izziv Duhovni 42 Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 Občutenje veselja motivira posameznike za sodelovanje, smiselno odločanje, ohranjanje zdrave drže ali hitrejše zdravljenje, če so bolni. Veseli ljudje so optimistični, mirni, duševno zdravi in imajo boljše medosebne odnose. Manj možnosti imajo, da postanejo depresivni, dementni in da zbolijo. To pa pomeni tudi daljše življenje. 1 Kako se veselimo življenja? Bogomir Novak je bil v letih 1985–2012 redno zaposleni raziskovalec vzgoje in izobraževanja na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Je avtor 705 bibliografskih enot, od tega ene znanstvene in več strokovnih monografij. Po upokojitvi sodeluje s Pedagoškim inštitutom kot član raziskovalne skupine, na mednarodnih konferencah Instituta Sørena Kierkegaarda in s centri dnevnih dejavnosti za starejše v Ljubljani. Veselje do življenja v različnih kulturah Veselje do življenja (lat. laetitia, fr. joi de vivre, nem. Lebensfreude, jap. ikigay) je eno izmed osnovnih, prirojenih pozitiv- nih čustev, ki jih doživljamo, kadar se nam izpolni pomembna želja. Veselje ima tudi prilagoditveno funkcijo, saj nas usmerja k takšnim dejavnostim, pri katerih to čustvo doživljamo večkrat. Marsikje po svetu so že zastopali in še zastopajo ideal veselja. Iz stare Grčije po- znamo Demokritovo delo O veselju (Peri euthymies), ki je posvečeno euthymia, kar je dobro, veselo razpoloženje duše. Zanj veselje dosežemo tako, da duševne atome zaščitimo pred nasilnimi motnjami. Epikur pozneje razvije Demokritovo idejo, da si morajo ljudje prizadevati za srečo telesnih in duhovnih užitkov, ki izhajajo iz umirje- nosti uma. Kristjanom Jezus daje svoj mir, ki nam ga svet ne more dati. Za Avgušti- na je naša duša nemirna, dokler ne najde spokoja v Gospodu. Včasih na spomeniku preminulega preberemo, da je »našel večni mir in pokoj«. Na dansko srečno, uravnoteženo vzgojo kažeta izraza hygge in lykke. Po evropski družboslovni raziskavi, ki so jo opravili na Inštitutu za raziskovanje sreče na Danskem, so Danci najsrečnejši v Evropi, ker se najra- je družijo s prijatelji in družino ter se poču- tijo najmirnejše in najvarnejše. Evropejci se želimo učiti dobrega – hygge življenja. Švedski izraz lagom ponazarja čudovito ravnovesje v vseh dejavnostih, ki jih počne- mo. Lagom lahko opišemo kot 'ravno prav' v vsem, kar delamo: ne preveč, ne premalo, ne prepočasi, ne prehitro, ne preveliko, ne premajhno – ravno prav. Na Japonskem po- znajo dobro življenje kot ikagey. Z veseljem ugotavljamo, da starogrški ideal prave mere človeka (gr. metron anthropon) gojijo tudi (post)moderni narodi. Videti je, da v Sloveniji iščemo težjo pot do sreče, ker smo pozno dobili samostojno dr- žavo, kot narod pa smo bili med okupacijo obsojeni na etnocid. Zato je treba otroke bolj navajati na vzdržljivost v nesreči in jih učiti strategije za njeno premagovanje. To je naš križev pot. Škoda je, da starši in šola premalo opozarjajo otroke in mladino na nekatere tipične 'udarce usode'. Vzgoja kot priprava na prihodnje življenje je nuj- no pomanjkljiva, ker mehanizmi, na katere smo še do nedavna pristajali, ne delujejo več dobro. Tako Vodnik kot Cankar predvidevata, da se na Kranjskem da najti srečo in veselje. Vodnik se sklicuje na um, Cankar pa še na blagoglasno govorico. Vprašanje je, ali naša pridnost vključuje tudi prizadevanje za ve- selje. Bog nas je na sončni strani Alp obda- ril z obema rokama, gre le za to, da zemljo pravilno obdelamo. To velja tudi za odnose med nami. Zato se lahko odvadimo sedmih škodljivih navad: grajanja, obtoževanja, pritoževanja, sitnarjenja, groženj, kaznovanja, podkupovanja. »Tukaj bodo živeli veseli ljudje.« (Cankar, Kurent) Foto: JA izziv Duhovni Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 43 Zakaj je treba izbirati med veseljem in veseljačenjem? Zakaj še vedno radi pretiravamo? Zara- di senzacionalizma, lažne pomembnosti, ekshibicionizma, povnanjenja naj bi bile vse skrivnosti razkrinkane, razvpite, škan- dalizirane. Podobno kot Bruckner (2004) opozarja na nevarnosti težnje po nenehni vzhičenosti, Lutz (2009) opozarja na težnjo po nenehnem zdravju za vsako ceno kot na najbolj škodljivo navado. Kot je nenehna vzhičenost pretiravanje v sreči, je salutokra- tizem pretiravanje v težnji po zdravem na- činu življenja. Niti felicotologija niti uradna in alternativna medicina skupaj ne moreta nadomestiti Božje vsevednosti. Ameriški psihiater William Glasser (2007) 2 nas s teorijo svobodne izbire opo- zarja vsaj na to, da ne izbiramo nekritič- no vsega, kar nam ponuja družba, ampak smo za izbire in odločitve odgovorni sami. Zato se lahko odvadimo sedmih škodljivih navad: grajanja, obtoževanja, pritoževanja, sitnarjenja, groženj, kaznovanja, podku- povanja ljudi, ki bi jih radi nadzirali, ki nas ločujejo. Navajajmo pa se na skrbnost, zaupanje, poslušanje, podpiranje, prispe- vanje, sprejemanje, spodbujanje, hrabre- nje, spoštovanje in stalno pogovarjanje o tistem, s čimer se ne strinjamo. Učinkovit nadzor nad lastnim življenjem si pridobi- mo le s samokontrolo. Te pa ne dosežemo brez osebnostne rasti. Tradicionalno gledano, so pristno veselje najbolje zastopale religije, med katerimi je za nas najpomembnejše krščanstvo. Zanj so pomembni trije cilji: veselje, svoboda in lepota življenja. Sveti Pavel nam svetu- je: »Ljubezen bodi brez hinavščine« (Rim 12,9). Krščanska vzgoja za veselje vključu- je tudi metode, kako ga doseči. Sovražite hudo, držite se dobrega; bratovsko se med seboj ljubite; v spoštovanju drug drugemu pomagajte; v gorečnosti ne bodite poča- sni; v duhu bodite goreči; Gospodu služite. V upanju se veselite; v nadlogi potrpite; v molitvi vztrajajte; s svetimi v potrebah de- lite; gostoljubje gojite (prim. Rim 12,5–16). Kot vemo, je treba upati celo proti upanju, se veseliti kljub trpljenju. Papež Frančišek (2018: 63–64) razlikuje med t. i. policijsko in obrtniško, rokodelsko vzgojo. Prva go- jenca samo od zunaj kontrolira in izključi, kadar ni ubogljiv, druga pa ga spremlja in dograjuje, kolikor to potrebuje. Šele ta je celostna in služi svetemu in zvestemu Bož- jemu ljudstvu. Pot k vstajenjski radosti Grün (2012) opisuje pot vstajenja, ki jo hodimo v 50 dneh velikonočnega časa, kot pot do vedno večje živosti, svobo- de in veselja. Vsako nedeljo praznujemo Gospodovo vstajenje, ko stopamo na vstajenjsko pot, da bi vedno znova v sebi vzbudili življenje, ki nam ga med tednom zapira ubijajoči delovni ritem. Za vsak te- den je Grün izbral velikonočni evangelij, iz njega pa za vsak dan namenil določen simbol ali osebo, ki služi kot razlaga na- šega življenja. Razlaga nam sliko, da na svoje življenje in vstajenje pogledamo z drugimi očmi. Temu sledijo vaje, ki oz- dravljajo našo ranjenost, ali pa vprašanja, na katera odgovarja konkretno življenje. Bodimo sami sprememba, ki jo želimo v svetu. Tej usmeritvi sledijo molitve matere Terezije. Ena izmed njenih molitev je tudi naslednja: »1) Veselje Jezusovega srca, napolni moje srce. 2) Usmiljenje Jezusovega srca, dotakni se mojega srca. 3) Ljubezen Jezusovega srca, vžgi moje srce. 4) Mir Jezusovega srca, okrepi moje srce. 5) Ponižnost Jezusovega srca, naredi moje srce skromno. 6) Svetost Jezusovega srca, posveti moje srce. 7) Čistost Jezusovega srca, očisti moje srce.« 3 V navedeni molitvi je tudi vidno, v ka- kšnem duhovnem vrednotnem kontekstu se veselje nahaja. Sadovi Svetega Duha so: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, bla- gost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, sa- moobvladovanje (Gal 5,22–23). Pri vzpostavljanju in ohranjanju vesele- ga vzdušja potrebujemo medsebojno ob- čestveno in skupinsko podporo, da eden drugemu prižigamo luči, oplajamo ideje, se stimuliramo, motiviramo. Temu bi v šoli in doma rekli pozitivna socialna klima. Skušali smo razlikovati med napačnim in pravim razumevanjem veselja. Izogibati bi se morali negativnim pojavom veselja, kot so veseljačenje, razgrajanje, sanjarije, zavist … Pijančevanje in kmečke veselice so tradicionalni rituali veselosti. Pijanče- vanje je v Sloveniji še v porastu kot 'mokra kultura pitja'. Še vedno velja kot funkcio- nalno sredstvo zabavnega druženja, čeprav se izkazuje kot disfunkcionalno – sodeč po prometnih nesrečah in obiskih pri psiho- terapevtih. Veselje izhaja iz okolja in vzdušja specifič- ne skladnosti življenja s seboj, z drugimi in z Bogom. Notranje vsebine transformi- ramo v zunanje in obratno. Pristno veselje že na začetku razlikujmo od veseljačenja, burke, razgrajanja, razposajenosti, kroho- tanja. Pri veselju gre za človeško presežnost. Fran- coski raziskovalci (Verduyn in sodelavci) so analizirali pogoje trajnega veselja. A ni skrivnost, da je najbolj trajna večna ljube- zen kot agape (Frančišek, 2016). Pavlova ljubezen (1 Kor 13) se veseli življenja. V kr- ščanstvu je Bog ljubezen, ki prinaša veselje kot oznanilo. Literatura • Bruckner, Pascal (2004): Nenehna vzhičenost. Esej o prisilni sreči. Ljubljana: Študentska založba. • Glasser, William (2007): Nova psihologija svobode. Ljubljana: Louisa. • Grün, Anselm (2012): Izkusimo velikonočno veselje. Ljubljana: Založba Ognjišče. • Lutz, Manfred (2009): Veselje do življenja. Brez sadističnih diet, obsedenosti z zdravjem in malikovanjem fitnesa. Knjiga o tve- ganjih in stranskih učinkih pretirane skrbi za zdravje in o tem, kako uživati v življenju. Maribor: Slomškova založba. • Lutz, Manfred (2010): Bog – kratka zgodovina največjega. Ma- ribor: Slomškova založba. • Papež Frančišek (2016): Radost ljubezni/Amoris laetitia. Lju- bljana: Družina. • Papež Frančišek (2018): Moč poklicanosti. Ljubljana: Družina. Opombe 1 Več o veselju na spletni strani: https://sl.wikipedia.org/wiki/ Veselje (pridobljeno 10. 5. 2019). 2 Proti represivni vzgoji je nastopal tudi ameriški psihiater Wil- liam Glasser, ki je precej odmeven tudi v Sloveniji, saj imamo v Preserjah pri Radomljah osnovno šolo, ki temelji na Glas- serjevi teoriji izbire. 3 To in druge molitve matere Terezije glej na spletni strani Bodi sonček: http://blaz-batagelj.blogspot.com/2013/04/molitve- matere-terezije.html (pridobljeno 11. 5. 2019). Pri vzpostavljanju in ohranjanju veselega vzdušja potrebujemo medsebojno občestveno in skupinsko podporo, da eden drugemu prižigamo luči, oplajamo ideje, se stimuliramo, motiviramo. Temu bi v šoli in doma rekli pozitivna socialna klima.