2-3 KRONIKA 44 Časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Marjana Žibert Zadružno povezovanje kmetov v vaseh v okolici Kranja od njegovih začetkov do druge svetovne vojne Vsi za enega, eden za vse. - Ta pogosto zapisan stavek v obsežni zadružni arhivski dokumentaciji^ bi moral biti dovolj poveden za razumevanje prizadevanj zadružništva, v našem primeru kmetij- skega v kranjski okolici. Pri obravnavanju zadrug, ki se povezujejo s kmečkim gospodarstvom, moramo upoštevati naravne razmere območja in spreminjajoče se gospodarske, socialne, politične in prometne razmere. Zadružništvo je oblika gospodarske organi- zacije, ki ima pridobitniško naravo. Avstrijski za- kon o pridobitnih in gospodarskih zadrugah je leta 1873 zadrugo definiral kot osebno združbo nedo- ločenega števila članov z namenom, da pospešuje pridobivanje ali gospodarstvo članov s ponudbo kreditov aü s skupnim poslovanjem. Jugoslovanski zakon iz leta 1937 pa je zadrugo opredelil za združbo nedoločenega števila članov s spre- menljivim številom poslovnih deležev, ki se je vsak član udeležuje neposredno. Zadruge naj bi se ustanavljale z namenom pospeševanja gospo- darstva članov s skupnim opravljanjem poslov po načelu vzajemne pomoči članstva. Emil Ceferin je v komentarju teh določb poudaril, da ravno načeli neposredne udeležbe in vzajenme pomoči ločita zadruge od trgovskih in drugih družb.^ I. RAZVOJ ZADRUŽEGA POVEZOVANJA KMETOV V KRANJSKI OKOLICI Kmetijsko zadružništvo na kranjskem območju ima svoje začetke v drugem obdobju slovenskega zadružništva, ko se je le - to docela zavedalo gospodarsko - socialnih tegob slovenskega pode- želja in se je težišče zadružništva iz narodnostno ogroženih pokrajin preneslo na Kranjsko. Začetki slovenskega zadružništva segajo namreč na Štajer- sko. Pobudnika in utemeljitelja tovrstnih prizade- vanj sta bua brata Josip in Mihael Vošnjak, ki sta si v prvi vrsti prizadevala za gospodarsko neodvis- nost od nemškega kapitala. Tako so na Štajerskem (Mozirje, Šoštanj) v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nastale prve slovenske posojilnice. V pr- vem obdobju slovenskega zadružništva je bila v kranjski okolici ustanovljena Prva gorenjska kmet- ska posojilnica r. z. z o. z. v Podbrezjah, in sicer leta 1885. Ustanovil jo je kmetijski tehnik in gos- podarstvenik Franc Pavlin iz Podbrezij. Posojilnica je delovala le tri leta, ker je ustanovitelj odšel v državno službo v Trst. Zadruga je bila izbrisana iz zadružnega registra 3. novembra 1903.'^ Različne zadruge, ki so jih pričeli ustanavljati pod okriljem katoliškega tabora, naj bi socialno prerodile in gospodarsko osamosvojile slovenske izkoriščane sloje. Utemeljitelj novega obdobja v slovenskem zadružnEtvu je bil dr. Janez Evan- gelist Krek, ki je iskal vzore pri Friedrichu Wil- helmu Raiffeisnu, očetu kmečkega zadružništva. Priporočal ni le kreditnih zadrug, ampak tudi spe- cializirane kmetijske zadruge kot so mlekarske, živinorejske, sadjarske, strojne. Uspešnost Kreko- vih zadrug je botrovala ustanovitvi zadružnih central leta 1895 - Zveze kranjskih posojilnic in Gospodarske zveze. Leta 1903 je bil izdan revizijski zakon, ki je zadružnim centralam predpisoval ob- vezno izvajanje revizij pri vseh zadrugah. Posle- dica te določbe je bila, da se je Gospodarska zveza delila na istoimensko zadrugo, ki je prevzela bla- govni promet med zadrugami, in na Zadružno zvezo, ki je prevzela denarno izravnavo. Krek je morda posredno vplival tudi na usta- novitev prvih rajfajznovk na kranjskem območju. Med počitnicami je namreč zahajal v Selca nad Škofjo Loko, kjer je po očetovi smrti živela nje- gova mati. Bil je v stalnih stikih z življenjem v tej ^ Arhiv Republike Slovenije (ARS) - Zadružna zveza v Ljubljani (ZZ), 1899-1947; Zveza slovenskih zadrug (ZSZ), 1900-1947; Zbornica za trgovino, obrt in in- dustrijo (TOI), 1848-1947; Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL) - Okrožno gospodarsko sodišče Ljubljana (OGSL), 1848-1945. Žarko Lazarevič, Zadružništvo v Sloveniji v dobi ka- pitalizma (Sistemi in organizacije), Arhivi, letnik XVU, 1994, str. 12. ^ Slavko Luin, Denarne ustanove v Kranju do druge svetovne vojne, Kranjski zbornik, Kranj, 1980, str. 199. 72 ì KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino dolini. Tako je bila leta 1897 ustanovljena Hranil- nica in posojilnica v Selcah.'^ Istega leta je bila ustanovljena na pobudo župnika Fančiška Pokoma Hranilnica in posojunica v Besnici nad Kranjem. Čeprav je Besnica spadala v kranjski politični okraj, so njeni ljudje verjetno navezovali takšne in drugačne stike z ljudmi iz Selške doline. Tako kot v širšem slovenskem prostoru se je tudi na kranjskem območju najprej izoblikoval sistem kreditnih zadrug - rajfajznovk. Besniški hra- nilnici in posojilnici so se pridružile hranilnice in posojilnice v Cerkljah (1899), Šenčurju (1900), Nak- lem in Smledniku (1902), Preddvoru (1903) in Šmartnem pri Kranju (1905). Leta 1907 je tudi mesto Kranj dobilo Hranilnico in posojilnico, r. z. z n. z. Njen ustanovitelj je bil dekan Anton Koblar, ki mu ni bilo vseeno, kaj se je godilo s kmečkim stanom.^ Hranilnice in posojilnice je zakonsko uki- nila nova oblast po drugi svetovni vojni. V skladu s Krekovimi zadružnimi prizadevanji za ustanavljanje ne le denarnih, ampak tudi nede- narnih zadrug za kmečki stan, so istočasno usta- navljali mlekarske zadruge, kmetijska društva in živinorejske zadruge. Za vzroke povezovanja kmetov v mlekarske za- druge v vaseh v okolici Kranja, so že sodobniki^ smatrali izboljšanje prometnih povezav (železnica), ki so raznovrstnim trgovcem omogočile hitrejšo komunikacijo s tržiščem. V našem primeru so za mleko in mlečne izdelke pokazali interes mlečru trgovci iz Trsta, Opatije in Dunaja, ki so postavili mlekarjem določene kriterije, ki jim tedanja "mleč- na branjarija" ni ustrezala. Večji posestniki so nam- reč posedovali ročne posnemalnike - iz sladke smetane so izdelovali čajno maslo, ki so ga pro- dajali v bližnjih mestih. Zato so se kmetje orga- nizirali v mlekarske zadruge, ki so jih opremili z ustreznimi stroji za izdelovanje kvalitetnih mlečnih izdelkov (pasterizirano mleko, sladka smetana, čaj- no maslo). Menim, da moramo pri organiziranju mlekar- skega zadružništva v kranjski okolici opozoriti na vpliv bohinjskega mlekarskega zadružništva, ki je dobilo trde temelje v zadnji četrtini prejšnjega stoletja.^ Bohinjske zadruge (Bohinjska Bistrica, Nemški Rovt) so se izoblikovale iz preprostih sirar- skih in mlekarskih združb, ki so izdelke razdelje- vale med svoje člane. Omenjene združbe zadružni teoretiki označujejo za predstopnjo zadrug, ki po- slujejo po zakonskih predpisih.^ Bohinjd so kranj- skim mlekarjem posredovali prva sirarska znanja (Šenčur). V kranjski okolici je bila kot prva registrirana Mlekarska zadruga v Naklem (1903). V lehi 1906 so se jim pridružile še šenčurska, cerkljanska in predosljanska mlekarska zadruga, ki je imela prvotno sedež v Srakovljah. Istočasno je v Cerkljah liberalni tabor ustanovil Kmečko mlekarno, ki se ni obdržala. Tudi mlekarska zadruga v Dupljah (1908) ni imela potencialov za normalno poslo- vanje. Kmetijska društva so bile zadruge, ki so imele več nalog: članom so izposojale kmetijske stroje, odkupovale in prodajale so njihove kmetijske pri- delke ter jih oskrbovale s kmetijskimi in življenj- skimi potrebščinami. Lahko rečemo, da so imele tudi značaj nabavno - prodajnih zadrug. Razpo- ložljivi viri izpričujejo, da so si člani tovrstnih zadrug običajno izposojali le kmetijske stroje. Prvo kmetijsko društvo v kranjski okolici so ustanovili posestniki iz Cerkelj in okoliških vasi leta 1899, vendar je moralo v likvidacijo. Leta 1909 je libe- ralec Jožef Jenko iz Zg. Brnika ustanovil zadrugo z istim namenom, le da jo je imenoval strojna zadruga. Naslednje leto so pričeli s poslovanjem Kmetijsko društvo Šmartin, Kmetijsko društvo za Hrastje in okolico in Kmetijsko - strojna zadruga na Kokrici, leta 1911 Kmetijsko društvo v Šenčurju, leta 1912 kmetijski društvi v Trbojah in Strahinju ter leta 1914 Kmetijsko društvo v Voklem. Ob ustanovitvi Strojne zadruge na Brniku so v vodstvu poudarili, da so takšne zadružne organi- zacije potrebne, ker primanjkuje kmečke delovne sile.^ Od sedemdesetih let 19. stoletja do prve sve- tovne vojne je število prebivalstva po posameznih katastrskih občinah na kranjskem področju naza- dovalo. To kaže na močnejše izseljevanje, vendar ne v Ameriko, ampak na Štajersko in Koroško, kjer so si ljudje služili kruh v industrijskih krajih.^" Ustanovitve kmetijskih društev podpira tudi dej- stvo, da so z razširjenim železniškim omrežjem pričeli pritekati na kranjsko območje agrarni pro- izvodi, ki so konkurirali dražjim domačim proiz- vodom. V prvem obdobju zadružništva v vaseh v oko- lici Kranja sta delovali še živinorejski zadrugi v Cerkljah (1908) in Predosljah (1909). Slednja je bila med obema vojnama tudi v slovenskem merilu zgled živinorejskega zadružništva. Emil Čeferin, Zadružništvo v Selški dolini. Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Železniki, 1973. ^ Kot v opombi 3, str. 198. Zapuščina Ivana Zupana, Razvoj mlekarstva v Kranj- skem okraju, hrani Marija Zupan, Pivka 23, Naklo. ' Vlado Valenčič. - Zadružništvo, Gospodarska in druž- bena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog I, Ljubljana, 1970, str. 539. ^ France Adamič, Razvojna obdobja slovenskega zadruž- ništva. - Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, zvezek 24, 1975, str. 8. 5 Gorenjec, 27. 2. 1909. Vlado Valenčič, Prebivalstvo na območju občine Kranj. - 900 let Kranja, Kranj 1960, str. 305-306. 73 ) KRONIKA 44 Časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Zadružni domovi v Šenčurju pri Kranju. Fotograßja iz fototeke GM Kranj. Prva svetovna vojna je zadružna prizadevanja precej ovirala. Vojna je najprej zmedla varčevalce hranilnic in posojilnic, ki so bili v skrbeh za svoje prihranke. Država je pri hranilnicah in posojilnicah najela vojno posojilo. Kmetijska društva in mle- karske zadruge je predvsem prizadel vpoklic priu- čenih strojnikov in mlekarjev v vojsko. Mlekarne so zbirale mleko za potrebe vojske. Mleko je pre- vzemala Mlekarska zveza, proti koncu vojne pa je zaradi rekvizidje živine zmanjkalo mleka za mle- karne. Kmetijske zadruge na kranjskem področju, ki so nastale v drugi fazi razvoja slovenskega zadruž- ništva oz. v prvi fazi zadružnega povezovanja kmetov v vaseh v okolici Kranja, so do druge svetovne vojne izpolnjevale svoje naloge v skladu s splošnimi gospodarskimi razmerami. To so bile zadruge, ki so določile podeželska zadružna sre- dišča. Začrtale so si širše zadružne okoliše in si pridobile člane - zadružnike, ki so prisegali na du- hovnikovo besedo. Duhovščina je namreč v večini zadrug zasedala mesta v upravnih in nadzornih odborih. Kot zadnja zadruga je bilo v opisanem obdobju ustanovljeno Kmetijsko društvo v Vok- lem, in sicer marca 1914. Gibanje števila zadrug v prvem obdobju za- družnega povezovanja kmetov v vaseh v okolid Kranja 1897-1918: ustanovljene likvidirane HRANILNICE IN POSOJILNICE 8 2 MLEKARSKE ZADRUGE 6 2 KMETIJSKA DRUŠTVA 8 1 STROJNE ZADRUGE 1 1 ŽIVINOREJSKE ZADRUGE 2 1 Tretji razvojni fazi slovenskega zadružništva pripada obdobje med obema vojnama. V dvajsetih letih se je ugodno gospodarsko stanje obdržalo tudi v zadružništvu, velika gospodarska kriza v tridesetih letih tudi zadružništva ni obšla. Priza- deto je bilo zlasti kmetijsko zadružništvo. V struk- turi kmetovih upnikov so bile kreditne zadruge v Dravski banovini leta 1932 na drugem mestu za privatnimi upniki, saj so nosile 33% slovenskih kmečkih dolgov. ^1 Kmečke dolgove in kreditno zadružništvo je od leta 1932 dalje bolj ali manj uspešno reševala država. Tedanji politični oblasti je Zadružna zveza politično ustrezala, zato je dobila največ denarja za sanadjo. Leta 1937 je bil sprejet Zakon o gospodarskih zadrugah, ki je začel veljati 24. 9. istega leta. Poenotil je organizadjsko podlago zadružništva, poudaril je gospodarsko-sodalni značaj zadruge, ki mora biti članica ene od revizijskih zvez.^^ Žarko Lazarevič, Kmečki dolgovi na Slovenskem, Lju- bljana, 1994, str. 124-143. Zakon o gospodarskih zadrugah. Zakoni in uredbe, LIII. zvezek, prevedel in uvod napisal Anton Kralj, Ljubljana, 1937. 74 J KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Klet za shranjevanje mlečnih izdelkov Gorenjske mlekarske zadruge, skupni obrat Naklo. Fotografija iz fototeke GM Kranj JCmetje v okolid Kranja so pričeli z drugo fazo zadružnega povezovanja v letu 1920. Po šestih letih sta bili registrirani Pašna zadruga pri Sv. Ambrožu in Elektrostrojna zadruga v PodbUd. Živ- ljenje v novi državni skupnosti, ki je bilo zazna- movano z ugodnimi gospodarskimi trendi, od kmetov v okolid Kranja v prvi polovid dvajsetih let ni zahtevalo intenzivnega zadružnega pove- zovanja. Do vključno leta 1926 je bilo v zadružni register vpisanih 12 različnih kmetijskih zadrug, ki so dopolnile kmetijsko zadružno organiziranost. V vaseh jugozahodno od Kranja (Bitnje, Žabnica) se je zadružništvo v tem obdobju pričelo oblikovati. y Bitnjah so ustanovili Kmetijsko društvo (1922), v Zabnid pa Strojno zadrugo (1924) ter živinorejsko in mlekarsko (1926). Na Zg. Brniku in v Cerkljah so se kmetje povezali v kmetijsko-strojni zadrugi (1925, 1926). Verjetno zato, ker na cerkljanskem območju, ki je bilo močno agrarno, tovrstno za- družništvo ni imelo konkretnih oblik. Mrežo de- narnih zavodov je dopolnila Hranilnica in posojilnica v Predosljah (1924). Mlekarsko zadružništvo si je po vojni opo- moglo. Nova državna meja je sicer zaustavila izvoz v italijanske kraje, medtem ko je izvoz mleka in mlečnih izdelkov doživel uspešno konjukturo. Mlekarski zadrugi Naklo in Predoslje sta na tržišču nastopali samostojno, pri ostalih pa je posredovala Mlekarska zveza.^'^ Napredek denarnega zadružništva je bil v dvaj- setih letih odvisen od gospodarskega položaja kmečkega prebivalstva. Vendar tega ne smemo jemati kot pravilo, ker je vsaka hranilnica in poso- jilnica imela specifičen razvoj, na kar niso vplivale le splošne gospodarske razmere, ampak tudi pozi- tivno in negativno nastrojene krajevne propa- gande. Gibanje števila zadrug v drugem obdobju zadružnega povezovanja kmetov v vaseh v okolid Kranja 1919-1926: ustanovljene likvidirane HRANILNICE IN POSOJILNICE 2 MLEKARSKE ZADRUGE 1 KMETIJSKO-STROJNE ZADRUGE 4 ŽIVINOREJSKE ZADRUGE 1 PAŠNE ZADRUGE 2 ZADRUŽNE ELEKTRARNE 2 1 V obdobju med obema vojnama ločujem še tretjo fazo v razvoju kmetijskega zadružništva v kranjski okolid. Le-to postavljam v leti 1928/1929, ko so bile v vaseh ustanovljene živinorejske in vo- Kot v opombi 6. 75 3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 dovodne zadmge, ki so bile deležne nezanemar- Ijive zunanje stimulacije, predvsem denarne. Posle- dica pospeševanja živinoreje, ki je bila usmerjena na kakovostno izboljšanje živine, je bila ustano- vitev dvanajstih živinorejskih zadrug v letih 1929- 1931, ki so bile povezane v Zvezo živinorejskih selekcij skih zadrug za pincgavsko govedo s se- dežem v Kranju (1931). V letu 1926 se je ustavila prodaja svežega mleka v Avstrijo. Mlekarske zadruge kranjske okolice so dobavljale mleko Osrednjim mlekarnam. Mlekarske zadruge Naklo, Predoslje in Visoko so na tržišču nastopale samostojno. Usmerile so se v izdelovanje mlečnih izdelkov (sir ementalec), katerim so ob koncu dvajsetih let pričeli konkurirati cenejši proizvodi iz Hrvaške. Prodaja svežega mleka in mlečih izdelkov je bila vse težja, zato so nakelski in predosljanski mlekarji organizirali prodajo v lastnih trgovinah, pri čemer so se znebili vsakega posredništva. Gospodarska kriza je kranjsko mlekarstvo ovirala predvsem pri prodaji. Zahtevala je enoten nastop s kakovostnimi proizvodi. Zato so mlekarske zadruge iz Nakla, Predoselj, Šenčurja, Cerkelj, Žabnice, Goric, Medvod in Komende od leta 1933 delovale pod zadružnim imenom Mlekarska zadruga Naklo - skupni obrat.^^ Tako je za zadnje obdobje kmetijskega zadruž- ništva pred drugo vojno značilno povezovanje krajevnih zadrug v širše zadružne organizacije, ki so bue deležne večjih državnih podpor, tako de- narnih kot strokovnih (Zveza živinorejskih selek- cijskih zadrug za pincgavsko govedo - 1931, Kme- tijska okrajna zadruga - 1931, Mlekarska zadruga Naklo - skupni obrat - 1933 oz. Gorenjska mle- karska zadruga Naklo - 1938). Največja akcija, ki sodi v okvir slovenskega mlekarstva, je bila graditev prve sodobne sloven- ske mlekarne v Čirčah pri Kranju, ki naj bi služila tudi mlekarski šoli za praktični pouk učencev. Stroške gradnje so si delili kmetijsko ministrstvo (40%), banovina (35%) in kmetje združeni v Go- renjski mlekarski zadrugi (25%).^^ V obravnavanem obdobju sta se oblikovali dve novi zadružni središči: Trstenik s hranilnico in posojilnico (1929), z živinorejsko zadrugo (1930) in mlekarsko, nabavno in prodajno zadrugo (1934) ter Gorice z mlekarsko, nabavno in prodajno za- drugo (1932), z vodovodno zadrugo (1938) in stroj- no zadrugo (1939). Mlekarsko zadružništvo v omenjenih vaseh je bilo smiselno zaradi bližine bolnice na Golniku. Izpostaviti moram tudi Živinorejsko zadrugo Mavčiče (1931), kmetijsko-strojni zadrugi Podreča in Jama - Praše (1933, 1936) ter Strojno zadrugo na Bregu (1939). Na desnem bregu Save so bue to prve zadruge. Leta 1939 sta bili registrirani zadnji novo- ustanovljeni kmetijski zadrugi v Goricah in na Bregu ob Savi. Na tem mestu se ne moremo izogniti že poudarjeni veliki gospodarski krizi, ki je imela svoj epilog tudi v kreditnem zadružništvu. Kakšno je bilo vzdušje v hranilnicah in posojilnicah, bom po- nazorila na primeru Hranilnice in posojilnice v Cerkljah. V letu 1931 je naraslo število dvigov nad vlogami, to se je v naslednjem letu le še stopnjevalo. Ljudje so kljub terjatvam in opo- minom zelo počasi plačevali obresti posojil. Za- družna zveza ni pošiljala dovolj gotovine, da bi lahko ustregli varčevalcem. Zato se je vodstvo od- ločilo izplačevati vloge varčevalcev po odpovednih rokih, in sicer po 100 din tedensko. Ker pa se stanje na denarnem trgu ni izboljšalo, je načelstvo sklenilo, da bodo vsakemu vlagatelju mesečno iz- plačali 100 din. V prošnji dne 24. 6. 1934 je za- prosila Ministrstvo za kmetijstvo v Beogradu za odobritev odlaga plaal v smislu Uredbe o zaščiti kreditnih zadrug in njihovih zvez z dne 22. 11. 1933. Prošnjo je potrdila Zadružna zveza. Istega leta so pri omenjenem ministrstvu zaprosili za zaščito zadruge z naslednjo utemeljitvijo. Dve tre- tjini vseh dolžnikov Hip Cerklje je zaščitenih (Za- kon o zaščiti kmetov, 1932), tudi od ostalih dolž- nikov ni moč izterjati dolgov, zato je zadruga pri- siljena prositi za zaščito, zlasti še ker je tudi Za- družna zveza, pri kateri ima zadruga večjo na- ložbo, zaprosila za zaščito. V zadrugi so menili, da je vzrok za dolžniško krizo nizka cena kmetijskih pridelkov, ki je v nesorazmerju s cenami kmetij- skih in ostalih potrebščin. Istočasno so kmetijska društva omejevala upo- rabo kmetijskih strojev. Kdor ni pravočasno porav- nal denarnih obveznosti do zadruge (plačilo za stroje, doplačilo zadružnega deleža, prispevek za nov stroj ali gradnjo zadružnega objekta), ni mo- gel uporabljati nekaterih strojev in naprav. Poveden je tudi izračun sodobnika Ivana Zupa- na iz Nakla, ki je primerjal čisti kmetov dohodek pred prvo svetovno vojno (1912), v dvajsetih letih (1924) in v času gospodarske krize (1936). Le-ta je bil dvakrat, oziroma šestkrat večji v primerjavi z letom 1936.17 Nemški okupator je delovanje zadrug dopuščal in je podpiral njihova prizadevanja. Predvsem strojne zadruge so se med vojno oskrbele z novimi stroji. Zadruge nemškega okupacijskega območja so bile združene pod zadružno centralo Zentral- raiffeisen Kasse r. G. m. b. K v Celovcu. 1^ Kot v opombi 6. Kot v opombi 11; Štefan Oštir, Mlekarstvo in mlekarsko šolstvo v obani Kranj, Kranjski zbornik, Kranj, 1980, str. 352-353. |6 ZAL, OGSL, zadr. II, 121; ARS, ZZ, fase. 55, 152. Kot v opombi 6. 76 44 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Kamion za razvažanje mlečnih izdelkov Gorenjske mlekarske zadruge, skupni obrat Naklo, original hrani Marija Zupan, Pivka 23, Naklo. Gibanje števila zadmg v tretjem obdobju zad- ružnega povezovanja kmetov v vaseh v okolici Kranja v letih 1928-1941: ustanovljene likvidirane HRANILNICE IN POSOJILNICE 2 MLEKARSKE (nabavne in prodajne) ZADRUGE 7 2 KMETIJSKO-STROJNE ZADRUGE IN STROJNE ZADRUGE 11 2 ŽIVINOREJSKE ZADRUGE 12 PAŠNE IN GOZDNE ZADRUGE 3 ZADRUŽNE ELEKTRARNE 1 VODOVODNE ZADRUGE 5 1 Povojno obdobje socialističnega zadružništva predstavlja novo etapo v razvoju kmetijskega zad- ružništva in v skladu s tem tudi široko raz- iskovalno področje. n. VSAKDANJA PRIZADEVANJA KMETIJ- SKEGA ZADRUŽNIŠTVA V KRANJSKI OKO- LICI Celotna organizacija zadrug na podeželju je težila k uresničevanju celotne kmečke ekonomije v domačem kraju oz. v župniji ali občini. Kmet (posestnik) je v okviru zadruge svoj pridelek pro- dal ter kupil kmetijske in življenjske potrebčšine, eventualni dobiček pa je naložil v domačo hra- nilnico. Ko je njegovo gospodarjenje zahtevalo večji finančni vložek, ga je dobil v domaa po- sojilnici. Predvsem sezonska kmečka dela si je lahko olajšal z zadružnimi kmetijskimi stroji in z delovno silo sozadružnikov. Prvi člani zadruge so bili njeni ustanovitelji, izmed katerih so izbrali upravni in nadzorni od- bor. Po ustanovitvi so pristopali novi člani - njihove prošnje je odobril upravni odbor na svojih sejah. Ob pristopu je vsak novi član plačal pri- stopnino in podpisal pristopnico. Takoj ali po ob- rokih je plačal še obvezni delež. Enotni sistem, po katerem naj bi interesenti pristopali k zadrugi, se ni oblikoval. Nedvomno so na odločitev posameznika vplivali različni dejav- niki. V prvi dobi zadružnega povezovanja kmetov na kranjskem območju je odločitev pospeševala duhovščina, ki se je zavzemala za ustanavljanje 77 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 Reklama za izdelke Gorenjskih mlekarskih zadrug. Fotografija iz fototeke GM Kranj. hranilnic in posojilnic ter kmetijskih društev. Naj navedem nekaj imen duhovnikov, ustanoviteljev zadrug oziroma načelnikov: Matevž Jereb, Fran Lakmayer, Josip Sitar (Preddvor), Janez Bester, Franc Dolinar (Cerklje), Blaž Rebol (Naklo), Franc Traven, Mihael Kmet (Šenčur), Frančišek Pokom (Besnica), Tomaž Tavčar, (Predoslje), Alojzij Šareč (Stražišče). V dmgi etapi zadmžnega povezovanja kmetov v kranjski okolid je dominadja duhovščine v upravnih in nadzornih odborih ponehala. Vodstva zadmg so zavzeli posamezniki - trdni kmetje, ki so uživali velik ugled, imeli so kmetijsko izobrazbo in so se politično udejstvovali (Anton Umnik - Šen- čur, Ivan Brodar - Hrastje, Ivan Zupan, Lovro Novak - Naklo, Martin Šifrer - Bitnje, Janez Ov- senik - Predoslje, Franc Molj - Voglje). Da so ome- njeni na zadmžnem področju nekaj veljali, se je izkazalo v začetku tridesetih let, ko so bile usta- novljene Kmetijska okrajna zadmga Kranj (1931), Zveza živinorejskih selekdjsldh zadmg za pinc- gavsko govedo v Kranju (1931) in Gorenjska mlekarska zadmga Naldo (1938). Njim so se pridmžili še Henrik Lazarini (Smlednik), Lovro Erzar (Pšenična Polica), Jože Burgar (Hrastje), Ciril Hudobivnik (Cerklje) in Alojzij Feme (Trstenik), ki so se uveljavili v dmgem in tretjem obdobju zadmžnega povezovanja kmetov v okolid Kranja. Člani hranilnic in posojilnic niso bili le pre- možni kmetje, ampak tudi kajžarji in kmečki de- lavd (dekle, hlapd), ki so varčevali denar za sta- rost. Bogati kmetje se niso posluževali le domače hranilnice, ampak so enakopravno sodelovali tudi v denarnih zavodih izven domačega zadmžnega okoliša. Članstvo v zadmgi je izražalo tudi politično simpatizerstvo ali pripadnost. Na kranjskem ob- močju je burno politično-strankarsko dogajanje na- stopilo v letu 1932 v Šenčurju. Tu je zadmžno povezovanje doseglo vidne rezultate, predvsem po zaslugi Antona Urrmika, ki je načeloval Hranilnid in posojünid ter Kmetijskemu dmštvu. Omenje- nega leta (22. maja) je bil pobudnik in voditelj protirežimskih demonstradj. Bil je pristaš uradno prepovedane Slovenske ljudske stranke in je moral bivanje v Šenčurju zamenjati za beograjske zapore. Kot načelnik šenčurske hranilnice in posojilnice je bil obdolžen trošenja denarja za podporo dmšt- vom in organizadjam, ki so mšile državo (Kolo klub, farna godba) ter odmerjanja posojil in ob- 78 44 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Mlekarska knjižica, prvi dve strani. Fotograßja iz fototeke GM Kranj restne mere po strankarski liniji. Dogajanja je obsodila Zadružna zveza. Anton Umnik je ostal načelnik omenjenih zadrug kljub predlogu Sre- skega načelstva v Kranju, naj se organizacije zaple- tene v majske dogodke, uradno razpustijo.!^ Vsaka zadruga je v pravilih določila zadružni okoliš, v katerem je nameravala delovati. Okoliš je lahko zajemal vas, župnijo ali občino, kjer so obi- čajno poslovale različne zadruge. Le-te so med- sebojno sodelovale in se denarno podpirale. Za- druge so sodelovale tudi s krajevnimi prosvetnimi in gasilskimi društvi ter župnišči. Običajno so hra- nilnice in posojilnice denarno podpirale omenjeni društvi in župnišče. Hranilnica in posojilnica v Cerkljah je v letih 1928-1932 namenila denarno podporo tudi različnim izobraževalnim ustanovam (Orglarska šola. Škofovi zavodi v Šentvidu, Dijaška kuhinja v Kranju), med obdarovana pa najdemo še domove duhovnih vaj. Podporno društvo sle- pih, Prekmurje po toči opustošeno in brez- poselne.l^ Kmetijska društva in mlekarske zadruge so z gasilskimi in prosvetnimi domovi gradile skupne prostore, t. i. ljudske domove (Cerklje 1912, Predoslje 1913), gasilske domove in zadružne domove, kjer so si uredili skupne prostore. V Šenčurju sta zgledno sodelovala Kmetijsko društvo in Kmetijska podružnica. Vodstvi sta imeli skupne seje, skupaj sta organizirali mlatev in gradnjo Gospodarskega doma.^O V manjših krajih, kjer omenjena društva niso delovala, so strojne zadruge gradile zidane ali le- sene prostore za shrambo strojev, mlekarske za- druge pa mlekarska poslopja (Predoslje, Naklo). Kjer zadruge lastnih prostorov niso gradile, so jih vzele v najem od posestnikov. Hranilnice in posojilnice so imele sprva pro- store v župniščih, ker so bui ustanovitelji duhov- niki. V Šenčurju in Cerkljah sta imeli kasneje last- ne prostore, v Šenčurju so kupili hišo, v Cerkljah pa so imeli prostore v Ljudskem domu. V zadružnih krogih so se zavedali, da brez izobraževanja ni napredka v kmetijstvu. Zato so si ZAL, OGSL, zadr. 10, 1; ARS, ZZ, fase. 100. kot v opombi 16. ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj, Zapisniki sej in občnih zborov Kmetijskega društva Šenčur in Kmetijske po- družnice Šenčur (1991-1949), fotokopije. 79 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Zašatni znak Hranilnice in posojilnice v Šenčurju. Fotografija iz fototeke GM Kranj v prvi vrsti prizadevali za izobraževanje zadružnih delavcev in odbornikov. Hranilnice in posojilnice so vodili duhovniki, učitelji in različni uslužbenci, ki so pridobili znanja o denarnem poslovanju. Izobraževanje vodstva in članov v ostalih kmetij- skih zadrugah je temeljilo na njihovi lastni ini- ciativi (branje časopisov in knjig). Zadružna zveza je od leta 1900 do leta 1945 izdajala časopis Na- rodni gospodar, ki so ga prebirali tudi kranjski zadružniki. Prav tako so leta 1908 organizirali Za- družno šolo, kjer so se izobraževali nekateri vod- stveni zadružniki. Zadružne centrale so v večjih krajih organizirale različne tečaje, ki so krepili zadružno zavest in kmetovalce seznanjali z novimi prijerrü. Posamezne zadruge so za odbornike in člane organizirale oglede kmetijskih sejmov in obiske pri zadružnikih v drugih slovenskih krajih. Kmetijske zadruge so znale poskrbeti tudi za družabno življenje, saj so prirejale družabne ve- čere in vrtne veselice. Zadruga si je vsaka na svojem področju pri- zadevala izboljšati kmetijsko gospodarstvo in polo- žaj kmečkega stanu. Z enakimi nameni so delovale podružnice Kmetijske družbe v Šenčurju, Cerk- ljah, Velesovem, Preddvoru, Predosljah, na Prim- skovem, v Stražišču, Besnici, Mavačah, Smledniku in v Zapogah. V okvir Kmetijske družbe so spa- dalae tudi sadjarska društva v Kranju, Predosljah, Naklem, Podbrezjah, Mavčičah in Smledniku. Sre- ski kmetijski referent Josip Sustič je leta 1932 poudaril: "Ustvarjena je delavnost pri kmečkih hrarulnicah, živo delujejo mlekarske in živinorejske zadruge ter kmetijska društva. Nujno pa je po- trebna poživitev delovanja kmetijskih in sadjarskih podružnic."21 Mreža kmetijskih organizacij na kranjskem ob- močju je bila pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama gosta. Res pa je, da njihov glas še zdaleč ni segel do vsakega kmeta. Kmečko delo je bilo naporno, družine so bile številne (6-10 čla- nov), varčevali so na vseh področjih. Redki so bili kmetje, ki so se ogrevali za nove agrotehnične ukrepe in so se v ta namen tudi izobraževali (Grm pri Novem mestu). Sejali so poskusne posevke žit in krmilnih rastlin, ki so jih oskrbovali z umetnimi gnojili in zaščitnimi sredstvi. Podobno so postopali pri oskrbi travniških površin. Ostali kmetje so spremljali rast na tako oskrbovanih njivskih in travniških posevkih, vendar so obdržali uveljav- ljena pravila kmetovanja. Kot sem že omenila je bila v kmetijska društva oz. v strojne zadruge le redko včlanjena večina kmetov določene vasi ali zadružnega okoliša. Kmetje so si kmetijske stroje lahko izposojali v okviru vaške skupnosti. Z zbranim denarjem so kupili stroje, ki so jih tudi skupno vzdrževali. Plačila za uporabo niso pobirali. V vasi so imeli dva do tri stroje (mlatilnica, slamoreznica, motor). Josip Sustič, Kmetijske organizacije. Kmetijstvo kranj- skega sreza, Sreski kmetijski odbor v Kranju, 1932, str. 58-61. 80 44 3 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino Na kranjskem območju, kjer je bila živinoreja glavna kmetijska panoga, so ustanovili razmeroma malo pašnih zadrug. Na področju Goric, Trstenika, Preddvora in Cerkelj so kmetje pasli živino v okviru agrarnih skupnstì.22 Tudi nad prodajo mle- ka in mlečnih izdelkov mlekarsko zadružništvo ni imelo monopola. Po vaseh so jih pobirali pre- kupčevalci in jih prodajali strankam v Kranju. ZUSAMMENFASSUNG Das bäuerliche Genossenschaftswesen in den Dörfern der Umgebung von Kranj von seinen Anfängen bis zum Zweiten Weltkrieg Die Ansätze zum genossenschaftlichen Zusam- menschluß der Bauern in den Dörfern der Um- gebung von Kranj liegen in der zweiten Entwicklungsphase des slowenischen Genossen- schaftswesens (Mitte der 90er Jahre bis Ende des Ersten Weltkriegs), das von den genossen- schaftlichen Bestrebungen Janez E. Kreks geprägt war. Letzterer ging von den damaligen wirt- schaftbch-sozialen Verhältnissen aus. Die Gründung von bäuerlichen Genossen- schaften (Ackerbauvereine, Molkerei-, Viehzücht- ergenossenschaften) in den Dörfern um Kranj war in erster Linie durch die klimatischen Verhältnisse bedingt und die damit zusammenhängende Spezialisierung auf Rinderzucht und Polykulturen in der Landwirtschaft. Auf die bäuerlichen Zu- sammenschlüsse wirkten femer auch die allgemeinen wirtschaftlichen, sozialen, politischen und Verkehrsverhältnisse ein. In den Dörfern der Umgebung von Kranj wurden die ersten Geldinstitute auf genossen- schaftlicher Basis gegründet (Spar- und Darlehens- kassen). Hinzu kamen gleichzeitig Acker- bauvereine, Molkerei- und Viehzüchterge- nossenschaften (1897-1918). Die Gründung von neuen Genossenschaften hatte die Entstehung neuer Genossenschafts- zentren zur Folge. Dies gilt auch für die letzte Phase des genossenschaftlichen Zusammen- schlusses der Bauern (1928-1941). Damals wurden Viehzüchter-, Wasserleitungs- sowie Maschinen- genossenschaften gegründet. Die Genossenschaften wurden mit dem Zweck gegründet, die wirtschaftliche Lage ihrer Mit- glieder (Bauern) zu verbessern. Darum sorgten sie für den Ankauf und Absatz von Agrarprodukten. Die Molkereigenossenschaften in der Umgebung von Kranj schufen ihren eigenen Absatzmarkt. Die Genossenschaften waren darum bemüht, die bäuerliche Arbeit durch Maschinen zu ersetzen. Sie spielten eine Schlüsselrolle bei der Einführung neuer agrotechnischer Maßnahmen und ver- suchten, den wirtschaftlichen Bestrebungen und Bedürfnissen der Bauern entgegenzukommen. Die genossenschaftlichen Zusammenschlüsse der Bauern in den Dörfern der Umgebung von Kranj schufen im behandelten Zeitraum die Grundlagen des bäuerlichen Genossenschafts- wesens, das sich den neuen politischen und wirt- schaftlichen Ver-hältnissen anpaßte und bis heute seine Bedeutung beibehielt. 22 Agrarna skupnost je novejši pravni termin, ki naj bi zajel najrazličnejše oblike skupne lastnine na neob- delanem svetu, izjemoma tudi na nekaterih delih obde- lanega sveta. Gospodarska in družbena zgodovina Slo- vencev, Zgodovina agrarnih panog II, str. 74. 81