538                                           C. Golar: Pelin-roža.
K oknu je planila: „Kam si, ljubi? Ti moj solzni biser, jagnje belo, kam sedaj bi z žejnimi poljubi? Venec pletla sem iz rožmarina, da bi lepše mi bleščala lica, ko bi pirna klicala blazina. Bedna, zapuščena v pusti sili, krakam kakor v snegu lačna vrana, o, nedolžna žrtev, Jezus mili!"
Temna senca se ji tiho klanja, trudna zemlja v zvezd bleščanju sanja.
Bila svatba je velika, slavna,
kakor že ni bila izza davna —
pirovala rdeča je kraljica,
plamen so žarela njena lica.
K njej je bil povabljen Marko v svate.
Iz ognjenih kelihov so pili,
z zrni se svinčenimi gostili......                          >-^jL+*/1
Pelin-roža.

I antič,
pelin-roža — cvetje grenko,
jojme,
to na vojski bo veselo!
Ljubico dobiš okroglo, tenko,
gromko njeno grlo bo grmelo.
Fantič,
sto zvezd zlatih ti zašije,
jojme,
cvetje iz srca ti vzklije —
pesem te zaziblje v mile sanje,
kjer utihne jok in zdihovanje.