KRITI
KRAU RIBIC
THE FISHER KING ■ ■■DD
režija:	Terry Gilliam,
scenarij:	Richard LaGravenese,
fotografija:	Roger Pratt,
glasba:	George Fenton,
igrajo:	Robin Williams, Jeff Bridges, Amanda Plummer, Mercedes Ruehl,
producent:	Tri-Star Pictures, ZDA, 1991.
The Fisher King, najnovejši in precej razvpiti film bivšega montypytho-novca Terryja Giliiama, se je končno prebN do naših samostojnih kino-platen. Že na prvi pogled nam ta film prinaša kontroverzno mešanico, ki jo sestavljata glavna igralca: Robin Williams kot simbol nečesa patetičnega in brezspolnega in Jeff Bridges kot predstavnik sarkastičnega uporništva, ter režiser Terry Gilliam, po filmih Brazil in Pustolovščine barona Munchausna, sinonim bizarnega in grotesknega. Film The Fisher King po svoje obrne te ste-reotipe in pokaže tisto skrito plat teh
treh avtorjev: Robin Williams se izkaže kot sočen komik, Jeff Bridges kot zrel karakterni igralec in režiser Gilliam kotfilmar, ki je osvojil vse zakonitosti hollywoodske melodrame - uspešnice, in to tako, da ni zatajil svojega značilnega sloga in morbid-nega občutka, ki daje tej nadgrajeni komediji pridih nelagodnosti in para-noičnosti.
Yuppijevski stan je v Fisher Kingu analiziran od znotraj navzven, poudarjena je mučna socializacija yup-pieja kot nekakšnega "tretjega bitja", kot sta ga v grobem prikazala filma They Live Johna Carpenterja in kult-
splatter Society Briana Yuzne. Če so yuppiejr v teh dveh filmih prikazani kot zajedalski sloj postmoderne družbe, jih Fisher King razkrije kot ljudi, ki so žrtve nekega določenega sistema in so na koncu svoje uspešne poti brez milosti soočeni z vprašanjem: Kaj zdaj? Ali je možna pot nazaj, se pravi v družbo, iz katere se je yuppie izobčil, kar v vsej moči občuti šele takra!, ko se govorica utelesi v neprištevnem killerju, ki brez vzroka pobije par yuppiejev -brez vzroka, če odpišemo Bridgeso-vo definicijo yuppieja kot pripadnika razreda, ki se množi sam s sabo; zato je med njimi lolilso bebcev, ki se vsi enako oblačijo. Če je torej yuppie lahko žrtev svoje lastne govorice, potem je nekoč nekaj spregledal: ni osvojil stika z okoljem, katero ga sedaj zavrača - tisto prvobitno torej, kar nam Gilliam sugerira z vizijo Svetega grala, ki se nahaja v naši bližini in ga ravno zato, ker je tako blizu, iščemo celo življenje. Včasih je dobro vedeti, da je Sveti gral le posoda, iz katere se žejen človek odžeja.
Fisher King je film, stkan iz niti, ki se na prvi pogled zdijo preveč jasne in banalne, da bi lahko nekdo iz njih spletal film. Toda to je !e površen vtis in gledalec se ne sme pustiti zapeljali lahkotni, hollywoodski komičnosti in happyendu, ki ga film brez predsodkov položi pred nas. Važni so tisti trenutki, ki jih vidimo le, če to komičnost in happyend razumemo v povezavi s krutimi fantaz-mami Robina Williamsa in Bridgeso-vim požrtvovalnim doživljanjem zločina in kazni. Happy-end ni le filmski pojem, temveč pride vedno, ko ga znamo poklicati s pravim imenom. Tudi zato je Fisher King eden najlepših filmov o preživetju v svetu, ki ni naš.
MAX MODIC
BILLY BATHGATE
wan
režija:	Robert Benton,
scenarij:	Tom Stoppard,
fotografija:	Nestor Almendros,
glasba:	Mark Isham,
igrajo:	Dustin Hoffman, Nicole Kidman, Steven Hil!, Loren Dean, Bruce Willis,
producent:	Touchstone Pictures, ZDA, 1991.
N F O
Rob Friedman, vodja propagande pri Warner Bros, je izjavil, da v dvajsetih letih, odkar dela v filmski industriji, še ni bilo filma, o katerem bi se pisalo toliko, kot o Stonovem J. F. K. Tisk je film napadal tako vehementno, da je moral postati uspešnica (pri Warnerju so za J. F. K najprej računali na kumulativni BO. rezultat 50.000.000 USD, zdaj pa že upajo, da bo dosegel 100.000.000 USD; po 8 tednih predvajanja je nabral že 58.000.000 USD): Stone je ustvaril vizijo o mitskem času in prostoru ter o idealističnem mladem predsedniku, ki ga pokončajo sile zla - film namreč sloni na predpostavki, da je atentat na Kennedyja sprožila njegova želja po ameriškem umiku iz Vietnama. To je sicer dobra osnova za epski plot, vendar pa večina kritikov S tonu očita »potvarjanje zgodovine«, kajti Kennedy naj bi dejansko izkazoval namen še močneje pritisniti na Vietnam, da bi s tem kompenziral ponižanje, ki so ga ZDA izkusile v Zalivu svinj. Le malo pa jih je, ki opozarjajo, da je bila resnica verjetno precej bolj banalna: daje predsednik Kennedy sicer znal prirejati zabave in je hil zelo fotogeničen, da pa ni imel najmanjšega pojma, kaj naj sploh počne v Vietnamu ali na Kubi. (Glede zunanje politike nasploh je takšna nepodkovanost značilna tudi za vre druge ameriške predsednike, z izjemo Nixona, ki je edini imel kolikor toliko konsistentne ideje o globalnih ciljih ZDA). Zanimivo pri tem je, da je večina denarja za snemanje filma J. F. K. prispela iz neameriških virov (Canal Plus, Bodo Seriba, Arnon Milchan), kjer so očitno dobro ocenili, da se upodobitve zarotniške Američane Se vedno izplačajo.
20 th Century Fox je bil v letu 1991 po svojem izkupičku izven ZDA na prvem mestu med ameriškimi majorji. Foxov delež v skupnem izkupičku vseh majorjev na tujem tržišču znaša okoli 22,2%, Pri tej družbi so dosegli skupaj 265.000.000 USD izkupička za najemnino in prvič v zgodovini tega majorja je izkupiček na tujih tržiščih presegel prihodke na domačem terenu. Med vsemi filmi iz lanskoletne Foxove ponudbe sta največ iztržila Home Alone (87.100.000 USD za najemnino) in Sleeping with the enemy (31.000.000 USD).
Upravni odbor AFMA (American Film Market /isin.j je za 26. februar, dan pred pričetkom AFM (27. februar-6. marec), sklical sestanek članov organizacije. Tema sestanka: priporočilo upravnega odbora, da bi odslej v Santa Monici ponovno	^ J
organizirali le en AFM letno, in to spomladanski. Kot smo že poročali v tej rubriki, je lanska odločitev AFMA, da imajo svoj sejem tudi jeseni, v času MlFED-a, privedla do razdora znotraj same organizacije, pa rudi do sporov, ki so dobili mednarodne razsežnosti.
Billy Bathgate je soliden film, vendar samo to. Ko ga imamo za seboj, vemo, kje so razlike med solidnim in
odličnim. Ali, kot se je uspel izraziti Joel Siegel, član stalne kohorle kritiških svelnikov, sicer domujoč v
ABC-showu Good Morning America: »Great filmmaking, but not a great film.« Ker smo že ukradli tujčevo
N F O
N
O
John Carpenter in njegova soproga Sandy King sta podpisala pogodbo z Universal Pictures. Zavezala sta se narediti najmanj en film v naslednjih dveh letih (Carpenter kol režiser in Kingova kot producentka) ter pripraviti še več drugih, med njimi tudi remake klasičnega Universalovega horrorja iz leta 1954, The Creature from the Black Lagoon, ki ga je režiral Jack Arnold. Carpenter ima en podoben hommage klasiki iz 50-ih let že za seboj: leta 1982 je režiral sci-fi horror Stvor (The Thing),ki je remake filma The Thing (From Another World) (1951) Christiana Nybya (režijo velikokrat pripisujejo Howardu Han'ksu. kije bil producent).
Anne Nikita Parillaud je zvezda vampirskega horrorja Innocent Blood, ki so ga začeli pri Lee Rich Prods, (za Warner Bros.) snemati 13. januarja v Pittsburghu. Po scenariju Michaela Wolka relira John landis, igrajo pa še Robert Loggia, Anthony LaPaglia in Don Rickles. Po zelo uspelem horroju A n American Werewolf In London (1981) se je
Landis sedaj že drugič lotil te zvrsti. ***
Viítorio Cecchi Gori je že lansko jesen na MlFED-u naznanil svoj projekt panevropske distrbucijske mreže, ki bi prikazovala ameriške in evropske filme (služila naj bi predvsem za promocijo slednjih). Penta Europa je sedaj pripravljena na start in očitno se uresničujejo sanje Cecchi Gorija in njegovega partnerja Silvia Berlusconija. Dosedanji člani Penta Europe so: Penta (Italija), Jugendfilm (Nemčija), First Independent (V. Britanija), Les Films Ariane (Francija) in Monpole Pathe (Švica); računajo, da se jim bo marca pridružil tudi ameriški major v Španiji. Penta je že zagotovila paket prvih 10 filmov, med katerimi je nosilna italijanska super-uspešnica Johhny Stecchino (do sedaj prek 30.000.000 USD kumulativnega B O. izkupička v Italiji, samo v Rimu je imela ta komedija v prvih 11 tednih 346,268 gledalcev), vključeni pa so tudi ameriiki filmi iz proizvodnje Penta Intl. in še nekaj takšnih, za katere so bile prek izpostave kupljene pravice predvajanja. Ostali partnerji so obvezani distribuirati vse filme iz paketa (kino + video pravice), Penta pa jim v zameno ne zaračunava
minimalne garancije. ***
Walt Disney je imel prvič v zgodovini te družbe svetovno premiera svojega _ Ä filma izven ZDA. To je Blame It On 32 the Bell Boy (Hollywood Pictures), ki je 24. januarja startal v Veliki Britaniji (in do 9. februarja priigral 1.954.729 GBP). Glavne vi: Dudley Moore, Bryan Brown, Richard Griffith, scenarij in režija: Marie Herman.
N F O
oceno, ji je treba dodati še argument: Sam Robert Benton je po številnih zapetljajih, ki so spremljali snemanje, povedal, da bi tako ali tako spremenil osemdeset odstotkov svojih filmov, če bi za to le imel možnost. Namignimo, da bi scenarij za Bonnie & Clyde, s katerim si je ustvaril ime, lahko pustil pri miru, medtem ko filmu Billy Bathgate, s katerim se ponovno vrača v kriminal, škarje ne bi škodovale. Prvovrstne režijske in igralske moči so tu združene s preizkušeno kakovostno romaneskno predlogo E.L.Doctorowa, ki je filmu - via Miloš Forman - že poklonil Ragtime. Scenarist Tom Stoppard je pa tudi literat, če že nič drugega ... Billy je eleganten izdelek, temnejši in resonantnejši od kakega Dicka Tracyja, celo nasilje v njem deluje kot dodatek in v spomin prikliče Cotton Club. Superlativi vseeno umanjkajo. Do napake je prišlo že na samem začetku - v trenutku, ko sta režija in scenarij pristopila k ekrani-zaciji. Pri tem podjetju pretirane zvestobe izvirniku - beri: drugim umetniškim medijem - večinoma ne kaže odobravati. V našem primeru je drugače.
Roman je odličen - veliko boljši kot knjiga, ki bi jo utegnili spisati po Bentonovem filmu! Pri Doctorowu namreč takoj opazimo, da se moč romana skriva v prvoosebni pripovedi, ki je zelo privatna in prav zato visoko sporočilna. Stoppard je delo pogumno predelal in če Doctorow v Billyjevem opisu njegovega mobster-patrona Dutcha Schultza zapiše, da »kratek vrat napoveduje cel kup metafizičnih pomanjkljivosti«, kaže sklepati, da je scenaristična predelava svoj vrat čisto izgubila! Od sočnosti izvirnika se je oddaljila na raven nevtralnega opazovanja dogodkov in distanca je do vsega enaka - velika. Prevelika. Razlika med glavnimi in stranskimi liki je zato relativno zabrisana; iilm se v svoji želji, prikazati vsakogar, ne loti nikogar.
Zato tvegamo tezo, da je Billy Bathgate moral propasti z enako nujnostjo, po kateri so Benetke Stoppar-da za Rosenkrantza in Guilden-sterna nagradile z levom. V prvem primeru je namreč !a (Stoppard) kastriral pripovedni subjekt, v drugem pa ga je šele vzpostavil - in kar je zdrobilo fabulo prvega filma, je fabulo drugega šele omogočilo. Paralelni postopek scenarističnega twista se je torej povsem različno izkazal. Izredna škoda, saj so zapleti romana sicer ostali nedotaknjeni. Film po drugi strani odlikuje izreden standard produkcije, tako da gre nedvomno za eno najbolj esteticizi-ranih gangsteriad, kar jih je naokoli. Ekipa je ustrezna: za Kramer vs. Kramer, Blue Lagoon I., Sophie's Choice in Days of Heaven nomini-rana kamera je Nestorju Almendro-su z zadnjim naslovom oskarja tudi prislužila. Dobro je delal tudi tokrat in ujel kontrast med ostrimi toni New Yorka ter mehkejšo svetlobo Sara-toge in mesteca Onondage, kamor
Dutch Schultz preseli svoj sodni proces.
Za okolje je skrbel odlično pozoren design produkcije Patrizie von Brandenstein, ta je v klub oskarjevcev prišla z Amadeusom. Budnejše oko opazi, da je na ulice filmske pripovedi pripeljala kinodvorane z Bright Eyes, prvim velikim hitom Shirley Temple iz 1.1934, leto dni mlajšo Naughty Marietta, operetni musical s tandemom Jeanette MacDonaldNelson Eddy, obcestna skladišča pa prelepila s plakati za Top Hat, žan-rsko lekcijo s Fredom Astairom in Ginger Rogers!
Medtem ko oko počiva na brezštevilnih elementih tega period piece, gledalčeva zmeda kulminira v dilemi narativne dezorientacije:
-	Je to film, ki bo še odločneje naprej potisnil slavo Nicole Kidman v vlogi neustrašne gangsterske femme fatale, ki zavrača vlogo metrese in se z implozivno igro zvezde zlije v amalgam Sigourney Weaver in Melanie Griffith, ... in je, z besedami romana »navita blond glava, potem bel vrat in ramena, kakor da vstaja iz morja«?
-	Je to film, ki po likvidaciji prohibi-cije in Al Caponeja, v preodsekano odigrani vlogi gangstr-skega leaderja Dutcha Schultza Dustinu Hoffmanu vseeno ne nosi mirnejšega spanca, ko se mora ta vleči iz ene sodne dvorane v drugo, medtem ko podkupljivost sodnikov in njihovo število naglo kopnita ... Film čudno zamaknjenega trikotnika, ki ga sestavljajo mogočnež in dva značaja, od njega dovolj neodvisna, da jima uspe preživeti?
In nenazadnje, vštric s sugestijo romana, je to film o mlademu povzpetniku iz East Bronxa, ki se obnaša kot krimi-groupie in v spletu srečnih naključij vselej uide smrti in teži lastne vesti, ko se polasti celo šefove gospe? Ali pa je kljub očitnim naporom Lorena Deana mladi Bathgate le pasivna priča dogodkov, ki se odvijajo mimo, ne pa zaradi in okoli njega? Kaže, da je tako. Roman E.L.Doctorowa je v zvestem prevodu Alenke Moder Saje k nam dostavila Prešernova družba.
TOMAŽ KRŽIČNIK
NA TUJ RA
OTHER PEOPLE'S MONEY
režija:	Norman Jewison,
scenarij:	Alvin Sargent,
fotografija:	Haskell Wexler,
glasba:	David Newman,
igrajo:	Danny DeVitto, Penelope Ann Miller, Piper Laurie, Gregory Peck,
producent:	Warner Bross., ZDA, 1991.____
Ob komedijah z Dannyjem DeVitom gledalcu koristi nekaj šabloniziranja, ki velja sicer za univerzalno, a v meandrih in količinah ameriške popularne zabave nepogrešljivo mišljenjsko orodje. Poskusimo! Ne gre torej za Pee Wee Hermana in njegove investicije v komičnost in-
fantilnih analogij, niti za Leslie Niel-sna, ki ta Traumdeutung mehanizem v seriji svojih Naked Gun izdelkov uporablja za anarho-lingvistično pa-rodiranje krimi-univerzuma, niti ne gre za intelektualistične izpade Wo-odyja Allena, ne za humorno divizijo !. im. malega človeka, ki se je v film