Nič ni dobljeno, vendar nič ni izgubljeno
Kriza je bistveno obeležje današnjih razmer. Ker s krizo živimo že vrsto let, je le-ta pustila globoke posledice v naši zavesti. Vendar pa v vsakodnevnem ravnanju, še posebej političnem delu, zmeraj dovolj ne računamo z razsežnostmi in globino te krize. To se kaže skozi številne procese, stagnacijo na mnogih področjih itd. kot posledica je to, da imamo opravka z množičnim izražanjem državljanskega, človeškega, socialnega in nacionalnega nezado-voljstva ljudi, ki se kaže v težnji po samoorganiziranju, nezaupa-nju, ki se kaže skozi različna zborovanja, odbore, mitinge in štrajke. Takšna slika stanja daje tudi odgovor, katera so vpraša-nja, ki so predmet tega nezadovoljstva. Se zlasti nimamo pravih odgovorov na vprašanje, kaj je enotnost in ali je možna v takšni skupnosti (Jugoslaviji) enotnost, ki ne priznava in ne temelji tudi na različnosti. Tako mnogokrat prihajamo v konflikte z lastnimi odgovori, kar se je pokazalo tudi na 17. seji CK ZKJ. Zlasti, kar zadeva razumevanje ekonotnske reforme, ker si enostavno nočemo priznati, da je ekonomska reforma v prvi vrsti obračun z našo lastno miselnostjo, da je smisel politične aktivnosti boj za zaupanje, za nacionalni konsenz, za utrjevanje legitimnih nosilcev oblasti, krepitev njihove avtonomnosti skozi delo in odgovornost itd. Ker nepredvidljivost političnih procesov razkriva in definira krizo politike, je v tem kontekstu treba tudi gledati na razplet 17. seje CK ZKJ. V tem smislu se je začelo kot ena zadnjih resnih poizkusov preseganja globoke krize politike, ki je omahnila pod težo družbene krize in nesposobnosti formiranja strategije za njeno preseganje. Ponujale so se različne alternative, prisotno je bilo špekuliranje. Vendar je Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije, sicer z veliko težavo, preprečil labodji spev politike in ni pristal na politiko obračuna, ki neargumentirano seka politične glave. V ospredje je pomaknil institut odgovornosti, z glasova-njem o zaupnici predsedstvu obranil integriteto na legitimen način, hkrati pa sankcioniral nezaupanje članov CK ZKJ v člane predsedstva, ki so v tem organu po funkciji (predsedniki predsed-stev centralnih in pokrajinskih komitejev ZK) in s tem potrdil nacionalno osnovo legitimnosti republiških partij in njihovih pred-sednikov. Skratka, dve različni filozofiji socializma in zveze komunistov sta se ponovno srečali in se, kljub morebitnemu prividu, razšli. Nič ni dobljeno, toda - in to je morebiti najpo-membnejše - nič ni izgubljeno. Seja ni rešila prav ničesar, vendar pa je izpostavila minimalne pogoje za nadaljnje elaboriranje poli-tike treh reform, ki so postale os in kriterij jugoslovanske opcije socializma na pragu 21. stoietja.