Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L	1.250
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	... L	2.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L	3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rosse, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
'/J/m	£=
Leto XXI. - Štev. 3 (1033)
Gorica - četrtek, 16. januarja 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
Slovenski zavod v Rimu
Letošnji koledar Goriške Mohorjeve družbe prinaša pomemben članek o Slovenskem zavodu — Sloveniku — v Rimu. Članek je napisal msgr. Maksimilijan Jezernik, prorektor zavoda. Ker je msgr. Jezernik eden glavnih pobudnikov ter osrednji dejavnik pripravljalnih del, nakupa zemljišča in zbiranja sredstev za zidanje zavodovega poslopja, nam je v članku prepričljivo pojasnil pomen in važnost slovenskega zavoda v Rimu ter prikazal trdo in zahtevno delo za njegovo postavitev.
Člankar nas predvsem pouči o razlogih, ki so narekovali ustanovitev slovenskega duhovniškega zavoda v Rimu. Zavod v osrčju krščanstva je zahtevala polnoletnost slovenske Cerkve, ki je prav te dni dosegla z ustanovitvijo samostojne slovenske cerkvene pokrajine svojo pravno ozemeljsko in upravno ureditev. Slovenska Cerkev bodi trajno prisotna v Rimu po Sloveniku, kjer se bodo filozofsko in teološko, obiskujoč v mednarodnem krogu sobratov najvišje cerkvene šolske ustanove, izobraževali tisti slovenski duhovniki, ki bodo v bodočnosti nosili najtežjo odgovornost za usodo Cerkve. Slovenik v Rimu bo poleg tega pomenil slovensko prisotnost pri apostolskem sedežu in v rimski cerkveni kuriji, kjer se zbirajo predstavniki tudi drugih narodov, da sklepajo med drugim tudi o mednarodnih zasedanjih, o pripravah na cerkvene kongrese in različne verske pobude. Zavod bo tudi kaj primemo središče za zbiranje dokumentov iz slovenske zgodovine, ki ležijo neraziskani v vatikanskih arhivih in sploh slovenske dokumentacije in literature, kar bi lahko tvorilo osnovo za poseben slovenski zgodovinski inštitut v Rimu. Slovenik v Rimu, ustanovljen v tako težkih časih s prispevki vsega slovenskega naroda, živečega v domovini, v zamejstvu in v svetu, bo kaj zgovoren spomenik slovenske vernosti in življenjske sile slovenskega katolicizma.
Msgr. Jezernik nadalje poda zgodovinski oris nastanka zamisli o Slovenskem zavodu v Rimu, pravne ustanovitve zavoda, nakupa gradbišča in zbiranje sredstev za zidanje zavodovega poslopja. Ce se je zamisel zavoda v Rimu rodila že pred izbruhom druge svetovne vojne, je za njeno uresničitev posebno zaslužen ljubljanski škof Vovk, ki je 1. 1960 dosegel od Sv. sedeža pravno ustanovitev zavoda. Skrb za postopno izvedbo načrta je ležala sprva na ramenih p. Antona Prešerna, prvega zavodovega rektorja, in nato prorektorja msgr. Jezernika. Slovenski škofje so ju podprli pri tem delu z Imenovanjem posebnega vodstva v Rimu ter njihovih predstavnikov na raznih ozemljih, kjer živijo Slovenci.
Zelo zahtevna je bila izdelava statuta in pravilnika; še bolj tvegano pa je bilo delo za nakup zemljišča in sestava načrtov za zidanje zavoda samega. Zdaj pa velja vsa pozornost zbirki sredstev za gradnjo zavoda. V načrtu je, da se zavod sezida v treh letih, ko se bo v Rimu uradno proslavljala 1200-letnica pokristjanjenja Slovencev: blagoslovitev Slovenskega zavoda v Rimu bi kaj častno zaključila te jubilejne proslave.
Hvaležni smo msgr. Jezerniku za tako točen prikaz dela za postavitev Slovenika. Dolžnost narodne in krščanske vzajemnosti nas veže, da tudi mi podpremo tako pomembno ustanovo. Stroški za zidanje zavoda bodo namreč zelo visoki. Povsod po svetu, zlasti v Ameriki, so organizirali celo mrežo zbiranja denarnih prispevkov: posamezniki in ustanove kar tekmujejo, kako bi izdatneje pomagali. Tudi mi tu na Primorskem prispevajmo za Slovenski zavod v Rimu! Naj vsakdo čuti kot svojo srčno zadevo in dolžnost, da pridene svoj »kamen« k tako važni ustanovi. Pomagajmo zgraditi primeren dom v Rimu onim našim sinovom, ki se bodo jutri docela darovali delu za Boga in za srečo slovenskega ljudstva.
(Nabirke sprejemajo: v Rimu: msgr. Maksimilijan Jezernik, Via di Torre Rossa, 40, Roma; v Trstu: Msgr. Lojze Škerl, Via Flordalisi, 12, 34016 Villa Opicina; v Gorici: Msgr. Rudolf Klinec, Curia ard-vescovile, 34170 Gorizia).
Msgr. RUDOLF KLINEC
Je moženimir na Bližnjem Vzhodu
Izrael potrebuje mir. Uspešnost judovskih povračilnih akcij — vzemimo le npr. napad izraelskih posebnih čet na beirutsko mednarodno letališče v Libanonu 26. decembra lani, ko je bilo uničenih trinajst velikih potniških letal in povzročenih 50 milijonov dolarjev škode — sicer ohranja med Judi še vedno opojnost zmagoslavja, toda zdrav razum govori, da dela čas za Arabce, kajti že sedaj je znotraj od Izraela zasedenih ozemelj 1.300.000 Palestincev, zunaj teh črt pa še poldrugi milijon arabskih beguncev, ki jih pesti gnev zaradi dosedanjih porazov, s silo odvzetih ozemelj, lastne nemoči in izraelske samozavesti zmagovalca.
Ob sedanji izraelski premoči zdrav razum sicer tudi Arabcem govori, da bi nova vojna v bližnji bodočnosti pomenila, če že ne samomor, pa vsaj nadvse tragično pustolovščino; če bi jo podprla Sovjetska zveza, bi to povzročilo posredovanje Sev. Amerike, vse to bi pa lahko pomenilo resno ogrožanje že itak krhkega svetovnega miru.
Izrael bi si rad mir izsilil in vztraja na neposrednih pogajanjih z arabskimi državami. Te pa jih odklanjajo in se sklicujejo na re-
Osporavani Smrkovsky
Jožef Smrkovsky je bil do sedaj predsednik češkoslovaške ljudske skupščine, tj. parlamenta. Z novim letom je češkoslovaška postala zvezna država, kar pomeni, da bo imela kar tri parlamente: češkega, slovaškega in zveznega. Na čelu države je Čeh Ludvik Svoboda; tudi predsednik zvezne vlade je češkega pokolenja: Oldrich čemik. Ce bi še Smrkovsky, tudi Ceh, ostal na čelu zveznega parlamenta, bi upravičeno nastal vtis, da sc na Češkoslovaškem ni ničesar spremenilo: kruh režejo Čehi, Slovakom pa prepuščajo mrvice. Zato je tajnik slovaške partije Gustav Husak zahteval, naj se da mesto predsednika parlamenta Slovaku, ker le tako se Slovaki ne bodo čutili zapostavljene. Predsedstvo centralnega komiteja češkoslovaške partije je to stališče osvojilo in že predlagalo na mesto Smrkov-skega Slovaka Kolotka.
Tej odločitvi vodstva partije ne bi bilo
J
f
Rimski Slovenci se zberejo vsak mesec v cerkvi In dvorani pri sestrah v ulici Botteghe Oscure. 24. novembra lani so tam pozdravili tudi g. novomašnlka Franceta Turka, ki Jc bil v Rimu posvečen 20. oktobra 1968. Ob tisti priliki je msgr. Maksimilijan Jezernik, ki ga vidimo na sliki, poročal o akciji za zgraditev zavoda »Slovenik«, in pri tem razgrnil načrte, ki so že odobreni. Načrti so prt navzočih zbudili veliko zanimanja. Sledila Je dražba japonskih sličic, ki so prinesle v korist »Slovenika« 36.000 lir. Letos ima zavod IS študentov, ki so prisiljeni bivati v treh različnih krajih, le ob izrednih prilikah se morejo sniti. Tako se vedno bolj kaže potreba po lastni stavbi, kjer bi vsi mogU bivati skupaj in se posvetiti študiju.
kaj oporekati, če ne bi bil v igri prav Smrkovsky, ki je Sovjetom trn v peti in ki že ves čas podtalno delajo na to, da bi ga izrinili z vodilnega položaja. Smrkov-sky spada namreč poleg Dubčka, čemika in Svobode v tako imenovano veliko četverico. Med prebivalstvom si je pridobil priljubljenost zlasti s svojo odkritostjo, s katero je obravnaval vse javne zadeve. Po vrnitvi iz Moskve in podpisu diktata, kd je dal sovjetski zasedbi legalen pečat, je pred množicami med drugim izjavil: »Zadnji dnevi so bili najhujši v mojem življenju, toda vem, da tudi dnevi, ki so pred nami, ne bodo lahki. Vem, na kaj mislite: isto kot jaz... Kaj bo z nami vsemi, z vso našo deželo.« Pomočnik sovjetskega zunanjega ministra Kuznjecov je bil zaradi teh besed nevoljen, a Smrkov-sky je odgovoril: »Duša naroda se ne more menjati iz dneva v dan. Jaz sem moral reči vse, kar mi je bilo na srcu, da bi narod videl, da čutim isto bol kot on.«
Smrkovsky je preveč iskren, da bi bil lahko v danih razmerah uspešen politik. Preveč je tudi borben. Po njegovem je bo lje ničesar se bati in okusiti raje polovico zla kakor se že vnaprej bati vsega in nikoli ne okusiti nič. Tako stališče je pomenilo za sovjetske mogotce stalno izzivanje. Zato so ga v svojih brzojavkah, ko so izrekali čestitke ob priliki državnih praznikov, stalno in dosledno ignorirali. Ljudstvo je to videlo in se še bolj strnilo okrog njega. Delavci in študenti so gro zili s pouličnimi nastopi, če bi ga partijsko vodstvo pustilo pasti.
Končni rezultat vsega spora okrog Smr-kovskega je bil kompromis. Smrkovsky bo ostal član vodstva partije, namesto predsedniškega mesta v parlamentu pa naj bi dobil funkcijo podpredsednika zvezne skupščine. Uradno pojasnilo pravi, da je taka zamenjava v soglasju z načeli popolne enakopravnosti češkega in slovaškega naroda, to je z načeli, ki jih je Smir-kovsky sam vedno vneto in dosledno zagovarjal.
Proti rasni diskriminaciji
Angleški katoličani so si postavili za cilj tega leta, da bodo povsod preganjali kakršnokoli rasno diskriminacijo v deželi. Izdelali so natančen delavni program, ki ga bodo postopno izvajali.
solucijo Varnostnega sveta Organizacije Združenih narodov, ki zahteva izpraznitev od Izraela zasedenih ozemelj. Arabski voditelji nočejo ničesar slišati o obstoju izraelske države. Vse preveč so po porazu govorili o hitrem maščevanju, o povrnitvi zgubljenih ozemelj s silo, o dokončni zmagi. Danes imajo ti ljudje vezane roke. Javnost je prepričana, da je novi spopad potreben, mladi častniki trdijo, da so poraz povzročili le bivši nesposobni vojaški voditelji in da je zato njim treba dati novo priliko, da udarijo čez sueški prekop, palestinski begunci pa ženejo sabotažne akcije vedno bolj na konico. Lani je bilo v teh akcijah ubitih nad 900 Izraelcev, več kot v šestdnevni vojni v začetku junija 1967. leta. Za arabske begunce je Palestina obljubljena dežela, domovina, ki jo je treba osvoboditi. Sedaj so pravzaprav edini, ki ne pustijo Izraelcem v miru uživati sadov zmage.
SOVJETSKA ZVEZA V PRECEPU
Prav fanatizem teh teroristov, s katerimi se poganjajo vsak dan v nove brezupne akcije proti Izraelcem in tako večajo neprestano vojno vzdušje na Bližnjem Vzhodu, pa začenja oči vidno skrbeti Sovjetsko zvezo. Ta je namreč od šestdnevne vojne do danes že veliko preveč vložila v arabski svet, da bi z morebitnim vojaškim porazom vse to v hipu izgubila. Njen politični in gospodarski vpliv v Egiptu, Siriji in Alžiriji raste iz dneva v dan; v njih je na tisoče njenih tehničnih strokovnjakov in vojaških inštruktorjev; njene vojne ladje so zasidrane v arabskih pristaniščih; egiptovska, sirska in alžirska letališča so odprta za njena vojaška letala; Egipt, Sirija, Irak, Alžirija so skoraj v celoti vezani na sovjetsko oborožitev, odplačila že danih in novih kreditov pa pospešujejo za Sovjetsko zvezo ugodno trgovinsko izmenjavo.
Od šestdnevne vojne je Sovjetska zveza po zahodnih podatkih porabila za oborožitev egiptovske armade skoraj dve milijardi dolarjev, tako da je zdaj egiptovska vojska bolje oborožena kot pred porazom (900 tankov in 350 Mig letal). Toda nekaj tisoč sovjetskih inštruktorjev je dalo vedeti Moskvi, da egiptovska armada še zdaleč ni pripravljena za nov spopad in da bi se torej vsaka vojna z Izraelom v bližnji prihodnosti po vsej verjetnosti končala s porazom.
Tak arabski poraz bi seveda ne samo pomenil konec sovjetske navzočnosti v tem delu sveta, ampak bi pomenil hud udarec in težko breme tudi za sovjetsko gospodarstvo. Že lani je Sovjetska zveza porabila za obrambo ne dosti manj kot ZDA, če ne upoštevamo stroškov vojskovanja v Vietnamu; seveda si pa ameriško gospodarstvo še lahko nekako privošči tekmo v oboroževanju, ne pa Sovjetska zveza, ki je lok oboroževanja že skoro prenapela. Ureditev bližnjevzhodnega vprašanja postaja zato za Sovjetsko zvezo in njeno gospodarstvo vedno bolj življenjskega pomena.
KOMU JE DO VOJNE?
Izraelcem gotovo ne, saj so prvi zainteresirani, da pridejo do trajnih meja. Sovjeti, kot izgleda tudi ne, saj jim je na miren način uspelo spodriniti ZDA iz dobršne-
ga dela arabskega sveta. Tudi za novega severnoameriškega predsednika Nixona je malo verjetno, da bi se na Bližnjem Vzhodu pustil potegniti v nov konflikt, ko mora državo še izpeljati iz vietnamske zagate.
Ostanejo le palestinski teroristi. Ti bodo nadaljevali s celo nesmiselnimi akcijami, ker nimajo kaj zgubiti. Kot vse kaže, znotraj bližnjevzhodnega sveta vsaj zdaj ni nikogar, ki bi jih lahko ustavil. Kolesje, ki poganja ta del sveta, se vrti vse hitreje v nov poguben spopad. Rešitev pride lahko le od zunaj: sporazumeti se morata najprej Sovjetska zveza in Sev. Amerika, kajti le ti dve državi z velikimi interesi vsaka na svoji strani mogoče lahko prepričata svoje varovance ali jih vsaj prisilita k medsebojni strpnosti. Seveda vse to le v primeru, če se jim bo zdelo, da bi bil mir za njihove smotre koristnejši kot vojna.
Albanci v Jugoslaviji teriaio svoie pravice
Dva dni pred proslavo 25. obletnice ustanovitve jugoslovanske zvezne države — 27. novembra lani — je nekaj tisoč študentov in srednješolcev demonstriralo v Prištini in še v treh drugih središčih avtonomne pokrajine Kosova in Metohije, ki se z okrajšano besedo imenuje Kosmet ter spada v sestav republike Srbije. V Prištini so demonstranti razbili skoraj vse izložbe v glavni ulioi, poškodovali osebne avtomobile in avtobuse ter napadli tudi predstavnike milice. Demonstranti so vzklikali državnemu poglavarju Albanije ter zahtevali za svojo pokrajino pravico do samoodločbe. Policija je uporabila strelno orožje. Pri tem je bil eden mrtev, petdeset pa ranjenih. Zaprli so 21 oseb.
Kosmet šteje danes poldrug milijon prebivalcev, površina pokrajine pa znaša 10.888 kv. kilometrov. Albancev je 800.000, Srbov in Črnogorcev pa komaj 300.000. Kljub temu so Srbi vedno skušali imeti prvo besedo, tako v kraljevski kot sedaj v Titovi Jugoslaviji. Kosovo in Metohija sta namreč zibelka srbske države. Tu je zrastla Srbija carja Dušana Velikega, tu je bil v Peči sedež srbskega patriarha, tu so na Kosovem polju Turki leta 1389 krvavo porazili srbsko vojsko. Proti koncu 17. stoletja so se Srbi pod vodstvom patriarha Arsenija Cmojeviča umaknili pred Turki preko Save v Srem in si ustanovili patriarški sedež v Sremskih Karlovcih. Praznino, ki je nastala za njimi, so napolnili šiptarji-Albanci. Danes jih živi četrtina izven svoje matične države Albanije prav v Kosmetu.
S padcem Rankoviča so nastopili za Albance v Kosmetu boljši časi. Proglašena je bila enakopravnost albanskega jezika, dosežen je bil sporazum o uvozu albanskih knjig v Jugoslavijo, dovoljena je bila uporaba albanske zastave. Neredi v Prištini, do katerih je prišlo po uveljavljenju teh pravic, pomenijo hud udarec prizadevanjem zvezne vlade v Beogradu in tudi osebnim Titovim naporom, da se popravijo napake iz preteklosti. Neredi so dali novo orožje velesrbskim silam, ki bi se spet rade dokopale do vladajočih položajev. Še vedno je v Kosmetu nad polovico članov milice uvoženih od drugod, še vedno je tu 40% ljudi nepismenih, nataliteta pa najvišja v državi — 38 novorojenčkov na tisoč prebivalcev. Dejstvo je in ostane, da sodi albansko ljudstvo v Kosnietu med najbolj zatirane nacionalnosti v Jugoslaviji tako v zgodovinskem kot v političnem in gospodarskem pogledu. Ne sinemo se zato čuditi, če bomo tudi vnaprej slišali o separatističnih in protisrbskih izbruhih albanskega prebivalstva v Jugoslaviji.
Mcssc za kaldiSki lisk
SMERNICE SV. OČETA KATOLIŠKIM ČASNIKARJEM
»Nihče ne more tajiti — je dejal papež Pavel VI. — sedanji časi so hudi. Na eni strani nam odkrivajo čudovita upanja, na drugi strani pa tako velike nevarnosti za Cerkev in za mimo ter plodonosno izvajanje njenega poslanstva med ljudmi.«
»Vsi vedo in vsak dan lahko ugotavljajo, da ima Cerkev na voljo mnogo informativnega tiska. Tako imenovani "nevtralni” tisk ima za verske zadeve le omejeno in delno zanimanje, čeprav ugotavljamo, da predstavljajo verske zadeve po koncilu zanj večjo zanimivost. Od tistih sinov, ki so se odločili staviti svoje talente v službo katoliškega tiska, seveda Cerkev pričakuje vse kaj drugega kot od "nevtralnih”. Pričakuje od njih pozitivno sodelovanje pri življenjski izmenjavi med glavo in udi Cerkve, tega vidnega organizma . ..
Zadnje čase ste bili priče v svojih deželah nekaterih pojavov, ki kažejo v različnih merah neko nesoglasje duhov, celo v važnih vprašanjih nauka ali reda. Po vsej pravici smatrate, da je vaša dolžnost o tem poročati. Toda ali pomeni služiti Cerkvi, če se poudarjajo povsod le najbolj dvomljive težnje ali koraki, če opozarjaš na najbolj nasprotne pojave, ki zametavajo ne le zdravo tradicijo, ampak so nasprotni tudi pravi zvestobi duhu in izjavam nedavnega koncila? Ali služiš Cerkvi, če z veseljem širiš odmeve "protestov” in tako ustvarjaš nemir in nejasnost med ogromno množico dobrih vernikov?
Laglje je, gotovo, in privlačneje, povzdigovati novosti, hvaliti najbolj drzne poskuse, razlagati, kako se nekateri ne strinjajo z drugimi v toliko rečeh. Toda kadar gre za tako važne zadeve, kot je narava in izvajanje avtoritete v Cerkvi, pomen duhovništva, duhovniški celibat, neločljivost zakona, katoliški pogum in katoliški čut zahtevata, da si na strani tistih, ki se upirajo toku, ne pa da se temu toku predajaš, čeprav zapadeš zaradi ljubezni do Cerkve določeni nepopularnosti.
Ni vedno prijetno povedati resnico. Zlasti je to težko, ko gre za mnenja, ki nasprotujejo sodbam, ki jih razširjajo mogočna sredstva javnega mnenja. Vaša poklicna vest vam sicer pravi, da morate poročati tudi o znakih nereda in nesoglasja v cerkveni skupnosti. Vaša dolžnost pa je, da ne razpihujete takih reči, da točno poveste, kolikšna so ta nesoglasja. Posebno pa ne smete tako poročati, da bi se zdelo, da jih odobravate, če je učiteljstvo Cerkve z vso cerkveno tradicijo temu nasprotno.
Dolžnost današnjega katoliškega časnikarja je, da ne utrjuje nasprotovanj, ampak dela za razumevanje v Cerkvi. Pomaga naj bralcem, da bodo polagoma dobili sredi tolikih različnih in nasprotujočih si mnenj v današnjem času katoliško čutenje.«
Deset let Castrovega komunizma
Za minule božične praznike so udje Goriške Mohorjeve družbe dobili v roke lep knjižni dar: štiri knjige in preko 600 strani poučnega branja. Knjige so bile sprejete z velikim zadovoljstvom, saj so vse štiri ljudske v pristnem in polnem pomenu besede, pisane so v za vse dostopnem jeziku ter nudijo obilo koristnih vzpodbud za življenje.
Ustavimo se najprej pri KOLEDARJU ZA LETO 1969. Uredil ga je kot prejšnja leta z vso skrbnostjo Maks Komac. Sin Peter je poskrbel za opremo platnic. Prav izvirna je: prerezano steblo s svojimi krogi. Vsak krog pomeni eno leto v življenju drevesa. Tudi drevo Goriške Mohorjeve družbe dodaja vsako leto en krog svoji življenjski dobi. Da bi se to le še dolgo dogajalo!
Letošnji koledar je mnogo obsežnejši kot prejšnja leta, saj ima kar 208 strani. Bolj kot koledar zasluži ime zbornika, saj vsebuje niz tehničnih razprav in temeljitih člankov. Koledarskemu delu sledi avtentični prevod okrožnice Pavla VI. o pravilnem uravnavanju rojstev. Je to pač dokument trajne vrednosti, ki predstavi Cerkev kot nepodkupljivo in neustrašeno branilko človeškega življenja.
Literarni del je bogat: kar 24 pesmi različnih avtorjev (Aleksij Jože Markuža, Mirko Mazora, Severin Res, Marijan Brecelj, Fervidus, Zdravko) ter več črtic, med katerimi prednjači duhovita Beličičeva »Obiski«. Prav prijetno se bereta tudi zgodba o hromem Bertu in zgodba o dveh Tinčih izpod peresa Joška Kraglja. Iz knjige »Kras« je vzeta črtioa »Srnica«, ki jo je napisal Kornel Abel ter je idilična slika med grozotami težkih dni v jesenskih mesecih leta 1916, ko so bili hudi boji v Dolu med Jamljami in Doberdobskim jezerom.
Ne manjka spominskih člankov: Pred petdesetimi leti (dr. Anton Kacin), Narodni tabor v Brdih (Fervidus), zlatomašnik Ciril Sedej (dr. Rudolf Klinec), skladatelj Laharnar (Zorko Harej), msgr. Josipu Abramu v spomin (Joško Kragelj), vipavski slavček Ivan Zgur (Marijan Brecelj), inž. Josip Rustja (dr. Rudolf Klinec), Ivan Trinko ob petnajstletnici smrti (Joško Kragelj), Iz nekdanjih časov (Martin Jev-nikar) in Dva spomenika (M. K.).
Svojstven dokument je spis Alberta Rejca »Slovenski glas beneških Slovenju u Belgiji«. Posvečen je spominu pokojnega župnika Antona Cuffola v Lazah, ki je kot »stric Jakop« pošiljal redne sestavke v omenjeni »Slovenski glas«, katerega je za beneške Slovence v Belgiji izdajal izseljenski duhovnik Zdravko Reven.
Naši ljudje radi berejo tudi potopise, ki jim približajo tuje kraje in nepoznana ljudstva. Jože Jurak opiše tržaško-goriško romanje na Bavarsko, Fervidus pa vodi bralce iz Ptuja na Madžarsko k ogrskim Slovencem. Dr. Angel Kosmač nas pelje na lanski nemški katoliški shod v Essenu, msgr. Maksimilijan Jezernik pa predstavi slovenski duhovniški zavod (Slovcnik) v Rimu.
Zanimiva je kronika o pcosvetno-kultur-nem in političnem življenju zamejskih Slovencev na Tržaškem in Goriškem v zadnjem času. Tako lahko beremo o lanskih državnozborskih in deželnih volitvah (Franc Mljač), o kulturni delavnosti na Goriškem (Jože Jurak), p Gorici kot mestu na pragu Evrope (dr. Andrej Bratuž), o delu deželnega sveta Furlanija-Julijska Benečija (dr. Drago Štoka), o slovenskem
Alojzijevišču v Gorici (R. K.) ter o zborovskih skladbah Ivana Grbca (Pavle Merku).
Za pester pregled svetovnih dogodkov je s številnimi slikami poskrbel Peter Komac pod naslovom »Zgodilo se je lani«. Pod rubriko »Razno« pa bi lahko vključili članke kot »Nekaj o ljudski knjigi« (P. K.), športno novinarstvo (Branko), ureditev vrta in rastlinjaki (inž. Janko Košir).
Druga knjiga, ki jo najdemo v letošnjem daru Goriške Mohorjeve družbe, je PISANI VRTILJAK. Namenjena je zlasti mlademu rodu, prebirali jo bodo pa radi tudi odrasli, že dolgo se je čutila potreba, da damo tudi naši šolski mladini branje, ki jo bo potegnilo za seboj. Pisec knjige, Mirko Kunčič, ki sedaj živi v Argentini, je trenutno eden tistih slovenskih pripovednikov, ki se zna mladim sircem najbolj približati. Že v Ljubljani je žel veliko uspehov kot »Kotičkov striček« v dnevniku »Slovenec« pred zadnjo svetovno vojno. Knjiga obsega zbirko mladinskih pesmi, seveda vsem razumljivih ter vesele zgodbe »Dežela Narobe svet«. Pesmi so razdeljene v štiri poglavja: Žaljivke in nagajivke, Rožnate gredice, Onstran morja... in Pesmi o dedu.
Ostali dve knjigi je posredovala Mohorjeva družba v Celju. Ena je FRIDERIK BARAGA. Ob stoletnici smrti (19. januarja 1968) tega velikega sinu našega naroda gotovo ni bilo odveč, da je izšla že tretja izdaja življenjepisa o Baragi. Od leta 1931, ko je ta življenjepis prvič izšel v skrbni obdelavi sedaj že pokojnega dr. Ivana Jakliča, so odkrili o Baragi mnogo novega. Vse to je vestno uporabil pred pol leta umrli stolni dekan v Ljubljani prof. Jakob Šolar. Baraga je bil velik človek, pastir neukih in siromašnih, človek v službi preganjanih Indijancev, junak na svojih apostolskih potih, pisec nabožnih knjig za drage mu »Kranjce« in zaničevane rdeče-kožce. Zato bomo letošnjo prireditev na dan katoliškega tiska v Gorici prav njemu posvetili.
Četrta knjiga pa je povest v stilu mo-horskih večernic PAJKOVA MREŽA. Kre-garjeva ilustracija kaže dekle, ki ga je omrežil veliki Pariz in sprejela z obema rokama v svoje okrilje slovenska zemlja. Avtor knjige je znani župnik v Odrancih v Prekmurju Lojze Kozar, ki mu je uspelo postaviti s pomočjo vernikov mogočno novo cerkev, potem ko je doživel težko preizkušnjo, da se je porušila kupola še ne končanega svetišča in pokopala pod seboj več ljudi. Prav iz Prekmurja že dolga desetletja odhajajo naši ljudje na sezonsko delo v tujino. Tujina pa je mačeha; izkorišča jih in vabi na grešno pot strasti ter izživljanja. Nihče kot dušni pastir ne pozna bolje žalostne usode naših sezonskih delavcev in kam drsi človek brez topline naše zemlje. Kdor izgubi Boga, pogubi še sebe. Glavna oseba Kozarjeve resnične zgodbe je Veronika, ki še živi ter ji je duhovnik pomagal, da je našla pot domov.
Udom Goriške Mohorjeve družbe so na voljo še dve dodatni knjigi za doplačilo: dr. Antona Trstenjaka dušeslovni spis HOJA ZA ČLOVEKOM (500 lir) ter zbirka narodnih pravljic, pripovedk in basni ZAČARANI VRT (400 lir). Ker sta tudi ti dve knjigi izšli v okviru Celjske Mohorjeve družbe, ju bomo pobliže predstavili prihodnjič, ko bomo prinesli celotno oceno celjskih mohorjevk.
9. januarja letos je prispela v mesto Miami na Floridi (ZDA) skupina 81 kubanskih beguncev, ki jim je uspelo prebiti se do ameriškega vojaškega oporišča Guantanamo na Kubi. To taborišče je zelo težko doseči, saj ga z zemlje strogo nadzirajo Castrovi miličniki. Skupina, ki je sklenila priti do Amerikancev, je štela 200 oseb; ko so ti ljudje prišli na razdaljo 600 m od črte, ki loči oporišče od kubanskega zaledja, so nastopile komunistične straže: mnogi so padli pod streli, drugi so bili zajeti in ranjeni; le 85 beguncem je poskus rešitve uspel.
Fidel Castro že deset let z železno roko vlada nad Kubo. Letos je napovedal, da bo leto 1969 za Kubo odločilno; sicer je pa tako dejal tudi lani, ko je objavil strogo omejitev potrošnje bencina. Letos je Castro svojim poslušalcem — -bilo jih je milijon — posregel z nič manj neprijetno novico: odločil je racionirati na Kubi še to, kar edino ni bilo racionirano: sladkor, pa čeprav je Kuba na drugem mestu v njegovi svetovni proizvodnji. S tem ukrepom naj bi se pridobilo 200.000 ton sladkorja za izvoz, zaslužilo pa na devizah deset milijonov dolarjev. Do julija 1969 velja po vsej Kubi totalna mobilizacija prebivalstva za »zafro«, sečnjo sladkornega trsa. Zdaj Castro nima več koga mobilizirati ne več kaj racionirati — vse je že mobilizirano in vse racionirano.
Lani je Castro v svoji revolucionarni vnemi zajadral popolnoma na levo. Po njegovem naj bi s Kube izginila zadnja sled »kapitalističnega« nagrajevanja po učinku. Pravi revolucionar pozna lahko samo eno nagrado: zadovoljstvo, da je vse sile dal na razpolago za zmago revolucije. V Havani so zaprli vse nočne lokale — odprti so bili znova le tri dni za novo leto —, na deželi pa so odpravili vse bare in kioske. Dolgolascem so ostrigli lase, jim potisnili mačeto (dolg nož) v roke in jih poslali na »zafro«. Havana ni več razsvetljeno mesto, enako kot z bencinom se varčuje z elektriko.
Glavna skrb Castra ostaja gospodarska osamosvojitev Kube. Od tod tudi njegova želja, da bi Kuba leta 1970 pridelala deset milijonov ton sladkorja. Pri tem je Castru sovjetska gospodarska pomoč nujno potrebna. Lani je sicer Castro v novoletnem govoru pikro dejal, da mora Kuba varčevati z bencinom, ker Sovjetska zveza ne zmore pošiljati več nafte, letos pa je bil poln hvaie za pomoč socialističnih držav, predvsem Sovjetske zveze. To velja njena pomoč vsak dan vse od kubanske krize leta 1962 najmanj en milijon dolarjev. Ce bi Sovjeti samo za en mesec prekinili svojo pomoč Kubi, bi se vse go-spodaisko življenje na otoku ustavilo in dobro oborožena armada bi se ne mogla več premakniti z mesta. To dobro vedo tudi Amerikanci, zato jih Castrov komunizem ne vznemirja več. Prepričam so,
da ko se bodo Sovjeti naveličali metati denar v sod brez dna, se bo zrušil sam od sebe. Gospodarski zakoni so na dolgo dobo vedno močnejši od revolucije in njenih krilatic.
Iz Slovenije
Ljubljansko »Delo« o duhovniških poklicih
Večkrat smo v našem časopisu morali zabeležiti, kako grdo so komunistična ob-lastva v Sloveniji postopala z duhovniki in koliko je morala pretrpeti slovenska Cerkev.
Zdaj pa z veseljem beležimo, da kljub tako ostri protiverski propagandi slovensko ljudstvo zelo visoko ceni duhovniški stan. O tem priča članek, objavljen v ljubljanskem dnevniku »Delo« dne 4. januarja 1969, kjer ocenjuje in objavlja anketo o poklicih, njih ugledu in nagrajevanju. Med drugim je tale odstavek:
»Podatki so nadalje pokazali, da naš človek relativno visoko vrednoti ugled duhovniškega poklica. Glede na posamezna območja slovenskega prostora so ta poklic zlasti visoko ovrednotili na mariborskem območju, v Prekmurju in na Koroškem (51,7 odstotka anketiranih), sledijo Gorenjska, Dolenjska in Bela krajina (47,1), celjsko območje z Zasavjem in Savinjsko dolino (37,8) in naposled Ljubljana-mesto (28,5). Glede na izobrazbo, poklic in zaposlitev anketiranih pa duhovniški poklic visoko ocenjujejo kmetje, kmečke gospodinje in njihovi pomočniki pri delu (62,2 odstotka), gospodinje zunaj kmetijstva (44,2) in pa polkvalificirani priučeni in ne-kvalificirani delavci (42,9); sledijo upokojenci (42,1), visoko kvalificirani in kvalificirani delavci (39,8), obrtniki (38,3), ljudje z visoko, višjo in srednjo izobrazbo (36,9) in naposled ljudje z nižjo izobrazbo in pomožni uslužbenci (36,3).«
Ta odstavek bi zahteval tudi z naše strani kratek komentar, predvsem kar zadeva visok odstotek anketirancev, ki so sc izrazili, da spoštujejo in cenijo duhovniški stan. Vendar se bomo omejili le na ugotovitev, da je prav gotovo temu glavni vzrok ta, da so ljudje znali ceniti ves trud in trpljenje, ki so ga duhovniki izkazali pred svojimi verniki v trdih časih. Piscu članka Jožetu Goričarju pa gre priznanje, da je objektivno in stvarno analiziral javno mnenje.
Pofjaki imajo smisel za misijone
V	zadnjih desetih letih je 150 poljskih duhovnikov odpotovalo v misijone. Vsi, razen dveh, pripadajo raznim redovnim družbam. Največ duhovnikov je poslala v misijone Družba božje besede.
Kriza holandske Cerkve ali nova pomlad?
Pred nekaj desetletji so bili poskusi za posodobljenje Cerkve v Franciji v središču pozornosti katoliškega sveta. Danes je to mesto prevzela Nizozemska. Njeni poskusi zbujajo zanimanje, bojazen in občudovanje obenem. Nekateri pravijo, da se tam začenja modemi razkol; nizozemski katoličani naj bi bili pripravljeni sprejeti sleherno teorijo, da je le v nasprotju s tisto, ki jo zagovarjajo v Rimu... Drugi pa ocenjujejo dogodke na Nizozemskem kot veliko pionirsko delo: v Holandiji nastaja podoba modeme Cerkve, pravijo. Tam so razumeli, kej pomeni beseda »aggiorna-mento«.
Gotovo drži, da nizozemsko katolištvo doživlja neko krizo, kot je dejal dominikanec teolog Schilebeokx. Kam bo privedla, še ne moremo povedati. Presenetljivo je to, da se dogaja kaj takega v deželi, ki je veljala za izredno katoliško. Res je bila le južna polovica Nizozemske katoliška. Vendar je bilo poznano nizozemsko katolištvo kot izredno delavno. V trdem delu si je pribojevalo svobodo in enakopravnost s severnimi protestantskimi prebivalci, še danes so Nizozemci izredno misijonsko delavni. Pa tudi doma je bilo po številnih mestih cvetoče versko življenje. Duhovščina je bila do deset let nazaj zelo številna. Nizozemski katoličani so bili odločni pristaši Rima, zvesti zagovorniki latinščine v bogoslužju. Katoličani se niso sramovali označiti celo svojih trgovin in obrtnih poslovalnic za »rimskokatoliške«, kar je bilo seveda izraz obrambe zoper pritisk luteranstva.
Za lažje razumevanje nizozemskega primera navedimo nekaj dejstev, ki pomagajo stvarneje presojati vse, kar se dogaja danes na Nizozemskem.
L. 1960 se je izjavilo 19 odstotkov prebivalcev Nizozemske, da ne pripada nobeni veroizpovedi, danes pa je takih že 33 odstotkov; 38 odstotkov se jih je izjavilo za katoličane, 30 odstotkov za člane reformirane Cerkve in 9 odstotkov za druge protestantske skupine. Leta 1966 so te številke padle na 35 odstotkov, 20 odstotkov in na 8 odstotkov. S tem ni rečeno, da izginja vera v Boga, pada pa zavest pripadnosti Cerkvi. Od 100 Nizozemcev samo 4 pravijo, da ni Boga.
P. van Kilsdonk, ki je zadnjih deset let veliko delal med mladino v Amsterdamu, pravi, da krize niso krive nove ideje, pač pa mladino bode v oči to, da ne vidi v Cerkvi Kristusovega obraza, potez evangelija. Cerkev mora torej iti na novo pot delovanja. Škof Bluyssen iz Bois-le-Duca pravi: »Iz preveč formalističnega katolištva moramo preiti v vedno bolj osebno in odgovorno vero.« »Mi smo globoko povezani z Rimom,« je dejal neki profesor teologije. »Toda ne moremo sprejemati njegove avtoritete slepo. Rimu bi radi bili pokorni kot odrasle osebe. Vsekakor je treba računati s tem, da je čas, ko smo bili kot otroci pred rimsko avtoriteto, minil.«
Nizozemci se zavedajo, da morajo v svoji deželi predvsem sami pljuniti v roke in Cerkve prilagoditi novim časom. Zavedajo se, da so se morali dolgo časa izredno trdo boriti s protestantizmom. Nihče jim ni mogel pomagati. Zavedajo se, da je njihova dežela na prepihu civilizacij in sredi največjega modernega načina življenja. Dežela ima visok življenj ski standard, življenje je meščansko, industrija in trgovina ji dajeta poseben pečat. Nizozemci so predvsem praktični ljudje.
število bogoslovcev v škofijskih semeniščih (redovniška niso šteta) zadnja leta vztrajno pada: 1964 jih je bilo 400, 1965 — 328, 1966 — 309, 1967 — 271, letos pa 166. Izdajatelj knjig de Goey meni, da je mnogo zla povzročila »izdaja mlade duhovščine«. »Mladi kaplani in voditelji dija-štva imajo polna usta o humanizmu in s svojim izražanjem mešajo mlade, da ne najdejo več jasnih pogledov. Progresizem izvaja teror...« Teolog J. C. Groot kaže na pomanjkanje resne teoretične izobrazbe pri mladih. Z vso vnemo širijo nove ideje, ki pa še niso izdelane. Vnema ne more nadomestiti izobrazbe. Sama aktivnost brez globoke duhovnosti evangeljskega duha ne bo razširila.
Da bi Cerkev našla pravo pot iz te krize, se je na Nizozemskem odločila za pastoralni koncil. V januarju se je ta koncil spet sešel v semenišču v Noordwijkerhontu. Upajmo, da bodo v razgovorih in sklepih tega koncila z božjo pomočjo nizozemski katoličani spoznali pravi način in obliko delovanja za uresničevanje božjega kraljestva v današnjih in jutrišnjih časih.
V	zimskem času se knjige kar same ponujajo, da jih vzamemo v roke. Kdor zna ceniti njih pomen, najde v njih zveste prijatelje in iskrene svetovalce. To velja zlasti za vsakoletno knjižno zbirko Goriške Mohorjeve knjige. Ali jo že imamo? Smo na vsebinsko bogate knjige že opozorili naše znance? In sami, smo jih že prebrali?
ZAENDTND5T s!7mk:,
mm mm mm il W * mm mm mm * stalno gledališče
(Prejeli smo in objavljamo)
Enotnost je izredno močno orožje. Ljudska modrost pravi, da je v enotnosti moč. To velja zlasti za male narode, če se morajo boriti za svoj obstoj ali svojo svobodo. Dokler so enotni, jih nihče ne more uničiti. Lep primer imamo na Češkoslovaškem. Sovjeti niso mogli z vso svojo vojaško silo in silo drugih štirih članic Varšavskega pakta doseči tistega, kar so hoteli, ker je bilo češko in slovaško ljudstvo enotno. Začeti so morali z drugo taktiko: z razbijanjem enotnosti. Tudi tisti, ki bi radi Slovence v Italiji potujčili, iščejo razna pota in načine, da bi nas razdvojili, ker vedo, da bi imeli potem dosti lažje delo.
Iz tega sledi, da je enotnost naša narodna dolžnost. Razbijanje narodne enotnosti kaj lahko vodi k narodni pogubi, ker daje v roko sijajno orožje tistim, ki nam strežejo po življenju. In teh ni malo, kljub temu, da se je naš splošni položaj izboljšal prav zato, ker smo se narodno osvestili in vsaj v bistvenih stvareh večkrat skupno nastopili v obrambo ali za dosego naših pravic.
Kakšna naj bo enotnost slovenske narodne manjšine v Italiji? Idealno bi bilo, če bi imeli vsi Slovenci v Italiji skupno krovno politično organizacijo. To se na Žalost še ni posrečilo, ker zlasti levičarsko usmerjeni Slovenci (a ne vsi, kar dokazuje izredno pozitivno prizadevanje Slovenske levice na Tržaškem) menijo, da ie bolj važno povečati število italijanskih komunistov ali socialistov, psiupovcev in tako dalje, kakor preprečevati asimilacijo in delati v prvi vrsti za naš narodni obstoj.
Kljub temu pa prodira zavest, da moramo biti enotni, da moramo držati skupaj in si pomagati. Na Tržaškem je nosilka te zdrave zavesti Slovenska skupnost. Enako prepričanje druži goriške demokrate. Po tej poti bo treba hoditi naprej.
Razumljivo je, da se zaganjajo v Slovensko skupnost vsi tisti, ki jih enotnost Slovencev moti. Iz tega izvira dolžnost slehernega zavednega Slovenca, da Slovensko skupnost brani in podpira. Kdot brani njo, brani slovensko enotnost ter krepi naš narodni obstoj in razvoj. Vsemu temu pa škoduje in našim narodnim nasprotnikom pomaga tisti Slovenec ali tista skupina, ki skuša iz kakšnih sebičnih ali osebnih razlogov Slovensko skupnost razbijati. Takšnih pojavov je hvala Bogu zelo malo. Doslej so si še vedno opekli prste vsi naši znani in manj znam narodni nasprotniki, ki so iskali med Slovenci zaveznike, da bi nas od znotraj s Pomočjo naših ljudi razmajali ter skrhali našo odporno silo. Propadli so tudi takšni, ki sicer niso igrali judeževske vloge, a so s čudnim nerazumevanjem za krvavo Potrebo po enotnosti hromili našo skupno udarno moč.
Kako pojmujemo enotnost? Seveda demokratično z možnostjo široke razvejanosti ter ideoloških odtenkov in notranjega dialoga ob upoštevanju tistega najmanjšega skupnega imenovalca, ki nas vse druži in zajema bistvene prvine slovenske narodne skupnosti, ki nam je vsem sveta in nedotakljiva ter zanjo složno delamo. Okrog tega jedra ni slepomišenja, v vsem ostalem pa demokratično odloča večina. V demokratičnem in svobodnem ustroju po vsem svetu velja, da sa 'nora manjšina podrediti večini, ker bi sicer vse delo nujno ohromelo. Po teh na-
čelih je Slovenska skupnost odprta za vse, vsi so ji dobrodošli. Eno pa je treba na ves glas povedati: kdor pošilja v neslovensko šolo otroka, nad katerim izvaja očetovsko oblast, ne more biti sprejet v Slovensko skupnost ali celo priti na njen vrh. Če bi Slovenska skupnost kaj takšnega dopustila, bi se pregrešila proti svojemu bistvu ter se norčevala iz svojih članov in iz vseh zavednih Slovencev, ki poznajo svoje osnovne dolžnosti, čeprav to včasih terja od njih velike žrtve. Te in podobne bistvene točke so važne, vse drugo pa se da na najlepši način urediti.
—tiraš
v Trstu
Dva nova slovenska misijonarja
Po krajšem bivanju v Franciji sta odšla v misijone na otok Madagaskar Franc Buh, lazarist, ki je bil posvečen v duhovnika v Argentini leta 1954 in Silvester Česnik. Slednji je doma iz Lokavca pri Ajdovščini. V duhovnika je bil posvečen leta 1967 in je eno leto bil kaplan v Postojni. Kakor razberemo iz uradnega lista koprske administracije, se je misijonar Česnik že oglasil iz Vangaidrano na Madagaskarju.
Smrt znanega trapistovskega meniha
V	Bangkoku v Siamu je umrl znani trapistovski metnih pater Thomas Merton, star 53 let. Dolgo je iskal resnico in končno našel notranji mir v katoliški Cerkvi. Vstopil je v trapistovski samostan v Ameriki. Leta 1946 je napravil zaobljube. Po svetu je zaslovel s svojimi globokimi spisi, posebno s knjigo, v kateri je popisal svoje spreobrnjenje. V Bangkoku se je mudil, da bi se razgovarjal z budističnimi menihi. Postal je žrtev električnega toka. Premaknil je ventilator, ki ni bil zadostno izoliran. Posledica je bila takojšnja smrt.
Po dolgotrajnih pogajanjih med strankami leve sredine, društvom Slovensko gledališče in Slovensko skupnostjo, je bil končno dosežen sporazum o ustanovitvi Stalnega slovenskega gledališča v Trstu. Ta nova ustanova je imela v nedeljo, 12. januarja 1969 občni zbor, ki je potrdil dogovor in izvolil novo vodstvo. Tako so prišli v upravni odbor te ustanove tudi predstavniki strank, ki doslej niso bile zastopane, med drugimi tudi predstavniki Slovenske skupnosti; svoje zastopnike pa bodo imenovale: tržaška občina, tržaška pokrajina in ministrstvo, kot to določa zakon. Slovensko gledališče je sprejelo to ureditev, da bo lahko deležno občinske, pokrajinske in državne denarne podpore.
V	novem vodstvu so med drugimi: dr. Rafko Dolhar, ki je bil že prej v odboru, prof. Jože Peterlin, v nadzornem odboru dr. Drago Štoka, razen tega pa bodo še nekateri predstavniki demokratičnih Slovencev, ki jih bodo določile prej omenjene javne ustanove.
Dogovor in odločitev krajevnih političnih in upravnih oblasti pozdravljamo, saj smo mnogokrat v listu, v reviji »Mladika« in tudi sicer izražali željo, da bi postalo slovensko poklicno gledališče res skupna zadeva vseh Slovencev in last vseh, kar je seveda možno samo tako, da smo v vodstvu vsi zastopam.
Upamo, da bo novo vodstvo upoštevalo pripombe in želje glede delovanja, ki ga bodo gotovo konstruktivno izražali predstavniki demokratičnih Slovencev, čeprav so v vodstvu v manjšini. Samo tako ima seveda smisel sodelovanje v tej ustanovi in samo tako bo Stalno slovensko gleda-liščeč postalo tisto, kar želi večina slovenskega prebivalstva: skupna zadeva Slovencev v Italiji kot je skupna zadeva naša šola.
Koncert božičnih pesmi v Trstu
Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem je v nedeljo, 12, januarja ob 4h popoldne z velikim uspehom in pri polni cerkvi priredila svoj že tradicionalni koncert božičnih pesmi pri Sv. Antonu Novem v Trstu. Spored je obsegal enajst pesmi za mešani zbor in tri orgelske skladbe. Pričel se je s skupno pesmijo »Božji nam je rojen sin«. Pred koncertom je spregovoril priložnostne besede dr. Stanko Janežič. Na orgle je igral Arduino Macri, združene zbore pa je dovršeno dirigiral prof. Humbert Mamolo. Posamezne točke sporeda je na privlačen način povezoval Franko Žerjal.
Pevci bodo koncert z istim sporedom ponovili to nedeljo, 19. januarja ob 15. uri v župni cerkvi v Lješah pri Klodiču v Beneški Sloveniji. Strokovno oceno koncerta bomo objavili v prihodnji številki.
Tretja premiera Slovenskega gledališča v Trstu
Že v prvih dneh novega leta smo imeli v farni družini dvakratno slovo. 55-letnega Viljema Božca, ki je umrl zaradi kapi v spanju, smo pokopali 7. januarja, 86-letno Ivano Žerjal, ki je več let bila priklenjena na bolniško posteljo, smo pa pospremili k večnemu počitku 11. t. m.
Svojcem obeh izrekamo sožalje, Boga pa prosimo, naj jima bo milostljiv in pravičen plačnik.
Poziv čilskega kardinala
Čilski kardinal Raul Silva Henriquez je v novoletni poslanici povabil vse katoličane, naj se trudijo za poglobitev vere in naj velikodušno pomagajo ubogim. Vsi se moramo čutiti povezane s Kristusom, je dejal, in vršiti plemenito nalogo, da pomagamo ubogim do kruha, do pravice, resnice, ljubezni in miru. Kardinalov poziv sta prenašali državna radijska in televizijska postaja.
Vprašujete - Odgovarjamo
Še o učiteljstvu in namestitvah
Spoštovano uredništvo! Najprej se Vam moram zahvaliti za jasne, razumljive in trezne odgovore na moja zastavljena vprašanja v prejšnji številki Vašega lista. Toda, kakor sem že v prejšnjem pismu omenil, imam še nekaj vprašanj v zvezi z namestitvami. Vprašanja so: 1. V zvezi s katero ministrsko okrožnico je prišlo do znanega krivičnega postopka, da so gori-ški učitelji na Tržaškem zapostavljeni pri namestitvah? 2. Koliko goriških učiteljev je bilo tako oškodovanih? 3. Kako to, da se je za zadevo zanimal sindikat italijanskih šolnikov SINASCEL in ne kak slovenski sindikat?
Za odgovore se Vam že vnaprej zahvaljujem in upam, da mi boste tudi na bodoča vprašanja radi odgovorili.
Martin Kačur
Odgovor. - Kor Vam je ta problem upravičeno pri srcu, radi odgovarjamo na Vaša vprašanja. Najprej o ministrski okrožnici. Ministrska okrožnica, ki določa prednost namestitev na slovenskih osnovnih šolah, ima številko 6854 in nosi datum 31.5.1968.
V	okrožnici je med drugim rečeno: »La preferenza assoluta hanno coloro che sono nati o che risiedono da almeno cinq>ue anni nella zona confinaria.« Besedilo okrožnice je jasno in ne more imeti dvojne razlage. Dejstvo je, da v »zona confinaria«
spada tudi goriška pokrajina, saj vsi uradni akti, politični, gospodarski itd. to priznavajo. Zato je povsem nerazumljivo, zakaj so na Tržaškem to razlago utesnili. Na Tržaškem smatrajo namreč za mejno področje (zona confinaria) samo tržaško pokrajino. Taka razlaga, in s tem prehajamo v drugi odgovor, je oškodovala sedem goriških učiteljev za celotno namestitev in še več učiteljev za začasne su-plence. Da se taka razlaga upira vsaki zdravi pameti, lahko vidimo tudi iz tega, da so bila zaprta vrata učiteljem, ki so na slovenskem učiteljišču študirali prav zato, da bodo lahko na slovenski šoli poučevali, pa naj se ta nahaja kjer koli na državnem ozemlju. To pravico jim daje ustava, ki dovoljuje premikanje državljanov po vsem državnem ozemlju, ko si iščejo zaposlitve. Drugo, kar je nerazumljivo, je to, da se tudi za goriške učiteljiščnike vršijo usposobljenostni izpiti v Trstu, kamor se pa kot učitelji, ki iščejo zaposlitve, ne morejo več vrniti.
Vprašujete tudi, kako da se je za zadevo zanimal italijanski in ne kak slovenski sindikat. Kakor smo izvedeli, je stvar sledeča: Ko niso prizadeti učitelji srečali nikjer pri Slovencih pravega razumevanja in zanimanja, razen pomilovanja, so se obrnili na italijanski sindikat, ki jim je pomoč obljubil in tudi napravil konkretne korake, o katerih upamo, da bodo dosegli svoj namen.
Slovensko gledališče v Trstu je pretekli teden uprizorilo krstno predstavo farse v dveh dejanjih »Red mora biti«, ki jo je napisal prof. Josip Tavčar. Delo režira Žarko Petan iz Ljubljane.
Stoletnica pogrebnega društva na Vrdeli
Pred kratkim je minilo sto let, odkar je bilo ustanovljeno »Pogrebno društvo na Vrdeli«. Takratni odbor so sestavljali Lovrenc Žiberna, predsednik, Anton Tratnik, tajnik in Josip Godina, blagajnik. Sedanji predsednik pa je Stanislav Ferluga, podpredsednik Lucijan Pahor, tajnik in blagajnik pa Marij Cok.
Odprtje novega sodnega leta
Preteklo soboto so v sodnij ski palači slovesno odprli novo sodno leto. Prisotni so bili najvišji predstavniki oblasti. Potem ko je glavni kanclist pri tržaškem prizivnem sodišču dr. Acconcia prebral odlok o sestavi tržaškega prizivnega sodišča ter kazenskih sodišč v deželnem merilu, je spregovoril generalni pravdnik dr. Renzi ter naštel najhujše probleme, s katerimi se srečuje italijanska zakonodaja.
Boršt
V	novo leto smo se vzbudili, tako se zdi, malo bolj razgibani in pripravljeni za prosvetno delo. V nedeljo pred sv. Tremi kralji je farni cerkveni zbor pod vodstvom g. Draga Petarosa pripravil prijeten večer s koncertom božičnih pesmi, ki jih je povezovala učiteljica Majda Cer-neka. Med premorom smo slišali tri mlade recitatorje, ki so nam povedali nekaj božičnih misli iz del naših pesnikov.
Ta petek, 17. januarja, ko obhajamo god svojega župnijskega zavetnika sv. Antona Puščavnika, bo služba božja ob 8h zjutraj in ob 10.30 slovesna peta, ki jo bo daroval msgr. Salvadori, popoldne ob 3,30 pa bo blagoslov. Obakrat ba tudi ofer v korist cerkvenemu zboru.
Zunanja proslava župnijskega praznika pa bo zvečer ob 8h v dvorani (pri sestrah). Na sporedu bodo: »Tekma pred nebeškimi vrati« (igrajo srednješolci in osnovne šole); balet treh dijakinj, folklorna skupina odraslih; cerkveni zbor pa bo nastopil z izbranim sporedom božičnih in narodnih pesmi. Goste čaka vinska kapljica tudi na osmici.
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 19. do 25. januarja 1969 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska oddaja. 21.00 Crna puščica. — Drugi: 17.50 Koncert komorne glasbe. 21.15 Lažnivci (telefilm). 22.15 Settevoci.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Komandant Joh-ny, film. — Drugi: 21.15 Anketa o Sardiniji. 22.15 Koncert.
Torek: Prvi: 18.45 Vera - danes. 21.00 Kandida (Bernard Sha\v). — Drugi: 21.15 Prisrčno. 22.15 Zelena plošča.
Sreda: Prvi: 21.00 Komunistične stranke, ki ne soglašajo z Moskvo (2). — Drugi:
21.15 Baziliski, film. 22.40 Tržačan gre na vojno.
Četrtek: Prvi: 21.00 Otello na deželi, telefilm. 22.10 Snemanje filma. — Drugi:
21.15 Čudoviti ptičji svet.
Petek: Prvi: 21.00 Telefilm. 22.00 Hudič in časnikar, telefilm. — Drugi: 21.15 Glasbeni program. 22.30 Gledališka in filmska kronika.
Sobota: Prvi: 21.00 Novi val. — Drugi:
21.15 Srečanja v letu 1969. 22.15 Zapisnik o Mata Hari.
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 19. do 25. januarja 1969 Nedelja: 10.00 in 12.00 Smučarska FIS tekmovanja na Pohorju. 10.45 Otroška matineja: Daktari. 12.55 Kitzuhel: Tekmovanja v smuku. 15.20 Saga o Forsytih. 18.35 Tanja in revolveraš - češki film. 21.35 Malo za šalo, malo za res.
Ponedeljek: 18.00 Po Sloveniji. 18.30 Oživljanje pri prvi pomoči. 20.35 TV drama.
21.35	Resna glasba.
Torek: 17.45 Risanka. 18.00 Gregec v ječi. 19.05 Velika mesta: Dunaj. 20.35 Ge-nevdeve - celoveč. angleški film.
Sreda: 20.35 Hoffmanove pripovedke -opera.
Četrtek: 18.15 Komorni zbor RTV Ljubljana. 20.35 Saga o Forsytih.
Petek: 17.25 Daktari - serijski film. 19.00 Svet na zaslonu. 20.35 Plavolaskine ljubezni - češki celovečerni film.
Sobota: 17.45 Po domače z ansamblom Vilija Petriča. 19.15 Sprehod skozi čas: Martin Bohrmann - II. 20.35 Slučajno sta se srečala Romeo in Julija. 21.25 Burleska.
21.50	Sherlock Holmes.
m, mm,,,., mi, mn      ..............  „„„„..m......  mi,,,,,,,..................   i.mmmmmmi...m......mmmmmmm.....m,............m.mmmmi... „„„„„„„„„„„„„ mmmmm.....mm...mirni, „„„„	„....mm mm....„„....mm,,..,.,,.,,,.,,.,,...,,,.,,.,,..,,,.,..,,......mm
t Msgr. Janez Hladnih
H V SLUŽBI
CERKVE IN NARODA
(SPOMINI )
NA BOŽIČNE POČITNICE
To je bilo moje prvo potovanje, katerega setn željno čakal in katerega sem tudi doživel. šmarna gora, Kamniške planine,
Prekrasen pogled	na Škofove zavode v
St. Vidu, nato Ljubljana. Potem smo zbrali čez dolg most, ko smo križali Ljubljanico naprej do Brezovice. Moje oči so ‘skale na daljnem obzorju in skrivnostno s„n, se razveselil, ko sem opazil daleč kori cerkvico sv. Treh kraljev. Kot v ogledalu sem že gledal od tam tudi Petkovec ‘h Rupo, kjer me pričakujejo. Cez Bolniški most, skozi gozdove, čez Razka-Vec, od koder sem tolikrat poslušal Vladovo hopenjc: »Le pritiskaj, saj tiščim.
Perha-perha.«
Bila je to slovita južna železnica, kot
so ji rekli v rajni Avstriji, ki je vozila iz Dunaja v Trst, edina dvotirna na Kranjskem. Kmalu je hropenje ponehalo. Lagodno so zdrdrala kolesa in že smo zavozili na logaško polje, kjer so nas pozdravile Napoleonove lipe, če je res, da jih je posadil Napoleon. Jaz sem vrtal s pogledom tja gori v bregove in res me je kmalu pozdravila cerkvica sv. Hieronima na Petkovcu. Z belo streho, pod krošnjami dveh lip, ki sta pa bili seveda goli.
Vse prepočasi so brzele sani. Zvončkljali so kraguljčki, kot je na sankah navada. Pričelo me je zebsti v noge, toda kaj vse to! Saj grem domov. Saj sedim poleg očeta, ki so me sprejeli na postaji in ugotovili: »Vidiš ga no Janezka, kako si zrastel. Tak fant!«
Pa bom tožil čez mraz, če sem pa »tak fant« in zraven očeta. Seveda sem že marsikaj zvedel po potu. Dobro uro je bilo drsenja po snežni cesti. Potem še po Potočni, nato smo pa bili pri Končjih vratih, pri Petrovčevi češnji, pri drobnici. Že se je videlo drevje v Rupo in še hip, pa so pritekli bratci Peter in Štefan, sestre Ton-
ca, Mici in Franca z žarečimi obrazi. Že so tu mati, ki so me objeli in peljali v hišo in mi napravili križ na čelo.
Spet doma! Na mizi se je že kadila skodelica kave in kos belega kruha; zraven polna košara jabolk. Res, po čem naj najprej sežem? Pa tu so še stara mati, stari oče, hlapec in pa dekli ter pastir in volar.
Prav tisti hip je zazvonilo angelovo če-ščenje na Petkovcu. Vsi smo se pokrižali in oče so dali glas: »Sveti angel Gospodov je oznanil Mariji...«
Minil je večer in legli smo k počitku. Tako poln sem bil vtisov kot menda nikdar v življenju. Nisem mogel zaspati. Tedaj pa mi pride na misel: »Pa se res niso prav nič dotaknili "bavbava”, ki me je grozeče čakal od tistega pisma o mojih "zločinih”. Prav res, niti spomnili se niso na tisto,« sem vesel ugotovil.
Naslednje jutro sem dognal, da razen očeta in matere sploh nihče ni o tem zvedel besedice. Ko sem bil z materjo sam, so šele omenili in me vprašali, kaj da je bilo in da naj po pravici povem. Seveda
so me z resno besedo posvarili, toda zadeva je bila s tem za vedno pokopana. Le v mojih spominih še živi kot koristen nauk za vzgojitelje, kako je treba pametno usmeriti zgrešene korake lahkomiselnega otroka.
BOŽIČNA SLIKA
šele naslednje jutro sem se zavedel, da sem doma z obema nogama. Petrček me je spremil v hlev, kjer mi je razložil vse dogodke od mojega odhoda. Joj, kako so zrastla teleta, pa že ni balo več vseh in druga so bila na njihovem mestu. Na Mi-helovem sejmu so prodali ta male vole, kor je »šek« bil preveč hudoben in sedaj imamo pa tele in nove voličke. »Ta je "muzelj”,« mi je pokazal pomuzeni rog. Potem sva šla v svisli, v skedenj, na drvarnico, nato v kozolec, po vseh luknjah. Vse sem hotel videti in tudi kadi s kislim zeljem ter klet s krompirjem in nato svinjake in mlade pujske; bili so že veliki. »Tale svinja bo pa za koline. Za tvoj god bomo klali,« tako mi je povedal Petrček in s tem seveda razodel veliko družinsko skrivnost.
Pri starem očetu so bili kupi sestavnih delov kmečkega orodja na peči. Stara mati so sedeli za kolovratom, oče pa so obrezovali zobe za grablje.
»No, Janezek, zdaj boš pa imel kaj povedati, kako je po svetu. Le začni, kako je bilo s teboj,« so rekli stara mati in prekinili za hip enakomerni švrk-švrk, ki ga je pel kolovrat noč in dan. Že so mi prinesli hlebček belega kruha. Kako dober je bil tisti kruh. Nikdar več ne bom jedel boljšega, pa če bom živel sto let.
Strašno so mi ugajale vse te besede in zdelo se mi je, da bom kaj posebnega povedal, pa nisem vedel ničesar praviti. Seveda, potem se je po malem razvezala vez jezika in sem skušal dopovedati, da je zame le doma lepo. Upal sem, da bodo rekli kako besedo v moj prilog, kajti mo ja skrita želja je bila vedno ista: ostati doma. Vse zgodbe, ki sem jih pripovedo val, so šle za edinim ciljem, da bi ganile očeta in mater, da bi mi ne bilo treba iti več v šole.
(Se bo nadaljevalo)
Predavanje o slovenski nabožni umetnosti
Slovensko katolšiko akademsko društvo v Gorici je za letošnjo sezono priredilo ciklus predavanj o slovenski ljudski kulturi. Posamezna predavanja bodo posvečena umetnosti, glasbi, literaturi itd.
V	glavnem bodo govorili priznani slovenski strokovnjaki iz Ljubljane, ki so se radi odzvali vabilu SKAD-a.
Prvo predavanje je bilo prejšnji petek in je bilo posvečeno naši nabožni ljudski umetnosti. Zelo posrečeno je to sovpadlo z razstavo iste umetnosti, ki se je prav tiste dni vršila v prostorih Katoliškega doma. Predaval je dr. Ivan Sedej, vodja oddelka za etnografijo pri Zavodu za spomeniško varstvo republike Slovenije. V svojih izvajanjih se je govornik najprej zaustavil ob pojmu ljudske umetnosti in prikazal različna tolmačenja iste. Nato je orisal glavne prvine naše ljudske umetnosti, ki je prav v verski tematiki našla najgloblje odmeve. Predavatelj je nato prikazal pomen različnih slovenskih pokrajin v oblikovanju naše folklore v raznih zgodovinskih obdobjih. Niso neznatni tudi vplivi, ki so jih na slovensko ljudsko umetnost izvajali tuji, zlasti nemški ali italijanski umetniški faktorji. Pri tem je omenil dejstvo, da je mnogo umetnikov prišlo npr. v Italijo prav iz jugoslovanskega (ali lahko tudi prav slovenskega) umetniškega prostora, kot pričajo vzdevki Schiavone raznih italijanskih umetnikov prejšnjih stoletij.
Dr. Sedej je nato prikazal nekaj posebnih značilnosti razstavljenih del samih, omenil njihove podobnosti z drugimi vzori ali njih nastanek. Tako je zasledil v eni izmed razstavljenih podob celo Picassove stilne forme. Poudaril je tudi vpliv slovenske ljudske umetnosti na naše poznejše umetnike in pri tem zlasti omenil Maksima Gasparija in Vena Pilona, ki sta velika naslednika tradicij pristne folklore.
Predavanje je vzbudilo živo zanimanje številnih poslušalcev, ki so nato prosili predavatelja za razna pojasnila. Prihodnje predavanje bo imel prof. Mirko Mahnič iz Ljubljane, ki se zlasti zanima za ljudsko dramatiko in ga poznamo po uspelih priredbah škofjeloškega pasijona in drugih ljudskih del preteklosti.
Spectator
Doberdob
Zlato poroko sta obhajala preteklo soboto žužič Andrej in Marija Kruljc v krogu svojih dragih. Od šestih otrok jih je nesrečna vojna pustila pri življenju le še dva. Zlasti nacistične grozote so njihovi družini prizadele težke rane. A pridnost, delavnost, vera in vztrajnost so njuno družino držale vedno pokonci, tako da je zlata poroka kljub vsemu potekla v veselem razpoloženju z zahvalno mašo v domači cerkvi. Obilo sreče in blagoslova še za nadaljnje življenje!
Uk ve
Letos je zapadlo veliko snega po vsej Kanalski dolini, zato so bila ob praznikih zimska središča polna smučarjev in turistov predvsem Trbiž in Ovčja vas. Veliko je tudi obiskovalcev Sv. Višarij.
Domače vaško življenje se razvija po starih običajih. Vendar pa se je za polnočnico na božični večer v Uk vali pripetil neljub dogodek v župnijski cerkvi. Ko se je namreč začela polnočnica, je skupina vojakov pod poveljsvom častnika vdrla na kor in hotela odriniti domače pevce, češ da bodo oni prepevali med slovesno peto mašo. To je vzbudilo upravičeno ogorčenje vseh cerkvenih pevcev. Le s težavo se je posrečilo pomiriti razburjene duhove. Zadeva ne bi bila povzročila nobenega razburjenja, če bi vojaki ali vojaški poveljnik prej vprašali, ali smejo sodelovati tudi oni pri petju in se o tem predhodno domenili z domačimi pevci, ki že vse svoje življenje pojejo v cerkvi. Vsaj neolikano je bilo to njihovo dejanje, ki spominja na provokacijske izgrede iz preteklega ob-
Izredno lep večer smo doživeli v nedeljo v župnijski dvorani. Društvo »Hrast« je namreč povabilo mlado indijsko misijonarko Konstantino, katero sta spremljala p. Pastore in s. Grazia. Po pozdravnih besedah društvenega predsednika je spregovoril nekdanji misijonar v Burmi, nato pa s. Grazia, katera odpotuje v kratkem med gobavce. Največje zanimanje je vzbudila 23-letna indijska misijonarka s svojo karakteristično majhno postavo, temnopoltega, a vedno nasmejanega obličja in snežno belih zob. Ker obiskuje že dve leti univerzo v Milanu je govorila italijansko. Njen oče je bil budistične vere, bratov in sester pa kar enajst. Z velikim veseljem je pripovedovala o lepoti in potrebi misijonskega dela. Na koncu je molila v domačem jeziku »Tamil« in zaplesala na odru z dvema prižganima svečama pravi indijski ples »zahvale«. Sledila sta dva barvna dokumentarna filma o misijonskem delu v Indiji, zlasti med gobavci, kjer je deloval neumorni p. Colombo. Po končanem misijonskem večeru so se misijonarke še zadržale z dekleti, si ogledale našo cerkev in zapustile izredno lep in globok vtis v vseh, ki so do zadnjega kotička napolnili dvoranico. Njihov pozdrav slovesa je bil: »Na svidenje s kakšnim (kakšno) v Indiji!«
V	kratkem bo priredilo društvo »Hrast« Cankarjevo proslavo ob 50-letnici njegove smrti. Na sporedu bodo: predavanje, petje, recitacije in slike.
Zimska služba božja na Sv. gori
Tudi v zimskem času prihaja na Sveto goro vedno več romarjev. Nekateri dohajajo z avtomobili, mnogi se pa poslužujejo ugodne zveze z žičnico. Predstojni-štvo svetogorske bazilike obvešča romarje in prazniške izletnike, da sta v zimskem času vsako nedeljo in zapovedani praznik na Sv. gori po dve maši, in sicer ob 10. in ob 16. uri. Vedno je prilika tudi za sveto spoved bodisi v slovenščini bodisi v italijanščini.
Štandrež
Preteklo nedeljo so domači šolarji pod vodstvom svojih učiteljic priredili božično veselico. Na njihovo povabilo so se v vaški dvorani zbrali njih starši, sorodniki in prijatelji. Razred za razredom se je vrstil na odru in s petjem, deklamacijami ter s prizori slavil božično skrivnost. Nato so podali še igro v treh dejanjih »Dobri otroci«, ki jo je skrbno pripravila Ivanka Zavadlav. Vaščani so veseli takih kulturnih večerov in hvaležni prirediteljem.
Duhovniški poklici na Madagaskarju
Na Madagaskarju narašča število duhovniških poklicev. V pokrajinskem semenišču je trenutno 95 bogoslovcev.
dobja. Upamo vsaj, da se je domači župnik, kateremu so pevci vse natančno obrazložili, pritožil pri krajevnih vojaških oblasteh, da se taka dejanja ne bodo ponavljala.
Prijatelji, ki so novoletne praznike preživeli v teh krajih, znajo tudi povedati, da je pokoncilski duh zajel tudi ukvansko faro, toda zgleda, da le eden in sicer slovenski del. Duh strpnosti je namreč toliko napredoval, da so pri slovenski maši oznanila v slovenščini in italijanščini, pri italijanski pa samo v italijanščini. Pravičnost bi zahtevala, da bi se oba Jezika uporabljala istočasno pri obeh mašah, saj mnogi slovenski verniki obiskujejo tudi italijansko mašo.
Prijetnejša je vest, da so prebivalci v Uk vali zadovoljni s tržaško slovensko radijsko postajo. Sedaj lažje poslušajo zaradi tehničnih izboljšav. Pa tudi izvajanje njihovih pesmi po radiu, predvsem registracija goriške Cecilijanke 1968, je vzbudila v vaščanih ponos in hvaležnost do vodstva tržaške radijske postaje.
7A KMETOVALCE
Oljčno olje in državni prispevek
Vsi pridelovalci imajo pravico do državnega prispevka 269 lir na kg pridelanega olja. V ta namen je treba vložiti prošnjo v teku enega meseca od dneva, ko je bilo olje iztisnjeno v oljarni. Zgodilo se je, da so nekateri že zamudili ta rok in ne bodo mogli prejeti prispevka. Precejšnje število pridelovalcev pa sploh še ni vložilo prošenj. Zato naj zamudniki pohitijo, dokler je še čas. Za izpolnitev prošenj se lahko obrnejo na kmečke sindikalne organizacije.
Brezplačna močna krmila
V	prihodnjih dneh bo pokrajinsko kmetijsko nadzomištvo v Trstu razdelilo med živinorejce na Tržaškem približno 1200 stotov močne krme za krave molznice kot podporo deželne uprave za škodo, ki so jo kmetje utrpeli zaradi suše v letu 1967. Krmo bodo pripeljali v sledeča razdelilna središča: Nabrežina, Salež, Veliki Repen, Opčine, Bazovica, Gročana, Boljunec in Milje, kjer jo bodo lahko prevzeli živinorejci iz ostalih bližnjih vasi. Le živinorejci v bližini mesta bodo prejeli nakazila, s katerimi bodo prevzeli blago v Trstu. Na vsako žival je določena ena vreča s 50 kg krme izvzemši teleta in mlado živino v pitanju. O vsem ostalem bo kmetijsko nadzomištvo pravočasno obvestilo prizadete.
MOŠKI PEVSKI ZBOR »M. FILEJ«
vabi na predavanje s skioptičnimi slikami, ki bo v Katoliškem domu v nedeljo, 19. januarja ob 16.15
S SLOVENSKIM OKTETOM PO SVETU
Predavala bosta člana okteta Tone Kozlevčar in Danilo Čadež
Toplo vabljeni.	Vstop	prost.
Sestanek upraviteljev z občani v Štmavru
V	četrtek zvečer, 9. t. m. se je vršil v gostilni Klanjšček pod štmavrom sestanek občinskih in deželnih upraviteljev (deželni svetovalec Cocianni, občinska odbornika Lupieri in Bratina, občinski svetovalci Sfiligoj, Bratuž, Della Vedova) s štma-merci. Na sestanku so upravitelji prikazali občanom (zastopane so bile vse družine iz štmavra) ugodnosti, ki jih nudi zakon o gorskih področjih. Odbornik Lupieri je v tej zvezi poročal o načrtu za ureditev treh poti: glavne skozi Štmaver, tiste, ki pelje v Konjice (Conigo) in tiste, ki pelje do gostilne Klanjšček (Vinci-Costabona). Prvo bodo popolnoma uredili in asfaltirali ter bodo z deli začeli že prihodnjo pomlad. Drugi dve pa bosta zaenkrat samo bitu-mirani. Vse to so občani vzeli na znanje in obenem izrazili željo, da bi imeli urejene vse poti vsak do lastne hiše. V razpravo je prišla tudi zadeva razsvetljave in zopet so občani izrazili željo, da bi razsvetljava dosegla vse hiše v vasi. Naši svetovalci so zagovarjali upravičene zahteve Štmavercev in obljubili, da bodo nastopili pri občinski upravi za njih ugodno rešitev.
Na sestanku je bil tudi predstavnik gozdne uprave ter poročal o raznih ugodnostih, ki jih zakoni predvidevajo za kmetovalce. Tudi pri tem vprašanju se je razvila zanimiva razprava. Predstavnik gozdne uprave je povedal, da je na razpolago prizadetim za vsa potrebna pojasnila in tudi za morebitno sestavo prošenj.
Enako so na razpolago prizadetim naši občinski svetovalci.
Taki sestanki so zelo koristni, ker seznanjajo upravitelje s potrebami našega ljudstva in občane z zakoni, ki jim lahko pomagajo.
Za zaključek naj pripomnimo, da so Stmaverci nastopali tehtno in stvarno ter pokazali veliko zrelost za obravnavanje vprašanj, ki jih zanimajo.
Širite »Katoliški glas"
Družabni večer v društvu »Igo Gruden«
V	Nabrežini so obnovili pevski zbor »Igo Gruden«, ki ga vodi prof. S. Radovič. Ob tej priliki sta prosvetno društvo »Igo Gruden« in športno društvo »Sokol« priredila družabni večer. Predsednik prosvetnega društva Ante Terčon je najprej prebral pozdravno pismo in čestitke obolelega župana Draga Legiša, nato pa je imel priložnostni govor. Med drugim je pozval nabrežinsko javnost, da bi se zavzela za čimprejšnjo zgraditev dostojnega prosvetnega sedeža.
RADIO
h TRST A
Spored od 19. do 25. januarja 1969
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15 1130 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15
17.15	(samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.50 Glasba za orgle. 11.15 Ma-rodič: »Kapitan Ivo Nageljček«. Dramatizirana zgodba. Drugi del: »Presenečenje«.
11.45 Ringaraja za naše malčke. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Za vsakogar nekaj. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 13.30 Glasba po željah. 15.30 Mikeln: »Stalinovi zdravniki«. Drama v dveh dejanjih.
18.45 Operetne melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Poklici: »Štancarji«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. 12.10 Kalanova: Pomenek s poslušav-kami. 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 18.30 Radio za srednje šole.
18.50	Zbor »A. Zardini« iz Rizzija. 21.25 Romantične melodije. 22.00 Samospevi Brede ščekove in Sama Vremšaka. 22.25 Zabavna glasba.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Poklici: »štancarji«. 12.30 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.10 Bambič: Moja srečanja z umetniki (3) »Spazzapan«. 19.45 Moški zbor »V. Mirk« s Proseka-Kontovela. 20.35 Malipiero: »Bo-naventurove metamorfoze«, opera v treh dejanjih.
Sreda: 11.40 Radio za I. stopnjo osnovnih šol. 12.10 Liki iz naše preteklosti: A. Bratuž: »Marij Kogoj«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: ansambli na Radiu Trst. 1830 Radio za I. stopnjo osnovnih šol. 18.50 Slavni pevci v tržaških gledališčih. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«. 19.15 Priljubljene melodije.
20.35	Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Iz potne torbe Milka Matičetovega. 12.20 Za vsakogar nekaj. 1330 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Razku-štrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 17.55 Kako in zakaj. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za naj mlaj še. 20.35 Mosca: »Bivši učenec«. Igra v treh dejanjih.
Petek: 11.40 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. 12.10 Lokar: Blagoznanstvo za domačo rabo. 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe. 21.35 Veseli utrinki. 22.00 Gesualdo da Venosa: 4 madrigali. 22.15 Zabavna glasba.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Tul: Iz starih časov. 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 16.45 Nievo: »Izpovedi osemdesetletnika«. Dramatiziran roman, četrti del. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta.
17.45 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Ceci-lijanka 1968, tretji del koncerta. 19.10 Theuerschuh: Družinski obzornik. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Nekdanji sloviti procesi v Trstu: »Spremenljivi obraz resnice«. Izvaja Radijski oder. 22.10 Zabavna glasba.
OBVESTILA
Nedelja za katoliški tisk bo 2. februarja.
Gospode dušne pastirje naprošamo, da teden dni prej, v nedeljo 26. t. m. razdelijo med vernike ovojnice, v katere naj verniki položijo svoj prispevek za naš katoliški tisk.
Mesečni shod III. reda sv. Frančiška bo v nedeljo, 19. t. m. ob 4" popoldne pri Sv. Ivanu. — Vodstvo.
Za molitveno osmino (18. do 25. januarja) je izšla nova knjižica EDINOST MED BRATI. Spisal jo je dr. Stanko Janežič. Cena 50 lir. Knjižica je koristen pripomoček za lepše obhajanje ekumenske osmine.
Pustovanje v Katoliškem domu. Tudi letos bo Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici pripravila za pustno nedeljo, 16. februarja tradicionalno pustno prireditev. Vabimo vsa društva, pevske skupine in organizacije iz Gorice ter okolice, da nastopijo s kako zabavno točko in čimprej prijavijo svojo udeležbo na sedežu Zveze v Gorici, Drevored 20. sept. 85.
»Tast po sili«, Goldonijeva veseloigra, ki jo izvaja gledališče iz Nove Gorice, bo na sporedu v nedeljo, 26. t. m. v Katoliškem domu v Gorici. Pričetek ob 16.30.
Pastirček št. 1
Četrto številko našega priljubljenega mladinskega lista »Pastirček« preveva božično vzdušje. Tri pesmi »Božična luč«, »Presveta noč« in »Božična prošnja«, pa zgodba o pastirčku Ezekijelu in spis, naj pomagamo delati jaslice, potem pa še črtica o sv. Treh kraljih in pesem z notami »Dete je rojeno nam«, vse to mladim bralcem pričara skrivnostno lepoto božičnih dni. Tudi članek o sv. Štefanu »Ni uporabljal drugega orožja kakor ljubezen« spada v ta božični okvir.
Ostali del zajetne številke, ki ima 32 strani, pa vsebuje povest in potopis v nadaljevanjih, opis tipa španske ladje »ga-leon«, zgodbico o zelenem zajčku, pa še drugo zgodbico o Tejku in kanarčku, razgovor med Borisom, Markom in Jasno, pravljico, ki pa je resnična o Ivanu z Gorenjskega, ki je v daljni Argentini postal duhovnik-misijonar, skavtsko in športno rubriko (to pot o Pele-ju, črnem biseru nogometa) ter odrski prizor v enem dejanju »Dolgolasec«. Dopisi mladih bralcev ter uganke in zanke kot običajno zaprejo številko, ki je prav za praznike prišla med nas ter s svojo pestrostjo in lepo vsebino razveselila mlade in stare. —j k
DAROVI:
Za tiskovni sklad: V počastitev spomina pok. Josipa Milkoviča daruje družina Grgič Justina 2.000 lir; N. N., Bazovica,
1.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Gospa Franka, Gorica, 2.000; ga. Silvija v blag spomin pok. s. Urbane Gorup 2.000; Znodar Justina 1.000; družina Koshuta 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: Namesto cvetja na grob Pavle češčut por. Makuc daruje sestra Vida in nečak Renco 5.000; ga. Franka, Gorica, 2.000 lir; ga. Silvija v blag spomin pok. s. Urbane Gorup 2.000 lir; družina Koshuta 5.000 lir; Ivanka Leopoli v počastitev spomina pok. Angele Šuligoj
2.000 lir.
Za števerjansko cerkev: V spomin pok' Dionizije Maraž por. Stanič darujejo bratranec in sestrična 20.000 Mr.
Za Marijanišče na Opčinah: A. Zivic, Trst, 10.000 lir; Marica Trčon iz Slivnega namesto cvetja na grob dr. Engelberta Besednjaka 2.000 lir; družina Kocjančič, Trst, 2.000 lir; Justina Zadnik, 2.000 lir; N. N., Trst, 2.000 lir; v spomin Marka Kranjca Opčine, 3.000 lir. — Poleg tega so darovali za nove klopi v marijaniški kapeli: F. Š. 10.000 lir; F. P. 10.000 lir. Kdor velikodušno daruje za celo klop
20.000 lir, bo ta nosila, seveda v soglasju z darovalcem, njegovo ime.
Za škedenjski Dom v mesecu decembru: Skupni prispevki 65.000 lir; ofer pri polnočnici 34.000 lir; namesto cvetja na grob pok. Ivana Sancina darovali pevci 10.650 lir; dve družini darovali vsaka po 10.000 lir; pet družin po 5.000 lir; otroci za lekcije in balet 19.000 lir; šest družin p°
2.000 lir; več oseb po 1.000 lir. Potrošili za lekcije, Miklavževanje in balet 189.000 lir.
V	počastitev pokojne Matilde Trošt daruje ob prvi obletnici njene smrti bra> Karlo v naslednje namene: za Marijin dom v ul. Risorta 10.000 lir, za Marijin dom pri Sv. Ivanu 5.000 lir, za Marijin dom v Rojanu 5.000 lir in za Marijanišče
5.000 Ur.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, pokojnim pa daj večni pokoj!
VABIMO
Slovence na Opčinah in iz. okoliških vasi na predstavo, ki bo v nedeljo, 19. januarja ob 17. uri v FINZGARJEVEM DOMU na Opčinah. Slovenski oder bo igral zelo lepo Pregljevo zgodbo, dramo v dveh delih
BOŽJI MEJNIKI
Dejanje prepletajo izvirne pesmi iz Istre, slike pa ponazarjajo ta revni ka-meniti svet in ljudi v pretekli dobi.
Za obletnico smrti gospe
MATILDE TROŠT
bo v četrtek, 23. januarja ob 8.30 sveW maša v cerkvi pri Sv. Ivanu.
OGLASI
7.a vsak mm višine v širini enega stolpca1 trgovski L 70, osmrtnice L 1000, več 8?” davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močiti Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
SLOVENSKO KATOL. AKAD. DRUŠTVO (SKAD) V GORICI
vljudno vabi na drugo predavanje iz ciklusa o slovenski ljudski kulturi, ki bo v mali dvorani Katoliškega doma v četrtek, 23. januarja 1969 ob 20.30.
O SLOVENSKI NABOŽNI LJUDSKI PESMI
bo predaval prof. MIRKO MAHNIČ iz Ljubljane
TOPLO VABLJENI!
IZ KANALSKE DOLINE