SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE v LJUBLJANI Ermanno WoIf-Ferrari: ŠTIRJE GROBIJANI , y\ - A >'i S ‘Mm '■'■•v 'v. •• ‘ . % .< ® WM • --V;-. V;;; .V- * • ■- • ■' v' ■: v;K-t' ^ERA -jGLEDALIŠKI LIST: ŠT. 10-1954-55 PREMIERA DNE 18. JUNIJA 1955 Besedilo napisal: Giuseppe Pr/.zolato Prevedla: Smiljan Samec in Ivo iorLi Dirigent: dr. Danilo Švara Režiser: Ciril Debevec Scenograf: dnž. arh. Ernest Franz Osnutki kostumov: Nada Souvanova Izdelava kostumov: Gledališke krojafinice pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Iraspdcient: Peter Bedjanič Odrski mojster: Celestin Sancin Razsvetljava: Silvo Šinkovec Lasulje in masike: Janez Mirtič, Emilija Sanclnova in Tončka Udermamova ErmannoWolf-Ferrari*. ŠTIRJE GROBIJANI GLASBENA VESELOIGRA V TREH DEJANJI« PO CARLU GOLDONIJU Lunardo, trgovec s starinami Margarita, njegova druga žena L/Ucieta, Lunardova hči . Maurizio, trgovec . . . Filiipeto, njegov srn Marina, Pili peto v a teta Simon, trgovec, Marinin mož Cancian, petičen meščan . Felice, njegova žena . . . Grof Riccardo, tuji plemič . Mlada služabnica Marinina Ladko Korošec Elza K ar Lovčeva Sonja Hočevarjeva. Maruša Patik»va Danilo Merlaik Janez Lipušček Milica Polajnarja'3' Nada Vidmarjeva Friderik Lupša Zdravko Kovač Vilma Bukovčeva. Manja Mlejnik®'3 Miro Brajnik, Drago Čuden Zlata Ga£perŠičevJ Godi se v Benetkah okrog 1. 1800. Slike iz Smetanove »Prodane neveste« izdelal: Foto Vlastja GLEDALIŠKI LIST° OPERA Goldonijeva zgodbica o »Štirih grobijanih« je pravzaprav sila preprosta, in — navsezadnje — kaj pa je treba za dobro opero zapletenih vsebin in "besedil? Najlepši primer za to je »Prodana nevesta«. Vso vsebino poveš v ■dveh, treh, štirih stavkih! In z »Grobijani« je prav tako. Nekje v Benetkah živijo dve, tri sosedne družine, od katerih sta dva •očeta sklenila poroko sina in hčerke, in sicer — zaradi reda! — tako, da se obadva prej sploh ne vidita in da se spoznata šele potem, ko bo poroka izvršena. Oba trdoglava družinska poglavarja dobita polno podporo s strani dveh prijateljev zakoncev, ki si umišljata, da na ta način najbolje uveljavljata svoje moško gospodstvo in nadvlado v zakonu. Nasprotnega mnenja pa so navihane ženske in tako se jim s pretkano potegavščino (seveda s preobleko, kako pa drugače!) posreči, da ukanijo trmaste godrnjavse, in vsa ^štorija« se konča z ginljivim »happy-endom«, v katerem se mlada zaljubljenca srečno objameta, ženske samozavestno slavijo zmago, moški pa vdano spoznajo od vekomaj znano in staro resnico, da »brez teh šmentov res ne gre . ..« To je vse. Toda važno ni zdaj, kaj je pisatelj povedal, temveč kako je to storil (glej: Shakespeare!). In v našem primeru ne samo in toliko pisatelj, temveč mnogo bolj komponist, ki je v operi odločujoč. Mislim, da je v malokaterem opernem delu — razen v Verdijevem »Falstaffu« seveda — toliko sončne vedrine, šegavega humorja, žuboreče navihanosti in kipeče, življenjsko nabite radosti, vse to pa, kar je pri tem nazdragocenejše — v fini, požlahtnjeni obliki, ki nikjer ne presega meja rahločutnega okusa in nikjer ne uporablja sredstev grobega naturalizma. Ta glasba je tako iznajdljiva, tako nagajiva, pršeča, šaljiva, izzivalna, burna in ščegetava, da mora celo čemernega nergača (ki je lahko tudi slovenskega porekla) brez besedila pripraviti do smeha. Temu komponistu se v tej glasbi smeje, norčuje, muza in hihita vse kar samo od sebe — in vsekakor je to tisti veliki dar prirode, za katerega mu lahko vsi zavidamo in za katerega mu moramo biti vsi iz srca hvaležni. t Naloga uprizoritve — odnosno režije — pa je, mislim, predvsem: doseči v tej tehnično zelo težki obliki čim pristnejši 'in čim svobodnejši igralski izraz, spojen obenem s težnjo, prikazati vse nastopajoče osebe v čim mar- ŠTEV. 10 Ciril Debevec: WOLF-FERRARI: »ŠTIRJE GROBIJANI« (Režijske opombe) 283 kantnejši podobi, ustvariti čim ustreznejše ozračje in okolje in poskrbeti za primerna »razpoloženja« v zahtevanih in glasbeno predloženih kontrastih. Zato smo vse štiri robavse namenoma nekoliko poudarjeno tudi zunanje (maske, kostumi) izoblikovali, zato smo skušali dati ženskim vlogam ne samo beneško živost, temveč tudi sočno igrivost, iskrivo ognjevitost in slikovitost. Končno stremljenje je bilo pokazati: kako pristna in iskrena ženska dobrosrčnost s humorjem, pa četudi prevejeno, naposled zmaguje in zmaga nad moško okornostjo, trdoglavostjo in zakrknjenostjo. Z drugo besedo: zmaga mlade ljubezni, dihajočega in utripajočega, svobodnega veselja nad okrepenelim godrnjavsarstvom in zaprašenim starinarstvom. Iste misli so nas vodile tudi pri zasnavljanju scene. S čim bolj preprostimi, slikanimi dekoracijami (čim manj plastike!) ustvariti štiri prizorišča, ki bi nudila izvajalcem čim več možnosti za njihovo igralsko dejavnost in gibanje. Na koncu bi rad pripomnil še to, da nam je v veliko pomoč pri našem uprizarjanem delu naš sedanji prevod, ki sodi gotovo med najboljše, kar imamo tovrstnega na zalogi v naši prevodni operni literaturi. Ciril Debevec: DVE, TRI SCENIČNE OPOMBE Ce primerjamo razvoj in stopnjo inscenacije pri nas z razvojem in stopnjo inscenacije pri drugih narodih, odnosno pri drugih, svetovno pomembnih gedališčih, potem moramo priznati, da smo bili do predvojnih časov v tej panogi razmeroma zaostali in da je šele čas po drugi svetovni vojni prinesel v tem pogledu znatne in vidne spremembe. Vzroka za to je iskati prav gotovo in predvsem v znanem predvojnem pomanjkanju zadostnih gmotnih sredstev, deloma pa tudi v hitrem in množičnem sistemu celotnega obratovanja in pa v pomanjkanju v scenični stroki zadostno izobraženih ljudi. Šele povojni drugačni tozadevni nazori, podprti z izdatnimi finančnimi možnostmi, so odprli na tem polju nove vidike, nove poskuse in marsikatere zanimive in pomembne storitve, ki so imele svoje prednosti, pa tudi svoje slabosti. Med nedvomne prednosti lahko štejemo predvsem že omenjeno dejstvo, da so gledališka vodstva v zvezi z odgovornimi in nadrejenimi forumi — verjetno na pobudo vplivnih režiserjev — začela posvečati primerno pozornost tudi tej, do tistih dob precej zanemarjeno panogo gledališke umetnosti. Znižanje števila predstav, predvsem pa zvišanje državne podpore je šlo v veliki meri na roko režiserjem, ki so iz bolj ali manj umetniških razlogov trdovratno vztrajali pri zahtevah, ki so — upravičeno ali neupravičeno — nepopustljivo poudarjale literarno ali igralsko oblikovalnemu delu enakovredno vprašanje in reševanje sceničnega prostora. Nekatera pojmovanja in tudi izvedbe so šle marsikdaj tako daleč, da so napravile scensko oblikovanje za skoraj samostojno vprašanje, ki je ibilo rešeno marsikdaj kot samo sebi v namen, ibrez prave globlje, smiselne ali slogovne zveze z uprizarjanim delom oziroma z izvajanim načinom režije in igranja. V okviru bežnih opomb in zapiskov, ki nikakor ne mislijo biti kakšne občeveljavne ugotovitve, temveč kvečjemu le skromne pobude k podrobnejšemu, predmetnemu razmišljanju, seveda ne moremo naštevati nazornih in 284 najzgovornejših primerkov iz bližnje in malo daljnejše preteklosti (kar bi bilo vsekakor zelo poučno in zanimivo), pač pa lahko brez posebnega napora ugotovimo pri teh sceničnih stremljenjih neke skupne poteze, ki bi jih lahko porazdelili v glavnem v tri skupine in ki bi jih lahko označili približno takole: 1. v težnje za nekim bolj aili manj. posrečeno tolmačenim realizmom, 2. v težnje za čim bolj arhitektonsko (v nasprotju s prejšnjim slikarskim) pojmovanim, členjenim in oblikovanim prostorom, in 3. v težnje za čim večjo Plastičnostjo dekoracij in na odru uporabljenih predmetov. Oglejmo si sedaj samo nekoliko pobliže, kaj se je iz takega pojmovanja moralo nujno in logično pojaviti v praksi. Težnja po, rekel sem že: zelo različno tolmačenim, a vendar dosledno poudarjanim realizmom, je gnala v čim večje posnemanje stvarnosti in resničnosti, kar je dalo včasih res da' naravnost presenetljive »realistične« rezultate, kar pa se ni v vseh primerih skladalo z duham in bistvom uprizorjenega dela in pa, kar je nujno moralo privesti do okrnitve tistega, kar je v vsakem umetniškem ustvarjanju še vedno najvažnejše, namreč: fantazije. Režija in inscenacija sta se složno in skrbno trudili s tem, da bi bilo vse, kar je bilo in kar se je godilo na odru čim bolj »resnično«, »stvarno« in »življenjsko«. Vse, kar je bilo morda samo nakazano, stilizirano, je bilo več ali manj tvegano, neumestno, neumetniško, včasih celo bolj ali manj rahlo osumljeno »mistično«. Nakazane ali »stilizirane« scene so si šele kasneje polagoma spet priborile (in sicer previdno) pravico na svoje mesto. Uveljavljati se je začela postopoma spet misel o »umetniškem« in »duhu dela« ustreznem oblikovanju prostora. Druga težnja, to je težnja po arhitektonskem obdelovanju prizorišča, je spet — poleg vseh svojih dobrih in zelo uspešnih lastnosti — marsikdaj zelo rada inscenatorja in režiserja zavedla v stremljenje prizorišč samo z raznimi podstavki, prizidki, nadzidki, ploščami, stolpiči, stopnicami, zavoji, kotički itd. tako razčleniti, da bi bilo že samo po sebi dovolj razgibano, slikovito in zanimivo in da bi nudilo izvajalcu čim več možnosti za njegovo gibanje in igranje. Toda na žalost se v takih primerih le prerado zgodi, da se igralski prostor prenatrpa in preobloži in da je pri najboljši režiserjevi in inscena-torjevi volji izvajalcu (igralcu, pevcu, plesalcu) bolj v oviro in napoto, kakor Pa v podporo in umetniško korist. Tretja težnja, to je težnja po plastičnem oblikovanju vseh dekoracij in Predmetov, pa ima — spet poleg vseh svojih nedvomno dobrih lastnosti — marsikdaj to slabost, da v svojem »načelnem« zanosu zelo rada pretirava in da potem praktično prestopa meje, ki nimajo umetniško prav nobenega učinka, zato nobenega smisla, ki so popolnoma odveč in ki so zato marsikdaj predstavi, pa tudi celotnemu gledališkemu delu mnogo bolj v škodo kakor pa v prid. Te pravkar — na hitro — navedene težnje pa vlačijo za seboj še druge posledice, ki v nobenem pogledu ne morejo vplivati ugodno na gledališko delavno stanje in delovni potek. Naj omenim od mnogih samo nekatere, ki se mi zdijo najbolj vidne in občutljive. Na primer: v opisanem načinu pojmovano in praktično izvajano insceniranje zahteva mnogo ustreznega materiala, ta material je v splošnem zelo drag in tako se zgodi, da so inscena-cijski stroški, to se pravi materialni izdatki marsikdaj tako visoki, da niso v nobenem smiselnem razmerju z osebnimi izdatki (čeprav so osebe na odru, so in bodo bistveno važnejše kakor kulise). Ali dalje: komplicirana scena zahteva zelo mnogo natančnega in zamudnega dela v gledaliških delavnicah, in to ima spet za posledico nesorazmerno in nepotrebno povečanje delovnega časa. Dalje: v tem smislu izdelana scena je težka za prevoz kakor tudi za prenos, marsikdaj pa tudi za porabno namestitev na odru, kar spet vpliva samo zaviralno na delo, pa najsibo v smislu montaže v začetku predstave ali pa v smislu sprememb in prestavljanja med posameznimi odmori. Znani so nam primeri, da smo se že pri marsikateri tehnični oziroma dekoracijski vaji temeljito namučili in da smo si morali potem za skrajni izhod v sili pomagati s primernim popravljanjem, spreminjanjem, pa tudi žaganjem in odstranjevanjem pripravljenih dekoracijskih kosov. Ali: tovrstno izdelane dekoracije zahtevajo zaradi svoje obsežnosti mnogo prostora, kar bridko občutimo ne samo med predstavami pri spremembah na odru in za odrom, temveč se bojim, da bo težava še bolj opazna pri shranjevanju, ko bo kmalu treba — če bi v tej smeri nadaljevali — zgraditi z.a dekoracijska skladišča posebna, in sicer zelo krepko zastavna poslopja. To se mi zdijo nekako glavne slabosti, ki se pojavljajo v zvezi z našimi inscenacijskim vprašanjem. Zanimivo je, da se v teku zadnjih let v gledaliških vodstvenih krogih, tudi v tej zvezi, slišijo marsikatere umestne in smiselne pripombe, ki so za pametno omejitev inscenacijske navdušenosti in inscenatorskega poleta, vendar ima človek nehote vtis, da prihajajo ti opomini bolj iz smeri ekonomske zaskrbljenosti kakor pa od strani umetniškega naziranja in prepričanja. Mogoče bi se dala tale moja razmišljanja o inscenacijskih problemih na kratko formulirati nekako v tehle željah in stavkih: 1. insceiniirajtno kolikor mogoče halj v duhu dela z večjo uporabo fantazije in malo manj v duhu sebe in z manjšo potrošnjo »gradbenega« materiala; 2. mislimo pri vsaki inscenaciji stalno na to, da je na odru še vedno najvažnejši živi človek, to se pravi igralec (ali pevec) in da je zato treba sceno prilagoditi igralcu in ne igralca sceni. Po gostovanju Vilarovega gledališča v naših krajih smo brali v naših kritičnih poročilih marsikaj dobrega in po mojem mnenju pravilnega o sce-ničnem prostoru ter o igralčevi splošni kulturi, besedi in kretnji. Ni ravno potrebno, da bi nam bil Vilarov praz.ni (gostovalni) oder že najvišje odkritje in zadnje načelo, toda mogoče nam bo le pomagal vsaj nekoliko ublažiti nekatere scenične »podvige«, ki so marsikdaj zelo samodopadlijivi in ki so umetniško zelo malo ali pa sploh nepomembni. Pravi užitek je kaditi cigarete Morava izdelek ljubljanske Tobačne tovarne 286 Dr. Valens Vodušek: ERMANNO WOLF-FERRARI Prati koncu prejšnjega stoleitja se tok glasbenega razvoja, ki je dotlej tekel precej strnjeno po eni strugi, razdeli na veliko število rokavov. Še bolj kot v absolutni glasbi se pozna razcepljenost vseh mogočih stiruj, stremljenj in stilov v operni umetnosti po Wagnerjevi smnti. Wagner je bil velika skala sredi veletoka: kogar je prineslo mimo, ga je potegnila njegova umetnost v vrtince, iz katerih se ni bilo lahko izviti. Močne osebnosti se rešijo iz njih vsaka na svoj način. Richard Strauss plava dalje v motnem toku monumentalne patetike, ki začne kmalu zastajati in se hkrati tudi bistriti, a se kmalu izkaže le kot eden izmed mnogih stranskih rokavov. Precej daleč od njega buči italijanska veristična Umetnost, pri kateri je dno večkrat že nevarno plirtvo in ki zaide po Pucciniju v mrtve vode. Dabussy si izkoplje lastno sitrugo, ki na videz tudi nima nadaljevanja. Dalje od njega in daleč od vseh drugih tokov si vrta svojo pot drug podoiben genialni samotar, Janaček. Tačas že drve od drugod novi pritoki novega stoletja, ki podirajo vse jezove: Stravinski, Berg, Hindemith. V vsej tej navidezni anarhiji, ki traja vso prvo polovico dvajsetega stoletja, Pa živi nekje zopet popolnoma za seibe in piše opere še en samotar — Wolf-Ferrari. Wolf-Ferrari nima v sebi genialnosti kakega Dabussyja ali Janačka, vendar je dovolj samosvoj, da išče v umetnosti poit po svojem okusu in temperamentu. Nima moči, da bi utiral nova Pota, pogled se mu zato obrača v preteklost po vzorih, ki so najbliže njegovemu estetskemu idealu. Vzornike si najde v Mozantu in Rossiniju, ter si Ustvari po njunem zgledu nekak klasicizem za sebe. Taka umetnost seveda diši močno po devetnajstem stoletju, v dvajsetem pa je glede na splošno smer razvojnih tokov nekak anahronizem, osamel stranski rokav, v katerem se tok obrača celo v nasprotno smer nazaj. * Zgodovina, ki raziskuje glavne tokove razvoja,” za posameznike, ki skušajo plavati proti toku, seveda nima dosti smisla. Zato seveda človeku kot je Wolf-Ferrari zgodovinarji nikoli ne bodo dodelili vidnejšega mesta, o njem in o njegovi umetnosti ne bodo pisane monografije. Komaj da najdete o njem skromne biografske podatke, ki povedo, da je bil rojen leta 1876 v Benetkah, po očetu Nemec, po materi Benečan, da je študiral glasbo v Miin-chenu in da je napisal okoli 10 oper, med njimi največ na librete po Goldonijevih komedijah. Dvojna narodnost pomeni pravzaprav hud precep za ustvarjajočega umetnika, ki mora ibiti nekje [trdno zasidran, ki mora imeti nekje (lila, v ikajtera požene korenine in iz katerih srka sokove. Za zgodaj dozorelega Chopina je pač zadostovalo dvajset let mladosti na Poljskem, da je imel korenine v domači prsti. Za umetnike v kozmopolitskem dvajsetem stoletju pa je podobna usoda lahko huda ovira, kot kažejo primeri d’Alfoenta, Busonija, Dediusa in končno tudi Wolf-Ferrarija. On se je znašel mimogrede še v drugem precepu: oče slikar ga je skušal odvrniti od glasbene v slikarsko umetnost, čeprav je mladi Wolf-Ferrari dokazal izredno nadarjenost za glasbo s prvo opero »Sulamit«, ki jo je napisal kot popoln samouk s trinajstimi leti in ki jo je izvedlo beneško operno gledališče. Kot samouk se je ukvarjal z glasbo še dalje, dokler ni 'oče popustil in poslal sina na redni študij na Glasbeno akademijo v Miinchen. A po dokončanih študijah je moral rešiti mladi skladatelj še svoj glavni problem: kam spada, ikam naj se usmeri? Ko je prvikrat spoznal Wagnerja na opernem 287 odru, ga je umetnost čarovnika iz Bayreutha popolnoma omamila. A ta neznanska privlačna sila Wagnerja se je spremenila pri njem kot pri mnogih mladih ljudeh takrat v enako močno nasprotno, odbojno silo. A po šoli je bil Je vedno Nemec, zato je prva njegova opera za tem — »Cenerentola« — dobila priznanje v Nemčiji, popolnoma pogorela pa v Italiji. A ko je dozoreval, (je začutil, da so mu le bližja italijanska tla s sončno lahkotno italijansko melodijo. In tako se je vrnil k svoji prvi ljubezni, k mladostnim vtisom iz Benetk in si izbral za operno delo oporo v benečanskem sorojaku Goldoniju. Njemu je ostal zvest vse življenje, saj rje od devetih njegovih oper, bi jih je napisal poslej, šest po komedijah Goldonija, od »Zvedavih žensk« do »Štirih grobijanov« iz let 1903—1906 do zadnje »II campiello« iz leta 1936. Do Goldonija je moral seveda iti nazaj v 18. stoletje in zato je v marsičem popolnoma zavedno, v hotenju po večji slogovni skladnosti, šel v preteklost tudi v sredstvih glasbenega izraza in se napotil po stopinjah Mozarta. Tako je za svoje komične opere odvrgel kot toalast ogromni bučeči orkester svojih sodobnikov in se odločil za prozoren zvok malega orkestra. Pač, enkrat ga de potegnilo od tega vzora v stran na pot veristične opere z »Nakitom Madone« (»I Gioelli deila Ma-donna«, 1908), in v starosti še enkrat v romantično- tudi nima namena, da bi nas skuša* preslepiti z globinskimi problemi tam. kjer jih ni. In taka umetniška odkrito5* in poštenost je vsekakor že velik3 vrednota .zase. Njemu gre za drobno, duhovito iznajdljivost tudi v muziki, za eleganco in izdelanost drobcenih detajlov, predvsem pa se mu hoče nasmeha in sonca. To dvoje posebno Pa je postalo v našem razburkane^11, nervoznem in obupanem dvajsetem st°‘ letju že zelo redka, preredka stvar- Iz naše nove uprizoritve Smetanov »Prodane neveste« (dirigent ■ Simoniti, režiser C. Debevec): K.f c „ — Ladko Korošec; Marinka — . Bukovčeva in Janko — Miro Brajn1’ Miro Brajnik v vlogi Janka; Mori«i — Vilma Bukovčeva in Vašek — J nez Lipušček. 288 ŠTIRJE GROBIJANI (Vsebina opere) Prvo dejanje 1. slika: Soba v Lunardovi hiši. Benetke. Po ulicah je pustovanje, same vesele burke in zabave, doma pa sedita Margarita, druga žena petičnega starinarja Lunarda, in Lunardova hčerka iz prvega zakona, Lucieta, in tožita zavoljo neznosnega, puščobnega življenja, v kakršno ju zapira starokopitni, večni godrnjavs, družinski gospodar Lunardo. Ničesar jima ne privošči, nikamor ju ne pusti od doma, nobenega smisla nima ne za zabavo ne za najnedolžnejše razvedrilo. Lucieta je še mlada, zato upa, da se bo vsaj z možitvijo rešila te puščobe, za še življenja polno Margarito pa nič ne kaže, da se ji bo tako življenje kdaj preobrnilo na bolje. Ker je že padla beseda o možitvi, popade Lucieta za besedo, da bi izvrtala iz nove matere, ali se res kaj plete ali ne. Margarita vztraja, da o tem nič ne ve. Vtem se vrne domov Lunardo, ne pozdravi, ko stopi v sobo, in na ženino ogorčenje zavoljo takega vedenja, odvrne: »Pozdravljanje je zguba časa in odzdrav-ljanje še bolj!« Vendar če se bosta z domačim delom izkazali, ju bo tokrat presenetil. Obe se brž razveselita, misleč, da ju bo vendarle povedel med maškare. Toda po Lunardovih nazorih se ne spodobi, da bi se ženske šemile. Namesto tega ju povabi drevi na večerjo. Imenitno, sijajno! Kje pa bo ta večerja? — Doma! . . . Lunardo je povabil na večerjo domov tri dostojne može in njih čednostne žene: to so boter Simon Mačjerepec, stric Mavri-oij Košenina in stnic Cancian Frnikola. Lepa reč! Margarita in Lucieta sta dokončno povsem razočarani, zakaj vsi trije povabljenci so še hujši zarob-ljenci kot njun Lunardo. Ko vidi, kako sta ženski sprejeli njegovo dobroto, jima napravi pridigo o »današnjih ženskah«, ki so samo za norčije, sle- parije in bedarije, ki jim hodijo po glavi samo gledališča in zabavišča, a dom seveda jim le preseda. Na koncu spodi Lucieto iz sobe, da bi se na samem pogovoril z ženo. Pove ji, da se bodo še danes dogovorili o Lucietani možitvi: vzel jo bo Mavricijev sin Fi" lipeto. Zabiča pa ji, naj tega nikomur ne izda. Tudi hči ne sme tega izvedeti. Ze prav, a kdaj naj torej revica to izve? Sele ko se poroči! Kako? Naj ga tudi prej ne vidi? Ne prej kot pred oltarjem! Deklina se ne bo pred poroko ne muckala ne ljubkovala. Lunardo odreže prav na kratko razpravo in gre iz sobe. Margarita je obupana, kakšnega medveda si je nakopala za soproga. Stokrat bolje bi bilo, ko bi bila stopila v samostan! A že se vrne zarobljenec z obvestilom, da je prišel na obisk ženinov oče. Lunardo napodi ženo iz sobe, da se bo v miru pogovoril z Mavriziom o poroki. Kaj! Mar naj tudi pri tem žena ne bo navzoča? Nikakor! In že jo izrine iz sobe. — Mavrizio vstopi s poklonom in moža brž preideta k stvari. Ženinov oče je že govoril s sinom, ki se seveda strinja s poroko, le fant bi rad prej videl dekle. Ne, ne, to pa ne gre, dogovor ni bil tak! No, no, saj dečko se bo že vdal. Pogovor se premakne na doto. Denar naj se naloži. Tudi v vsem ostalem se čudaka kmalu sporazumeta: nobenih oblek, klobukov, šalov in svitkov za ženske kodre, nobenih pentelj in trakov! Oba se najdeta v nazorih: krasno je, če se dobro imaš in če tolste kopune obiraš, doma pa ženske naj se te boje in naj te ponižno strežejo, ne da bi moral človek tro- Dva prizora iz »Prodane neveste«: Kecal — Ladko Korošec, Krušina — Vekoslav Janko in Ljudmila — Cvetka Součkova; in finale iz II. dejanja- 290 šiti za njihove muhe. Tudi Filipeto je tako vzgojen; še hlače si sam lika in nogavice si krpa sam! Prijatelja si se-žeta v roko in poroka je dogovorjena. 2. slika: Marina si doma poje in vmes s služkinjo obeša oprano perilo. A že jo išče nečak Filipeto, ki pove teti neznansko važno novico, da ga misli oče oženiti z Lunardovo hčerko Lucieto. Plašni dečko je silno v skrbeh, da ga ne zasači strogi stric Simon, ki ne trpi škandalov po hiši, ali pa da ga medtem ne pogreši oče, ker je brez dovoljenja ušel od doma. Radovedna Marina pa ga zadrži, ker bi rada čim več izvedela o poroki. Ko ga povpraša, kako mu je nevesta všeč, izve, da je Filipeto sploh še ne pozna in da je tudi vse do poroke ne bo smel videti. Spričo tako nepojmljivega ravnanja z mladima dvema začne Marina koj tuhtati, kako bi jima pomagala. A že ju zaloti Simon in napodi ženinega nečaka skoz vrata. Marina je sicer razžaljena, a se le premaga in poljubi moža. Čudno se ji zdi le, da ni prinesel nič s trga za večerjo. Le s težavo izvije iz njega, da bosta drevi jedla zunaj, nikakor ji pa noče povedati kje. V tem pa ji najavi služkinja, da je prišla na obisk gospa Felice z možem Cancianom, ki ju spremlja nek kavalir, grof Riccardo. Jezna Marina jih noče sprejeti, a že se prišopiri Felice kar sama po stopnicah in ji predstavi svojega kavalirja. Copatasti Can-cian je ves čas nekje ob strani in sme samo streči ženi in vsiljivemu tujcu, ki naj bi bil njegov »zaščitnik« in »prijatelj«. Med pogovorom omeni Felice Marini, da se bodo sicer še tako in tako videli pri večerji pri Lunardu. Zdaj se šele Marini posveti: seveda, večerja bo pri Lunardu, kjer bodo slavili bližnjo poroko! Zdaj pa je Felice presenečena: kakšno poroko? I, no, poroko Filipetovo z Lucieto! In Marina brž razloži vse, kar je izvedela od nečaka, ki da sploh še ni videl neveste. Je to mogoče? Strašno! In Felice že snuje v glavi ves načrt, kako bi mladima dvema pomagali, da bi se skrivaj sešla. Če so moški še tako umni in tako čuječi, so pa ženske še umnej-še in si znajo, če je treba, pomagati tudi z zvijačo. Filipeta bodo maskirali in preobleki v žensko in Riccardo ga bo privedel v Lunardovo hišo, da se tam snideta z Lucieto. Drugo dejanje: V Lunardovi hiši se Margarita in Lucieta pripravljata na sprejem gostov. Med lišpanjem ju zasači Lunardo, ki zahteva, da odložita vso navlako, ki sta si jo nadeli. A že sta tu prva gosta: Marina in Simon. Lunardo terja od Margarite, da se preobleče, Simon pa terja prav isto od Marine. Zenske ne popuste, zato jih Simon in Lunardo izrineta iz sobe. Res, v starih časih je bilo z ženskam' vse drugače, bile so ponižne in ustrežljive, danes pa je mož sirota, »vse so ženske in dekleta le zalega zgolj presneta!« Razjarjena moža pozdravi Felice s Cancianom, toda Lunardo in Simon pograbita Canciana, ga odvlečeta s seboj skoz vrata in pustita osuplo Felice samo. Felice prikliče Margarito, Marino in Lucieto. Zenske so razburjene zavoljo zarote. Lucieta je že nestrpna, kakšen je ženin. Končno ga Riccardo privede oblečenega v domino in mlada dva se spoznata in res na prvi pogled zaljubita. Še preden pa utegne Filipeto oditi, se v.mejo vsi trije možje, tako da ženske komaj še skrijejo Filipeta in Riccarda v sosednjo sobo. Lunardo pove Lucieti, da jo je zaročil in da je Maurizio medtem šel domov po sina. Joj, nova skrb! Kako se bo vse to izteklo, ko je vendar Filipeto v sosednji sobi! Maurizio se res vrne ves srdit, češ da sina ni doma, ker g3 je odpeljal neki grof Riccardo, tisti, ki se suče okrog gospe Felice. Ker W navzoč večni kavalir njegove žene, se še Cancian ojunači in izjavi, da je ta grof čisto navaden malopridnež. K° pa zasliši grof v sosednji sobi to žalitev, vdre skozi vrata in zahteva zadoščenja. Maurizio hoče pojasnila, K3® je njegov sin? No, kje? V sosednji 292 a sobi. To izbije sodu dno. Štirje grobijani pobesnijo, Maurizio zgrabi sina za ušesa in ga odvede domov, Lucieta omahne nezavestna v naročje Mar-gariti. Tretje dejanje: Lunardo, Simon in Cancian snujejo maščevanje vsej vražji ženski zalegi. S poroko seveda ne bo nič. Lunardo je že našel za hčer mesto v samostanu. A kaj z ostalimi tremi ženskami? Vseh vendar ne morejo spraviti v samostan. Res bi imeli tako Pred njimi mir, toda navsezadnje, če- prav so peklenske, znajo biti tudi sladke. A vendar kazen mora biti, pa bodi taka ali taka! Vse to njihovo modrovanje pa je čula Felice, ki vsem grobijanom napravi pošteno pridigo, jim nazorno pokaže vse njihove napake in — pol za šalo pol zares — jih končno spravi s svojo zgovornostjo povsem v zagato. Tedaj privede še Margerito, Marino, Lucieto in Filipe-ta, doseže za vse odpuščanje in dovoljenje za Filipetovo in Lucietino poroko. NEPRAZNOVANI JUBILEJ (Risba s svinčnikom) Pri teatru živi ta Tepi običaj že mnogo let. Seveda je tudi ta zadeva (kot vse drugo) pri teatru malo drugačna. Tu se utegnejo po potrebi slaviti desetletnice, petnajst in dvajsetletnice... Petindvajsetletnice so posebno v časteh, ker predstavljajo istočasno tudi četrt stoletja, kar pa ni kar tako ... imamo še trideset in štiridesetletnice, više seže le redko kateri za-Sledanec v teater ... Tak je običaj, da se praznujejo pri podjetjih in ustanovah jubileji dela tistih ljudi, ki so z vestnostjo, znanjem in ljubeznijo pomagali graditi, dosegli uspehe za sebe in za skupnost ... * Pa se je le zgodilo. Mimo nas je šel čas petindvajsetih let (v resnici jih je osemindvajset) in to je zamolčal in pozabil režiser Slovenskega narodnega gledališča Te skromne vrstice smo napisali zgolj zato, ker se zgodi včasih nekaj, kar je zagonetno, namreč da jubilant-ski kandidat pozabi, prezre svoj mali Praznik, svojo še manjšo nagrado ... To je sicer lepo, to je celo razumljivo, vendar je petindvajset let raz-Y°ja in dela v gledališču važen in obru-šen mejnik, katerega se že zaradi zgodovine ne bi smelo prezreti. .. Ciril Debevec. 293 Kdo je Ciril Debevec? Kaj predstavlja? Pričnimo pri začetku ... V skromnem, tihem študentu — realcu tli nekaj. (Opazka ob robu: v tej ljubljanski realki je pričela tleti satanska iskra teatra v Cankarju, Betettu, Križaju, Skrbinšku, Šestu, Janu... Čudno!)... Zagledan in začaran v to iskro stopa polagoma, a zavestno, v svojih novih potov zemljevid... Ti se imenujejo: univerza, slavistika, dr. Prijatelj, druga proga pa je Dunaj in Praga in znameniti prof. Schtitz, slavni direktor Krammer. A vse to ni važno . .. * Važno je, kaj je iz človeka nastalo! Pred nami je človek in pa osemindvajset let njegovega dela ... Ko ga je usoda in potreba in nujnost privedla v Dramo, je z izgledno vnemo in vestnostjo zagrabil v polno. Ni trajalo dolgo in že se je pojavil v Drami nov stil, ki smo ga mi prej zanemarjali (ali pa tudi ne znali) — psihološka drama, razčlenitev, delo na besedi in igralcu. * Tu pravzaprav šele zastavimo pero, kot zastavi slikar čopič, ko je dojel fizionomijo. Debevec je filozof ... Nekaj faustovskega je v njem, kajti njegovo, morda podzavestno globoko prepričanje je: V začetku je bila misel, potem je bila beseda! In igralec je bil od vekomaj tolmač misli, ideje in s pomočjo besede je nato lahko opravljal to poslanstvo. Debevec je bil vsa ta leta dobri pastir misli in besede in vsi, ki smo gledali njegovo d«lo, smo se od njega učili (tudi jaz). Dolgo vrsto nepozabnih dogodkov je prinesel. Tu niso važni avtorji, imena, važno je, da so drame (predvsem drame) pod njegovo sugestivno in neizprosno voljo, doživljale največje uspehe. Imena, ki so imela pri nas zven dolgočasja, Strindberg, Maeterlinck, Rolland, L. Franck, Dostojevski, so pod njegovo režisersko roko postala tudi za nas živa in celo nepozabna ... S Cankarjem je reševal probleme in jih ni rešil (rešil jih ne bo sedaj nihče) in prenekaterega domačega avtorja je privedel na naš oder. A vse to je le bežen spomin, neznaten appunto ob robu bodočega kronista, ki bo zvest pisatelj povesti dela o Cirilu Debevcu . . . * Še nekaj! Tega ne moremo prezreti! Debevec - igralec ... Rekli smo že, da je po svoji strukturi filozof, analitik in tak je bil tudi kot igralec. V že za vse znanih vlogah je odkrival nove plati, spoznanja in variante, ki so bile nad vse zanimive... Ne samo samoniklost in originalnost so bile njegove prvine, temveč tudi prebliski genial' nosti, zato je ostalo vse žlahtno in nepozabno ... Poglejmo tega čudnega ptiča, tega jelena enoroga še od drugih plati! Kakšen je, kdo je? Ha! Ne posebno velik, malo tršat (včasih, vraga, me spominja na Borštnika!), ima na krat' kem vratu veliko glavo. Ta glava j® zanimiva. Ce sedi Debevec v družbi, se včasih odmakne duhovno in postane sam ... Takrat se njegov obraz, njegovo lice izpremeni. Leva obrv s® mu dvigne in obraz zadobi spet neka] faustovskega, v tem primeru mefistovskega ... Kaj vse se plete za terni možgani, kakšno hotenje in kakšna snovanja ...? t Debevec je nemiren duh! Njega zanima vse, od žuželke do najnovejše iznajdbe, od uprizoritve bedaste ko' medije do premiere neznanega avtorja v Mannheimu. Kot mlad (no, saj še danes ni star) je spoznal vse veščine, vse velik igralce in tvorce, Ilssner, ReinharO’ Stanislavski so mu bili žlahtni znanci« in praški teater s Hilarijem in Buria' nom je nosil v levem žepu. 294 To ni bilo zaman. Ne samo, da je s svojimi neplačanimi pohodi preromal vso teatrsko Evropo, je našel časa dovolj, da je napisal stotero člankov, študij, referatov, ki leže razmetani po raznih revijah . . . Skoraj bi dejal, da bi bilo treba reči: »Raztresene sem ude zbral, da lik njegov bi vam podal ...« * Kar je edinstveno! Tega ne smemo pozabiti in prezreti. Preblisk duha, duhovitost, svojevrsten šarm in kavalirstvo ... Kdor ima priložnost, da sedi v družbi v Debevcem, bo v nekaj minutah fasciniran. Njegova beseda, njegov esprit blesti in šviga kot fantastična raketa, kot bengalični ogenj — zažari, ugasne in isti hip se pojavi od druge strani, z novim bleskom in v novih barvah ... Se eno bi rekel ob tej skromni priložnosti. Pota so široka in Ciril Debevec je v svoji skromnosti ostal pri nas in troši v Operi svoje zaklade znanja. Z zamaknjenim in otožnim očesom prebira in pregleduje vse ono, kar se godi po svetu . . . Svet je širok in mnogo je tam gledališč, mnogo lepot (tudi nelepih stvari). Debevec pa tava iz teatra v teater in njegova želja mi je z vsem lepim hotenjem znana... t To smo napisali kar tako ... Nismo kronist niti pisatelj — vse to je prepuščeno drugim . . . Njegovemu hotenju in sposobnosti bi bila dano, da ustvari še mnogo in mnogo lepega . . . A ker so leta skupnega sodelovanja, borb in težav stekla, recimo: Kot spodeni režiser — penzionist Te najprisrčneje pozdravlja stari prof. O. Sest. Kinematografa »ŠIŠKA« in »TRIGLAV« igrata v naslednjih tednih: DRŽAVNI 'SOVRAŽNIK ST 1 (francoski). — TAJNA SOBE 17, premiera (ameriški). — POT MIRU (jugoslovanski). — VIS NEVARNOSTI, premiera (angleška). — DVE JUTRI ZEMLJE, premiera (indijski). — STA-LAG 17 (ameriški). — BERLINSKA ZGODBA (ame-riiški). — MESTO ILU^U (ameriški). — USODA LJUBEZNI /ameriški). Predstave ob 16., 18. in 20. uri — Predprodaja vstopnic v Sišiki dve uri, v kinu Triglav« pa eno uro pred pričetkom predstave. 0 LJUBLJANA Kardeljeva 1 (nasproti Ria) ima v zalogi: damske torbice, kovčke, aktovke, rokavice in vso ostalo drobno usnjeno 'galanterijo! — Ugodne cene, dobra kvaliteta! Oglejte si našo zalogo! 295 BELEŽKE Velik uspeh Ladka Korošca v Wies-Tjadnu. Na letošnjem majskem festivalu v Wiesbadnu v Zapadni Nemčiji je gostovala tudi beograjska Opera, ki je prikazala Musorgskega opero »Boris Godunov«, Borodinovega »Kneza Igorja« in Gotovčevega »Era z onega sveta«. Prvi nastop beograjske Opere v Nemčiji je umetniško v polni meri uspel, saj se vsa časopisna poročila iestivalskih kritikov strinjajo v sodbi, da je ansambel beograjske Opere na •visokem umetniškem nivoju, čeprav posamezni pevci niso pokazali vrhunskih, enkratnih kreacij. V naslovni vlogi Borisa Godunova je zelo ugajal mladi beograjski basist Miroslav Can-galovič, ki se ga v tej vlagi kajpak še ne da primerjati s Saljapinom, vendar je z lepim i'n topli,m glasom zelo prijetno presenetil in zlasti v prizoru smrti upodobil pretresljiv lik Godunova. Med nosilci ostalih vlog v »Borisu Godunovu« je po mnenju kritike najbolj ogrel naš Ladko Korošec, ki je kot gost nastopil v vlogi Varlaama. Varlaam je v Koroščevi interpretaciji učinkoval s svojo svežino in neposrednostjo, ki je na mah osvojila občinstvo, da ga je ob mojstrsko zapeti pesmi o Kazanu nagradilo z dolgotrajnim aplavzom na odprtem odru. V »Knezu Igorju« je imela velik uspeh tudi Valerija Heybalova v vlogi Jaroslavne, presenetil pa je tudi balet beograjske Opere v Polovskih plesih v »Igorju« in prav tako v zaključnem kolu v »Eru«. Spričo uspeha tega svojega gostovanja je beograjska Opera dobila več povabil za nadaljnja gostovanja. Ladko Korošec je ob tej priložnosti dobil več ponudb za angažma, vendar zaenkrat ne namerava zapustiti Ljubljane. Zmagovit nastop jugoslovanskih pevcev na tekmovanju v Belgiji. V belgijskem mestu Verviersu prirejajo vsako leto tekmovanja opernih pevcev, na katerih se je v zadnjih letih vidno uveljavilo tudi že več pevcev naše Opere. Na letošnjem tekmovanju v Verviersu se je spet z uspehom uveljavila vrsta jugoslovanskih pevcev, tako da lahko štejemo njihov uspeh za pravcat prodor jugoslovanske pevske kulture v zapadni Evropi. Blesteč uspeh je požel tudi letos v prvi vrsti naš priljubljeni slovenski tenorist Rudolf Franci, ki je dosegel najprej prvo mesto v skupini tenorjev, nato pa je zmagal tudi v končnem tekmovanju in po soglasni oceni žirije dobil Veliko častno nagrado in nagrado belgijske kraljice Elizabete. Po časopisnih poročilih je bil Franci že od vsega začetka favorit tega tekmovanja, saj ugotavljajo, da ima »glas od boga« in brezhibno pevsko tehniko. V zaključnem delu tekmovanja je zapel ariji iz »Boheme in iz »Kneza Igorja« ter La-jevčevo pesem »Mesec v izbi«. Med favoriti za najvišja mesta je tudi ves čas bila Vilma Bukovčeva, ki je prav tako zmagala v kategoriji sopranov. V zaključnem delu je zelo lepo zapela arijo iz Verdijeve opere »Moč usode* in iz Dvorakove »Rusalke« ter pesem R. Straussa »Standchen«. Žirija ji ie na koncu prisodila šesto častno nagrado in nagrado lista »Echo des travail-leurs«. Časopisi poročajo, da je bilo občinstvo nezadovoljno z razsodbo žirije in je Bukovčevo nagradilo z demonstrativno velikim aplavzom, ker je ves čas pričakovalo, da bo ponovila uspeh iz prvega dela tekmovanja |n zasedla eno izmed prvih mest. Tretjo častno nagrado je dobila Biserka Cve-jič iz Beograda, prvo pohvalo soglas' no Zora Filipovič iz Beograda in P°' hvalo Vladeta Dimitrijevič, prav tako iz Beograda. Dva prizora iz »Prodane neveste«-Janko — Miro Brajnik in Kecal ' Ladko Korošec; sekstet v III. dejanju~ 296 Da se je v končno tekmovanje in na najvišja mesta uvrstilo med 180 tekmovalci kar pet jugoslovanskih pevcev, je vnovič lepo priznanje našim mladim pevcem in opernim pevkam. Rudolf Franci in Vilma Bukovčeva sta dobila veliko ponudb za gostovanja v Belgiji, Nemčiji in Franciji. Vilma Bukovčeva je neposredno po povratku dz Verviersa odpotovala na daljšo turnejo po Sovjetski zvezi, kjer bo nastopala v Moskvi, Leningradu in v Kijevu. Nastopila bo v petih opernih predstavah kot Margareta v »Faustu« in kot Butterfly, sodelovala pa bo tudi na nekaj koncertih. Dirigent naše Opere dr. Danilo Švara, šef glasbenega oddelka beograjskega Radia Mihajlo Vukdragovič in baritonist zagrebške Opere Vladimir Ruždjak so ob koncu meseca maja sodelovali na posvetovanju glasbenikov v Pragi. Ruždjak je ob tej priložnosti nastopil v praški Operi v partiji Rigoletta in sta ga občinstvo in kritika zelo toplo sprejela. Razen tega je nastopil s krajšim sporedom tudi v praškem Radiu ob spremljavi orkestra, ki mu je dirigiral dr. Švara. Dr. Švara bo predvidoma v prihodnji sezoni dirigiral tudi nekaj predstav v praški Operi. Friderik Lupša stotič Kecal. Basist Friderik Lupša, ki altemira v naši no- vi uprizoritvi Smetanove »Prodane neveste« z Ladkom Korošcem v vlogi Kecala, je 4. VI. t. 1. že stotič nastopil v tej vlogi, kar je v naših razmerah dokaj redek, majhen jubilej. Med slovenskimi pevci sta v tej vlogi doslej večkrat nastopila samo Julij Betetto in Josip Križaj, ki pa je kot član zagrebške Opeire razen prva leta pel Kecala večinoma le v hrvaščini. Izmed mlajše generacije naših pevcev se tej jubilejni številki nastopov naglo bliža tudi že Ladko Korošec, ki šteje to partijo v vrsto svojih najpopularnejših odrskih stvaritev. Friderik Lupša je prvič nastopil v-vlogi Kecala na našem odru 1. 1942 v predstavi, v kateri je pel Janka Ivan Franci, Marinko pa Ksenija Vidalijeva in Vaška Svetozar Banovec. Kritika je sprejela Lupšev prvi nastop v tej zahtevni basovski vlogi zelo simpatično in poudarila, da je pri pevcu viden koristen vpliv Betettove pevske in igralske šole, vendar da je Lupša navzlic temu znal vdihniti svojemu Ke-calu tudi nekaj svojskih igralskih potez, tako da je bila to vendarle nova kreacija. Lupša je nato v tej vlogi od nastopa do danes bolj in bolj dozoreval, tako da je kmalu po osvoboditvi že lahko z uspehom gostoval kot Kecal tudi v Zagrebu in Beogradu. Največji uspeh je doživel s Kecalom jeseni 1. 1945 pri svojem gostovanju v praški Operi, kjer je nastopil kot prvi jugoslovanski pevec po vojni. Pozneje je z uspehom gostoval s Kecalom še v Brnu, Bratislavi in Plznu, pri nas pa seveda tudi večkrat v mariborski Operi. Velik uspeh nove jugoslovanske-opere. V čast rojstnega dne predsednika republike Josipa Broza Tita in desetletnice osvoboditve je bila 25. V. t. 1. na Reki slavnostna premiera nove opere skladatelja Borisa Papandopula »Rona«, za katero je napisal besedilo Ferdo Delak po drami slovenskega dramatika Antona Leskovca »Dva bregova«. Nova Papandopulova opera je doživela na premieri velik uspeh, tako da jo smemo po pravici šteti za najboljše jugoslovansko operno delo, kar jih je bilo doslej napisanih po Gotovčevem »Eru z onega sveta«. Dramo »Dva bregova« je napisal Leskovecr kmalu po prvi svetovni vojni in je doživela svoj krst v Mariboru, nato Pa je z uspehom šla preko mnogih naših odrov. Delo ima sicer nekaj svojčas Dva prizora iz »Prodane neveste«' zaključni prizor iz drugega dejanja-in nastop cirkusa v tretjem dejanju- 298 modnih ekspresionističnih elementov, je pa odrsko silno vešče napisano in vsebuje po razporeditvi dejanja in uporabi odrskih sredstev vse možnosti za učinkovito operno predelavo, tako da je res čudno, da ni doslej po njem posegel še noben slovenski skladatelj. Ko je dramo pred poldrugim letom Ferdo Delak prevajal v hrvaščino in jo je pokazal Papandopulu, je ta takoj uvidel, da ima vse možnosti za predelavo v učinkovit operni libreto, ki ga je nato napisal Delak; skladatelj je začel pisati opero, ki ga je tako vsega prevzela, da jo je v razmeroma kratkem času tudi dokončal. Od prve ideje pa do krstne uprizoritve je preteklo komaj poldrugo leto. Dejanje sega v življenje beračev: na enem bregu življenja je svet beračev, ki ga je življenje izvrglo na umazani, blatni breg, na drugem bregu reke je udobno življenje situiranega meščanstva. Kralj beračev, Macafur, živi in vlada v svetu beračev po nepisanih postavah beraškega sveta in sam zase ve, da ne bo nikoli splaval na nasprotni breg. Ima pa sina, ki ne ve, kdo mu je oče, kateremu pa Macafur s prihranki omogoči, da doštudira in na drugem bregu postane odvetnik. Krištof Bogataj se po letih študija vrne na obisk v svet beračev in najde tam Komposaričino hčer, Rono, ki se je medtem razvila v lepo dekle. Tudi Rona hrepeni po drugem bregu in Krištof ji hoče pomagati, zato ji preskrbi službo v neki kavarni. Rono pa ljubi mladi potepuh Flore, ki bi jo rad zadržal zase v svojem svetu, a je spričo Krištofa in privlačnosti drugega brega za Rono malone brez moči. Ko slavij0 berači v Komposaričini žganjarni sv°-jo vsakoletno beraško veselico, ji*1 obišče tudi Rona, ki je bila prejšnje leto kraljica te veselice. Za njo pride še maskirani Krištof, da bi jo za vselej odvedel iz beraškega sveta. Flore strga tekmecu masko, Macafur mu prigovarja, naj vsekakor Rono zadrži, da ne pojde za Krištofom, ljubosumni Flore pa zabode Krištofa do smrti. Sele zdaj izpove Macafur, da je Kri' štof njegov sin. Berači se razbeže, P°' norelo Rono odvede Komposarica, Macafur joče nad mrtvim sinom, Flore Pa kot blazen vpije in udarja v boben . • • Krstni uprizoritvi je dirigiral Boris Papandopulo, režiral je Ferdo Delak, koreograf je bil Maks Kirbos, leP° sceno pa je zasnoval Dorian Sokolic- V vlogi Macafurja je ustvaril veličastno kreacijo Milan Pihler, Flore je bil Konrad Orožim, Krištofa je pel Aleksander Boštjančič, Rono pa Jana PU' leva, ki je v tej vlogi ustvarila zlasti igralsko zelo lepo kreacijo. Nova Fapandopulova opera bo nedvomno šla čez marsikak oder. Če pomislimo, da na odru ljubljanske Opere po uprizoritvi Gotovčevega »Era« leta 1937 in Hatzejeve opere »Adel in Mara« leta 1838 nismo videli nobenega novega hrvatskega ali srbskega opernega dela, bi bilo vsekakor prav, bi Papandopulovo »Rono« tudi zaradi velikega deleža Slovencev pri krstni NtfUVNI KUIIUTM IIKfRJI V MMUIHtf OPRIMI S PAlfMMH ZAMAŠKOM ! CHERRY BRANDY &etm da (iifd M y RTI LLU S GREM E DE CACAO AlKO« MSIIURUA IN’ TOVARNA tlMRJtV t JURIJA V A 300 uprizoritvi prva za Reko uprizorila Ljubljana! Sarajevska Opera je 16. II. t. 1. uprizorila premiero Verdijevega »Othella« pod glasbenim vodstvom dirigenta Ivana Stajcerja in v režiji Jurislava Ko-reniča. Dne 5. IV. t. 1. pa je v sarajevski Operi bila premiera Gotovčeve romantične opere »Morana«. Opera v Novem Sadu je 12. III. t. 1. uprizorila premiero Čajkovskega »Jev-genija Onjegina«. Vlogo Tatjane je pela Slovenka Anica Čepetova. Mariborska Opera je 30. IV. t. 1. uprizorila premiero Verdijeve opere »Ples v maskah« pod glasbenim vodstvom dirigenta Cirila Cvetka, v režiji Hinka Leskovška k. g. in v inscenaciji Vlada Rijavca. Mariborska kritika zelo hvali delež režiserja, insce-natorja in dirigenta, med pevci pa je imel največji uspeh tenorist Jernej Plahuta v vlogi Riccarda. Balet osješke Opere že dalj časa vodi kot koreograf in šef baleta nekdanji član naše Opere Stefan Suhi. Suhemu je z vztrajnim delom uspelo dvigniti osješki baletni ansambel na znatao višjo raven in odkriti zlasti med mlajšimi plesalci nekaj talentov, ki so kos vedno zahtevnejšim nalogam. V letošnji sezoni je priredil osješki balet že dvoje samostojnih baletnih večerov. Kmalu po premieri »Bolera« in »Bele krajine« je uprizoril Suhi z osješkim baletom tudi Lhotkov in Mlakarjev celovečerni balet »Vrag na vasi« (koreograf Stefan Suhi, dirigent Karlo Radinger in scenograf Dragutin Savin). Nova baletna premiera je imela v Osijeku velik uspeh. Nova Brkanovičeva opera »Zlato Zadra«, ki jo je nedavno uprizorila zagrebška Opera (dirigent Demetrij Zebre, režiser prof. Vlado Habunek), je doživela pri zagrebški kritiki zelo različne ocene. Medtem ko je Lovro Zupanovič napisal o nji panegirik, češ da je Brkanovičeva glasba v tej operi kongenialna delom Menottija, Stravinskega in Brittna, piše Djordje Šau- la ravno nasprotno, t. j. da je neinventivna, zunanje neučinkovita in da v ničemer ne predstavlja močnega odrskega dela. Po kritikovem mnenju deluje opera v celoti monotono in sivo, skratka, delo naj bi bilo po njegovem povsem povprečno ali še manj kot povprečno in da zapušča gledalca hladnega ter ravnodušnega. Trezneje kot panegirik prvega in ogorčena odklonitev drugega se zdi, da presoja novo delo Nenad Turkalj (ki zelo hvali izvedbo, zlasti Habunekovo režijo in Zebretovo glasbeno vodstvo). Kritik poudarja nekatere dobre strani dela, zlasti simpatični poizkus modernejšega opernega prijema in očitno orientacijo na sodobno oratorij sko opero. Kritik tudi ugodno ocenjuje pesniške kvalitete libreta Dunje Robič in vsebino njegovih stihov, medtem ko priznava, da je opera sicer dramaturško bleda in neizrazita, predvsem preveč statična. V glasbenem oziru kritik zelo hvali predvsem nekatera zborovska mesta in še nekaj sugestivne j ših prizorov. Orkestrska spremljava je večinoma zelo gosta, tako da zavoljo nje večkrat trpi razumljivost besedila. »Kitajska pravljica« je novi jugoslovanski balet, za katerega je po znani Klabundovi drami »Krog s kredo« napisal libreto Dimitrije Parlič, uglasbil pa ga je skladatelj Krešimir Barano-viič. Krstna predstava novega baleta je bila v beograjski Operi meseca aprila t. 1. pod glasbenim vodstvom direktorja Oskarja Danona, v koreografiji Dimitrija Parliča in v inscenaciji Dušana Rističa. Uprizoritev »Kitajske pravljice« je bila zelo toplo sprejeta in je doživela velik uspeh. Kritik D. Plavša zelo pozitivno ocenjuje glasbo Krešimira Baranoviča, za katero pravi, da sicer ni toliko originalna, kolikor zelo sugestivna. Bara-novičevi glasbi se pozna široko avtorjevo odrsko izkustvo, neprecenljiv Pa je njegov občutek za zvočno barvitost in za zvokovno sorazmerje orkestrske gmote. Glasba je tudi emocionalno 302 razgibana, zna biti topla in poetična in prav tako strastna. Da se »Kitajska pravljica« kljub temu ni prevesila v osladnost, je zasluga vseh tvorcev uprizoritve, tako skladatelja kot koreografa in inscenatorja. Zlasti inscenator Ristič zasluži vso pohvalo, ker je ustvaril zelo lepo, sugestivno, stilizirano sceno. Podobno zelo ugodno ocenjuje novo delo in 'uprizoritev Stana Dju-rič-Klajn. Glavne solistične vloge so z uspehom kreirali Rut Parnel, Jovan-ka Bjegojevič, Milan Momčilovič, Brana Markovič, Gradimir Hadži-Slavko-vič in Sima Laketič. V zagrebški Operi je gostoval tenorist Rimske Opere Giorgio Kokolyos-Bardi, ki je nastopil kot Don Jose v Bizetovi »Carmen«. Pevec je dal povprečno solidno kreacijo in pokazal dobro pevsko tehniko z dobrim obvladanjem visokih tonov, medtem ko je večino pevskega parta zadržal na mejah recitativnega parlanda. Predstava tudi sicer ni bila dobra, tri svetle točke večera so bile Vera Grozaj kot Micaela, Vjekica Marušič kot Mercedes in orkester pod vodstvom Demetrija Zebreta. Ruski basist Aleksander Pirogov je gostoval z velikim uspehom v zagrebški Operi v vlogi Galickega v »Knezu Igorju«, v beograjski Operi pa prav tako kot Galicki in kot Boris Godunov, Zagrebška kritika obširno piše zlasti o visokih igralskih kvalitetah Piirogova, ki je z Gali činom ustvaril enega osrednjih likov vse opere. Zaradi izredno sugestivnega nastopa, ki je bil do kraja izdelan in dosleden, je občinstvo Pirogova pozdravilo z viharnim navdušenjem. Predstavo je izvrstno vodil Milan Sachs, v glavnih vlogah pa so se odlikovali Janja Hanžek kot Jaro-slavna, Vladimir Ruždjak kot knez Igor, Drago Bernardič kot Kan Kon-čak, Rudolf Franci kot Vladimir in Marijana Radev kot Končakovna. — Škoda, da ljubljanska Opera trenutno ni imela nobene primerne opere na sporedu, da bi Pirogov lahko nastopil tudi v Ljubljani! V Operi Covent Garden v Londonu je bila 4. V. t. 1. premiera Smetanove »Prodane neveste«, ki jo je pripravil znani češki dirigent Rafael Kubelik. Junija in julija bodo gostovali v »To-sci« Renata Tebaldi, Ferruccio Taglia-vini in Tito Gobbi, nato pa v »Aidi« Antonietta Stella, Ebe Stignani, Gino Penno in Gobbi. Ameriški dramatik Tennessee Wil-liams je napisal libreto za opero pod naslovom »Ljubezenska pisma lorda Byrona«, ki jo je kot enodejanko uglasbil skladatelj Rafaello de Ban-field. Krstna predstava nove opere je bila meseca januarja v New Orleansu. Na Dunaju bodo v začetku novembra odprli z velikimi slovestnostmi obnovljeno zgradbo Državne Opere. 4. XI. bo slavnostna predstava Mozartovega »Don Juana«, ki je namenjena samo za povabljene goste in uradne ter diplomatske predstavnike. Naslednjega dne pa bodo uprizorili za javnost Beethov- MODNO ČEVLJARSTVO T^LAIM FIR^NJO Pražakova 8 izdeluje vse vrste moških in ženskih čevljev po najnovejših inozemskih vzorcih! Vrši popravila vseh vrst čevljev! Se priporoča! 303 novega »Fidelia«. Cene za to predstavo bodo od 20 šilingov za stojišče do 5000 šilingov za najboljše sedeže! Ker pa je za prve predstave že zdaj nad 22.000 interesentov, menda ne bo težko napolniti hišo tudi po takih, za naše razmere nepojmljivih cenah. Erich Kleiber, dosedanji direktor berlinske Državne Opere v vzhodnem Berlinu, ki bo septembra odprla svoje novoobnovljeno poslopje, se je odpovedal svojemu mestu in prešel v Zahodno Nemčijo. Novinarjem je izjavil, da ne prenese, da bi se poMtika vmešavala v umetniško gledališko delo. V Komični Operi v Berlinu je Zal-linger uprizoril Corneliusovo opero »Bagdadski brivec« v režiji Hansa Riickerta. Isto delo je uprizorila tudi Opera v Diisseldorfu. Hamburška Opera je z uspehom uprizorila večer z deli Stravinskega. Na sporedu sta bili operi »Vojakova zgodba« in »Oedipus rex«, večer pa je zaključil balet »Lisica zvitorepka«. V Operi Teatro Massimo v Palermu je Simone Cuccia že v pretekli sezoni izvedel revolucijo v repertoarju. Uprizoril je Bellinijevo opero »Capuleti in Montegi« in razen tega še »Elektro«, »Borisa«, »Turandot« in Rossinijevo opero »Turek v Italiji«. Navzlic nasprotnim prognozam je občinstvo ugodno sprejelo osvežitev prej standardnega repertoarja. V letošnji sezoni je Cuccia uprizoril opero Nine Rota »Florentinski slamnik«, »Salomo« (v nemščini), dalje »Jeanne d’Are au Bucher«, »II Combattimento di Tancredi e Clo-rinda«, »Schauspieldirektor«, »France-sca da Rimini«, »Parsifal« in »Puri-tani«. Sporedi evropskih poletnih festivalov. V Wiesbadnu so poleg beograjske Opere maja meseca gostovali tudi Italijani (I Cadetti de'lla Scala), ki so uprizorili opero Cimarose »Italijanka v Londonu« in Rossinijevo »II Signor Bruschino«, Opera iz Benetk pa je uprizorila »Pepelko« in »Madame But-terfly«. Opera iz Wiesbadna pa je prikazala na festivalu svetovno premiero Hansa Vogta »Die Stadt hinter dem Strom« in »Elektro« z Astrid Varnay-— Festival v Ziirichu ima v juniju na sporedu Busonijevega »Doktorja Fausta«, »Ariadno na Naksu« in »Capric-cio« z Liso della Casa. — Festival v Edinburghu napoveduje »Seviljskega brivca«, »Falstaffa« in »Moč usode«. —" Festival v Salzburgu pa bo imel letos opere: »Čarobna piščal«, »Palestrina«, »Ariadna na Naksu«, »Beg iz seraja« in svetovno premiero nove opere Wer-nerja Egka »Irska legenda«. Dirigent Hans Knappertsbusch in režiser Heinz Arnold sta v miinchenski Operi uprizorila Charpentierovo »Lui-zo«. V naslovni vlogi je imela velik uspeh Leonie Rysanek, Hans Hotter pa je pel očeta. Metropolitan Opera v New Yorktt je 9. aprila zaključila svojo dvainsedemdeseto sezono. Na sporedu je imela 27 uprizoritev, od tega 3 premiere: An-drea Chenier, Vittorio (Verdijev balet) in Arabella. Iz prejšnjih sezon so ponovili: Seviljski brivec, Mojstri pevci, Butterfly, Faust, Traviata, Aida, Ca-valleria rusticana, Pagliacci, Manon, Figarova svatba, Saloma, Don Carlos, Tosca, Carmen, Netopir (J. Strauss), Ples v maskah, Don Juan, Bohžme, Tannhauser, Othello, Orfej in Evridika, Tristan in Izolda, Gioconda, Par-sifal. Iz lanskega repertoarja niso ponovili: Moč usode, Pelleas, Rigoletto, Trubadur, Boris, Lucia, Cosi fan tutte, Rake’s Progress, Walkiira, Norma, V domači hiši so imeli to sezono 151 predstav, po drugih ameriških mestih pa so gostovali s 66 predstavami. Rimska opera je lani uprizorila tri nove balete: »Milni mehurček« po fantaziji F. Casavola, »Tarantela« (Giuseppe Piccioli), kjer sta plesali Mattemi in Podelvento, in »Zimska zgodba* P° romanu Dostojevskega. Lastnik in izdajatelj: Uprava slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Uredinik Smiljan Samaec. Tisk lisk a m e »slovenskega poročevalca«. Val v Ljubljani. J..hi knJjig.& svetomefra s&oveia Ivan A. Gončarov: OBROV je izdala Državna založba Slovenije v Ljubljani Herman Wouk: UPOR NA LADJI CAINE Romali je eno izmed najboljših pisateljevih del. Z zanimivimi lJiteraimimi figurami in značaji nam Gončarov prikaže družbene probleme svoje dobe. Ženske portrete iz >Obroo ./ J<\s P°str, kolektiv podjetja DAJ-DAM GOSTILNA »tfhttnc« KREKOV TRG 11, tel. 31-992 Vam nudi dnevno prvovrstna jedila. Točimo izbrane pijače! Sprejemamo zaključene družbe! V letnem času je odprt prijeten vrt, kjer 'Vam postrežemo s čevapčiči, ražnjiči 4. t. d. Priporočamo se za obisk! Poslovalnice: Cankarjeva 4, Cankarjeva 12, Miklošičeva 8, Nazorjeva3, Pogačarjev trg, Titova 2, Titova 20, Trg Revolucije8, Miklošičeva 30, Gradišče 3, Celovška 85 Vabimo vas k bogati izbiri in dobri postrežbi! tizk-tKCiJbe&M' elektrotehnično podieiie Up,r: SE? ?-»..«a !»-™ Prodajni oddeleK. gl_35Q Skladišče: Kotmko - ,eJ 2].533 Detajlna trgovina. nwa Vam nudi domače ln inozemske srsa^-- uvoz Pleskarstvo, sobosliharstvo in črboslibarstvo S08lk®plli5^e “ U^"a5“’ te ttet b°Q5B£Ženl iasU Tn Wrf>'''c° W*» TRSOVDNE IICVETAH Stritarjeva ul. 6, Karlovška, Celovška in Litostroj vam nudijo bogato izbiro moškega in ženskega perila, trikotaže, pletenin in lepo izbiro volne — Priporočamo se! # Kvalitetno blago! 6 Konkurenčne cene! Kupuj v naših 21 trgovinah! AGENCIJA [ TELEFON ŠTEV. 30-685, 30-582 in 32-280 LJUBLJANA SLOVENIJA Parmova št. 33 FOSREDUJE NAKUP IN PRODAJO BLAGA VSEH VRST IN ZASTOPA INDUSTRIJSKA TER VELETRGOVSKA PODJETJA • RAZEN CENTRALE IMA SE PODRUŽNICE V MARIBORU, CELJU, KRANJU, BEOGRADU, ZAGREBU, NOVEM SADU, SKOP-LJU IN SARAJEVU • POSLUŽUJTE SE NAŠIH USLUG! Grosistično ir^ovsko podfetffe Ljubljano - Ciril-Metfodova 3 6S LJUBLJANA, Jesenkova 3 T c 1 e f o n : 21-324 izdeluje kovčke, aktovke, damske torbice, listnice in denarnice ter se priporoča cenjenim odjemalcem! Vsakodnevno v zalogi vse vrste živil! Postrežba hitra in solidna! Po želji dostavljamo na dom! Priporočamo se! Trgovsko podjetje z živili Kidričeva 5 — Telefon 22-146 lasa NEBOTftfiKU m TOVARNA BARV IN LAKOV -COLOR- MEDVODE - SLOVENIJA - JUGOSLAVIJA izdeluje: firneže, oljnate barve, podvodne barve, lake, emajle, steklarski Jdt, umetne smole, nltrolake, špi-ritne lake, trdilo za obutev IZDELUJE NASE DOMAČE PERZIJANCE, POPRAVLJA IN OCENJUJE VSE VRSTE PREPROG ČILIMI Obrtniško proizvodna zadruga z o. z. ZAGREB, Tomislavov trg 20-1. - Tel. 34-817 Prodajalne: ZAGREB, Masarykova 13, telefon 23-331 LJUBLJANA, Mestni trg 15, telefon 20-894 Pohištvo po želji — Pohištvo serijsko — Rezan In tesan les, lesonit, parket, vezane in panel plošče Itd., itd. — Vam ob vsakem času dobavi po konkurenčnih cenah «*LES ~ LJUBLJANA” Centrala za FLRJ, Ljubljana, Parmova 37 ali naše poslovalnice v vseh večjih mestih. — Lastni atelje za notranjo opremo. JADRAM’ Z“ra Vam nudi svoje kvalitetne izdelke v lastnih prodajalnah: SOLKAN, ŠEMPETER PRI GORICI, POSTOJNA, ILIRSKA BISTRICA in REKA, Trg Ivana Koblara 2. 7 O V 6 N A '■ E O ff$ DNO V, O SSČ* 7 O V t.V P£dVA LJUBLJANA Zapomnite si, da boljših bonbonov od ^2. Poskusite nase specialitete: • meuti itd. Po predstavi obiščite ( Tavčarjev coocoo ooooo °r0o°o0 hrarru °o° v Tavčarjevi ulici Točimo specialna vina Vsak dan sveže ribe Priporoča se kolektiv! TRGOVSKO PODJETJE ) UPRAVA: VRHOVČEVA 4 nudi dnevno v svojih poslovalnicah vse vrste povrtnin, sadja in sadnih sokov! Večja naročila dostavljamo po želji na dom! Priporočamo se! Proti bolečinam vseh vrst (glavobola, zobobola, revmatičnim bolečinam, nevralgijam itd.) zahtevajte v lekarnah le originalno škatlico tablet COFFALGOL ali tablete z močnejšim učinkom PHENALGOL! Izdeluje: — Tovarna farmacevtskih in kem. proizvodov LJUBLJANA Tovarna čevljev » A L PIN A«, Žiri vam v svojih prodajalnah: Kardeljeva ul. 3 in Stritarjeva ul. 8 v Ljubljani nudi kvalitetno obutev po zmernih cenah! Obiščite nas in prepričali se boste o kvaliteti naših izdelkov! TRGOVSKO PODJETJE ►GOLOVEC« LJUBLJANA, PREŠERNOVA 35 Telefon 21-921 Prepričajte se o solidni iu dobri postrežbi in konkurenčnih cenah. Poslovalnice: PREŠERNOVA 35 PREDJAMSKA 24 ČERNETOVA 23 TITOVA 71 CIGLARJEVA 26 DOMŽALE, SAVSKA 1 CENA DIN 30.—