ŽELJE KOT TRADICIJA Med vsemi stojnicami, prekri-timi s polivinilom, je še nekaj prodajaicev, ki se stiskajo pod svoje marele. Vztrajno, ne glede na slabo zimsko vreme, ponujajo mimoidočim svoje pridelke. »Repica, zelje, solata, radič, korenček... vse, kar zraste na naši zemlji, vse, karseprodaja v zimski sezoni!« Pod eno od premočenih marel stoji Frančiška Zajc, doma iz Šmartnega ob Savi. Na njeni stoj-nidstadva lesena škafa: venemje zelje, v drugem pa kisoa repa. Toplo napravljena kljubuje dežju in prijazno vabi redke obi-skovalce, ki hodijo po tržnici. Že štirideset let vozi kislo zelje na Ijubljansko tržnico. Toda ne glede na svojih šestdeset let ga bo ie dovažala, dokler bo mogla. Taka je pač tradicija v njeni dru-žini. »To je zelje z moje zemlje. Doma ga sadimo, ga pripravlja-mo, ribamo, solimo... Sama ga tudi prodajam. To ni kak poseben užitek — prodaja... Stojiš na trž-mci od jutra do popoldneva. Pa slabo vreme, mrtva sezona mi malce nagaja, tako kot vsem dru- gim proda.ja.lcem na tržnici.« — Kako pa pripravljate zelje? »No, posebnega recepta ravno nimam, vse je odvisno od sadike, soljenja. Mora biti pravilno vlože-no, pri pravi temperaturi. Toliko let že solim zelje, da kar na pamet dajem merico... Res, kaj novega o zelju ne bi znala povedati.« — Kako pa gre kupčija? »Še kar. Oglašajo se nekatere stare stranke, stalni kupci, pa tudi drugi, mimoidoči. Veliko zelja prodam gostilnam, ko je sezona krvavic.« — Vam je kdaj zelje zgnilo? »Lahko rečem, da se mi to še ni zgodilo. So nam pa nagajale slabe letine. Toda zadnje čase gre kar dobro. Lanski junij je bil mdlo zaskrbljujoč, toda uspelo nam je posaditi zelje in še dosti dobro je obrodilo.« — Koliko časa ga boste še prodajali? »Pač dokler bom mogla. Včasih, ko sem bila še mlada, je bilo na tržnici veliko prodajalk zelja iz Trnovega. Danes jih ni več. Šle so. Mladi se ne lotijo tega dela. Pri meni pa jc tako: Dokler bom mogla, bo šlo, ko pa ne bom mogla, ne vem, kaj bo.« — Kaj pa zaslužck? »No, zasluži se še kar. Na trgu nasje nekaj stalnih, ki prodajamo zelje in repo, toda zavisti ni med nami. Zaslužimo nekaj, sajse nam drugače ne bt splačalo...« Na Ijubljanski stojnici bo vsak dan. Žvesto bo stala ob svojih škafih inponujala dobro repico, pa tudi zelje zlate barve, kot je tradi-dja. ANA MARJANOVIČ