VIK 4,M/"' mn GLASILO KUJ tiudi po primerjavi z indeksom za maj 1939 zguba posameznega delavca 993 din, za 4.000 torej 3,972.000; če bi pa vzeli, da je znašal povprečni akord v juniju 1939 50 din, bi znašala zguba celo 4,935.000 dinarjev. Kolika je zguba delavcev s temeljno mezdo? Zaslužek prve .kategorije je znašal pred 1. junijem 1939 le 40 din dnevno. Ce 'računamo poviške na to plačo (o čemer pa doslej nikdar ni bilo govora, ker smo dobili poviške « plačo j H) 1. juniju 1939), bi bil videti račun taikole: a -a dobil din ho mesec dvig dra nje v % dobili po v % na čo 40 dii preveč premalo Koliko so zgubili akordanti zaradi prenizko in prekasno odrejenih draginjskih doklad po primerjavi po indeksu iz maja 1939? Iz pregloda I. je razvidno, da so bile normalne akordne postavke za preračunavanje draginjskih doklad: stari akord iz leta 1958 + 10% iai je TPD pri vseh pogajanjih doslej brez vsakega ugovora dajala doklado na ta akord, ne pa na stari akord iz leta 1939 4- 6% kar je razvidno ilz vseh dodatkov h kolektivni pogodbi im celo iz uradnega razglasa TPD od 15. januarja 1941. Kot podlago preračuna vzamemo ka- maj 1939 nov. 1939 dec. 1939 jan. 1940 febr. 1940 marc 1940 apriil. 1940 21.— april 1940 23.7 junij 1940 27.5 julij 1940 26.9 avg. 1940 sept. 1940 okt. 1940 nov. 1940 dec. 1940 jan. 1941 8.2 12.8 17.6 20.6 19— 33.7 36 9 41— 46.9 49.3 58.4 12.7 12.7 12.7 20.5 20.5 20.5 20.5 20.5 30.5 30.5 40.6 40.6 40.6 50— 50— 15— 45— —— —— 49— 1— —— 5 — —— 32— —— 70— 36— — —— 32— 37— —— —— 63— 84— 341— 7.- 140,- Iz te statistike isiledi, da je dobil delavec v prvi kategoriji, tudi če bi vzeli stare plače, ki so veljale v razdobju od 1. maja 1939 do 31. irnaija 1939, premalo 201 din! dnevno) in znaša v tem primeru zguba posameznega delavca prve kategorije 1.112.92 din. Tudi delavec druge kategorije je oškodovan, čeprav vzamemo za podlago le plačo iz dobe maj 1938 do maj 1939 (ki je znašala mesečno le 875 din) za 145.25 (lin, če pa vzamemo plačo od 1. junija 1939 (mesečno 912.50 din) in indeks za maj 1939, je oškodovan doslej za 863.22 din. Delavci tretje kategorije^ (starejši vozači) bi na mesečno plačo 750 diin po indeksu od maja 1939 dobili v 14 miesecilh 458.25 din več, kakor je po-rastla draginja, če pa vzamemo plačo 32 diin na dan (800 diin mesečno,^ kar gotovo v septembru 1939 ni zadoščalo za preživljanje družine), pa so dobili v istem razdobju premalo 501.60 din. Šele pri četrti kategorija! ee v obeh primerih pokaže mal prebitek v račun delavstva. V tej kategoriji so nad 18 let stari delaivci in delavke. Ako računajmo poviške na staro plačo 650 din mesečno (26 din na dan) im po indeksu za maj 1939, iso dobili ti delavci v 14 mesecih 900.90 din več, če pa računamo povišek na plačo 706.25 din (38.25 din na dan), so dobili le 21.18 din več. Pril tem pripcininjaimoi, da je nastal prebitek ne po uvidevnosti TPD, marveč po zaslugi kr. banske uprave, ki je s 1. oktobrom 1940 odredila, du mora znašati mezda nad 18 let starega delavca v rudniku 44 din na dan. Vse do 1. oktobra 1940 pa so bili tudi ti delavci nasproti porastu draginje oškodovani za 381.24 dinarjev v devetih mesecih! Le v peti kategoriji iso mladoletni delavci dobili večji povišek, vendar tudi pri tej kategoriji samo na račun predpisanih minimalnih mezd. Do predpisa minimalnih mezd se je mezda teh delavcev z dokladami vred gibala med 2.50 do 3.75 din na uro ter je bila šele z uredibo o minimalnih iineadah dvignjena na 4.25 din na u,ro! Število delavcev v 'tej kategoriji' ne predstavlja niti 5 odsitotkov et&leža ter na izračun razlik sploh me vpliva, če pa se postavimo na stallišče,, da so bile pa ositaila pri starem. Skupni izdatki za minimalni eksistenčni indeks so v posameznih mesticih lanskega leta 1J1 januarja ter februarja 1941 rastlu takole (vse avgust 1939 = 100): 16.77% 24.3994 26.10% 29.13% 34.27%' 33.15% 36.35% 36.28% 42.21%' 45.26% 47.83%' 50.00% 53.29% 55.78% 1940 januar februar marec april maj junij julij avgust 'september oktober november december 1941 januar februar Od decembra 1940 do februarja 1941 &e je zopet podražilo za 5.78%. Zapo-ra* da ne bi šle ,cen® navzgor, tedaj ne drži. Ta naj bi držala saimo r.a delavske mezde. Tako enostranska rešitev pa v nobenem primeru ne more držati. Približno enako sliko kaže tudi indeks JSZ. Indeks, katerega vodi JSZ, se je od septembra 1939 do marca 1941 (dejansko za februar) razvijal oziroima dvigal takole: minimalni eksistenčni im- i.m . deks za delavca-samca je znašal v ku Posebno moramo poudarjati, da septembru 1939 792 din, v marcu 1941 sie i»e ori zadnji mezdni razpravi na- pa se je dvignil na 1.249 din, to je se je pri zadnji ... vzoči gospod rudarsiki glavar posebno trudil, da bi razpraiva dovedla do sporazuma; medtem 'ko je družba pokazala najboljšo voljo, da pride do sporazumne rešitve, ni mogel uspeti zaradi intransigentnega stališča, zastop-nikov strokovnih organizacij, tako da pa se je _ za 57.7%. Za delavsko družino pa v istem razdobju od 1.859 din na 3.046 din, to je za 63 odsitotkov. Od decembra 1940, ko je znašal porast nasproti septembru 1939 za 46 odstotkov, se je ta dvignil v marcu na 57.7%, to je v dveli mesecih za 11.7%. Navidezen in resničen položaj slovenskega delavstva Kar smo neprenehoma že poldrugo leto poudarjali, se je končno uvel javilo, čeprav v nekoliko drugačni obliki. Gospodarstveniku), iki vodijo naše narodno gospodarstvo, so nazadnje po dolgih oklevanjih in konferencah le prišli do izaključka, da taiko ne more več dalje, sicer mam preti lakota in polom. Draginja je namreč zavzela že ta,k obseg, da resno ogiraža naše narodno gospodarstvo, posebno kar tiče prehrane, visi dosedanji ukrepi in deilo v tem pogledu se je izkazalo za pomanjkljivo, za neučinkovito in za nezadostno. Jugoslavija glede draginje na prvem mestu v Evropi Črta prelomnica), katero je v tem pogledu potegnil novi minister za pretirano dr. Protič, kaže, da smo mi imeli prav. Mnogo težav itn nevšečnosti 'bi naim bilo prihranjenih, alko bi se to zgodilo že v januarju leta 1940. Toda tudi sedaj je vprašanje, koliko 'bo to držalo. Gosijtod ban je numreč ob ipniliki zasedanja banskega sveta v svojem poročilu prav glede tega vprašanja povedal naslednje: »Računati je, da bo draginja še nadalje naraščala. Zato je potreben znaten proračunski rezervni kredit, ki znaša ipet milijonov dinarjev, iz katerega bi našli sredstva za novo povišanje prejemkov, v drugi vrsti pa ima služiti ta postavka za kritje izdatkov za nabavo hrane in materialnih potrebščin v raznih banovinskih zavodih.« Seveda takrat za to še ni bilo potrebnega razuinevunj«. Zakaj, nam pojasni govor kmetijskega ministra dr. Cuibriioviča, ki je izjavil, da je treba pustiti kmetijske pridelke izven kontrole cen, češ da jih bo kanat nekoliko izravnal iz ostal imi. To stališče bi nazadnje še nekam držalo, ako bi pravi kmet res kaj imel od tega. Toda na drugi strani je mo rial kmet takoj občutiti, da se tudi tisto, kar kupuje, še vse bolj draži, kakor pa znaša povišek v ceni, katero je dosegel za svoje pridelke. Alko so že reis hoteli pomagati kmetu, bi lahko na bolj enostaven način. Maksimirati bi morali cene vse proizvodnje, in sicer talkoj, čim se je izkazalo, da se odredbe o kontroli in določanju cen izigravajo. Kmetijskim proizvodom maj bi se določile cene za nekaj odstotkov več. Toda že sedaj, ko se tako močno 'poudarja prepoved zvišanja) cen, še vedno raste draginja. Tako napovedujejo, da se bodo cene še nadalje dvigale in da so v stalnem porastu posebno ipri usnju lin tekstilnih proizvodih, kakor tudi, da je v kratkem pričakovati še znatne podražitve. Ako se izdajo ipodobni ukrepi, bi .morali slej ko prej veljati za vise, predvsem pa za državo samo kot talko. Ravno to dni ipa beremo v časopisju, da namerava železniška uprava tovorno tanifo zvišati 'ponovno ,za 5 odstotkov, ministrstvo pošte in 'telegrafa pa pristojbine za pisemsko pošto. Logično in pravilno bi bilo, da se ustavi vsako zvišanje bremen, ki bodo, ako se izvedejo:, rodila le nova zvišanja cen ostalim predmetom, in itio tudi preko uredb in narodih, kair je že dosedanja praksa dovolj jaisino pokazala. Ravno zaradi toga dosedanja politika in dirigiranje cen, ako smemo to talko imenovati, mi prinesla kmetom dn tudi ostalim tega, kar so vodilni državniki pričakovali. V tej zmedi, ki je bila v letu 1940. naravnost strašna, so lin še služijo lepe dobičke veleposestniki, prekupčevalci in špekulanti. Dejstvo, da smo bolj iz političnih vidikov držali roke proč od cen agrarnih proizvodov, za ostale pa (postopoma celo dovoljevali zvišanje cen, je povzročilo, da smo v Evropi, država', v kateri je draginja največja. Po podatkih nemške revije »Die deu-tsche Volksvvirtsohaft« ,so pri nas v Jugoslaviji cene na debelo pora,stile od ■avgusta 1940 do decembra 1940 za 77 odstotkov. V istem čaisu pa so porast le cene življenjskim potrebščinam za 47 odstotkov. Edino v Romuniji, so cene življenjskim potrebščinam porast le zn 50.9 odstotkov, drugače pa smo pri nas v Jugoslaviji v pogledu draginje dosegli naj višj i ods totek. (Tozadeven pregled zvišanja cen na debelo in na drobno v posameznih državah prinašamo ina drugem mestu.) Največ je seveda po naštel indeks rastlinskih proizvodov. Podatki iza: november 1939 iin januar 1941 kažejo, da je šel dvig cein poljedelskih proizvodov preko vsake normale. Saj je dosegel v dobrem letu porast za 154.5%, kar kaže naslednja tabela: ^ o II . ^ i? o !■§ C ^ C o industrij sk proizvodi H g. .e ^ •N ^ '** c E k januar 1939 86.4 64.1 90.8 76.6 november 1939 87.0 80.7 101.5 86.5 januar 1940 91.7 85.3 103.5 95.5 januar 1941 210.5 122.9 141.3 139.2 Razlika nasproti, nov. +133.5 +42.2 +40.8 +52.7 1. 1939. v % +154.5 + 52.2 + 40.1 +60.9 Cene mavizgor tišče tedaj poljedelski proizvodi. To pa zaradi tega, ker j© povpraševanje po živilih iz inozemskih trgov zelo veliko. Zaradi tega se mnogi tudi izgovarjajo, da je spričo teh dejstev neizbežna podražitev tudi doimai. To razume končno tudi vsak laik. Toda, ako je »Prtizad« pred časom interveniral na našem žitnem trgu na ta način, da je prisilno zvišal ceno pšenici na notranjem trgu, kar so v prvi vrsti morali plačati pasivni kraji, nato pa s presežki plačeval izvoznikom premije, s katerimi so mogli konkurirati s pšenico na zunanjem trgu, bi bilo ne samo mogoče, marveč tudi pravično, du se ito zgodi itudi danes v obratnem smislu. Enako sliko podražitve cen najnujnejših življenjskih potrebščin pa kaže tuidi indeks cen Narodne banke za cene na drobno za Ljubljano. Od septembra 1939 do decembra 1940 se je ta indeks razvijal takole: sept. 1939 o točka po ^ indeksu Nc-^ rodne banke II ^ preračunano g v % 1 j dvig I draginje v % i okt. 1939 89.6 = 101.93 1.93 nov. 1939 98.6 = 112.1 12,1 dec. 1939 102.8 = 112.—. 17,— jan. 1940 107.2 = 122. 22. le.br. 1940 109.9 = 121— 25,— marec 1940 108.4 = 123.3 23.3 aprili 1940 110.3 = 128.5 25.5 maj 1940 112.7 = 128.2 28.2 juimij 1940 116.2 = 132.2 32.2 julij 1940 115.6 = 131.5 31.5 avgust 1940 121.8 = 138.5 38.5 sept. 1940 124.7 = 141.8 41.8 okt. 1940 128.5 = 146.2 46.2 nov. 1940 133.9 = 152.3 52.3 dec. 1940 136.0 = 154.7 54.7 jan. 1941. 144.3 = 164,2 64.2 Izračun porasta dragim j e za mesec januar 1941 sicer ni pravilen. Narodna banka (statistični odsek) je pri preračunavanju vzela nekatere druge predmete, ke,r prejšnjih mi bilo, in tako dobila številke, ki ne ustrezajo. Porast v januarju 1941 znaša približno 4—5%, talko da se je dejansko indeks dvignil od septembra 1939 do januarja 1940 za okrog 60 odstotkov. Borba delavcev proti draginji in za zvišanje mezd Zaslužki ogromne večine delavstva »o bili že pred draginjo (sept. 1939) globoko pod minimalnim življenjskim minimumom,. Zato je povsem razumljivo, da je biilo s porastom cen življenjskih potrebščin delavstvo najbolj prizadeto. Ker zaradi že tako prenizkih zaslužkov delavistvo ni imelo nobenih prihrankov, so v novembru 1939 vse delavisike strokovne organizacije vložile na Zbornico za TOl spomenico in predlagale, da je zaradi draginje, v katero je zašlo delavstvo, treba zvišati plače vsemu delavstvu. Delodajalci na to spomenico niiso dali nobenega odgovora. Rezultat tega predloga je bil ta, da je banska uprava sklicala anketo, na kateri se je razpravljalo o zvišanju minimalnih mezd. Na tej anketi so delodajalci linearno zvišanje delavskih plač odklonili. Dali so samo izjavo, da bodo svojim članom priporočili, .naj v okviru svojih možnosti prilagodijo, plače isvojiih uslužbencev sedanjim razmeram, kolikor tega še našo storili. Zastopniki delavskih strokovnih organizacij iso na tej anketi postavili te zahteve: 1. Da oblast nujno, ukrene vse potrebno, du se prepreči porast cenam življenjskih potrebščin in da z drakonskimi kazenskimi uredbami prepreči vsako špekulacijo. 2. Da ee ,nu j no prilagode vsi zaslužki delavcev in nameščencem eksistenčnemu miiiiimumu im sedaj nastalim dra-ginjislkim razmeram. 3. Nadaljnja regulacija zaslužkov naj bi se izvršila z dragimjiskimi dokladami na ta način, da se ustanovi premična sikala draginj,skih doklad, ki naj bi se ravnala po ceinah živil j en j-'Sikih potrebščin. 4. Skala maj se določi z indeksom potrošnje življenjskih potrebščin, katerega naj izdelajo zastopniki delodajalskih im delojemialskih organizacij s sodelovanjem oblasti. Spričo tega položaja zahtevamo, da oblast omogoči svobodnim strokovnim organizacijami v njihovih prizjadeVanjih za izboljšanj© gospodarskega in socialnega položaja širokih delavskih in nameščenskih množic popolno svobodo v njihovem delovanju in jih pri tern važnem delu vsestransko podpre. Posledica, te akcije je bila zvišanje minimalne mezde v dravski banovini in predlog kr. vladi, da zviša osnovno minimalno mezdo v vsej državi. V septembru 1940 je bila nato zvišana osnovna minimalna mezda :za viso državo od 2 na 4 (lin na uro in v dravski banovini iz banovo odredbo od 18. septembra 1940 od 3 na 5.50 din na uro. Poleg tega smo bili v letu. 1940. priča velikim mezdnim gibanjem. Pri nekaterih podjetjih je delavstvo šlo kar tri,- ,do štirikrat v mezdno akcijo. A preden so podjetju delavstvu ikaj dala, so ali že prej ali talkoj po zvišanju plač zahtevala dovoljenje za zvišanje cen njihovim izdelkom. Tako se je pričelo vse dvigati. Draginja, je razumljivo ras tla dalje, delavstvo je pa zopet zahtevalo zvišanje plač. Pni vseh mezdnih akcijah delavstvo v nobenem primeru ni dobilo draginji in razmeram primernih poviškov. JSZ je v ppgiledu tarifnih akcij vodila točen pregled, koliko ki kje so delavci posameznih podjetij prejeli na zvišanju plač. Ti podatki nam dajo približno, tole sliko: 1. V težki železni industriji, ki jo v glavnem predstavlja K1D na Jesenicah s 5000 delavci (po indeksu, katerega preračunajo doima ii,n je za nekaj odstotkov ,nižji zaradi nižjih cen v tovarniškem konzuimiu, kar ,se pri indeksu odračuna) 48%. 2. V rudarski industriji, katero tvorijo pri nas v Sloveniji v glavnem obrati TPD, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, lluda jamu, Kočevje, Rajhenburg-Semovo s približno 7000 rudarji, 44%. 3. Tekstilna industrija, ki je brez pogajanj kar z razglasi na, priporočilo Zveze tekst, delodajalcev dravske banovine zvišala 16.000 delavcem mezde za 41%. (Ta odstotek znaša pri nekaterih podjetjih tudi več, to pa zaradi izredno ndizkih mezd, ki jih je delavstvo imelo v tej panogi 'industrije pred uveljavljenjem nove min. mezde.) 4. V papirniški industriji, ki zaposluje do 2100 delavcev, šo delavci prejeli na zvišanju plač od 30—35%. 5. Lesna industrija je zvišala svojemu delavstvu komaj za 10— 15%. Le nekaj večjih obratov je bilo deležnih nekaj večjega zvišanja, in sicer največ 800 delavcem za 35%. 6. V industriji gradbenega materiala, to je v apnenicah in opekarnah, je,položaj še mnogo slabši kakor v lesna industriji,. Tu so prejeli delavci samo v dveh podjetjih — okrog 300 delavcev — na račuin draginje 14%. 7. Nekoliko bolje je v oblačilni industriji (tovaime klobukov), v katerih je okrog 300 delavcev prejelo na zvišanju plač od 30—45%. 8. V kemični industriji je v enem podjetju prevzelo okrog 80 delavcev 30 odstotkov poviška: Delavstvo za učinkovite ukrepe proti draginji Poviški, katere so delavci dobili na račun draginje, so zelo različni. Nekateri so dobili več, drugi manj. Vse j,e bilo odvisno od tega, kako in koliko ,so bili v svojih zahtevah močni in nepopustljivi, ito je, organizirani, Ker je praksa uiradndh dovoljenj za zvišanje cen postala pravilo iin se je , zvišanje cen pod sedanji,m.i okoliščinami prisiljene boriti se zu zvišanje mezd v skladu z višjimi cenami. Strokovne organizacije opozarjajo že sedaj, da bo potrebna sa- nacijslka akcija za ustanove socialnega zavarovanja. Komično zahtevajo '.svobodne strokovne organizacije, ki so edini pravi predstavnik delavstva, da se jiim omogoči, da bodo mogle zagovarjati in braniti na vspli mestih težko ogrožene delav-slke 'koristi.« Delaivstvo je tedaj dovolj pravočasno opozorilo odločujoče čimitelje na nevarnosti, ki :prete našemu gospodarstvu zaradi stalnega porasta cen življenj,siki,h potrebščin. To pa je tudi vse, kar je moglo v tej smeri ukreniti. Saimo pa je n ujmo moralo iiti v mezdna gibanja, da nadomesti z zvišanjem plač padec kupne moči zaslužkov zaradi draginje. Resničen gospodarski položaj slovenskega delavstva V kakšnem gospodarskem položaju se nahaja velika večina našega delavstva, dokazuje okolnost, da je biilo v letu 1939. pri OUZD od 99.995 zavarovancev 73.806 takih, katerih dnevni za-služki niso dosegli minimalnega živ-Ijenskega eksistenčnega minimuma de-lavca-sanica. Samo 18.228 delavcev jie iimelo, oziroma doseglo zaslužetk nad 44 din dnevno. Pri tem pa je seveda treba naglasiti, da niso vračunani vajenci in služkinje, ikii so zavarovani v 1. do 4. razredu. V letu 1940. se jo ta položaj sicer nekoliko popravil in se je število delavcev, katerih zaslužki so znašali pod 44 din dnevno, znižalo na 59.180, število delavcev, katerih zaslužek je znašal nad 44 din na dam, se je pa zvišalo na 55.978. Kljub temu pa še vedno ostaja nad 50 odstotkov zavarovanega delavstva, katerih prejemki ne dosegajo pokritja minimalno življenjsko eksistenčnega minimuma delavca-samca. Kje so tedaj še delavske družine? (Izboljšanje tega položaja je posledica mezdnih gibanj in zvišanje minimalnih mezd.) OUZD je v svojem letnem statističnem poročilu za loto 1940 med drugim ravno glede delavskih mezd ugotovil naslednje: »Na tem mestu omenjamo samo, da je povprečna dnevna zavarovana mezda OUZD v letu 1940, preračunana v realno mezdo, pudia izpod 100, kar pomeni, da ne krije več eksistenčnih stroškov niti delavca-samca, kaj šele eksistenčnih stroškov delavca in njegove družine. Od leta 1933. do leta 1939. je znašala realna mezda članstva OUZD okrog 120, ikar pomeni, da je samski delavec okrog 20 odstotkov svoje plače lahko porabil za kulturne izdatke.« Nesporno je ugotovljeno, in siitceir na podlagi uradno objavljenih podatkov statističnega odseka Narodne banke, da so cene na drobno za mesto Ljubljano porastle od septemibra 1939 do decembra 1940 ,za 54.7%, da pri tem ne vzamemo v poštev porast cen v mesecu januarju 1941, ker še ni povsem točno ugotovljeno, če so podatki resnični. Povprečna zavarovana mezda delavstva, zavarovan ega pri OUZD, ki je za presojo gospodarskega položaja našega delavstva odločilne važnosti, je r usti a talko le: t~* N .-a 1ne ^ N M sl’?* J Sl! s S £ £ e- §.•§ 2 ?> ■i o a.1? 1935 22.40 — 0.23 1936 22.57 + 0.17 1937 23.51 + 0.94 1938 24.80 + 1.29 1939 25.17 + 0.37 1940 28.92 + 3.75 Od leta 1939. na leto 1940. je tedaj povprečno zavarovana mezda zavarovancev OUZD porastla za celih 3.75 din, to je 15%. Seveda so nekateri delavci dobili več, tudi 40—50%. Pri tem pa nosijo naj večji delež: težka železna in rudarska industrija, kii pa ima svoje zavarovanje, to so Bratovske skladmice. Pri OUZD pridejo v poštev samo še tekstilna* gradbena in ostale panoge industrije. Ker je število delavstva, ki iso vsaj delno izravnali plače z draginjo, mnogo manjše od tisti,h, ki iso dobili zelo neznatne poviške-, vidimo,, da znaša povprečje komaj 15 odstotkov. Zaradi tega, ker so delavci v težki železni industriji, nekateri tudi v rudarstvu in raznih večjih industrijah, prejeli na videz znatne poviške svojih plač (tu gre največ za 30.000 delavcev), smo te dni slišali razne izjave, iz katerih se da sklepati, da so tudi razni odločilni gospodje mnenja, da je delavstvo v tej draginji dohiilo svoj delež, iki je proti položaju, v katerem se nahaja, uradiništvo, celo prevelik. Ban dr. M. Natlačen se je v svojem efkspozeju na zasedanju banskega sveta dotaknil tega vprašanja s temi besedami: »Delavstvo, ki vsalk tretji mesec polkrene gibanje za višje mezde, ravina zase mogoče prav, toda ne sme prezreti, da je v banovini armada 39.000 javnih uslužbencev, ki ob istih kvalifikacijah živi z njimi na isti ravni ali celo pod njo, ne sme prezreti, da patriotizem in disciplina ter skrajna požrtvovalnost v tej armadi še niso narušeni; jasno je, da prevratni struji ‘mied delavstvom ne more 'hiti pravi in resnični vzrok beda.« Približno enako je govoril tudi! znani sloven.siki industrialec g. Avsenek, ki je med drugim analiziral to vprašani j e talkole: »Treba je ustaviti sedanji nezdravi razvoj, iki se nam javlja predvsem v draginji. Draginje ne bo ustavila demagogija. Cene moramo ustaviti, četudi trpe pri tem nekateri stanovi. Nemogoče je, da bi se nadaljevalo stalno zviševanje cen krnetijisikih pridelkov in zviševanje delavskih imezd, ker bo privedlo to do poloma in povzročilo nezaupanje do našega gospodarskega razvoja in do dinarja. V teh razmerah bodo potrebne žrtve in zapravljanje name-imesto izpolnjevanje obveznosti mora prenehati. Draginje ne bodo ustavili policijski ukrepi, ki ne pomagajo, kvečjemu jo zaustavijo za nekaj časa. Treba jo je odpraviti na že preizkušen način, kar je v najožji zvezi z dejstvom, da se mora vsaikdo zavedati potrebe, da bo moral izredno prispevati k državnim izdatkom s tem, da prevzame izredna bremena nase. Drugače bomo prišli v gospodarski iln socialni kaos.« Ali je tedaj položaj našega delavstva res talko zavidanja vreden? Ali je naše delavstvo res dobilo z zvišanjem plač i.n z draginjstkimi dokladami več kot je porastla draginja? Pri lem ne smemo pozabiti še tega, da so bile mezde našega delavstva posebno v tekstilni industriji izredno inizlke. Tako je moralo nelko podjetje pri nekaj več ko 150 delavcih dati pol milijona dinarjev za zvišanje mezd zato, da so dosegli novo minimalno mezdo. In kaj pomeni končno zaslužek s sedanjo najvišjo postavko minimalnih mezd 5.50 din na uro? Dnevno znaša to 44 din, za en mesec, to je 25 delovnih dni, pa 1.100 din. Z odbitkom za davek, socialno zavarovanje, bednostmi foind v skupnem znesku 70 din, ostane tedaj čisti mesečni zaslužek 1.030 din. Da so ti zaslužki dejansko talki, so dokaz izplačilne ikuverte, iz katerih lahko navedemo 14 dnevni zaslužek neke delavke večjega industrijskega podjetja. Talko je za 12 delovnih dni prejela 519 din. Odbitki so znašali za davek, OUZD, bednostni fond itd. 36 din, talko da je prejela čistega izplačila 483.07 din. Od 120.000 delavceV, zavarovanih pri OUZD m Bratovskih sklndnicah, sta dve tretjini takih, ki še vedno z vsemi dosedanjimi zvišanji in z novo minimalno mezdo ne prejmejo več kakor 1.100 din mesečno. Velik del teh delavcev je seveda poročen in ima družine. Minimalni življenjski eksistenčni minimum za delavca-samca, ne za delavsko družino, je znašal za januar 1.217 din. Na podlagi takih ugotovitev se šele vidi, kako malo je naša javnost Informirana in poučena o dejanskih razmerah, v katerih živi naše delavstvo. Rozman Jožko Bolniški sklad državnih prometnih ustanov Dne 25. decembra 1940 je bila podpisana nova uredba o bolniškem zavarovanju državnih prometnih ustanov, ki je 'stopila v veljavo 1 mesec po veljavi, 'to je 25. januarja 1941. Nova uredba, ki je zamenjala na-radbo o zavarovanju državnega prometnega osebja za primer bolezni in nesreče iz leta 1922. ie prizadela in razočarala predvsem delavca, ki spadajo pod pravilnik o delavcih državnih prometnih ustanov. Ta uredba je s političnega nazira-nja popolnoma centralistična in sicer upravno centralistična, ker jemlje samoupravam oz. samoupravnim organom še tisti mali del samoupravnih pravic, ki jih je dajala sedanj« uredba iz leta 1922. Poleg tega je v absolutnem nasprotju s predlogom o decentralizaciji bolniškega sklada, ki je bil sprejet na glavni skupščini, ki je hilla v mesecu marcu lanskega leta v Belgradu. Po izkušnjah, ki smo jih v tej ustanovi že doživeli, nova na-redba ne predstavlja več nikakih samouprav. Člen 118. pravi: Minister za promet more razveljaviti vsak sklep samoupravnih organov, ki je v nasprotju z zakonom ali uredbo. Po mojem mišljenju in mojem delavskem gledanju na svet in razmere, bi iinorali biti samoupravni organi, oziroma glavna skupščina najvišji forum, gospod minister za promet, pa samo izvršilni organ samoupravnih zastopnikov. Izvoljeni od članstva imajo namreč vso moralno pravico in dolžnost, da zastopajo koristi članstva, kot njim to narekuje potreba in vest. Ne bom se spuščal v juridično polemiko — vendar se vprašani, ali je bolj važen suhoparen zakon ali pa dejansko življenje? Nova uredba uvaja tudi komisarja, in sicer določa člen 117., oblastne upravnike in glavnega upravnika, da vodijo posle za slučaj razpusta samoupravnih organov do novih volitev. Clein 112. določa v točki 6. pravico, da glavni upravnih lahko p.redlaga g. ministru, da set sklepi in odloki samoupravnih organov razveljavijo, prav kakor je bilo po sedanji uredbi. Praksa nam je v tem pogledu mnogo naučila. Izikazalo, se je, da se je razveljavilo že mnogo sklepov samoupravnih organov, pa čeprav so bili v skladu z zakonskimi predpisi in z uredbami. Po členu 26, dosedanje na-redbe se je lahko ena tretjina samoupravnih organov izvolila izven sedeža oblastne ali centralne uprave. Nova uredba pa določa, da se morajo nahajati odborniki v službi tam, kjer je sedež uprave. V primeru premestitve preneha mandat odbornika. Isto velja tudi za glavni upravni odbor, tako da v bodoče v centralnem odboru drugih ne bo razen Belgrajča-nov. Torej po novem zastopnikov koristi pokrajin sploh več ne bo. Če pomislimo, da razpolaga bolniški sklad s premoženjem 200 milijonov dinarjev in da znaša letni proračun okrog 60 milijonov dinarjev, nam pač ne sme in ne more biti vseeno, Ikako in kdo razpolaga s tem velikanskim premoženjem. In kaj se pravi izgubiti zastopnike pokrajin, ki jih onemogoča dosedanja uredba! Nova uredba določa tudi glavne in postranske pomoči. Med glavne po-moci našteva zdravniško pomoč, zdravila, zdravljenje v bolnišnicah, zdravljenje zob j n ust, hranarino, podpore oij porodu in pogrebnine. Med postranske poimoči pa našteva nuredbu: podpore za sanatorij,sko zdravljenje jetike, podpore za zdraviliško im Jeli-matično zdravljenje, podpoire za plomi-biranje zob in tehnična dela, podpore za proteze in higienske (predmete in podpore, katere določa glavna skupščina bolniškega sklada v Belgradu (ako g. minister tozadevne predloge odobri). Ce nekoliko bolj pogledamo uredbo in namen tega siklada, se nam vsiljuje misel,, da taka 'razdelitevpodpor v glavne in postranske, na tak način kakor je to izvedeno v uredbi, ne ustreza samemu namenu, ki ga naredila navaja, kajti iz uradne statistike je razvidno, da je med železničarji, kar tiče bolezni jetika na prvem mestu. Namen bolniškega sklada je v prvi vrsti v tem, da nudi pomoč v primeru bolezni, zato je jasno in 'razumljivo, da spadajo brezpogojno vsa sredstva, ki služijo temu namenu, med glavne pomoči. Po tej uredbi je torej sanatorijsko zdravljenje jetike postranska stvar. Samo en primer: Pred kratkim je neki pomožni delavec, ki ima 6 člansko družino, zbolel za jetiko, zdravnik m je nujno svetoval zdravljenje na Golniku, kar je uprava bolniškega sklada tudi odobrila, vendar s pripombo, da mora razliko za sanatorijsko zdravljenje v znesku 25 din dnevno ali mesečno 750 din sam doplačati. Pri rednem delu v obratu zasluži omenjeni delavec 38 din dnevno po 20 letih siiužbe. Kadar pa zboli, dobi samo 70% svoje plače kot hran,arino od bolniškega sklada. V slučaju, če je pa potrebno zdravljenje v 'bolnišnici ali sanatoriju, pa samo 75% od hramarine, ki bi znašala v tern primeru reci in piši 19 din na dan, za zdravljenje v sanatoriju pa je treba, kot je že omenjeno, doplačati dnevno 25 din. Ubogi bolnik, ki si je nakopal bolezen v službi, ja moral odkloniti sanatorijisko zdravljenje! In najbrže nihče od nas delavcev ne bo zmogel doplačila. Vso pošteno javnost vprašam samo, kdo naj potem skrbi za družino? Mar nuj berači po mestnih uliculi in prosi miloščino? Kje je tista krščanska ljubezen, kje ponos in človeško dostojanstvo? Kaj nam pomagajo reprezentančni domovi, kaj vse protituber-kulozne lige in dispanzerji, kaj ves trud idealnih zdravnikov. Ze samo ime in naslov ustanove pove članom, komu bi morala služiti taka ustanova. Ako se pa delijo glavne podpore, ki so v tej uredbi postranske; je jasno, da ne more doseči ciljev, ki bi jih morala ta ustanova predstavljati. Med glavne podpore spadajo brezpogojno podpore za zdravila, za zdravnike, za zdravljenje v bolnišnicah in sanatorijih, za posebno zdravljenje jetike, za kopališko zdravljenje in slično, kar je pa glavno, za 100% hranarino, ine glede ina to, ali je v bolnišnici ali doma na zdravljenju. Izdatke za hranarino bi morala brezpogojno prevzeti država sama. Ni to breme, katerega država ne bi zmogla, posebno če vemo, da so naše železnice v Sloveniji visoko donosne. Na merodajne činitelje in politične predstavnike Slovenije apeliramo iin zahtevamo, da to uredbo uiki-nejo ter uzakonijo predloge, ki so bili stavljeni od zastopnikov delavstva na oblastnih in centralnih skupščinah v Ljubljani in Belgradu. Delavec iz delavnice. Draginja po evropskih državah Od avgusta 1939 do decembra 1940 so narasle cene: V valuti do-tiine drlave Cene preračunane v zlato s 'i — o 1«* življen stroški v % •S S C E> C pl *N 71.2 35.5 58.7 24.7 67.4 50.9 17.6 6.2 52.6 16.5 53.2 17.3 49.2 25.6 43.3 20.7 42.3 16.6 40,0 14.5 24.6 14.7 20.8 11.2 24.5 16.8 24.5 16.8 21.5 — — — 3.5 2.8 3.5 2.8 77.9 47.8 71.8 24.8 na Danskem v Romuniji v Švici na Norveškem na Švedskem na Madžarskem v Bolgariji v Španiji' v Nemčiji v Jugoslaviji Po ireviji: »Die deutsehe Vollks- wirtschaft«. Iz teh podatkov je torej razvidno, da so cene tako na debelo kot drobno najbolj porasle pri nas v Jugoslaviji in smo talko z draginjo na prvem mestu v Evropi. Za maše -gospodarstvo, (nič kaj razveseljiva slika, še mnogo manj pa za tiste, kii jih je ta draginja prizadela. Najmanj, kar moraš storiti za delavstvo, je, da točno vsak mesec plačaš članarino. Organizacija brez sredstev za borbo je le mrtvo telo brez življenja. SORICA. Ker zaradi slabega vremena ni bilo v nedeljo 16. marca občnega zbora naše skupine, sporočamo vsem članom, da bo brezpogojno v sredo 19. marca, na praznik sv. Jožefu. Vsi vabljeni, da se v čim večjem številu udeležite občnega zbora. Občni zbor skupine tekstilnega delavstva v Mariboru Maribor je znan ikoit središče tekstilne industrije. Velika večina mariborskega dellavstva je zaposlena v tej industriji. Kako rpovsod, je pretežna večina delavstva, ki prihaja v tovarne, iz bližnje in daljine mariborske okolice. Delavstvo ni organizirano. Do leta 1936. so v 'tovarnah obstojale močne strokovne organizacije. Zakaj so te organizacije popustile, o tein raizprarv-ljati ni potrebno. Priipominiti je treba samo to, da JSZ v to m času mi imela med tekstilnim, delavstvom v Mariboru močnega gibanja in jo pri tem ne zadene milkaka krivda. JSZ je v letu 1938. pričela v Mariboru med tekstilnim delavstvom s pozitivinim delom. V prvih tovarnah je imela malo števila svojih pokretaišev. S temi j« šla na delo, zavedajoč se, da to delo ne bo laliko. Treba je bilo prestati marsikatere ovire. Najhujša ovira je bilo delavstvo samo. Delavci, posestniški sinovi in hčere nimajo smisla za delavsko borbo, ker jim delo v tovarni ni nujna življenjska potreba. Ostalo delavstvo pa je imelo za seboj že dovolj slabih izkušenj. JSZ se je tega dobro zavedala. Vedela je, kje in zakaj nastajajo ovire. Na neštetih ožjih sestankih, razgovorih, na pogostih tečajih se je posamezne tovariše vzgajalo in vzpodbujalo, da so v pričeti borbi vzdržali. Prišla je kriza, združena z vsemi še drugimi .nastalimi težkočami. JSZ s svojimi ‘pokreitaši ni odnehala. Nešteto intervencij je bilo izvršenih od strani naših delavskih zaupnikov, ki so v tem času glavni delež vise borbe nosili na svojih ramenih. Veliko intervencij je uspelo. To delo ni ostalo brez uspeha. Delavstvo se je -začelo udeleževati sklicanih sestankov in polagoma prisitopajti v organizacijo. V nedeljo, 23. februarja. 1941 se je v Marilx)ru vršil redni občni zbor stro- kovne skupine tekstilnega delavstva. Občni »bor je potrdil, da deilo JSZ v zadnjih letih ni bilo zastonj. To je potrdila dobra udeležba članov na občnem zboru. Za centralo JSZ se je Občnega zbora udeležili tajnik Pestoit-nik. Po izvršenih poročilih in volitvah je poročal o strokovnem delu JSZ med tekstilnim delavsitvom v preteklem letu. Tekstilno delavstvo ni imeli dosti smisla za strokovno borbo. Temu je ktf.iva imlaloimeiščaniska miselnost, ka(-tere *se je delavstvo navzelo od že skoraj preživelega meščanstva. Stremljenje po udobnem življenjem na račun drugega, pa če tuidi ina račun svojega sodelavca, je prodrl 'tako talko daleč, da je danes delavstvo v takih razmerah, v kakršnih se nahaja. Omenil jo tudi borbo zavednega tekstilnega delavstva, na katerega račun je prejemalo povišanje mezd ostalo neorganizirano delavstvo. Naglasa! je, da je nujno, da se delavstvo izmova prične združevati v svobodni strokovni organizaciji, že največ zaradi tega, ker podjetja nastalo krizo izkoriščajo, da delavstvo še bolj uklonijo svoji volji. # Občni zbor je pokazal, da prihaja čas, ko bo delavstvo. za vedno prelomilo s svojo staro miselnostjo, zavedajoč se, da je orno tisti faktor, ki samo lahko odloča o svoji usodi. Ako so delavstvu odločali do sedaj usodo drugi, so jo zato, kor se delavstvo ni zavedalo važnosti svojega poslanstva, ki ga zavzema v današnji družbi. To poslanstvo1 izvira od dela delavčevih rok, ker vsa milijonska bogastva izhajajo od tega. Zaveda se pa delavstvo težikoč, na katere bo pri uveljavljanju tega naletela vse povsod Kljub temu no bo klonilo, zavedajoč se, da se boni za svoje bistvene pravice. zatza Svobodna ali prisilna delavska ^organizacija? Pravica delavcev do združevanja v lastnih stanovskih strokovnih organizacijah je bila dolgo časa sponnai Zahtevali1 eo jo samo delavci da bi si z njo izboljšali svoj gospodarski položaj, poleg njih pa še njihovi prijatelji, ki pa seveda niso bili številni. Liberalna država je v začetku celo izdala zakone, ki so določali kazen za delavce, ki bi se zvezali za dosego boljših plač. Liberalci so se bali tudi korporacijske organizacije delavstva, Vedeili so, da mora imeti politična enakopravnost za posledico tudi socialno. Te nezdrave razmere so se začele odpravljati šele v času, ko je papež Leon XIII. slovesno zapisal v Re-rum novarum, da »je po naravnem pravu človeku dovoljeno, da se združuje v zasebnih družbah, država pa je ustanovljena, da ščiti naravne pravice«. O strokovnih organizacijah je zapisali papež, naj »država ščiti se-stanke državljanov, ki so pravno združeni, nikar pa naj se ne vmešava v njihovo notranje poslovanje in red. Njihova življenjska sila se ohranja zaradi notranjega vpliva in se le lahko uniči zaradi zunanjega sunka«. Leonove besede so imed drugim pripomogle, da je prenehalo zakonito nastopanje proti delavskemu združevanju, da so se pričele strok, zveze lepše razvijati in pridobivati na prijateljih. Postalo je jasno vsakomur, da je nečloveško in nekrščamsfko jemati delavstvu združevalno svobodo. Io pra-vioo je priznala tudi mednarodna konferenca po svetovni vojni v XIII. poglavju! mirovne pogodbe, kjer stoji poleg drug|ega: »Delojemalcem gre pravica združevanja ,v vseli pogledih, ki ne nasprotujejo zakonom«. Na podlagi načel, zapisanih v mirovni pogodbi, ki je niso pisali delavci, je bil vstavljen tudi v naš zakon o zaščiti delavcev § 33., ki pravi: »Pomožno osebje... se sme združevati v ■posebnih društvih za zaščito svojih gospodarskih, prosvetnih in nravnih koristi... po poklicih ali brez ozira na poklic ... v krajevnih in oblastnih Zvezah ... ne glede na spoli im starost.« Delavsko združevalno svobodo so spoštovali v vseh državah s 'krščansko in evropsko kuilturo, ki so priznavale posameznikom ali ljudskim skupinam svobodo v njihovem odločevanju oziroma v gospodarskem, političnem, pro-svotnem im versikem oziru. To svobodo in pravico so kršile samo države, ki so pričele stremeti za posebnimi cilji in iki iso tudi zadale smrtne udarce svobodnemu strokovnemu gibanju. V teh državah so pri ustvarjam ju inovega roda ustanovili, za delavce nove strokovne zveze, nova strokovna društva, ki .nimajo svobode v svo jem notranjem in zunanjem delovanju pri zastopanju delavskih koinisiti, njihovi člani pa ne morejo svobodno voliti odborov. Po uradnem pojimo vanju demokratske weimiarske Nemčije so strokovne orgamiizacije »društva delojemalcev, ki se »dru/ujejo za zažč.Lto svojih gospodarskih koiristi in ki svobodno volijo svoje odbore«. Po tem pojmovanju današnja prisilna strokovna društva in strokovne zveze v državah z eno samo priznano ideologijo sploh niso prava svobodna strokovna društva. Tudi v naši državi predlagajo nekateri, naj bi se odpravilo svobodno združevanje delavstva in naj bi se določila. »enotna strokovna organizacija«. V naši ožji domovini, Sloveniji, predlagajo in zahtevajo to osebe in organizacija, ki ee pri svojem delu sklicujejo na svoje katoliško prepričanje. To delajo, čeprav je iz Leonovih besed jasno razvidno, da je dolžna država celo ščititi svobodno strokovno gibanijie, ne pa da se vanj vmešava ali ce.lo preganja. Take zahteve stavijo, ker jim nj mar za posledice preganjanja, in kor so v tulenju sodobnega viharja in zavesti svoje moči očitno pozabili na Leona XIII. Mi se zavedamo, zakaj sedanji časi niso naklonjeni sitrokovmiča.rjem. Neljuba je naimireč svolx>dna in samostojna delavska sjtrokovma orgainiza-pija, ki postavlja svoje zahteve do javnosti v prvi vršiti na podlagi dejanskih deilaivslkih razmer. Toda ne moremo diru gače. Svobodno strokovno gibanje mora delati in se boriti za delavstvo, ki mu je namenjeno. Od tega stališča nikdar ne sme odstopiti, če noče zatajiti svojih lastnih ciljev. Tovariši, pridobivajte oglase za ^Delavsko pravico«/ Skrb Poselske zveze za naša dekleta Ze v mesecu januarju 1941 smo zaključili vrsto predavanj, katera je priredila Poselska zveza za svoje članice. »Delavska pravica« je o jtem že pisala, ker pa to ni bila naša številka in je itako dekleta niso dobile v roke, bomo o tem še nekaj napisali. Poudariti moramo, da so predavanja, katera so se vršila redno vsak četrtek od oktobra 194« dalje povsem dosegla svoj namen. Vedno precej številna udeležba je bila dokaz, da se defkleta za svoja strokovna vprašanja kar zelo zanimajo. Cela virsta predavateljev je z najrazličnejših strani osvetlila položaj in razmere našega dekleta-isluiž-kinje. Tako so predavali tov. predsednik JSZ Žumer, Marinček, Musek, Kovač, Valant, prof. Košir in Rozman. Nekateri so imeli tudi po več predavanj. Takih predavanj v morda malo večjem krogu bi billa naša dekleta tudi v bodoče zelo potrebna. Poselska zveza .smatra za svojo dolžnost, da se ob tej priliki vsem: predavateljem za trud in delo, katerega so s item imeli, kar najtopleje zahva- prihodnjo zimo se bodo slična predavanja, ako bo za to kaj zanimanj a, zopet organizirala. Le izobraženo dekle si bo moglo izboljšati svoj položaj .in se bo znalo boriti za. svoje pravice. Poročila Dekletom v vednost. Pred dobrim mesecem je umrl v Ljubljani strok, učitelj g. Ivan Petkovšek. Pokojni gospod je bil izreden dobrotnik .najirev-nejšega sloja, ubogih služkinj. Njegova dobrosrčnost, ko je videl na lastne oči, kako se godi na stara leita revnim služkinjam (nekje na Gorenjskem je namreč videl bolno služkinjo, ki je Prejeli smo novo pošiljko težkih svil za damske obleke. Cene so nizke Pričakujemo Vas in se priporočamo JOS. SENIC4, DOMŽALE v hlevu ležala na smrt bolna), ga je nagnila, da je sklenil im tudi v iresnici napravil oporoko, v kateri je .zapustil svojo hišo v Kriiževniški ulici v Ljubljani zadrugi Dom služkinj. V din, za v m« leto 40 din Zamejstvo mesečno 7 <11 n. lstno TO dtn. Urejuje 1» odgovarja Rozman Joftke ? Ljubljani. Itdaja /.» konzorcij »Delavske pravice* Sreok© f.trner, Ljubljana. Tiska Zadružna tiskarna r. i.so.i ▼ Ljubljani, T,'TWft o. 17 (Maks Blejete! ■t——n™" .