Poštnina plačana v gotovini Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Cena : Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 1 §9 Speti, in abbon. post. - II Gruppo ■SRT' lin Leto VI. - Štev. 2 Gorica - 14. januarja 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek Velika krivda in velika dolžnost V zgodovini katol. Cerkve je tragičen dogodek, ki je odločilno posegel v potek njene zgodovine in kateremu še danes ne nemo povsem točno vzrokov. Pri tem mislimo na nastanek vzhodnega razkola. Splošno se trdi, da sta bila vzrok razkolu patriarha Fotij leta 867 in Cerularij leta 1954, ki sta se ločila od Rima. Toda oh- . fiktivna zgodovina pravi, da sta ta dva samo na zunaj izpeljala to, kar je bilo na znotraj že dovršeno dejstvo. Razkol ned vzhodno in zapadno Cerkvijo je bil ie davno prej dovršen, predno je Fotij odrekel pokorščino papežu. Vladimir So-tovjev, ki je v knjigi »Rusija in vesoljna Cerkev« podrobno analiziral nastanek razkola, prihaja do zaključka, da je ločitev med 'vzhodno in zahodno Cerkvijo zorela stoletja prej, predno je postala vidna na aunaj. Isti Solovjev išče tudi vzrokov, zaradi katerih je prišlo do te tragične ločitve. Najde jih več, ampak ne samo na vzhodu, temveč tudi na zapadu, tudi pri rimski Cerkvi, oziroma pri zapadnih katoličanih. Vsi nepristranski zgodovinarji morajo dati prav Solovjevu, da so tudi zapadnjaki krivi, če je prišlo do razkola in če so se vzhodni kristjani v razkolu utrdili. Velika krivda razkola leži torej na Cerkvi in zaradi njega nosijo krivdo na vzhodu, a tudi na zapadu niso brez nje. Toda Kristus je hotel, naj bo njegova Cerkev ena, pod enim poglavarjem. Zato so bile v preteklosti ves čas duše, ki jih je razkol silno bolel. Tudi danes je delo za zbližanje in zedinjenje cerkva zelo razširjeno in občuteno. Ta želja po zedinjenju se opaža povsod, tudi pri pravoslavnih in pri protestantih. Velika svetovna molitvena osmina, ki se opravlja v cerkvah vseh krščanskih veroizpovedi, nam o tem priča. Od 18. do 25. jan. bodo številni katoliki, pravoslavni in protestanti molili: r>Da bi postali vsi eno!« Ali pri tem se vprašajmo: Je ta želja res tako iskrena in so z njo res tako zelo prežete ljudske množice pri vseh kršč. veroizpovedih, kot se na prvi videz zdi? Jezuit Filip de Regis, bivši rektor zavoda »Russicum« v Rimu, ki živi sedaj v Buenos Airesu ter pastiruje med tamkajšnjimi katol. ruskimi izseljenci, si zastavlja isto vprašanje: »Je sploh res, da si zedinjenje želimo?« se vprašuje. »Ali si žele zedinjenje naši ločeni, pravoslavni bratje? Prav nobene pravice nimamo, da bi brskali po njih skritih srčnih težnjah, še manj pa, da bi jih obsojali. Sami naj pošteno odgovore. Če pa nas same povprašamo, kako morda pravoslavni mislijo o vsem tem, si moramo priznati, da se zadržanost, nezaupanje in k osamljenosti težeča volja zde najznačilnejše za njih versko jniselnost. Takšno spoznanja nas res ne sme niti začuditi, niti ujeziti. Rajši se lepo na prsi potrkajmo: saj so tega nezaupanja prav gotovo v veliki meri krive naše lastne napake, oholost in prezir, ki ju na nas odkrivajo in ki so ju — ne tajimo — le prevečkrat tudi že na drugih katoličanih odkrili. Zraven pa še pomanjkanje obzirnosti in resnične, vse umevajoče dobrote. Naj bo vzrok kakršen koli, nekaj moramo priznati: najbolj zdravega, najbolj vernega dela pri pravoslavnih, posebno pa njih duhovščine katolištvo ne privlači; z nekšno bojaznijo budno čuvajo, da bi ne prišlo do kakšnih spreobračanj.« (KM, 1954, str. 5). Zato pa si zastavimo še drugo vprašanje: Ali vsaj katoličani iskreno želimo zedinjenje? P. Jiegis odgovarja na vprašanje takole: »Zdi SCt je odgovor povsem preprost in da nobenega dvoma v sebi ne skriva. Saj, kje pa naj je katoličan, ki bi zanikal željo po zedinjenju? A želje so lahko različne: srčna in goreča želja kakega sv. Tomaža, ki mu je dala, da je vzkliknil: »Pojdimo in umrimo % njim!« Pa spet plašna želja bogatega mladeniča, ki bi sicer zelo rad segel po popolnosti, a ni bilo poguma v njem, hoditi po poti, ki mu jo je hil pokazal Gospod.« »Mar ni žalostna resnica,« nadaljuje isti pater, uda so poč po iffi zgodovinskega razvoja, v deželah, ki meje na pravoslav- ne pokrajine in kjer si katoličani in pravoslavni stoje iz oči v oči, medsebojni verski odnosi še vedno v nekšnem bojnem stanju? — kar bi človek če nekako umel; ali huje je, da se vse bolj predajajo nekšni mržnji, kot pa ljubeči dobrohotnosti m želji po zedinjenju, česar katoliško srce ne more in ne more razumeti.« Pri tem pomislimo na odnose med Poljaki in katoliškimi Rusi v Galiciji v preteklih stoletjih in tudi v luči zadnjih dogodkov med vojno in po njej. Dalje na vsega obsojanja vredno postopanje Hrvatov do pravoslavnih Srbov ti dobi Pave-ličeve vlade med vojno. Taki tragični dogodki porušijo stoletja in stoletja trajajoče potrpežljivo delo svetih duš za zbližanje med katol. in pravoslavnimi narodi. Ne moremo mimo, da bi ne spomnili tudi na postopanje ital. večine do slovenske manjšine v Italiji in na Tržaškem. Itali- janski katoličani prav dobro vedo, da narodi Jugoslavije pozorno gledajo na to, kako se z nami postopa v krščanski in demokratični Italiji. V Jugoslaviji je pa večina prebivalstva pravoslavnega, ki iz ital. postopanja s slovensko manjšino sodi tudi na postopanje katol. Cerkve do različnih narodnosti. Vzhodnih narodov ne bo nihče prepričal, da za tako postopanje ne nosi odgovornosti katol. Cerkev, oziroma Vatikan. Gotovo pa, da iz tega, kar slišijo in berejo, kar vidijo in opazujejo, jim ne more zrasti kaka privlačnost do zedinjenja s katoliško Cerkvijo. Velika dolžnost zapadnih katoličanov je torej, da v duhu prave Kristusove pravičnosti in ljubezni kažemo razumevanje in strpnost do vseh narodov, tudi slovanskih. Tako bomo največ storili tudi za zedinjenje v eno Cerkev vseh verujočih v Kristusa. Vladna kriza v Italiji Priprave za berlinsko konferenco V četrtek 7. januarja so se pričela posvetovanja namestnikov štirih visokih komisarjev v Berlinu. Glavna naloga teh posvetovanj je, določiti kraj berlinske konference. Posvetovanj so se udeležili zastopniki sovjetskega visokega komisarja Sergej Dengin in trije poveljniki zapadne-ga Berlina. Prve dneve teh posvetovanj ni prišlo do nobenega sporazuma glede kraja bodoče konference štirih. Rusi bi hoteli, da bi se vršila konferenca v vzhodnem delu Berlina, ki je pod sovjetskim nadzorstvom, medtem ko se ostali potegujejo za zapadni Berlin. Najbrže bo prišlo do sporazuma, da bo nekaj zborovanj v zapadnem, nekaj pa v vzhodnem delu Berlina. Vladni nemški krogi so zaradi berlinske konference precej zaskrbljeni. Bojijo se, da bi utegnile biti zapadne velesile n a pr a m Sovjetom preveč popustljive ter sprejeti zahteve, ki bi jih nemški narod ne mogel odobriti. Med sovjetskimi zahtevami bo gotovo tudi zahteva po nevtralizaciji Nemčije in priznanje sedanjih nemških mej ob Elbi, toda ogromna večina nemškega ljudstva je slej ko prej za vključitev Nemčije v Evropsko obrambno zvezo; pa tudi glede vzhodnih mej, ki so odrezale od Nemčije toliko nemškega ozemlja, ne marajo dati Nemci nobenih garancij, razen teh, da ne bodo poskušali s silo spremeniti sedanje stanje. Adenauerjeva stranka je nameravala še pred začetkom berlinske konference izvesti spremembo nem- ške ustave ter sprejeti postavo o novačenju nemških sil za evropsko obrambno skupnost, toda zaradi o-čitka socialnih demokratov, da hoče Adenauerjeva vlada sabotirati s tem berlinsko konferenco, so vladne stranke pristale na to, da se predložitev načrta zakona o vojaški službi preloži za kakih deset dni. Vladna večina hoče namreč še pred berlinsko konferenco ali vsaj takoj ob njenem začetku poudariti svojo trdno voljo, da hoče ostati zvesta Evropski obrambni skupnosti. Tudi avstrijski vladni krogi ne u-pajo preveč v uspehe berlinske konference, akoravno je sedanji avstrijski zunanji minister dr. Leopold Figi, ki je vodil kot kancler sedem let avstrijsko državo, izjavil, *da pričakuje Avstrija od bližnjega zasedanja štirih zunanjih ministrov izpolnitev obljube, ki so jo dale velesile pred desetimi leti v znani moskovski deklaraciji. Čakali smo dovolj dolgo, je nadaljeval dr. Figi, na obnovitev svobodne in samostojne Avstrije. Mislim, da imamo vso pravico zahtevati sklenitev mirovne pogodbe. Zunanji minister Figi je navedel tudi razloge, zakaj ni še prišlo do sklenitve avstrijske pogodbe. Ti razlogi so predvsem v globokem nasprotju med Vzhodom in Za-padom, kako priti do miru, in v dejstvu, da nobena stran ne mara zaradi svojega prestiža opustiti svoje stališče. Sovjetska zveza bi rada rešila vsa svetovna vprašanja o-benem, medtem ko je Zapad mnenja, da bi ta način ne prinesel nobene rešitve. Turčija in Odnosi med Egiptom in Turčijo, ki niso najbolj prijazni, so se zadnje čase še bolj poslabsali. Iz Kaira poročajo, da je moral turški poslanik v toku 21 ur zapustiti egiptovsko prestolnico. Kot vzrok tega e-giptovskega koraka navajajo egiptovski vladni krogi žaljivo obnašanje turškega poslanika napram e-giptovskim oblastem, posebno pa napram ministru Gamalu Abdelu Nasseru. Minister Nasser je stopil 'baje predzadnjo nedeljo v ložo kairske opere, kjer se je nahajal poleg drugih poslanikov tudi turški poslanik Fuad Tugay, ki ni baje odzdravil na Nasserjev pozdrav, ampak izrekel celo »besede, ki so ne*-vredne vsakega diplomata« ter obrnil egiptovskemu državniku hrbet. Ministrstvo za narodno orientacijo trdi, da je turški poslanik kazal stalno svoje sovraštvo in sicer zaradi zaplembe premoženja njegove žene, ki je sestrična bivšega kralja Faruka. Zadržanje turškega poslanika ne more biti seveda glavni vzrok sedanjih napetih odnosov med obema državama. Glavni vzroki so drugod, so predvsem v nasprotnem gledanju na vprašanja Srednjega vzhoda. Te vzroke je naštel par dni pozneje sam namestnik ministrskega predsednika polkovnik Nasser, ki je dejal, da je Turčija zasovražena pri egiptovskem ljudstvu, ker je kljub odklonilnemu stališču egiptovske vlade vztrajala na tem, da je treba skleniti obrambni pakt Srednjega vzhoda, ki so ga predlagale Združene države, Francija, Velika Britanija in Turčija. Drugi vzrpk sedanjega sovraštva da je treba iskati v dejstvu, da je bila Turčija med prvimi državami, ki so priznale in tudi sodelovale z novoustanovljenim Izraelom, ki se je zaril kakoT trn v meso arabskega sveta. Poleg tega, da je Turčija vedno podpirala pri Združenih narodih imperializem proti koristim Egipta in arabskih Kakor smo že zadnjič poročali, je ministrski predsednik Pella podal na predvečer sv. Treh kraljev ostavko svoje vlade. S tem je odprl vladno krizo, ki se je že dolgo časa pripravljala. Pella je dobil mandat za sestavo nove vlade šele potem, ko sta se De Gasperi in Piccioni po junijskih volitvah zaman trudila, da bi jo sestavila. De Gasperi, ki je skoro vso povojno dobo vodil kot ministrski predsednik italijansko politiko, je poskušal sestaviti svojo vlado iz zastopnikov sredinskih strank, to je iz demokristjanov, republikancev, liberalcev in Saragatovih socialnih demokratov. Te stranke so kljub občutnemu porazu, ki so ga doživele pri junijskih volitvah, bile še vedno dovolj močne, da bi lahko sestavile delovno vlado, ki bi imela sicer majhno, toda za svoj obstoj dovolj močno večino. In to bi se bilo tudi zgodilo, ako bi Saragat ne bil obrnil hrbta svojim dotedanjim zaveznikom in ako bi ne bil zahteval, da se mora nova vlada opredeliti na levo ter sprejeti tudi Nennl-jeve socialiste v svojo sredo. Demo-krščanska stranka pa tega ni mogla storiti, ne toliko zaradi socialnega programa, ampak predvsem zaradi protikrščanske usmerjenosti socialistične stranke, ki je bila vsa povojna leta tesno povezana z italijansko komunistično stranko. Zaradi Saragatove odklonitve je De Gasperi sestavil enobarvno demokr-ščansko vlado v upanju, da bo dobil na podlagi socialnega programa svoje vlade v parlamentu zadostno večino. Toda to se ni zgodilo. Poslanska zbornica mu je odrekla zaupnico in De Gasperi je moral odstopiti. Za njim je poskušal demokristjan Piccioni svojo srečo, toda tudi njegov trud za sestavo nove vlade je bil zaman. Vrnil je mandat predsedniku republike, ki je poveril mandat za sestavo nove vlade tretjemu demokristjanu Jožefu Pelli. Ta je mandat sprejel ter sestavil brez vsakega posvetovanja s strankami novo, lahko bi rekli svojo o-sebno demokrščansko vlado. Ta vlada bi morala imeti bolj provizoričen in posloven značaj. Rešiti bi morala nekaj najnujnejših državnih zadev, predvsem pa sprejeti državni proračun in le v slučaju, da bi bile razmere zanjo ugodne, voditi še nadalje državne posle. Pelli je šlo v začetku vse po sreči. Dobil je večino v obeh zbornicah, spravil je nekaj najnujnejših zadev pod streho ter se lotil rešitve tržaškega vprašanja. To vprašanje je spravil Pella zopet v ospredje italijanske politike ter hotel izsiliti njegovo rešitev. S tem si je pridobil poleg sredinskih strank tudi monarhistične in neofašistične kroge, ki so postali najgorečnejši zavezniki njegove tržaške politike. Ta Pellova politika glede Trsta je doživela dežel. Upirala da se je tudi narodnim težnjam egiptovskega in arabskega ljudstva po samostojnosti in svobodi. Polkovnik Nasser je ob tej priliki navedel tudi strategične razloge, ki ovirajo sporazum med Egiptom in Turčijo. O Turčiji je dejal, da se je za stalno dala vpreči v voz Zapa-da; s tem da se je vključila v a-tlantski pakt ter se odločila za politiko v okviru tega pakta. Zato da je popolnoma izključeno, da bi mogel Egipt vzporediti svojo strategijo s turško strategijo, dokler ne bodo razna angloegiptovska vprašanja dokončno rešena. kmalu svoj polom. Brez vs tehtnega razloga je dal Pella vreči na jugoslovansko mejo skoro polovico italijanskih divizij ter izsiliti angloameriško odločitev glede cone A, kar je dovedlo do podobnih vojaških ukrepov z jugoslovanske strani in do znanih krvavih novembrskih izgredov v Trstu, ki sta jih Churchill in Eden odločno obsodila in ki jih tudi Amerika ni odobravala. Pella je doživel nedvomno poraz svoje tržaške politike. Napel je vse sile, da bi izsilil ugodno rešitev tržaškega vprašanja, v resnici pa ni dosegel nič, kajti tržaško vprašanje je približno tam, kjer je bilo pred Pellovim nastopom. Že to dejstvo bi moralo zadostovati za njegov odstop. So pa še drugi vzroki, ki so privedli do sedanje vladne krize. Pellova vlada je zaradi tržaške politike in zaradi osebnosti, ki jo sestavljajo, zanemarila razna nujna gospodarska in socialna vprašanja. Poleg tega se je držala na površju s pomočjo desničarskih strank, kar je delalo vtis, da je zašla v desničarske vode, ki niso socialnim reformam preveč naklonjene. Demokr-ščanska stranka, ki je po svoji večini bolj na levo, to je socialno u-smerjena, je uvidela kmalu, da ji Pellova socialno brezbarvna politika bolj škoduje kot koristi. Zato je vodstvo demokrščanske stranke z De Gasperijem na čelu pritisnilo na Pello, naj pride s svojo politično in socialno barvo .na dan ter se popolnoma opredeli, da bo vodstvo krščanske demokracije na jasnem, kakšno stališče naj zavzame napram njegovi vladi. Ta zahteva je bila popolnoma na mestu, kajti od italijanskih krščanskih demokratov, ki so dobili pri zadnjih volitvah nad 40 odstotkov vseh oddanih glasov, ni mogoče zahtevati, da bi Pel-lovo vlado še nadalje podpirali, ne da bi imeli pri tem glavno besedo pri določanju njenega delovnega programa. Pella je skušal odpraviti to malo krizo z delno preosnovo svoje vlade. Pripravljen je bil zamenjati nekatere demokrščanskemu vodstvu nepriljubljene ministre z ministri, ki bi bolj odločno zastopali socialno in gospodarsko politiko demokrščanske stranke. In najbrže bi se mu bila ta poteza tudi posrečila, ako bi ne bil vztrajal na tem, da mora dobiti poljedelsko ministrstvo poslanec Al-disio , o katerem gre glas. da ni za agrarno reformo nič kaj posebno navdušen. Ker Pella od te svoje zahteve ni hotel odstopiti in ker se vodstvo demokrščanske stranke v tej zadevi tudi ni hotelo vdati, je prišlo do tega, da se je Pella podal k predsedniku republike ter mu podal ostavko svoje vlade. Predsednik Einaudi je ostavko sprejel ter začel takoj običajna posvetovanja. Zaslišal je najprej bivšega predsednika republike De Nikolo, nato pa bivše predsednike vlad ter sedanje voditelje parlamentarnih skupin, ki so povedali Einaudiju svoja mnenja o rešitvi sedanje vladne krize. Ta posvetovanja so se končala koncem preteklega tedna. Komu poveriti sestavo nove vlade ni bila lahka stvar za Einaudija. Demokristjani so bili za Fanfanija, ki je vodil v Pellovi vladi notranje ministrstvo, v nekdanji De Gasperi-jevi vladi pa poljedelsko ministrstvo. Socialni demokrati in socialisti so predlagali demokristjana Gron-chija, monarhisti so za Pello. V torek pa je predsednik republike poveril sestavo nove vlade min. Fan-faniju. Sedaj so v teku posvetovanja. Leto VI. - štev. g 2. ned. po R Jezus in Marija na svatbi v Kani v Galileji Tretji dan je bila svatba v Kani galilejski in Jezusova mati je bila tam. Povabljen je pa bil na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. In ko je vino pošlo, reče Jezusu njegova mati: »Fino nimajo.a Jezus ji pravi: »Kaj je to meni in tebi, žena? Moja ura še ni prišla.a Njegova mati reče strežnikom: »Karkoli vam poreče, storite!a Stalo pa je tam po šegi judovskega očiščevanja šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tti mere. Jezus jim reče: »Napolnite vrče z vodo.v. In napolnili so jih do vrha. Nato jim reče: »Zajemite zdaj in nesite starešini.a In nesli so. Ko pa je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, odkod je — strežniki pa> ki so bili vodo zajeli, so vedeli —• pokliče ženina in mu reče: »Vsak človek daje najprej dobro vino, in ko se napijejo, tedaj slabše. Ti pa Si dobro vino do zdaj prihranil.« Tfiko je v Kani galilejski storil Jezus ptvi čudež in razodel svoje veličastvo — in njegovi učenci so verovali Vanj. (Jatiez 2, 1-11). * Kraj Kana v Galileji je samo kaka dva kilometra oddaljen od Na-aareta, kjer je prebivala Mati božja in kjer je Jezus prebil svojo mladost. Zato prav lahko razumemo, da je na svatbo bila povabljena Marija in sicer mogoče kot prijateljica neveste ali pa celo kot sorodnica katerega izmed novoporočencev, Mnogi pa domnevajo, da je Marija bila na svatbi kuharica, kar je zelo verjetno, saj doma v Nazaretu so jo lahko pogrešali, ker je Jezus bil v 1 Jeruzalemu, Jožef je pa tako že bil med rajnimi. Ker je torej bila Marija na svatbi, ni čudno, da je btl povabljen tudi Jezits. V Palestini so namreč poroke obhajali zelo slovesno, vsa vas se je udeležila slavja. Poročna veselica pa je trajala po več dni. Jezus se je vrnil v Galilejo iz Jeruzalema, kjer se je mudil med prazniki. Pot je bila dolga, preko 115 km. Iz evangelija tudi vemo, da se je med prazniki v Jeruzalemu Jezusu pridružila novo število Učencev, ki so ga odslej naprej povsod spremljali. Tako se je zgodilo, da je Jezus pripeljal na svatbo več ljudi, kakor se je predvidevalo. Dolga pot iz Jeruzalema v Kano je družbo precej utrudila in zato se ni nič čuditi, da učenci niso prizanašali vinu na svatbi. Zaradi nepričakovanih gostov je začelo vino primanjkovati. Skrbno oko matere Marije je prvo zapazilo zadrego, in ker je njen Sin nepričakovano pripeljal k polnim kozarcem utrujene učence, SO je Marija čutila prizadeto. Ne da bi kdo kaj opazil, je naglo zašepetala JežUsu na uho. »Vino pohaja.« Jezus pa je svoji materi mirno odgovoril: »Kaj to meni itt tebi, žetta? Moja Ura še ni prišla.« Vedeti moramo, da je bil pridevek »žena« časten naslov, katere-ga so v grških časih nosile kraljice in prirtcežihje, rte pa izraz nespoštovanja, kakor bi se danes mogoče komu zdelo. Saj je cesar August, ki je vladal v Kristusovem času, na-zival Kleopatro svojo ženo s tem priimkom. Enako je Kristus na križu tako imenoval svojo Mater: »Žena, glej, tvoj sin!« (Ja. 19,26). Enako nas ne smejo motiti besede: »Kaj je to meni in tebi, žena?« Po naše bi te besede pomenile: Čemu mi to pripoveduješ, saj še ni prišel čaa, da razodenem svoje božanstvo. Vendar jč tiha prošnja Marijina storila, saj Sin Materi ničesar ne o-dreče, da je Jezus nekako predčasno razkril svoje božanstvo. Lepo pravi sv. Ciril Aleksandrijski: »Tu naš Kristus Uči, kakšno spoštovanje moramo izkazovati staršem, kajti Oti je storil iz spoštovanja do svoje Matere, češaf še tli mislil napraviti.« I« tudi Marija je vedela, da ji Jezili He bo odbil prošnje, saj je takoj naročila služabnikom: »Kar- koli vam poreče, storite.« Judovski obredi so predpisovali, da ši je vsak pred jedjo umil roke. Prav tako je bil tudi običaj, da so povabljčhim gostom služabniki umili noge, predrto ŠO bili pripuščeni k mizi. Saj vemo iz evangelija, da je nekoč grešnica s svojimi solzami umivala Gospodove noge, jih brisa- la z lasmi in jih potem mazilila. Pri zadnji večerji na veliki četrtek se je pa Jezus sam ponižal in je kot služabnik umival apostolom noge. Iz vsega bomo sedaj lahko razumeli, zakaj so pred vežo stali vrči vode, in kakor pravi evangelist, jih je bilo šest in vsak vrč je držal dve meri, kar pomeni, da je vsak vrč držal približno 100 litrov. Ker je bila svatba že pri kraju, so bili služabniki že vso vodo porabili. Gospod je naročil služabnikom, naj napolnijo vrče do vrba z vodo, in ko so bili polni, je Jezus dejal: »Zajmite zdaj in nesite starešini.« Ko je pa ta pokusil, je bil presenečen in je začel spraševati ženina, zakaj je za nazadnje prihranil tako dobro vino. Medtem pa so že služabniki začeli pripovedovati, saj so samo oni bili priče, kaj se je zgodilo. V družbi je zavladalo veselje in vsi so strmeli nad čudežem. Svatba se je, še nadaljevala, vendar veselje je bilo sedaj vse drugačno, saj so vsi vedeli, da je Bog obiskal svoje ljudstvo. Mogoče bi se komu čudno zdelo, da sta Jezus in Marija sedela v veseli družbi med svati. Vtisnimo pa Na misijonsko nedeljo so najboljši igralci in muziki pred polno dvorano (ok. 600 ljudi) sredi Buenos Aireša odlično izvajali nOvi Jeločnikov dramski Oratorij »UninH est necessarium«. Baraga j« tu pokazan kot junak poslanstva, ki mn ga nalaga božja volja. Njegova osebnost je tako močilo prikazana, da noben znanstvenik ne bo mogel v tem tekmovati z oratorijem. O-benem je Jeločnikovo delo dragocena u-metniška stvaritev in nakazuje slovenski dramatiki nova pota. Dasi je izvedba zvezana z mnogimi težavami, je želeti, da bi oratorij romal od ehe do druge slovenske skupine, dokler ne bo prodrl na slovenska tla. Slov. misijonska zveza bo poskrbela, da delo izide tudi v tisku. Konec oktobra in ves november je bil v Argentini predvsem namenjen Baragovi zadevi. Sodelovala so vsa društva. Vrstili so se sestanki z govori o martjuettskem škofu izpred 100 let. Društva so tudi omogočila način vpisovanja v Južno ameriško Baragovo Zvezo. Baragovi obiski so družinam prinašali gradivo o velikem rojaku, tzšla je knjižica: »Barago na oltar!« s takšnole vsebino: 1. Baragova devetdnevniea, sestavljena iz spisov pokojnega prelata dr. Odarja: 2. Baragov mesec: 30 pogledov (za vsak dan) na življenje in delo slovenskega misijonarja po božji volji, kot jih je izdelal prof. dr. Filip Žakelj; 3. Molitvena ura za beatifikacijo, delo preč. g. Branka Rožmana; 4. Baragov križev pot v priredbi dr. F. Katoličani v Angliji Število katoličanov v Angliji in v Galle« sil se je povečalo v enem letu za 61.500 vernikov, kakor poroča katoliški Annuario za leto 1954; tako je sedaj katoličanov 2,918.700. Tu so šteti samo katoličani, ki živijo v župnijah in ki so poznani duhovščini. V resnici je pa katoličanov mnogo več. Računajo s 4 ali 5 milijoni, ena desetina vsega prebivalstva. Na Škotskem živi 1 milijon katoličanov, v Severni Irski pa 500.000. Tako je V vsem kraljestvu 6 in pol mil. kaitol. Največje število katoličanov, ki se udeležuje službe božje in ki prejema svete zakramente, je mogoče opaziti v industrijskih predelih. Znano je, da je največ katoličanov v mestih Liverpool in Leeds. Lansko leto so zabeležili 61.500 spreobrnjenj, od katerih 11.532 med odruslimi. Nadškofija Westminster, ki zavzema večji del mesta Londona, šteje sedaj 364.500 katoličanov; leta 1952 je pa štela 347.600. Število katoličanov v škofiji Southvvart, ki zavzema tudi del Londona, rtaste vsako Ido za 5000 novih. Romarji v Lurdu leta 1953 V letu 1958 je obiskalo mesto Lurd 1,200.000 romarjev. Od teh je bilo tujcev 300.000. 2 zrakoplovom se je pripeljalo 7118 romarjev. 429 vlakov je pripeljalo 26.325 bolnikov, med katerimi je bilo 14.176 Francozov, 2981 Belgijcev, 5914 Italijanov, 1335 Ho- si v spomin, da nam mora biti Je-žtts v vsem najiepši žgled vsakdanjega življenja. V evangeljskem odlomku, ki smo ga brali, nam je Jezus s svojim zgledom pokazal, da zmerno in pošteno veselje, čeprav pri kozarcu dobre kapljice, nikakor ni proti božji volji. Čuvati pa mora vsak, da v veselju ne izgubi glave, in da ne pozabi na svoje dostojanstvo otroštva božjega. Naš Gospod, ki je s svojo navzočnostjo počastil poročno slavje in na svatbi prvič razodel svoje božanstvo, nas s tem Opominja, da mota ftaše veselje biti vodno tako pošteho, da bi Jezus lahko ostal v naši družbi, in da nam ne bi bilo treba priti v zadrego, ako bi med nami razodel svoje božanstvo. Še bolj tolažilni nauk svetega e-vangelija pa je v tem, ko smo videli, da Jezus ne odreče svoji Materi nobene prošnje. Če torej naš Gospod ni odrekel svoji Materi prošnje, ko ga je ta prosila, da pomaga Ijtldem v tVarni stiski, koliko bolj bo On njo uslišal, kadar ga bo ta prosila, naj se usmili gl-ešne duše in naj ji v stiski na pomoč priskoči. Priporočajmo se torej z zaupanjem Materi božji v vseh naših stiskah, da bo ona vse naše težave in zadrege s svojim prosečim glasom razodela Gospodu in gotovo Sin Materi ne bo ničesar odrekel. Kimovca. Knjiga je torej pravi priročnik za spoznanje Friderika Ircneja in za u-smerjanje v njegovem duhu in z namenom, da Cerkev kmalu razglasi svetost tega božjega služabnika našega rodu. Delce bo na razpolago vsem in vsakomur tudi v Gorici v kratkem času. V KANADI jo bila konec oktobra 3-dnevnica v obliki tečaja o Baragi in o zadevi njegove beatifikacije, združena s pobožnostmi. Sodelovali so prof. Wolbang CM, dr. Fr. Jaklič (s poslanim predavanjem), preč. g. Kopač in drugi. Nadalje so bile pripravljene proslave v Gibertu v Združenih državah, v Angliji konec novembra in na Primorskem, kjer je v Gorici skrb za iproslavo prevzelo Slov. katol. prosv. društvo skupaj z Mar. družbo. USLIŠANJA Zadnja štev. »Katoliških misijonov« prinaša zahvalne dopise Baragu za uslišanje v bolezni in v drugih stiskah. V številki za oktober-november je brati javno zahvalo preč. Martina Radoša. Gospoda je dolgo mučil bronhitis, trpel je zaradi slabe krvi in šibkega srca, izgubil je tek in spanec. V najhujšem stanju se je priporočal Baragi in mu obljubil javno zahvalo v »K. M.«, ako ozdravi. Že nekaj dni nato se je stanje izboljšalo in danes je že po zdravnikovi izjavi g. Radoš skoro čisto zdrav in sposoben velikih naporov. landeev, 408 Švicarjev, 232 Nemcev, 902 Angležev, 160 Ircev, 175 Špancev, 32 Dancev. Zaradi velike stavke meseca avgusta je prišlo v Lurd 300.000 romarjev, 2000 bolnikov in 86 vlakov manj kakor istega meseca v letu 1952. Film o sv. FrančiSku Ksaveriju V Indiji pripravlja družba »United In-dia Artistesa film o življenju in delovanju velikega misijonarja svetega Frančiška Ksaverija. Film bo izdan v različnih jezikih in narečjih, ki jih rabijo v Aziji in Indiji. Upajo, da bo film pripravljen že to leto. Stoletnica smrti sv. Bonifacija V nemškem mestu Fulda, kjer je grob velikega apostola Nemčije in mu ima sv. Bonifacija, ae z veliko vnemo pripravljajo na praznovanje 12. stoletnice njegove smrti. Te praznovanje se bo vršilo v dneh med 30. majem in 1.3. junijem (god sv. Bonifacija praznujejo dne 6. junija). Knjižnica brez knjig V teku leta bodo začeli graditi v St. Louis v Severni Ameriki posebne vrste khjižnibo. V hjej ne bodo hranili knjig, ampak mikrofilme. Taki mikrofilmi bodo vsebovali V zelo majhni velikosti fotografije važnih knjig, ki so shranjene po različnih knjižnicah po svetu, zlasti pa foto-grafije važnih in dragocenih rokopisov, ki jih potrebuje znanstvenik pri svojem študiju. V St. Louis hočejo najprej zgraditi tako knjižnico, da bodo hranili v njej mikrofilme vseh važnih in dragocenih rokopisov, ki jih je mogoče videti in rabiti edinole v vatikanski knjižnici. Vatikanska knjižnica ima 55.000 rokopisov. Te nove vrste knjižnica v St. Loiusu se bo imenovala po papežu Piju XII. Potrebni denar za zgradbo so zbrali, kritje stroškov za preslikanje rokopisov v Vatikanski knjižnici je pa prevzelo udru-ženje »Knights of Columhus« (Kolumbovi vitezi). 300 krstov Tristo Japoncev, otrok in odraslih, ki živijo v Buenos Airesu, je prejelo sveti krst v cerkvi Marije Brezmadežne. Grški katoliški tednik V mesecu novembru je edirti katoliški tednik v Grčiji »Kathbliki« obhajal 25-letrtico svojega obstoja. Ta tednik, ki je bil v začetktl glasilo katoliške mladine v Grčiji, uživa pfecej ugleda in pogumno brani katoliška načela in pravice katoličanov v Grčiji. Grki so pravoslavne vere in nekateri zelo nasprotni katoliški Cerkvi. Katoličani so v Grčiji v veliki manjšini. USiteljsko delo Plja XII. v 1.1953 V letu 1953 je papež Pij XII. sprejel v avdiencah 381-584 oseb. Med temi je bilo 492 privatnih avdienc, ne glede na število avdienc, ki so jih deležni njegovi stalhi sodelavci. Kar posebno poveličuje sedanjega papeža, SO njegovi govori, v katerih je razpravljal o različnih vprašanjih, ki v modernem času kličejo po odgovoru. Posebne važnosti je njegovih 84 govorov in radijskih poslanic: 34 v italijanskem jeziku, 29 v francoskem, 8 v nemškem, 5 v angleškem, 4 v latinskem, 3 v španskem in 1 v portugalskem jeziku. Zadnja nedelja ostane približno dva tisoč tržaškim Slovencem v najlepšem spominu. Imeli smo prvo skupno marijansko proslavo, ki se je je udeležilo okrog dva tisoč vernikov. 2e večkrat in ob lepšem vremenu smo imeli tržaški Slovenci skupne pobožnosti na Montuzzi, a še nikoli ni bila cerkev tako polna kakor ob tej prvi proslavi marijanskega leta. Naš ljubljeni monsignor Ukmar nam je zopet govoril tako lepo in tako domače, da smo mu vsi iz srca hvaležni. Želimo samo, da bi te lepe ideje in nauke pravega krščanskega bratstva slišali v tem Marijinem letu vsi tržaški prebivalci. Kako bi bilo potem lepo, ker bi se radi imeli, se spoštovali, si pomagali, pozabili za vselej na žalostno preteklost in šli pogumno pod Marijinim varstvom v sončno bodočnost. Ni še bila ura pet in že je bil Avditorij poln do zadnjega kotička. Z razliko od prejšnjih naših prireditev je bil tokrat odličen red, vsak je dobil svoj prostor in vsa proslava v dvorani se je izvršila v najlepšem, slovesnem razpoloženju. Doživeli smo krasen in velik večer Marijine slave in krščanske ideje. Šentjakobski cerkveni pevci pod vodstvom svojega mladega dirigenta odlično napredujejo. Za Božič so nas presenetili po radiu, sedaj pa smo jih slišali direktno. Ko so izredno dovršeno odpeli prvo Marijino pesem, mi zašepeta prijatelj, da bodo Šentjakobčani posekali še stotino pevcev ljubljanske Matice, ki je bila pred tedni na istem odru. Ne vem. če prijateljeva trditev drži, gotovo pa je, da je zbor zelo dober, enoten in poln mladih glasov, kar se zlasti čuti pri tenorjih in ženskih glasovih. Na vsem našem svetovno znanem STO-ju ni gotovo boljšega in večjega cerkvenega zbora kakor je šentjakobski. Med petjem je sledil marijanski govor profesorja Ladislava Lenčka. Po njegovem lepem govoru imam le to željo, da bi ga enkrat bral tukaj v »Katol. glasu«, tako bi ga brali tudi premnogi, ki ga niso mogli slišati, (vsaj nad 300 ljudi je še iskalo vstopnice, a jih ni bilo več). O profesorjevem govoru rečem le to: globok je bil in tako prisrčno naš kakor je naša ljubezen do Matere božje. Iskrena vam hvala. g. profesor, in še vas želimo slišati! Središče večera je bila verska igra .»Sveta Cecilija«, ki so jo igrala dekleta iz Ro-jana. Igra je dosegla uspeh nad vse naše pričakovanje. Na to igro smo čakali tam od oktobra naprej in sedaj moramo reči, da je bila vredna našega velikega pričahova- Med temi govori imajo posebno važnost sledeči, ki So zbudili v svetu precej zanimanja in pri nekaterih precej hrupa. Dne 13. 4. je govoril udeležencem 5. mednarodnega kongresa za psihoterapijo ;n klinično psihologijo. V govoru je dopolnil misli, ki jih je razvil 13. sept. 1952 udeležencem mednarodnega kongresa za Isto-patologijo živčnega sistema. (V prvem je pojasnil moralna načela, ki morajo voditi zdravnika pri raziskovanju bolezni in pri zdravljenju; v drugem je poudaril, kako mora gledati na človeka psiholog in psihiater), O trajni vrednosti enciklike »Rerum Novarum« papeža Leona XIII., ki obravnava socialna vprašanja, je govoril 14. maja. Znanstvenike, ki se bavijo z medicinsko genetiko, je seznami z moralnimi problemi, ki so zdruzeni s to novejšo vedo, v mesecu Septembru. V istem mesecu o moralnih problemih mikrobiologije. V novembru o vojnih medicinskih problemih in o moralnih načelih, ki se jih morajo držati vojaški zdravniki, zlasti v vojnem času. Ne smemo pozabiti pomemben govor d mednarodnem kazenskem pravu, kjer je pokazal jasne smernice tistim, ki se trudijo, da bi se narodi sporazumeli o oendf-nih načelih kazenskega prava, ki bi bila veljavna za vse države. To je samo nekaj. Omenimo potem ««1-cikliko za osmo stoletnico smrti cerkvenega učitelja sv. Bernarda in encikliko aft Marijino leto. Med lastnoročnimi pismi je važno pistttO poljskim škofom 6h priliki osme stoletnice proglasitve Svetnikom svetega mučene« itt škofa Stanislava. (To je tisti Stdnislatr, d katerem govori pesem »Mutec Osojskl«). Darovi za Katoliški dom Marijina družba - Trst ulica Risorta 3 lir 25.008.—. D. B., Gorica - nov.-dec. 53 » 2.000.— nja in je vredna naše velike in odkrite pohvale. Ne vem, če bi pisatelj igre f. Boon mogel najti kje na svetu zbor tako primernih deklet kakor jih je našel podjetni režiser v Rojanu. Za tako igro paS niso zadosti gledališki talenti, za tako igro in tako lepo igranje je potrebno Ceeilijino mišljenje in življenje. In te zaklade imajo dekleta dobro organiziranih Marijinih družb v polni meri. Želimo le, da bi ro-janska dekleta to igro ponovila in kmalu zopet nastopila z novo prireditvijo. Po takem uspehu je gotovo, da bo dvoran« na njihovo vabilo vedno polna. Tako smo doživeli prvo skupno marijansko proslavo v Trstu. In kdaj bo druga? Kako si želimo, da bi bila kmalu, in pote«* po vrsti naprej, saj imamo Marijino let«, celoletni praznik v čast Matere božje. Ali se ne bi postavili enkrat naši fantje, ki so bili med božičnimi počitnicami v tak« lepem številu pri duhovni obnovi na Opčinah in so bili tudi z nami okrog Marijinega oltarja na Montuzzi in molili naprej z duhovniki rožni venec? Naša želj* je, da bi se v vseh stanovih našli ih zbudili Marijini častilci in bi tako lahko skoro vsak mesec imeli večjo skupno pr#-slavo. Bog daj, da bi se tako. zgodilo, če se bo, bo to le v našo korist! O Marija brez madeža spočeta, prosi lea nas, ki se k tebi zatekamo! Komunisti učijo italijanske otroke bogokletstva Demokristjansko glasilo »II Popolo« priobčuje pismo dvanajstletnega člana komunistične pionirske organizacije, fo je satno eno med številnimi pismi, k' 30 j‘h prejele župnije v Italiji. Med drugim piše: »Dvanajst let sem stgr in obiskujem pionirsko šolo. Naši sestanki se vršijo včasih v poslopju komunistične partije, včasih pa kje drugje. Učili so me bogokletstva.« (Sledijo besede, ki jih ni mogoče ponatisniti, poroča list). Pionir «»' daljuje: »Učili so me, da ni »»8“ njem samem, brez kakršnega koli vpliva od drugod. V čem naj potem tak otrok koristi človeštvu, ko do-taste? In kako naj šola iz njega dogradi dobrega človeka, če se izven šole zastruplja s čtivom, ki nikoli ne govori o Bogu, e delu? Pa kako so te povesti v slikah Otrokom podane? Čim več grdega in ne-Iramnega skrivajo, tent bolj so na videz olepšane z bogastvom podob in izrazov. Otroci pa pijejo ta strup, tako da počasi otopijo za vte, kar je na svetu lepega in dobrega, za kar je še vredno živeti. Ob teh žalostnih ugotovitvah se bomtt vprašali: kako odpomoči temu? Predvsem bi morali starši prevzgojiti sebe, da bi mogli vzgajati Svoje otroke. Nikakor ni dovolj, da otrokom prepovemo slabe slikanice. Prikazati jim moramo vrednost dobrega čtiva, ki bo iz njih zgradilo značajne in poštene ljudi. Lahko jim pustimo zadoščenje, da si sami izbirajo, kaj bodo brali. Toda budno jim moramo stati ob strani kakor nevidni angeli varuhi, in jih neopaženo voditi. Še posebno pa bi morali skrbeti za to, da zbudimo v otrocih kritičnega duha, da bodo znali izluščiti zdravo jedro ml ostalega. In kaj naj čitajo naši slovenski otroci, da bodo ostali dobri, pridni, pošteni? V Gorici izhaja vsak mesec mladinski list »Pastirček«, ki sloni na trdni katoliški podlagi. Po njem naj segajo in naj ga pridno prebirajo, saj bodo d njem našli toliko lepega in zanimivega. Predvsem jih bo učil ljubiti Boga in Marijo Brezmadežno, pa tudi našo lepo slovensko besedo, ki je »beseda praznika, petja, vriskanjaeleiiH 25 stopinj pod ničlo. Hudemu mrazu so se po nekod pridružili še plazovi in poplave. Veliki snežni zameti so zajeli tudi 9everno Italijo in Korziko. Vlaki so obtičali v snegu in dolge vrste avtokolon so čakale na ugodno vreme. Silovita burja in snežni meteži so zajeli tudi Tržaško, tako da si je malokdo tiste dni upal na ulico. Burja je divjala s hitrostjo 128 km na uro in zahtevala seveda pri tem mnogo nesreč in žrtev, k sreči ne smrtnih. V livarni ILVA je iztirila dva Koristna poraba smeti in odpadkov po mestih Znano je, da po mestih pobirajo smeti in jih odvažjo izven mesta, Poskusili so že na desetine načinov, kako bi praktično rešili ta problem. Nekje so mestne smeti samo izvažali iz območja medla, drugod so jih metali v morje, spet drugod jih zažigajo. Y Italiji ponekod smeti prebirajo in stavijo zase kovino, papir, cunje itd. ter to predelujejo in prodajajo. Tako tudi v Gorici vse to prebirajo in ostale smeti prodajajo kmetom v Štandrežu za gnojilo. ja? Posrečilo se mu je z izolacijo ugotoviti posebne bakterije, ki spremene smeti v najboljši gnoj zemljene barve. Kako pa se cel proces vrši? Smeti se najprej v posebnih mlinih drobno zmeljejo, na poti I* mlina namočijo posebne vodne brizgalne vso snov. Vodi pa je primešana določena količina omenjenih bakterij. Nato leži vsa ta žlindra nekaj dni na miru in med tem se bakterije tako bliskovito namnožijo, da vso snov kemično spremenijo v najboljši gnoj. Končno segrejejo tovTstni stroji vso maso še na 65% Celzija. Nato je umetno gnojilo dovršeno in je dosedaj najbolj uspešno. Boj proti škodljivcem koruze Znano je, da napada koruzno zrnje neki molj, ki ga tja proti poletju popolnoma izmozga. Da se ta škodljivi molj uniči ali vsaj omeji, je postavno določeno, da mora biti vsa turšična slama s štori vred do 30. aprila uničena. Kdor do 30. aprila tega ne bo izvršil, bo kaznovan in bo deželno kmetijsko nadzorništvo izvršilo to delo na račun lastnika. Za omejitev slinavke in parkljevke Naše živinorejce opozarjamo na to, da morajo cepiti govejo živino zoper slinavko iu parkljevko. Govedo ne sme en teden po cepitvi zapustiti hleva. To cepljenje je nujno potrebno in tudi postavno zaukazano. Zadnji Čas za pretakanje vina Za to delo je že skoraj prepozno, vendar sedanji mraz in lepo vreme zadnje tedne je bila zadnja prilika za to delo. Izgovor: »Nimamo časa,« ne velja. Kar mora biti, mora pač biti! Kokošja kuga To zimo se je zopet tu pa tam pojavila ta kuga med našo perutnino. Cepite hitro vso perutnino zoper to bolezen, če se je v vaši bližnji okolici že pokazala. Snaga in razkužitev kurnikov sta pa povsod potrebna. S TRŽAŠKEGA železniška vozova in jih vrgla v morje, v pristanišču je podrla 200 tonski žerjav in ognjegasci so bili neprestano na delu na kraju nesreč. Tako hude burje Tržačani že dolgo ne pomnijo. Silni viharji so zajeli tudi vso obalo Severnega morja in ponekod podrli nasipe, da je voda preplavila velike predele zemlje. Anglija, Danska in Nizozemska so zopet preživele mrzlične dneve negotovosti vsled izredno visoke morske plime. Vendar so takrat glavni nasipi vzdržali. Medtem ko po vsej Evropi trepetajo od mraza, vlada na otoku Islandija na severu še poletna temperatura. Božična pošta Da božičnih praznikov nobena nova metoda ne bo mogla zabrisati, pa četudi so jih ponekod črtali iz koledarja, priča dejstvo, da je šlo za te praznike skozi go-riški poštni urad nad 60.000 razglednic in 30.000 pisem v razne kraje države. Tudi v inozemstvo je šlo mnogo voščil, največ v Jugoslavijo. Tako so bila ta voščila edini vidni zunanji znak praznikov v FLRJ. Na božični dan so morali delavci na delo iu otroci v šolo. Sveto božično veselje so jim hoteli nadomestiti z »novoletno jelko«, katero so po vsej Jugoslaviji praznovali kar štiri dni. V polovici januarja se obetajo šolskim otrokom še ipetnajstdnevne počitnice, nujno potrebno pa je bilo, da so na sveti božični dan šli v šolo. ŽUPNIJSKA DVORANA V DOLIN/ V soboto 16. januarja ob osmih zvečer SLOVENSKI ODER IZ TRSTA PRIREDI TO SOBOTO V DOLINI VELIKO DRAMO IZ NASE ZGODOVINE V PETIH DEJANJIH KRST PRI SAVICI Po Prešernu spisal Bogdan Štilinov, režiser prof. Peterlin. - Glavne vloge imata: Zve7dan Likar - Črtomir in Bobek Marija - Bogomila Dolinčani in Mačkovljani, ne zamudite! Vstopnice se dobijo v trgovini Jerjan. ZAČETEK TOČNO OB OSMIH! Zadnje čase .pa je biokemik dr. Pfeiffer v Oaklandu v Ameriki izumil način, 'kako se Vse smeti najhitreje spremene v koristno umetno gnojilo. Na pobudo tega dr. Pfeifferja je nastalo v bližini San Francisca posebno novo podjetje, v katero prevažajo smeti od blizu in daleč kot surovino za izdelovanje enega najbolj učinkovitih u-metnih gnojil. To novo umetno gnojilo posebno pri vrtnini prekaša katerokoli do sedaj poznano za 25“/o in produkcija vitamina A se v zelenjavi polom tega gnoja potroji. V čem bistveno obstoji izum dr. Pfčiffer- Novo šolsko poslopje pri Sv. Ivanu za slovenske šole Vesela novica, ki jo je 6. t. m. prinesel »Primorski dnevnik« je bila naslednji dan 7. januarja 1954. potrjena. S tem je slovenska šola dobila dolgo bojevano bitko. Toda že naslednjega dne je ta »krivica« našla silen odmev v tržaškem mestnem svetu. Vse iredentistične stranke so se zopet enoglasno zarotile in protestirale proti tej nezaslišani krivici, ki se je zgodila Italijanski šoli. Pri tem pa vsi, od župana do poslednjega iredentističnega svetovalca, piscev »Giornala«, »Messaggera« in »Unita« pozabljajo, da je šola bila postavljena za potrebe slovenskih šol in da tisti, ki je zagotovil sredstva za zidavo poslopja, ima tudi pravico, da vpliva in če ne gre drugače tudi odloči, da pride poslopje v porabo onim, katerim je bilo namenjeno. Gosprtd svetnik Gregoretti naj ve, da ni dovolj, Ja Slovencem prUiiaVfl pravico do lastnih šol v kuhinjskih shr2’ttbahi Kot vzgojitelj bi moral vedeti, da s takim zadržanjem pač bore malo doprinaša k spoštovanju narodnostnih pravic in da je š svojim izpadom 'pokazal le veliko nestrpnost. Dovolj žalostno je, da v XX. stoletjd pri narodu, ki se ponaša z nič matij kot dvtftiMičlMrto kulturo, morajo nastopiti najvišje oblasti področja, da je treba Slovencem dati to, kar jim je bilo obljubljeno. ZVU smo hvaležni za ta njen korak in sa-ino želimo, da bi vsakikrat posegla vmes, »Kadar braniti ji časti in pravde...« Slovenskim šolnikom priznana in izplačana posebna doklada O posebni dokladi, za katero 90 se naši šolniki borili šest mesecev, je naš list že veliko pisal. Pred mesecem je objavil posebno spomenico, s katero so se naši šolniki obrnili na ZVU, od katere so zahtevali, da se tudi uslužbencem slovenskih šol prizna posebna doklad*, katere so bili deležni italijanski šolniki že pred šestimi meseci. Dolga borba od maja do decembra, od simpatičnih pretresanj in zagotovitev, od troštanj in obljub, je končno prišla odločitev in kmalu nato tudi izplačilo. Vprašanje je nastalo le radi upravnega 6-sebja. Po večkratnih intervencijah, je končno bilo dano zagotovilo, da dobe tudi tajnice in »luge izredno doklado, kakor so jo dobili šolniki. S tema dvema pridobitvama stopajo slovenske šole v Trstu v novo leto. Res je, da je 8 tem rešen velik problem, a je polno nerešenih, pred katerimi stnie naši politiki, naša javnost, naše strokovne organizacije in naša mladina. Naj si jo vtakne „Unit&“ za klobuk Dne 11. dec., ko so se stavki po Italiji pfldmžili tudi držtfvffl uradniki v Trstu, so strokovne organizacije slovenskih šolnikov' pozvale slovenske šolnike, naj se stavko ne udeleže. Ta poziv seveda ni naletel na popolno odobravanje, zlasti med iredentističnim časopisjem, med katerega moramo to- Koncert slovenske pesmi ? Na Silvestrovo ob 6h zvečer je bil na Goriščeku napovedani koncert slovenske «*esmi. Pri koncertu so sodelovali pod Vodstvom Wagnerjevega učenca mladega Cini-burka in 0b spremljavi orkestra pod taktirko slovenskega Toscaninija vsi slovenski pevski zbori iz goriških kavarn in raznih klubov. S tem koncertom, ki je p^,; te vrste na Goriškem, so letos za Slovence otvorili u» radno novo kulturno razdobje. Za to priliko se je zbralo na Goriščeku na tisoče zavednih Slovencev. Trg je bil premajhen, .preozek in pretesen, zato so ljudje lezli "« streihe in telegrafske stebrt. Tri dolge 11 re j« bil ves promet ukinjen. To so bili samo meščani, kaj bi šele bilo, če bi bili prišli tudi okoličani ? Ta relativna udeležba je bila vsekakor •nanjsa, kot ona na »empaskem taboru, 'erjetno posledica starih izkušenj. Tega bi se morali organizatorji zavedati in povečati vse nedostatke, da bi slovenska pesem zadobila zopet tisto mesto, ki ji po vsej pravici pritiče. Če tega ne zmOre Wagnerjev učenec mladi gospod Ciniburk in če tega ni zmožen izvršiti slovenski Toscanini, naj podasta oba odstaVko. V salomonskem klubu iz Koludrovice dobijo takoj namestnike. Pesem namreč, pa naj bo še tako lepa, postane končno dolgočasna, (umetnost je namreč samo enkrat lepa — potem ne več) če je le preveč kitic, ki se ponavljajo z vedno isto melodij1© in interpretacijo. Prešernov.Sonetni venec je lep samo ob prvem branju, potem je le še dolgočasno klobasarjenje. Tega pa naša dva slavna umetnika nista zakrivila. Ko so ljudje urnobesno ploskali, pesnti nista ponovila ampak sta pokazala poslušalcem rožieke. Kar se pa interpretacije tiče, moramo samo čestitati, ker sc je do zadnje pičice izvajanje pesmi skladalo z globokim in nežnim smislom Silvestrovega večera. Vse skupaj je bilo gotovo prekratko, kar so ljudje sami izpričali. Po sklepu koncerta niso kljub premražemuti in »klepetanju z zobmi hoteli zapustiti Goriščeka. Ne pevovodja s svojo gromko besedo, ne narodni voditelji s svojim zgledom, ne policija s svojim krikom — nikdo ni uspel razgnati množico, ki je zahtevala še in še. Smolo so imeli tudi mestni ognjegasci, ki so privlekli brizgalno, da bi ljudi razgnali, ker jim je voda zmrzovala. Šele zaspanost je zmagala. Tega bi se morali skrbno ogibati, in raje pustiti ljudstvu vtis, da je bilo vse predolgo, kot pa ga s prekratkim programom poditi s pozorišča, kamor ga bo ob prihodnji priliki teže pritegniti. Splošen vtis j» bil pač ta, da je bil koncert nedosegljiv. Nevarnost je samo ta, da bodo kavarnar-ji in gostilničarji tožili prireditelje, ker so jim za ta večer odtegnili vse goste in jih tako gospodarsko oškodovali. Prireditelji se pa tolažijo, da bodo škodo poravnali zdravniki, ki so zaslužili pri prehladih, influencah in živčnih obolenjih poslušalcev. Spectator fencijsč lat 1 ujetnica o 3Žusiji Elizabeta Lipper, rojena v Bruslju leta 1912, je preživela svoja otroška leta v Švici in na Holandskem, nato je študirala medicino v Berlinu in v Italiji. Leta 1937 se je podala v Rusijo. Zgodba njene aretacije od strani tajne sovjetske policije in strašne dogodivščine njenega življenja v Sibiriji je po sodbi kritikov ena najbolj pretresljivih osebnih izpovedi o nedopovedljivem trpljenju prisilnega dela v sovjetski Rusiji. Po osvoboditvi leta 1948 se je Elizabeti posrečilo doseči Švico, kjer še vedno prebiva. Njena zgodba sliči zgodbam vseh drugih političnih kaznjencev, ki za železno zaveso, pa najsibo v Rusiji kakor na Češkem, Poljskem in v Jugoslaviji, v’ nezaslišanih mukah preživljajo svojo »kazen«. * Nagloma sem se prebudila. Ali se mi je zasanjalo ali je res nekdo trkal na vrata. Čuj, potrkalo je znova, eden, dva, trijo udarci; močni, gospodovalni, vsiljivi. Moški glas je zaklical: »Odprite!« Morala sem se obleči, toda kje je vendar obleka? Zakaj trepečem, da mi kar zobje šklepetajo? Saj vendar nimam nič na vesti ? »Odprite vrata!« ae je zopet gospodovalno in grozeče oglasilo od zunaj. Vstopili so trije ruski častniki. Po na-šivih in uniformah sem spoznala v njih tajno sovjetsko politično policijo NKVB. Pokazali so mi list, na katerem sem komaj razbrala dve mednarodni besedi: »O-r-d-i-n-e... A-r-r-e-s-t-o...* Osupnila sem. Niso se poslužili dvigala. Peš smo prehodili vseh šest nadstropij. Nato sem v zaprtem jetniškem vozu zadnjikrat drvela preko moskovskih ulic neznani usodi naproti. Trepetala sem od groze in čelo mi je oblival mrzli pot. Me bodo ustrelili? Če so me brez vzroka prijeli, me lahko brez vzroka ustrelijo. Leto VI. • štev. krat 100% prišteti tudi >Unita«, ki se si-tei prav rada sklicuje na spoštovanje mirovne pogodbe, po 'kateri ibi Trst postal samostojna državica, torej bi odpadle vse tezi z Italijo. Slovenski šolniki so prav zaradi tega, ker smatrajo, da slovenske šole nimajo prav ničesar skupnega z Italijo in da je tukaj državna oblast ZVU, pozvali svoje kolege, da se stavke ne udeleže. In kaj pravi k temu »Unita« ?... Slovenski šolniki naj ne pričakujejo, da jih bomo podprli, kadar bo potreba... Mi pa jih vprašamo in z njimi vse druge, ali so vsi ti časopisi za/pisali le eno samo črko, s katero bi zahtevali, da pripada izredna doklada slovenskim šolnikom. Pa so imeli aa to časa nič manj in nič več kot pol leta. Da je »Unita« nasprotna, da dobe Slovenci novo šolsko poslopje pri Sv. Ivanu, je razumljivo. Zgraža se nad ZVU, ki je mimo občinske uprave dodelila novo šolsko poslopje Slovencem. Zakaj se raje ne zgraža nad iredentistično tržaško mestno upravo, ki tuli na vse mile viže, da so ji s tem storjene nezaslišane krivice, ker je ZVU posegla vmes in šolo dala Slovencem. Plavje in Škofije V naših vaseh smo imeli za letošnje božične in novoletne praznike duhovno obnovo. Vodil jo je preč. g. misijonar L. Savelj. Tri dni je za Božič govoril na Plavjah, tri dni ob novem letu pa na sosednjih Škofijah. Cerkev je bila vedno polna, a vsak, kdor se je udeleževal teh govorov, bo imel bogatih notranjih pobud za versko življenje in rast. Nekaj ljudi je prihajalo tudi iz Žabelj. Za vso požrtvovalnost in skrb, ki nam jo je posvetil in ki je bila otežkočena vsled mrzlega vremena, se preč. g. misijonarju srčno zahvaljujemo, proseč ga, naj se nas v molitvi spominja; kličemo mu: na zopetno svidenje! Za letošnji božični praznik nas je tudi prvič obiskal novi župnijski listič za osap-eko faro z imenom »Kronika« osapske župnije in izvršil med drugim tudi to prvo nalogo, da je klical vernike k duhovni obnovi. Prebeneg V tržaškem Bregu imamo dve cerkvi posvečeni sv. Antonu puščavniku: župno cerkev v Borštu in dolinsko podružnico v Prebenegu. Tako Borštani kakor Prebene-žani zelo častijo svojega svetnika in tako bo v nedeljo v obeh vaseh prav lep praznik. Letos bo imel opasilo na Prebenegu č. g. Vidmar, saj za opasilo morajo biti štruklji ne samo doma ampak tudi v cerkvi! Dopoldanska slovesna služba božja bo ob 10,SO, popoldanska pa ob treh. Ob tej priliki bo tudi blagoslov malih otrok kakor je to pri nas navada vsako leto v božičnem času (v Dolini bo blagoslov otrok na nedeljo pred svečnico). Prebeneška cerkvica je sedaj tudi lepša, ker ima popolnoma nov gornji del zvonika, kar so končali v decembru. Ko bomo tam spomladi naredili lepo skupno fotografijo dveh vasi Mačkovlje-Prebeneg, boste videli, kako je ta vas lepa in tudi zanimi-\a, saj se s svojega hriba ozira na vse Strani tega mizemega sveta. Ker se nekateri zanimate za cerkvico sv. Martina v Dolini, zapišemo kratko kar tukaj, da je cerkvica že popolnoma prenovljena ■ in sedaj čaka na blagoslovitevi Xa prasmlk bo menda na velikonočni [ione d el j e. k; sedaj je premrzlo in v cerkvi manjka tildi oltar in Martinova slika. Za take stvari pa mora biti ča» in denar In predvsem pa dobra volja in ta nam v Marijinem letu ne sme manjkati! S težavo sem izstopila iz voza in za menoj so se zaprla velika vrata butyrške ječe. Tako je začel prvi dan mojega enajstletnega ujetništva. Vsaka kaznjenka, ki je vstopila v Bu« tyrko je morala najprej v sobo, kjer so ji odvzeli vso obleko, jo natančno preiskali, potrgali vse gumbe in žepe, pregledali vse šive, nato še njej pregledali u-sta, nos, uha in vse telo. Potem šele se sme kaznjenka spet obleči. Prehodila sem brezkončne hodnike in stopnišča polna moreče tišine. Železne mreže so bile razpete med enim in drugim stopniščem, da bi tako preprečili morebitne poizkuse samomora. Železna vrata so se odprla, nato apet zaprla za menoj. V CELICI Jetniška soba ženskega oddelka je bila podobna veliki skupni jami na pokopališču. V sredini stropa je visela električna luč brez senčnika, ki je gorela noč in dan. Kamnito, sivo zidovje, polno vlažnih madežev, je mrgolelo stenic. V kotu je bila mlaka vode. Okrog sedemdeset žensk je sedelo na grobih deskah, pol metra dvignjenih od tal, ki so zavzemale ves prostor v celici razen male odprtine okultura«. Nihče pri nas še take revije nima, revije, ki bi bila kulturno glasilo naše Koroške, Goriške, Beneške Slovenije in Trsta. Marsikdo še ne sluti velikega pomena, ki ga bo ta revija imela. Vljudno prosimo, da bi se na »VERO IN DOM« naročili, jo širili in tudi sicer v njej sodelovali. V začetku bo izhajala na 16. straneh velike oblike in bo vsaka številka stala 60 lir. Poverjeništva bomo organizirali po farah. Naročite jo lahko pri domačem gospodu dušnem pastirju. V novem letu naj bo naša prva skupna zadeva družinska revija »VERA IN DOM«. Prijazno jo sprejmite, širite jo! S tem boste narodno in kulturno opravili veliko delo. S tem boste pa tudi širili katoliški tisk. LISTNICA UREDNIŠTVA Nadaljevanje papeževe božične poslanice smo bili prisiljeni zaradi tehničnih težav prenesti na prihodnjo številko. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici če izmed sošolcev, ki so mu bili do tedaj prijatelji, ga ni več ogovoril. Priljubljeni učitelj, ki mu je bil vsa leta šole tudi najboljši prijatelj, je kar čez noč postal mrzel in nedostopen. Nihče ni hotel biti skupaj z njim v klopi- Odmori so predstavljali zanj pravo mučeništvo. Čeravno so ga pustili popolnoma osamljenega, ga je neprestano brez usmiljenja opazovalo na desetine otroških oči. V svojem štirinajstem letu je hil ta otrok že izvržek človeštva, osovražen in zaničevan od vseh. Samo maj ma ga je ljubila z brezmejno ljubeznijo.. V bežnih hipih, ko sta lahko bila skupaj„ je v njej našel svojo edino oporo in odporno moč. Potem sc je neke noči vrnila tajna policija in odpeljala še mater. Bled in ves tresoč se je fant stopil pre.d mater, da bi jo hranil. Nič niso pomagale njegove prošnje in solze, nič obupni klici šestletne hčerke, ne otroški jok iz spanja prebujenega dojenčka. Mati je v blaznem strahu za otroke pokleknila pred agente, prosila, naj jo pustijo vsaj zaradi »'“j1”’”?" “Vil • 1 lr n um^a‘ N'1C se, ki bo brez njenega mleko ni pomagalo. S silo »o j» »dtrgah od o- trok in jo odvedli do avta. Zaprl, so jo v zloglasne butyrške zapore m zaman je tu nesrečna mati prosila, naj jo pusti}« domov, da podoji svojega otroka. 0*ekIa nrsa so jo bolela, doma pa je roal« rala od gladu. (Se nad»liale) F O D E R A MI yl. ^Pactol TRST - Ulica Ginnastica 22 - Tel. 95998 ima v zalogi podloge vseh barv in vseh vrst ter ostali pribor za obleke - Velika izbira sukanca za ročna dela - Modeli za krojače in šivilje - Priprave za likanje - Cene zmerne