Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto V. št. 15.
SLOVE
Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni
preda! 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za po! leta 30 Din, za vse leto 60 Din, Posamezne številke 1.50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din.
Kranj, 10. aprila 1936.
HUMI
iBUftKuiikrar
Judež na slovenski zemlji
C
„Tiha“ nedelja je. Po slovenskih gozdovih je drev je še golo, med rdečkastim bukovim listjem cveteta višnjevi podlesek in bela večernica. Nad gozdovi v daljavi se blešče s snegom odete planine.
Čas trpljenja Gospodovega se bliža. Evangelij sv. Janeza za „tiho nedeljo" se konča z esedami: „Tedaj so pobirali kamenje, da bi vanj bičali; Jezus pa se je skril in je šel iz templja."
V	teh časih, ko je Gospod bil skrit, vstaja pred očmi prikazen, ki je izdala Učenika in Gospoda. Prihuljena postava z mošnjo, napolnjeno s srebrniki gre mimo nas: Judež iz Iška-riota, Judež — izdajalec.
Leonardo da Vinci, veliki slikar in mislec ob enem je naslikal v „Zadnji večerji" Judeža, sedečega na častnem prostoru, na desnici Gospodovi med Janezom Evangelistom in apostolom Petrom. Tega ni posnel Leonalrdo ne po evangeliju sv. Matevža, ne po evangeliju sv. Marka, ne po evangeliju sv. Lukeža, ki opisujejo zadnjo večerjo in tudi ne po evangeliju sv. Janeza, ki jo tudi omenja, ampak je upodobil izdajalca sedečega na častnem prostoru, ker je globoko poznal ljudi in življenje. Izdajalec sedi po navadi na častnem prostoru, sedi na prvih stolih, ne pa v ozadju. Tako se godi tu-
uorrraiavciAmi
Mežiška dolina in njen slovenski značaj
(Konec) .
Kot važen dokaz za nemštvo Mežiške doline služi Wutteju nastopanje Mežiške doline in Dravograda glede majniške deklaracije.
Po I. B. pa so bile pr otideklar arijske izjave delo političnih oblasti, ki so po šentjanžskem shodu 7. aprila 1918 onemogočile vsako deklaracijsko gibanje. Tudi ne smemo prezreti, da so bili kmečki možje večinoma pod orožjem, medtem pa je delavstvo, oproščeno vojaške službe, stalo pod pritiskom oblasti. Koliko so bile vredne razne protideklaracijske izjave, dokazuje primer Libelič, kjer je podpisal tako izjavo komisar (ne župan) Pugelnik, bivši orožnik, Nemec iz Gornje Koroške. Libeliče so dale pri plebiscitu večino za Jugoslavijo. Wutte poudarja nevtralnost Prevalj, a zamolčuje 1186 podpisov za deklaracijo, tudi ne omenja 1100 podpisov s Tolstega vrha , 169 iz J*™rij, 216 iz Kotelj, 400 z Ojstrice in 687 iz Libnč ki spadajo danes deloma k Jugosla-K izjave so bile svoboden izraz ljudske volje, česar o protideklaraci jskih ni mogoče trditi.
Enako je z novemberskimi dogodki 1918 v Mežiški dolini. Ko so se začele plenitve, so se obrnili Mežičank Prevaljčani, Guštanjčani itd. po vojaško pomoč v Celovec. Celovški Wehraus-scliuss je pač poslal vojaško asistenco v Mežico in Črno, za druge kraje pa je pomoč odklonil. Na ponovno telefonsko prošnjo s Prevalj, kjer je slovenska narodna straža le s težavo preprečevala hujše izgrede, je deželna vlada v Celovcu odgovorila, da nima vojaštva. Tedaj so Prevalje javile v Celovec, da morajo za primer, če Celovec ne more pomagati, prositi za pomoč v Maribor ali Celje. Celovec je odgovoril, f]a smejo to storiti. Če je torej prišel1 nadporočnik Malgaj 8. novembra s svojo četo na Prevalje, se je to zgodilo z izrednim dovoljenjem koroške vlade, potem ko ta ni mogla vzdrževati v dolini reda. S tem dejstvom se je koroška vlada odrekla Mežiški dolini in ta se je odcepila od Celovca ter priključila Sloveni-
ji. organizirani v narodni vladi v Ljubljani. Ko je nato Malgaj prevzel oblast v celi Mežiški, je sledil samo željam domačga prebivalstva. Takšno je torej jugoslovansko novembersko nasilje nad svobodno voljo Mežiške doline in Dravograda.
Netočno je tudi, kar piše Wutte o nadaljnjih Malgajevih in o Lavričevih vojaških akcijah na Koroškem, ki jih prikazuje kot teroristične. To je mogoče samo nekomu, ki ne upošteva, da bi te akcije (skupaj okoli 200 mož) ne bile mogoče brez zaslombe v miselnosti prebivalstva.
Ko piše Wutte o poznejših koroških bojih, govori redno o jugoslovanski vojaški premoči
—	pač z namenom, da bi pokazal napore in zasluge nemških čet v čim svetlejši luči. Po ugotovitvah I. B. pa je imel Malgaj v bojih pri Guštanju samo dva vojaška voda (skupaj 40 do 50 mož), s katerimi ni začenjal kake bitke, temveč samo kril umik ostalih čet. Majniške ofenzive 1919 so se udeležiti štirje polki Dravske divizije z dvema polkoma srbske vojske. Njim nasproti pa niso stali samo Korošci, ampak združene moči alpskih Nemcev. Ta alpsko-nemška sila te razpolagala z okoli 5000 mož vojske in z okoli 10.000 prostovoljci — ne glede na štajersko fronto, kjer je stalo še okoli tri do štiri tisoč mož. Proti tem silam je nastopilo na naši strani pri napadu 28. maja v celoti 19. bataljonov ali največ 10.000 mož. Vojaškega poloma alpskih Nemcev torej ni povzročila vojaška premoč jugoslovanske vojske proti kateri bi se bil sicer mogel v težavnem terenu Olševe, Plešivca in Košenjaka tudi šibkejši nasprotnik z uspehom držati.
Poglavje Wuttejeve študije o diplomatskih bojih za Koroško v Parizu je važno zaradi avstrijskega predloga mirovni konferenci, po kateri se naj Mežiška in Dravska dolina z Mariborom vključita v plebiscitno ozemlje. V tem predlogu se avstrijska delegacija ne drži državne meje na jugu, ampak se umika na črto Peca—Jankovec—Navrški vrh—Pllešivec in prepušča torej Jugoslaviji Črno in ozemlje Plešivca. S tem predlogom je potemtakem hotela avstrijska delegacija izločiti najzavednejše slovenske kraje iz predlaganega plebiscita in
J A
Uprava: Kranj, Sfrossmajerjev trg štev. i. Poštnočekovnl račun Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifi.
Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj.
di na tistem kraju našega planeta, ki se: imenuje slovenska domovina.
Švedska pisateljica Selma Lagerlof, ki je spisala „Legende o Kristusu", je napisala tudi zgodbo o Judežu — izdajalcu. Ta zgodba pripoveduje, da jle Iškiariot. ko je izdal Gospoda, šel in se obesil na figovo drevo, poginil pa ni, ker je zabučal strašen vihar, ki je zagrabil Judeža in ga odnesel seboj ter ga nosi še današnji dan čez hribe in doline, čez mor ja in puščave, nad velikimi mesti in najvišjimi pogorji, da trpi za svoje izdajalstvo. Selma Lagerlof je rojena daleč stran od naših krajev in za to ni čudno, če se je zmotila. V resnici je vihar Judeža takrat, ko ga je nesel nad slovenskimi kraji, spustil na zemljo. Ker je pa na slovenski zemlji od nekdaj nekaj tako mehkih ravnin in izdajalec ni padel na slovensko skalovje, se ni ubil. Pobral se je in je šel in je nadaljeval svoje opravilo tako, da je obsedel več duš na ti zemlji kot kjerkoli drugod.
Hlapčevstvo je bilo zanj tisto, kar je gnoj za osat. Posebno v pičlih zadnjih dveh desetletjih je dosegel veliko. Sicer se je že pred kakšnimi 50. leti začel pogosto prikazovati v slovenji Koroški in ob slovenski meji na Štajerskem, še prej pa tukaj in tam po kranjskih mestih in ob morju. Vendar je bil pa takrat še kolikor toliko plašen in je blebetal
Praznik vstajenja je v zavesti slovenskega ljudstva največji praznik. Vstajenje Zveličarja, združeno z vstajenjem leta in preroditvijo narave je nekaj, iz česar je zajemalo upanje v vseh težkih dneh dvomov in obupa nad lastno usodo in nad usodo svoje domovine.
Vera, da vstane tudi slovenstvo po tolikih letih trpljenja in ponižanja, nas je združila v našem listu. In v tej veri želimo vsem svojim prijateljem veselo Veliko noč.
Uredništvo in uprava „Slovenije“.
o višji nemški ali pa laški kulturi, čeprav je govoril le iz vaškega ali mestnega krčmarja ali pa iz mešetarja ali trškega kramarja. Spoznan pa je bil takoj in vedel je vsak, kdor je hotel, da ima opraviti s človeškim odpadkom. Takrat so bili namreč drugi časi in v splošnem so imeli ljudje poštenost in doslednost za čednosti.
Vseeno je pa setev izdajalca rodila obilno žetev in Judež je 10. oktobra 1920 spravil ne le snop je, ampak celo njive in vso slovensko koroško pokrajino v svoje kašče. Še današnji dan se sliši izza Karavank njegov potuhnjeni smeh. Nesramnež, ki se je prikazoval prej v
je s tem samo izpodbila trditev o nemškem značaju in o zemljepisni pripadnosti tega ozemlja h Koroški.
Wutte se tudi sklicuje na delovanje in na izjave koroškega deželnega zbora, kateremu pa je že konec oktobra 1918 Slovenski narodni svet za Koroško izrecno odrekel pravico, da bi govoril v imetnu koroškega slovenskega ljudstva, saj so v tem zboru predstavljali Slovence ljudje kakor Mihor ali Lutschounig, ki niso nikdar imeli slovenskega mandata. Mimo tega dejstva si pomaga Wutte s svojo koroško deželno-pokrajinsko ideologijo, ki jo je izpovedal v svojem delu „Das Kiirntner Abstim-mungsgebiet" z besedami: „Auf was es aber gegenwartig ankommt, ist nicht die sprachliche Zugehorigkeit, sondern vielmehr das Bekennt-nis zum Kiirntner Volkstum ..." S temi besedami je označil jedro koroškega narodnega vprašanja. Vse prizadevanje koroškega nem-šva in koroške vlade je vedno šlo za tem, da razvija ta koroški regionalni patriotizem in zavira naravni razvoj koroških Slovencev k narodni zavesti. Na tej podlagi je bila zasnovana in psihološko spretno izpeljana vsa nasprotna plebiscitna propaganda ter izveden z diplomatsko podporo Italije plebiscit v nemško korist. Nedeljivost Koroške in zvestoba do skupne koroške domovine — to sta bili glavni plebiscitni gesli na nemški strani. Zakaj; pa se je v resnici bil plebiscitni boj. o tem pričajo Wuttejeve besede v isti reviji Volk und Reich 1930, kjer ocenjuje pomen plebiscita tako: „Der Kampf um die Zone I war entschieden, die Karawankengrenze fiir Karaten. Oester-reich und ein kiinftiges Grossdeutschland be-hauptet."
Predmetna razprava nam je prav v teh časih dobrodošla, ko postaja nemštvo na naši severni meji zaradi nacionalsocialistične psihoze vedno oblastnejše. Polemičnih in znanstvenih razprav, kakor je ta, bi si o koroškem narodnem vprašanju želeli še več. Posebno prevratna in plebiscitna doba še vedno čaka veščega peresa, da nam jo v celoti kritično predoči in objektivno ugotovi, kje so vzroki našega poraza.
podobi župana in poslanca, oblastnikov in žan-dar jev, se je vsedel na žametni stol in inisli, da je zmagal za zmeraj.
Ob morju, kjer je na zemljo padla strašna nesreča zaradi laži in koristoljubja, ki so jim ver jeli svetniki sveta, žanje1 pleve in smeti. Ne miruje, ima na sebi sedaj ovčjo kožo, drugič dlako zbesnelega volka.
V	sredi slovenske zemlje je dosegel, da so začeli tajiti same sebe, me da bi izdajali soseda in brata. Zato je pa Judež — izdajalec porabil vse svoje umetnosti. Ni lahko koristoljubje spraviti tako visoko, da zaničuješ samega sebe, zato da dobiš mošnjo srebrnikov. Prodati bližnjega, mogoče celo brata, more zavržen človek prodati samega sebe pa more le obešnjak.
Zato je Iškariot poskusil vse. Hodil je po mestih in trgih in po vaseh ob velikih cestah. Bil je obrit, elegantno počesan, vozil se je v avtomobilu, prirejal je bankete in shode. Lagal je na debelo in trdil, da je trikrat ena ena. ne pa tri. Ne bi mu bilo uspelo in napodili bi ga bili z metlami, če ne bi bil duh časa postal čisto drugačen, kot je bil prej. Ljudje so postali plašni, saj je cel svet padel iz tečajev, iskali so belega kruha, namesto da bi bili zadovoljni s črnim. Izdajalec je postal časnikar in je dan na dan zabijal ljudem v glavo svojo modrost; postal je bankir, ki je sipal okoli sebe tuj, ne pa lasten denar in je vabil mušice na med, postal je politik in je imel zaradi časopisja in denarja mogočno besedo.
Govoril je mogočno in grozil, grožnje je tudi izvrševal, in prizadeval ljudem krivice in
trpljenje. Če so mislili belo, so morali žlobudrati rumeno, ječe je polnil, žepe jim je praznil.
Ni pa spravil tistih, ki jih je obsedel in je bil v njih, da bi napravili tisto, kar je storil sam v Judeji, ko je namreč, potem ko je izdal Učenika in Gospoda, šel k velikim duhovnom in starešinam, (jim nesel trideset srebrnikov nazaj rekoč: „Giriešil sem, ker sem izdal nedolžno kri!“. Ni jih spravil tako daleč, da bi spoznali svoje svinjarstvo in. šli in se obesili z vrvjo, kot je storil to sam pred 1903 leti v j ude j i.
Nasprotno! Srebrnike so naložili njegovi privrženci v banke, iz bank so jih spravili ob pravem času v podjetja in poskrili za mejami v tujih valutah. Prijelo se jih je pravo kramar-stvo. Še v plašč slovenske kulture so se skušali zavijati, da	bi jih ne spoznali.
Judež —	izdajalec je postal	na	slovenskih
tleh pravi, resnični figar. Ne gre in se ne obesi z vrvjo.
Ni pa izdajalec mogel ljudstva	uničiti,	čeprav ga je	pehal iz nesreče v	nesrečo in	mu
vzel tudi kos zemlje. Zato je vera, da bo slovenski narod vstal in praznoval vstajenje, v dušah pravičnikov globoka. Če bi ne bil izdajalec sejal plevela, bi bil praznik vstajenja narod že obhajal. Prišlo pa bo vstajenje vse eno in mogoče ni več dolgo dotlej. Bo svetlo in polno sončne luči, ki bo svetila toliko bolj, ker bo bežal pred njo izdajalec v temi.
Da pa pride čim prej, naj zapre slehernik pred izdajalcem vrata in zaklene hišne duri.
kratičnimi Srbi bo pokopala vsak up zmage. Kajti poslej bo šel boj za politično moč samo še med JRZ in Združeno opozicijo.
Jugoslovene ti razgovori in pogajanja prav resno skrbe. Že kovarijo. Kar skrb jih je za Hrvate in dr. Mačka. In ker seveda Hrvatje skrbno proučujejo vsak predlog, vsak odstavek načrta te usodne pogodbe, se že vesele: dr. Maček noče podpisati. Pri tem delu jim pomagajo razni neučakljivi, ki bi hoteli, da se tako daljnosežna zadeva reši in odloči od danes do j utri.
Toda načrt sporazuma, ki o njem sklepa Združena opozicija, mora za zdaj vsaj v nače-lu likvidirati tisoče vprašanj in težav, ki so tlačile jugoslovanska ljudstva. Samo popolno-ma nepoučen ali lahkomišljen človek utegne pričakovati, da se more to zgoditi kar tako na hitro roko. Ne, razgovori in dogovori bodo dolgi in težki in spremembe ne pridejo čez noč, Lohko je mogoče, da se bodo vršile postopnje-ma: najprej obnovitev politične svobode, potem ureditev države. Morebiti je v tem primeru celo pozneje bolje, kajti tem večja bo njihova moč in silovitost. Kajti za spremembe gre, ki se ne dajo odpraviti s spletkami, ki tikajo na vrata naša države in katerih rnoč je v notranji logiki dogodkov in volji jugoslovanskih narodov. Zato so elementarne, zato so neustavljive.
jugosloveni se tolažijo tudi, da gre v razgovorih zgolj za obnovitev demokratične vladavine. Povedali smo že zgoraj, da se nam zdi prav verjetno, da je to takorekoč prva točka sporeda. Toda javeljne bi bilo treba toliko posvetovanj, če bi šlo zgolj za to prvo točko, glede katere v vsej Združeni opoziciji sploh ni nesoglasij. Ne, mirno te prve, uvodne točke morajo zoreti pogajanja dalje in dozoreti v pravi, resnični sporazum. Tisti sporazum, ki pomeni konec: jugoslovenarstva.
In šele tisti sporazum in njegovo priznanje in uveljavljenje bo pomenilo tudi za nas Slovence konec našega propadanja, naše tvarne in moralne revščine. Kajti šele, ko bo odpravljen centralizem, sloneč na nacionalistični posilno-sti, tvarnemu izžemanju slovenskega človeka, uniformiranju duhov in popolni podreditvi vseh naših kulturnih koristi in vse naše narodne samobitnosti protikulturni samopridnosti ju-goslovenske čarši je — šele takrat bo začela iti pot slovenstva spet navzgor. Nočemo gojiti nobenih praznih nad. Petnajst milijard je izsesal nacionalistični čaršijski volkodlak iz našega narodnega telesa, že tako oslabljenega od velike vojne. Tega strahovitega puščanja krvi bi še jačje telo ne moglo nadomestiti takoj. Treba bo let težkih naporov, trdega dela. Ali med tem, ko zdaj hromi sleherno pobudo slovenskega človeka spoznanje,, da je vsak trud zastonj, ker tako pograbi vsak plod n jegovega dela tujec, bo poslej poživljala njegovo delo zavest, da gre navzgor naša pot. in iz obrazov pravih slovenskih ljudi bo zginila trpkost brezupnosti, trudni, izmučeni obrazi bodo gledali spet veselo v bodočnost.
Pred velikimi dogodki
Ne more biti več dvoma — v političnem razvoju naše države se napovedujejo velike spremembe.
Doslej so zastopali Združeno opozicijo med Srbi poglavitno Davidovičevi demokrati in zemljoradniki. Sedaj se že nekaj časa udeležujejo sej delovnega odbora te opozicije tudi radikali Ace Stanojeviča. Po posredovanju Samostojnih demokratov, največ po Večeslavu Vilderju in dr. Juraju Suteju pa so bežigrajski zborovalci v živahnih stikih z dr. Mačkom.
Z drugimi besedami se to pravn Zastopniki večine Srbov iščejo novo skupno črto, na isto sapo pa tudi stikov z zastopnikom hrvaškega naroda.
V	teh dejstvih je obsežen že tudi ves pomen in vsa daljnosežnost teh razgovorov in posvetovanj. Kajti če pridejo in kadar pridejo do uspeha, ne more biti ta drugačen, kakor pravi resnični sporazum med jugoslovanskimi narodi, ne pa kaka krhka, od nepoklicanih meše-tarjev hvalisana in propovedovana in od zgoraj vsiljevana »narodna enotnost*1. Prvič bi se zgodilo, da bi se sporazumevali in sporazumeli zastopniki srbskega ljudstva na eni in hrvaškega na drugi strani. Pojde torej kratko in
malo za rešitev osrednjega vprašanja naše države, kako naj v bodoče žive njeni narodi mirno in složno, brez vsake nadvlade, drug poleg drugega.
Naloga teh dogovorov in sporazuma je tedaj, da uveljavi voljo ljudstev. S tem bo samogib-no tudi izločeno vse, kar je nasprotno tej volji. To pa je zlasti centralistični jugoslovenski nacionalizem s svojo željo po nadvladi enega naroda nad drugim, s svojo korupcijo in po-silnostjo — vse skupaj pokrito s hinavsko krinko jugoslovenskega narodnega „ediustva".
Nasproti JRZ sami so mogli centralistični nacionalisti, naj se že zbirajo v kakem Zboru ali Narodni odbrani ali reorganizirajo v JNS, še zmeraj upati, da jih le še kedaj zanese na površje zakon političnega ravnotežja, ki zahteva stalno izmeno vladajočih političnih sil m ki ne dovoljuje, da bi pljuskal val politične moči samo ob eno obrežje. Ali bolj določno, mogli so upati, da kedaj, zlasti s pomočjo kakih visokih temnih sil, spodnesejo JRZ nogo, pridejo sami na oblast in jo potem drže s policijo in pendreki, s strahovan jem in zatiranjem ljudskih pravic in svobode. Politična zveza med proti nacionalističnimi Hrvati in demo-
Poglavje o učbenikih in enakopravnost
Slovencev
Slovenci smo najbolj potrpežljiv narod na svetu. Neki tujec je o nas trdil: Vzemi Slovencu iz desnega žepa ves njegov denar in mu daj v levega groš, pa se til bo zahvaljeval za dar. Neskončno potrpljenje kažemo tudi v vprasa-šolskih učbenikov.
Zadeva bi bila v normalnih političnih razmerah od sile preprosta. Ves slovenski narod je v tem vprašanju enoten. Zato uima nihče, najmanj kak upravni organ, le sence pravice, nam nekaj vsiljevati, kar ves narod enodušno odklanja. Vsaka tako vsiljevanje čutimo kot grobo kršitev svoje narodne enakopravnosti. A naše politične razmere niso normalne.
Kaj smo doživeli? Tedne in mesece smo protestirali proti nameri zenotenja šolskih ucbe-koniv, pisali smo polemične sestavke, zbirali protirazloge, posredovali, sestavljali spomenice, rotili in prosili neke oblastnike, naj odstopijo od svoje namere. A kakšen je bil uspeh.
Lahko trdimo, da je bil popolnoma ničev Izvršitev namere se bo najbrž odložila. A to ni uspeh našega dokazovanja, pojasnjetvanja in naših protestov. Tam, kjer smo se najbolj trudili, nismo nikogar prepričali, ker za naše razloge ni bilo nobenega zanimanja. Odločil je političen pritisk in nič drugega. Slovence v današnjem položaju ne kaže popolnoma odbiti. Ali se naj še oni kakor Hrvati odtegnejo sodelovanju v državnem življenju in naj prepustijo Srbom poleg moči še vso odgovornost? Vprašanja, kakor so šolski učbeniki se bodo pri nas
reševala kot vprašanje politične moči in nic drugače. Politični cilji bodo tu odločali poleg fiskalnih, ne kulturni, umski ali narodnovzgo j-ni. Prav je, da gledamo položaj tak, kakršen je in se ne vdajamo nobeni domišljiji.
Ali nemara pretiravamo? Potem nam povejte le en sam resen razlog za unifikacijo šolskih učbenikov, povejte nam le en sam prepričevalen razlog za unifikacijo šolstva sploh. Naj gledamo stvar kakorkoli, ali z vidika človeka evropske kulture, ali z vidika državnika, ali z vidika ljudskega vzgojitelja ali z vidika zdrave domače pameti, vedno prihajamo do zaključka, da je vsako unitaristično stremljenje na šolskem področju v naši državi nemogoča stvar. Vsaka misel na poenotenje šolstva v državi s tako ostrimi razlikami kulturnih in prosvetnih razmer, je abotna, Jn če so se zanjo zavzemali celo slovenski unitaristi, niso delali tega iz kulturnih nagibov, ampak strankarsko tesnih na očitno škodo slovenske prosvete. Ni je države v Evropi, kjer bi bila kulturna na sprotstva med posameznimi pokrajinami tako globoka, ko pri nas, in prav povsod v Evropi bi se centralizacija šolstva lažje izvajala in zagovarjala, ko pri nas. Pristni orient in izrazita zahodna kultura se srečavata v nasi državi. Arnavtski musliman in katoliški Slovenec sta si po kulturi in miselnostmi neprimerno bolj tuja ko Slovenci) in Norvežani. Kdor pozna Evropo in našo državo, bo pritrdil. Slovenci imamo že blizu sto let obvezen šolski obisk in kmalu bo 70 let, kar imamo osemletno šolsko
obveznost — dejansko in ne samo na papirju. So pa predeli v naši državi, kjer še polovica otrok ne obiskuje nobene šole, in po izjavi prosvetnega ministra, se v srbijanskih krajih oblasti zaman trudijo, da bi štiriletno učno dobo razširili in uvedli „ višjo narodno šolo“, kakor je imamo pri nas. A kljub temu enotna šolska zakonodaja, enotna naredbodaja, enotni podrobni učni načrti in zdaj še enotni učbeniki za vso državo! Nasledek tega je, da so zakoni, ki se ne izvajajo, so naredbe, ki se ne jemljejo resno, je brezmiselna birokracija šolstva, je diletantizem v šolski upravi in zakonodaji, nasledek tega je. da se šolstvo v naprednejših pokrajinah ne more organsko razviti, ker unifikacija pomeni tu nivelizacijo na neko sredn jo raven. Pri nas se šolstvo enotno upravlja, a brez enotne zamisli, brez enotnega idejnega načrta, kelr s pedagoških vidikov je nemogoče ustvariti moderen šolski sestav na centralistični osnovi. Za vsalko šolsko kategorijo se ustvarjajo zakoni in načrti brez najmanjšega ozira na medsebojno povezanost^ vsega šolstva. V vsaki napredni državi, in če bi bila kulturno in narodno še tako homogena, bi vsak poskus, urediti šolstvo po enotnem kopitu, ogorčeno odklonili kot kulturni bar. barizem in pedagoški primitivizem. V majhni Avstriji ne poznajo enolnega učnega načrta, enotnih učbenikov za vso državo, vsaka de-žela, vsak okraj si prilagoja šolstvo po svojih potrebah, pač pa se dela po enotnih vzgojnih in idejnih smernicah. Ne tam in ne drugod se ne bi našel resen pedagog, ki bi hotel sestaviti enotne ljudskošolske čitanke za vso državo, ker bi tvegal s tem svoj sloves kot vzgojitelj in šolnik. Pri nas pa nameravajo uvesti poleg čitank in začetnic še skupne učbenike za posamezne predmete ljudske šole. lo bi bil viack
SLO VENI IA
Stran 3.
pedogoškega nesmisla. Resen šolnik take priročnike odločno odklanja, ker jih v ljudski šoli ne potrebuje, otrokom pa bi se nalagala samo nova nepotrebna denarna bremena. In kdo bi mora! te knjige kupovati? V prvi vrsti slovenski učenci, ker uvajale bi se le na višji stopnji ljudske šole, polovica vseli otrok, ki obiskujte* „višjo narodno šolo4' se nahaja v Dravski banovini, srbijanski kraji te višje stopnje ljudske šole še nimajo. Uvajati bi torej morali pri nas prevode slabih in nepotrebnih učnih knjig, napisanih od ljudi, ki naših razmer sploh ne poznajo. Itd. itd.
Zato pravimo, da nima pomena bojevati se proti centralizaciji in unifikaciji šolstva z umskimi, narodnovzgojnimi in kulturnimi razlogi. Dovolj je že bilo v tem pogledu besed. Človeku se v resnici upira, da bi moral nekaj dokazovati, kar je bolj očitno ko beli dan. Naš združeni odpor se mora obrniti proti sestavu kot takemu, ki služi zgolj političnim ciljem in je v naprej nasproten slovenskemu kulturnemu prizadevanj u.
Namera uvesti enotne učbenike je samo logični nasledek tega političnega sestava. Če je imelo vse razpravljanje in dokazovanje o neumestnosti in kvarnosti takih učbenikov pri nas kak pomen, potem ta, da so se zopet nekaterim lahkovernim Slovencem odprle oči, da so spoznali, kje je jedro zla.
Niso glavno učbeniki. Danes gre stvar za vse večje stvari. Niti ne gre zgolj za vprašanje centralizma ali samouprave. Z obnovo' višjega šolskega sveta, kakor smo ga imeli, ne bi bilo pravo vprašanje niti načeto. Danes gre za celotno vprašanje slovenstva, za to da si priborimo popolno enakopravnost, v tej državi, za enakopravnost, ki nam je nihče več ne more vzeti. Vsaka druga rešitev bi bila polovičarska. Današnje politično stanje je za nas, pa tudi za državo trajno nemogoče. Neznosno je, da bi
morali stali večno na straži, da se nam nekaj ne vzame, kar smo si sami s trudom priborili. Za narod nečastno in nevzdržno je, da bi nekdo izven našega občestva mimo nas odločal o zadevah, ki so predvsem izključno naše. Ma-jorizacije v takih stvareh ne more prenašati noben narod, ki ima voljo do popolnega življenja. Nihče še doslej ni zanikal, da smo Slovenci zgodovinska kulturna individualnost. Če smo to, potem imamo tudi v očeh vsakega kulturnega človeka sveto pravico, da nas jemljejo in upoštevajo kot celoto, da kot celota samostojno odločamo o zadevah, ki so predvsem naše.
Tako gledamo današnji položaj in želimo, da bi ga gledali vsi Slovenci in izvajali iz njega pravilne politične zaključke .... Sebi in dr-žavi v prid. Kakšne zaključke? Da nimamo danes važnejše in nujnejše naloge, ko da strnemo vse svoje moči v boju za popolno, dejansko enakopravnost v državi, in da opustimo vse, kar bi nas v tem boju cepilo in oviralo. Enakopravnost je osrednje življensko vprašanje Slovencev, kakor je za državo osrednje vprašanje, kako trajno izmeriti narode v tej državi in urediti njih sožitje v zadovoljstvo vseh. Vse kar se izvedbi popolne enakopravnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov proti vi je proti državi in ruši osnove, na katerih je bila ustanovljena. Zato vidimo v vsakem unitaristu nasprotnika države, ali se sam tega zaveda ali ne. Enakopravnost je tisto načelo in geslo, ki nam kaže pot v lepo bodočnost. Vsaka druga pot vede samo v stopnjevano brezidejno, surovo nasilje in v propast države. Tudi naši slovenski unitaristi in nacionalisti bodo morali to spoznati in spoznati da je dogma o integralnem jugoslovenstvu samo sredstvo nacionalističnih hegomonistov, da z njo idejno krijejo golo politično nasilje majhne skupine nad narodi te države.
Pred vstajenjem slovenske Koroške
V	saint-germainskem miru z dne 2. sept. 1919 je bila podpisana mirovna pogodba, katere eno določilo je Avstrija dne 1. aprila letos samo-lastno prekršila: uvedla je namreč splošno vojaško dolžnost, ki jo je ta pogodba izrecno prepovedala.
S pravnega stališča je jasno, da so se s tem zamajale po krivdi Avstrije tudi vse druge določbe te pogodbe. Nas Slovence zadeva pri tem najbolj v živo vprašanje koroškega plebiscita, koroške slovenske manjšine v Avstriji in njenega varstva.
Kajti tudi varstvo slovenske narodne manjšine predpisuje Avstriji ta pogodba. In prav mi Slovenci vemo in čutimo na svoji koži, da je to določilo pogodbe Avstrija prekršila že davno, da ga je prav za prav kršila takoj prav od trenutka, ko je bila pogodba podpisana in da ga ni prenehala kršiti prav do danes, kljub vsemu zagotavljanju, kljub prav svečanim obljubam.
Dvoje važnih določb mirovne pogodbe, ki je izročila Avstriji slovenjo Koroško, je torej Avstrija prekršila. Tisto glede varstva slovenske manjšine bolj skrivši, kradoma, ker pač ni bilo nikoli dovolj odločnega odpora, dirugo glede splošne vojaške službe pa sedaj, ko je spričo nemške kršitve versajske in lokarnske pogodbe mogla upati, da njene kršitve ne bodo imele prevelike teže, že ker imajo Zveza narodov in zahodne države z Abesinijo in Nemčijo dovol j opravka.
In na nekaj je treba pri ti priliki še prav posebno odločno pokazati: da bi namreč Avstrija najmanj tistega dela slovenske Koroške, ki je glasoval v plebiscitu zoper njo, ne bila nikoli dobdn. če bi bila Antanta vedela, kako misli dejansko spolnjevati naložene in sprejete obveznosti.
Pri vseh pogodbah pa je tako: brž ko se en pogodbenik ne drži njihovih določil, tudi
drugega ta določila ne vežejo več. Z drugimi besedami se to pravi, da je med drugim s to dvojno grobo kršitvijo mirovne pogodbe zgubila Avstrija tudi vse pravice, ki jih ji je dala saint-germainska pogodba elede slovenske Koroške.
Zato moramo brezobzirno in odločno zahtevati sedaj, ko je ostala ta pogodba zgolj le še Kipa papirja, da se uvedejo takoj nova mednarodna pogajanja in sklene namesto saint-8ei>mainske kršene in dejansko uničene pogodbe nova, boljša, pravičnejša. Najmanj kar lahko povemo tem novim pogajanjem za uvod je pa to, da tudi na kakšne podobne določbe glede varstva naše manjšine, kakor so bile določenev Saint-Germainu, ne moremo več pristati. Kajti sleherno vero v veljavo takih pogodb nam je moralo ubiti dejstvo, da so na Koroškem nadaljevali nekdanjo avstrijsko habsburško politiko vsi poprevratni režimi, pa naj so bili to mednarodno-demokratični ali krščansko-avtoritarni. Pri teh zadnjih je obte-žilno še to. da se niso mogli več sklicevati na krajevne činitelje, ki bojda niso hoteli ubogati dobro misleče osrednje vlade.
Dobro bi bilo, če se tudi avstrijska vlada vsega tega zave. In morebiti bi bilo zanjo danes edini izhod, če nemudoma izloči vso slovensko Koroško iz deželne uprave v Celovcu, napravi iz nje samostojno, nevtralno deželico, nad katero bi imela Zveza narodov zadnjo odločujočo besedo.
Kajti to ve tudi avstrijska vlada: kljub vsemu strahovanju je pri plebiscitu glasovala večina prebivalstva južno od Drave za Jugoslavijo. In prav tako ve, da je spodnja Ziljska dolina še precej bolj slovenska, kakor Rožna dolina.
Gandhi pred sodniki
s tem tudi pri svojih
uutno zgubil na ugledu — Indija je namreč tedaj pod njegovim vodstvom stala tik Pred usodnim korakom, da končno vrže za vedno raz sebe angleški jarem — je ta trenu-tck angleška vlada štela za ugoden, da proti (»andhiju nastopi s silo. Uvedeno je bilo zo-
icjv angleška vlada stela za ugoden, da proti ('Undhiju nastopi s silo. Uvedeno je bilo zoper n jega kazensko postopanje, obtožen je bil, „da odtujujte Rvn if> lilldstvo vlnrli in era ivnod' buja k s< ličanstva’
Pei "i^a kazensko postopanje, obtožen je dii, „da odtujujte svoje ljudstvo vladi in ga izpod-buja k sovraštvu in mržnji do vlade Nj. Veličanstva' .
Na razpravi dne 18. marca 1922 se je Gandhi branil sam. I redlagal je sam, da ga spoznajo
krivega v vseh točkah obtožnice. Nastopal da je za odtujitev vladi in to že dosti prej, kakor mu očita obtožnica. Bila da je to njegova strast. Vzel je nase vso krivdo glede nemirov
v	Madrasu, glede »vražjih zločinov“ v Havri-havri in „groznih opuščavl jenj“ v Bombaju... Brez omahovanja je priznal svojo krivdo, da je netil nezadovoljstvo proti Angliji, češ da se zadovoljstvo ne da dekretirati.
„Kdor s kakim režimom ni zadovoljen, bi moral imeti pravico svoje nezadovoljstvo tako dolgo izražati, dokler ne porablja sile . . . Zakon pa, pod čigar obsodbo stojim, ima že samo nezadovoljstvo za zločin. Že nekaj najuglednejših indijskih rodoljubov je bilo po tem zakonu obsojenih. Ne sovražim nobene uprave, še
manj hi torej mogel sovražiti kralja. Vendar pa štejem za svojo dolžnost sovražiti vlado, ki je povzročila v Indiji več hudega, kot katerikoli dosedanji režim. Indija je pod angleškim. gospodstvom,revnejša kot je bila kdaj prej.v
Državni tožilec ima prav, če pravi, da bi kot človek, ki je za svoja dejanja odgovoren in ki je bil dobro vzgojen in si je pridobil mnogo izkušenj v stvareh tega sveta, moral slutiti nasledke svojega ravnanja. Vedel sem, da sem se igral z ognjem. Zavedal sem se svo j e drznosti., In če bi bil oproščen, bi znova začel. V teh zadnjih nočeh sem vse dobro premislil in davi sem prišel do prepričanja, da ne bi storil svoje dolžnosti, če ne bi povedal, kar zdaj govorim. Moj namen je bii in je še, ogibati se nasilja. Ne-nasi-Ije je prvo in zadnje načelo moje vene. Toda imel sem voliti: ali se podvreči političnemu sistemu, ki po mojem prepričanju moji domovini nepopravljevo škoduje, ali se pa podati v nevarnost, da bom z javnim odkrivanjem resnice sprostil nepremišljeni gnev svojega ljudstva. vem, da prime moj narod od časa do časa besnost in to me boli globoko v srce. In prav zaradi tega stojim tukaj, ne da sprejmem kako majhno kazen, temveč pričakujem najhujše. Ne zahtevam nobenega usmiljenja, ne sklicujem se na nikake olajšilne okolnosti. Tukaj sem, da zahtevam najstrožjo kazen in da jo z veseljem sprejmem za neko d e-j a n j e, ki je po zakonu premišljen zlolčin. po mojem prepričanju pa prva in naj višja dolžnost vsakega državljana. Sodniki, nimate izbire, ali podajte ostavko ali pa me obsodite . . ."
Po teh krepkih besedah, v katerih se pomisleki in dvomi religioznie notranjosti in junaška odločnost političnega voditelja čudovito držijo ravnotežja, je prečital Gandhi izjavo, ki jo je naslovil na indijsko in angleško ljudstvo. Dolžan jima je, tako pravi, pojasniti, zakaj se je prelevil iz lojalnega in vnetega sodelavca britanske vlade v odpadnika, ki vsako sodelovanje trdovratno odklanja. Še enkrat je očrtal svojo politično pot od 1. 1893 dalje. Poklical je v spomin vse. kar je kot Indijec moral trpeti po angleškem sistemu, svoje petindvajsetletne napore, ta sistem izboljšati, in svoje trdovratno prepričanje, da jei to možno, ne da bi bilo treba Indijo odločiti iz kraljestva. Do lteta 1919 je kljub vsem razočaranjem zagovarjal sodelovanje, toda razžalitve in zločini so se kopičili preko vseh meja, ali vlada ne samo da jih ni popravila, temveč je celo krivce nagradila, upokojila in počastila, kar je pomenilo za indijsko miselnost najhujše izzivanje. Vlada sama je tista, ki je vezi s svojimi podložniki pretrgala. Gandhi sam da je danes uverjen, da so celo reforme, ki jih Anglija predlaga, za Indijo pogubne. Ves vladni sistem sloni na izrabljanju množic. Zakoni so tako prirejeni, da omogočajo izrabljanja. Zvito premišljen in učinkovit sistem terorizma je narod ponižal in ga prisilil v pretvarjanje, indija je tako porušena, izstradana in onc-čaščena, da bi bilo treba pokolenj, preden bi prišla v tako stanje, da bi se kot angleški domini j mogla sama vladati. Nobena od oblasti, ki so Indijo v prejšnjih časih tlačile, ji ni prizadejala toliko krivice, kot Anglija. Odrekanje sodelovanja (non-co operation) z zločinom je dolžnost, Gandhi jo je izpolnil. Toda namesto da bi kot doslej rabil silo, je dal svojemu narodu v non-violenci v roke nenadkriljivo orožje . . .
OPAZOVALEC
Na umiku
Potem ko je centralistični jugoslovenski nacionalizem tako korenito zavozil naš državni voz v močvirje, da ga sam ne spravi ven, je prišel seveda v zadrego. Čuti in sliši, da je on kriv. Svojega programa ne more skriti ali u-tajiti, preveč je znan. Razen tega pa pri svoji miselni bornosti in nerodovitnosti ne more mimo njega. A prav tako ve, da ne more brez ljudstva izvleči voza iz blata. Zato in odtod tolikšna vnema za „narod“. In vsaka suha veja nacionalističnega drevesa bi hotela dopovedati „narodu“, da prav ona ni kriva, ampak tista tam zraven — bojda še bolj suha in še bolj kri-venčasta.
Ko da bi ne bil danes spoznal že vsakdo, da je v centralizmu vse zlo, da je edini nosilec centralizma jugoslovenski nacionalizem, da centralizem sploh ne more biti drugačen kakor ju-goslovensko-nacionalističen, !in da spet jugo-goslovenskega nacionalizma ne bi bilo moglo in ne more biti brez centralizma.
Ker pa nacionalisti tudi vedo, da izvaja ljudstvo iz tega spoznanja neizogibne nasledke, bi se mu rada zdaj ena zdaj druga skupina predstavila kot edino pravi nacionalisti. Zlasti
»Pohod44 se prizadeva in peha. Spet kedaj »poudarja . . . svoje stališče.“
Vsakdo ve, da so bili pohodovci tisti, ki so povsod vneto podpirali JNS, da so opravitelji „Narodne odbrane44, te že po imenu nam tuje organizacije, zmeraj sedeli v njenih vrstah, včasih celo prav od spredaj. Pa vendar piše „Pohod“ in hoče kar pred vso javnostjo utajiti te zveze:
„Resnični jugoslovenski nacionalizem se ne more in ne sme nikdar in pod nobenim pogojem istiti z nobenim dnevnopolitičnim pojavom in glavna skrb pravih nacionalistov mora biti ravno to, da preprečijo z vsem svojim delovanjem vsako možnost takega is ten ja. Kdor pozna razvoj j ugoslovenskega nacionalizma v dobi izza 1. decembra 1918, ta bo lahko ugotovil, da so jugoslovenski nacionalisti skrbno čuvali to temeljno tezo in da so vsaj doslej ohranili svojo popolno samostojnost,,; čeprav so jim razni drugače usmerjeni politiki očitali, da so privesek talcozvanih jugoslovenslkih političnih strank in čeprav so si te takozvane ju-goslovenskje politične stranke lastile pravico nastopati pred javnostjo tudi v imenu jugo-slovenskih nacionalistov.44
Po tej logiki bi se tudi lahko otresli nacionalisti celo „Pofa44 ali »Orjune44, Pucelj Kramerja in Kramer Puclja!
Nadalje zatrjuje „Pohod“, da jugoslo-venskim nacionalistom ni za imena, ampak da bodo „po njih delu . . . sodili vse tiste, ki so in bodo vodili krmilo te države44 in da bodo »odkrito grajali vsakega, čigar delo ne bo koristilo narodu44.	'	j
Dr. Ivo Štempihar:
Pred 910 dnevi . ♦ .
(Dalje)
Kako so „masiira!i“ železničarje ali „spoštovanje zakona je naivnost44
V	zadnjem tednu pred 15. oktobrom 1955, ki mu je po visoki zamisli jeseniških nacional-stvujočih pripadla vznesena naloga, da »konsolidira44 narod na Jesenicah, so razpršili agitatorji volilnega odbora JNS poseben letak, ki je bil naslovljen izrecno na železničarje in ki bi bil šolarju prinesel iz slovenščine nezadostno, če bi ga bil napravil za nalogo. „jeseni ški železničarji! Za gospodarstvo v jeseniški občini se gre! Tukaj smo jeseniški železničarji, katerih nas je čez 400 tudi prizadeti ... i ako se glasijo — doslovno! — prvi stavki letaka, za katerega smo se kar tepli, da bi se narežali. Toda ko smo prebirali nadaljne trditve letaka, smo se zresnili. Letak je namreč našteval, koliko železničarjev je bilo sprejetih na različne sezname, ki so vloženi za te občinske volitve. In je naštel na seznamu JNS med kandidati 6 železničarjev, med namestniki kar devet, na seznamu dr. Stanovnika samo dva, na seznamu Čelesnika samo tri in enega namestnika. »Sedaj se vidi spoštovanje in prava ljubezen do težkega železničarskega stanu. Mi državni železničarji, državni uslužbenci naj bomo šta-faža socialistov in petelinom bivše klerikalne stranke itd. itd.44 v taki cvetoči slovenščin^ so se vrstile opozoritve, ki naj bi bile prepričale železničarje, pri kandidatih katerega seznama je srce zanje. Občudovanja vredna je bila korajža tistega, ki je sestavil za »jeseniške nacionalne železničarje44 ta letak, zakaj vedel je da nam je popolnoma nemogoče razorožiti laži letaka. Vsako pojasnilo bi bilo zapljenjeno, zatrto, preden bi utegnilo učinkovati. Še pred slabim letom dni je bila v »Sloveniji44 zaplenjena ugotovitev, da je pred sodiščem branilec
—	predsednik »sreske44 organizacije, ki je zagovarjal enega glavnih agitatorjev v državni službi pred obtožbo zaradi izpadov med agitacijo, nedolžno izjavil:	»Spoštovanje zakona
je naivnost44! In res so bila dejanja volilnega odbora JNS, zaradi katerih je toliko železničarjev kandidiralo na seznamu JNS, tako malo pa na opozicijskih, skrajno nenaivna. Poleg vsega tega pa to niso bila samo dejanja navedenega volilnega odbora, temveč prav značilnih drugih činitelljev.
Tako je na ukaz generalne direkcije drž. žel. izdal ljubljanski direktor Cugmus »objavo44 št. 41 z dne 5. 10. 1955, ki jo je vredno ponatisniti v celoti že zaradi sijajne slovenščine, ki je takrat (in baje še danes) obvladovala promet. Ljubljanski direktor omenja, da se »ob volitvah v občinske zastope vrši s strani neodgovornih oseb nedopustna agitacija proti kandidatnim listam, ki so sestavljene na osno-
vi	j ugoslovenskega nacionalnega programa in zdrave državne misli.44 Zato poziva vse podrejeno osobje, da se za volitve opredeli kot je to dolžnost državnega uslužbenca, kateremu že njegov odnos do države narekuje, da gre na volišče in s svojim glasom manifestira za go-
No, na primer slovenskemu narodu gotovo ne koristi, če zatrjuje kdo, pa če je to magari samo funkcionar »Narodne odbrane44, da je v redu, če višja kultura več plačuje, in če zahteva na primer kak jugosloven v »Narodni odbrani44, cla je treba slovenščino likvidirati.
Zato pa tudi sodi in obsoja slovenski narod jugoslovenske nacionaliste po njih delih.
Očitna zmota pa je tale trditev:
»jugoslovenska nacionalna misel je bila že tolikrat kompromitirana se strani raznih pod-ju!gosil,6viehsko firmo nastopajočih političnih faktorjev, da pač ni treba, da bi jo kompromitirali tudi mi, jugoslovenski nacionalisti.41
Kajti če je prišla jugoslovenska nacionalistična misel na tako slab glas, je pač poglavitni vzrok, ker ni imela prav nobene vsebine. Saj ni bilo zlepa komu tako z rožicami postlano, kakor prav nacionalizmu v naši državi — vse je stalo za njim, najvišji državni opravitelji so ga ščitili in izpodbujali.
So morali biti že tehtni razlogi, da je tako kompromitiran. In zato tudi »Pohodu44 ne bo pomagalo nobeno otepanje. Ljudstvo vstaja in hoče besedo. V ljudstvu pa ni prostora za »nacijo44.
Jugoslovem maličijo slovenščino
Književni poročevalec »Jutra44 g. —o. tarna, da srečujemo pri srbskohrvaških pisateljih »pogosteje nepozornost nasproti citatom v slovenščini, kakor da je to jezik, ki prenese sleherno neznanje in vsako jezikovno neokusnost.
Če kje, so se navadili srbskohrvaški pisatelji to malečo nepozornost prav pri jugoslo-
spodarsko in politično ureditev države po smernicah minifesta z dne 6. 1. 1929. Protivno postopanje predstavlja enostransko kršitev u-tr j enega odnosa do države, katera povlači za seboj v zakonu predvidene posledice . . . Šefi vseh službenih edinic naj . . . skrbijo, da vsi uslužbenci izložene smernice pri volitvah strogo upoštevajo44. — Mislim, da zadošča, o-krožnica ne dovoljuje nobenega dvoma, da preti z nasledki v službi, ako bi se kateri-koli železničar pri izvedbi državljanske pravice zmotil in ne bi manifestiral za manifest v smislu »izloženih44 smernic. Ta okrožnica še ne pove naravnost, katere sezname šteje za tiste, ki so sestavljeni na osnovi jugoslovenskega nacionalnega programa in zdrave državne misli, vendar bi laliko razglasili za norca vsakogar, ki bi resno trdil, da si je smela kaka druga skupina prišteti pogoje take sestavljenosti, kakor seznam z blagoslovom JNS.
Zato je bila druga okrožnica tudi v tej smeri popolnoma jasna. Izšla je V- 10- 1955 in je pripovedovala vsem, ki so morali verjeti: »V dravski banovini poskušajo protirežimslci elementi za občinske Nolitve povsod postavljati svoje liste v očitnem namenu, tla bi oslabili rezultat skupščinskih volitev od 8. 11. 1951, na katerih se je večina naroda tudi v dravski banovini izkreno izjavila za program državnega edinstva. Tako sta se v dravski banovini za občinske volitve izoblikovali dve jasni fronti: nacionalna in versko plemenska z ideologijo v znanih punktacijah. Ta fronta prikriva svoje pozicije iz večine pod nevtralnimi kmetskimi. gospodarskimi itd. listami, razvija teroristično agitacijo in napoveduje za 16. oktober protirežimski prevrat v dravski banovini. Liste nacionalne fronte predlaga in postavlja v vseh občinah jugoslovenska nacionalna stranka.
Dolžnost je vseh državnih nameščencev brez razlike, najsi so uradniki, zvaničniki, služite!ji ali delavci, da z vsemi svojimi silami podprejo nacionalne liste in pripomorejo s svoje strani k popolni zmagi politike državnega in narodnega edinstva, ki jo izvaja današnji režim in kateremu mora vsak državni nameščenec služiti z vso vdanostjo. Radi tega se odreja vsem starešinam železniških edinic v dravski banovini, da svoje podrejene na primeren način pozovejo in jim priobčijo:
1) Pričakuje se, da se bodo vsi državni uslužbenci udeležili volitev in glasovali v svojih občinah za listo, ki bo predložena od Jugoslovenske nacionalne stranke ali na drug način označena kot njena oficielna lista.
2) Starešine morajo svoje podrejene iskreno opozoriti na to. da bo vsako sodelovanje za protirežimske liste, bodisi da na njih kandidirajo ali za nje agitirajo ali glasujejo, imelo neizogibne posledice za vsakega, ki bi se na ta način udejstvoval. Ne bo se dopustilo, da državni nameščenci na kateri-koli način sodelujejo v protirežimskih vrstah. (Ali ne bi še enkrat prebrali uvodne vrstice današnjega se-stavka?)
5) Vsak starešina je dolžan voditi točno evidenco o izvrševanju teh navodil in mora takoj po volitvah predložiti svoji nadrejeni oblasti seznam vseh svojih podrejenih uradnikov in drugih nameščencev s točnim označenjem, da li
venski časnikarji, v kateri koraka »Jutro44 med prvimi. Kaj ko bi —o. včasih prebral kako jutranje belgrajsko politično »edinstveno44 poročilo ali uvodnik? Morebiti bi mu prišel na misel tisti pravični slovenski pregovor o pometanju pred lastnim pragom.
In morebiti mu celo pade v glavo, da je prav jugoslovenska v Sloveniji izhajajoča časnika-rija tista, ki najbolj naš jezik izkrivlja in maliči, kar ima najbolj naravni nasledek na svetu, da ga maličijo tudi tujci.
MALI ZAPISKI
Prepovedan list.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo širiti št. 12 tednika »Istra44, ki izhaja v Zagrebu.
N^A ŠIM PRIJATELJEM!
Naš tednik »Sloveni jo“ je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list inaterielno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo.
Naslove novih naročnikov naj pošiljajo naši prijatelji na naslov:	UPRAVA	TEDNIKA
»SLOVENIJA44 KRANJ, STROSSMAJERJEV TRG ŠT. 1.
UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA44
i ■■ mi —imi ~i - rirmr 1 ir n   ----—■— 1 "
se je pojedini (prosim, ne pojedeni) uslužbenec udeležil volitev in za katero listo je glasoval.
Odelenja izdajo šefom vseh svojih službenih edinic v dravski banovini naredbo v gornjem smislu, pozovejo jih, da naredbo striktno upoštevajo in da se jim predložijo v točki 5) navedene sezname takoj po volitvah.“
In okrožnica, ki je tako jasna, da le kaj, pravi v nadalljnem še celo sama o sebi, da je jasna, namreč: »Gornja navodila so jasna dovolj, zatoi tudi tukajšnje, Vam nadrejeno ode-lenje pričakuje, da bode vsak uslužbenec storil to. kar je v njegovem lastnem interesu in njegova državljanska dolžnost. Prva državljanska dolžnost sedaj je pa ta, da pri volitvah vsak podpre ono stranko, ki je za enotno, nedelj ivo državo, za narodno in državno edinstvo. Sezname je poslati pod »zaupno44 na IV/I. O glasovanju vsakega poedinca se informirajte pri zaupniku Jugoslovanske nacionalne stranke, ki sodelujejo pri volilni komisiji.44
Doslovna reprodukcija teh okrožnic je postala po voli Ivah sestavni del sodnega spisa po zaslugi branilca zvestega izvrševalca »jasnih navodil44 teh okrožnic v njegovi službeni vnemi.
Prepuščamo mirno bravcem, da sami odločajo. kje je bilo »spoštovanje in ljubezen do težkega železničarskega stanu44, kakor se je izražal nesramni pamflet »jeseniških nacionalnih železničarje44, norčujoč se iz varnega zaledja opozicije in njene nesposobnosti, da bi spravila več železničar jev na svo je sezname, da iz njene obzirnosti do železničarjev in njih rodbin, ki bi znale trpeti, ako bi hranitelji imeli pogum, da se kandidirajo na opozicijskih seznamih. Nacionalstvujoči so že dne 16. oktobra, takoj po »zmagi44 — v enem primeru korenito, z brzojavno prestavitvijo v Kotoribo po potrebi službe'4 dokazali, da korajže drugih ne prenašajo. Zato smo tembolj spoštovali tiste redke železničarje, ki so tvegali vse in bodisi kandidirali, bodisi celo glasovali za opozicijske sezname. Rešili so čast vseh, ki so šli na volišče kot živina v klavnico.	v	«
Vendar se »seli edinic:	niso	popolnoma	za-
nesli na učinek teh okrožnic. Eden izmed njih je napravi! iz stalnega strokovnega tečaja pri svojem osobju pravo dnevno agitacijsko šolo za seznam nacionalne fronte. Posebno je pestil uslužbenca, ki je kandidiral na seznamu, ki je imel za seboj večino delavstva v tovarni. Zahteval je potem, ko je bili uvidel, da ga ne more pripraviti do obljube, da bo glasova! za seznam JNS, pismeno obvezo, da odloži kandidaturo. Tudi zamanj, ali zato je moral dotični na vrat na nos v, Kotoribo.
Na predvečer volitev so pozivali predstojniki uslužbence v pisarne in jim s skrivnostnimi kretnjami ter srepimi pogledi izročali zaprte ovojnice. Preplašeni uslužbenci so trepetaje odpirali te ovitke; v njih ni bilo nič drugega, kakor besedilo — manifesta z dne 6. L 1929! Tn slepci so spregledovali, gluhi so slišali. nemi pa so govorili, vsi skupaj so sie spomnili, za kateri seznam je okrožnica direkcije odredila, da je sestavljen po smernicah tega manifesta.
Urednik in izdajatelj: Mavčič Adolf, Kranj