molitvi nas vabi sveto pismo: „Treba je vedno moliti in se ne naveličati.“ Prav tako nas Cerkev vabi tudi k daritvi sv. maše, ki je najlepši izraz češčenja božjega-
Lastnosti molitve
Molitev mora biti zbrana: v njej se obračamo na samega Boga in nanj med molitvijo misli' mo. Pobožna je molitev, če so vse človekove sposobnosti usmerjen®
k Bogu, tudi telesne. Ponižna je molitev, če človek po molitvi čaka. ne zahteva božjih dobrot. Molitev opravimo v Jezusovem ime-nu. če se sklicujemo na njegovo zasluženje. Bodimo med molitvijo v posvečujoči milosti, da nas Bog bolj gotovo usliši. Urejena je molitev, če prosimo, ne zahteva-mc. od Boga, stanovitno in pred-vsem duhovnih dobrot. Jezus je molil: „Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi!“
^a koga moramo mo/iti?
Moliti moramo za vse ljudi, ker moramo vse ljubiti.
Zlasti moramo moliti za starše, sorodnike, dobrotnike in prijatelje.
Redno moramo moliti tudi za Papeža, škofe, duhovnike, misijo-Parje, za Cerkev. Moliti je treba
prav tako za mladino, za družine, za narod, za državo, in seveda za bolnike, za trpeče, za grešnike, za duše v vicah, in kajpak tudi za sovražnike.
Oblika molitve
Oblika molitve in načini molitve so različni. Lahko jih ločimo v liturgične in neliturgične, po o-brazcu ali prosto s svojimi besedami. Molitveni obrazci so koristni; Kristus jih je rabil, rabi jih Cerkev in tudi mi smo jih navajeni.
Posebej priporočljiva je pre-mišljevalna molitev, ko pobožno mislimo na besedilo kake molitve, verske knjige, slike. Se zberemo, in priporočimo Bogu, obračamo misli na svoje življenje, naredimo sklepe poboljšanja in se priporočimo Bogu. Anton Orehar
preden BO PREPOZNO (V.)
Htladim v premislek — šport
V sedanjem času se le redkokdaj spomnimo, kako so na Slo-venskem pravzaprav pognali pr-vi zametki športa. Morda ne bi Wo napačno, če bi si zdajšnje Z|vlj>enjsko okolje v marsičem predstavljali — ali bolje rečeno, doživljali — kot v mnogih ozirih Zelo podobno tedanjemu, pred o-Semdesetimi leti in še kaj več.
Pripovedovali so nam, da 'so na-1 duhovniki poizkušali vse mo-
goče načine, kako bi rešili mladino pred nevarnostmi tedanjih slabih razvad; ker na svetu ni nič novega, so že tedaj bili časi, ko je mlade bolj zanimala plesna in pivska družba. Ne samo ob koncu tedna, pač pa včasih tudi med tfednom samim. Rešitev so našli v telovadni vzgoji, v športu: namesto Zakajenih gostiln in pivskih lokalov naj bi se mladina zbirala v prostornih telovadnicah, plesno
glasbo pa bi nadomestile udarne koračnice.
Tako je na Slovenskem v nekaj desetletjih Šlo skozi športno življenje precej generacij in z njimi se je slovenski živelj reševal.
Pravijo mladi, da starejši zlepa nismo z nobeno stvarjo zadovoljni, češ da smo vse znali boljše. To gotovo ne drži, ker še nihče ni 'bil brez napak. A vseeno je zdaj opažati stvari, ki jih včasih v športu nismo poznali. Res je, živeli smo na kompaktnem slovenskem ozemlju in tako nismo govorili po „srbsko“; brez vpitja in kričečih navodil drug drugemu; tudi nismo takoj prižgali cigarete, ko smo zapuščali igrišče; še manj
se zalivali s takratno Moutain Dew ali že umiti in preoblečeni naročili „on the rocks“... V odmorih so nam dali pol limone in ob koncu mrzlo vodo. Šele ob zaključku vseh tekem so zmagovalci slavili s pokali na mizah — a brez alkohola!
Revčki, bo dejal marsikdo. Će bi res bili, ne bi vzdržali toliko, kot smo. Sicer pa nikomur ne bo škodovalo, da se namesto buljenja v TV ob praznih programih blagovoli spomniti, da ima očeta, ki bi se verj'etno rad pogovarjal o „starih“ časih.
Tak razgovor bo pozen, a ne prepozen.
Pavle Rant
SKRIVNOST LJUBEZNI
Ljubezen potrebuje znamenj
Glede spolnih odnosov mora vladati med zakoncema popolna enakopravnost. Oba imata do njih enako pravico, oba sta dolžna, da rada omogočata drug drugemu spolno dejanje, če eden izmed nji-
ju to pametno želi. Sv. pismo to odločno uči: „Mož naj ženi stori dolžnost, enako pa tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, ampak mož; enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, ampak žena. Ne odteguj-
ta se drug drugemu, razen morda kdaj v soglasju za nekaj časa“ (1 Kor 7, 3—5).
Osebna zakonska ljubezen stroko zahteva, da je zakonsko spolno dejanje izvršeno v ljubezni, saj »•8e ta ljubezen na poseben način 'zraža in izvršuje v dejanjih, ki so lastna zakonu“ (CS 49, 2). Ta zahteva je celo večja kakor zahte-Va, da se zakonsko dejanje po sv°ji biološki strani pravilno iz-Vl'ši. Oba zakonca sta se zato dolžna potruditi, da se po spol-oein dejanju drug drugemu oseb-n° podarita in drug drugega o-Sebno sprejmeta, preprosto reče-0°, drug drugega morata s tem dejanjem duševno in telesno zadovoljiti, kolikor zmoreta. Zakon-ca se morata v spolnih odnosih drug drugemu pametno prilagoditi.
Včasih je v zakonu potrebna tudi vzdržnost od spolnega deja-npr. nekaj časa po ženinem Porodu ali v bolezni enega od zakoncev. Zakonska ljubezen zahte-Va tudi utemeljeno vzdržnost, še Več» vzdržnost mora biti izraz te ’jubezni.
Grešil bi zakonec, ki bi sozakon-eu neupravičeno odrekel spolno dejanje, ali zakonec, ki bi to domuje nespametno zahteval, npr. v Pijanosti ali v veliki utrujenosti s°zakonca. Enako bi grešil tudi akonec, ki bi v spolnem dejanju skal samo lastno zadovoljitev in ne bi oziral na sozakonca ali bi 0 dejanje izvrševal na tak način, 1,1 bi sozakonca žalil ali mučil, samo do spolnih dejanj, tudi
do drugih znamenj zakonske ljubezni ima vsak zakonec pravico, drugi pa dolžnost, da mu jih izkazuje, npr. poljub, objem, obramba pred besednimi napadi drugih ljudi, pogosti pismeni stiki, ko je eden odsoten. S takimi posebnimi znamenji ljubezni sta zakonca dolžna neprestano kazati, da pripadata drug drugemu. Posebno ženska narava ima po njih veliko-potrebo, npr. v času nosečnosti. Ta znamenja sta si zakonca dolžna izkazovati tudi pred drugimi ljudmi; način j'eprecej odvisen od navad časa in kraja, od značaja zakonca itd. Toliko bolj si jih morata izkazovati na samem. Tudi v času, ko se odločita za spolno vzdržnost, si jih smeta izkazovati, če sodita, da so za zakonsko harmonijo potrebna. Posebna znamenja zakonske ljubezni mnogo prispevajo k utrjevanju in rasti te ljubezni.
Ljubezen je rodovitna
Ker ima zakonska ljubezen svoj izvor v božji ljubezni, ki je stvariteljska, ne bi bila pristna, če ne bi vodila k ustvarjanju novih človeških bitij. Sama narava te ljubezni torej zahteva, da imata zakonca otroke, če jih le moreta i-meti, in da jih imata toliko, kolikor jih po pameti moreta oskrbeti.
Tudi če gledamo čisto človeško^ si ni mogoče zamisliti moža in ženo, ki bi se imela resnično rada, ne bi pa hotela drug od drugega otroka. Kakor zakonska ljubezen sili zakonca, da se drug drugemu
podarjata, tako ju nagiba, da se skupno podarjata novim človeškim bitjem, da svoji življenji združita v novo življenje, v življenje svojih otrok.
Ljubezen med možem in ženo se namreč ne more razviti samo med njima, ampak se hoče po sami svoji naravi razširiti v novo bitje.
Prav tako kot v Bogu! V Bogu je — po človeško govoreč — najprej prva božja oseba, Bog Oče. Ta je prav zato oče, ker se vsega daje Sinu; Sin pa je prav zato sin, ker je ves napolnjen z Očetovim sijajem, ker je ,rojen iz Očeta1. V tem je najgloblja lepota božjega življenja, da ne Oče ne Sin ne pripadata več sebi, ampak da se Oče spoznava in ljubi v Sinu, ta pa spet ničesar ne govori od sebe, ampak le tisto, kar ve od Očeta: ,Vse, kar ima moj Oče, je moje* (Jan 16, 15), V tem je njuno neskončno ljubezensko srečanje in zlitje.
A tudi njuna neskončna rodovitnost. Ljubezen med Očetom in Sinom je tako velika, tako močna, da zaživi svoje življenje, da postane — Oseba, Duh ljubezni, Sveti Duh, medsebojni dar Očeta Sinu in Sina Očetu... Tretja božja oseba je poosebljena ljubezen med Očetom in Sinom.
Podobno je v zakonu. Otrok je utelešena ljubezen med očetom in materjo. Otrok je pol oče, pol mati. A ne tako, da bi ga lahko razdelili, češ ta polovica je očetova, ta materina. Temveč je ves očetov in ves materin, je srečanje in
zlitje očeta in matere v eno osebo; je ljubezen, ki je postala tako močna, da je zaživela svoje osebno življenje. Otrok je utelešena ljubezen svojih staršev!
Otroci -— sreča zakoncev
Zakonci niso dolžni imeti otrok samo zato, ker to zahteva narava zakonske ljubezni in ker morajo s Stvarnikom sodelovati, ampak tudi zato, ker otroci prinašajo zakonsko in družinsko srečo. V prav vsakem zakonu seveda ni mogoče imeti otrok zaradi fiziološke nesposobnosti katerega od zakoncev, zaradi težkih gospodarskih ali zdravstvenih razlogov itd. V večini zakonov pa je to mogoče. Kolik blagoslov za zakon in družino so otroci, to morda najbolje vedo tisti zakonci, ki otrok ne morejo imeti. Neka taka zakonca sta izjavila : „če bi mogla izbirati med tem, ali naj imava deset otrok ali nobenega, bi izbrala deset otrok.1
Otroke zahtevajo od zakoncev tudi narod, država in Cerkev. Brez novih ljudi te družbe ne morejo obstajati.
Rodovitna zakonska ljubezen ne zahteva samo, da zakonca spočne-ta nova človeška bitja, ampak da za svoje otroke skrbita gmotno in duhovno. Rodovitna ljubezen skrbi otrokom za vsakdanji kruh, za stanovanje, obleko, za primerno izobrazbo in pridobitev primernega poklica. Mati je dolžna otroka hraniti s svojim mlekom, če je to le mogoče. Starši so dolžni otroke vzgajati v dobre in poštene ljudi ter državljane. Krščanski starši
Wilhelm Hünnermann
SMRT, TIFUS IN SLOVO. . .
Nad Loevnom so doneli mrtvaški zvonovi.
V vsaki cerkvi je pred glavnim oltarjem stal v črnino zastrt mrtvaški oder in ob njem so prasketali mračni plameni rumenih voščenih sveč. Vse orgle so bučalo veliko spokorno pesem sveta: ^an strahote, dan plačila!
Grobar je dan za dnem kopal nove grobove, še nikoli se mu ni 2dela zemlja tako težka kakor v tisti strašni jeseni leta tisoč-osemstotViiinšestdesetega. Najtežja pa je bila tedaj, ko je moral kopati grob otroku. Zazdelo se 11111 je, da je hudoben, kot bi bil kriv. da morajo starši odnesti Svojo srečo na pokopališče. Gle-
Pa imajo poleg tega dolžnost, da otroke versko vzgajajo: morajo jim biti zgled krščanskega življenja, morajo jih versko poučevati, Pošiljati k cerkvenemu pouku, u-čiti moliti, voditi k zakramentom, opominjati itd.
Krščanski zakon. Slov. medškofijski pastirski svet (Bo še.)
dal jih je boječe, kot bi se moral opravičiti, da je izkopal grob.
„Samo drevesce vsadim v božji vrt,“ jih je tolažil. „Gotovo nekoč spet vzcvete.“
Sestre in zdravniki so ob bolniških posteljah obnemogli pod hudim bremenom. Na njihova mesta so stopili prostovoljni Samarijani, dokler se tudi teh ni lotila mrzlica. V flamskem mestu je razsajal tifus.
Tudi v samostanski cerkvi je donel rekviem. Na mrtvaškem o-dru je ležal brat vratar Kalist. Siromašni, vročični rokodelčič, ki ga je bil brat onemoglega našel pred samostanskimi vrati in ga negoval, dokler ni ozdravel, mu je pustil svoj lastni križ, ki mu je prinesel smrt.
Neutrudni vratar je slednjič našel mir. Toda saj on sploh ni maral počivati! Še nazadnje je rekel:
„Ko bi tam zgoraj vsaj nekoliko mogel odpirati vrata tudi bedi!“
Zdaj je ležal pod črnim mrtvaškim prtom kakor na dan svetih zaobljub.
„Šel je v nebesa k slovesnim zaobljubam,“ je mrmral brat Damijan, ki je bil zdaj že dve leti spet v flamskem samostanu. Na-
to pa ga je prevzela misel, ki mu je stisnila srce:
„Brat Damijan, če bi jutri legel pod mrtvaški prt, bi bil pripravljen ?“
„Ne, ne!“ se je branil brat. „Ne zdaj! Ne zdaj, ko sem tako blizu cilju! V letu dni bom posvečen in takrat se bodo pred menoj odprla vrata v svet in Bog me bo postavil za kmeta na kameniti njivi svojega misijona, kakor mojega brata Pamfilija. Na vseh svetih dan se bo odpeljal na Sand-viške otoke.“
Ozrl se je v klop, kjer je klečal pater Pamfilij. šele pred nekaj meseci je bil posvečen.
„Kako je bled!“ je pomislil Damijan. Ni čudno, noč za nočjo je prečul ob bolniških posteljah, v prostovoljni samarijanski službi.
Pamfilijev obraz je bil mrliško bled. Kako to? Ali ga je naenkrat premagala utrujenost, ki jo je dolgo s silo premagoval?
„Bog, daj mi moči! Daj' mi moči!“ je molil. Nato pa mu je bilo, kot da vihrajo pred njim na neizmernem oceanu velika bela jadra.
„Misijon,“ je zastokal pater. „Bog, daj mi moči! Ne pusti, da bi zdaj omagal! Bog, ne daj, da bi tudi mene zagrnila tema!“ je prosil. „Ne pusti me brez nade zdaj, ko hočem stopiti na tvojo ladjo!“ Tedaj pa je neki glas spregovoril:
„In če te zdaj porinem proč od ladje; če se namesto tebe odpelje kdo drug, če te pahnem v
največje trpljenje? Si pripravljen tudi na to žrtev?“
Zona je spreletela izmučeno telo. Mrzel pot mu je stopil na čelo. Duhovnik pri oltarju je dvignil kelih. Pater Pamfilij je krčevito sklenil roke in v duši mu je kričalo:
„Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene...“
Izpred glavnega oltarja se je oglasil zvonček. Glas je iskal P*1" tra Pamfilija:
„Bog svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel. In ti hočeš odriniti kelih trpljenja, ako ti ga pošlje? Kdo pa si!“
Pamfilij je dihal sunkoma. Kri mu je plala v sencih. Pred očmi so mu plesali rdeči krogi. Vse njegovo telo je objel žareč plamen. Njegove ustnice pa so trudno jecljale:
„Oče, zgodi se tvoja volja!“ Nezavesten se je zgrudil. Brat Damijan ga je na svojih močnih rokah odnesel v celico.
„Tifus,“ je ugotovil zdravnik in skomignil z rameni.
Damijan ga je ves prestrašen pogledal.
„Je nevarno?“ je izjecljal. „Bolnik ima krepko naravo, zdravo, močno kri. A oslabljen je, zelo oslabljen zaradi preČu-tih noči. Bomo videli!“
„Bo v štirih tednih že zdrav?“ je komaj izdavil Damijan. „Bo prvega novembra mogel na ladjo, ki naj ga odpelje v misijone?“ „To je izključeno,“ je trdo odvrnil zdravnik.
S10
..Zelo mu bo hudo,“ je rekel tiho.
Dneve in dneve je mladi duhovnik visel med življenjem in smrtjo. Napadla ga je huda vro-čira, da je več ležal v nezave-sti. Ko mu je Damijan čez dva tedna obzirno sporočil, naj na Potovanje ne misli, se je čudil ajegovi vdanosti in pripravljenosti. Pamfilij je samo žalostno Pokimal in dejal:
..Da, da, vem, ne more biti...“
Nekega dne je vprašal brata:
„Kdo potuje namesto mene v misijone?“
>,Še ne vemo,“ je odvrnil Damijan. „Mnogi upajo. Ko bi bil jaz Posvečen, bi tako dolgo prosil, dokler me ne bi poslali namc-8to tebe.“
„Zakaj šele, ko bi bil posve-^ün.“ je počasi vprašal Pamfilij. »Tu 'i tam je škof, ki te lahko posveti.“
Tedaj je Damijan krepko sti-snil bolnikovo roko in razburjen zaklical:
„Meniš, da bi le smel prositi Predstojnika?“
„Poskusi!“ mu je svetoval brat. »Vem, da je to tvoja največja zeUa, in meni bi bilo v tolažbo, ho bi vedel, da si na mojem mestu ti.“
Nekaj minut kasneje je Dami-jnn potrkal na vrata patra Vin-cheja...
Pater Pamfilij pa je sklenil ro-hi in molil:
„Vse svoje bolečine in veliko Razočaranje, o Bog, ti darujem,
da pošlješ njega namesto mene v misijone.“
Bolnikova molitev ni bila zaman. Gvardijan je sicer imel pomisleke, razen tega je moral privoliti še glavni predstojnik. Vendar je pater Vincke Damijanovo prošnjo toplo priporočil, čez nekaj dni je iz Pariza dospelo dovoljenje.
Bogoslovec Damijan de Veu-ster naj namesto svojega brata odpotuje na Sandviške otoke.
„Odpotujem! Odpotujem!“ je kričal Damijan.
Pamfilij mu je brez besed stisnil roko, oči pa je imel polne solz.
Na:hujše je Damijana seveda še čakalo — slovo od doma.
Oktober je potrgal listje z dreves in ga kot preprogo razstlal po tleh.
Proti koncu meseca je Damijan odpotoval v Tremelov. Samo dva dni je smel ostati doma, nato pa naj bi se za vedno poslovil. Na kmetiji de Veuster so bili zvečer vsi zbrani okrog velike hrastove mize. Tiho so klonili pred božjo voljo.
Govorili so o zadnji žetvi in o sejmu ter o načrtih za prihodnost. Gerhard se bo na spomlad poročil z Doro Vermeylenovo, hčerko tremelovškega mlinarja. Ponosno je pripovedoval, da namerava stari mlin preurediti v nov valjčni mlin. Marija Desa-laers je stopila v samostan. Leon pa bo vzel doma kmetijo in trgovino. Že nekaj let je bil poro-
čen z Marijo Feyaert in imel dva krepka fantiča.
„Vajini fantje morajo postati misijonarji!“ se je šalil Damijan. „Potem jih vse pošljite za mano.“
„Vseh je nekoliko preveč,“ se je zasmejal Leon. „Dobila jih bova najmanj en tucat, kajne, Marija?“
Marija ni ničesar rekla, le z zardelim obrazom se je nekoliko globlje sklonila nad nogavico, ki jo je pletla.
„Kaj pravzaprav pomeni ime Sandvich?“ je hotel vedeti Peter Winkelmohlen.
„Sandvich je angleška beseda in pomeni po naše kruh z maslom.“ je smeje se pojasnil brat. „Tako se imenujejo zato, ker ležijo kakor veliki masleni kruhki v veliki skledi oceana.“
„Potem ti bomo poslali gnjat za maslene kruhke,“ je brž obljubil hlapec. „Pujsa bo kmalu dobra za zakol.“
Nato so spet vsi molčali. Možje so puhali iz pip. Marija je rožljala s pletilkami. Mati je sklenila roke in nepremično gledala svojega najmlajšega. Kmet je s prsti nalahno bobnal po mizi. Nehote je moral misliti na besede, ki jih je nekoč izgovoril pater v Loevnu:
„Zaradi žrtev bomo nekoč blagoslavljali svoje življenje, oče de Veuster!“
Čez čas je Damijan vstal, vzel iz omare stare zgodbe svetnikov, odprl triindvajseti oktober, in jih
položil pred mater na mizo.
„Mati,“ je rekel, „beri nam iz svete knjige!“
Mati je brala počasi in glas se ji je tresel.
Brat Damijan je z vso dušo prisluškoval glasu, ki ga ne bo slišal nikdar več...
Naslednji dan je šel z očetom na polje. Kmet skoraj ves čas ni spregovoril besede. Vedel je, da bo njegovemu sinu tudi slovo od njive grenko.
„Dobra zemlja, oče,“ je tiho rekel Damijan.
„Da, dobra zemlja, dobra zemlja!“ je počasi odgovoril kmet.
Ko sta se vrnila domov, se je Damijan ustavil pred križem na dvorišču.
„Tukaj sem moral večkrat klečati, oče!“
„Tu so klečali vsi de Veuster, vsi,“ je rekel oče. „In Bog jih je blagoslovil. Tudi Leonovi fantje bodo morali klečati tu.“
„Ampak za dvanajst fantov boste morali klop nekoliko podaljšati,“ se je nasmehnil Damijan.
Poslovil se je tudi od župnika in učitelja.
Vračal se je skozi gozd. črne jelke so mu priklicale v spomin srečna otroška leta, ko je bil puščavnik. Prišel je do puste. Že davno je skrvavela v pozni jeseni. Srebrna pot pa je še bila tam, pot, po kateri je nekoč šel iskat Boga.
„Da, to je dom!“ je vzdihnil-
Popoldne se je poslovil od domačih. Oče mu je dolgo brez
besed stiskal roke. „Dobro napra-V|!“ so rekli bratje in umikali °ei. Najtežje je bilo slovo od matere.
Kmetica si je ovila rožni venec okrog rok, kot bi bil debela vrv, katere se je lahko oprijela v naj-hujši stiski. V sinovem objemu s° ji na lica privrele dolgo zadrževane solze.
..Ne jokaj, mati!“ jo je tolažil. »Pojdi jutri v Scherpenheuvel. Peter naj te pelje z vozom. Pri božji kateri je tolažba. Tam se posloviva.“
Kmetica Ana Katarina de Veu-ster, Marija Feyaert in brat Damijan so drugo jutro klečali pred Marijinim prestolom v Scherpen-heuvelu. Niso govorili, a nebeški Materi so povedali vse.
Končno je kmetica vstala, vzela 'z žepa srebrno srce in ga obesila Poleg Marijinega prestola.
..Ker si Avgustu vrnila zdrav-Je,“ je hvaležno šepetala. Nato je ^ela drugo srebrno srce in ga obe-8*la poleg prvega.
..Ker sj Jožefa poklicala za misijonarja!“ je vzdihnila in smeh-'jaj ji je spreletel nagubani obraz.
Marija Feyaert je- ihtela. Brat Parnijan pa je krčevito stiskal roke in molil:
.,'Sveta Devica, daj materi moči
sprejmi moje srce v varstvo.“
Ko so zapustili cerkev, so šli tiho k vozu, s katerim se je Damijan pripeljal iz Loevena. Peter •^inkelmohlen je stal ob kmečkem v°zu. Stari hlapec je neprestano P°kal z bičem, da ni zavpil, in
vendar so mu solze tekle v brado.
Damijan je od časa do časa postal in gledal nazaj k veliki, z zvezdami posuti kupoli.
„Ne mudi se še!“ se je smehljala mati. Sin pa je tiho rekel:
„Pusti me, da se je nagledam! Saj jo vidim zadnjič.“
Obstali so pred odprtimi vrati voza.
„Posloviti se moramo!“ je rekla mati. Poslednjič je objela svojega sina. Marija je jokaje stisnila Damijanu roko in stari Peter se je poslovil molče.
„Zbogom za vedno!“ je še enkrat zaklical Damijan, nato pa naglo stopil v samostanski voz. Konji so potegnili in ženi sta ostali sami pred cerkvijo Božje matere.
Nato sta stopili na voz, Peter Winkelmohlen pa se je povzpel na kozla in mrmral:
„Jaz, osel, sem ga pa pozabil vprašati, kam naj pošljemo puj-sino gnjat. No, zdaj je prepozno. Hi, Bela!“
Na dan vseh svetnikov leta osem-najstotriinšestdesetega :e brat Damijan v Bremenhavnu stopil na brhko trijambornico — „R. W. Wood“, ki naj bi misijonarje prepeljala na Havajske otoke.
Profesor: „Fantje, kdo je kadil v razredu ?‘‘
„Nihče.“
„Nikar ne tajite, imam odličen nos!“
„No, pa povejte, kakšne smo kadili!“
Zorka Simčiča mladinski igri
Zorko Simčič se je v emigracijski književnosti uveljavil kot novelist (človek na obeh straneh stene), pa tudi kot dramatik (Krst pri Savici) in publicist, predvsem pa duhovit esejist in živahen „konferensjer“. Manj poznani pa sta med nami njegovi medvojni deli: študentovski roman Prebujenje in Tragedija stoletja, zbirka, ki ni to, kar bi utegnil kdo razbrati iz naslova, temveč niz duhovitih feljtonov, ironičnih, tudi grotesknih esejev in kaj podobnega. Tudi prvotni Krst pri Savici je iz tega časa, kar pomeni, da se je Simčič v tej prvi svoji dobi zanimal tudi za dramatsko pisanje.
In v tej mladostni dobi ima ta njegova najnovejša knjiga svoj izvor. Je iz 1. 1980, 'ki pa je izšla šele novembra 1981 kot dar Našega doma v San Justu za darilo ob 25-letnici Balantičevega šolskega tečaja svojim sedanjim in prejšnjim učencem, učiteljem in prijateljem v omejenem številu izvodov. Se pravi, da je izid te knjižne izdaje pogojen z mladinsko slovesnostjo, in ker se mi zdi, da ni prišla na širši knjižni trg, utegne biti zelo redka že sedaj, in se bo to čutilo še bolj v prihodnosti.
Sta to dve mladinski igri in v zvezi z mladino in ima zato knjižica (104 str.) tudi dva naslova: na prvi strani ovitka: čarovnik Začarane doline, in na zadnji
strani: Družina Zebedej (kjer vsi polni so idej). Pomeni, da se je Simčič povrnil s to knjigo v svoj prvi ustvarjalni svet formalno in snovno: v dramatsko obliko, v mladinsko problematiko ter naklonjenost v grotesknost.
Čarovnik začarane doline je
gorska pravljica iz Patagonije, z glavno osebo Tacona, malega človečka s prevelikimi „tacami“ (ka-steljanski „patas“, odtod Patagonija, dežela, kjer so živeli taki „taconi“). Ob ta davni pravljični motiv pa postavlja sodobno smučarsko življenje Bariloč s svojim zimskim športom. Pa še z globjo etično duhovno mislijo: ne ustvarja sreče strah pred človekom, ampak ljubezen do njega. Tacon se boji ljudi, m ker je večen in čarovnik, se poslužuje svoje čarovne paličice: slednjega človeka, ki se mu približa iz strahu pred njim, začara v zmrzal. In tu je zgodba — pravljica: po slovesni proslavi mlade družbe na gorski postojanki pred odhodom v prezimovališče v dolino pet bratov razdere prazen sod, napravijo iz dog smuči in se spuste v Začarano dolino. Tam jih preplašen Tacon spremeni — v snežene snope-Sestrica Janika jih gre že v me-težu snega iskat. Sreča Tacona in — topel človeški odnos med njima spremeni pravljičnega Tacona v — človeka, dobi umrljivost, iz' gubi tace in uhlje, odčara zamrz-njence in se z mladimi vrne k
človeku, kjer zaživi toplo ljubezen družine.
To je smisel te bariloške pravljice, ki jo je Simčič zamislil ob glasbenem nastopu Bariloškega mladinskega koncerta, ki je z voditeljico go. Lučko Kralj-Jerma-novo dosegel že argentinski in evropski uspeh. Zamislil jo je kot libreto za mladinsko opero, kjer naj bi nastopajoči peli, kot mladinski celovečerni operni nastop. Zato bi snovi dala živjenje Sele uglasbitev z vso muzikalno opremo. Razumljivo je, da je original napisal Simčič v kasteljan-ščini in ga prevel v slovenščino: delo išče uglasbitelja. Tudi tehnično je težko uprizori j ivo, toda Primerno je za branje mladostnikom in še bolj za pripovedovanje staršev otrokom. Fantazija opravlja svoje in nazorno predstavljene osebe (kovač!) so umetniške kreacije zase. Glede verzov, sem mnenja, da so bolj recitativni kot Pevni, zato si jih laže predstavljam v kasteljanščini kot slovenščini.
Družina Zebedej (kjer vsi polni so idej) ni pravljična igra, temveč popolnoma realistična zgodba sedemčlanske družine: staršev in Petih otrok, ki so vsi „polni idej“. Ena teh je bila: oče bere v družinskem krogu novico, da bodo Vrgli iz zavetišča 15 betežnikov, Še do jutri do polnoči ne dobe sredstev za vzdrževalnino, toliko •n toliko denarja. Starši zapode °troke spat. Oni pa zdaj govore, kaj bi naredili, da bi rešili položaj revežpm. Kot „polni idej“
skrivaj zbeže iz spalnice in se ponudijo cirkusu, da v njem z razkazovanjem svojih umetelnosti, coprnije itd. prislužijo ta denar. ß priglasitvijo cirkusu odkrijejo, da ta kupčuje s prodajo otrok v suženjstvo, in ga predajo policiji. In tako dalje... ideje se porajajo in ugašajo... dokler o-trokom prijatelj^bančni uradnik mimogrede ne pove, da ima njih družina v banki prav toliko denarja, ki ga hrani za počitnice, in da ima vsak član pravico dvigniti denar iz banke. Hura! Dvignejo denar in se še pravočasno odpeljejo s kolektivom v zavetišče zunaj mesta: Rešijo starčke. Doma pa jih čaka — palica... Toda — starša sta bolj ponosna na o-troke, kot sta bila prej — in namesto kazni pride pohvala...
To je Simčičev svet iz Prebujenja: mladostniki, polni idej' in razposajenosti, tveganosti in domislic pa tudi grotesknosti. Pri policaju Pendreku ta groteska skoraj preraste že zgodbo in jo zavira pri organski vzpetosti, nadomesti pa to dramsko-tehnično pomanjkljivost z „navdušenjem“, ki ga čuti mladina — ta, ki nastopa, in ta, ki gleda — do kome-dijantstva. Mene, npr. je motila ta predolga poročevalska karikatura z Interpoliranim radijskim poročevalstvom, ki nasilno izpada iz realistične družinske zgodbe, kar ta Družina Zebedej slej ko prej je.
Tudi odrska predstavitev terja novih rekvizitov in moderno odrsko „mašinerijo", toda — igra bi
4L.
(rlHćDe^'
Slovenski zlatomašniki v letu 82
50-letnico duhovništva bodo letos obhajali ti-le zlatomašniki: v ljubljanski nadškofiji: Franc Čampa, župnik na Raki; Franc Fortuna, župnik v pokoju v Lahovčah; Jože Gregorič, profesor in župnik v pokoju v Stični; Boris Koman v Argentini; Ivan Mramor, župnik v pokoju v Velikih Laščah; Ignacij škoda, župnik na Bledu; Ludovik Zajec, župnik v pokoju v Ribnici; v mariborski škofiji: Stanislav Trobina, župnijski upravitelj v pokoju v Šoštanju; v koprski škofiji: Viktor Berce, župnik v Budanjah; Ivan Delpin, župnik v Pliskovici; Ra-
bila vredna uprizoritve, da bi prišla do veljave njena dramatska vrednost. Sicer pa ima igra kot taka že tudi svojo novelistično vrednost (tudi pisana je skoraj kot novela, ki mnogobesedno povezuje dialog). Vrednost pa ima z dobro orisanimi nazornimi osebami, ki jim Simčič zna dati življenjski lik. In v tem je Simčičeva literarno oblikovna moč, ki se je pokazala — po tolikem času! — spet v leposlovnem ustvarjanju.
Tine Debeljak
rel Klinkon, župnik v pokoju v Tolminu; redovniki: biseromašnik dr. p. Roman Tominec, frančiškan (Ljub-Ijana-Bežigrad); zlatomašniki:	p-
Klemen Šmid, frančiškan (Lj.-šiška); Franc Jereb, lazarist .(Beograd); Anton Hanželič, salezijanec (Sevnica); Franc Horvat, salezijanec (Boštanj).
Birmani v letu 1981
V letu 1981 so bile birme na 82 krajih in v nadškofijski kapeli ob petkih. Vseh birmancev je bilo <5.907.
Stanje duhovnikov
Ljubljanska nadškofija je 1. januarja 82 imela doma 364 škofijskih duhovnikov, stalno v inozemstvu delujočih inkardiniranih 81, ekskardini-ranih pa 44 duhovnikov. Skupno 489.
Inkardinirani duhovniki, ki stalno delujejo v inozemstvu, so razdeljeni takole: Argentina 32, Brazilija 2, Čile 6‘, Ekvador 7, Venezuela 2, Kanada 2, ZDA 7, Avstrija 7, Belgija 2, Francija 3 Italija 7, Nemčija 5. Med njimi jih je bilo 46 posvečenih še doma, 35 pa v inozemstvu. Med eksakrdinira-nimi duhovniki ki stalno delujejo v inozemstvu, jih je bilo 30 posvečenih 'doma, 14 pa v inozemstvu.
Redovnikov deluje in biva v nadškofiji 157. Bogoslovcev ima nadškofija 39, gojencev malega semenišča je 24. Nadškofija ima 304 župnije.
Pogovor med slovenskimi škofi 'n predstavniki celjske Mororjeve
3. februarja 82 so se v Ljubljani sestali slovenski škofje in predstav-n>ki Mohorjeve družbe, ki obhaja le-t°s 130-letnico in se pripravlja na redni občni zbor. Odkrito so se pogo-varjali o nekaterih vprašanjih, ki zadevajo življenje in delovanje Mohorjeve družbe v sedanjem času in razmerah.
Govor je bil med drugim o razlagi Nekaterih določil v pravilih MD, ki n' več cerkvena bratovščina, ampak društvo; o načinu, kako pri Mohorjevi oblikujejo in sprejemajo knjižni načrt, o upadanju števila članov, o P°f?ledih poverjenikov. — Vodstvo ceUske Mohorjeve družbe si je ohranil škof Grmič, ki s svojim somišljenikom Rajhmanom in nekaterimi dru-ffinii sodelavci vedno znova izražajo Svo.ie simpatije s ,,socializmom“ doma in po svetu.
^4Uxi Č$OVULCi t> kamfÄtiHL'
Počastitev pesnice Milke Hartman
Milka Hartman je koroška pesni-®a> doma v Libučah pri Pliberku, rojena 1902. Kot kulturna delavka je
stala zmeraj zvesto ob strani slovenskega koroškega ljudstva. Njene pesniške zbirke so: „Dekliške pesmi“ (1934), ki jih je harmoniziral Marko Bajuk „Moje grede“ (1952); „Lipov cvet“ (1972) ter „Pesmi z liburškega mela“. Ob njeni 80-letnici pa je izšel izbor njenih pesmi. Napisala je tudi veliko dramskih prizorov in spevoiger. Vse njeno delo raste iz krščanskega etosa in narodne zavesti in bolečine in ga prešinja osebno elegično razpoloženje. Ob njenem 80-rojstnem dnevu so ji priredili slavnostno akademijo v domu v Tinjah.
Sv e t o v n e novice
Islam ogroža kristjane
Delegacija Svetovnega sveta Cerkva, ki jo je vodil pastor Andre Appel iz Strassbourga, je pred kratkim obiskala Turčijo in se v Ankari pogovarjala z vladnimi funkcionarji o življenju kristjanov v tej državi. Funkcionarji so ponovili uradno stališče svoje vlade, da kristjani v Turčiji nikakor niso zapostavljeni.
Njihovo mnenje pa je v očitnem nasprotju z izjavami kristjanov, ki so pobegnili iz Turčije. Ti tožijo, da muslimanski sodržavljani še naprej preganjajo kristjane in da turške o-blasti dopuščajo to preganjanje. V Turčiji je med 38 milijoni prebivalcev od 100 do 300 tisoč kristjanov.
Sedanja vojaška vlada si močno prizadeva za reislamizacijo dežele. Začeli so obnavljati stare mošeje, graditi nove, v šole so v začetku lan-
skega leta spet uvedli kot glavni predmet pouk v islamu, radio in televizija nenehno podaljšujeta islamske verske oddaje, v Carigradu in Ankari bodo zgradili islamski teološki fakulteti, na hitro so začeli pripravljati učbenike za pouk v islamu itd. Očitno je panislamizacija v Turčiji naletela na pripravljena tla.
Za ostarele
Na Dunaju so ustanovili avstrijski narodni odbor za pripravo svetovnega zborovanja OZN na Dunaju od 26. julija do 6. avgusta. Na njem pričakujejo organizatorji okrog 1.500 delegatov iz 130 družin. Namen tega zborovanja bo opozoriti svetovno javnost na težave starejših ljudi in izdelati širok načrt mednarodne pomoči tem ljudem v prihodnjih 30 Oletih. Na ustanovnem sestanku odbora so bili tudi zastopniki avstrijske Cerkve inn dobrodelne ustanove Caritas.
Porast poklicev na Poljskem
Tiskovni urad poljske škofovske konference je objavil statistične podatke o duhovnih poklicih v lanskem letu. Opaziti je znaten porast števila duhovniških posvečenj in zanimanja za študij teologije.
Tako je bilo lani posvečenih 688 bogoslovcev, prejšnje leto 632 in 1971 le 482. Redovnim skupnostim pripada 206 lanskih novomašnikov.
Močno se je povečalo tudi število kandidatov za duhovniški poklic. Ob koncu lanskega leta je bilo v škofijskih semeniščih in redovnih inštitutih 6714 bogoslovcev, predlanskim 6285 in 1971 le 4808. Med študenti teolo-
gije je 4727 škofijskih, 1987 pa gojencev redovnih skupnosti.
Največji vikariat sveta
Arabski apostolski vikariat je po bbsegu največji na svetu, zajema namreč področje 13 arabskih držav in meri 2.931.458 km2. Od leta 1975 ga vodi 56-letni kapucin msgr. Bernardo Gremoli, naslovni škof Masu-ccaba. Na področju tega vikariata živi 180.000 katoličanov. Oskrbuje jih 26 duhovnikov. Duhovniki živijo na 17 različnih krajih in skrbijo za 52 postojank. (V vikariatu deluje tudi 77 redovnic. Zaposlene so predvsem v šolah in bolnišnicah. Njihovo delo je zelo cenjeno in veliko pomaga k spoštovanju katoliške Cerkve v teh deželah.
Zakramentu sprave dati še večji pomen
Vatikanski tiskovni urad je 28. januarja objavil pripravljalno listino za škofovsko sinodo o spravi in pokori v ooslanstvu Cerkve, škofje z vsega sveta bodo o tem nadvse pomembnem pastoralnem vprašanju razpravljali oktobra letos na sinodi v Rimu.
V listini, ki so jo razposlali vsem škofom po svetu, je poudarjen pomen individualne spovedi. Izražena je tudi želja po pogostejših spokornih bogoslužjih, ki imajo velik vzgojni pomen, vendar nikakor ne morejo 'nadomestiti posamične spovedi. Splošno odvezo je mogoče dati v izjemnih primerh (npr-zelo veliko spovedancev, a malo spovednikov, ter velika časovna stiska in utemeljen razlog za to). Listina je nekakšen delovni osnutek za sinodo.
Za dobro (in slabo) voljo v Sloveniji
A'bsolvent medicine pride k šefu bolnice iskat službo.
„Nič ne bo, dragi mladenič, saj veste, da bolnišnice absolventov medicine ne sprejmejo v službo.“
„Vem, a kako naj potem pridem do prakse ?“
„Poizkusite tam, kjer tudi nosijo bele halje: pri frizerjih in mesarjih.“
So stvari, ki mi niso jasne, pa ee je še tako sončno.
Če me že mečete na cesto, naj bo Vsaj asfaltirana!
Ker se je stalno kopal v znoju, s° mu dali stanovanje brez kopalnice.
Končno so ga zamenjali! Sedaj sedi v drugem fotelju.
„Kaj je v Jugoslaviji trenutno najbolj stabilno?“
. Obljuba o lepši prihodnosti.“
v
Poznam nekoga, ki mu samo človeška podoba kazi pasje življenje.
„Kaj bi storili, če. bi vas nenadoma postavili na mesto predsednika Vase občine ?‘<
„Storil bi tako, kakor so me nau-'dli: najprej bi poskrbel zase.“
človek mora včasih misliti s tujo £lavo, da bi ohranil svojo.
Ko človeka prisilijo, da umolkne, Zažne misliti.
Natanko se ve, kdo pije, dognati je še treba, kdo bo plačal.
Smešno je, če človek brez vesti reče, da ima čisto vest.
Ni važno misliti, ampak prepričati druge, da mislimo.
Čas je, da pokopljemo ideale, saj že zaudarjajo.
Vsak začetek je težak, zlasti začetek konca.
Politiki se trudijo razdeliti svet na tri enake polovice.
Rušiti v imenu napredka je prav tako nesmiselno, kot graditi v imenu zaostalosti.
V razredni družbi nekateri vse življenje ponavljajo isti razred.
Socializem je podoben poševnemu stolpu v Piši: ni stabilen, a kljub temu stoji.
Če temelji popuščajo, se najbolj tresejo vrhovi.
Tovariši, dosegli smo že tako visok življenjski standard, da ga večina proletarcev ne doseže več.
Do zdaj so nas potrošnike varali na vse mogoče načine, zdaj pa nas varajo tudi že na nemogoče načine.



K)E JE K^J
■~"~"Z
%

m
:z?~-' £Zs;-
••“iša


vj-^r
*>/s}'Ssy/u/,/}(•{!ii<'Š\'.\\^ vV s\\\S<N
••>•’*» •%. •v_-.-v^-o->'


LETO 49
OB BOMANJU IN ŽEGNANJU
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
MAJ	1982
Po poklicu romarji — osip — na cilju (J.Re.)	257
Marija — ljubezen v nebesnomodrem plašču
(Milena Merlak) ......................... 2'58
Sopotnica (Janez Remic) .................... 260
Opozorilo iz Mostarja o domnevnih Marijinih prikazovanjih ......................   261
Marija na velikonočno jutro (Ae.) ........... 262
■Prošnja Mariji (Orandmaison) ............... 265
Večerni zvon (Anton Medved) ................. 287
Papeževo potovanje na „črno celino“ (Po
Družini) ................................. 266
Iz kronike sv. očeta ........................ 273
Papež predstojnikom jezuitov ................ 275
Obletnica vatikanskih arhivov ............... 276
Kardinal Slipyj si želi patriarški naslov ..	277
SODOBNA
VPRAŠANJA
SLOVENSKA
CERKEV
SLOVENSKI
JEZIK
ZA MLADINO
V DRUŽINI
ROMAN NOVA KNJIGA
NOVICE
HUMOR
Delo in kapital v okrožnici Laborem excer-
cens (Avgust Horvat) ....................
Vest — notranja postava (nadškof Šuštar)
Vest je močna (Ivan Cankar) ................
Padec, zaznan od vseh potresomerov (Alojz
Rebulai) ................................
Nekaj vtisov o Iranu (s. Cecilija Rode) . . . .
Sedanji trenutek v Cerkvi na Slovenskem
(Naša luč) ..............................
Prevzem krščanstva pri Slovencih (Po In-zkovi Zgodovini. Slovencev) ...............
Vrednost in lepota slovenske besede (Jože
Krivec) ................................ .
Nekaj o nravopisu. Nekateri manj znani izrazi (Simon Rajer) ........................
Molitev (Anton Orehar) .....................
Mladim v premislek — šport (Pavle Rant)
Skrivnost ljubezni (Slovenski medškofijski pastoralni svet) ..........................
Oče Damijan (Wilhelm Hünermann) ...........
Zorka Simčiča mladinski igri (Tine Debeljak) .....................................
Novice iz Slovenije ........................
Med Slovenci v zamejstvu ..................
'Svetovne novice ...........................
Za dobro (in slabo) voljo v Sloveniji ......
287
288
301
289
299
292

298
304
305
306
309
314
316
317 317 319
Malo zu šalo, malo zares
„Ali je bilo v jedilnem vagonu kosilc dobro ?‘‘
„Dobro. Le čakati sem moral nanj 100 kilometrov.“
Zakonca, ki sta bila povabljena k znancem, kmalu po večerji vstaneta: „Tako, sedaj morava pa domov. Pred seboj imava še dolg prepir.“
„Včeraj sem bila v lepotnem salonu.“
„In nisi prišla na vrsto?“
„Jasno,“ trdi Brežnjev na nekem kongresu, „da ne damo Sibirije Kitajcem. Kaj naj zgubimo vse naše izobraženstvo ?‘‘
„Kaj je to: štirje so v sobi, pa le eden dela.“
„Ne vem.‘‘
„Trije uradniki in en ventilator.“
„Ali si poznal mojega pradeda?“
„Ne.“
„Kako je pa potem to, da pripoveduješ ves čas njegove smešnice?“
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar);
urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina.
Registre de la Propiedad Intelectual No. 1.313.507.
Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio
44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora Pilčanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec,
NAROČNINA
Naročnina za leto 1982 je 450.000 pesov.
DENARNA NAKAZILA NA NASLOV:
Antonio Orehar, Rampn Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Zunanja bpremä:; > Frhnci Holosan; notranja: 'Stane Snoj. ,