222. Atevilka.
Ljubljana., soboto 29. septembra.
X. leto, 1877.
liha j& vaak dan, „vsetnii ponedeljke ua dneve po praznicih, ter velja po polti preiouaan za avatro-ogerske dolele za celo leto 1H ^Id., z* pol leta 8 <!_ si 4ei_rt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez posojanja ua dom za colo leto 13 gld.,  ,.a ©atrt leta 3 gld. 30 kr, za en mesne 1  gld. 10 kr.   Za poSiljanje ns toui sa .•• <'..:•. 10 kr. za mesec, 30 kr. za čotrt let«. — Za t nje dežele toliko vec, kolikor poštrena iznaša. — Za gospode ućitolje na ljudskih šolah in zs iljako velja Kniiana cena in »ioer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti projeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od
eetinatopno petit-vrste 6 kr., te se oznanilo eukrat tiska, 5 kr., eo Be dvakrat in 4 kr. če so Dopisi naj «o ttvole frankirati. — Rokopisi so ne vračajo. —- Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiii      3 „gledaliSka stolba".
tri- ali večkrat tiska.
Op /ar ni J t 7 o   na katero naj M blagovolijo pošiljati naroAoJue, reklamacije, oznanila, t. j. administrativno reči, je v „Narodni tiskarni" ▼ Koliuanovej hiii.
Vabilo na naročbo.
S koncem tega meseca poteče naročnina na tretje četrtletje. Prosimo gg. naročnike, da jo o pravem času ponove.
„Mlov. Ilurocl" velja: Za ljubljanske naročnike brez pošiljanja na dom:
Za četrt leta     ....     3 gld. 34» kr. Za en mesec     ....     I    „    IO „ Za pošiljanje na dom se računa 10 kraje, na mesec, 30 kr. za četrt leta. S pošiljanjem po pošti velja: Za četrt leta     ... «* gld.  — kr.
Za en mesec..... 1   „   40 „
Za gospode i_«*i (4*_ j<» na ljudskih šolah in za (Ujtih«* velja ziii-ž&ainii cena in sicer:
Za Ljubljano za četrt leta S gld. 50 kr. Po pošti sprejeman   „    „   3   „  — „ j4<l9nit*i*li<iv*j*t „Stav. ilVcfor/n**.
Telegrami.
Cetinje 27. septembra. Črnogorci so vzeli tvrdnjavo Goransko, dobili tri turške kanone, 500 pušk in mnogo živeža ter municije, ter ujeli 300 nizamov. Crnogorci so tudi vzeli fort Crkvico in so zasek' vso zemljo do Foče.
S v iš tov o 25. septembra. („Pr.") Kuski car bude, tako se misli, tukaj prezimil. Kuski pomorski oficirji poskušajo za zimo narediti most z drotouiini vrvmi. *
lleigrad 28. sept. Sedem kombiniranih bataljonov iz okrajev Uudnik in Čačak je od-marširalo na Javor, kjer je tudi Užička bri gada uže prišla. — Načelnik srbske sanitete, ki je bil šel v Prago dobivat zdravnikov za srbsko vojsko, vrnil se je v Belgrad.
•_____________
Gospoda Thonipsona izgubljeni sin.
(Povest 15 io t II a rt o v a.   Poslovenil P.) (Daljo.)
Privcdši izgubljenega sina v očetovsko hišo storil je, vse kar so verske dolžnosti od njega zahtevale, ali — delu kakor da je še manjkalo pravega blagoslova. O svojem nemiru eital je zopet priliko o izgubljenem sinu, katero jo uže bil pred leti za vodilo pri svojem počenjanju vzel, — in našel je, da je pozabil praznovati slovesnost sprave. Taka slovesnost zdela se mu je kakor zakrament, in zelo pripravna njega sinu približati; in tako je sklenil še le leto dnij po Karlovi vrnitvi njemu na čast slovesnost napraviti.
„Vso povabi, Kari," mu suhoparno reče. „V_e tiste, ki vedo, da sem to iz brezen kri-
Vojska.
Z rusko-turškega bojišča ilenes no-mnmo nič telegramov. Dežje menda tudi kriv, da nij bilo t*» dni gibanj.
Črnogorci pa lepo napreduiejo ia zemljo osvajajo in so uže v staro Srbijo posegli, do Foče! Srbi jim bodo mogli od Višograda sem roko podati in sjedinjeni bode) bili, Če Bog da, novo bitko na Kosovem.
Iz Pelgrada 8e piše iz zanesljivega vira: Kdor ve zakaj je Srbija vojuvala lani, ta ne bode in ne more dvomiti, ali bode Srbija udeležila se boja zoper Turke ali ne. Srbija pojde v boj brez ozira na vspehe ali nevspehe ruskega orožja. Ideja jo še tista, ki jo je lani v boj vodila. Tudi bi Milan padel, ko ne bi šel v boj za srbsko idejo. Kakor brž bode armada reorganizirana, bode poknilo.
Iz Peterburga se piše dunajskej urad-nej „Wieu. Abpst.": Čuje se, da so pričakovati velike izpreinembe v vrhovnem povelj-ništvu vojske, dovori se, da bode poklican general Kotzebue, star izkušen general, ki je vse turške vojske sobojeval, v glavni stan. V tem je vse edino, da se mora. z vojsko do cilja priti. Za to se vse priprave za prezimsko vojevanje delajo. Mladi voji»ki rezerve se pridno vadijo, tako, da v kratkem zopet 100 tisoč mož k vojski otide.
Rum unski minister snuje nov vojni kor 20.000 mož. — Oni runmuski vojaki, ki so pred Plevuo, drže so prav hrabro. Zdaj kopljejo rove in skrivalno grabne, v katerih so se uže ua 250 korakev Turkom približali in hote potem veliko reduto zopet šturmati.
O zadnjih bojih Črnogorcev pri samostanu Morababa se „Times" 20. sept. to-le poroča: „Morački bataljon se je vrnil domov, zapodivši   vojsko  llafi_ paše popolnem preko
vičnosti in iz družbe nemarnih žensk otel . . . Vse povabi, da bodo z nami jedli, pili in se veselili."
Morda je imel stari mož še drug uzrok, le da si ga sam nij hotel prav povedati Lepa hiša, katero si je bil na peščenem grbi postavil, se mu je včasi tuko prazna in samotna zdela, in tedaj pa tedaj zasačil je samega sebe, kako je iz resnobnega obraza Karlovega si sestavljal lice udadeg.i dečka, katerega se je le še nejasno iz preteklih časov Bpominjal, ki mu pa je poslednji čas mnogo na misel pii-hajal — menil je, da je to znamenje starostne slabosti . . . Ko je nekega dne v svojo sobo stopil, našel je tam otroka enega svojih po slov, ki je bd slučajno tja zašel in rad bi ^a bil v svoje naročje vzel, da maliček nij pred njegovim si\obrauatiiu obrazam izbežal. Zato se mu je jako pametna namera zdela, neko liko  mladih   ljudij k sebi  v  hišo povabiti
Tare, katera so gotovo več vrnila ne bode v deželo. Nazaj prišli vojaki so pripovedovali o zadnjem boji pri Kovči pod Dormitorom in blizu Secere. — Turška vojska so je utvrdila v dobrih pozicijah, a Črnogorci in Pivljanci pod poveljem Pejoviča in Sočico so jih oblegali. Turško rezervo, ki je prišla obležencem na pomoč, so prehiteli Črnogorci in po boji, ki je trajal nad šest ur, vrgli so Črnogorci Turke preko Tare. 200 do 30O je ostalo mrtvih, a G so jih ujeli. — Turška vojska, ki se je po noči držala v okopih, ušla je z jutra za rano ob gostej megli ter jo krenila za rezervo preko reke, katero je potem prekoračila pri Alugi, na čemer je nobeden, nij motil Črnogorci so izgubili 14 mrtvih in preko 'M ranjenih, ki so pa največ brez zdravniške pomoči tukaj, kajti najbližja bolnica je v Nikšiču. Turki so požgali vse vasi in vse seno in žito od Signavine do Durmitora in Hukovie, a v boji uijso nič opravili, da si so izgubili 1000 do 1200 mož, ali po prilici desetino svoje vojske, katera nij mogla prese-zati 10 OuO mož. Vsi mrtveci IG. septembra so bili iz regularne vojske.
iu potem iz krdela SanfiTnciskanskih devic izbrati si sinaho. Iu potem otrok — deček, katerega bi mogel izrejati in - ljubiti kakor — kakor Kaila nij mogel.
*
Mi vsi Bmo bili pri družbi. Tudi Smithovi in Jonesovi in Brovvhbvi in Robinsonovi so bili prišli — vsi s trdnim sklepom razveseljevati se in s tisto animalsko dobro voljo ki se spoštovanju do gospodarja ne da brzdati in ki ima za večino izinej nas nekaj tako čarovi-tega. Menda bi bila zabava nekoliko izdivjala, pa Bpominjaje se svojega stanu, so so deležniki zadrževali.
Gospod Bracy Tibbits, rojen komik, ki je vedel cenit* humor, kjer koli ga je na'šel, vedel s je, Bpodbujan po žareclh očeh gospodične Jonesove tako čudno, da je bil gospod Kari Thompson resnično v skrbeh ter k njemu stopil in mirno smehljaje se mu rekel:
Hitrostrel in rusko dozdanje vojevanje.
Pravijo, in po pravici, da zdanji boji v IVdgariji so najbolj krvavi v tem stoletji. Ali to je naravno. Gorje je to, da so Slavjani osvobojujejo šele zdaj, v dobi hitrost rela in ogromno pomnoženih armad. Ko bi se bilo to najimenitnejše delo tega stoletja še pred kratkim, pred avstrijsko-prusko vojuo vršilo, bilo bi brezprimerno manj krvi, brezprimerno manj mladih življenj stalo V To zakašnjenje je zelo tragično, dade pomisliti, obžalovati, — vendar pa ima ravno ta doba poroštvo
v sebi, da se bode dognalo OBVobojenje Slo-vanstva gotovo in za stalno.
Hitrostrel je vse vojevanje prekucnil. V hitrostrelu in v taktiki, iz njega izvirajo-čej so Turki, posebno oni turški oddelki, ki so z Jugoslovani pred imeli opraviti, uže dobro izurjeni. Hitrostrel je uzročil velik prevrat v načinu vsega vojskovanja. Hitrostrel poudarja namreč naravno vodilo, po mogočosti se kriti z vsako stvarco kot sč ščitom. Treba je ščite iz prsti napravljati za bataljone v mnogovrstnih slučajih, tudi v ofenzivi. Vzetje trdnjav in hudo zaščitenih pozicij je zdaj veliko težje nego prej, in mnogokrat prenevarno ali celo nemogoče. Zdaj je teško delati naskok na trdnjavo, katero bi bili pred uvedbo hitrostrela pred smrtjo neprestrašljivi vojaki brez prevelikih izgub dobili v pest, a zdaj je ne dobodo z velikanskimi izgubami.
Marsikdo je v zadnjej francosko nemškej vojski zapazil, da se Prusi ogibljejo šturmanja. Tega si stari vojaki nijso vedeli prav razložiti. Nemški časopisec, kateremu se je ravno taka godila, vprašal je za to pri prilki general-štabca pruskega, zakaj da ne vzamejo Prusi te in te manjše trdnjavice s šturmom. Gene-ralštabec pruski je dotično ti dojavo dobro poznal, zn.no mu je bilo število branečih Francozov v trdnjavi, in znane pozicije hitrostrelcev in kanonirjev. Računil je na tej podlagi in preračunil, koliko mož bi izgubili Prusi v naskoku na šance in koliko bi znašale vse druge vrjetne izgube, ter je tako matematično dokazal, da se s tolikimi oblegovalnimi tisoči trdnjava dan denes samo obkoliti, nikdar pa vzeti ne da, in da bi še celo za vojsko z mnogimi tisoči pomnoženo prenevaren bil Št urin na trdnjavo, in to le zavoljo hitro-srela. Kajti odbit naskok, kjer pade toliko tisoč mož, ima popolnem značaj in nasledke velikega pob i tja. Še celo panika, (brezumen strah in groza) utegne po odbitem Štnrmu nastati. Izguba, posebno tudi mora lična, je strahovita. Vspeh šturmanja je le takrat mogoč, če se da sovražnik iznenaditi ali prestrašiti in ako nenavadno slabo strelja, Česar se pa nij nadejati. So pa še druga sredstva za vzetje trdnjav in zelo utrjenih pozicij . . .
Tako je dejal pruski generalštabec, in Časopisni poročevalec izreka potem svojo nado, da se Prusom nij bati popisane katastrofe, ki bi izvirala iz preziranja hitrostrela pri naskokovanji trdnih mest, pač  pa bi se
utegnila pripetiti takšna nesreča v kakej pri-hodnjej vojski, postavim ruskemu medvedu. Tako je pristavil Rusom sovražni časopisec.   Tega se še dobro spominjam.
Možje strokvnjaki v Peterburgu so občudovali čine Prusov v zadnjej francosko-nem-Skej vojski. Ali bo pa razumeli temeljito vsa dejanja in nehanja nemškega vojskovodstva brez preziranja važnih toček? Jaz menim, da ne. Samo občudovanje nij zadosti.
Prusi v zadnjej vojski res nijso šturmali preveč, in tudi pred dobro utrjenimi pozicijami so imeli, to se ve da, razumni rešpekt pred sovražnikom. Tako je pruski oddelek, ki je napadel Garibaldijevo utrjeno pozicijo, umaknil se, toda še le po neprimerno velikej izgubi. Ko so Prusi z zdatno presilo se po vrnili in najbrž hoteli obkoliti in potem ujeti Garibaldovce, jih nič več nijso našli v trdnem gnjezdu. ker so jim previdni ptiči uže proti jugu odfrfetali.
Zdaj zavoljo hitrostrela Be da lažje opravičiti pokončevanje predmetov, kateri leže pred nosom sovražnikovim in katerih vzetje bi, ako bi jih zasedel sovražnik, preveliko truda in žrtev stalo. Tako so Prusi pri obleganji Strassburga odstranili od Francozov ne zasedeno bližnjo vas in posekali drevje tam zraven, torej odstranili mogoče zakritje sovražnikovo, kajti potrebna pridobitev od Francozov zasedene vasi pri hitrostrelu v zakritji stoječih bi bilo Prusom stalo silno veliko človeških življenj.
Tako so pruski poveljniki pri vseh svojih velikanskih izgubah vendar le umno in, kolikor se je le dalo, var fino postopali s krvjo svojih sodržavljanov. Z umom, razbi-strenim z znanostjo in prakso, ter pogumom pribojujejo se najprej in z najmanjšimi žrtvami zahtevani predmeti.
Tudi to je bilo prav ugodno za razvoj pruske moči in za napredek njihovega vojskovodstva, da so bojevali najprej z malo Dan sko, potem še le z večjo Avstrijo, oni jakši oboroženi in v zvezi z Lahi, — kar je I previdni Bismark bil preskrbel, — in da so na zadnje še le s Francozi imeli opraviti. Tako so postali njih vojskovodji izkušeni; tako je njih iz posebno odličnih strokovnjakov z največjo skrbjo sestavljeni generalštab kos bil svojej zadnjej nalogi.
Vse premalo so naši bratje li u si do-zdaj jemali hitrostrel v po š te v pri svojih operacijah.   Ne čudimo se preveč dosedanjim
v6pehom Osman-paše, ki je izurjen v bojih z vstaši na Kreti in potem lani a Srbi, akoravno se mora pogum Turkov in njih spretnost v stavljenji začasnih utrdeb, katere jim defenziva sama na sebi priporoča, priznati, — in naprej smo uže vedeli, da se bode hudo zakopal pri Plevni in dobro branil, kajti, kar je uže proti Srbom lansko leto prakticira!, tako, da so se morali junaki srbski vedno le umikati izpred njegovih utrdeb, to bode „in su-perlativo" storil proti Rusom. Tako smo si mislili, — in taka je tudi bila.
Umikanja nazaj ne množijo poguma vojakom. Rogu hvala, če kljubu temu vojaki ostanejo pri svojej prvotnej srčnosti. Pač pa raste korajža sovražnikova. Nauk iz tega se lehko posname.
Tudi nijsmo mislili, da bodo Rusi v okra-jinah, katere še niiso za vselej vzete Turkom, preveč občevali z Bolgari. Kajti to so mogli vedeti, da bi mogli, ako bi po vojskinih na-ključbah odrinili od taistega kraja, vzeti soboj vse krščansko prebivalstvo, in še potem bi se Turek, vrnivši se, lehko znosil nad nepremičnim imetkom Bulgarov s požiganiem in razde-vanjem. Represalij posluževati se proti a zija tsk emu vragu nij vselej mogoče, zakaj, če on ruske ranjence muči in mori. Rusi ne morejo ravnati proti ranjencu Turku isto tako, ampak inače. Najboljše povračilo bi bilo za take grozne čine, to se ve — vzetje Carigrada. Prijazna beseda kozakova more zdaj moža Buleara, kadar zopet zavzamejo Turki okraj, pogubiti. In neznano neprijetno je čuvstvo in mučeča je zavest, da ne moremo priskočiti in oteti ljubih prijateljev pred ljutim vragom, ter odgnati od niih od vraga sklicane groze in strahote, kar je lansko leto obilno skusil Černjajev.
Ne more se žalibog ponašati do zdaj rusko vojskovodstvo, ki je brez dvombe si v j svesti neizmerne odgovornosti do carja in n a-iroda, niti s posebno bistroumnostjo, niti z I bogatstvom plodovitih idej, niti z vspehom i sploh, izvzemši pač prehod črez Dunav, ki : so jo res prav in na pravem mestu vršil. —-i V e n d a r tudi pomote dosedanjega (vojskovanja razodevajo neko v i -i t e š k o mišljenje in domoljubje, k a -itero ne pozna nobenih ovir.
Nežlahtni militarizem pa. kateri ljubi le ; šablono in vnanjost brez duha, in je prelen, Ida bi se ubijal z mislimi, mora se zgubiti v
„Meni se vidi, da nijste prav zdravi gospod Tibbits; dovolite mi, da vas k vozu spremim. — Ne upiraj se, pes, ali te vrženi skczi okno. — Tu sem, ako smem prositi; pa je res strašno soparno v sobani."
Menda pač nij treba omeniti, da so gosti le en del njegovih besed slišali, ostalega pa nij nikomur povedal gospod Tibbits, ki je pozneje zelo obžaloval, da zarad nepričakovane slabosti nij bil navzoč pri zanimivem dogodku, katerega je najveselejša izmej Jonesovih gospodični imenovala „biser slovesnosti" iu. ga hočem precej povedati.
Bili smo pri večerji. Bilo je razumljivo, da je gospod Thompson marsikatero nespodobnost mlajfiini gostom spregledal, zamišljen v priprave k temu, kar je imelo še priti. Ko je bilo z mize pospravljeno, je vstal in mogočno potrkal na mizo. liihitanje, ki se je mej mlajšimi Jonesovimi gospodičinami začelo, jo bilo na enej strani mize nalezljivo.
Kari Thompson, ki je na spodnjem konci 1 za mizo sedel, jo z nežno skrbnostjo pogledal očeta.
„Psalm hoče peti." — -Moliti hoče." j — -Silentium za govornika" — je bilo sli-! sati od vseh strani.
„Denes je leto, predragi bratje in sestre V gospodu," začel je gospod Thompson polčasi, pa s krepkim glasom, „denes je leto, da so je moj sin v očetovsko hišo vrnil, potem ko je bil poželel, lakoto si ntolažiti s tropinami, ki so za svinje, in zapravil svojo dedšino v lovar.-iji nesramnih žensk." (Ilihi-tanje naenkrat poneha.) »Poglejte ga zdaj. Kari Thompson, vstani." (Kari Thompson ; vstane.) „Denes je ravno leto dnij — pa po glejte si ga zdaj."
Res, bil je zal zgubljeni sin, kakor je tu •pred njimi stal v elegantnoj obleki;  iu vrhu tega skesan izgubljeni sin — kdor bi ga bil I sodil po tem, kakor je žalostno in pokorno
I gledal očetu v trde , mrzle oči. — Najmlajša Smithovih gospodičin, do dna svojega nespametnega srčica ginena, se je nehote nekoliko k njemu primaknila.
„Petnajst let je zdaj,  kar je kot potepuh in postopač mojo hišo zapustil," je na-j daljeval Thompson.   „Jaz sem sam tedaj bil j grešen  človek,   krščanski  moji  prijatelji, — ! jezav,  maščevalen  človek — („Amenu, reče najstarejša Smithova gospodičina) — pa bodi ; Bogu hvala, jezo  sem premagal.   Pet let je zdaj tega, kar sem deležen miru,  ki ga svet ne razumejo? Ali imate uže vi, prijatelji moji, ta mir V
„Ne, ne!" zavpijejo  dame v en glas in ko je pomorski  kadet Coxe s korvete „We-Ithersfield" pristavil: „Prosim, kako se dobiva?" je nadaljeval gospod Thompson:
„Trka j te in odprlo se vam bode. Ko ] sem velikost svojih zmot in neprecenljivost j milosti izpoznal, hotel sem to dobroto deliti s
zelo resaobaej situaciji iu v narodnoj vojni, kakor je zdaj.
Velikanski kor se v velikej domovini vede domoljubno, dostojno in bogaboječe! Vredna so njegova javljenja, da se pozorno čujejo, in njegove težnje, da se skrbno preudarijo in povslišajo! In kogar zavoljo dosedanjih nezgod pri srcu boli, ta je na visočini situacije, navdan od idealnega domoljubja. Domoljubje pa more seči umno in krepostno v akcijo in pripomoči k zaželenemu cilju. —
Na visokem morji smo in nij še videti suhe zemlje. Vedeti se Še oe more, kako dolgo bo trajala ta sveta vojska, — le to je gotovo, da tako dolgo, da se nje vzvišeni cilj in konec popolnem doseže. Tako si zdaj pravijo Rus in tako so si rekli tudi pred leti v sredi naj ljute j Se vojske energični državljani severa, z j e d i n j e n i h držav v Ameriki. In dosegli so Amerikanci, ruski prijatelji, svoj cilj krSČansko-človeko-lj ubni, v načelu enak s ciljem Rusov, — in dosegli ga bodo tudi bratje Rusi, v dosego taistega pomozi Bog! T.—n.
Politični razgled.
notranje tfeiiele.
V Ljubljani 28 septembra.
V of/erkem parlamentu je tudi včeraj odgovarjal Tisza interpelacijam o orijentalne] stvari. Rekel je: Vnanja politika varuje interese monarhije, ki je nevtralna. Pri z a-Četku vojske je Rusija obljubila, Srbije ne za bojišče delati, Turčija je isto obljubo storila. Če se Srbija udeleži vojske, ne bode se Turčiji branilo. Avstro-Ogerska bode potem tako ravnala, kakor njeni interesi zahtevajo. — Da vojska nij evropsko občna postala je nekoliko tudi trocarskej zvezi pripisati. Iz tega, da je ena vlada proti misli dveh druzih v vojsko šla, nij se avstro-oger-ska vlada nasproti orijentalnomu vprašanju za nič zavezala. Dosedanja vladna politika kaže, da se razkosanje Turčije nij nikoli nameravalo . . .
Vitanje «S rsa?f.
„fittski Mir" ne veruje, da bi se bila Bismark in Andrassv v Solnogradu kaj poseb nega zarad oiijenta mogla dogovarjati. „Voditelja obeh držav morata tako, kakor drugi smrtni ljudje, čakati vspeha ruskega orožja, — to je ultima ratio Rusije in vsega Blavjanskega sveta", pravi ,,R. M."
Mtrilinskit ofieijozna „Prov. Corr." piše, da se je v dogovoru Bismarka z Andrassv-jem v Solnogradu pokazala popolna edinost v najvažniših zdanjih političnih vprašanjih.
JVemiki listi v Prusiji se iz Magjarov prav grobo norca delajo, ker se je mej njimi turška ljubezen razširila tako hitro kakor živinska kuga.   Drugi nemški listi konstati-
Binom. Neutrudljiv sem ga iskal po suhem in po morji. Nijsem Čakal, da bi on k meni pričel — lehko bi bil to storil, pa vendar pravičen mož ostal po knjigi vseh knjig, ampak iskal sem ga na njegovem smetišči in sredi.."
Ostalega dela tega stavka nij bilo moči razumeti vsled šumenja svinatih oblek vsta-jajočih dam.
„Dela,  krščanski  moji  prijatelji, dela!
— Moje geslo je:   Po delih jih boste spoz-
ntdil...... In moje delo...... tu vam
Btoji !"
Bogu dopadljivo delo, na katero je v tem posebnem slučaji meril, je bilo obledelo, kakor zid in strmelo v odprta vrata k verandi, kjer je bila mej zijajočo družino ravno nekaka zmešnjava nastala. Ko je bil šum najhujši, se je nek človek v oguljeni obleki, ki je bil očividno pyan, iz rok iztrgal tem, ki
rajo, da Mapjari nijso  monarhiji zvesti niti dinastiji.  Drugi zopet trde, da je vse te demonstracije Andrassv naročil, da bt v Salc burgu na Bismarka pritiskal!
Srh*ki ministerski predsednik Stevča je te dni iz kopeli v Belgrad prišel in prevzel 70ptt svoje mesto.
Če bi Tn»'ki zmagali, pravijo angleški ..Times," naredila bi se nova nevarnost za Evropo. Oni bi tujih oblasti j nič več ne poslušali (niti Angležev ne), izpoznanje njih vojne moči bi jih kljubovalne naredilo.
#'V/itn-tt.t *. t socijalisti so tudi izdali svoj volilni oklic, v katerem stavijo program : pomiloščenje komunardov, odprava kultus-bud-geta. izpodenje jezuitov, podučevanje samo s posvetnimi učitelji, precejšnje oboroženje naroda, odpravljenje stoječe vojske, volitev vseh uradnikov, namesto vseh davkov samo jeden davek po premoŽenji rastoč, odprava senata in predsedništva, vzpostavljenje jedne same zbornice na dve leti.
Dopini.
Iz f»rii«l<*il 20. septembra. [Izvirni dopis.] Čeravno imajo naši dijaki po vseučiliščih razna potrebna in koristna — pa tudi nepotrebna — društva, vendar slišimo mej letom le redko kaj o njih delovanji, napredku. O dunajskih društvih jedino poizvemo brž po pojedinih veselicah itd., kako so se obnesla, v kak namen napravljajo zabave in veselice. Od graških društev Se kaj tacega malokedaj v roke dobimo, ker ne govorimo o splošnem poročilu koncem leta, katerega iščemo zastonj povsodi.
Nehote vpraša se človek v tem slučaj i, kaj da daje temu povod, ali so graška dija ška društva tako skromna, ka ne dojde več poročil o njihovem delovanji mej svet, ali počivajo. Zanimalo me je izvedeti iz ust dijakov, kako da reči stoje. Ti so mi poročali, ka imajo slovenski dijaki v Gradci društvo „Triglav", Hrvati „Hrvatsko", Srbi „Sr-badijo". Vrh tega obstoji „slovansko pevsko društvo na višjih šolah v Gradci", katero bi imelo biti po firmi vseslovansko, obsega joče vsa slovanska plemena. Troje društev vzdržujejo tri plemena jednega in istega naroda jugoslovanskega, na tri dele cepe se male in slabe moči.
Toda, naj bode, morda pridejo dijaki s časoma do boljšega izpoznanja. Kaj pa je z jedinim vzajemnim društvom? Kako stoji in se podpira? Pri tem vprašanji so dijaki ski-mavali, mene ka društvo nosi krivo ime; moralo bi se imenovati slovensko pevsko društvo, ker se izmej Hrvatov in Srbov le malokdo, ali celo nihče ne briga za to društvo.
so ga hoteli zadržati, in je pri majal v dvorano. Prestop iz zunanjo megle in tmine v razsvetljeno in zagreto sobo ga je, kakor je bilo videti, omamil.
Snel jo zmečkani klobuk z glave in se ž njim nekolikokrat plaznil po očeh, zastonj skušaje, obdržati Be za naslonjač. Kar se njegove nemirne oči primejo bledega lica Karla Tbompsona. Slab svit otroškega veselja se mu pokaže na obrazu in škripavo zasmejavši se, plane naprej, se prime za mizo, prevrže vse čaše in izgubljenemu sinu pade v naročje.
„Karelček, vražji, stari potepuh ti, kako ti je-e kaj?"
„Molči, molči!" reče Kari Thompson, skušaje se hitro nepričakovanemu gostu izviti iz objema.
(Konec prili.)
Eni se izgovarjajo baje, da neraajo glasu, drugi, ka njim manjka novcev.
Kje je tukaj ponos? Sramovati bi se moralo stopetdeset do dvesto dijakov jednegs naroda, da nočejo jednega jedinega vzajemnega društva vzdrževati, ka prezirajo imenit-nost tacega društva v velikem nemškem mestu, ka štedijo tam, kjer bi morali umetnost podpirati z vsemi pripomočki, ka besedujejo in govoričijo pri vsakej priložnosti o slovanske j solidarnosti in so zraven toliki separatisti !
Ali je morebiti pošteneje in plemeniteje podpirati društva z nam sovražnimi tendencami, iskati mej tujci zabave? Svoji k svojim, prjivi pregovor. Južni Slovani v Gradci pa naj gledajo na to, ka bomo slišali odzdaj mnogo lepega in veselega o delovanji in pro-spehu njih jedinega vzajemnega društva, naj popravijo zamujeno. Dunajski slovanski dijaki naj njim bodo v izgled in posnemo!
'J, Diiiltifti 25. septembra. [Izvirni dopis.] Praška „Tolitika" je nedavno prinesla članek, ki z živimi barvami opisuje, kako ofi-cijalna Rusija ravna 8 korifejami Slovan-stva. kot je to general G. Černjajev. Srce mora boleti vsacega za Slovanstvo vnetega rodoljuba, ako vidi, da se v Rusiji celo sedaj, ko je i uske države čast na vagi, proganjajo možie, kot je to Černjajev. — Ruski car je v Moskvi lanskega leta kritiziral srbsko vojevanje, na katerega Čelu je bil Černjajev, ker so ga diplomatje krivo podučili, da, ako se Rlis le v Turčiji pokaže, bode Turek uže bežal. Tudi mi smo mislili, da ie srbska bila kriva mnozih napak, da so Turki v Srbijo prodrli. Kaj se je vse radi t^ja navalivalo na Črnjajeva? Mi slovanski rodovi imeli smo ipak prepričanje, da za Slovanstvo nema nikdo večjih zaslug, kot je to Černjajev. Proti volji ruske vlade, ki mu niti odpusta nij hotela dati, šel je v Srbijo ter se postavil milicam na čelo. Jaz posebno poudarjam — milicam. Nevežbana srbska vojska, ki je imela veliko večjo moč Turkov proti sebi, držala se je — to stoprv sedaj prav izpozna-vamo — zelo hrabro. V primeru sedanjej ru-skej vojski je Srbija pokazala se močno, ako-ravno nevežbano v svojej vojski. In zakaj Rusija nij engažirala več Černjajeva za bolgarsko vojno? Le zaradi tega, ker je Černjajev skoz in skoz Slovan, ker je Černjajev mož samostojnega podvzetja, sploh, ker se je Rusiji (ofic'jalni) Černjajev dozdeval preveč samo-stalen in pogumen napram drugim ruskim geni ralom.
Mnogo se je uže trdilo, da je jedini Černjajev zakrivil, da so je Rusija podala v vojsko s Turčijo; se ve da slednji čas dolže Ignatjeva, da je carja silil v vojno ter s tem zakiivil ruske bede. Ako imata ta dva moža zaslugo ruske inicijative, potem sta neizmerno mnogo storila za Slovanstvo in posebno še za Rusijo. Pobede ruskih armad bodo Rusiji v izgled, kako v prihodnje ne sme več delati, ako si hoče pridržati prvenstvo mej Slovani. „V slabem položaji sicer, a ne bodimo za b o d o č n o s t p r e-več pesimisti4u — tako izjavil je rusk časnik, ki ima največ čitalcev mej slav. listi. Ker Rusija uvideva napake, bode jih popravila in jih uže popravlja. Uže so se pojavili vojaški talenti. .ledino bi bilo želeti, da ne ravna Rusija po starem svojem kopitu napram užo zaslužnim, dovolj izkušenim možem. Černjajev je baje moral popustiti kavkaško vojsko,
ker je bil drugim malo talentiranim generalom visocega pokolenja podredjem Rusija bode morala početi iz korenine iztrebljevati take svoje napake. Ljudstvo rusko, ruska inteligencija uže javno kliče na preobrat — in baš v tem trenotku popusti Černjajev vojsko in poda se v kopel! — Tu je toliko kontrastov, toliko goste temote, toliko nerazumljivega in nerazjasnenega, da je človek primoran samo na slepo vero in upanje za slavjunsko Rusijo. — Ko je lanskega leta pisec teh vrstic imel čast, predstaviti se kot odposlauik dunajskega slavjanskega društva, razvijal je slavni general slavjansko bodočnost. Kar je on takrat lanskega decembra govoril, vse se je izpolnilo do pičice. In navdušenost za slavjansko reč, kdo bi jo bil opisal na slavjanskem generalu ? Černjajev ima slavno prošlost za soboj, vrlih zaslug za Slavjanstvo, daj Bože, da se povrne zopet na pozorišče slavjanskega dviganja, ter da dvorni ruski krogi kmalu Ufidijo, kako si škodujejo z izrinenjem toliko slavnega moža. Radovan Peruvanov.
Domače stvari.
— (Idrijsko živo srebro) je v ceni zopet nekoliko padlo. Do zdaj je bilo 22 funtov šterlingov, a zdaj je 21.3 funt. št. (241) gld. 36 kr. avstr. v.) pr. 100 kilo na Dunaji, v Trstu, Pragi, Idriji. Največ se ga proda iz Trsta, potem iz Dunaja na Bavarsko.
*— (V Krškem) se bode 15. oktobra nova šola odpirala. Gosp. Hočevar je ministra Stremajerja tja povabil in je ta baje obljubil priti.
— (Pomota) je novica, prinesena v našem predzadnjem listu o smrti g. Gogale. On je hudo bolan, a še živ.
— (Hrvatski poslanci in črno gorski knez.) Hrvatski zastopniki, 43, na saboru so pred svojim razhodom poslali sledeči telegram: „Svjetlomu knezu Crnegore na Cetinje. Zastupnici naroda na saboru hrvatskomu, čestitaju vitežkomu knjazu crnogorskomu i junačkoj Njegovoj vojaci na sjajnih pobiedah, stečenih u krvavih borbah proti neprijatelju kršćanstva i prosvjete ljudske." Pred-včeranjem je iz Ostroga v Zagreb prišel odgovor: „Najsrdačnije zahvaljujem gospodi zastupnicima naroda na hrvatskom saboru, koji su mi svojom bratskom čestitkom uveličali današnju radost i sreću. Bog, koji je meni i mojoj vojsci darovao ove pobjede i uspjehe, dat će, da se ostvare naše težnje. KnjazNikola."
— (Iz Celja) 8e piše, da je povodenj skoro popolnem uničila lepi mestni park. Kraj, kjer so se kopelski gostje in domači še pred kratkim zabavali, podoben je zdaj peščenej jami, nasadi so ali potrgani ali pa so polegli. Torej denar, trud, čas, vse je voda vzela.
— (t dr. K o cm u t a,) advokata v Mariboru so 20. t. m. zjutraj mrtvega v postelji našli.
— (Saniouinor zaradi nesrečne ljubezni.) Piše se nam: V Babiucih pri Ljutomeru se je 2G. t. m. obesilo 22 letuo dekle kmeta S. Uzrok temu je bilu večletna ljubezen njena z mladeničem, kateri nij bil njenemu očetu nikakor po volji. Zato sklene, preseliti se v večnost. Popred pa spiše obzirno slovo staršem in — ljubčeku, katerega prosi, naj zanjo moli. V pismu ljudem svetuje, naj se „nijeden tako ne zaljubi, kakor se je ona". — Ko je bila sama doma, obesi fle na tram, kjer jo je prestrašeni oče uže
mrtvo našel. — Redka pa žalostna prikazen za kmetsko ljudstvo.
— (Zlato poroko) sta obhajala Jakob in Marija Topolnik v Kozlavcih pri sv. Juriju na Stavnici na Štajerskem; obdajali so ju 3 sinovi, 3 hčere, 2 zeta, 2 snehi in 7 vnu-čičev.
— (Prežarji) so v Laučji vasi sredi noči napali g. Korenove gostovanjščake, pet hudij ranili in še nevesto z nožem po čelu vrezali, mnogo jedil in pijače uropali. Sodnija je najnesramnejše pobahne uže zaprla!
— (Koliko tabaka pokadimo.) V prvej polovici tega leta smo v Cislejtauiji pokadili za 27 milijonov 426.746 gold. tabaka. Na Kranjskem je bilo več pokadenega, nego lani za 12.285 gold., na Štajerskem za 1O.0G6 gold. več, na Koroškem pa za 29.191 gold. menj kot lani ob istem času, isto tako v Primorji za 22.801 gold. menj.
Kazne vesti.
* (500 Napoleondorov,) katere je nek dunajsk trgovec poslal po pošti v maj-henem zaboju v Trst, je bilo 19. t. m. mej potom po železnici ukradenih. Vrednost je bila naznanjena z 4800 gld. a. v.
* (D v o b o j.) V Pešti je velik pozor vzbudil dvoboj 26. septembra, v katerem boji je bil advokat A vrel Perczel, sin ogerskega pravosodnega ministra, ustreljen. Drugi duelaut je bil od kraja neznan, predvčerajšnjem se je zvedelo, da je Perczla ustrelil profesor VVaguer, ker je Avrel Perczel z njegovo ženo nedovoljene opravke imel. \Vag-ner je ravno na odpotovauje pripravljal se, ko ga je policijski komisar prijel.
* (Visoki dolžniki.) Princ Peter Bo-naparte je Brusel iu Belgijo zapustil, a po zabil prej dolgove plačati. Prodali so njegovo pohištvo.
* (Kleopatrino iglo), znani obelisk, kateri je egiptski podkralj daroval Angležem, so v posebnoj zanj napravJjenej železuej ladij i, katero vleče paruik „OJga", peljali iz Aieksandrije 21. t. m. v Anglijo.
PomIuuo.
Podpisani odbor izreka zahvalo vsem p. n. obiskalcem čitalnične veselice, ki se je obhajala 23 sept. v korist pogorelcem v Kompo-ijab. • Posebno pa se zahvaljuje sodelovalcem pri besedi, v prvej vrsti čast. gospicam: M. Cetelj, 11. Fabiaui, Jos. in Ivanki Human, ter g. Soretičevej, ki je sprtmljevala petje na glasoviru, in si dovoljuje prositi tudi zanaprej za njihovo prijazno udeležitev.
Skoija Loka, 20. sept. 1877.
Odbor nar. čitalnice v Skoiji Loki.
Tujci.
27. acptoiubra:
Evropu i Chicoa iz Brežic. — dr. Eofinger iz Gluihenbeiga.
fn .Slonu: Brantacbe is Dunaja. — Bustor-čtč iz Boke. — Fiiedouhein iz .Dunaja. — grof L.chtonboig iz Dolenjskega. —  Dexer iz Maribora.
— MoliUatv iz lista. — Jolencc iz Kropu. — BObort iz Dunaja. — Obluk u Beljaka.
Fn .Vluli«i : Boigste.u iz Dunaja. — Finck iz (Jradca. — KuOl)an0i6 iz Kočevja. Oplati k iz Dunaja. — dr. 1'opeljak iz Jgtave. — Zelen iz Irata.
— Urbančič iz Turna.
Pri Zaiuorui Kalin iz Koroškega. --■ Jereb IZ Uradca.
se jo BSO.piam.aa Jtii jiičion (MoteiJ, trdo na črno vezana, a k\ adiiraiuui papirjem, ki nuuia za mjuduega, ki bi jo našel, veliko vreduoali. Kedor jo priueae gospodu SUreelieru ^V zvezdi), dubi Uiiliru plaćo._
F. Mullerjev
Annoncen-bureau
jo od denea naprej (.-84)
v gospodskih ulicah štev. 0 (nova).
Dunajska borza 28. septembra.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
Enotni dr/.. d< Ig v bankovcih .	64 ftld. 25		kr.-
Enotni drž. dolg v srebru    . .	66	. 65	
Zlata renta........	74	n 65	
1860 drž. posojilo.....	111	n *5	
Akciju narodne banke ....	8f>:$		
	212	n	
	117	. 35	
Napol..........	9	, 42	
	5	n   62 V, n 45	
	104		
	67	. 90	n
Vsak dan frišne
Haches-paštete, makove in orehove bajgelce,
najfinejša Malaga in Ciprska vina, najboljše likerje, čaje, punče, gorko čokolado i. t. d.
priporoča (281—1)
Rudolf Kirbiš,
sladčičar na kongresnem trgu. 4i'm oouua smc in zdravje orei lefca in  brei stroškov po izvrstni
Mirnim i Barry
30 let ate je «1J boleiai, ki bi jo le bila oidrs-
ila ta prijetna zdravilna hrana, pri odraščenih i rtrooO) brez medicin in h tro Ako v; cdr ivi vsa bolezni t ■ -.fiodcu, na živcih, dalje prsno, i na jetrah; ileze
uadnho, bolečine f ledvicah, jedko, kašelj, nepre-invhenje, taprtje, prebujenje, nespanje, slabosti, zlato blo, vodenico, mrzlioo, vrtoglavje, ailenje krvi v glavo, tumenje v ušesih, slabosti in blevanje prt nosečih, jtoinost, diabet, trganje, shuj sanje, biedičico in pre-<ajenje; posebno se priporoča za dojenee in je bolje, iego dojničino mleko. — Izkaz iz mej 80.000 sprioe-
al zdravilnih, brez vsake medicine, mej njimi spričevala protesorja Dr. VVurzerja, g. F. V.Beneka, pra-
3ga profesorja medicine na vseučilišči v Maribora, 'dravilnega svetnika Dr. Angelatema, Dr. Shorelanda, Hi. Campbella, prof. Dr.Dede, Dr. Ure, grofinje Castle-tcuart, Markize de Breban a mnogo druži h imenitnih osob, se razpošiljava na posebno zahtevanje zastonj. Kratki izkaz ti 80.000 sprtfevalov.
Na Dnnaji, 13. aprila 1872. Jrešlo je nže sedem mesecev, odkar sem bil v brezupnem stanji. Trpel sem vsled prsnih i i čut-nicnib bokčinab, in sicer tako, da aem od dne do dne *. idno g.niL in to z* prečilo je dolgo časa moje št. dlje. Cul sem od Vase Ćudapolne Revalesciere pr.■ el iirui jo rabiti in zagotovim Vas, da se čutim po mesečnem užitku Vase tečne in okusne Beva-lescičre popo nem zdrav, tako, da brez najmanjega treBi nja morem zopet pisati. Zaradi tega priporočam vsem bolnim to primerno prav ceno in okusno brano, kot i ujboljši priponi.čok, ter ostanem Vaš adani
Gabriel Tesehner, slušatelj javnih višjih trgovskih šol. Pismo visoko plemenite markize de Brehan.
Ne apel, 17. aprila 1862.
Gospod I Vsled neke bolezni na jetrah bilo je moje stanje hujsanja in bolečin vsake vrste sedem let sem strašno. Nijsem mogla niti čitati niti pisati, treski so ho vse čutuice na celem životu, slabo probavljanju, vedno nespanje, ter sem trpela vedno na razdražouji čutni o, katero me je sem ter tja preganjalo m me ne jedni trenotek na miru pustilo, in pri tem bila sem melanholična najvišje stopinje. Mnogi zdravniki poskusili no vse, brez da bi mojo bolečine zlajšali. V po I noj obupnosti poskusila sem Vašo Kevalesciere in sedaj, ko jo uživam tri mesece, zahvaljujem se bogu. Kevalesciere zasluži največje hvalo, pridobila mi je zopet zdravju i me stavila v Btauje, da morem mojo društveno pozicijo zopet uživati. Dovolite gospod, zagotovjeuja mojo prisrčne hvaležnosti in popo/uega spoštovanja.
Markizu de Brčhan.
St. 65.715. Gospodični de Montlouis na nupra-bavljenji, nespanji in hujšauji.
Št. 75.8 <7. Flor. Kollerja, c. kr. vojašk. oskrbnika, Veliki Varaždin, na pljučnem kašlji in boluhanji dušuika, omotici in tiščanji v prsih.
V OlOtifcjFUli pUMUiM. .-O |MM i.MUL 1 golđi 50 KT ,
L um; '«s golo. oO xxn j inata 4 gold. 50 kr^ 5 .un-ov 20 goAd., 12 fantov ilO goidL,      funtov 36 gold.
iUivuiOiioier-Ji-Biaoaz^in / pu^io^h in Bevaleseiere-Jhocolatče v prahu i3i itu. i L.d. 50 &r., li     A gl, j mttf 4i im ; ril. t'J -u-., t praha u 190 tal .) .oiijjj. Da Barry ^ i; o m p. ua l>a,i<tjl« šVald« ...tvj>uuitwii št. b, kakor v vsoh -nuenlh pri dobrih in/jut iti bjjeaenj^iiui urgovaih) tudi razpošilja du-t^HKa bita ua vse ko   a .    po'iuun .ia«azaioa'a alt puvaeDia, V ajubijauu So. Uaar, J. Svob oda, iekar pri „alatom orlu", v Keki pri lekarju J. P roja mu, v (eluiou pri ickarju Birn^ackerju, v .^p.jeLu pri  leaarju Aljiuoviču, v Tr«*ta pri _i«fju Jakobu 6orr<*valio, pri urogenstu F. Boo ca iti J. iliru uhu, v Zatiru pri Andru viču. (13 4)
Izdate^ in urednik Josip Jurčič.
Lastnina m tiuk   Narodne tmkarne'