PISMO
mojemu očetu uredniku
Dragi oče uiednik!
Odločil sem se, da Ti napišem pismo, kajti rad bi Ti povedal veliko stvari, ki mi leže na duši pri branju Tvojega ,,Ognjišča" (oprosti mi, če Te bo moj zaupljivi način pisanja motil, toda prav Tvoj enostavno-mesianističen stU pisania me je pripravil do tega). Pisal bom samo o oktobrski (št. 10, 1978) stevilki glasila, katerega glavni in odgovorni urednik si Ti.
V ,,Qgnjišču" me zelo moti struktura stavkov, ki je zelo mizerna. Zakaj si vsebinski nivo, izraze in njihove medsebojne zveze tako zelo znižal, daje ,,Ognjišče" boij podobno besednemu stripu v pejorativnem pomenu.
Ze samo pismo, ki si ga objavil v rubriki »Pismo meseca" je vredno podrobnejše obravnave in ob tem še bolj Tvoji odgovori. Ne verjamem Ti, da Ti je v takem stilu in tako zgradbo pisma napisala šestnajstletna Ignacija. Vsa ta skrajno poenostavljena in po drugi strani izredno prefinjena zgradba pisma kričeče bode v moje komunistične oči. Vse to si storil zato, da bi kar najbolje napadel okolico (- diktatuia - ateizem - itd.), ki tako slabo vpliva na Jgnacijo.
Ze samo pismo naj bi bilo dokaz za to, da je vera nad družbo in da kljub njeni družbeni ,,sovražni" propagandi pride vedno znova do še globje vere v boga, in to celo samo od sebe. Poglejmo logiko pisma samega. Ignacija v svojem prvem obdobju zaradi svojih nežnih let niti ni irnela odnosa do vere — oz. je imela ,,pasiven odnos". Z odraščanjem prihaja v vedno bolj intenzivne odnose z družbo ali svojo okolico (do izraza pride sovražna propaganda) in pri dvanajstih letih se ji vera v boga skrha. Pri štirinajstih letih pa je sledil čisto ,,iracionalen" preskok, ki se ga ne da naučiti (se pravi ni odvisen od branja, družbenih odnosov itd.). Ta ,,iracionalen" preskok v naročje boga pa je bil kljub temu čisto konkreten in opravljen na zgodovinsko določen način. ,,Ko so me pred dvema letoma spravili k birmi (oz. pripravi nanjo), se je marsikaj spremenilo." (sic! - str. 4). Ta ,,kvalitativen" preskok v ,,aktiven odnos do boga je bil opravljen na čisto družbenem in institucionaliziranem odnosu.
Tukaj je kvazi demonstrirana dialektika kvalitativnih preskokov oz. dialektični zakon o negaciji negacije. Obdobje ,,zmedenosti" kot obdobje negacije ,,pasivnega odnosa" do boga in skokovit preskok v večnost ,,aktivnega odnosa" do boga kot negacija negacije ,,pasivnega odnosa". To ni idealistična dialektika, ampak je njena kvazi oblika. Negaciji konkretnega družbenega odnosa sledi sofistična ,,iracionalna" negacija kot izstreliščna rampa za v ..nebeško kraljestvo". Prva stvarna negacija in druga ,4racionalna" negacija. Metoda, ki vzame negacijo stvarnega družbenega odnosa in potem za negacijo ne upošteva spet stvaren odnos, ampak samo posledico le-te negacije negacije, je - sofizem.
Moderno univerzalno občevanje ne more biti individuom podrejeno drugače kot s tem, da je podiejeno vsem.
K.Marx
Če se ne spustimo na edino-realna tla produkcijskih odnosov, si stvari ne moremo razložiti in ostajamo v svetu duhov. Vse te ,,iracionalne" preskoke pač lahko razložimo z nivojem produkcijskih sil in produkcijskih odnosov, se pravi načinom produkcije v slovenski družbi. ,,Način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Ne določa zavest Ijudi njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest." (Marx)
Torej, če gledamo religijo kot del duhovne produkcije, ki jo določuje način produkcije materialnega življenja v slovenski družbi, potem moramo Tvojo trditev na str. 56, ko odgovarjaš na vprašanje: »Evangelij ni v nasprotju z znanostjo. Daje ti smernice za življenje in odgovor na tista osnovna vprašanja, od kod smo, zakaj smo na zemlji in kam gremo", prevesti v političnoekonomski jezik.
V takem načinu ,,produkcije in reprodukcije neposrednega življenja" se človek vedno znova sprašuje o teh evangelijskih besedah. Vprašanja o ,,smislu življenja", ,,zakaj smo na zemlji" itd. se venomer znova zastavljajo mladini v sferi duhovne produkcije za ta produkcijski način. Vse te zastavitve niso ,,naravne", ,,svetovnozgodovinske" in ,,večne" predpostavke ,,človeškega duha", ampak so čisto konkretna refleksija občečloveške bede.
,,Občečloveška" vprašanja, ki se prikazujejo v duhovni produkciji, so refleksija anarhičnosti materialne produkcije, ki ima zaglavno predpostavko družbeno delitev dela. Ta delitev dela na ,,umsko" in ,/izično" delo omogoča, da si ,/avest dejansko more umišljati, da je nekaj drugega kakor zavest obstoječe prakse, da dejansko nekaj predstavlja, ne da bi predstavljala nekaj dejanskega.. /' (Marx-Engels). Posamezniku se v tem načinu produkcije prikazujejo produkti njegovega dela in sama njegova dejavnost kot njemu tuj odnos. Zato se mu svet, ki ga producira prikazuje kot nerazumljiv, njemu tuj svet. Posredni rezultat take dejanskosti je napačna zavest, ki se sprašuje ,,o smislu življenja", ,,zakaj smo na zemlji" itd. Dejstvo je, da je treba sprevrnjeno zavest, ki se sprašuje ,,o smislu življenja", prisiliti, da si obriše svoje solze in se začne spraševati ,,o smislu tega načina produkcije".
,,Šola" kot primer za del duhovne produkcije, ki jo določuje ta družbena bit, še zdaleč ni možna v svoji anarhični totaliteti povezati neko celoto. Zato se pač proces nasilnega povezovanja y celoto opravlja zunaj nje. Posameznikovi poskusi osmišljanja neosmišljenega pa so tiste ,,postaje v produkciji", kjer vstopa v produkcijski proces religija (tudi ateizem je ,^eligija" in sicer negativna oblika religioznosti, ki s tem daje pozitivno osnovo - ne alteinative - za odmrtje vsake oblike religioznosti in s tem tudi ateizma), ki omogoča posamezniku - seveda s tem ni mišljena samo religioznost kot institucionaliziran način mišljenja - da se še naprej udeležuje produkdje. Se pravi religija prav zdaj in tu v produkciji za produkcijo in sploh med produkcijo blaga. Religija kot dovršitev in teodiceja blagovne produkcije. Religioznost kot blagovni instrumentarij nasilne osmislitve produktov, da ne pride do popolnega ponotranjenja neosmišljenega, ki privede v končni instanci v suicid.
AVTOGENI TRENING kot religiozno-ideološko-blagovni instrumentarij vračanja posameznpca v produkcijski proces. Ekonomsko je zelo ,,priporočjljiv", kajti vsak ,,pacient" se lahko ,,zdiavi" sam - variabilni stroški na enoto ,,ozdravljeiuh produktov" so zelo majhni. Zdravljenje je odvisno ,,od volje posameznika" in ta ,,volja" je ,,volja", da se ne upiraš več svoji lastni odtujitvi in da se pomiriš z vsem ,,obstoječim". ,,Tam, kjer je volja, je tudi pot" in to diiektno v zopetno odtujitev. ,,Volja do življenja" pomeni v takih primerih v resnici voljo do dela v tem produkcijskem načinu. To ,,voljo" letno v obliki suicida izgubi okoli 500 Slovencev, ki se ne strinjajo s tem produkcijskim načinom. Ni slučaj, da je cerkev samomorilce pokopavala zunaj ,,posvečene zemlje" - pokopališča. Suicid ji je pomenil iiasko njene ideologije v vsakem posameznem primeru!
Pri zastavljanju vprašanj „0 smislu življenja", ,,zakaj smo na zemlji in kam gremo" se v socializmu zastavlja vprašanje, na kakšen način naj se postavi alternativa religiozni alternativi reševanja teh vprašanj. In ta alternativa je zopetno vzpostavljanje ideologije. Resnična zastavitev problema je v odpravljanju take produkcije, kateri so imanentna ta vprašanja. Ne nova ,,interpretacya" tega sveta ,,obsto|ečega", ampak sprememba. Resnična rešitev in zastavitev naloge je strateska usmeritev v odpravo teh vprašanj. To pa ne pomeni nič drugega kot usmeritev v dokončno uničenje materialne produkcije, ki producira ta vprašanja. Vse ostalo je sholastika (pri teh kozmoloških ^rašanjih sem vzel samo tista, ki v najbolj ekstremni obliki kažejo procese nasilnega zdmževanja ne-smiselnega).
,^aravno" se zdi, da je treba ,,splošna", ,,občečloveška", ,,kozmološko kozmološka" vprašanja ne-religiozno razložiti. Toda take razlage so v konkretizaciji ideje in interesa produkt marksološko-sholastične betice in v stilu tiste zgodbice, kjer se farji kregajo, koliko zob ima konj, ne da bi pogledali konju v zobe. Alternativno/ interpretacijsko razlaganje - in ostajanje značilno filistrsko pri tem - je karikatura resničnega odpravljanja teh ,,občečloveških vprašanj". Na mesto stare religije se začne ljudem dostavljati novo ideologijo. V tej religiji je Marx bog in marksizem dostavlja ljudem nove resnice ,,o svetu". Ta kariicatura je ljubljanska univerza in njeno lucidno uvajanje ,^narksističnih predmetov". Marksologi na naši univerzi so duhovni pastirji, ki priženejo študente, potem, ko so že obdelani specialisti svoje stroke, še k ,,sintezi" / vodnjaku resnice, kjer se nalokajo še ,,Temeljev filozofije", ,,Temeljev politične ekonomije" in ,,Temeljev sociologije". To je ,Jep primer", kako nrdomestiš eno ideologijo z drugo. To ni marksizem na univerzi, ampak je karikatura marksizma. To ni marksistična / proletarska univerza.arnpakje kvečjemu univerzamarksologije. ,,Uvajanje marksizma na univerzo" je fraza, in to predvsem zaradi tega, ker marksizem ne prenaša transplantacij - sicer pa od kod in kam?
,,Marksizem" ,,kratkih knrzov" je bil / je v ,^;godovini dober" ,,za aplikacijo na zgodovino kot spremenljivost in relevantnost sedanjosti", ,^;a to, ali je treba koga v imenu proletariata zaklati / zapreti / osamiti / zavreti itd.", ,,za to, kdo je ultralevičar in kdo buržoa", ,,za to, kaj sploh obstaja in česar sploh ni". Seveda je tak ,,marksizem" produkt čisto določene zavesti o družbeni biti.
In končno: ,,marksizem" kot ,,stroka", kot ,,strokovni pogled na svet" poleg čisto politično-konkretnega pogleda na tukajšnji svet — povezava je irelevantna.
>rMaterialistični n?uk o spremembi okoliščin in vzgoje pozablja, da okoliščine spreminjajo ljudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgajan. Zato mora družbo razdeliti na dva dela - od katerih je eden vzvišen nad njo. Sovpadanje spreminjanja okoliščin in človeške dejavnosti ali samospreminjanje je moči dojeti in racionalno razumeti le kot revolucionarno prakso. (Marx — 3. teze o Feuerbachu). Seveda marksistična proletarska univerza ne predpostavlja, da bi bili vsi študentje marksisti - še zdaleč ne. Poanta je v spreminjanju družbene vloge posameznih znanosti. ,,Kakor hitro zahtevamo od vsake posamezne znanosti, da si pojasni svoje mesto v celotni zvezi in spoznanju stvari, je vsaka posebna znanost o celotni zvezi ¦ odveč" (Engels: AD, CZ 1948, str. 30). Kajti: ,,poznamo le eno samo znanost, znanost zgodovine" (N. ideologija). Proces ,,spreminjanja okoliščin in samospreminjanja" pri nas prav gotovo ne gre v smeri, ki bi vsako posamezno znanost relativiziral, da bi vsaka posamezna znanost postala zgodovinska. Se pravi, da bi se vsaka znanost osmislila sama ,,v celotni zvezi stvari in spoznanju stvari". To je vidno že iz posameznih kateder na ljubljanskih fakultetah: ,,sociologija znanosti", ,,sociologija religije", ,,sociologija morale", ,,sociologija umetnosti", ,,socialna psihologija", ,,filozofija znanosti", ,,marksologija" (veda o marksizmu).
Vse te sociologije filozofije o filozofiji sociologije glede na sociologijo sociologije s posebnimi aplikacijami na naš čas, niso ,,razprostranjenost marksizma, ki kaže na živo aktualnost marksizma pri nas", ampak so: ,,visokodoneče čvekanje v poeziji, v filozofiji, v politiki, v ekonomiji, v zgodovinopisju, visokodoneče čvekanje na katedru in tribuni, visokodoneče čvekanje s pretenzijo na prekašanje in globokoumnost za razliko od preprostega, plehkovulgarnega čvekanja drugih narodov..." (Engels: AD str. 7).
Človek   obrača,   bog   (to   se   pravi   gospodstvo   kapitalističnega  načina proizvodnje nad človekom, kot da mu gospoduje neka tuja sila) obrne.
Friedrich Engels
,,Usmerjeno izobraževanje" kot produkcija za produkcijo blaga. Blagovna produkcija - kot organizirana anarhija - zahteva zaradi nujnosti vse hitrejšega prilagajanja trgu (ki pa je vedno v zadnji instanci prilagajanje produkcije lastni pretekli samoproducirajoči anarhičnosti. Prilagajanje ali spreminjanje je organizacija funkcionalnosti blagovne anarhije) tudi hitro prilagajanje produkcije za produkcijo blaga. ,,Usmerjeno izobraževanje" kot še bolj funkcionalna organizacija neosmišljenega. ,,Usmeijeno izobraževanje" kot še bolj funkcionalna in poglobljena delitev dela na materialno in duhovno. Resnica je, da je dosedanji sistem izobraževanja zanič in da ga je treba spremeniti. Toda pri tem se moramo nujno vprašati ali bomo potem, ko bomo uvedli ,,usmerjeno izobraževanje," rešili vse probleme. Iluzorično si je predstavljati, da bo anarhičnost materialne produkcije odpravila ,,duhovna produkcija". Kajti temeljni problem ni, uskladiti med ,,ponudbo" izobraževanja in pa ,,povpraševanjem" ,,združenega dela", ampak kako si v totaliteti prisvojjiti osamosvojele produkcijske sile.
Produkti ,,visokodonečega čvekanja" v obliki tehnokratske miselnosti so namreč zelo srhljivi. Na posvetovanju o problemih tekočega traku je mlad inženir, ki piše knjigo o tem, dejal: ,,Poslušajte, jaz sem inženir za normo stroja; za težave delavcev v proizvodnji, za njihove osebne dohodke pa ste zadolženi sindikati" (Teleks, 20. 10. 1978, str. 14). Rezultat take miselnosti pa je seveda, da si g. Taylor zadovoljno pomane roke in požene tekoči trak v naslednji bolj funkcionalno-peklenski krog. In v nujnosti te peklenske bestialnosti tekočega traku ni slučajno, da vsak ,,neposredni proizvajalec" izkoristi prvo možnost, da pobegne iz te neposredne produkcije. In ker je ta ,,pobeg" jako škodljivo dejanje v ,,totaliteti", lahko beremo po naših sivih slovenskih časopisih umotvore duhovnih praskačev, ki ,,tarnajo" nad tem ,,pojavom". Refren te pisarije je seveda sklicevanje na ,,širši družbeni interes". Sklicevati se na to pomeni prepričevati posameznika, da je bestialnost tekočega traku edino-prava resnica o njegovem življenju. ,,Jezik seveda postane fraza brž, ko je osamosvojen" (MEIDII, str. 310).
Nujna posledica stanja religioznosti blagovno-medčloveških odnosov, v katero je postavljen ,,neposredni proizvajalec", je moč razumeti samo skozi revolucioniranje njegove lastne prakse". To individualno revolucioniranje edino-mogoče-bede je zopetna beda in protest proti obči bedi produkcijskega načina in posmeh plahti samoupravljanja. Učinkovitost samoupravljanja je v obratnem sorazmerju z hitrostjo tekočega traku. Odpravljanje delitve dela se namreč vrši zunaj sfere produkcije ,,neposrednih producentov". Sfera neposredne produkcije iztiga posamezniku njegovo lastno ustvarjalno kreativnost, torej vso človeškost posameznika. In tekoči trak je do skrajnosti prignana ne-človeškost in reUgioznost medčloveških odnosov, ki so projecirani v blagu. Blagovnost kot vsa živalskost „... samoudejstvovanje in proizvajanje dejanskega materialnega življenja ... gresta danes tako vsaksebi, da se nasploh kaže matejialno življenje kot cilj, proizvajanje tega materialnega življenja, delo (ki je za zdaj edina možna, toda kot vidimo, negativna oblika samoudejstvovanja), pa kot sredstvo" (Isto, str. 91). Odtujitvenik si mora zunaj sfere produkcije pridobivati vso—človeškost, in prav v tem so velikanske težave. Samoupravljanje/odpravljanje delitve dela zahteva zelo visok občevalni nivo in je conditio sine qua non negaciji negacije DELITVE DELA (privatne lastnine) države. Vspostavljanje tega kulturnega nivoja - ,,usmerjeno izobraževanje" - je vzpostavljanje nivoja duhovne produkcije na nivo ne-človeške neposredne proizvodnje - ki je šele pogoj samoupravljanju, pa nenehno odplavlja proces ne—človečnosti produkcije. Nasprotje se kaže na eni strani kot kompliciranost tržno blagovnih odnosov znotraj tovarne in še v težji umljivosti v totaliteti in po dnigi stiani ostajanje v nizkem kuiturnem nivoju producentov. Seveda je ta dialektična blagovna enotnost nasprotja med nivojem produkcijskih sil in med občevalnimi oblikami razvojna/relativna - (odprava nepismenosti je velikanski dosežek, toda to je dosežek, ki ne zadošča več dejanskemu stanju. Razvoj produkcijskih sil je že na takem nivoju, da adekvatne občevalne oblike niso samo pismenost, ampak je le-ta najbolj skromni začetek vsake oblike občevanja). Samoupravljanje ni boj za bolj funkcionalno delitevdela in za famozno grotesko kulturnega nivoja, ki se imenuje ,,usmerjeno izobraževanje".
Odpravljanje delitve dela je svetovnozgodovinski boj proletariata za ,,novo organizacijo dela", če noče, da pride ob ,,nebeško kraljestvo na zemlji". ,,Prisvojitev teh sil (tj. produktivnih sil in občevanja) ni nič drugega kot razvoj individualnih sposobnosti, ki ustrezajo materialnim produkcijskim instrumentom. Prisvojitev totalnosti produkcijskih instrumentov (Podčrtal K.B.) je že zato razvoj totalnosti sposobnosti v individuumih samih." (Isto, str. 92) Boj za funkcionaliziranje - in to je boj ! - tega ,,obstoječega" ie alternativa ,,stare organizacije dela".
V tem kontekstu je prekleto razumljivo, da se ,,izvrševalec dela", ki je zaradi kakršnihkoli vzrokov odstranjen od produkcije (svojo osmislitev v produkciji je prisiljen producirati samo na ta način, da postaja še bolj blago - v boju za večjo plačo), začne hitro spraševati o smislu življenja. Tu pa v življenje posameznika spet vstopa religija, ki rnu ponudi rešitev njegovih problemov v ,,onostranstvu". Stalna rubrika v ,,Ognjišču", ki ima naslov ,,Preizkušani bratje", govori o tistem delu družbe, s katero produkcija nima kaj početi, ker so le-tinesposobniza delo.Ta rubrika je ,,prikrita" obtožba nesposobnosti - vsaj trenutne - socializma, da poskrbi za te ljudi. Toda v totaliteti je stvar drugačna. Religija kot blago producira tudi ta del družbe v religiozno-blagovne odnose. Torej cerkev tudi tu ni nekaj ,,zunaj", ,,opozicijskega", ampak je v tem kontekstu. Alternativa, ki jo ponuja religija temu delu družbe kot zopetno ,,osmislitev", je ponovno: ,,fantastično udejanjenje človeškega bistva, ker človeško bistvo nima nobene prave dejanskosti."
Svojemu mnenju o tem, kaj ponuja religija in kaj naredi iz posameznil slovenski družbi, se na tem mestu odrekam - zaradi pozitivnih institucij in navajam mnenja klasikov marksizma. ,,Religiozna beda je izraz dejar bede in hkrati protest zoper dejansko bedo . . . Odprava religije kot iluzc sreče ljudstva je zahteva njegove dejanske sreče. Zahteva, ča se odrei iluzijam o svojem stanju, je zahteva, da se odiečeš stanju, ki potrebuje ilu Kritika religije je torej v kali kritika solzne doline, ki ji je religija svetr sij." (Marks)
,,Na eni strani najtreznejši realizem (Lenin govori o Tolstoju), sne vseh  in vsakršnih krink; na drugi strani pa pripovedovanje ene h najogabnejših stvari (podčrtal K. B.), ki jih svet premore, namreč: retig stremljenje posta^dti namesto popov po uradni dolžnosti pope iz nravne prepričanja, se pravi kultiviranje najbolj prefinjene in zaradi tega poset odvratne popovščine." (Lenin) ,,Nobena poučna brošura ne more izrui religije iz množic, ki so otopele v kapitalističiii sužnosti in so odvisne slepih uničevalnih sil kapitallzma, dokler se ne bodo množice same nauf boriti se združeno, organizirano, načrtno, zavestno proti tej koienini religjj proti gpspostvu kapitala v vseh oblikah." (Lenin)
Ta mnenja so še kako pomembna za našo mirno sivino, v kateri se zadnji čas pojavljajo tudi vprašanja: Ali je lahko učitelj veren ali ne? Na eminentni marksolog g. Vojan Rus hoče:  ,,da tudi duhovniki postane" sodelavci   v  duhovni  gradnji   socialističnega   humanizma   (,,socialistif humanizem" je vzklil v farškem inkubatorju Ericha Fromma. Far E. Fror je nasploh jako čislan med slovenskimi marksologi — op. K. B.), saj je humanizem   evangelijem   gotovo   dosti   bližji   kot   kaka  iirperialistiČB kapitalistično-porabniška družba" (sobotna priloga Dela, 18. marec 1971
Vzgodovini so velikokrat ,,delali" take primerjave, toda mkaj ir priložnost videti prvič, da se socializem primerja z evangelijem. Druga( rečeno to pomeni to reducirati socializem na evangelije.
Vojanu Rusu je treba povedati, da je evangelij kot abstrakcija, ontolc zelo podoben  , obči dialektiki",  še bolj  pa nj^ovim .^cozmološ sprehodom skozi kategorijo ,,dela" za vse družbene stopnje v človeš zgodovini    (,,sinteza"    takega    ,,marksizma"    in    evangelijev   pač .^nukotrpno" dejanje)." . . . za vse produkcijske stopnje iimmo skuf opredelitve, ki jih misel fiksira kot splošne, toda tako imenovanl q>loš pogoji vse produkcije niso nič drugega kot ti abstraktni momenti s kate ne   pojmujemo   nobene   dejanske   produkcijske   stopnje."   (Marks Grundrisse).
Ker evangelij označuje obče pogoje produkcije za produkcijo blaga primeren za nobeno konkretno produkcijo posebej. Prav zaradi tega pa, uporaben  za  vsako  produkcijo. Prav  zato lahko  farji pod diktati proletariata dokazujejo, da se pravzaprav socializem in ,4zvorno krščanst borita za iste ,,cilje".
To so zopet čisto teološka ideološka vprašanja, dokler jih nerazvežemo] prakso konkretno produkcijske odnose v naši družbi. V teh odnosih pa ideološkost te trditve zaČne prikazovati kot spraševanje g. Vojana Rusa, ali je že napočil čas, ko je produkcija za produkcijo blaga pripravljena na to, da se zavrti tekoči trak z novo bolj peklensko hitrostjo. V. Rus si nad slovenskim proletariatom rokuje s teologi in zakliče: ,,Še na mnoga leta ..."
I
ZGODOVINSKA AMNEZIJA!
V celotnem kontekstu teh ugotovitev ni slučaj, da lahko v ,,OgnjiJi beremo: ,,Cerkvi so v zgodovini naprtUi že vse mogoče krivde. Nisem vedel (tj. izjava očeta urednika), da je tudi za dejanje teroristične organizacije, kot je bila črna roka odgovorna Cerkev" ... ,,Vendar pa ni res, kakor praviš ti, da najdeš v Cerkvi le mračne trenutke. Tako so ti zgodovino Cerkve morda predstavili šoli, v knjigah, v časopisih in sredstvih javnega obveščanja. Tu pri nas le redkokdaj najdemo kako lepo besedo o tem, kar je naredila Cerkev. Vendar pa je tudi to manipulacija. Nič lažjega kot to, če hočeš nekoga očrniti... od nas je odvisno, ali se pustimo manipulirati ali ne (str. 10, str. 56) ,,Drugo družbo (namreč v smislu celote, ne kotprijateljstvo - op. K.B.) si morda težko sama izbereš, ker pač živiš v nekem določenem okolju, lahko pa si izbereš po svoji želji to drugo družbo, to je knjige in časopise." (str. 57) Dekletu, ki išče boga in si žefi vsaj nekaj besed poguma, odgovarjaš: ,,Beri tudi druge stvari, verski tisk ti bo povnul tisto, kar ti je okolje vzelo. Saj veš kaj pravi pregovor: Povej mi s kom se družiš in povem ti kakšen si" (str. 57).
Vsi ti Tvoji odgovori (oz. debela ,,nevednost") sd politično agitiranje. S tem si grobo prekršil ustavo, ki pravi ne samo, da ima vsak pravico do svobode veroizpovedi -» ampak prepoveduje tudi vsakršno politično religiozno agitiranje. Clan družbe, kateri pripada dekle, ki išče boga, sem tudi jaz v svojem ateističnem prepričanju. Najbolj grobo si me užalil in oklevetal moja ateistična čustva!
ateistično Te pozdravlja Tvoj
komunistični sin
KORSIKA BOJAN
TRIBUNA  - ŠTUDENTSKI  LIST f RG OSVOBOD1TVE 1/11, soba 86 ttelefon: 21-280 81000 UUBUANA
URE^NIŠTVO:
(glavni urednik) Srečo Zajc, (odgovorni urednik) Igor Bavčar,
Franc Milošič (Univerza), Bojan Kotsika, Svetomir Jurcan (Teorija), Blaž Lukan, Igor Ža-gar (Kultura), Rudi Podgornik, Sta-ško Ju^nič (Naravoslovje),
(grafično oblikovanje) Ante Goran Čala,
Nives Vidrih (lektura), Mitja Maru-ško (prodaja), Ludvik Stepančič; Tanja Zgonc — tajnica.
IZDAJATEUSKI SVET:
Rudi Rizman, Matjaž Maček (pred-
sednik), Milan Katič, Srečo Kotar,
Vera Šeško   Viktor Lovrenčič. Mi-
ran   ŽilaVec,  Aleš E rjavec,    Srečo
Kirn, Srečo Zajc, Igor Bavčar.
Uradne ure so vsak delavnik od 10.
do 13. ure.
Priprava ;a tisk: Dnevnik, BEP,
Tisk:    Tiskarna    Ljudske   prav»c»,
Ljubljana
\\ javni testanki urednStva so ob ponedeifkih ob 17. Uri. Naročnin«: celoletna zs dijain M Studente j» 50 din, za druge 75 d|* Poštnina pfačana v gotovini. RokO^ pisov ne vračamo in pisem urvdnl-štvu ne honoriramo. Številiei           žiro          račufM
50101-67*47303, z obveznim pr(-pisom z* Tribuno. Oproščeni t«-meljnega davka na promet po pr\-stojnem sklepu §t. 421-1/70 od 22, januarja 1973.                                >"'

POVEZAVA ŠTUDENTOV MARIBORSKE IN UUBUAN-SKE PEDAGOŠKE AKADE-MIJE
Bila je sobota, ko smo se z avto-busom odpravili na pot proti sočni Štajerski. Celodnevni program je obsegal študijske posvete med pro-fesorji in pa razgovor med predstav-niki študentov.
Že zunanji vtis nove Pedagoške akademije v Mariboru nam je po-kazal, da niso bili skromni z razsež-nostjo objekta, nakar so nas mari-borski profesorji in študentje prav prisrčno sprejeli. Po uvodnih bese-dah obeh dekanov v amfiteatru, to je namreč največja predavalnica, so          .
nam razkazali še vse ostale predaval-____§
nice, laboratorije, šolske delavnice, samopostrežno restavracijo, knjižni-co in druge prostore. Vse je oprem-ljeno nekje v sodobnem stilu, vendar so pa tudi napake in pomanjkljivosti kot povsod.
Ostali del dneva so si profesorji razdelili na že omenjene študijske posvete in poročila, študenti pa smo imeli medsebojne razgovore, izme-njava izkušenj in podobno.
Mariborčani so nam pripovedo-vali o svojem sistemu. Opisovali so nam delo v 00 ZSMS, nadalje so nam pripovedovali o njihovem dele-gatskem sistemu, o katedrah, o delu posameznih sekcij, o njihovem štu-dijskem življenju. Nekje v istem smisli smo tudi Ljubljančani opiso-vali svoje delavne kapacitete. Bistve-na je bila povezava nas študentov, sklenili smo, da bomo v bodoče po-skušali delati kar največ skupaj in to na vseh področjih.
Po kosilu so nas mariborski štu-denti povabili na ogled muzeja NOB in pa ogled samega mesta Maribor. Tudi pri zadnjem dnevnem obro-ku hrane so se še kar naprej kovala prijateljstva. Sproščeno vzdušje se je zaključilo s podelitvijo plaket mesta Maribor.
FSPN
22. novembra je zasedal fakultet-
ni svet (FS) in obravnaval pereča vprašanja in probleme te fakultete. Po pregledu zapisnika s prejšnje seje je bila na vrsti prva točka dnevnega reda - problem materialnega stanja FSPN. FS je ugotovil, da bo FSPN letos sicer dobila 11% več kot v lan-skem letu, vendar pa ko upoštevamo letošnjo stopnjo inflacije, ugoto-vimo, da bodo sredstva namenjena FSPN realno manjša. To pa pomeni, po besedah dekana, da ni zagotovlje-
na niti enostavna reprodukcija. Ugo-tovljeno je bilo, da financiranje po-teka še vedno po stari proračunski logiki, ob tem pa se pozablja, da FSPN vsako leto razširja svoje dejav-nosti. S strani vodstva fakultete je bilo slišati, da bo prisiljeno odsto-piti, če se stanje na področju fi-nanciranja ne bo uredilo.
V drugi točki je FS obravnaval nekatere probleme študija SLO, vendar je bila podrobna razprava prestavljena na naslednjo sejo. Ko je FS obravnaval učinkovitost študija, je bilo rečeno, da ,,so bili na tem področju doseženi nekateri uspehi,
LahRafko
UK
KOMUNISTI   0   DELU ZSMS LJUBLJANA
21. novembra se je ob 17. uri sestal aktiv zveze komunistov pri predsedstvu UK ZSMS Ljubljana. V dnevni red si je zapisal le eno točko -delovanje UK ZSMS po smernicah 10. kongresa ZSMS. Na sestanek aktiva so bili poleg ostalih vabljeni še predsednik MK ZSMS Ljubljana, predsednik RK ZSM Slovenije, tov. Vrhovščakova, izvršna sekretarka pri CK ZKS; vendar se zadnja dva sestanka nista udeležila.
Na sestanku so komunisti v pred-sedstvu UK ZSMS poudarili vpra-šanje svojega delovanja, saj je bilo zadpje čase, pred in po 10. kongresu ZSMS, nazadnje pa na predsedstvu RK ŽSM Slovenije in v listu Mla-dina, večkrat poudarjeno (sicer nikdar konkretno), da je pri UK ZSMS Ljubljana čutiti težnje in nostalgije po stari organiziranosti študentov, po študentski organiza-ciji. Po dveurni razpravi je bilo ugo-tovljeno, da na UK ZSMS Ljubljana niti po 00 ZSMS na fakultetah ljub-ljanske univerze takih teženj ni! in da je v bodoče potrebno taka vpra-šanjasproti reševati. yf
1
Še bolj prisrčno je bilo slovo in da pa s tem ne smemo biti zadovolj-resnično upanje v tesnejši povezavi.  ni". Delegacija študentov je posre-
dovala svoja stališča v zvezi z oce-njevanjem pedagoško-znanstvenega dela in opozorila na nizko ,,produk-cijo diplomantov", za kar je po nji-hovem mnenju potrebno poleg osta-lih vzrokov navesti tudi tega, ki go-vori o merilih, ki veljajo po velikem številu ,,uporabnikov" teh kadrov. Očitno je namreč, da so ta merila tako nizka, da dovoljujejo redno za-poslitev študentom, ki so končali le dve ali tri leta študija na tej fakulte-ti, kaj šele, da bi diplomirali. S tem v zvezi je bila posebej omenjena RTV Ljubljana, ki je pravo ,,zbira-lišče faliranih študentov FSPN".
V naslednjih točkah je FS obrav-naval še ustanavljanje posebne izobraževalne skupnosti, študij so-ciologije kot predmeta B na FF in kadrovske zadeve.
PRISPEVEK ŠTUDENTOV K RAZPRAVI O UČNEM REDU
Sprotni študij stopnjuje sodelo-vanje pedagoških delavcev in štu-dentov. Zato je nujno, da se poleg sprotnih preizkusov študentskega znanja opravljajo tudi preizkusi uspešnosti pedagoških delavcev.
Uspešnost pedagoških delavcev bi se preverjala na dva načina:
1.) Komisija sestavljena iz profe-sorjev, asistentov in študentov bi na osnovi pismenih vaj in testov ugo-tovila uspešnost predavanj. Za osno-vo bi ji služila primerjava z znanjem študentov na ,,povprečnih" evrop-skih fakultetah iste smeri.
2.) Študentje bi dvakrat v se-mestru ocenili delo svojih učiteljev. Nad 50 % negativnih mnenj bi po-menilo nezaupnico.
Če bi oba načina preizkušanja dela pedagoškega delavca dala za neko obdobje negativen rezultat, bi mu izrekli opomin. Po dveh zapo-rednih negativnih ocenah pa bi se pedagoškemu delavcu odvzela mož-nost poučevanja za dobo enega se-mestra.                                          t
/Ta tekst je bil predložen štu-dijski komisiji na seji 16.11.
STAŠKO JUŽNIC
VSAK ŠTUDENT V LJUBUA-NINAJDE LUKNJO ZASE 7\
Na razpolago imamo nekaj za-nitnivih podatkov, ki jih je zbrala socialno ekonomska komisija pri univerzi. Pregled bivanja študentov v času študija za prejšnje študijsko leto govori, da je stanovalo doma 28 % študentov, vozilo se jih je v Ljubljano od drugod 20 %, študent-ski domovi so ,,vsebovali" le 17,% študentske populacije, kar 35 % ali 6092 pa se je moralo soočiti z ne-prijetnim iskanjem sobe v tej pre-natrpani ljubljanski stanovanjski zmedi. Še sreča, da toliko sob ob-stoja, saj bi sicer marsikateri ostal na cesti ali pa brez možnosti študiranja. Po vsem tem bi študentje morali bolj spoštovati naše sladke stano-dajalce, saj se ravno ti najbolj briga-jo za našo populacijo. Ce bi se za-našali le na kapacitete študentskih domov in na zavzetost pri reševanju tega problema, bi nas gotovo že kdaj vrag vzel. Dasi nas naši luknjodajalci precej odirajo, bi nas točni podatki o teh odiralnih sposobnostih gotovo spravili v šok, ki bi bil hujši od vsake obljube, da bo kmalu nekdo vendar-le začel skrbeti tudi za študentska stanovanja vsaj trohico bolj kot do sedaj.
se gredo obauu studentje v le-ijem študijskem letu. Problerm Bntov dmgega letnika medicine.
klub obalnih študentov (y njem bi organizirano delovali štu* Bntje iz Kopra, Izole in Pirana) ne vem natančno, koliko časa obstaja. Pa to niti ni važno, kajti tokm se sprašujemo o njegovi aktivnosti in neprisotnosti v slovenskem študent-^¦fcem prostoru. In da bj lazje do-
umeli neko aktivnost, neke aktiv-nosti, pri neki aktivnoSti, neke aktivnosti in z neko aktifaiostjo, se preselimo malo nazaj. Tja v sredo novembra, ko so člani tega kluba organizirali letno skupščino ali se-stanek ali karkoli, da bi se pogo-vorili o svojem delu, rekli kakšno močno, da bi se jih slišalo, kajti že na začetku je bilo opaziti vzdihe, kako jih na posameznih občinskih konferencah ZSMS nihče ne upo-števa in da so potem sevfeda z aktiv-nostjo same težave. V prostorih univerzitetne konference ZSMS se je zbralo   okrog   40   članov,   novih
članov, simpatizerjev in pristašev pristašev, da bi se spomnili malo na preteklo študijsko leto in ugotovili, kaj bi bilo potrebno storiti v letoš-njem negotovem, mračnem, te-mačnem in zamorjenem letu - ozi-roma bolje rečemo koncu leta. Ko so se vsi odkašljali in si nadeli na obraze najbolj resne izraze, se je za-čelo. Najprej so nekaj govorili, čisti brez kaksne posebne vsebine. Od tega mi je ostal samo podatek: 900 študentov z obale na Ijubljanski uni-verzi (seveda vsi niso aktivni člani kluba - bi nam šlo predobro!)! Potem so tovariši govorili nekaj o delu in zapomnil sem si samo to, da so porabili 400 starih jurjev za tiska-nje plakatov, ki so seveda lični in v več barvah, ampak kaj to pomaga, ko je pa štiristo jurjev velik denar. In po tem mirnenj in strumnem re-feriranju se je začelo. Pirančani so predlagali, da bi se organizirali po-samezni klubi za vsako mesto.
pomenilo, da bi posebei klub obstajal za Piran, poseben za Izolo in poseben za Koper. To naj bi omogočUo lažji pritok sredstev s posameznih občinskih konferenc ZSMS in sploh naj bi se ob taki iorganizaciji stvari spremenile bistve-no na bolje. Seveda so ljudje začeli operirati s številkami, da je 900 štu-dentov veliko in da morajo biti zato brganizirani po posameznih mestih itd. itd...., vendar pa je lahko tako organiziranje po mestih samo dvo-rezen meč. Kajti kdor pozna malo bolj gospodarski ustroj slovenske obale (tjakaj se bodo seveda vračali diplomanti univerze - vsaj zaželeno je, da bi se!) ta tudi ve, da obala danes nastopa kot celota, da je iz-redno razvito medobčinsko sodelo-vanje, da gre za investicijsko preliva-nje .. ., da gre skratka za izredno specifično povezavo, kajti ta omo-goča boljši nastop obale na tržišču, pred svetpm ali karkoli že hočete. Ceprav se to sliši malce kolosalno, je vendar tako. In zato sedaj ne kaže vnašati nemir v študentski klub, pač pa velja skupaj prijeti za delo in res kaj narediti. Kajti vsakišno odceplja-nje študentov treh obalnih mest bi pomenilo tudi udarec za samo akcij-sko enotnost. To bi pomenilo kre-pitev nekakšnega životarjenja, ki ga je še sedaj preveč.
No, seveda je bilo tudi na sestan-ku nekaj zdravega duha. Tako so nekateri predlagali, da če že steče reorganizacija in osamosvojitev, naj bi obalne študente povezalo vsaj ko-ordinacijsko, kar bi bilo vsekakor zelo koristno. Veliko bolje pa bi bilo okrepiti sedanjo organiziranost in uvesti kolektivno predsedstvo, v katerem bi bili predstavniki treh obalnih mest. To bi bila verjetno še najboljša rešitev, tudi glede na šte-vilo prisotnih na tistem sestanku, ki jih bolj ali manj lahko štejemo za stalno prisotne na akcijah kluba, kajti govorjenje o 900 študentih je nesmisel, pravljica o Rdeči kapici in babici in volkcih in kravcah . . .
Pa še za nekaj gre, kar ni majhen problemček. Vsako novo organi-ziranje pomeni tudi nova finančna sredstva pa tudi postopki za registra-cijo se vlečejo kot jara kača. Da si lahko kolikor toliko uradna oseba, moraš imeti štampiljkico, pa pla-kate ..., ampak to je denaiček, ja, ja ... denarček, denardek ...
Z nakopavanjem novih težav okrog reorganizacije bi spet nekaj časa stalo tisto konkretno delo, ki bi ga moral klub opravljati, da bi opravičil svoj obstoj. Problemi so, vendar jih nekateri še niso opazili! Trenutni in najbolj pereč se tice štu-dentov medicinske fakultete, zlasti tistih, ki so sedaj v drugem letniku. Za kaj gre? In zakaj so njihovi pa-sovi nenormalno dolgi? Seveda zaradi tega, ker so jih nategnili nji-hovi bodoči vslužbojemalci. Namreč
obalne bolnišnice, kolikor jfli je (splošna bolnišnica Koper, ortoped-ska bolnišnica Valdoltra), so na-enkrat prišle do sklepa, da do na daljnjega ne potrebujejo zdravnikov Sedaj jih irnajo ca. 30 in to naj b: bilo dovolj, čeprav je skoraj št enkrat toliko tudi študentov medi-cine iz obalnih občin na ljubljanslc medicinski fakulteti. Zelo nerodno, bi rekli. Seveda položaj ni tako kri-tičen za vse, kajti pametni so prišli do štipendij ali pa se bodo njfliove mame in očetje potegnili zanje, ko bodo primahali z nedvignjeno di-plomo v prvo obalno bolnišnico. Nekaj pa jih je ostalo brez štipendij in tisti sedaj tožijo in stokajo - in največ jih je iz drugega letnika. Pa-radoks: Nekaterim študentom prve-ga letnika se je še posrečilo dobiti štipendije!
No, in tako se useda na ta čudo-viti poklic senca mafioznega očutka, da nekaj ni v redu. Seveda študentje medicine ?e glasno stokajo in napo-vedujejo pohoai nad obalne bol-mstuce, pa tudi na Zavod za zapo-slovanje, ki jih je tako lepo napotil v Ljubljani na ne tako zelo poceni študij. Porka madona, tukaj bi moral biti dejaven Klub obalnfli štu-dentov in močno udariti po mizi in reči obalnim bolnišnicam: >rJa, je-benti, tako se pa mi ne gremo!"
Ampak ne, obalni študentje se raje na novo organizirajo, kot da bi rešili problem. Verjetno čakajo Si-zifa, da bo privalil svoj kamen na hrib, jih tam počakal in potem bodo skupaj kaj rešili!
Sedaj velja malo pocakati, da vi-dimo, kako se bodo stvari odvijale in če kaj ne bo v redu, bo treba kar ostio nastopiti, prignati na delo Klub obalnih študentov, kajti edi ^ v tak klub verjamem - v klub, ki ue bo razdeljen na sto in sto delov.
Tomaž Gorenc
-                 --              je še sedaj prevec.                                novi ooaoci vsiuzDojemaici. iNamrec     bo razdeiien na sto m st<
KOfCR »IIOLA, fll^ANi^—.
UK ZSMS
in usmerjeno
izobraževanje
V Simonovem zalivu v Izoli je v oiganizaciji UK ZSMS Ljubljana in univerze v Ljubljanl potekal dvo-dnevni seminar za študentske dcle-gate v univerzitetnem svetu in njego-vih komisijah in odborih. Dnevni red semioajja je obsegal razpravo o aktualnih dogajanjih na področju preobrazbe vzgoje in izobraževanja in razpravo o viogi, pomenu in orga-niziranosti samoupravnih organov na univerzi, vendar se je spotoma dotaknil še problemov dela in vloge ZSMS na univerzi, informiranja itd. Udeležba je bila kljub zanimivemu dnevnemu redu skromna.
Prvi dan je imel uvodno besedo mag. Emil Rojc in sicer o aktualnih dogajanjih na podiočju vzgoje in izobraževanja in njegove preobrazbe v usmerjeno izobraževanje. Ce že-limo na kratko povzeti razpravo prvega dne, moramo reči naslednje. Mag. Rojc, predsednik univerzitet-nega sveta, je orisal temeljne postav-ke preobrazbe vzgoje in izobraže-vanja v konceptu predšolske, osnov-nošolske, srednješolske in visokošol-ske izobrazbe. Označil je šest kom-ponent, ki jih je opredelil kot bistve-ne za preobrazbo. Dejal je, da koncept preobrazbe poudarja maksi-malno razvijanje človekove oseb-nosti, da ruši ,,zid" med vzgojo in izobraževanjem in združenim delom, vzpodbuja in utemeljuje izobraževanje za delo in iz dela, da reforma ni zgolj preobrazba vzgoj-no-izobraževalnega sistema, ampak, da posega v menjavo družbeno-ekonomskih osnov tega sistema vzgoje in izobraževanja, posebej je poadaril kadrovski, družbeno-poli-tični in samoupravni vidik preobraz-be vzgoje in izobraževanja in opo-zoril na analizo kadrovskfli potreb, pripravljenost in organiziranost subjektivnfli sil naše družbe za refor-mna prizadevanja in s tem v zvezi za razvijanje delegatske zavesti. Da je fronta za pieobrazbo vzgoje in izobraževanja zares široka, dokazuje tudi to, da se pripravljajo za izdajo osnutki zakonov o piedšolski vzgoji, osnovnošolski izobrazbi, usmerje-nem izbraževanju, svobodni menjavi dela, samoupravnem planiranju in samoupiavnih interesnih skup-nostih.
Veliko je bilo povedano o skraj-šanem vzgojno-izobraževalnem pro-cesu, o predlogu, da naj bi se oprav-ljanje kadiovskega roka prestavilo v čas po opravljenern usmerjenem izobraževanju (srednji šoli) in pred tem, ko bi se posameznik ali zaposlil ali najprej lzobraževal na visoki stopnji.
Mag. Rojc je govoril tudi o tem, da so reformna prizadevanja marsi-kje onemogočena in napadana kot tehnokratska, birokratska ipd. Dejal je, da je mnogo nasprotovanj in li-beralističnih in oportunističnih krogov, ki ne upoštevajo načrta raz-voja in realnih družbenih potreb združenega dela, da pa ob svojih napadih ne ponujajo nobenih boljših rešitev!
Na koncu je mag. Rojc opredelil vlogo in pomen UK ZSMS v refor-mnih prizadevanjih in poudaril pomen širokega angažiranja študen-tov pri delu ZSMS, uveljavljanje samoupravnih odnosov na univerzi, formiranje TOZD, nove družbeno-ekonomske odnose na univeizi itd. Še posebej pa je bila poudarjena vloga osnovnih oiganizacij ZSMS po fakultetah, svetov letnikov in zborov študentov, ki morajo pri tem aktivno sodelovati.
Popoldanska debata je bila buina in je velikokrat posegla čez mejo reformnih prizadevanj v delc ZSMS, delegatov v univerzitetnem svetu in v fakultetnih svetih, informiranje, razvoj samcupravnih odnosov na ljublianski univerzi itd. Vendar pa nikakor ne moremo mimo nekateiih kritičnih razprav delegatov, ki so predvsem na podlagi lastnih izkušenj poskušali analizirati trenutno stanje na univerzi in v njenem vzgojno-izobraževalnem sistemu. Večkrat je bilo povedano, da koncept usmerje-nega izobraževanja ne more uspeti, če ne bomo odpravili nasprotij znotraj združenega dela, nasprotij, ki so v veliki meri nasprotja vzgoje in izobraževanja. Dirka za profitom, zakoni ponudbe in povpraševanja, anarhija v načinu produkcije, ne-razvitost delavskega samoupravlja-nja, vse to onemogoča analizo feal-ruh družbenih kadrovskih potreb, v konjukturi vidi svobodno menjavo dela itd. Vse to ima za posledico, da se krepijo tehno-birokratske struk-ture v raznih zbornicah, da so kadrovske službe kadrovske le po imenu, da se pojavljajo razponi v ugotavljanju »realnih" kadrovskih potreb, ki so si raziični tudi za 100 % ipd. Povedano je bilo, da de-legati uporabnikov nastopajo v uni-verzitetnem svetu velikokrat kot poslanci, da pa na nivoju fakultet prihaja tudi do popolnoma drugač-nih situacij, kar dokazuje primer elektro fakultete, kjer ena vodilnih oiganizacij združenega dela na po-dročju elektrotehnike v SR Sloveniji - ISKRA — izvaja pravi monopoi «ad delom te fakultete. Skratka pre-obrazba vzgoje in izobraževanja, ki
<tf.  ho Intpivaia  lp VTjKtip in JToJM-gfrp.
vanja, ob tem pa ne bo hknti revo-ludonirala tudi odnosov v zdru-ženem delu, ne more biti uspcšna. Deiegati so ocenili svojo aktiv-nost in vlogo ZSMS v reformi vzgoje in izobraževanja in ob tem analizi-rali tudi svoje delo v univerzitctnem svctu in njegovih organih in komisi-jah, pri čemer sta jim z uvodnim razmišljanjem pomagala še tov. rektor Slavko Hodžar in tajnik uni-verze Milan Fabijančič. Na ta in še nekatera druga vprašanja, ki jih je seminar izpostavil, pa so nam odgo-vorili nekateri delegati in predstav-nflci UK ZSMS in RK ZSMS.
Ludvik Stepančič, sekretar UK ZSMS Ljubljana
I.
Drugi dan seminarja je bil pred-vsem posvečen delu delegacij v uni-verzitetnem svetu ljubljanske univer-ze.
a.  Zanima nas, kako so delegati oce-nili svoje delo v tem svetu, kako so  ocenili   svojo povezanost z ,,bazo" in ali lahko sploh govori-mo o tej ,,bazi"?
b.  Kakšna je vloga UK ZSMS kot družbenopolitične    organizacije pri delu univerzitetnega sveta?
¦iPreden skušamo sttniti razmišlja-nja razpravljalcev o problemih, ki so povezani z delom samoupravnih organov na univerzi, vam bom za-radi lažjega razumevanja v kratkem prikazal samoupravno organizira-nost in v povezavi s tem tudi (v grobem) vsebino dela posameznih samoupravnih oiganov vse od vi-sokošolske temeljne oiganizacije združenega dela do univerze kot .jasociacije" članic, to je visokošol-skih delovnih organizacij.
Sveti VTOZD (podobno sveti VDO in svet Univerze) so sestavljeni tripartitno, kai pomeni, da v njih delujejo tri delegacije, od tega šte-vilčno enaki delegaciji delavcev in študentov VTO, ki sta izvoljeni ne-posredno na votttvah na VTO, in tretja delegacija uporabnikov, o se-stavi katere odločajo uporabniki. Zakon o visokem šolstvu določa tako način dela sveta kot tudi vse-binske pristojnosti. Tu velja pouda-riti kot posebnost način sprejemanja sklepov, ti se namreč sprejmejo, ko zanje glasuje večina delegatov vsake delegacije, kar praktično pomeni, da v delu sveta ne poznamo preglaso-vanja. Za vprašanja, o katenh se ena delegacija izreče odklonilno, je predviden postopek vsklajevanja.
O vsebmskem delu svetov naj poudarim sklepanje o študijskem programu, učnih načrtih, o notra-njem poslovanju VTO, o potrditvah izvolitev pedagoških delavcev v na-zive (asistenta, docenta, izrednega in rednega profesorja). Za nemoteno delo sveta (izvrševanje stališč in sklepov ter priprava gradiva) pa so zadolženi odbori in komisije sveta VTO, ki jih imenuje svet. Ugotoviti velja, da je povezava delegatov v \rrO s svojim volilnim telesom -,,bazo" - vsebinsko in organiza-cijsko relativno lahko rešljiv pro-blem. Težje je zagotoviti tako ne-posredno vez delegatov v univerzi-tetnem svetu z ,,bazo". To so de-legati na seminarju še posebej po-udarili in v poskusu analize problema ugotovili več vzrokov za to. Najpomembnejši vzrok izhaja iz vsebine dela univerzitetnega sveta, pristojnosti le-tega pa v mnogočem na videz niso vedno identične s kratkoročnimi interesi študenta. Na primer, če je na univerzitetnem svetu v programu razprava o odno-sih med ,,univerzo" in združenim delom, študent tu popolnoma ne razbere svojega mesta, medtem ko je odnos študentov do vprašanja social-no ekonomskega (študentski do-movi, štipendije ...) položaja mladih v izobraževanju drugačen. Tako so kratkorodno in dolgoročno zainteresirani za čimboljše rešitve.
V povezavi s tem so delegati ugo-tavljafi  drugo  še  nepreseženo po-manjkljivost, to je vsklajevanje sta-lišč študentskih delegatov z ,,bazo". Tu so razpravljalci ugotovili pred-vsem   organizacijski  problem.  De-legati so na semijiarju opozorili še na eno pomartjkljivost, ta se kaže v premajhni povezanosti študentov, ki so imenovani v odbore in komisije univerzitetnega sveta z delegacijo. V razpravi so delegati poskušali odgo-voriti na vprašanje, kakšna stališča naj ti studenti zastopajo pri nastaja-iiju   predlogov,   med   postopkom usklajevanja  in  (kai je morda še pomembnejše) v dajanju pobud za razpravo, oziroma za rešitev kakega konkretnega problema.
V  razpavi o delu fakultetnih sve-tov so deljgati opozorili na odstopa-nja od dogovoia, da pred sejami uni-verzitetnega   sveta   le-ti   predelajo gradivo in zavzamejo stališča.
Tako sedaj lahko odgovorim na prvi del vprašanja o povezanosti de-legatov z ,,bazo . Ta povezanost je v zvezi z delom fakultetnih svetov in
manj seznanjeni s stališči delegacije Studentov v fakultetnem svetu o gra-divu za sejo univerzitetnega sveta. V tem smislu lahko na osnovi razprave ugotovim, da ni realne osnove za razmiiajanja o tem, če imajo delegati v univerzitetnetn svetu svojo ,,bazo", je pa treba resno in nujno razmišljati o organizacijskih rešitvah povezovanja med delegatom in nje-govim volilnim telesom.
Delegati so piedlagali naslednji izboljšavi, ki naj kratkoročno zago-tovita boljšo povezanost:
1.  O gradivu za univerzitetni svet naj redno razpravljajo fakultetni sveti. Na taki seji naj bo prisoten tudi   delegat   v  univerzitetnem svetu
2.  problem povezanosti med dele-gati v univerzitetnem  svetu in študenti, ki so imenovani v od-bore in komisije  sveta, naj se organizacijsko reši v okviru icon-ference delegacij. Univerzitetna konferenca ZSMS
je kot družbenopolitična organiza-cija odgovorna za nemoteno in koordinirano delo delegatov v samo-upiavnih organih univerze. Da to ni samo prazno geslo, velja prikazati sedanjo prakso. Delegacija študen-tov v svetu univerze se pred vsakim sestankom na pobudo UK ZSMS sestane in vskladi stališča do predlo-gov v gradivu. Studenti - člani odborov in komisij sveta univerze vedno bolj zavzemajo stališča o po-sameznih problemih na osnovi ugo-tovitev v razpravah v okviru UO ZSMS.
In naj poudarim, da se po mojem mnenju v zadnjem času krepi vlc^a UKZSMS kot predlagatelja in ini-ciatorja za reševanje tako kratko-ročnih kot dolgoro^nih problemov vzgoje in izobraževanja
2. vprašanje
Drugi dan seminarja so delegati izpostavili tudi problem informira-nja na univerzi: a. Zanima  nas,  kako  UK  ZSMS
gleda na te probleme in kako si
predstavlja koncepte enotne in-
formacijske mreže?
I Ker je informatika na univerzi že dalj Časa aktualna tema in ker se zdi, da je širok krog študentov in drugih seznanjen s temeljnimi pro-bltmi tega področja, bom poskušal v kratkem prikazati stanje in iz tega navezati na konkretne akcije UK ZSMS, ki že tečejo ali so tik pred realizacijo. Najprej naj ugotovim.da glasila fakultet in Tribune ter Radia Student še ne moremo imenovati univerzitetni mediji, ker je krog so-delavcev iz vrst delavcev na univerzi premajhen. Delno se na to navezuje tudi problem financiranja Tribune in RS. Slej ko prej lahko finančno situacijo obeh medijev ocenim za zaskrbljujočo.
Ptav tako kaže, da lahko piičaku-jemo konkretnih sprememb v reali-zaciji zastavljenih vsebinskih zasnov obeh medijev le v aktivni udeležbi vseh v vsakodnevni praksi.
UK ZSMS pripravlja ustanovitev Centra za informiranje pri UK ZSMS, ki je organizacijsko in vsebin-sko zamišljen tako, da bo sposoben preseči nakopičene in še nerešene probleme imormacijskega sistema na univerzi. Na univerzi bo zato po-trebno poiskati odgovore predvsem na vprašanje o položaju sedanjih publikacij, ki jih izdaja univerza in ce potrebujemo in v kolikšni meri na univerzi podobno informiranje, kot je to v delovnih organizacijah.
Glede financiranja pa si bomo skupaj s širšo družbeno skupnostjo morali odgovoriti na to, koliko je za finančno podporo tej dejavnosti od-govorna Ljubljana s širšo okolico in koliko republika. Ni odveč pouda-titi, da je že dalj časa izrazita želja, da postane center tudi vzgojna sre-dina, kjer naj študenti novinarstva, kakor tudi vsi drugi, v praksi spo-znajo pomen in probleme v samo-npravni oraksi M______               __
MIRAN ŽILAVEC, PREDSED-NIK KOMISIJE ZA ffD PRI UKZSMS
Za uspešno delo ZSMS na uni-verzi in tudi drugače je najbrž po-membna in nujno potrebna idejno politična usposobljenost članov ZSMS. Zdi se, da se ZSMS na uni-verzi pri tem srečuje z velikimi pro-blemi, saj vemo, da 00 ZSMS po fakultetah ne delujejo dobio, niso povezane z \JK ZSMS itd.!
a)  Kakšna je naloga komisije za IPD pri UK ZSMS pri zagotavljanju te usposobljenosti?
b)  Kako je to opredeljeno v pro-gramu te komisije?
c)  Ali se odraža delo komunistov v delu te komisije in sploh v delu 00 ZSMS po fakultetah?
| Če se najprej ozremo na preteklo obdobje, se moramo nujno sooči-ti s samokritično oceno o delu komisije za idejnopolitično delo pri UK ZSMS. Nazadovanje pri izva-janju programov dela te komisije vec ali manj ves čas v preteklih dveh letih je bilo pogojeno z več vzroki. Mislim, da je bU eden najpomemb-nejših slaba kadrovska sestava ko-misije, ki potemtakem poleg neka-terih drugih vzrokov, kot so slaba organiziranost teh komisij pri osnov-nih organizacijah ZSMS, nezanimivi in nepopolni (za člane posameznfli 00 ZSMS) programi komisij za IPD ter zato neizvajanje teh programov, ni mogla opravičiti svojega osnov-nega namena, to je idejno politične-ga usposabljanja članov ZSMS na ljubljanski univerzi. Seveda ni naša naloga, da delamo isto kot 00 ZK na posameznih V0D oz. VTO. Idejnopolitično izobraževanje oz. usposabljanje mladincev na univerzi mora zajeti najširše število čknov ZSMS, da bi tako čim več študentov usposobili na idejno političnem področju in s tem seveda presegli ozke okvirje strokovnosti posamez-nih, še posebej naravoslovnfli, vzgoj-no izobraževakiih procesov.
Da bi uresničili ta prizadevanja, smo se, oz. se še bomo povezali z različnimi organizacijskimi oblikami na področju idejno političnega dela. Tu mislim predvsem komisijo za IPD pri RK ZSMS, potem marksi-stični center pri univerzi v Ljubljani, seveda pa je nujna predpostavka na-šega dela tudi stalno povezovanje z organizacijo ZK na Univerzi, da bi tako dosegli čim višjo kvaliteto na-šega dela, katerega rezultati bi bili vidni v zadostni idejno politični uroosobljenosti študentov, članov ZSMS, niso pa te povezave seveda neke zgolj formalne oblike, ki bi nas navajale h kakršnemu koli forum-\skemu delu na UK ZSMS. \ Takim načelom je podrejen torej tudi program dela komisije za idejno poUtično delo pri UK ZSMS za obdobje oktober—december, ki je že /v razpravi pri 00 ZSMS na fakulte-' tah in višjih šolah in katerega smo tudi sprejeli na prvi seji komisije v jesenskem obdobju, potrditi pa ga mora še konferenca UK ZSMS v decembru. Iz tega predloga progra-ma je razvidna organizacija neka-terih oblik idejno političnega uspo-sabljanja za širše strukture članov ZSMS na univerzi.
Tako je pravkar za nami seminar za delegate v univerzitetnem svetu in komisijah in odborih pri univerzi-tetnem svetu ter za člane pred-sedstva UK ZSMS. Naslednja oblika bo ciklus predavanj za člane posa-meznih OO ZSMS na univerzi (pri-bližno 10 članov \z vsake 00, ki bi naj bili potem nosilci dela pri svoji 00). V tem ciklusu je predvideno obravnavanje osmih tematskih po-dročij in sicer: vloga subjektivnih sil v samoupravnem političnem siste-mu. medsebojni odnos organizacij ZK in ZSMS, relig^ja danes, 10. kon-gres ZSM Slovenije, vloga organiza-cije ZSMS na univerzi, vloga in pomen informiranja, problem druž-bene samozaščite in SLO v naši družbi in preobrazba vzgojno-izo-braževalnega procesa. S temi temat-skimi področji smo zajeli dokaj širok spekter družbenih oz. družbe-no ekonomskfli odnosov, z obdelavo teh tem pa so dana tudi idejna iz-hodišča za delo osnovnih organizacij na posameznih fakultetah in višjih šolah.
Mislim, da bi s stalnim in sprot-nim dogovarjanjem z 00 ZSMS na VD0 in VT0 o programih dela in s stalnim spremljanjeni politične si-tuacije na ljubljanski univerzi do-segli tudi mnogo boljšo povezavo med UK ZSMS in posameznimi 00. Komisija za IPD pri UK ZSMS se bo tudi aktivno \icljučila v povezo-vanje 00 ZSMS in marksističnfli centrov na fakultetah in višjih šolah; tam, kjer teh centrov še ni, pa mo-ramo vzpodbuditi njihovo ustanav-ljanje, oz. vzpodbuditi proces usta-navljanja tam, kjer le-ta že poteka. Ob tem bi posvet predsednikov marksističnih centrov na posamez-nih fakultetah in predsednikov ko-misij za IPD pri 00 ZSMS bil samo še kvalitetni višek koordiniranja in
Rezultat povezave komisije tx IPD pri UK ZSMS z maifcastičoim centrom univ»ze je naše sodefova-iye pri pripravah na posvetovanje o probtematiki predmeta temelji marksizma na viljih in visokih folah, ki ga skupno organizirata oba marksistična centra obeh slovenskih univerz. Komisija za IPD pri UK ZSMS je pripravila že nekatCTe teze o sedanjem stanju na tem področju in o morebitnih novfli oblikah pri izvajanju študijskega programa pri tem predmetu, zagotovili pa bomo še sodelovanje študentov, ki so te teze pripravili, na tem posvetovanju.
Izvedba tega kratkoročnega pro-grama in vseh naslednjfli pa temelji na predpostavki, da bi se vsi komu-nisti iz študentskfti vrst vključili v delo mladinske organizacije, to je, najprej v delo 00 ZSMS po fakul-tetah in zatem v delo komisij za IPD pri 00 in komisije za IPD pri UK ZSMS. Problem neaktivnosti ko-munistov pri delu ZSM je v tem tre-nutku toliko zaskrbljujoč, da se lahko resno zamislimo in ob sodelo-vanju s sekretariatom UK ZKS začnemo akcijo za odpravo tega stanja, osnova le-te pa je dobra idejno politična usposobljenost čla-nov 00 ZSMS - komunistov. Mladi v svoji organizaciji si moramo priza-devati, da vključimo v svoje delo čim več članov svoje oiganizacije, še posebej vse člane ZK in še posebej tiste komuniste, ki so kakorkoli vključeni v delo organizacije ZK, ob tem pa pozabljajo, da je baza njflio-v^a dela v Zvezi socialistične mla-dine.B
DARKO KONČAN, PRED-SEDNIK KOMISIJE ZA EPD RKZSMS
Vprašanje:
10. kongres ZSMS je v svoji reso-luciji dokaj široko opredelil idejna izhodišča za delo in članstvo v ZSMS. Tudi na tem seminarju smo posvetili tem vprašanjem nekaj po-zornosti, predvsem pa je seminar za-črtal idejnopolitično usmeritev ZSMS na univerzi v preobrazbi vzgo-je in izobraževanja.
a)  Ali misliš, da bi se morala univer-zitetna konferenca ZSMS posebej posvetiti nekaterim specifičnim vprašanjem na področju vzgoje in izobraževanja  in   katera   so   ta podiočja.
b)  Kako bi lahko ocenil idejna in politična dogajanja na univerzi na     univ^zitetni     konferenci ZSMS, posameznih fakultetah in kakšni so problemi. Lahko tudi v povezavi z mariborsko univerzo, saj vemo, da je kongres dokaj kri-tično  ocenil ta področja delo-vanja ZSMS.
Odgovor:
¦ Zveza socialistične mladine Slo-venije kot družbenopolitična orga-nizacija in dejavnik, mora biti preko mišljenja in stališč študentskih dele-gatov neposredno vključena v vse tokove vzgojnoizobraževalnega pro-cesa. Ne samo, da med študenti, ki so člani naše organizacije, politično delujemo in usmeijamo pozornost na aktualna družbena in družbeno-politična dogajanja, temveč da po-svečamo veliko pozornost obema funkcijama tega sicer celovitega štu-dijskega procesa, to pomeni vzgojni in izobraževalni funkciji. Še posebej se mora univerzitetna organizacija posvetiti problemom in odprtim vprašanjem t^ idejnim izhodiščem sedanjega šolskega sistema v usmer-jeno izobraževanje. V tej neposredni zvezi ostaja mnogo odprtih vprašanj, kot na primer vprašanje materialnih pogojev za študij, potem našega vključevanja v vse oblike samo-upravnega odločanja in organizi-ranja, problemov in objektivnih možnosti za delb v obštudijskih de-javnostih, strokovnejšega usposablja-nja naših študentov, torej vsega, kar se tiče samih vzgojnoizobraževalnfli programov itd. Od stopnje iazie-ševanja vseh teh vprašanj pa je odvi-sen sam nivo osveščenosti in zrelosti študenta, njegovega družbenega in družbenopolitJ^nepa ancažirania tako v naši o/ganizaciji kot tudi v vseh ostalih družbenopolitičnih organizacijah.
Če navežem še na drugo vpraša-nje, potem iz vsega tega izhaja, da ko bomo študenta angažirali pri raz-reševanju vseh teh vprašanj, ki ne-posredno zadevajo njegovo bistvo, njegov obstoj, njegovo delovanje v vzgojnoizobraževalnem sistemu, bomo potem lahko dosegli tudi večji nivo njegovega osebnega anga-žžranja v samem dmžbenopoli-tičnem življenju. Ce toiej ocenjujem danes situacijo na univerzietni ravni tako v Mariboru kot v Ljubljani, kar je bilo med drugim že v poročilu predsednika republiške konfeience Ljuba Jasniča na 10. kongresu omenjeno, potem lahko odgovo-rimo, da obstaja skupina mladih entuziastov,       družbenopolitičnih

^Nadaljevanje na 5. strani)
delavcev, ki z veliko osebno zavze-
tostjo in delotn prispevajo k uspeš-
nemu delovanju teh univerzitetnih
organizacij. Da pa še vedno - in
mislim, da  to  ni  fraza  —  ostaja
ogromno    število    študentov   ne-
posredno oddaljenih oz. distancira-
nih od samega družbenopoUtičnega
dogajanja na sami univerzi. Ceprav
je bila kritika s študentske strani
potem v samiiazpravi na kongresu
usmerjena v to, češ da je od celotne-
ga števila delegatov bil velik odsto-
tek študentov po izobrazbi oz. po
njihovem   statusu.   Toda  moramo
rcči, da ti študenti ne delujejo v
oblikah organiziranja  na  univerzi,
totej po osnovnih organizacijah po
fakultetah ali na univerzitetnem ni-
voju, temveč da delujejo v družbe-
nih organizaciiah  in  društvih,  na
občinskih konierencah, odkoder so
izšli, in v raznih drugih speciflčnih
oblikah organiziranja. Toda ne mo-
remo trditi, da ti študentje izhajajo
iz naJega okolja in našega družbeno-
političnega      angažiranja.      Torej
mislim, da moramo najprej začrtati
smernice našega dela in naših pri-
zadevanj na obeh univerzah, torej na
vseh fakultetah v tej smeri, da čim-
bolj neposredno vključimo študente
v delo teh v posamezne osnovne
organizacije. V zvezi s tem se po-
1 stavlja problem  uspešnega ali ne-
i uspešnega   organiziranja  ZSMS   na
j teh posameznih fakultetah. Osebno
mislim, da osnovne organizacije, ki
štejejo po IOOO članov, nikakor ne
' morejo kakorkoli se že organizirajo,
' kakorkoli imajo opredeljene metode
delovanja    -   uspešno   družbeno-
politično delovati, kot to zahteva
naša  programska   usmeritev,   naša
j načela, statut itd. Zakaj? Predvsem
| zaradi tega, ker ne gre za formalne
i razlike med samimi aktivi in osnov-
nimi organizacijami ali pa med po-
|  sameznimi osnovnimi organizacijami
in raznimi   koordinacijskimi   obli-
| kami na nivoju fakultete, temveč
predvsem zato, ker je treba jedro
celotnega         družbenopolitičnega
življenja prenesti v te osnovne celice
- če smemo tako reči - to pa so
osnovne organizacije. Tu se mora
i  razreševati največji del odprtih vpra-
!  šanj, tu  se mora odvijati celotna
;  aktivnost. Ne pa, da to iščemo v
nekih manjših oblikah povezovanja
in da potem samo neke dokončne
sklepe prenesemo oz. sklenemo na
sejah teh osnovnih organizacij, ki se
sklicujejo   samo   občasno,   ne   pa
I  redno, kar bi morale po  statutu.
Morale bi namreč biti predstavljene
i  in delovati               osnovna jedra
¦ našega družbenopolitičnega angaži-
ranja.
Iz samih razprav študentskih de-legatov v univerzitetnem svetu je razvidno ravno tisto, o čemer smo že prej govorili, na čemer sloni tudi ocena predsednikovega poročila na kongresu. Torej, da obstajajo mla-dinci, študentje, člani ZSMS, ki so dovolj osveščeni, dovolj zreli, da enakopravnc na itekem nivoju raz-pravljajo s starejšimi kolegi v tem tripartitnem sistemu samoupravnega odločairja in organiziranja tako v univerzitetnera svetu kot v drugih organih, zborih, komisijah, ki delu-jejo pri univerzi ali pa pri fakulteti. Vendai še vedno mislim, da ravno tu obstaja največji problern, o katerem smo tudi govorili na tem seminarju, ali res sami tudi kasneje zastopamo stališča naše baze — če smem tako reči - torej mišljenje in stališča vseh študentov, ki se izobra-žujejo na določeni fakulteti ali v okviru celotne univerze. Mislim, da moramo ravno tem vprašanjem po-svetiti več pozornosti. Cimveč štu-dentov moramo angažirati v okviru teh osnovnih organizacij, v okviru svetov letnikov, da bodo razpravljali o teh vprašanjih. Mislim, da je bila to v preteklosti premalo razvita obli-ka našega delovanja in da bodo za-ključki s tega seminarja prispevali k temu, da se bo temu vidiku posveti-lo več pozornosti kot doslej.B
R
EKTOR O UNIVERZI
TRIBUNA: Kako bi predstavili univerzo v Ljubljani, njeno vlogo in delo?
REKTOR: Znano je, da je uni-verza skupnost visokošolskih delov-nih oiganizacij. Univerzo v Ljub-Ijani sestavlja 10 fakultet, 3 umetni-Žke akademije in 7 drugih višjih ali visokih šol. Današnja vloga univerze je v koordinaciji dela med člani-cami, torej gre za prizadevanje za poenotenje študijskega procesa. V tem času univerza dela nekoliko več, kot bi pričakovali; to pa zato, ker članice ne dajejo zadosti pobud, ki bi se na univerzi koordinirale. Te pobude zaenkrat daje še univerzi-tetni svet, potrebno pa je povedati, da se stanje že izboljšuje. To izbolj-ševanje je možno opaziti na sejah univerzitetnega sveta, kjer živahnej-še razprave kažejo, da članice uni-verze že prihajajo z lastnimi po-budami.
TRIBUNA: Kakšna pa je orga-nizacijska shema univerze?
REKTOR: Omenjeni univerzi-tetni svet je sestavljen po delegat-skem principu; članice imajo v njem študentske delegate, pedagoške de-lavce in uporabnike. Rektor univer-ze ni pravi poslovodni organ kot so direktorji; je celo manj poslovoden, kot so dekani fakultet. Njegova vloga je skupaj z vlogami prorektor-jev izvrševanja priporočil univerzi-tetnega sveta. Pri nas smo si rektor in oba prorektorja razdelili področja dela. Po tej delitvi mi pripada med-narodno sodelovanje, predstavljanje univerze navznoter, protokolarni obiski, področje računalništva in habilitacije. Administracijo univerze vodi glavni tajnik, ki ima trenutno le enega pomočnika. Drugega ne do-bimo zaradi nizkih osebnih dohod-kov. Moral bi biti diplomirani prav-nik ali kaj podobnega, ta profil pa se zunaj univerze dosti bolje nagrajuje kot na univerzi. Poleg teh so na uni-verzi še kadri, ki pokrivajo nekatera druga področja, pripravljajo mate-riale za univerzitetni svet, skrbijo za akcije univerze itd.
TRIBUNA: So naloge univerze kje posebej predpisane in kako je s skupnimi nalogami članic univerze?
REKTOR: Univerza ima nekaj nalog predpisanih z zakonom. Sem sodi že omenjena skrb za enotnost študijskega procesa, promocije ... Teh nalog je sorazmerno manj, kar pa še ne pomeni, da ne vzamejo ve-liko časa. Poleg tega obstajajo še skupne naloge, ki jih članice pove-rijo univerzi: stanovanjski sklad, računalništvo, kjer članice združu-jejo sredstva, da bi dosegle enoten računalniški sistem univerze in ga uskladile s potrebami pri članicah. K skupnim nalogam sodi še dejav-nost centra za razvoj univerze, ki bo v prihodnosti doživel nekatere spre-membe, marksističnega centra, ki skrbi, da bo koncept izobraževanja in študija družbenih ved zlasti na nedružboslovnih fakultetah postal resničnost, referata za telesno kultu-ro in referata za SLO. Te skupne na-loge nam nalagajo precej dela; mo-goče je celo opaziti, da članice uni-verze rade sprejemajo skupne na-loge, vendar bo treba poskrbeti, da teh ne bo preveč, kei s tem izgublja-jo tisto neposredno povezanost in vpliv na reševanje lastnih proble-mov.
TRIBUNA: Kakšne bodo spre-membe centra za razvoj univer-ze?
REKTOR: Pri prehajanju na usmerjeno izobraževanje bo ta raz-vojna služba morala pokriti celotno vertikalno skalo izobraževanja, med-tem ko je CRU do sedaj delal le na visokošolskem področju. Menim pa, da ta procesintegriranja šolstva teče počasi ln da bo do teh sprememb v CRU prišlo morda v slabem letu. Že sedaj pa se poskuša program centra prilagajati, da bi bil prehod enostav-nejši. To pomeni, da univerza neke razvojne službe ne bo potrebovala, CRU bo bolj strokovna služba brez tistih raziskovalnih vidikov, ki jih ima danes.
TRIBUNA: Ne smemo mimo si-stema financiranja. Kakšno je stanje na tem področju?
Financiranje univerze poteka preko članic. Uradno preko progra-ma, ki je ovrednoten, vendar ne-uradno- to moramo povedati - po nekem ključu, ki pa ima še precej proračunsko noto. Sistem je usmer-jen proti zamišljenemu financiranju ovrednotenih in sprejetih progra-mov, vendar na to trenutno stanje še precej vpliva prejšnji proračunski sistem financiranja.
TRIBUNA: To pomeni, da čla-nice prispevajo enak procent od svojih dohodkov za financiranje dejavnosti univerze. V vseh de-javnostih pa članice prav go-tovo ne sodelujejo v enaki meri.
REKTOR: Ne. Za primer raču-nalništva naj povem, da članice tre-nutno ne gojijo te dejavnosti v enaki meri, vendar je to trenutno stanje, ki je pač za nekatere ugodnejše. Vendar smo se o tem zavestno odlo-čali, ker se zavedamo, da to stanje ni tisto, ki ga predvidevamo v bo-doče.
TRIBUNA: Kakšni pa so odno-si z univerzo v Mariboru?
REKTOR: Edini sklenjeni dogo-vor imamo na področju računalništ-va, pogovarjamo pa se o sklenitvi nekega splošnega dogovora med obema univerzama. Sodelovanje je po obojestranski oceni v tem času ugodno. To ne pomeni, da nimamo včasih različnih pogledov. Zelo ugodno je, da se sedaj dvakrat letno sestanemo izmenično v Ljubljani in v Mariboru, včasih pa imamo še kakšno hitro koordinacijo; zadnjič smo jc imeli na polovici poti v Zal-cu. Koristno je tudi to, da se pogo-varjamo o aktualnih problemih in si pomagamo z izmenjavo nekaterih samoupravnih alctov, da vidimo, kako jih nameravamo reševati eni in dmgi. Le s tem je mogoče odpravlja-ti nepotrebna nasprotja, ki so bila prisotna v pretekli dobi. Moje mnenje je, da je bilo to bolj osebno potencirano.
TRIBUNA: Skupnost jugoslo-vanskih univerz povezuje vseh 18 univerz v domovini. Kako deluje ta skupnost?
REKTOR: Organizirana je po delegatskem principu, ima skupščino in predsedstvo. V skupščuu ima vsaka univerza delegate iz vist delav-cev študentov in uporabnikov, ki se enkrat letno sestanejo. Predsedstvo pa se sestaja štirikrat do petkrat. Trenutno so ,v predsedstvu rektorji, ni pa to nujno; verjetno je to pre-hodno stanje, saj je prejšnja organi-ziranost bila izključno na tem ni-voju. Vsaka skupščina je neke vrste delovno srečanje, saj so referati vedno tematski in obdelujejo aktual-ne probleme. Skunost skrbi za med-narodne obveznosti, ki se potem pprazdelijo na posamezne univerze. Ceprav skupnost nima nobene mož-nosti odločanja kot tudi univerza ne, so vendar priporočila srečanj zelo ugodna za lazvoj visokega šolst-
TRIBUNA: Poglejmo še preko meja Jugpslavije. Kje, kakšno in koliko je sodelovanja z univer-zami v tujini?
REKTOR: Univerza se povezuje z univerzami v tujini takrat, kadar je to pravzaprav potrebno zaradi na-rave dela tujih univerz, saj je znano, da so naše članice vse samostojne in same navezujejo stike z ustreznimi fakultetami in šolami v tujini. Uni-verza v Ljubljani ima trenutno tri-najst pogodb o prijateljstvu in sode-lovanju kot se le-te imenujejo. Po-godbe so izključno omejene na evropski prostor, ker je to sodelo-vanje tudi najcenejše glede na kratke razdalje. Vzhodne socialistične drža-ve pa se zanimajo za takšno sodelo-vanje celo preko meja naših sposob-nosti, saj nam primanjkuje sredstev za te mednarodne stike. Pri tem pa obstaja slabost, ki jo poskušamo od-praviti. Niti ene pogodbe nimamo namreč z univerzo iz neuvrščene države. Pred kratkim smo imeli sre-čanje s kubansko delegacijo in po razdelilniku v skupnosti jugoslo-vanskih univerz je med tremi univer-zami, ki so zadolžene za sodelovanje s Kubo univerza v Ljubljani. Ku-banci so pokazali velik interes na področjih agronomije in gradbeništ-va, vendar to še ni bil sestanek, kjer bi se konkretno dogovarjali, bolj je šlo za nekakšno otipavanje terena.
Obstajajo pa še ideje, da bi se po-vezali z univerzo v Iraku ali Alžiru, kar bi nam še ustrezalo glede na naše finančne možnosti. Kuba je pa že resnejši problem, vendar bi se potrudili.
TRIBUNA: Kaj pa je vsebina sodelovanja med univerzami?
REKTOR: Sodelovanje pomeni izmenjavo pedagoških kadrov, v zadnjem času pa so težnje po skup-nem raziskovalnem delu. Poleg tega je tu še izmenjava študentov in to bi bilo vse. Zadnjo takšno pogodbo smo sklenili z univerzo v Trstu, tre-nutno pa smo pred podpisom po-godbe z univerzo v Katowicah. Imamo pa še nekaj odprtih obvezno-sti. Ljubljana je recimo pobratena s Tbilisijem in zaželeno je, da pride tudi do stikov med ustreznima uni-verzama.
TRIBUNA: Kaj pa odnos med Ljubljano in univerzo v Ljublja-nii?
REKTOR: V zadnjem času se intenzivno pogovarjamo z mestno skupščino. Univerza v Ljubljani sicer ni Ijubljanska univerza, vendar je jasno, da sta obe strani zaintere-sirani za sodelovanje. Ljubljana želi, da bi strokovni potencial univerze bolj sodeloval pri reševanju msstnih problemov. O tem sodelovanju seje do sedaj veliko govorilo kot o neso-delovanju. To izvira iz tega, da ni tako opazno, kadar študent aU peda-goški delavec posamezno sodeluje, kot Č3 gre za sodelovanje na ravni visokošolske organizacije. Ugotovili smo, da je bilo takega osebnega so-delovanja kar veliko, vendar se to ni čutilo. Upam, da bomo nekaj na tem področju vendarle premaknili na boljše.
Za Tribuno Franc MILOŠlC
^ o- <  =
c   —       vt
3 o)" rn 3
3   3   CD
-» J5" — »"
N. m   30 3
3.5-8 R.
(t)   MC   C
gill
hn
N
> Cfl
m O
z
c m
c/>
m
<
m
C   -«   5
co
<D   L  0» O. 0>
[NEKI DEZINFORMAaJI      .
Dne 13. 11. 1978 se je drugemu na prvem programu RTV bljana   zgodila   dezinformacija. rka Ljerka Sukič je zbrane-i TV občinstvu postregla s štirimi licami in nekaj podtikanji, ki io na račun Tribune in njenega dništva. Pojdimo po vrsti.
Prvič. V televizijskem komen-je bilo rečeno, da ,,že sam is potrjuje dejstvo, da za njim stojijo študentje ampak, da je ibuna bolj domena posamezni-v." Študentski časopis Tribuna ni mena posameznikov, ker so v skladu s 25., 26. in 27. členom Zakona o javnern obveščanju izpol-njene vse določbe, ki zagotavljajo uveljavljanje širšega družbenega inte-resa. Povedano drugače - Tribuna ima izdajateljski svet! Citirani stavek je zato neresnica!
Drugič; V komentarju je nave-dena neresnična trditev, da je ured-niški odbor dobil nezaupnico ko-miteja UK ZKS in opomin, kot vzgojno-politični ukrep. Uredniški odbor ni dobil nezaupnice in tudi vzgojno-političnega ukrepa ne, kakor t^a niso dobili niti uredniki. Vzgojno-politični ukrep je bil izre-čen le trem članom uredništva v uredniškcm odboru prejšnjega mandata. Sicer pa - kdo je dal no-vinarki pravico objaviti novico o izreku vzgojno-političnega ukrepa, saj bi moral o tem sklepati organ, ki
je ta ukrep izrekel, na istem sestan-ku?!
Tretiič. Navedba, da je v novi vsebinski zasnovi ,,prisotno širjenje uredništva na področje prisotnosti znanosti v proizvodnji in na univer-zi" (? ), je neresnična. Ustanovljeno je novo uredništvo za naravoslovje.
Četrtič. V komentarju je bilo rečeno, da če že komentiramo doga-janje na univerzi so to ,,najpogosteje zapisnUd pomembnejših sej." To je neresiuca. V šestih letošnjih števil-kah ni bil objavljen niti eden zapi-snik.
O podtikanjih! Najprej o tem, da ,,članki iz marksistične literature niso sporni", da pa je takšnih, ,,ki jih študentje, zlasti nediužboslovnih smeri, kaj dosti ne razumejo, vse preveč." S kakšnimi argumenti rokuje novinarska Ljerka Sukič? Z nikakršnimi! Za razumevanje najte-meljitejše, najgloblje teorije, kar jih je do sedaj nastalo (kakor je temelti-. ta proletarska revolucija, ki sega /spreminja temelje obstoječega) marksistične teorije, je potrebno učenje, potrebno je misliti, študi-rati. Za to ne le informiranje ampak formiranje. Očitek nerazumljivosti je zahteva po poljudnosti, popoldan-ski čitanki, morda zabavniku. To je — marksizem brez teorije in konkre-tno brez revolucionarne, razredne teorije, ki iz delavskega razreda dela proletariat, teorije, ki je ,,edina spo-sobna razredno proletarsko razjasni-ti vlogo delavca, delavskega razreda
v tem kapitalističnem kaosii" (in tu se ,,abstraktnost" delavskega razre-da razblini, kajti njegova vloga, položaj, naloga je zelo konkretnaT) Potem o zelo, zelo nizki nakladi, kakor pravi novinarka Ljerka Sukič. Tribuna izhaja v 5000 izvodih, Stu-dent v SR Srbiji v 7000-ih, Student-ski list v SR Hrvatski v nič O pri-merkih, Mladina v 10000 - 12000, Delo v 90000, Nedeljski dnevnik v 220000 ... Novinarka nikjer ne omenja višine Tribunine naklade. S tem dezinformira, podtika nizko naklado (zelo, zelo!) kar je sicer relativno. In na koncu o pripravi nove vsebinske zasnove, ki da ,,ne obljublja, da bo Tribuna postala resnično informativno — politično glasilo študentov ljabljanske univer-ze." Ne, nikoli ne bomo postali glasilo ,,Študentov ljubljanske uni-verze" pač pa glasilo univerzitetne konference ZSMS Ljubljana. To je razlika. Vsebinska zasnova obljublja, da bo Tribuna tudi infortnativna (politična je že, kajti o apolitičnosti ni mogoče govoriti!), kar je v nekaj zadnjih številkah tudi opaziti.
Zato je komentar novinarke Ljerke Sukič dezinformativen, pod-tikajoč, saj gradi na dokumentih, ki veljajo za staro uredništvo v prej-šnjem študijskem letu in podtika našemu uredništvu napake, ki jih nikoli ni storilo, ter ga na ta način skuša politično in tudi drugače diskvalificiiati.
Uredništvo
PADRE PADRONE
V očetovskem, po mizi udarja-jočem članku z naslovom Čigava tri-buna je Tribuna? nam Pšeničny Vili v 46. številki Mladine na tretji strani razgrinja svojo globoko analizo, ki posega v članek objavljen v študent-skem listu Tribuna, članek o 10. kongresu ZSMS. Pšeničny Vili nam najprej z ekonomske fakultete po-tegne ,,ohranjanje svetlih tradicij nekdanje študentske organizacije", takoj nato z rokohitrsko kretnjo obrne bralčevo pozornost na članek v Tribuni (oz. na zadnji del članka), ju poveže z gastronomskimi parale-lami - tam večerja - tu hausbal (pa ne predvsem ampak marsikdaj, občan Pšeničny) - in njegova ,,ana-liza" je popolna, zaključki neopo-rečni - Tribuna ohranja svetle tra-dicije nekdanje študentske organi-zacije. Drugih argumentov Pšeničny Vili nima. Toda kaj se izkaže? Izka-že se, da zveza, ki jo je spletel Pše-ničny Vili med ohranjanjem svetlih taadicij nekdanje študentske oi^a-nizacije in Tribuno, niti ni toliko naključna. Toda zakaj? Zato, ker je bil Pšeničny Vili, ki sedaj ,,anali-zira" pisanje Tribune, prvi predsed-nik OO ZSMS ekonomske fakultete, ki sedaj vabi na ohranjanje tradicij, zato, ker se je v mandatu njegovega predsednikovanja s tem ohranjanjem sploh začelo, zato, ker se je tega ohranjanja tudi sam, Pšeničny~Viii, večkrat udeležil. Taka je ta zveza. Pa pojdimo po vrsti!
Pšeničny Vili dokazuje, da je Tri-buna skušala diskvalificirati kongres in organizatorje s tem, da je zapisa-la, da je bil kongres predvsem hausbal Nova Gorica 1978. To ni res. Zapisali smo marsikaj! in to je velika razlika. O poskusu diskvalifi-kacije! Če je kdo skušal diskvali-ficirati kongres (Tribuna ne!), so bili to nekateri udeleženci, ki so se vedli tako, kakor smo zapisali, če je kdo skušal diskvalificiiati (Tribuna ne!) organizatorje, je bil to prav razve-ljavljujpč odnos do teh mladih ljudi (deklet). Cudno je, da se Pšeničny Vili sprašuje o odgovornosti Tri-bune, ne pa teh udeležencev, ki so se vedli tako, kakor je Tribuna za-pisala. Ker je očitno, da Pšeničny Vili ni prebral vsega članka o kon-gresu in vseh komentarjev in član-kov, ki so bili o predkongresni raz-pravi na UK ZSMS Ljubljana objav-ljeni v prejšnjih števOkah, tega tudi ne tnore vedeti. To pa pomeni, da če smo zapisali, da študentje niso dovolj prispevali k kvaliteti razprav na samem kongresu to še ne po-meni, da niso nič prispevali!
To, kar nam Pšeničny Vili očita je - sektaštvo, namreč ohranjanje svetlih tradicii. . .itd. To odločno odklanjamo! Če pa že govorimo o sektaštvu, kaj se izkaže? Pšeničny Vili, odgovorni urednik glasila RK ZSMS, pravi, (citiramo): ,,Kongres socialistične mladine je bil zagotovo priložnost, da poenotimo prizade-
vanja vseh delov mladine, da se do-govorimo za skupno akcijo na osnovi enotnih idejnih stališč ...". V resoluciji tega istega kongresa pa v prvem stavku pišt; ,,ZSM Slovenije kot družbenopolitična organizacija, ki v svojih vrstah zbira najširše mno-žice mladih za socialistično samo-upravljanje opredeljenih ne glede na svetovnonazorske in ideolo^ce opre-delitve ...". Tam enotna idejna izhodišča, tu ne glede na ideološke opredelitve! Ali gre pri vsem skupaj za ohraijevanje svetlih tradicij, Pšeničny Vili?
Nikoli nismo tidili ničesar o ne-pristranskem, objektivnem opazo-valcu, v tekstu nismo niti enkrat za-pisali ničesar o ,^nnožičneni haus-balu" in tudi sami nismo kongresa tako preživeli. To so neresnice. Zato menimo, da je članek poskus poli-tične diskvalifikacije uredniltva, poskus, ki ga Pšeničny Vili pred-vsem očita uredništvu. Vsi niso vi-deli kongresa in bili na njem,mnogi od tistih pa, ki so ga videli, ki so bfii v Novi Gorici, niso hoteli videti vsega. Naša napaka, ki se je dobro zavedamo, pa je, da smo vzroke teh obrobnih dogajanj samfli in da smo le-te premalo celovito analiziiali!
odgovorni urednik BavčarIgor
VŠSD
DELOVNE AKCIJE, PROSLAVE
V prijetno majhnem hodniku Višje šole za socialne delavce, se je trlo tudentov. Ta ,,gužva" me je v začetku kar malo zmedla in najprej se niti isem mogel odločiti, koga naj povprašam po predsednici 00 ZSMS. Veliko leklet je klepetalo, da so ženski glasovi kar brneli in najbrž je bilo to tisto, ar me jc ..omamilo". Pa sem se opogumil in vprašal in že je bila na hodniku. !Je prej m se dogovorila, da mi bo pomagala predstaviti šolo. Že na hodniku an dobil vtis domačnosti in ko sem bil naenkrat vpleten v pogovor z enim <d očiteljev, ne da bi se tega piav zavedal, sem sklenil misli v spoznanje, da ; tu kar Juštno".
IELOVNE AKOJE. PROSLAVE
Ida Mihelčič, ptedsednica OO ZSMS, na kratko predstavi 00. Letos šteje 31 članov v obeh letnikih od skupnega števila vpisanih (240). Ker se jih je nekaj naknadno vpisalo, računa, da ima tienutno 150 članov. Vsi študentje liso člani ZSMS na šoli, ker so v organizacijo bili vpisani že v srednji šoli. Cam so plačevali članarino, niso pa imeli članskih izkaznic in ti še zdaj ne cdo, če so še naprej člani teh 00, ali bi se morali prepisati ali pa se kar tako ipisati v 00 na šoli. Zaradi te zmede nameravajo letos urediti evidenco ilanstva in za 15 dinarjev članarine bo vsak dobil izkaznico, da ne bo več ilvoma kateri 00 pripada.
Osnovna organizacija je enotna za oba letnika. Ustanovili so nekaj »misij, ki naj bi koncno začele delati tisto, zaradi česar so ustanovljene. '"ravijo, da je bila lani cela vrsta komisij, ki pa so le formalno obstajale in so e letos omejili na tiste najnujnejše. Delo je dobro zastavila kulturna, ki že ripravlja izdajo informativno-literarnega biltena. Kulturna komisija se je že ini izkazala s svojim delom, saj je organizirala nekaj proslav, literarni večer istnih prispevkov in dva spoznavna večera s študenti socialnega dela iz )anske in Norveške. Komisija za mladinske delovne akcije pa je organizirala tiri enodnevne akcije. Prvič so šli kopat vodovodne jarke v Zapotok pri jubljani, dva dni so pomagfli enemu svojih sošolcev pri kmečkih opraviUh, «a še pri gradbenih delih so pomagali nekemu občanu v bližini Škofje Loke, i mu je potres uničil streho nad glavo.
Trenutno ustanavljajo aktiv Rdečega križa pri OO ZSMS. Vse delovne kcije gredo preko RK zaradi narave študija. Tu torej niso povezani z Univer-itetno konferenco ZSMS.
;LAVNA PROBLEMA: PROSTORSKA STISKA IN ŠTUDIJ NA >RUGI STOPNJI
Ob koncu lanskega študijskega leta je bila na Višji šoii za socialne delavce »roblemska konferenca, kjer so iskali najboljše rešitve za ti dve ,,nadlogi". >^ŠSD ima trenutno tri predavalnice, ki sprejmejo vsaka po 40 študentov. *oleg teh imajo še manjši prostor v kleti, za katerega so prosili, da bi ga •'premenili v mladinsko in študijsko sobo. Prošnji niso mogli ustreči, saj je jrostor ponavadi zaseden in v njem tečejo vaje. Lanski bruci so zaradi ramanjkanja prostora morali gostovati v eni od srednjih šol v centru mesta, e danes pa imajo nekatera predavanja v prostorih krajevne skupnosti. Za itudente ob delu pa je stanje še slabše, saj so številnejši. Ti imajo najet jrostor celo v hotelu Kompas. Pa tudi za učitelje ni nič bolj rožnata situaci-a, saj se kar precej na tesno stiskajo v svojih sobicah. Do pred dveh let v »loveniji ni bilo mogoče študirati socialnega dela na drugi stopnji. 1976/77 »a so na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo uvedli v >kviru sociološke katedre usmeritev za socialno delo. Za ta študij pa so ibsolventi VŠSD v slabšem položaju, saj jim je za prepis na drugo stopnjo HJtrebno opraviti diplomo prve stopnje in še dva diferencialna izpita. Ker ni tudija na drugi stopnji oziroma je še v povojih, se pojavlja problem ustre-.nih kadrov za poučevanje na VSSD.
50CIALN0 DELO JE INTERDISCIPLINAREN ŠTUDIJ
Kdor še ni pokukal v učni načrt, ali bil na katerem od predavanj na VŠSD i najbrž težko predstavlja, kaj naj bi se tu predavalo. Res je, da je disciplina e mlada in da še vedno išče najustreznejše predmete, vendar je res tudi to, ia ima trenutno precej obsežno paleto predmetov. Študij se že v prvem etniku deli na dve smeri: prva je za socialno delo, druga pa za kadrovsko ocialno delo. V prvem letruku imajo enajsterico skupnih predmetov in še po ;nega posebnega za vsako smer. Med skupnimi so našli svoje mesto: sociolo-iija, politična ekonomija in osnove politične ekonomije socializma, uvod v ¦ocialno politiko, socialna medicina, psihologija, delovno pravo, osnove »edagogike in andragogike, samoupravni družbeno politični sistem SFRJ, ivod v socialno delo, SLO in tuj jezik. Bruci, ki nameravajo postati ,,čisti" ocialni delavci, morajo opraviti še izpit iz rodbinskega prava, kadroviki pa iz eorije organizacij združenega dela.
Še obsežnejši pa je program v dmgem letniku, kjer je deset skupnih »redmetov (socialna varnost, psihologija, socialna politika SFRJ, skupnostno ocialno delo, svetovanje v socialnem delu, raziskovanje v SD, socialna »atologija, tuj jezik, SLO in osnove procesnega prava), ,,čisti" imajo še ocialno psihiatrijo, habilitacijo in kompleksno rehabilitacijo, kadroviki pa adrovsko politiko v istem obsegu kot so prejšnji trije predmeti skupaj. 'Jamestnica direktorice, Vida Miloševič, je pojasnila: ,,Čeprav smo sedanji lčni načrt sprejeli šele leta 1976, pa že pripravljamo novega. Najbrž smo lajbolj izrazita šola med vsemi, ki program stalno prilagaja širšim družbenim KJtrebam in dogajanjem. Ravno v zadnjih letih se stroka najbolj spreminja, lobiva novo družbeno vlogo in razsežnosti, seveda pa se pred njo postavljajo udi nove zahteve."
Zadnji dve leti dajejo največ poudarka na vaje in seminaije. Pravijo, da bi tudente radi čimbolj usposobili za samostojno mišljenje in diskusijo. Tej ielji lahko verjamemo, saj je organizacija vaj naravnana v to smer. Letošnjih .26 brucov so razdelili v štiri skupine, te pa se potem delijo še na podsku->ine s približno 6 študenti. V taki majhni skupini se v diskusiji prav gotovo uhče ne more skriti, ne da bi povedal svoje mnenje, predlog, rešitev..,. /eijetno se je prav zaradi takšne oblike vaj med študenti razširilo mnenje, da o vaje obvezne. Res je, da nekateri prisotnost celo preverjajo; pravijo pa, da ato, ker hočejo vedeti katero ime se ujema s katerim obrazom. Ne glede na Meverjanje ali nepreverjanje prisotnosti, pa si v takšni situaciji učitelj kaj ahko zapomni, koga je kdaj ali večkrat videl pred sabo.
KAKO ORGANIZIRATI PRAKSO
Pred dvema letoma je VSSD imela pet semestrov; peti je bil Uegalen in so tudentje v tem času opravljali prakso (3 mesece). Ker po zakonu o visokem olstvu ta peti semester več ne sme obstojati, je praktično izpopolnjevanje »odočih socialnfli delavcev postalo vprašljivo. Učitelji pa so hoteli ohraniti »rakso takšno, kot je bila do takrat in tako je bil ogrožen študentov prosti ias. Da bi praksa obdržala dotedanje časovne okvire, ni bilo več možno, lOteli pa so ohraniti njeno vsebino in cilje. Sedli so skupaj študentje in čitelji in vkovali rešitev. Zdaj hodijo na prakso že bruci in tako že v prvem jtniku izpolnijo nekaj programa praktičnega dela. Ostanek je prihranjen za imske počitnice v drugem letniku, ko je treba štirinajst dni prebiti v učni >azi, kot pravijo organizacijam, ki jih sprejmejo.
Praksa je tudi dobra povezava z združenim delom, kjer se spoznavajo x>trebe in ta spoznanja se potem koristno uporabijo pri prilagajanju pred-netnika. V oiganizacijah, kjer opravijo prakso, pa se lahko dogovorijo tudi a diplome in je praksa obenem tudi zbiranje podatkov. Večina diplom je •aziskovalnih in zelo malo teoretičnih. To so raziskave.kijih lahko delovne Hganizacije, v katerfli so bile narejene, koristno uporabijo. Seveda za to delo le dobijo noben^a cvenka, pravijo, da so lahko celo srečni, da so dobili nesto za opravljanje prakse in diplome.
LJČINKOVrrOST ŠTUDIJA
Ker je ta pojem težko izmerljiv ali celo neizmerljiv, bo treba pogledati lekaj podatkov, ki pa nam učinkovitost ne kažejo v vsej luči. V dosedanji ^odovini šole je bil najvišji osip v lanskem letu (33,3 %). Iz te iste generacije )a je največ študentov diplomiralo v rednem roku ali še pred njim. Lani, /pisana generacija pa je bila selekcionirana le 21,3 procentno. To je tista jeneracija, ki se je potikala po raznih prostorih v mestu in je bila praktično >drezana od šole. Uspehi ali neuspehi se dajo različno interpretirati. Miloše-/ičeva pravi, da večje zahteve pogojujejo boljše uspehe in da se v bodoče ne aodo smeli bati selekcije že na samem začetku. Nekaj pa prispeva tudi to, da fe učitelji tudi s posamezniki več ukvarjajo kot na drugih šolah.
5TUDENTJE OB DELU
Za Studente ob delu so izračunali posebno število ur pri vsakem predmetu gjede na števio ur, ki jflti ima ta isti predmet pri rednih študentih. Vsebina je tako stnyena, vendar je vsa ohranjena. Velika pomanjkljivost pa je v tem, da študentje ob delu nimajo vaj in seminarjev, ki študentu dajo največ. Na to 5olo pruiajajo študirat tudi takšni, ki jih poklic niti ne veseli niti ga ne bodo nikou opravljali, ampak želijo imeti le višjo izobrazbo. To naj bi na VSD bilo fc posebei prisotno. Najbrž ni povsem brez potrebe vprašanje, zakaj hočejo dobiti viSje priznanje prav tu. Je tu najlažje priti do njega? Se tu najmanj zahteva? Po zagotovilfli je ta študij sorazmerno dobro organiziran in ni tako ,4uftarski". To nasprotje bo treba še razgaliti, saj podatek, da je letos vpisa-nfli v prvi letnik okrog 300 študentov ob delu, tudi nekaj pove.
Tudi študentje ob delu morajo opravljati prakso v enakem obsegu kot redni študentje. To opravljajo v delovni organizaciji, iz katere prihajajo. Prav zanimivo bi bilo vedeti, če v času, ki je namenjen praksi, res delajo po tem programu. Toda tega ne bomo nikoli zvedeli, ker se na zunaj kaže, da program izpolnjujejo. Miloševičeva pravi, da niti ni tako tragično, da nekate-ri končajo to šolanje samo zaradi višje izobrazbe, da je bolj tragično, če se taki zaposlijo kot socialni delavci in to delo opravljajo slabo. Mi pa pravimo, da je zelo tragično v obeh primerih in da bi VSSD prav lahko odpravila take pojave, ki pa mrgolijo tudi drugod. Ker nameravajo v kratkem sklicati problemsko konferenco na to temo, kjer naj bi se pogovarjali o metodah dela, o morebitni omejitvi vpisa za študente ob delu, bi o tem veljalo še posebej premisliti. Še bolj zaradi tega, ker se že sami zavedajo, da s študijem ob delu hiperproducirajo poklic.
Prihodnje študijsko leto študija ob delu te vrste ne bo mogoče vpisati v Ljubljani, ker se hočejo približati območju, kjer socialnih delavcev primanj-kuje. Tako bodo organizirali študij ob delu v Mariboru, leto kasneje pa spet v Ljubljani in nadaljnji načrt predvideva to izmeničnost. Društvo socialnih delavcev iz Maribora je namreč zaprosilo za tovrstno izobraževanje, ker na mariborskem območju trenutno potrebujejo okrog sto socialnih delavcev.
KAK0 IN KJE NAJ SOCIALNI DELAVEC PRIDE DO SLUŽBE
Da razmere na tem področju niso preveč rožnate, je že nekaj let jasno in nič ne kaže, da se bo na tem področju v bližnji prihodnosti zgodilo kaj revolucionarnega. Ljubljansko območje je popolnoma zasičeno s tem kadrom; v tem času je že nekaj desetin brezposelnih. Kam torej s kadrom? Na šoli niso tako pesimistični in ne vem zakaj ne. Pravijo, da nekatera področja še izražajo potrebe po tem poklicu (socialno skrbstvo), ker so dobila nove zakonske obveznosti, ki bi jih naj opravljali socialni delavci (predzakonsko in zakonsko svetovanje). Združeno delo papotreb ne izraža, ker se stvar prepušča naključju ali pa se čaka, da se potreba izrazito pojavi sama od sebe. Tudi o tem bi bilo potrebno razmisliti. Je sploh normalno in razumsko izobraževati ljudi, ki jih družba ne bo potrebovala? Kdo je kriv, da so ti izigrani, saj jim tega ni prej nihče posebej povedal? Na VSSD niso preveč pesimistični glede problema zaposlovanja. Zavedajo pa se že nečesa in sicer tega, da bo prav kmalu treba študij omejiti na normalno mejo po kriterijih sposobnosti.
POTREBE - TO JE ZDAJ VPRAŠANJE
Da je težko prodreti v delovne organizacije smo že slišali. Povedali pa so tudi to, da so v prejšnjih letih imeli pri tem veliko več uspeha. Študente so pošiljali na prakso za tri mesece; tam so videli, kaj znajo in katere naloge so sposobni opravljati in pravijo, da se je često dogajalo, da so praktikanti po diplomi kar ostali v teh organizacijah. Te seveda pred prihodom praktikanta vsaj odkrito niso izražale nobene potrebe za tem poklicem. Sedanja okrnjena praksa te vloge več ne igra v taki meri. Na šoli prevladuje mnenje, da potrebe so, vendar niso izražene ali pa njihova dela opravljajo kakšni drugi za to neusposobljeni profili. Drago iz drugega letnika meni, da med ljudmi še zmeraj prevladuje mnenje, da so socialni delavci tisti, ki pomagajo revežem in da zaradi takšnega mišljenja iščejo za mesta socialnih delavcev vse druge profile, le njega ne, ki se za to izobražuje.
V praksi socialni delavci pokrivajo različna področja. Nekateri so refe-renti za družbeni standard, drugi vodje izobraževanja v delovnih organiza-cijah, tretji skrbijo za urejanje socialnih razmer delavcev itt. Študentje menijo, da ta profil vsebuje dovolj široko izobrazbo, da lahko opravlja vsa ta dela.
Poleg naloge, da morajo prodreti v združeno delo, pa se zanje odpira novo področje v krajevnih skupnostih, kjer naj bi še prav posebej bilo mesto za socialnega delavca. Pa tudi v osnovnih šolah td delo še ni povsem urejeno. Ponekod so torej še bele lise, toda število diplomantov VŠSD jih bo kmalu pokrilo. Kaj pa potem? O tem je sedaj pravi čas za razmišljanje, če ni že prepozno. Nehote ob sedanjem stanju dobimo občutek, da se hiperpro-dukcija nekega kadra rešuje bolj juristično s predpisom takega in takega strokovnjaka v nekem okolju, pa naj je v njej potreben ali ne. Korenine takšnih občutkov bodo odpravljene tudi z načrtnejšim razmišljanjem in ukrepanjem pri izobraževanju socialnih delavcev. Za to pa bodo morale biti pripravljene še druge glave, ne le tiste, ki jih ti udaici dosegajo inbolijo.
DEMOKRATIČNIODNOSINA Š0U
Najbolj so se študentje pohvalili z demokratičnimi in enakopravnimi odnosi do profesorjev in s stiani profesorjev. Imajo občutek popolne enako-pravnosti in nobenega njfliovega predloga ali želje ne zavržejo kar tako v koš. Zaradi tega je vzdušje na šoli precej domače in prijateljsko. Včasih so zaradi prostorske stiske vaje kar na hodniku, bolj pogosto pa to velja za različne posvete s profesorji. Mogoče je tudi majhen prostor tisto, kar prispeva k večji neposrednosti.
Smešno bi bilo pričakovati, da kljub temu ni problemov. Litsratiira je že eden takšnih, ki prizadene skoraj všakega. Kljub lastni knjižnici je izvodov premalo in dosti prej si je treba zagotoviti skripta, da lahko naštudiraš neki predmet. Literature prirnanjkuje zlasti za tiste predmete, ki se poučujejo le na tej šoli in ki jo pišejo profesorji sami. Pravijo, da je tako pisanje zelo odgovorno, saj je socialno delo mlada stroka, ki se še ne postavlja na neko že zdavnaj postavljeno in zveličano doktrino.
AKTIVNOST CLANA ZK JE AKTIVNOST V ZSMS
Okrog 45 študentov je komunistov, trenutno pa imajo v pivem letniku dvanajst kandidatov za sprejem. Ti se morajo še posebej izkazati pri svojem delu zlasti v mladinski organizaciji, da jih bodo potem sprejeli v vrste ZK. Sekretar 00 ZK Toni Kikl meni, da je povsem brez smisla postavljati pred študenta neke imaginarne zahteve glede aktivnosti. Glavno področje delo-vanja mladega komunista je v ZSM. Pravi, da vsi komunisti študentje resni-čno tvorijo zelo dobro jedro v mladinski organizaciji. Nadaljnjih deset članov 00 je iz vrst pedagoških delavcev. Na VŠSD pa obstaja še en problem, ki ga ni mogoče prezreti. Veliko predavateljev je namreč zunanjih občasnih sodelavcev, kar vsaj nekoliko hromi živahnejše delovanje. Direkto-rica šole Andreja Kavar si le želi nekoliko večjo aktivnost ali celo agresivnost samoupravnih organov. Zunanji sodelavci pa prinašajo potrebe iz prakse in tudi sam študij prilagajajo tem potrebain, kar omogoča stalnejše in boljše stike z družbenimi dogajanji, ki se tičejo področja socialnega dela.
Franc MILOSlC
Taras Kermavner, famozni nategovatelj slovenske poezije na kopita nikoli-spreminjajočih-se kategorij površnega eksistencializma, nekdaj strukturalist (ker je na veliko uporabljal besedo struktura), zdaj sem in tja tudi predstavnik ,,noye filozofije", je v Poljih (Novi Sad) objavil paberkovanja o vpraSanju smrti (Nalepnica o smrti, Polja 236). Poezija mu je postala legitimna sila za izrekanje tistega, kar obstaja v svoji sušični obliki popolnoma zunaj nje in čemur je dal Tine Hribar genialni vrhunec z ngotovitvijo, da je ,,človek umiljiv". Popolnoma brezstrastno zbiranje nalepk z napisom ,,smrt" je nadomestilo vsakršno razumno (reasonable) govoijenje o stvareh poezije.
Zanimivo je dejstvo, da govori T.K. naenkrat s stališča družbenega kritika, distancira se - in se spet ne distancira - od stališč ,,srednjega sloja" na način, kot ga pozna usrana nova filozofija, distancira se na usran način, tako da si pozitivno ne upa izreči nobene družbene kritike, ne da bi se kar naprej skrival za zaslonom poetskih čvekarij. To je napravil že v pamfletu Kritika in literatura (Problemi 168-169); iznašel je pozicijo kritike nad vsako rtranko, operira s poenostavljenimi pojmi politične ekonomije, da bi potem ree zavrgel kot blagovno družbo kot relativnost nasploh: ,,Levica in desnica, tesnično in napačno na ravni masovnih medijev, koristno in nekoristno na ravni predmetov, natura in kultura itn., vse je zamenljivo in pretikljivo." Beri ta tem: socializem in kapitalizem sta ,,pretikljiva", svoboda in suženjstvo sta ,,zamenljiva". Baudrillard je izrekel maksimo slovenskega buržuja: ,,vse je uedoločljivo". In naprej (v Nalepnici o smrti): ,,Odpor se zdi nemogoč, ker ni več vere, da bi bilo lahko tisto, kar prinaša zmagoviti odpor, razfično od premaganega, zvrženega; zgodovinska izkušnja uči..." Kaj uči zgodovinska izkušnja? Te trditve prav gotovo ne potrebujejo literarno-teoretične tomedije. Lahko jih slišite v gostilni ob vsakem času! Zakaj tovariš T.K. ne capiše jasno: Jaz, predstavnik slovenskega srednjega razreda maloburžoaznega sloja), ki se mi v novi družbi nekako godi, razglašam, da e mi od začetka proletarskega prevrata ni zgodilo nič pretresljivo novega. Eivim v svetu stvari, ki večne bde nad menoj (blagovni fetišizem? ), sem za o, da stvari pojasnjujem in včasih napravim kakšno zmedo (,. ... moje avedno življenje kritika, bravca in pojasnjevalca literature; in tudi sam sem lemalo prispeval k omenjeni zmedi, imenovani ,idejna' in ,estetska'." -(ritika in literatura). Zame so bile smrti Kajuha, Jarca, Kovačiča in mnoge Iruge nepomembne, ker v tem svetu niso nič spremenile - razglašam jih za ircživeli model. Živi so jih zmanipulirali že s slavljenjem (JSalamonova »ezija je bila čudna osvoboditev izpod strahovlade starih pojmov in mdstav: z izjemno suverenim gibom je odstranila breme, ki je tišcalo mlade pneracije - ne njihova, temveč tuja - manipulirana, ideologizirana smrt."). Sgrozim se ob misli, da bi moral svoj dražestni individualizem zakopati v iolektivno psihologijo obnove. Kramparske poezije ne sovražim zaradi njene esniške (pod)povprečnosti, temveč zaradi dejstva, da bi moral biti udeležen stvareh, ki me ne zadevajo (Struktura in zgodovina). ^enim, da je za to iradoksalno zamenjavo, za ta včasih komični včasih žalostni nesporazum »cialno angažirane literature s seboj in z družbo kriv-a predvsem neustrezna, istareia, konvencionalna, blokirana, tradicionalistična ideologija (podč. IP), ki jo njeni predstavniki še vedno goje v nesrečnem verovanju, v zablodi, a jim bo prav ona odprla čudežna vrata v svet prave družbene resnice." Sociološka komponenta v slovenski modeini in modernistični literaturi, blja 175) (By the way, nekoč je govoril neki perspektivaš, da je za počasen izvoj slovenskega naroda po vojni kriv prav ,,proletarski mit".) V tem svetu espreminjanja je potrebno šibke zasnove literature, ki je za svoj subjekt ^ravila revolucijo, se pravi revolucionarno literaturo, čimprej pozabiti kot jrešen korak in jo nadomestiti z ,,realno" zavestjo ,,srednjega sloja"! Sicer pa je ob članku T.K. v Poljih potrebno pripomniti: gola ekonomija nrti je bila za časa NOB vsedoločujoč kriterij. Govorim o tem, kaj pedeljuje današnji čas in njegovo anatomijo. Cajtgajstovski Župančič je s ojim abstraktnim govorjenjem o Uporu, Trpljenju, Osvoboditvi, nagovalcih kot naročen za malikovanje; Kajuha, Kovačiča, Nazorja se ne imalikovati. ,^Niti mrtvi ne bodo več varnipred sovražnikom, če zmaga," »vi Benjamin. In: ,,Pravzaprav samo odrešenemu človeštvu popolnoma ipada njegova preteklost. Ali drugače: samo odrešeno človeštvo se lahko v ikem trenutku sklicuje na svojo preteklost." Tudi pozabljenje preteklosti j. mistifikacija, odpoved) je del te ekonomije smrti, smrti, ki pridobiva s zabljenjem pomen letaigičnega spanca, bivanja ličinke. Ta smrtni dremež t bivanje stvari, od koder je po besedah T.K. človek izginil, je predikacija irti, neprestano odmiranje fetusa ali fetišizacija smrti. S tem naivnim, sem tja tudi vitalističnim (vitalizem je druga plat vprašanja o smrti) ne )remo iskati resnične osnove avantgardnega dela slovenske poezije, iščemo lahko v njeni sinkretistični zmesi (tudi na ravni poetike) rel^ioznih, lfi.1« »zofskih in zdravorazumskih nedonošenčkov.
MPUNGI"
OKUSVKI
novo K« cje jajce je postavlj^no v natančno-do-minute opredeljen l.v Berlin letap 1923. Zgodba je postavljena na ničelno točko, ki ji je feta  vsaka  zgodovina,  torej predzgodovina. Koordinate  ,,stanja4   so a brezposelnost, nerazumljiva inflacija in prav tako nerazumljiva apatija hjšiic, ki le, črnobele in upočasnjene, premikajo preko platna v popolni Isotnosti zvoka. Za tujca, cirkusanta-trapezista, je vse skupaj ena sama ora, hujša od tiste, ki ga že sicer - paranoičnega kot je - ali bi vsaj želel ti v filmski pripovedi — tlači vsako noč. Bei^gmanovo zanimanje za indivi-abio paranojo nekoga je stvar njega samega in njegove izpovednosti, toda, ie hoče vnesti zgodovinsko vizijo nacizma, mora biti do zgodovine tudi *Hrten. Pred tisto .^animivo" pozno jesenjo leta 1923 je bila, če že druge-he, vsaj izgubljena prva svetovna vojna, bila so množična delavska gibanja številne revolucije, ki jih je weimaiski republiki tako ali drugače uspelo iretl. Bil je torej poraz buržoazije, upanje in zmaga proletariata in še poraz lOletariata. To pa je bilo verjetno pomembnejše od dejstva — posledice, da > cigarete stale toliko in toliko milijonov; ta predzgodovina je bila vzrok jsti splošni apatiji, trenutnemu nezaupanju v prihodnost. Ali, bolje, nezani-»nju za prfliodnost. Iz vsega tega, kar je bUo pozne jeseni leta 1923, ni bil liti najmanj očiten uspeh nacizma deset let kasneje; politične igre, ki so (ripeljale Hitlerja na oblast, so bile eno, množice, ki so na zadnjih parlamen-amih volitvah glasovale za levičarske stranke, pa drugo. Enačenje ali »nemarjanje tega je neupravičljivo, kot je tudi povsem izsiljeno enačenje tore posameznika ali vseh posameznikov z neko latentno ali že manifesti-ijočo družbeno moro.
Lažnost osnovnega ideološkega zarisa zgodbe dobi v zgodbi sami konkre-acijo v norem zdravniku Vergerusu, ki vodi srhljive raziskave o psihični idržljivosti ljudi v posebnih pogojih in pod vpjivi raznih drog. Ta lik «kxiiamatičnega zlobnega z&ravnika, ki ima svoj sistetn lazumskosti (rajen na zaključkih iz teh raziskav, naj bi bil prerok! Ob vsem tem pa je jvno ta zdravnik začetek in konec vseh skrivnostnih smrti, vključujoč smrt ibelovega brata Maxa, ki je sprožila celotno zgodbo. Gledanje razvoja odtčega plazilca v utesnjeni lupini iajca je za našega preroka isto kot kedanje Ijudi v nekem utesnjenem dekorju, v povsera nameščenih življenj-ph situacijah, ki se le na videz reproducirajo v ,,sobi", dejansko pa v Jaboratoriju". Kakrienkoli strah zato v tem filmu ni družben strah, ampak ovsem nameščen strah. Film sam pa je grajen na sistematičnem stopnje-^nju strahu, ki je na koncu koncev tudi edina želja tega filma. Mistika Zla (ato ni demistificirana, marveč je pokrita in vzdiževana s tesnobo strahu, ki |i Bergman gradi na osnovi že zdavnaj odkritih in uporabljenih stilskih jšitcv. Učinck strahu je povsem predelan in vsi^jen - v projektu tega vsilje-inja si Bergman še najbolj pomaga z glasom v offu, s katerim stalno vtrjuje lontažne in planske efekte. Film se tako začne, nadaljuje in konča s stilisti-o slab^a okusa, porajajoč kič pa smo lahko z izredno malo truda zaznali v Rhzadnjih Bergmanovih jajcih, najmanj pa od Krikov in šepetanj dalje.
/   / //\   </    \       /   S'//////lss\
Bergman nam tako resda nudi že narejen, dosežen in komentiran efekt     / strahu, pripravljen za takojšnje zaužitje, ne daje nam nobenega posebn^a ali / novega estetskega doživetja, pripišemo mu lahko vse značilnosti kiča, od tega, da je umetniška laž, do tega, da je bolezen sistema umetnigkih vrednot, toda s tem mu moramo priznati tudi vse, kar sodi h kičastemu izdelku.
Torej: Bergmanu se je nedvomno posrečilo odkriti potrebe snobistične malomeščanske publike, ki hoče brez posebnega naprezanja doseči ,4epo", ,,umetnost" in ki je prelena, da bi iskala rešitve novih stilskih rešitev in prijemov. Bergman dela za publiko, ki je pripravljena sprejeti in bogato nagraditi tistega, ki ji bo ponudil vnaprej pripravljene emocije, ki ji ne bo težil s polisemičnimi znaki in ki ji bo istočasno sugeriral Ktejo, da ravno s podoživljanjem že sicer vsiljenfli efektov izpopolnjuje priviligirano estetsko izkušnjo. Oglejmo si ta Bergmanov depozit že dokazanih argumentativnih tehnik - preizkušenfli stilskfli rešitev - nekoliko pobKže. Se prej pa en glasbeni štiklc.
Kabaretna glasba in odsotnost zvoka med menjavanjem filmove špice in kadra z lebdečo množico naj bi označevala razdvojeno Abelovo osebnost: površnost in nič, na osnovi katerih Abel vstopa v odnose z drugimi okoli sebe in išče samega sebe. Sekvence, ki gredo iz interieqev v eksterierje, se začno z zvočnimi znaki: ropot ali šum s ceste se vizualizira v težko vlečen voziček, tramvaj ali kar v cesto polno dima. lnterieiji so poenostavljem s stalno uporabo prvih planov s hitrimi zoomiranji, približevanji ali oddalje-vanji objektov m obrazov. V nekaj »analitičnih' totalih v Manuelinem stanovanju pa je dana popolna predmetnost Abela in Manuele, predmetnost, ki že na samem začetku objasni, da med njima ne bo nikoli prišlo do tesnej-šega človeškega odnosa. To nam dodatno potrdi vrsta zaporednih hitrih zatemnitev, ki ne označujejo nekega nadaljevanja kadra ali sekvence, ampak nas ,,postavijo" v povsem isto sceno brez razvoja. Odsotnost ,4uči" - ali kar Boga - ni samo prikazovana s stalnim menjavanjem kadrov zunanjega miačnega nočnega življenja in notranjega purpurnordeče lažnega, ampakjo mora potrditi tudi župnik, ki je zaradi jezikovnih poenostavitev kar lepo Američan. Poskusi bega iz sedanjosti so zato čisto paranoične investicije v premagovanje osamelosti z bežanjem od ljudi, ki imajo ime in obraz, k ljudem, ki ga nimajo in ki ne poznajo našega. Naključna plačana prijateljica noči, ki te ne vpraša po imenu in ki ne zahteva od tebe lepega ksihta, odgovarja stanju odsotnosti odgovornosti. Toda to ji ni dovolj; še prej mora povedati, da se temu pravi pekel. Torej: prostor brez izhoda, v katerem si, če pa še nisi, v njega drviš. Brezizhodnost je sploh vodilni motiv celotnega filma. Ob vsiljivem glasu v offu nas na to dejstvo opominjajo rešetke, ki so na koncu vsakega poskusa bega. In da se po vsakem neuspelem poskusu bega tesnoba in strah samo še stopnjujeta, nam Bergman zelo preprosto predstavi s številom cigaret, ki jih mora Abel pokaditi, in s količino alkohola, ki ga mora Abel popiti, če hoče spati, prepustiti svojo zavest podzavesti, ki mu daje manj utrudljive, toda še vedno moreče izkušnje.
Velika MORA pa ima v fitaiu eno samo dimenzijo: strah, ki izvira iz nasilja in ki poraja nasilje. Nasilnež, ki pripravlja svoje žrtve do odločitve za smrt, je samo nori zdravnik, medtem ko se redki rjavosrajčniki zadovoljujejo z razbijanjem nosov, navadnim pretepanjem ali ,,samo" poniževanjem ljudi. Abelovo nasilje je povsem brezvezno in niti ni ustaljen razrešitveni vedenjski vzorec: Abel sicer udaii Manuelo, prostitutko in se naključno pretepa s trgovskim parom, potem ko je v najbolj vsakdanji pijanosti na najbolj vsakdanji način razbil izložbeno okno, toda takrat, ko bi moral uporabiti nasilje, ostane ciničnohladen. Njegovo nasilje je povsem podrejeno lažnosti     -celotne zgodbe in ima samo v tej lažnosti svojo utemeljitev. Taka je tudi     I Manuela, ki je po potrebi povsem materinski afi povsem povožen lik, ne da     ' bi bili prehodi iz enega stanja v drugo kakorkoli utemeljni. Ce osebe iz Kačjega jajca slučajno res tlači kaka mora, potem je to tista mora zaprtosti in iskanja identitete, ki smo je vajeni v vsakršnem Bergmanovem filmu.
EVROPA
VVILLIAMBLAKE EVROPA
,,Pet oken osvetljuje jamskega človeka: skoz eno diha zrak,
skoz eno glasbo sfer posluša, skoz eno predenj večna trta
sega, da grozdje trga, skoz eno opazuje
drobne delčke večnega sveta, ki stalno raste,
skoz eno pride in odide, če le se mu zahoče; vendar ostane,
saj sladke so ukradene slasti in kruh, ki naskrivaj
ga sneš, topi se v ustih."
Tako je pel čarovnik in se rogal s progastega Tulipana:
saj mislil je, da ga nihče ne vidi. Ko je končal, izpod dreves
sem vstopil, v klobuk ujel ga, kot si otroci ulove metulja.
,,Odkod to veš, gospodič mali? " sem rekel. ,,Kje si naučil se
te pesmi? "
Ko je spoznal, da v moji je oblasti, je odgovoril:
,,Mojgospodar, ves tvoj sem. Ukaži mi, ubogati te moram."
,,Povej mi, kaj je snovni svet in če je mrtev!" Smeje mi je odvrnil: ,,Napisal knjigo bom na cvetnih listih, če me boš hranil z mislimi Ijubezni in če boš dal mi p/ti kdaj bleščeče fantazije pesniške; in ko se bom napil, ti bom zapel ob nežni lutnji in ti pokazal ves ta živi svet, kjer vsako zrnce prahu veselje diha."
Domov sem ga odnesel v toplih nedrih: in ko po poti trgal sem cvetlice, pokazal mi je vsako večno rožo. Ubrane rože so ječale, on pa se je glasno smejal. Kakor oblak kadila so me ovijale: ko sem prišel domov, za mizo sedel in v roke vzel pero, da pišem, Čarovnik moj je sedel poleg in mi narekoval ,,Evropo".
Preludij
Brezimna senčna ženska seje izvila izprsi Orca, lasje so valovili ji v Enitharmoninem vetru in glas njen je takole pel:
„0, mati Enitharmon, ali rodila boš še kaj sinov?
Da zbrišeš mi ime, da me ne bo več najti,
kajti od dela vsa medlim!
Kakor teman oblak, ki tovor stresa svoj ob hudi uri.
Na nebu korenine spletam, na zemlji spodaj pa sadovi moji
valovijo, se penijo, obujajo v življenje, prvič rojeni
in prvič zaužiti!
Zaužiti so in sami zauživajo!
Zakaj si morala, prekleta mati, potem v življenje me zbuditi?
Turban zvijem si iz debelušastih oblakov okoli trudne glave
in se kot vplašč ogrnem vplahtasto vodovje,
a mesec in zardelo sonce
in brezštevilne zvezde na zemljo z dežjem lijejo porodne
bolečine.
Navzgor v Nebesa se oziram, čeprav se nočem! Nerada zvezde
štejem,
sede v brezdan/em breznu svo/ega nesmrtnega oltarja.
Plamtečo rrioč jim jemljem
in na svet prinašam tulečo grozo, lakomne ognjene kralje:
požrešne in požrte, ki se v temi potikajo po pustih gorah,
vgozdovih večne smrti, kjerstokajo vdrevesih votfih.
Oh, mati Enitharmon!
Ne zaznamuj z obliko trdno tega silnega zaroda
ognja!
Iz polnih prsi ti rojevam tisoče plamenov
in čejim vtisneš svoj pečat: odpravili se bodo proč
in me pustili hladno kakor smrt.
Oh! Tonem v temni bolečini in vizionarski sreči.
In kdo povezoval bo neskončnost z večnim trakom? Kdo jo v plenice dal in hranil z medom jo in mlekom? Nasmeh njen vidim, strkljam se vase in glas moj je minil."
Utihnila je in odkotalila
svoje senčnate oblake v skriti kraj.
Prerokba
Temačnost zimska je prešla.
Tedaj skrivnostno dete
skoz vrata vzhoda stopi v večni dan.
Končala seje vojna in bojne čete se kofsence
razbežijo v svoja domovanja.
Enitharmon gleda svoje hčere in sinove,
ki so kot biserni oblaki se zbrali v hiši iz kristala;
in Los, imetnik Meseca, se veseli v mirni noči
in ko sinovi stresajo z ognjenimi perutmi, tole govori:
Malo je velikih pesnikov, za katere bi bili njihovi sodobniki tako gluhi in pred katerih pesništvom bi si tako krčevito zatiskali ušesa, kot pred angle-škim pesnikom, slikarjem in vizionarjem Williamom Blakeom (1757—1827). Tako so njegova dela skoraj sto let čemela pod prahom časa in le nekaj najobčutljivejših duhov (kot Wordsworth in Coleridge) je v njih zaslutilo vso veličino. Odkrilo jih je šele naše stoletje in pesniki kot T. S. Eliot, W. B. Yeats in Northrop Fry so ga začeli pravicno ocenjevati.
Kajti Anglija Williama Blakea je bila Anglija puritanizma, prosvetljenstva in racionalističnih idej, častila je bogastvo, pridobitniltvo in udobje. In seveda je bil Blake v tem okolju osamljen in pieciziran, saj je zavinil ugled in bogastvo, čeprav bi zlahka imel oboje. Se bolj od tega pa je njegove sodobni-ke presenetilo to, da ni hotel slepo verjeti v prijetno urejeni materialistični univerzum in da je razglašal Bacona, Newtona in Locka za lažne preroke. Ti so oznanjali racionalizem in postavljali boga visoko nad človeka, Blake pa je bil globoko prepričan, da je imaginacija najvišja božja iskra v človeku samem. To pa je pomenilo že skoraj enačenje človeka in boga. S tem je postal Blake ekstremni humanist in take ideje so se zdele sodobnikom tako revolucionarne, da so si jih lahko razlagali le kot obliko norosti. Ta sloves se ga je držal vse življenje in še dolgo po smrti je veljal za ,,norega pesnika". Temu je verjel celo William Wordsworth, čeprav je dodal, da ga Blakeova norost zanima bolj kot zdrava pamet Walterja Scotta ali lorda Byrona.
Druga stvar, ki je postavljala pregrado med njim in njegovimi sodobniki, so bile Blakeove vizije. Že od otroštva so ga spremljala najrazličnejša videnja, ki pa so bila posledica njegove izredne občutljivosti in izurjene sposobnosti projiciranja notranjih imaginativnih podob. Njegovo vizionarstvo je pač vzdevek, ki ga pritikajo vsem velikim umetnikom, ki imajo dar in sposo-bnost, da novo in sveže vidijo stvari s svojim ,,notranjim očesom". V pismu svojemu prijatelju doktorju Truslerju piše: ,,Cutim, da je človek lahko srecen na tem svetu. In vem, da je ta svet svet domišljije in vizije. Vsaka stvar, ki jo naslikam, je od tega sveta, vendar je vsi ljudje ne vidijo tako. Skopuhovim očem je zlatnik veliko lepši od sončne oble in mošnja, vsa zlizana od denarja, veliko lepše oblikovana kot vinska trta, ki se šibi pod grozdi. Drevo, ki v oči nekoga zvabi solze sreče, je v očeh nekoga drugega samo nekakšna zelena stvar, ki stoji ob poti. Nekateri vidijo v naravi samo smešnost in popačenost, a po teh se ne bom zgledoval; samo nekaj redkih ljudi je, ki zares vidijo naravo. Očem človeka z imaginacijo je narava imagi-nacija sama. Kakršen je človek, tako tudi vidi. Kakor je oko ustvarjeno, takšna je tudi njegova moč. Prav gotovo se motite, ko trdite, da fantazijske vizije niso od tega sveta. Meni je ves ta svet ena sama neskončna vizija fantazije ali domišljije ..." Imaginacija mu je pomenila temeljno ustvarjalno silo človeške duše. Na nekem mestu govori tudi o tem in pravi: „0 naravi vizionarske domišljije ali imaginacije se malo ve. Večna narava in trajnost njenih večno bivajočih podob veljata za minljivejši, kot so stvari vegetatitvne in umiljive narave." Tu Blake spominja na Carla Gustava Junga in njegove ,,večno bivajoče podobe" lahko enačimo z Jungovimi ,,arhetipi" ali ,,prvotnimi podobami", ki že od davne preteklosti ležijo v kolektivni podzavesti ali najgloblji plasti človekovega razuma. Znana raziskovalka Blakeovega dela in življenja Kathleen Raine meni o tem takole: ,,Blake je v sebi združeval zmožnost simboličnega mišljenja antičnega in psihološko poglobljenost modernega čkjveka. V tem je bil sto let pred svojim ča«6m."
,,Spet tu /e noč,
ko si Urthona silni odpočiva
in Urizen, spuščen z verige,
kot meteor žari na severu v daljavi.
Udarite z rokami na prvinske strune!
Zbudite bliske iz globine!
Ostre sape prebudite!
Dokler sinovi Urizena zavidali ne bodo Losu.
Polastite se duhov življenja in uberite
žuboreče radosti na naše glasne strune:
Prisilite hranljive zemeljske sladkosti,
da bodo vslast nam, da bomo srkali iskreče vino Losovo
in vojni se posmehovali,
prezirali naporno delo in skrbi,
saj dnevi in noči veselja ter srečne urice zdaj spet so tu.
Dvigni se, o Orc, iz globokega br/oga,
prvi, ki ga je rodila Enitharmon, vstani!
In kronali ti bomo glavo z vencem rdeče trte,
saj zda/ si zvezan
in v uri blaženosti vidim te, moj najstarejši."
In strašni Demon vstane; okrog nesmrtnega hudobca sukl/a se ogenj rdečih zvezd v divjem plesu.
Enitharmon se nato spusti v njegov rdeči soj,
spregovori otrokom svojim, a nebesa daljna dajejo odgovor:
ttZda'i nočprihaja Enitharmonine sreče! Po koga pošljem naj? In koga naj pokličem? Da Ženska bo, prekrasna Ženska, zagospodovala? Le vstani Rintrah, tebe ktičem! In Palambron, še ti! Pojdita in č/oveštvu razložita, da ženska je Ijubezen greh:
da črve šestdesetih zim Življenje večno čaka
v bivališču prispodob, kamor obstanek nikdar ni imel pristopa.
Vso srečo prepovejta in od otroštva dalje
bo drobna ženska mreže razpenjala po skrivnih stezah.
Utrujene se veke mi obračajo k večeru, a moja blaženost je sveža!
Dvigni se, o Rintrah, najstarejši! Drugi le za Orcom!
0 Rintrah, lev, povzdigni bes iz črnih pragozdov!
Privedi Palambrona, rogatega duhovnika, kipo gorovju skače,
in tiho Elynittrijo, kraljico z lokom srebrnim.
Kam, Rintrah, si nevesto skril?
Marjoče po puščavskih sencah?
Joj! Rintrah moj! Pripelji Ijubko f/ubosumno Ocalythron.
Zdaj vstani, sin moj! In brate vse privedi, ti kralj Ognjeni!
Sončni princ! Vidim temed tvojim brezštevilnim Ijudstvom,
gostim kotpoletne zvezde;
v besnenju vsakdo zlato grivo stresa,
tebipa oči žarijo od moči, o Rintrah, jezni kralj!"
Enitharmon spi
osemnajst sto /et O moškem sanja!
O harfah nenapetih strun in o nočeh Narave.
Zaspala je sred nočne pesmi,
in osemnajst sto letje sanjala te ženske sanje!
Sence mož v mfnljivih tolpah na vetrovih
si dela Nebo Evrope,
vse dokler Albionov Angel, ki so premagale ga lastne muke,
sred svojih čet ne ubeži.
Oblak pa kruto plane na Albionovo obalo,
nesmrtnih demonov prihodnosti prepoln.
In ko premagani se Angeli zbero,
oblak z vso težo nadnje plane                                               %
in hišo zruši jim na glave.
Celo uro so pod   ruševinami ležali,
ko pa so zvezde dvignile se z jezera soli, so v bolečinah
vstali,
v nadložni megli, v temi grozot nemirnih časov.
Nemirnih misli vstali so iz svetlih ruševin in tiho š!i
za Plamenečim Kraljem, ki rešil je svoj starodavni tempelj
kačaste oblike,
ki senco svojo meče čez ves Befi otok.
Obkrožen z bojnimi oblaki je tiho Angel stopal
po neskončnem bregu Temze vse tja do Verulama zlatega.
Častitljivo stebrišče visoko dviga se v ozadju,
s hrastovjem so stebri okovani; izrezani iz skal,
ki se jih ni orodje dotaknilo; in drago kamenje: v nebesih
večno,
dvanajstih barv, ki jih na zemlji komaj kaj poznajo, je v
mrak razlivalo svetlobo,
v zvezdni red postavljeno, kakor tedaj, ko sev potopu
vseh pet čutovje zgrnilo nad na zemlji porojenega človeka:
oči taleče je tedaj spremenil v dve stoječi krogli,
ki v sebi sta imeli vse stvari.
Spreminjasta spirala v nebo nebes se dvigne,
upogne se navzdol in zlata vrata se nosnic zaprejo,
zapahnejo in tja proti neskončnosti okamenijo.
Mišljenje spremeni neskončnost v kačo, ki jo pogoltnejo
plameni; iz njenega obraza pobegne človek in skrije
vgozdovih se noči: potem vsi večni se gozdovi razdelijo
v svetove, ki v krogih se prevračajo v vesolju, ki se kot
ocean
vali in vse drQbi; samo ta končni zid mesa ostane.
Tedaj spočne se kačji tempelj, neskončnosti podoba, ujeta v končne revolucije, človek pa postane Angel, nebo neznanski krog, ki se obrača, Bog kronani tiran.
Vjužno vežo stopi zdaj stražar prastari,
ki je nasadil gozd z drevesi črnih listov in v dolini
mračni ogradil Kamen Noči; tam skrit stoji, obdan
s škrlatnim cvetjem, jagodami, podoba juga sladkega,
ki nekdaj bil odprt je nebu in stal je na človeškem vratu,
zdaj pa obraščajo ga dlake in tam stoji pokrit s
kamnitim svodom:
vse to pogreza zdaj se pod privlačni sever, v besneč
vrtinec,
ki na dno posrka vrtoglavega povpraševa/ca^
Albionov Angel se na Kamen noči povzpne,
zagleda Urizena na Atlantiku
in njegova brezbožna knjiga,
ki so nd Zemlji jo prepisovali Duhovniki in Kralji,
razteza se od Severa do Juga.
Oblaki bledi in ognjeni zublji zaplešejo v Enitharmonini
noči
okrog Albionovih čeri in londonskih zidov: a Enitharmon spi.
Meglice sive ovijajo palače, Cerkve, Stolpe;
saj Urizon razpre si Knjigo in dušo si napo/ni z bolečino.
Mladina Anglije, v temini skrita, preklinja mučeno nebo,
v smrtni noči uzreti hoče Angela podobo;
starši so jo spravili na svet, nevednost ostarela,
blebeta pridige na pusti skali, ki jo lahko zaznaš
le s čuti, ki so od misli ločeni:
ondotA
mrakoben, hladen in osoren stoji in senco meče do/na Loi
Njegovo suho nogo vidijo na skali, meso, ki ga požirajo
plameni;
in Kačji tempelj tam nad njim, ki senco meče dol na beli Otok;]
in slišijo glas Angelov, ki tuli v Orcovih plamenih,
ko išče tam trobento zadnje sodbe.
Nad vsem pa vse glasnejši hrum je čuti iz Westminstra.
Stražar skrivnostnih spisov zbeži iz stare hiše,
pregnan od Orcovih plamenov; krznena oblačila
se ga oprimejo in eno so z njegovim mesom; skoznje živci
gledajo in žile.
Z neznansko muko se z vetrovjem v hrbet
odplazi dol po Great George Street, skoz Park Gate:
vojščaki izginejo in tožbe se njegove razgube vpustinji.
uljenje se razleže po Evropi in Orc se veseli tulečih senc,
a Palambron naproži svoje bliske, ki zorjejo njegov široki hrbet in Rintrah z vsemi legijami skrije se vglobino.
Enitharmon se nasmehne v span/u (o, žensko zmagoslavje!),
ko dom spremin/a se v brlog, a človek v jetnika
in sence se napolnijo s pošastmi, okna pa zamrežijo
železne kletve;
po vratih je napisano ,,Ne smeš" in ,,Strah " na dimnikih;
zželeznimi obroči okrog vratu meščani so priklenjeni na
stene;
okoličani komaj se premikajo v svinčenih kroglah;
kosti vaščanov so upognjene in mehke.
Voblakih Urizena Orcovi plameni težko ovijajo
okrog se udov Stražarja Albiona, meso njegovo požiraje.
Tuljenje, kriki, vzdihovanje, obupno stokanje
razleže se po Albionovem oblačnem nebu.
<n Angel rdečeudi divje dvigne v grozi in obupu
'robento zadnje sodbe, a glej! Zatrobiti ne more!
Kar trikrat skuša smelo obuditi mrtve k sodbi.
Vlogočni Duh dežele Albiona vstane,
me mu Newton je: zapiha in trobenta strašna se razleže!
%mene kotjesensko listje z neba spuste se Angelov miriade,
irobove svoje se odpravijo iskat, rožljaje
'. votlimi kostmi in z žalostinkami na ustih.
Tedaj se Enitharmon prebudi. Ne ve, 1a osemnajst sto let je šlo, kotda jih nikdar ni bilo. °okliče hčere in sinove k nočnim igram i svoj kristalni dom in pesem svo/o nacfeJ/uJe:
,,Ethinthus, vstani! Čeprav te črv kliče, naj kliče te zaman,
vse do tedaj, ko votlih senc temačnost in osamljenost človeška bo prešla!
Ethinthus, voda kraljica, kako se lesketaš na nebu!
Hči mo/a, kako se veselim! Saj tvoji se otroci
pode kot razigrane ribe po valovih, ko mrzli mesec srka roso.
Ethinthus! Ti mi tolažiš krvavečo dušo,
sajzdaj vodovje tvoje žubori ob mojih nogah.
Manathu— Varcyon! Kako plamtiš v dvoranah mojih, luč materine duše! Povsod okrog prijazni orli, peruti tvoje so mi v radost, plamenipa prevara bežna.
Kje moja je vabljiva Rajska ptica? Leutha, Ijubezen tiha!
Lok mavrični se ti blešči na krilih:
rož nežna duša, Leuthaf
Slšdko smejoči strup! Luč tvojo vidim rdeti
in hčere tvoje spremenljive
sukljajo se navzgor kot sladki vonji, o Leutha, svilnata
kraljica!
Le kje je mladi Antamon, princ rose biserne?
0, Antamonf Zakajzapuščašmati Enitharmon?
Samotna gledam te, kristalno formo,
kako lebdiš v varnem zraku,
uslišano ti strast je brati na obrazu.
Moj Antamon, sedem Leuthinih cerkva Ijubezen tvojo išče.
Lahkotno Othon v šotorih svojih slišim.
Zakaj boš žensko tajnost opustila, Ijuba moja?
Med dvema hipoma slast dozori.
0 Theothormon! Ki so ukradli ti veselje, solze vidim
tečipo stopnicah kristalne hiše.
Sotha in Thiraltha! Skrivnostna prebivalca sanjavih jam,
vstanita in pozdravita grozljivega hudobca z melodičnim
napevom;
Grmenje umirita, zlato bljujoče, in črne žrebce privežita.
0, Orc! Nasmehni mojim se otrokom!
Nasmehni se, sin mojega trpljenja.
Pokonci, Orc, in razveseli gore z lučjo škrlatno!"
Tedaj utihne; in vsi zbero se k igri pod slovesno luno;
z nesmrtno pesmijo budijo zvezde Jrizena,
narava pa skoz vsako poro čuti veseljačenje neznansko,
vse dokterjutro vrat na vzhodu ne odsune;
vsi razbeže se, Enitharmon pa zajoče.
A ko zagleda jutro tam na vzhodu, se strašni Orc
z Enitharmoninih višin požene
in vsadovnjakih rdeče Francije se zabfešči njegcva jeza.
Ognjenordeče sonce zažari!
Besneče groze letajo okrog
v kočijah zlatih, s kolesaja rdečega kaplja jim kri!
In Levi jezno rep vihte!
In Tigri s plenom se maste!
A Enitharmon stoka in ječi v strahu in bolesti.
Tedaj Los vstane: glavo dvigne v kačaste viharje in s krikom, ki pretrese vso naravo, sinove skliče h krvavi tekmi.
I
IQ
Q. I. (nadaljevanje)
Merjenje inteligence, torej odrejanje inteligentnosti ljudi, kar je sestavni del reprodukcije kapitalistične družbene delitve dela in meščanskega pojmo-vanja človeka in družbe, se od konstruiranja merskih lestvic intetigentnosti preko testiranja do ,,praktične" rabe rezultatov prikazuje kot znanstveno iavnanje oz. vsaj kot znanstveno utemeljeno postopanje. Michel Tort napada na tej najbolj občutljivi točki in ruši mit o ,,znanstvenosti" in ,,objektiv-nosti" izdelave in rabe inteligenčnotestnega instrumentarija. Njegova izho-dišča so sledeče ugotovitve:
1.  inteligenčni testi kažejo, da so otroci nižjfli razredov manj inteligentni. Posledici: a) znanstvena utemeljitev šolske segregacije in delitve dela ter b) zanikanje, da bi mogel biti iz manj inteligetnih ljudi sestavljen delavski razred nosUec zgodovinske prihodnosti;
2.  opazovanje dejstev poraja dvom o tem, da testi merijo, kar menijo meriti — namreč posebne individualne sposobnosti oz. zmožnosti, vrh tega pa je ugotovljeno, da se IQ iste osebe zelo spreminja s časom. Posledica: kako potemtakem z nekim merjenjem odrejati praktično usodo človeka?
Obe ugotovitvi dovoljujeta sklepati, da testi niso nepristranska orodja nekakšne nepristranske psihologije, ampak ideološka orodja krepitve in upravičevanja buržoaznega gospodarstva nad ljudmi. Tako vsaj v okviru razredne družbe (pripomba predstavljalca teksta).
Ključne postavke kritike »znanstvenosti" merjenja inteligentnosti
Neprebavljivi kosti
Dve tnnasto vztrajni in moteči dejstvi kljub zmeraj bolj množičnemu testiranju in izpopolnjenosti testov nikakor nočeta izginiti: visoka stopnja prpmosorazmerne statistične povezanosti med IQ in socio-profesionalno skupino, iz katere izhaja oz. v katero spada testiranec, in sicer v tem smislu, da so pripadniki višjih družbenih skupin oz. razredov v povprečju bolj inteli-gentni kot testiranci iz nižjih slojev, ter dejstvo, da se IQ iste osebe, meijen z enakim testom ob različnem času lahko bistveno razlikuje. Psihologi se te neprijetnosti zavedajo, a jo pripisujejo nezadostni izpopolnjenosti instrumen-tarija. Da bi se izognili zardevanju zaradi resnih predlogov a la Shockley, USA—California kapaciteta in Nobelova nagrada 1956, čeiTda naj vlada ukrepa proti dolgoročnemu zniževanju IQ cele nacije, kar je posledica hitrej-šega ,/azploda" nižjih skupin prebivalstva kot višjih (beri: črncev v ZDA), so se psihologi lotili ,,demokratizacije" inteligenčnih testov tako, da vanje vnašajo naloge, ki ne izvirajo le iz tistega družbenega okolja, kjer so bolj meščanski otroci bolj doma kot ostali. Strokovno se temu reče; culture fair in culture free testi! Ampak kaj, ko se rezultati bistveno ne spremenijo. Kakorkoli jih že grade, s testi še vedno" . . . predstave znanja in sposobno-sti kot privatne lastnine posameznika, obstajanja injelektualnih sposobnosti po sebi, razločljivih in merljivih zunaj praktične rabe in mimo nje, delitve dela na ročno in duševno, sestavni del obsedenosti z razvrščanjem posame-znikov, kultom razlikovaiya, tekmovanja, konkurence skladno z vodilom -treba je imeti več kot drugi itn" (str. 33).
V takih okoliščinah je vsak test meščanski in kot proletarski sploh ne more obstajati. Test je ideološko-razredni instrument, do česar se pritolče celo Eetts iz šikaške psihološke šole, toda tega ni mogoče priznati. Ker pa je preveč v oči bodece rezultate razlikovanja inteligentnosti po razredih vendarle treba razložiti, ,,znanost" poseže po bioloških razlagah: v nižjih slojih je zaradi dednosti in okolja fizično in umsko prizadetih ljudi več. (Seveda sta tako ,,dednost" kot ,,okolje" sestavna dela in posledica razre-dno-izkoriščevalskih razmerij. Vprašanje je, v koliki meri si lahko socialisti-čna družba privošči razslojevanje Ijudi po kriterijih te ,,dednosti" in tega ,,okolja", ne da bi ogrozila perspektivo lastne socialističnosti. Pač dovolj dela za domačo psihologijo in še koga).
Ugotovljeno je tudi, da se inteligenca iste osebe spreminja. Ali smemo potemtakem odločati o usodi človeka (izbira šolanja, poklica, službe — vse podvrženo inteligenčnemu testiranju) na podlagi merjenja inteligence v nekem obdobju, ko pa je časovna veljavnost ugotovitev omejena? Prav tako se dednostnim razlagam smejejo v brk rezultati, ki pokažejo, da je IQ posvo-jencev praviloma višji od IQ njihovih bioloških rodnic. Razumljivo, saj so običajno krušni starši iz višjih družbenih slojev. ,,So ljudje, ki menjajo mnenja kot srajce, in so drugi, ki spreminjajo svoj 10 kot svoje družbeno okolje." (str. 57)
Sklep: niti dednostno-biološke berglje ne morejo prikriti, da testi ne merijo razlikujočih se individualno-privatnih sposobnosti posameznikov, temveč le njihovo družbeno in ideološko.
Testna situacija je družbeni odnos
Testiranje poteka kot srečanje med dvema osebama, izprafevalcem in testirancem. Preplet ,,človeške topline" in ,,objektivne znanstvene nepristra-nosti*' naj bi zagotovil, da bo testirani pravilno ocenjen. Toda že prvinsko dejstvo, da gre za odnos med dvema človekoma v nekem prostoru in času ter z nelSm namenom, pomembno vpliva na rezultate. Odtod očitki: situaci'" je umetna in zato ne more pokazati, kako testiranec ravna, ko se -uiora v svojem življenju soočati z bolj stvarnimi nalogami in težavami; omejen je pri rabi pripomočkov, po katerih bi morda sicer posegeU -običajno sedi psiho-logu nasproti otrok, ki se počuti nelagodno (Mk) t)i se tudi od odrasUh ne, če bi vedel, da bo lahko rezultat usodno vplival na njegovo prihodnost -zaposlitev, napredovanje, pridobitev &ipendije ipd) in se obnaša obrambno; odgovori so torej sad mnogoatranosti testirančeve reakcije. Zabeleževalec -ocenjevalec pa seveda n« more ,,izločati" primesi, ki zamegljujejo nastopanje čiste inteligence. Kc<3 torej dejansko merimo? Vprašanje, stimulus, ki naj izzove merljivo in merjeno reakcijo, je edina prvina testiranja, ki jo more kontrolirAAi psiholog; toda ista vprašanja testiranci iz različnih družbenih okolij interpretirajo različno (pač skladnos svojimi družbenimipraksamO.Zj ilustracijo le primer, ki ga navaja ameriški jezikoslovec W. Labov: obnašanjc črnih otrok iz Harlema, ki so jih testi ocenili za nesposobne besednegi izražanja (to je še vedno najbolj pomemben del testnega instrumentarija), s< je popolnoma q>remenilo potem, fko> se je (to pot črni iz njihovega okolja spraševalec z njimi srečal v njihovem okolju, ko je razumel in govoril njihoi slang in ko se jim ni predstavil kot preizkuševalec. Enozložnost njihovc prejšnje govorice je nadomestil govor, ki je po logiki in izraznosti, po bese dnem zakladu in sestavljenosti zelo pogosto prekašal pošoljeno gosto^ besednost meščanskih otrok, ki pa so se zaiadi tega bolje odrezali pn običajnih testih. Skratka, različne razredne pozicije testiiancev delujejo tudi skozi testno situacijo.
Slabost naj bi odpravil klinično poglobljen test, ki pri razlagi rezultata upošteva tudi motivacije, socio-kulturne razmere razvoja osebe, za katero gre, razne energetske regulacije ipd, tipa! ,,Kaj bi bilo, če bi bilo? " (Kaj bi otrok storil v sedanji etapi svojega razvoja, če bi v preteklosti svojega razvoja živel v za razvoj kar najugodnejših razmerah itd - str. 57).
Klasično testiranje obravnava testiranca kot ,,podgano", saj ga nihče ne povpraša za privolitev oz. mu celo ne pove rezultata. Sam ne more vplivati na družbeno (zlo)rabo tega na svoj hrbet vtisnjenega žiga. Klinična verzija testiranja pripelje do istega, a na bolj prefinjen način.
Testi so šolske naloge
Inteligenčni testi naj bi merili od šolskega učenja neodvisno čisto inteli-genco^ a pogled od blizu razkrije njihovo izredno podobnost z(osnovno)-•šolskimii nalogami in vajami. Velik del preizkusov se sestoji neposredno iz njih, recimo: prvih trideset vprašanj testa WISC (eden najbolj uporabljanih) zajema tematiko splošne ,,šolske" kultuie; tako WISC kot NEMI vsebujeta preizkuse iz šolskega računstva, iz besednega zaklada ipd. Test črpa vsebin-ske kategorije in še posebej formulacijo ,,pravilnih" oz. ^dobrfli" odgovorov iz meščanskega sveta, katerega sestarai del je tudi šola.In ta svet ni izbrati izkustveni svet vseh otrok (ljudi), v Franciji, kot trdi Tort, celo ne večine ^judi. V vprašanjih in primerih nastopajo abstraktne osebe, obrtniki in svobodne profesije, od družbenih razmerij ločene živali, le delavstvo je skotaj odsotno. Test hoče temeljiti na logiki, a mnogo vprašanj terja potrje-vanja postavk meščanske morale. Primer iz WISC-a: ,,Zakaj je bolje dati denar kakšni dobrodelni ustanovi kot pa beraču na ulici? " Dobri odgovori: ker bo tako dobila denar oseba, ki ga resnično potrebuje; ker imajo te ustanove večje možnosti, da odkrivajo resnično potrebne; tako je bolj učinkovito in urejeno; slabi odgovori: berač nam lahko stori kaj žalega,; šel bo pit; organizacija pa bi mu dala jesti; manj vsiljivo je in manj bahavo. Bralcu preostane, da sam ugotovi, icaj pravzaprav merijo taki in podobni odgpvori na vprašanja, ki jfli v testih kar migoli. Jnteligenco"? (str. 72).
Solski so testi tudi po tem, da so odrezani od prakse in da kaznujejo
OB RAZPRAVI O USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU
/. Q.
INTEUGENČNI TESTALIZA REPRODUKCIJO DRUŽBENIH RAZREDOV
vsako poseganje po njej; stvamost nam v resnici postaja razumljiva šele skozi trojno prakso dela (proizvodnje), političnega (razredn^a) boja in znanstve-- nega eksperimenta. Te prakse v testih ali niso prisotne ali pa le v pozitivnih meščanskih inačicah. Proizvodna praksa je odsotna — testiranec med testom ničesar ne spreminja, nič ne proizvaja, potopljen v govorico (govoričenje) in gestikulacijo. Politična praksa sme biti prisotna le v obsegu naukov drža-vljanske vzgoje: ,^Zunaj nje ni dobrega IQ!" (str. 77). Znanstvena praksa je odsotna, kajti pravica do zmote, njen osnovni princip, je v testfli neusmiljeno prepovedana.
Večina testnih preizkušenj je verbalnih in teže k temu, da testiranec ponovi (Šolsko) posvečene obrazce, opredelitve in razvrstilne definicije (torej skozi jezik prisotno in delujočo družbeno hierarhiziranost). Ker šola ni nevtralna, je razumljivo, da določen družbeni izvor in določena družbena praksa bolj kot druga ,,pripravlja" na ugoden razultat pri testiranju. Izku-stvena praksa je pobesedena in pobesedena tako, da izstopa kot pozitivno le meščanotverno izkustvo. Zadnja leta so v testih precej povečali delež nebesednih preizkušenj (imenovanih de performance), ki pa prav tako ostaja-jo ločene od bistvenih življenjskih praks. Perron in Borelfi, avtorja ,,stori-tvenih lestvic" testov vidita v tej razločenosti celo prednost testa, češ če večina nebesednih preizkušenj temelji na aktivnostih, ki jih je ,,težko srečati v vsakdanjem živ^jenju in zavoljo tega uhajajo vplivu poprejšnjih znanj" (str. 85), potem in zato moremo s takimi testi (,,pravičnor') meriti inteligenco vsakogar ne glede na qjegov družbeni položaj in druge (motilne) dejavnike!
V nečem pa test ne le sloni na šoli, ampak celo caplja za njo: avtoritati-ven odnos, ki ga vzpostavlja med testiranim in testirajocim, je prava pravcata karikatura najbolj togih, arhaičnih in sadističnih pedagoških modelov. Uporabljene so vse tehnike policijskega zasliševanja, sledijo si ,^nehki" in ,,trdi" prijemi, vprašanja padajo v rafalih in ne dajejo časa za razmislek in organizacijo razreševanja. Pogosto so postavljena kot prave pasti, kjer je moč z lahkoto izbrati ,,slab" odgovor in le slučajno (slučajev pa seveda ni!) dobrega. (nadaljevanje sledi).
C. B.
Obvestilo !
Obveščamo bralce, da je na uredništvo prispel odgovor na tekst o IQ. Odgovor bo skupaj z odgovorom na odgovor objavljen v naslednji številki Tribune.
COMMEDIA
dellarte
>b±
rlo Mazzone—Clementi Commedia delTarte in igralec
Čeprav lahko domnevamo, kakšna je bila commedia v svojem zgodovin-skem okolju, pa tega ne moremo vedeti. Ni niti gledaliških tekstov niti fotografij. Je le nekaj slik, nekaj redkih opisov in kup v glavnem nepreve-denih scenarijev. Kljub temu pa veliko zanimanje za commedio ne jenja. Vsakdo lahko odpre predalček, na katerem piše commedia delTarte, toda ko ga je že odprl, kako naj ve, kaj naj izbere. Za nekatere commedia pomeni zaprašeno oživljanje Callotovih položajev in drž, ki so tiskane prav očarljive, vendai na odru neživljenjske. Za mene je bila magnetična privlačnost conunedie v odkrivanju igralčeve magije: kako je delal, kaj je počel in tudi, zakaj je to počel, bodisi zavestno ali pa tudi ne. Edini možni pristop je induktivni. Začeti od tam, kjer smo.
Lahko začnemo s stalnimi liki, ki jih jaz raje imenujem »komični prototipi". V commedii imamo tri vrste ali stopnje figur, ki predstavljajo komične prototipe. Caricati so v bistvu karikature (ljubimci, plemeniti oče, plemenita mati itd.). Ne nosijo mask in so predvsem ozadje dogajanj. Macchietta ali ,,sličica" (npr. smešni sel) je isto kot naša današnja stranska vloga. Potem so pa še glavne vloge znane kot maschere, maskirane figure, po katerih je commedia delTarte slavna (Arlecchino, Pantalone, Capitano, itd.). Pravila profesionalne etike za te kategorije so jasno določena: caricato ne sme biti deležen salv smeha, macchieta ima že malo več svobode, da ,,ogreje publiko".
,,Velike živine" so nedvomno bile maschere. Bolj so poglobljene v simbo-ličnem in mitološkem smislu, ker izvirajo iz arhetipov in jih torej spremlja vrsta nians in zapletenih zahtev. So cvet opazovanj. Spreminja se lahko njihova nošnja in navade, ne pa njihove značilne poteze. Gledamo jih v zgodovinskfli igrah in na ulicah domačih mest. Smejiino se, ker jih prepozna-vamo in razveseljuje nas gledanje )rznanega" lika, ki se spopada z ,,novo, neznano" situacijo - situacijo, ki jo mora lik razrešiti intuitivno, igralecpa domiselno. Like commedie delTarte pogosto primerjajo s prebivalci kmečkega dvorišča. Vsi ti dvonožci - kokoši, piščančki, petelini, kapuni, race, pavi - nas spravljajo v smeh, v njihovi hoji vidimo absurdne parodije človekove. Pantalona, Arlecchina, Columbino, Smeraldino, Brighello, Capitana, Dottora in druge ne prepoznavamo toliko po barvi in kroju njiho-vih kostumov, ampak bolj po hoji, gesti in načinu, saj vsak od njih uporablja svoje ,,perje", da bi izrazil ponos, radost, jezo in žalost, da bi se izmenično napihoval in lezel vase, da bi urejen ali zanemarjen pobiral stopinje preko pred ocenjujočimi očmi gledalcev. Commediine maske so študije kontrastov: negibna gornja polovica tvori kontrapunkt z gibljivo igralčevo spodnjo čeljustjo, ki postane podaljšek same maske. Polovična maska ima zanimivo gledališko zgodovino. Maske starorimskih igralcev so bile pogosto malo več kot megafoni in so rabile v glavnem za okrepitev glasu. Skozi razvoj v srednjem veku so maske postale sredstvo karakterizacije. Pojav polovične maske poklicnega igralca commedie - prvič je bila tu polovična maska uporabljena gledališko - je sprostil glas in vrnil telesu njegov primat. Uporaba polovične maske dopušča večjo fizično svobodo kot popolna maska. Usnjene commediine maske so lahke in upogljive ter ne ovirajo igralcev pri kotaljenju, prevračanju kozolcev itd., tako da je tudi igralcu z masko edina omejitev njegova lastna spretnost. Usnje ima tudi psihofizični učinek, ki ga lahico razume le, kdor je primerjal nošenje usnjene maske z nošenjem lesene, papirnate ali plastične. Praktično je zdaj piedstava mogoča vsak hip, čim lahko nastopajoči vzame svoj ,,make-up" iz torbe ter skoči na oder, na katerem koli mestnem trgu.
Commedia je posvetna, ustvarjalna, živahna in vsa v poletu. Je ljudsko gledališče tako po vsebini kot po občinstvu, h kateremu se obrača. Igralec commedie ne ve, kaj je veliko število občudovalcev, kajti pri vsaki predstavi mora ugajati samo enemu občinstvu. Kadar igra v Veroni, se ne meni za odziv Rimljanov. Igro oblikuje in barva občinstvo določenega kraja, njegovo razpoloženje in ieakcije. Po tradiciji so izvajalci commedie nastopali v več kot tridesetih osnovnih narečjih. Vsako vas so predstavili v njenem lastnem narečju in z njenim likom, ki je bil nekakšna obdelava vaškega bebčka. V nekaterfli kulturah prizadete spremlja avreola krivde ali čaščenja in niso primeina snov za komedijo. Pri Italijanih pa je vaški bebec izhodišče za razumevanje človeškega rodu. Je predmet veselosti, vendar veselosti brez zlobe. V eni sami predstcvi so glavni liki navadno izvirali iz različnih delov Italije, noseč s seboj svojo krajevno dediščino. Vsaka predstava ,,na cesti", je bfla prirejena za specifično občinstvo. Množičen odziv je bil brez pomena. V resnici commedia ne bi dolgo živela, če bi v renesansi že poznali televizijo.
Kako se torej približati proučevanju commedie v 20. stoletju? Moj prvi pristop je bil s pomočjo mima. Dva Francoza sta imela velik vpliv na moje delo: Marcel Marceau in Jacques Lecoq. Ko sem bil mlad, sem delal z obema. Pri njiju — in pri Jeanu-Louisu Barraultu, kjer sem bil krajši čas študent - sem se prvič seznanil z mimom. Imel sem srečo, da sem z Marceaujem potoval po Italiji, z njim nastopal in se odzival na njegovo ustvarjalnost. V filozofskem, mističnem in poetičnem smislu mi je predstav-ljal nekaj takšnega kot katalizator. Praktično pa je Lecoqova odlična sistematična naravna metoda potrdila mojo slutnjo glede mima - da bo to namreč osnova vsega mojega gledališkega dela in da mi bo v marsičem omogočil razumevanje commedie.
UCENJE IGRANJA NA NAČIN COMMEDIE DELL'ARTE
V šoli Jeana-Louisa Barraulta študenti zvedo, da se življenjski ciklus individuma in (ali dejanja deli na štiri dele: 1) ekspanzivni instinkt, 2) egocentrični čut, 3) konservativni instinkt in 4) sublimacijski čut. Prvo prirodno ekspanzivno dejanje je rojstvo. Fetus pred porodom je predvsem koncentrično bitje, v neprekinjeni krivi črti centrirano od možgan do pet. Ob rojstvu storimo naše začetno veliko ekscentrično dejanje. Kot človeški žiioskopi se gibljemo k svojemu središču - hrbtenici in od njega stran. Enostavno dejanje, kot je npr. oblačenje suknjiča, je koncentrično glede na hrbtenico; zapiramo se v predmet. Pri siačenju dejanje postane ekscentrično; širimo se proč od predmeta, od centra, od hrbtenice. Ekscentrično dejanje je dinamično, koncentrično stremi k statičnosti. Dejanje mora biti vedno pred analizo. Prvi korak vnaprej določa naslednje. Potem ko smo z rojstvom napravili prvi ekscentrični gib, se lahko zdaj malo razgledamo. Rojstvo je stvar prostora, identiteta pride kasneje skozi dejanje. Samozavedanje v prostoru in času pomeni prisotnost. (Samozavest vodi v negibnost in je nasprotnik prisotnosti). Iz prisotnosti lahko človek razvije zmožnost predstavljanja.
Gradnja lika se mora pričeti doma: v telesu. Nekateri pa se v svojih telesih ne počutijo doma. Treba si je priti na jasno, kaj to pomeni. Zaradi tega je glavni poudarek mojega dela na telesnem samospoznanju. V svoji knjigi ,^azmišljanja o gledališču" Jean-Louis Barrault govori, da se igralec nepre-stano giblje ,,od—k". Način ,Jkako" pa tvori lik. Začeti na začetku, pomeni resnično se zavedati, kje si, od peta navzgor, in niti za trenutek izgubiti stik s stvarnostjo zaradi poletov domišljije, filozofskih ekskuizov v eksistenciali-zem ali pa celo zaradi čustvenega spomina.
Najenostavnejša oblika gibanja ,,od-k" je TEK. Tu se prične. Tek je primarna telesna aktivnost. Pospešuje krvni obtok, delovanje srca in pljuč ter prežene iz glave nepomembne misli. Pri takšnem gibanju prevladuje stik med stopalom in tlemi - vdih, izdih, obračanje, vrtenje, potenje. Ali slabo tečete? To boste odkrili v gibanju. Je vaše telo neodzivno? Premišljevanje o tem ne bo nič pomagalo. Kinestetični odgovor pride samo z gibanjem. Kinestetični odgovor ni rezultat surove energije. Paradoks je v tem, da mora biti težava lahka. TEK moramo razbiti. Loviti ravnotežje na eni-nogi in potem na drugi. Kako je z ravnotežjem? Ali ga izgubite, kadar je odvisno le od tako tenke stvari, kot je ena noga? Ne trudite se preveč, raje manj. Napetost je sovražnik ravnotežja. Kako pa je z nogo? Kako deluje? Hodite hitro s kratkimi koraki in počasneje z dolgimi, po petah, po prstih, po notranjem in zunanjem robu stopal. Raziskujoč skrajne zmožnosti sklepov se učimo širiti svoj fizični obseg tako, kot pevec širi svoj glasovni obseg. Hoja pomeni en korak v istem času. Hoja je temelj, ki podpira vrh (sem spada tudi maska). V hoji se naučimo, čisto dobesedno, za-stopiti Uk. Narava vsakega drevesa se prične pri njegovih koreninah. Telo se mora prila-goditi nogi. Ni druge izbire.
Prva prilagoditev se zgodi v hrbtenici. Toda kaj pa je to? Ali se giblje? Kako? Da bi to odkrili, se moramo vrniti v položaj vretenčarjev. Torej na tla. Trebuh obrajen navzdol. Po podu se premikate kot plazilec. Pri tem vas nekoristna glava ne moie vleči. Spodbuda ponovno prihaja iz noge in njen gib upogiba hrbtenico. Ne morem dovolj močno poudariti važnost lastnega telesa za vsakega igralca; čudežev te oporne točke, ki se imenuje noga -največji vzvod, ki je bil kdajkoli oflkrit. V vseh dejavnostih, ki raziskujejo noge in hrbtenico, ki podpirajo in nosijo vse skupaj, je DIH. Ste bolj siro-mašni s sapo? Se borite z njenim naravnim ciklpm? Ali dih podpira vaše gibanje ali ga zavira?
Ne moremo razpravljati o telesu v gibanju, ne da bi ga povezovali s štirimi elementi: zemljo, vodo, zrakom in ognjem. Vsakega od teh elementov mora-mo raziskati posebej in spoznati, kaj pomeni biti zakoreninjen, tekoč, lebdeč in eksploziven. Vsa ta stanja je treba doumeti s pomočjo mima.
Stalna pripravljenost igralca je pomemben element v commedii. Igralec mora biti, poleg intimnega poznavanja svojega lika, zmožen sprejeti predlo-ženi scenarij, t.j. samo zaplet in okoliščine ter ustvarjati. Njegovo ustvarjanje mora biti izvirno, nepredvidljivo in uravnovešeno. V svoji najboljši obliki je commedia preizkušnja moči za igralca, ki jo omejujejo samo njegova domišljija, spretnosti in sposobnost njegovih soigralcev, da se odzovejo, sodelujejo in z njim spontano ustvarjajo. Igralec commedie nikoli ne dela sam. Njegove virtuoznosti ne smejo nikoli izvirati iz njegovega ega. V zavesti mora neprestano imeti celoto. Poznati in razumeti mora svoje soigralce, biti z njimi uravnotežen in kontrasten ter delati s takšnim občutkom in tako enotno, da nas njihova igra zgrabi, še preden se zavemo, kaj se je zgodilo. Nesmisel je pomembnejši od smisla. Nobenega komičnega prototipa ne obvladuje razum; njegove reakcije so instinktivne in morajo izvirati iz globokega razumevanja sebe kot igralca, svojega lika, svojih soigralcev in njihovih likov. Vsi skupaj so vrženi v divjo džunglo nepredvidenega -^v improvizirano situacijo, vendar ne v današnjem pomenu ,,neizdelano", ampak v prvotnem pomenu ,,nepričakovano". Zaupanje in vera utemeljeni na dejanskih, obstoječih spretnostih in medsebojnem poznavanju morata vladati v družini commedie delFarte.
Šele ko igralci temeljito raziščejo svoje medsebojne odnose - tako v območju telesnih in verbalnih reakcij kot tudi razpoznavanja - lahko prično z oblikovanjem likov. Zavedati se moramo, da za prikazovanje nekega lika ne moreš biti šemast. Komični prototip ne vidi na sebi ničesar smešnega ali nenavadnega. On preprosto je takšen kot po navadi. Res pa je, da so reakcije njegovih soigralcev in gledalcev čudne. Kajti on je normalen. Na takšnem odnosu temeljijo naše igre. Dve figuri - NENAVADNO OBLECENI - sedita skupaj za kavarniško mizico. Vsaka je za sebe prepričana, da na njej ni nič nenavadnega. Kako reagirata ena na drugo? Če sta iskreni in skupaj ustvarja-ta, bodo rezultati za njiju čisto naravni, za nas pa polni veselosti.
Maska obenem skriva in razkriva. Kdor dela z masko, se mora zavedati njenih implikacij, kajti maska takoj postavi le ozko mejo med poezijo in prozo. S svojimi študenti delam z dvema vrstama mask. Prva maska je metafizična ali nevtralna', ki s tem, da prikrije igralčevo obrazno fiziogno-mijo, razkriva telo v njegovi celovitosti. Ta ,,persona" primora igralca, da odkrije skrivnost same maske, goloto in resnico svojega telesa, svojo preže-tost z masko in izražanje samega sebe preko nje. Ko sprejme nevtralno masko in je v njej sproščen, ko je premagal grozo zaradi izgube svojega obraza in končno sprejme glavo kot to, kar je - zadnje vretence - tedaj lahko prične delati s karakternimi maskami commedie. Zdaj šele je spre-jemljiv za njihove vsebine.
Karakterne maske so metamorfične. Njihovo življenje mora igralec odkri-vati in povezovati s svojim življenjem in vizijami. Cudežno se prične dogaja-ti, kadar se takšna združitev posreči. Za vsako masko se skriva lik, ki je globoko povezan z igralčevo osebnostjo, kajti igralec mora venomer prinašati svežost in svojo osebnost v vlogo. Niti dva Arlecchina ne smeta biti enaka. Igralec mora iznajti svojo lastno enkratno karakterizacijo, ne da bi pri tem izdal katerokoli od lastnosti svojega prototipa. V tem je draž veselja ob commedii. Potem, ko je iznašel svojega Arlecchina, ga mora igralec vplesti v tkivo scenarija, skrbno ga prilagajoč svojim tovarišem v družini tako, da lahko postane del strukture napetosti in gibčnosti. Po Beigsonovih ppjmo-vanjih je v tem komedija. Nasprotje je nujnost.
Prevedel Milan Stepanovič
REKLAMA       V       SLUŽBI POfREDMLTENJA SVETA
Vse več reklam v vročih medijih (radio, televizija) ne prinaša medi-jem samo večjega dobička, temveč tudi večjo moč manipulacije, oziro-ma upravljanje, namesto temeljne tcžnje naše družbe in delavskega nzreda: vse bolj demokratično samoupravljanje. 2e samo demokra-tično samoupravljanje ukinja tistega večnega in transcendentnega uprav-Jjalca, ki vse delujoče izključuje dejansko na samo delujoče in ne samodelujoče in samoupravljajoče.
Fenomen reklame je zraščen s kapitalističnim načinom produkcije in tudi s kapitalističnim načinom odpravljanja protislovij, ki v takšni piodukciji nastajajo: protislovja je treba prekriti, treba jih je zamaski-rati in nikakor ne odpraviti. Kajti • neodpravljena in povečana proti-slovja omogočajo kapitalistični pio-dukciji še večji vzpon in še večjo produkcijo, kkrati pa ji omogočajo za stopnjo popolnejšo manipulacijo
s podrejenimi razredi. Kot primer naj navedem samo povečano vo-jaško industrijo, ki s svojimi izdelki uruzoenin protisiovij ne odpravlja, ampak jih celo poglablja in na svoj perverzen način prekriva z zastav6 pomoči in tehničnega napredka. Vsa ta humana navlaka se lepo raz-krije s primerom: kapitalist K., ki daruje skladu S. za pomoč vojnim žrtvam vsoto x dolarjev, je oproščen davka v taki višini, da se mu pomoč splača dvakratno ali celo večkratno. Zanj deluje tudi zakonodaja, ki je postavljena prav zato, da šČiti njego-ve interese in ne interese delavskega razreda. Vse, kar ima delavski razred od tega, je slinast članek na naslovni strani in tako: so tudi časopisi v rokah kapitalista. Pri tem je gospod K. dosegel za svoje izdelke še fanta-stično reklamo, ki programirane kupce naravnost sili, da kupujejo blago gospoda K., ki je tako human. In tu imamo ponoven dobiČek. Naj-manjši možni procent je kasneje verjetno udeležen v delavčevi mezdi, vendar moia vso špekulacijo drago plačati: zaradi povečanega povpra-
ševanja je nujno povečanje proizvo-dnje (delavčeva storilnost se mora povečati) ali pa proizvodnja zmanj-šati, pri čemer nekaj delavcev izgubi službo ali pa se jim znižajo mezde. V nobenem primeru pa za delavca ni nič dobrega, če gospod K. pokaže svojo humano desnico izpod vampa. Nekateri, ki stvari niso razmislili, bi nam radi dokazali, da delavci v kapi-talističnem sistemu živijo dobro. Z njimi se lahko strinjamo samo v tem, da živijo relativno bolje (vsaj v EvTopi) kot v času lakote. Relativno bolje, ker večini ni več treba umirati zaradi lakote; hkrati pa umirajo zaradi nove oblike lakote, ki se kaže v naraščajočem apetitu po posedo-vanju vedno novih predmetov, ki jih reklamni aparat kapitalistične pro-izvodnje plasira na tržišče. To kapi-talistično intenco so odkrili že klasi-ki marksizma, pri čemer je pomembno to, da poskuša kapitalist tudi svojega delavca, ki je od njega neposredno odvisen v drugačnem sorazmerju kot kapitalist od razpo-ložljive delovne sile, spremeniti v predmet  in   vanj projicirati svoje
inteiese: kot predmet ga obdaja s predmeti, ki so zanj kot subjekt popolnoma irelevantni in se mu samo zdijo pomembni, ker njfliove zamaskiranosti ne spiegleda. Po-predmetenje sveta ie torei proces, ki slabi delavsko gibanje s tem, Oa namesto razrednega boja postavlja v ospredje interes posedovanja, to je proces, ki je delavcu vsiljen s pomo-čjo reklamnega agenta, ki potuje med kupcem in kapitalistom.
Delavec je odvisen od interesov kapitalista in ti se kažejo v vseh sferah družbe. Industrija producira vedno nove in nove vrste blaga in če hoče funkcionirati, potem morajo predmeti tudi najti tržišče in to ne glede na potrebe potrošnika. Rekla-ma mora torej prevzeti nase, da določeno blago postavi ob drugega in mu prednost in kvaliteto ustvari ne glede na resnično kvaliteto in resnično potrebnost: hkrati pa mora potencialnemu kupcu vzbuditi potrebno, ki je ni in željo po tem predmetu. Tako je reklama svoje ..nestrokovno" delo opravila ..stro-
kovno" in stoji kot «tevi" pribočnik ,,desnemu" kapitalu.
Fenomen reklame pri nas pa je popolnoma podoben, ceprav uvaja-mo popolnoma nove medsebojne odnose in kot vsak odnos, imajo tudi ti svoja nasprotja in razhajania. Namesto, da bi reklamo nadomestili z informacijo o delu neke delovne organizacije in o njenih izdelkih, ostajamo -na nivojih zahodno-evropske reklame, ki funkcionira tako kot je bilo razloženo. Samo-umevno uporabljamo izraze kot je ,,potrošniška druzba" in ,,malo-meščanski način življenja", pri tem pa nismo nikoli razmislili, kje so temelji takšnih pojavov pri nas. Gre namreč za neki bistven odnos do sveta in odnosov, ki v svetu vladajo (ki svetu vladajo), za neke temeljne korenine, ki bodo odločale o tem ,,ali bo družba prihodnosti komuni-zem ali barbarstvo". Ilustrativen primer je na primer reklama za tele-vizor veletovarne Goienje iŽ Vele-nja, ki nosi ime ,,Akvamarin". Zenski glas nas najprej opomni, da bo kmalu novo leto in nam v zavest
projicira željo, da bi si v novem ¦ želeli nekaj novcga. \fo9d glašl potem   prodaja  VThuoski  dose Gorenja kot tisto altemativo za herno željo, kot tisto edino nc kai si sploh lahko zaželiš. Kot s gat za žejo po spremirjanju svet odnosov, ki svet obvbdujejo, i ponuja televizor: namssto razre zavesti   in   razrednega   boja ponuja  barvni  televuor,  narae samoupravljanja suženjstvo rekli in izgubljenost  v popredmeten svetn
Kapitalistično zasnovana rekla mora biti radikalno odpiavljena nadomeščena z novo obliko ob ščanja občanov o izdeOrih te in tovarne ali uslugah tega in podjetja za usluge. V prvi vrsti mora biti ukinjena reVlama kot i v postvarjevanju sveta in odnos delavski razred ni v nikakri odnosih s televizoijen, ker njeg cilji presegajo televuor. Samo mota delavsJci razred tudi spre dati.
S.Z^
Kam gredo divje svinje
rj-
Takoj na začetku se opiaviču-jemo bralcem Tribune, ker je bilo v zadnji številki Tribune napisano, da lahko preberejo članek o pozivu nikaragvijskega ljudstva vsemu svetu. Prišlo je do napake v tiskarni in tako je tekst izpadel. Imamo še eno prošnjo. Najlepše vas prosimo, da ne telefonirate in da ne pišete toliko pisem, ker uredništvo ne utegne odgovoriti na vse pripombe, želje in kritike. Ce bi hoteli odgovo-riti na vsa pisma, bi morali odpreti še eno uredništvo. Prosimo za razu-mevanje.
Spominjam se tistega festivala na Kubi. . Poglejte, hm, človek ima čisto nasproten občutek od tega, ki ga lahko dobi v naših časopisih ali pa v ostalih sredstvih informiranja. Gre za ,,enotnost sveta". In če slu-čajno prebere še takšen članek, kot je bil v Mladini št. 46, potem se res tahko da speljati v kalne vode. Mislim na članek Milana Stanteta: ,,Kaj početi z gangstrskimi nacija-mi". Kup buržuaznih in pacifisti-čnih parol, katere samo speljejo delavsko gibanje in boj za nove odnose na stranski tir.
Torej, naj se vrnem k festivalu. Z ene strani smo videli mladino iz razvitih dežel - ZDA, Holandije, Japonske, ki so na transparentih nos;li parole ,,stop with neutron bomb" in podobne, torej bi lahko rekli ,,parole civilizacije," ki izražajo iste buržuazne probleme, strah pred ,,predvlado tehnike nad humanim". Z druge strani pa smo lahko videli parole z gesli, ki so stara toliko kot novo obdobje človeške zgodovine, z gesli, ki jih poraja kapitalistično obdobje in kapitalistični odnosi: ,^conec imperijalizma", ,,proti apertheidu" in podobna. To so gesla, ki so izražala razdeljenost sveta na razvite in nerazvite, lahko bi temu rekli, na lačne in site, izko-riščevalce in izkoriščane. Ti ljudje, ki so bili v defileju, se danes, v našem »modernem" in .^azvitem" svetu, svetu ugodja, ki ga nudi Coca -Cola, jeans in hitri avtomobilčki, borijo  za  tisto,  kar  mi dostikrat
pozabljamo. Borijo se za to, da bi imeli kaj jesti, da bi lahko delali, da bi lahko govorili v svojem jeziku. To so razlike, ki so mi najbolj padle v oči. Da si ne bi zapirali oči pred dejstvom — ti ljudje, ta mladina gotovo ne bo rešila osnovnih in eksi-stencialnih problemov z gesli o nevem kakšni ljubezni in sodelova-nju, novi morali. Niso pripravljeni na takšen način reševati probleme. Vedo, da bo ta boj še in še krvav, da bo dosti tovarišev padlo, da bo dosti nedolžnih ljudi zažgano z napalm bombami, da bo dosti otrok ostalo samih - vseeno, revolucija gre naprej. Revolucija, ki jo lahko izve-de samo delavski razred, njegova avantgarda, v orgarrski povezanosti s kmečkimi sloji in sloji inteligence, ki spozna, kje je njeno mesto in kakšna je njena vloga.
Politični zaporniki v ZDA
Če verjamemo časopisu ,,Seven days", je; ZDA v zaporih trenutno okoli 600.000 državljanov. Razde-ljeni so na tri kategorije. V prvi so tisti, ki so zaprti zaradi njihovih pre-pričanj (brez ,,kriminalnih" dejanj). V drugi so tisti, ki so naredili krimi-nalna dejanja zaradi političnih pre-pričanj (bančni rop, kraja obleke, hrane in podobno). Tretja skupina je najbolj številna. Vanjo spadajo ljudje, ,,ki so v zaporu predvsem zaradi tega, ker so siromašni in potem zato, ker so hudobni." ,,Naš sistem razlikuje inteligentne, agre-sivne, siromašne ljudi (in jih spravlja v zapor) in (z druge strani) inteligen-tne, agresivne, bogate ljudi." (A. Y., ambasador ZDA v ZN). Ni treba (ali pa je) povedati tudi tega, da so črni obsojeni na daljše zaporne kazni kot beli. Komentar najbrž ni potreben.
V istem časopisu zasledimo nekaj o številu zapornikov v SZ. Ja, veste hm, to je pa težje. Podatki so razli-čni. Nekateri pravijo (CIA), da jfli je 2,7 mil., drugi, da jih je 1,7 mil., a tretji, da jih je 1 mil. Tako ena drža-va kot druga kršita ,4judske pravice. Samo na različne načine, toda tako, da   pri   obeh   ,,nastrada"   delavski
razred.   In   tako   naprej   in   tako naprej ..
Ko smo že pri SZ, lahko rečemo še kaj. Torej mogoče veste, mogoče tudi ne, da je tov. generalni sekretar CK KPSZ in predsednik vrhovnega predsedstva SZ Leonid Brežnjev dobil zlato medaljo ,,Karl Marx", ki mu jo je dodelila sovjetska akademi-ja znanosti za ,^;nameniti prispevek k razvijanju marksistično-leninisti-čne teorije, znanstveno dopolnje-vanje tekočih problemov socializma in občega svetovnega zgodovinskega boja za komunistične ideale in (!) trajen svetovni mir"; Pri podelitvi medalje so bili prisotni seveda vsi ,,glavni" akademiki in nekateri iz CK ali pa kandidati za CK. Pri uvo-dnem govoru je tov. A.P. Aleksan-drov obrazložil, zakaj se dodeljuje nagrada in (oprostite) spominjam se, da sem nekaj podobnega že bral — kako so svoje case tudi tov. Stalina zasipali s podobnimi pohvalami. Ta človek se je razumel na vse. Na soci-alizem, marksistično teorijo (prakso seveda, tudi to dobro vemo), knji-ževnost, znanost in tako naprej in tako naprej. Tudi francoski pesniki so pisali ode v njegovo čast. Oh, to so bili časi.... No, tako je pač. Zgodovina se ponavlja, malo se naučimo iz nje ...
Aha, da se vrnem k tov. Leonidu. V svojem pong (pin-pong) odgovoru je med drugim povedal, da ima sovjetsko ljudstvo (ki je graditelj najbolj humane in najnaprednejše družbe v zgodovini človeštva) POZOR!!, popolno pravico, da se IMA ZA NASLEDNIKA MARXA. ENGELSA IN LENINA.
In tako MORAMO VSI SLEDITI VELIKEMU BRATU IN ZVESTO IZPOPOLNJEVAll NJEGOVE UKAZE, kajti drugače ...
Ali je to marksizem, ali je to boj za nadaljnje humanistične ideale, afi je to boj za komunizem. Sprašujem vas. Tukaj so nekatera vprašanja, pa
odgovorite nanje. Lahko dovolj glas-no, NI LETO 1968 IN NAŠA DRŽAVA NI CEŠKOSLOVASKA.
Mogoče ne veste, da takrat, ko gre ŠAH na smučanje, smuča tudi pet ljudi, ki so enako oblečeni kot on, ali pa ko gre s svojim heiikopter-jem, ostali štirje vzletijo in se potem spuščajo eden po eden in na koncu pride iz hetikopterja tudi šah. Upajmo, da to ne bo motilo delav-skega razreda Irana, da ne bi vigel v smetnjak Šaha in tistih ostalih pet smučaqev.
Mala nočna kronika
Petek24.11.
V gostilni ,,Pod vrbo" skupina delavcev iz okolice Sarajeva lepo prepeva bosanske in črnogorske pesmi. Točajka se grobo obregne obnje. Zvok teh pesmi ni mil plemc-nitemu slovenskemu ušesu. Zato jih imenuje zverine in jih straši z ,^nari-co".
Študentska miza v soseščini si zaman prizadeva podariti liter vina očitno žejnim pevcem, ki si grla hla-dijo le s pogledi na skoro prazne pirovske steklenice. ,,To, ni Texas, to je Ljubljana", nas pouči točajka. Ko smo stopali po gosti megli, je mimo nas urno zdrvela ,,marica" ... Dobički slovenskega gospodarstva slonijo ,,v marsičem" na ceneni delovni sili iz južnih repu-blik. Zmrdnemo pa se vsakokrat, ko se ti ponosni ljudje, zbegani nad nenadno spremembo okolja, spom-nijo kulture svojih prednikov. Na isti način izkoriščanim zdomcem v Nemčiji pa se na vse pretege trudi-mo olajšati težo akulturacije.
_ •
Iz ,,bratske" republike Albanije drvijo ,,vesele" novice. Po konča-nem obisku Hua Ko Fenga, smo mi in oni (Kitajci) revizionisti, naša demokracija je buržuazna, naša pai-tija (ZK), pritiska na hrbet našega delovnega ljudstva in sploh ipi nima-mo pojma o marksizmu in ... Ce ne verjamete posiušajte radio Tiran zve-čer okoU 21. ure na SV 1400 kHz.
;(OWTRAREVOIUCIJA
AMERIKA, OH, AMERIKA
Ameriški najstniki srednjega razreda o Evropi:
,,Povsem jasno je, da so ljudje v severni Evropi manj boječi kot v južni."
,,V severni Evropi se oblačijo zelo lepo, gotovo vedno v kožo. Na jugu pa nosijo lahko obleko, zastarelo in umazano. Tudi hiše tam niso lepe, grajene so iz opeke in so umazane, morda zato, ker rii vode." ,,Ne bi mogli reči, da se ljudem mudi, ampak vseeno nihče ne spoštuje reda. Mi se bistveno ločimo od njih, tpda naši narodi so vendar čvrsto zedinjeni."
Amerika predvsern:
,,V Evropi ne preganjajo lopovov tako kot pri nas. Morda zato, kerjihjemanj."
,,Pri nas so vedno vsi delali skupaj, razen morda v času državljanske vojne. Zdaj je ta vojna pozabljena in vsi delamo v dobro ostalih. V Evropi vsak dela le zase."
,,Ponosen sem na položaj ZDA v svetu. Evropa bi lahko postala močna, toda porabila je preveč časa za vojne. Pri nas je vsem zagotovljena sociahia"varnost."
,,Resnična razlika med Evropo in ZDA je v tem, da smo mi čisti in da opravljamo svoje dolžnosti po svetu."
,,V ZDA je več velikega meščanstva. Evropejci pa pripadajo nižjim družbenim slojem. Vsi ne morejo študirati tako kot pri nas, čeprav znajo vsi diplomirani Evropejci zelo dobro pisati in brati."
,,Ne poznam nobenega naroda, ki bi imel tako čisto preteklost kot naš. Naše perspektive so boljše od evropskih. Na čelu smo in tu bomo ostali do konca sveta. Položaj bo slab, dokler ne očistimo svet vseh njegovih problemov."
,,Ameriške ženske so večje dame kot evropske in vse se brijejo pod pazduho."
O Italiji in politiki:
Italijanski politični sistem je neverjetno smešen. Kaj ni bolje imeti predsednika in glasovati, kot pa se boriti, da pride neka stranka v vlado. Poleg tega se mi zdi, da se vera preveč meša v vladne zadeve."
Ostalc:
Ni res, da se Italijani vtikajo v vse ženske na cesti; to delajo samo, kadar so izzvani."
,,Anglež je zelo privržen kraljici. Je pravi gentleman."                                             *%fs
^obliže sem spoznala nekega Francoza in Francija mi je bila      PAQIa     fe8 všeč."                                                                   ' #ll^tA-    vw
Primeri so iz Izbora Št. 4, 1978.                                                n             I   lv+        MA
pnpravuj s. &<uradnistvo nU
TRENUTNO STANJE ITALIJANSKE LEVICE
ta bi lahko razumeli trenutno stanje italijanske levice, moramo ftevati štiri osnovne vidike in sicer: 1) relativni poraz strategije jovinskega kompromisa, 2) antileninistično polemiko sociali-ne stranke Italije, 3) vlogo ekstraparlamentarne levice, 4) tero-m.
itrateško linijo, ki jo je do sedaj imela komunistična partija je, najmočnejša in najbolj zastopana stranka italijanskega de-kega razreda, je obširno prikazal v eni od zadnjih številk tovariš berto Cerroni. Kar pa je bilo kljub vsemu preveč površinsko pženo, je če gledamo z razrednega stališča, kaj je pravzaprav il italijanski proletariat z zgodovinskim kompromisom. Če zamerno: strategija KPI sloni predvsem na neovrgljivi marksi-ni ugotovitvi, da se v družbi kapitalističnega tipa neizbežno rarijo elementi nove socialistične družbe. Vedno večji razvoj izvajalnih sil povzroča čedalje večjo socializacijo leteh, kakor i socializacijo elementov družbene nadstavbe, kar se odraža v ehnih spremembah državne buržoazne strukture. Kapitalistični ¦ed je primoran, zaradi svoje narave razvijati proizvajalne sile in ijimi cel sklop družbenih nadstruktur (kulturo, tehnologijo, ralo politiko), s tem pa potencira antagonistične elemente in no povečuje sfero javnega, družbenega (dejansko je vedno več Bvnih posegov pri naraščanju družbenih infrastruktur, ki so rebne za razvoj proizvajalnih sil). Na ta način se odnos med fni znotraj primarne kontradikcije, torej med proletariatom in italističnim razredom ter proizvajalnimi silami in proizvajalnimi bsi nenehno spreminja.
rotemtakem podružbljeni elementi, ki predstavljajo kali nove ialistične družbe znotraj kapitalistične, težijo k razširjanju. iriar hi bila vseeno površnost dialektične analize podcenjevati ferirajočo sifo kapitala in njegove logike profita ter imeti revo-jonarni proces za determinirano, spontano in miroljubno tvo.
)snovni problem je torej, kako odpreti pot tem podružbljenim nentom, zaustaviti centripetalno integrirajočo težnjo kapitala in ta način realizirati kvalitativni skok (revolucijo) k novi družbi. Kako je biio postavljeno to vprašanje v strategiji KPI, je raz-io iz izkušenj in poiitične linije, ki jo je ta stranka zasledovala posebej v zadnjih letih. ,,Zgodovinski kompromis" moramo no obravnavati kot strateško pozicijo, ki izhaja iz zaskrblje-i, da bi direktno nasprotje med delavskim razredom in 'pazijo pripeljalo do še veČje poglobitve konjunkturne krize in s do grobih negativnih sprememb za proletariat (beri: fašistični Vni udar). Linija zgodovinskega kompromisa se torej ni zaman avila kot prerogativa še posebno po vojaškem udaru v Čilu. oda ali lahko takšna strategija pripelje do kvalitativnih in de-ko revolucionarnih sprememb v italijanski kapitalistični družbi, sg tega, da se izogne močnemu razrednemu nasprotju? knaliza dosedanjih izkušenj da botj ali manj sledeč zaključek: tegija zgodovinskega kompromisa ni in tudi ne more ponuditi mative revolucionarnega tipa. Osnovni vzroki za to so: ) Buržoazija je znala najti primerne meje participacije delav-)a razreda v ekonomskem upravljanju države in mu pustila ne-io vlogo nosilca največjih žrtev.
l) KPI in enotni sindikat sta privolila v kompromis z buržoazi-kompromis, ki je povzročil nenadno upočasnitev delavskega |b za uveljavljanje njegovih pravic, v zameno pa je ponudil mini-Ine koncesije in še to bolj na ravni družbene nadstrukture kot pa conomski bazi.
Z ozko političnega gledišča se je KPI sicer približala vladni vendar pa ne vpllva v razmerju s svojo realno močjo, ki jo ima žavi.
OdloČitev za zgodovinski kompromis tvega začctek procesa tivne integracije delavskega razreda s klasičnimi strukturami ma razvitega kapitalizma ter s tem izmaličenje in pasivizacijo edn* zavesti proletariata (česar pa ne smemo zamenjatis sek-vom).
Strategija zgodovinskega kompromisa je podcenjevala ne-jslene, podproletariat in študente in tako pustila neugasnjena išča napetosti, ki so posebno ostra na mejah delavskega raz-
s tem je povzročila trenutke nevarnega nasprotovanja med miziranim proletariatom in socialno emarginiranimi sloji. fidimo torej; da politika KPI. ki teži k nacionalni enotnosti udeleženih sil, na eni strani opušča tradicionalne vsebine raž-lega boja, na drugi pa ne more iztrgati iz rok kapitalističnega 3da niti večjih in pomembnejših koncesij. jogični rezultat takšne politike je bil zaplet KPI in sindikatov v tiko status quo, ki jo narekuje krščanska dernokracija, hkrati edno jasnejše nesoglasje med KPI in sindikati na eni ter izven jmentarno levico na drugi strani.
a strateška linija ni dovolj upoštevala, da osnovna kontra-ija ostaja med buržoazijo in proletariatom in da kvalitativni : (revolucija) ne more nastati z recipročno integracijo obeh :ez, ampak z njunim dialektičnim preseganjem. Ravni nasprotij
obema antitezama so lahko različne, bolj ali manj ostre, iar ne morejo nikoli biti odstranjene z navadnim kompro->m.
trategijo nacionalne konvergence moramo torej gledati samo trenutno strategijo. Ali enostavneje: kot zavoro za razredna ikrižja, pripravljeno, da prepreči še bolj reakcionarne izgrede. lo v tej logiki je treba gledati zgodovinski kompromis. Nikakor e gre zamenjevati z revolucionarno strategijo.
tej kontradiktorni zvezi je socialistična stranka Italije našla tor za ideološki napad, kakor tudi za ponovno ovrednotenje, idi z novimi formulami, stare strateške linije evropske socialne »kracije. Generalni sekretar SSI Bettino Craxi, pod neposred-vplivom liberalno-socialističnih ideologov, kot je Luciano Pelli-, postavlja danes kot edino alternativo klasičnemu kapttalizmu iko samoupravijanja ati bolje soupravljanja, v katerem bi različni
družbe ali bolje različni razredi imeli možnost, da ohranijo jsebojno dialektično konfrontacijo in z njo politični pluralizem licionalnega kova.
Ta teza ni le kontradiktorna, ampak je povsem reakcionarna. Predvsem teza zagovarja samo po sebi razumljivo potrebo po ohra-nitvi razredov, starih državnih struktuf.in izkoriščanja proletariata. Politična nadstavba je interpretirana neodvisno od ekonomske baze. Trgovski mehanizem se ne spremeni in konkurenca med in-teresnimi skupinami ostane nujna potreba. Tako je absolutno iz-ključena možnost, da bi dobil oblast v roke delavski razred. Inter-pretacija državne vloge ostaja na starih in abstraktnih buržoaznih konceptih, da je država nevtralna in ima vlogo razsodnika.
Takšno ideološko obnašanje je italijanske socialiste nujno pri-peljalo do sledečih potez:
1)   napada na marksistično-leninistično teorijo ter na koncept diktature proletariata.
2)   polemike s KPI s težnjo, da se pokaže na nasprotje v sami partiji, nasprotje med politiko sprave in leninistično teorijo
3)   negacije vsakršne veljavnosti sovjetske revolucije
4)   podpore evropskim socialdemokracijam, še posebej nemški. Poglavitni princip ostaja za Craxija politični pluralizem in indi-
vidualne svoboščine v tradicionalno buržoaznem smislu.
Kar zadeva italijansko izven parlamentarno levico, pa se o njej skoraj ne da govoriti z enotnimi termini. Tej levici je skupno nepri-znavanje zgodovinskega kompromisa kot bojne strategije delavske-ga razreda.
Najekstremnejše krilo neparlamentarne levice se še vedno drži gesla: ,,Države se ne spreminja — treba jo je uničiti." Toda v tem krilu (ki ga predstavlja predvsem delavska avtonomija) je opaziti pomanjkanje dialektične analize obstoječe situacije. To po-manjkanje je izredno nevarno in večkrat pripetje do totalne izoli-ranosti pa celo do nasprotij z organiziranim proletariatom. Vzroke takšne težnje je potrebno vzeti v resno analizo tistih objektivnih faktorjev, ki so jo determinirali: predvsem že prej omenjene napake zgodovinske levice, da ni primerno obravnavala resničnosti, ki jo predstavljajo zapostavljeni sloji. Tradicionalne organizacije delav-skega razreda so preveč podcenjevale dogodke iz leta 1968 in njih vsebino, ki se je v kapitalistični krizi 70-ih let še bolj poglobila in poostrila. Oanes namreč tako imenovana ekstremna levica ne pred-stavija več samo dele radikaiiziranega nizkega intelektualnega meščanstva, prerogative '68, ampak zajema vedno širše plasti pod-.proletariata, nezaposlenih in proletarske mladine (predvsem z juga). Torej je to realnost množice, ki čeprav sama ni sposobna izoblikovati dobre alternative, predstavlja pomembno komponento boja za emancipacijo delavskega razreda. Zanemariti ali podcenje-vati to realnost je zelo nevarna strateška in ideološka napaka.
Najbolj realistično krilo revolucionarne levice se zaveda, kar tudi neprestano poudarja, da jasho nasprotje do organiziranega pro-letariata, četudi pod vplivom reformizma, pomeni popolnoma škodljivo in reakcionarno težnjo.
Bistvena ostaja torej konfrontacija med delavskim razredom na eni strani in buržoazijo na drugi. Seveda se v to mešajo različne vmesne socialne plasti — mala in srednja buržoazija v fazi prčleta-rizacije in emarginirani sloji, ki so potrebni potencialni zavezniki proletariata. Od tu potreba po enotni politiki in strategiji vseh komponent levice in opoziciji buržoaznim silam, ki ]ih predstavlja predvsem stranka na oblasti - krščanska demokracija.
Vzporedno z opozicijo pa se ne sme zanemariti politike nenehne reformacije in uveljavljanja pravic nasproti celotnemu aparatu državne prisile (vključno s policijo in vojsko), z namenom, da bi prodrli vanj in prevzeli kar največji možni nadzor. Največjo upo-rabo tistih nadstrukturnih elementov, ki predstavljajo stopnjo razvitosti proizvajalnih sil (demokratična politika, kultura, tisk, televizija itd.).
Vprašanje terorizma v Italiji je treba gledati skozi dva bazična aspekta 1) terorizem kot destabilizirajoča sila nasproti demokra-tičnoburžoaznim institucijam, 2) — terorizem kot jasna oblika boja proti politiki organiziranega proletariata in tevice nasploh. Vodilni prjncip boja oborožene ultra levice se lahko povzame v parolo: ,,Čim hujše, tem boljše". To pomeni, da deluje ultra leva mestna gverila v sedanjem trenutku paralelno z destabilizirajočimi silami ekstremne desnice. Teroristična strategija se oslanja na linijo dizgregacije sedanjega institucionalnega reda in na okrepitev repre-sivnega buržoaznega aparata (fašistiziranje države). S stališča teorije teroristov bi to moralo povzročiti takšno razredno trčenje, ki bi izzvalo revolucionarni boj.
Terorizem je treba potemtakem gledati kot ekstrem opozicije ne samo proti strategiji KPI, marveč tudi proti vsem silam levice: gre za nasilje s ciljem, da se poveča državne represivne moči nad silami levice in izničenje pridobitev delavskega razreda. Logično je, da je edini konkretni rezultat takšnega obnašanja lahko samo reakcionar-ni odgovor države in pobuda KPI, da sprejme določene represivne ukrepe (na primer Realov zakon o javnem redu), čemur pa sledi ohranitev demokratiČnoburžoaznih institucij in s tem izognitev še bolj reakcionarnim protinapadom.
Torej očitno škodljiva strateška linija in vse prej kot revolucio-narna. Razumljivo je, da je postal danes terorizem, kijub svojim koreninam v okvirih revolucionarne levice, eden od glavnih in najbolj učinkovitih sredstev tako italijanske kot mednarodne reakcionarne strategije.
Franco Juri
(prevedla Barbara Volčič)
lemy Butler, Patrice Noisette
*f tipomba prevajalca
Pričujoči prevod kaže podobo stanovanjske gradnje v Franciji v določeni
asovni sekvenci - odkar je v tej deželi prevzela oblast meščanska oligarhija
;ga ali drugačnega kova. Toda ta podoba ni preprosto kronološki pregled
dogodkov" na področju stanovanjske gradnje, temveč poskus zgodovinsko
naterialistične analize, ki kaže ideološke določitve in razredno naravo
vanovanjske gradnje. Za nas so sicer izredno zanimive tudi bolj historicisti-
, s:ne implikacije besedila, saj se prav prek njih izkazuje, da za bleščečim
VTOČeljem urbanizma, mestnih ureditev in sodobne stanovanjske politike še
•  meraj tiči mogoča in kljub temu mračna osebnost pariškega prefekta iz '}«tdesetih let minulega stoletja
Seveda nas še bolj neposredno prizadevajo sodobne juridične, sociaine
l/ali politične peripetije na področju gradnje  stanovanj  v Franciji, ki
;*ovrhu kažejo še neštevilne podobnosti z našim stanjem na tem področju.
>Ji so te podobnosti odločilne in temeljne ali pa so drugotnega pomena,
* »hko pokaže le podobna, vsaj enako ostra in dosledna analiza naših razmer
ki je ni, toda ne samo to, manjkajo celo njeni predpogoji: razvita kultura $ lzpravljanja o gradnji.
Prevod ima potemtakem vsaj dva namena: podati podobo določene "¦ anovanjske gradnje, pridobljeno z zgodovinsko-materialistično analizo; ta *»aj bi rabila za primerjavo; in spodbuditi analogne analize pri nas, ki bi nam s¦; ončno povedale, pri čem smo v resnici v naši gradnji stanovanj, od kod njen jvretežno asocialni in zasebniški značaj in druge anomalije, ki se z njimi vsak '¦ m srečujemo v tej ali oni obliki. Skratka - če parafraziramo Engelsa - ali f-iznamo tudi mi samo tisto rešitev stanovanjskega vprašanja, ki kar naprej "r-producira to vprašanje oz. ali je naše reševanje stanovanjskega vprašanja |.,ravzaprav buržoazno ter ga je potrebno docela na novo opredeliti, če
fročemo doseči resnične rešitve.
Braco Rotar
\. USMERITVE AKTUALNE POLITIKE . Zemljiški problemi in odnosi med razredi 1. Med psi in volkovi
Zgodovinski pogoji, ki so omogočili, da je kapitalistična buržoazija prišla ua oblast, in politična zavezništva, ki so bila zaradi njih potrebna, so globo-i o zaznamovali ekonomsko obnašanje za skoraj celo stoletje.
Po zgledu te buržoazije išče finančni kapital ,,zanesljive" naložbe v imljiško posest in tako še on krepi protislovje, ki ga pomeni preživetje te ove lastnine. Tako Credit Lyonais, največja banka na svetu v letih med 900 in 1913, razdeljuje svoje investicije med ,,železove rudnike na Korziki, i otoku Elbi, nato v severni Afriki, soudeležbo pri gradnji Sueškega prekopa, ikup zemljišč v A. F. N. (v Maroku) in zlasti med udeležbo s posojili pri ¦užbah, ki se ukvarjajo z urbanimi ureditvami (Lyonnaise za vodo, Plinska ¦užba, tramvaji, nove četrti VjParizu, razkošnje gradnje na Azurni obali) ter ed posojila tujim mestom." Finančni kapital sicer ni zmožen postati snično gibalo notranje industrijske ekspanzije, ko pa včasih vendarle stopi zemljiškega področja, stori to zato, da bi podpisal posojila v tujino ali pa se ^nezdil v zanesljivih dejavnostih kolonialnih monopolov.
Notranje protislovje buržoazije med industrijskim kapitalom in zemlji-s&im kapitalom se potemtakem razvija v prid slednjega. To protislovje je ' ovrh tega trojno.
Je politično: industrijska buržoazija se je prisiljena povezati z zemljiško ?-osestjo in z drobno kmečko in trgovsko lastnino; potemtakem jima mora r repustiti del svoje politične in ideološe oblasti, obenem pa ti lastnini t Mnenita zavoro za njeno ekspanzijo. Je ekonomsko protislovje med indu-*xtijskim in zemljiškim kapitalom: punkcije, ki jih izvršuje zemljiški kapital v.a presežni vrednosti, ki jo realizira industrijski kapital (zemljiška renta), in •<i*ko povzročeno podraževanje življenja za najemnike in poljedelce, izzoveta ' diašcanje družbenih zantev. To je ekonomsko protislovje med industrijskim
¦  ¦ finančnim kapitalom: finančni kapital se sprva povezuje z zemljiško posestjo, nato pa jo premaga in se polasti njenih privilegijev na stroške r -.dustrijskega kapitala.2
Ceprav buržoaziji zmaga po zlomu Komune priskrbi dolga leta ,,družbe-
;ga miru", delavsko gibanje vendarle polagoma dviga glavo. 5>Agitacijo"
-A ospešujeta nakopičenje delavcev v mestih, kjer jim razmere celo več ne
v opuščajo, da bi obnavljali svojo delovno silo, in industrijska rast. Ta rast
rnogoča tudi industrijski frakciji buržoazije, da v svoj prid spreminja
.' zmerje sil, ki vlada v bloku oblasti: ,,Kadarkoli je prišlo do pritiska delav-
;ega razreda, je industrijski kapital vsilil nepremičninski posesti ,,družbene
forme", ki so dejansko ustrezali    reševanju sekundarnega protislovja v
' egov prid."3
Tako sta Leucherjev zakon iz leta 1923 in sloviti zakon iz leta 1948
•  senem napada, naperjena zoper monopol nepremičninskih lastnikov, ki so |m uradno opravičevali z obrambo lastnine! Toda zakon iz leta 1948 bo
*  nogočil finančnemu kapitalu, ki mu bo pomagala država, da bo nadaljeval ¦vjčetje nepremičninskih  lastnikov, ki so že zdavnaj zgubili veselje in
edstva za gradnjo in tako nakazali premestitev ekonomskega protislovja od j jnfiguraciie jjndustrijski kapital (zemljiški kapital" h konfiguraciji ,,indu-
rijski kapital) finančnikapital".4
Finančni kapital si bo prizadeval, da postopoma podre tisto, ker ovira > egovo   podjetniško   svobodo,  se  pravi  tako  urbanistične  uredbe  kot
¦  inljiSko lastnino samo.
A. Liepitz takole povzema ,,zgodovinske določenosti stanovanjske krize",
rabi za izražanje problema: ,,Na eni strani izzove kapitalistična akumula-
» ;a v družbeni formaciji nedozorelega kapitalizma dotok podeželanov v
r esta; na drugi strani pa družbena struktura zemljiške posesti onemogoča
¦ '¦¦ žavi in kapitalu, da bi se lotila urbanizacije."
* R. Butler, Patrice Noisette, De la cite ouvriere au grand ensemble, Ed. " rancois Maspero, Petite collection, Paris 1977. Francoski izraz ,^rand ttsemble" prevajamo s ,,soseska", saj se oba izraza nanašata na isti tip ¦aselja, ki ima komaj kaj zveze z angloameriškim izrazom ,,neighbourhood"; ž>rvi tip naselja lahko izvajamo iz corbusierovske tradicije, medtem ko za ' Tazom ,,neighbourhood" tiči howardovsko izročilo ,^arden cities", ki mu
\ francoskem bolj ustreza ,^iabitat pavillonaire" kot pa ,,cite—jardin" ali
Dzneje ,^rand ensemble."
Collectif logement, Marec 1971, publ. Secours   rouge.
Na splošnejši ravni si oglejmo, kako v Združenfli državah finančni kapital rspešuje tendenčno nižanje profitnih stopenj industrijskih podjetij: cf. G. athieu, ,,Un nouvel eclairage sur la crise americaine", La Monde 25 -26 i, aj 1975.
A. Liepitz, Le tribut foncier urbain, Francois Maspero, Pariz 1974, str. >5; Ceprav sta obe konfiguraciji zmeraj istočasno navzoči.
Pozneje pristavlja: ,,To protislovje med ponudbo in povpraševanjem, med zemljiško lastnino in industrijskim kapitalom dobi glede na odnos sil v pogla-vitnem antagonizmu dve rešitvi:
Če je delavski razred šibek, ga patronat prepusti krempljem nepremičnin-skih lastnikov: to je ekspanzija ,,po japonsko", ki se v njej kapitalistična akumulacija izvršuje na škodo življenjskega okvira (tako je bilo v Italiji od 1950 do 1968). Če pa je delavski razred močan, mora patronat ,,negovati" življenjski okvir ter uničiti nepremičninske lastnike in parazitske plasti: to je ,,švedski" model.
In za sklep: ,,Francija se je do leta 1948 ravnala po ,,francoskem modelu" polževega napredovanja industrije s stanovanjsko krizo pod nadoblastjo rentnikov."
Kar se je obnova končala, se položaj polagoma spreminja in vlade V. Republike se bodo prek svojih ministrov za urejanje (ministre de TEquipe-ment) lotile zamude francoskih ekonomskih struktur.
Prvo akcijo sta sprožila Pierre Surdeau, minister za gradnje leta 1958, in Rieff-Armandovo poročilo; leta 1963 in leta 1964 so uresničevali ,,pogodbo za gradnjo" M. Marziola (ki so jo kot zmeraj spremljali tradicionalni in zmeraj neučinkoviti fiskalni ukrepi); nazadnje so predložili še načrt zakona za zemljiško usmerjanje, ki ga je predlagalo Bordierovo poročilo in ki ga je povzel minister pisani, njegovo bledo senco pa je leta 1967 izglasovala Narodna skupščina.
O teh različnih reformah in njihovih odmevih smo že govorili. Nobeni se ni posrečilo, da bi zlomila zemljiške lastnike. Sekundarna protislovja med zemljiško posestjo in industrijskim kapitalom se razvijajo kljub naraščajoči hegemoniji flnančnega kapitala. Oltar lastnine še ni porušen in modernistični domisleki ministrov so na njem praviloma žrtvovali zaradi nujnosti zavezni-štva z zemljiškimi lastniki in drobno buržoazijo. Na tleh gradnje se soočajo različne frakcije vladajočega razreda. To je čuden boj, ki se v njem psi in volkovi spopadajo, obenem pa morajo ohranjati zavezništvo zoper zunanjega sovTažnika: zoper vladani razred. Prav prostor je postal kraj, ki se na njem razvija eden izmed poglavitnih sistemov sekundarruh protislovij kapitalizma.
II. Korak sem . . . korak tja: obotavljivi valček zdajšnjega režima.
Kvadratura kroga
Vlada Chabana-Delmasa in njen minister za urejanje in stanovanja podpira napredno oz. razvito frakcijo flnančnega in industrijskega kapitala, ki so njene prednosti glede na ,,nazadnjaške" frakcije narastle zaradi ekonomskih posledic maja 68 in evropske konkurence. Toda računati je morala z Narodno skupščino, ki jo je na novo izvolil ,,veliki strah" drobne buržoazije in ki v njej slavijo zmago tiste ,,temeljne plasti", katerih ekonomsko moč mora razviti kapitalizem odpraviti.
Prioritetni smoter je uveljavljanje industrijskega imperativa. Albin Chalen-don se bo lotil prav monopoliziranja zemljiške rente, ki ga izvajajo nepre-mičninski lastniki. Cilj: sprostitev gradnje ter finančnega in industrijskega kapitala punkcije, ki jo izvajajo zemljiški lastniki, spodbujanje koncentracije kapitalov. Najprej uveljavijo štiri ukrepe:
1.  Liberalizirajo pravico do gradnje tako, da odpravijo administrativne omejitve: gre za znižanje cn zemljišč s povečanjem ponudbe. Dejansko pa se je s povečanjem C. O. S.-ov,5, ki je iz tega izhajalo, povečala renta6 in to tofiko bolj, ker je mnogo lastnikov ,,zamrznilo" svoja zemljišča in čakalo na ugodnejše čase. Storjeni ukrepi, ki sploh ne upoštevajo naiave zemljiške rente in zemljišča (ki ni le blago, ampak je obenem nosilec juridične pravice, včasih pa tudi kakšne dejavnosti), se še enkrat izkažejo za neučinkovite.
2.  Boj zoper diferencialno rento družbenega položaja.67
3.  Reforma kapitalistične produkcije stanovanj: omogočili naj bi, da postane stanovanje pravo blago, tako kot avtomobil ali zobna ščetka. Zato pospešujejo serijsko gradnjo in razveljavljajo kvalitativne omejitve;8 poleg tega pa naj bi spodbudili vertikalno koncentracijo gradbenega podjetništva in industrije pod ščitom finančnega kapitala.
4. Boj zoper drobljenje zemljiške posesti: mestna zemljiška združenja (se pravi posredno velika stanovanjska podjetja) dobe pravico, da razlaste upira-joče se lastnike otoka poslopij, ki naj bi ga obnovili in ki je že 75 % v lasti teh podjetij;9 to je eden izmed najbolj neposrednih posegov v sveto pravico lastnine, dasi je tudi ta sramežljiv.
Ni nam treba povedati, da so te ukrepe praviloma predstavljali javnosti kot nekaj, kar naj bi ,,omejilo zviševanje najemnin z omejitvijo naraščanja cen zemljišč." Ta docela demagoški argument je toliko bolj napačen, ker so mehanizmi zemljiške rente takšni, da prav povečevanje najemnin sproža zviševanje cen zemljišč, ne pa nasprotno.
Nemožni zemljiški davek
Sen Chalendona in napredne frakcije buržoazije je kolektiviziranje tal. \ Ker je to tudi sen obsežnega dela francoske levice, kaže obseg nepoznavanja realnih ekonomskih in političnih mehanizmov zemljiške rente.
Toda v današnjem stanju razmerja sil v okviru vladajočega razreda takšna kolektivizacija, ki bi ,,likvidirala" zemljiško lastnino, ni možna. Chalendon se mora zadovoljiti s tem, da o njej govori s prikritimi besedami. Tako povzame kot nadomestilo za ta nemožni ukrep staro zamisel o zemljiškem davku, ki jo je že predlagal Pisani.
O zemljiškem davku bomo spet govorili pozneje. Tukaj samo opominja-mo, da se mora vlada po mnogih spreminjanjih projekta umakniti zaradi nasprotovanja zemljiških lastnikov.
Pripomniti moramo tudi, da je sam finančni kapital nasprotoval temu davku. Ta kapital namreč išče profit povsod, kjer ga lahko dobi, se pravi, da se kot družabnik industrijskega kapitala postavlja nasproti zemljiški lastnini, ker pa je tudi sam zemljiški lastnik (ali prejemnik rente), pa nasprotuje tudi industrijskemu kapitalu. Stara nagnjenja francoskega finačnega kapitala k neindustrijskim naložbam še niso mrtva in ,,težnja finančnega kapitala, da bi postal zemljiški lastnik, je posledica naraščanja gmote prostih kapitajov in tendence nižanja profitnih stopenj."10
Lenin je že leta 1916 zapisal: ,,Špekuliranje z zemljišči v bližini velemest v polnem razvoju je tudi dobičkanosna operacija za finančni kapital, Bančni monopol se tako združuje z monopolom zemljiške rente in z monopolom komunikacijskih poti, saj sta naraščanje c^n zemljišč in možnost za njihovo boljšo prodajo po parcelah itn. odvisna od primernosti zvez z mestnim sredi-ščem, prav te zveze pa so v rokah velikih družb, ki so povezane z istimi bankami prek sistema deležev in delitev direktorskih položajev."l 1
Tako nnančni kapital, zlasti prek nekaterih bank, ki razpolagajo z orjaški-mi ,,zemljiškimi rezervami", igra dvojno vlogo, ki samo otežuje protislovja bloka na oblasti.
Zadnja Messmerjeva vlada je obenem z navčkom za pompidoujevski režim oznanila dolgo leto (1973) nenehnih političnih umikov napredne buržoazije pred arhaistično drobno buržoazijo in zemljiško posestjo; Royerov zakon, odpor neo-poujadističnih malih trgovcev itn. Načrt Guichardovega zakona posvečuje ta odstop na zemljiškem področju in obenem uvaja novo uibani-zacijsko takso, ki lahko samo sproži dvig cen zemljišč ali upočastnitevritma
transakcij, izenačitev razlastitvenih odškodnin za vse lastnike na posame-znem območju. To pomeni, da tudi lastnikom zemljišč, na katerihni zgraje-na nič, priznavajo rento. To pomeni z eno potezo peresa zbrisati vsa prejšnja prizadevanja modernistične desnice in tako utrditi zemljiško lastnino, kakoi ni bila že dolga desetletja.
(se nadaljuje) prevedel Braco Rotai
5  Koeficienti zasedenosti tal: določajo število zazidljivih kvadratnih metrov na kvadratni meter zemljišča.
6 Kajti raven kapitala, investirancga v zemljišča, narašča.
7  ,,Sociološka diferenciacija med ,,Z. A. C. z isto ravnjo ,,strukturantnih" ureditev utegne motiti izenačevanje profitnih stopenj med tako uresničenimi operacijami." Zato so ponovno uvedli diferencialno rento po ,,sociološki kvaliteti Z. A. C.-ov". To pa po Liepitzu kaže: ,,voljo, ki jo je pokazalo ministrstvo", da se bojuje zoper družbeno segregacijo, ,,voljo, ki se operaci-onalno kaže kot administrativno fiksiranje doziranja stanovanjskih katego-rij."
8 Z odpravo tehničnih norm za družbena stanovanja leta 1969.
9 To metodo so uporabili v pariškem 13. okrožju.
10 A. Liepitz, op. cit., str. 200.
2e v prejšnji številki smo obvestili in opozorili odgovome tovariše, ki delujejo po osnovnih organizacijah ZSMS po fakultetah, naj v skladu s sklepi, ki jih je sprejelo pred-sedstvo UK ZSMS Ljubljana, organizirajo prodajo štu-dentskega časopisa. Vendar, kakor ugotavljamo, ni do danes tega storila niti ena osnovna organizacija !!!!!!! SE ENKRAT VAS POZIVAMO NA SODELOVANJE
%
Pozivamo osnovne organizacije po fakultetah, ki žele o svojih akcijah obveščati preko časopisa TRIBUIMA naj dostavijo, pošljejo ali prinesejo obvestita, tekste ali druga pisana in risana besedila na uredništvo.
OD DELAVSKEGA
MESTA DO
SOSESKE
Ki                                MUSIQUE-CHANT
HE                         MeBure a douze-huit
Latnesure & Jouze-huit est une mesure k quatre temps.
I.e tomps Ji> cetip mcsure so compose des mfimes valeurs i|ue )e temps de la mesure
sis-lnm
BEDA NOBELOVEGA B LlSČA
Nobelova nagrada razveseljuje služabnike velikega kapitala od začetka tega stoletja dalje. 1,2 milijarde prebivalcev razvitega sveta (Evropa + S. Amerika + Australija + Izrael + J. Afrika + Japonska) si je do letos pridobilo 344 1/6 nagrad, ostalim 3 milijardam ljmii pa smo privoščili le 8 5/6 nagrade.
1 /3 letošnje Nobelove nagrade za fiziko si bo pridobil sovjetski fizik Pjotr Leonidovič Kapica. V upanju, da bo svojemu simpatičnemu itnenu na ljubo zavrnil krvavo nagrado, objavljamo del njegovega govora na zasedanju predsedstva ANSSSR 1.1969.
PJOTR LEONIDOVIČ KAPICA
FILOZOFIJA EM IDEOLOŠKA BORBA
(k govoru na zasedanju predsedstva ANSSSR 1.1969)
Z zanimanjem sem poslušal prispevek I.T. Floreva o perspektivah časopisa ,Vaprosy filosofu', v katerem istočasno postavlja vprašanje o nadaljnjem razvoju svetovnega nazora, ki leži v temelju graditve naše sociatistične družbe. Zdi pa se mi, da tu v Akademiji znanosti premalo cenimo pomen teh filozofskih vprašanj za našo dobo.
Zgodovinar bodočnosti bo brez dvoma obravnaval naše stoletje kot boj dveh družbenih organizacij - kapitalizma in socializma. Ta boj poteka na več ravneh: ekonomski, politični in idejni. Razvoj naše dežele pol stoletja po oktobrski revoluciji je pokazal, da je socializem brez dvoma sposoben živeti. Če primerjamo z najbolj razvito kapitalistično državo - ZDA — lahko s polno objektivnostjo trdimo, da sta obe državi v osnovnih črtah materialnega in kulturnega razvoja, v sistemu šolstva, v razvoju znanosti in v obrambnih sposobnostih na sorazmerni ravni. Edina stvar, v kateri izstopamo, je področje industrijsko-tehničnega razvoja; stopnja produktivnosti dela pri nas namreč še ni dosegla tiste v ZDA.
Na ta način se zdaj pri odgovoru na osnovno vprašanje vse bolj približujemo boju tistih ideoloških osnov, na katerih se razvijata oba sistema. Filozofija opredeljuje te ideološke principe, na katerih počiva osnova odnosa med človekom in družbo. Kot je znano, leži na dnu kapitalistične družbe predvsem stremljenje k osebnemu materialnemu blagostanju. V osnovi socialistične ideologije pa leži razvoj družbe kot celote in prepotreben pogoj za to je vsestranski razvoj osebnosti. Zato se v socialistični družbi najbolj visoko cenijo etične in ustvarjalne, katere mora družba razvijati. Dobro je znano, da zadnja ¦ leta v kapitalističnih državah raste množično revolucionarno gibanje, posebno še med mladimi. To gibanje se dviga v vseh najrazvitejših kapitalističnih državah, raste. Njegovi idejni vodja so študentje. Sile, ki povzročajo to gibanje, še niso povsem jasne, vendar že vemo, da ga ne poraja nezadovoljstvo z materialnimi pogoji človekovega obstoja, pač pa je usmerjeno k spremembi ideoloških osnov, v katerih mora človek živeti v kapitalistični družbi. Na tak način napredne sile kapitalistične družbe same, brez zunanjih vplivov, spontano postavljajo vprašanje o pretresu ideologije, na kateri sloni kapitalistična družba. Kakšno pot bo ubral ta kritičen pretres? Kdo bo postavil progiam rekonstrukcije, ki ga bodo prevzele napredne sile v svojem boju za napredek človeštva? Jasno je, da se bodo ta vprašanja razrešila v ideološki borbi različnih nazorov, ki se je danes že načela in se hitro razvija.
I* Se moramo mar mi odkrito vk^učiti v ta boj, kakšna mora biti naša vloga v njem? Brez dvoma so ideje in principi, ki ležijo v osnovi graditve komunizma in ki nam jih daje marksizem, tisti, ki lahko ta boj povedejo v pravilno smer. To sedaj priznava ves progresivni del človeštva. Danes pa se iščejo predvsem konkretne poti najbolj primernega razvoja tega revolucionarnega gibanja. Predvsem v procesu boja med ideologijami nove fonnacije, kot npr. Marcuse. V boj se vključujejo tudi trockisti in drugi.
Ne smemo se bati priznati, da danes naša ideologija stoji izolirano od tega revolucionarnega procesa in dejansko njenega vpliva ni čutiti. To seveda ni normalno, saj bi še sam obstoj naše socialistične družbe kot primera moral vplivati na to revolucionarno gibanje.
Kako naj se najbolj tesno vključimo v te revolucionarne procese, ki nastajajo v kapitalističnih družbah? Zato, da ne bi zaostali v razvoju napredne misli in da ne bi zamudili posledic znanstveno-tehnične revolucije, ki se razvija v svetu, moramo dvigniti raven naših družboslovnih znanosti.
Da bi dosegli zastavljene cilje, se moramo aktivno vključiti v ideološki boj. V tem boju naj se naši filozofi držijo istih načel kot naši športniki. Treba pa je reči, da bodo naši ideologi izgubili privilegij, ki ga imajo v naši deželi, kjer se jim nikdar ne zoperstavljajo nasprotni nazori. V bližnjem boju tega ne bo, vse se bo vzbujalo po »hamburškem načelu" ...
Zato j)redlagam predsedstvu AMSSSR, da podpre program novega kolegija casopisa ,,Vaprosy filosofu ', saj bo le-ta dvignu hjegov mednarodni ugled. Samo predsedstvo Akademije znanosti pa bi moralo več časa posvetiti študiju filozofskih vprašanj, ki se tičejo ideoloških osnov socialistične družbe. Tega namreč doslej v naših prispevkfli ni bilo. Zato je to treba spremeniti.
PREVOD IZ ZBORNIKA: P.L. KAPICA: EKSPERIMENT, TEORIJA, PRAKSA
Analizo teksta A. Detele bo v naslednji številki pripravilo naše naravoslovno uredništvo.
ZABLODE                     l
ZNANSTVENE
metode
Poleg problemov, ki jfli sodobno pojmovanje znanosti ustvarja navzven, ¦ niso nič manj ilustrativni problemi, ki se porajajo samem ra^iskovalnem fclu. Raziskovalno delo je postalo nekakšna industrija za proizvodnjo bnkov. Splošno priznan kriterij za ,,kvaliteto raziskovalca" je število lankcv, ki jih je objavil v uglednih strokovnih revijah. Pri tem teža članka ati ni tako bistvena, saj kako le bi birokratski sistem po inštitutih in iziskovalnih skupnostih ocenjevali kvaliteto? O motivih, ki znanstvenike zpodbujajo k ukvarjanju z določenim problemom, ne bi izgubljali besed, saj o navadno popolnoma neresni in smešni (čeprav vemo, kakšnega pomena je loboko dognan motiv). Znanstveniki delajo neznanske količine člankov in h poskušajo uveljaviti na mednarodnem tržišču, torej v uglednih revijah. Fedno bolj se kaže (to celo potrjujejo nekatere znanstvenerazick^ve),daje jromna večina objavljenih člankov popolnoma nekoristna. Primerjava z ivadnimi tovarnami, ki skušajo prodajati svoje izdelke na tržišču »trošniške družbe, je več kot očitna. Prav tako kot tovarne uporabljajo eklamo, tako tudi znanstveniki skrbijo za propagando: ker je znanost mednarodna, povezana v celoto, je opaziti predvsem prizadevanje, da bi pelotni sodobni znanosti v očeh ljudi dvignili ugled in veljavo. PiSejo se oljudnoznanstvene knjige (često zelo površne kvalitete), kažejo se filmi, [^tnizirajo se ekspedicije na Luno.
Zares pa o znanosti malokdo sploh kaj ve. Tudi znanstveniki sami se »znajo le na ozko specializirano področje, seveda pa so še globlji vzroki, ki i krivi za tako stanje in sem jih že prej nakazal. Na ta način se je »blikovalo precej čudno pojmovanje o odnosu med znanostjo in ovekom. Najprej lahko ugotovimo, da le nima površnega odnosa do Bnosti: znanost je koristna, napredek bo vedno ve^i in podobno. mesenjak, ki začne malo več razmišljati o teh stvaieh, pa vse prepogosto lide y mistificiranje, oboževanje napredka ali iskanje novih skrivnostnih iravnih sil, ki so močnejše od človeka.
Ob vsem tem si moranio še enkrat priznati, da je znanstvena kultura po em svetu na žalostno nizki stopnji. Vendar se ne bo nikoli dvignila s tem, i se bo ljudem slikalo uspehe znanosti in da se jo bo tako od zunaj tibližalo ljudem. Kultura je nekaj notranjega, kai zraste iz dna človeške uJe. Svet okrog nas je le kot sonce, kot dež, ki pomaga, da se ta rast tesniči. Dejstvo, da ima hlastanje za zunanjimi dobrinami le cenene, avidezne in začasne rezultate, velja tudi za človekovo vzgojo. Verjeti je eba v vsakega posameznega človeka, v nekaj, kar je v nas vseh, pa tega ines še ne poznamo. Ko bomo to odkrili, bomo prerasli ta nori sedanji čas, Ds^U bomo stabilno družbo, v kateri se ne bomo več toliko izgubljali in učili, ampak bo znanost dana sama.od sebe, tako kot nam je dan zrak ali ttloba. In mi bomo rasli iz tistega, Icar nam je kot ljudem dano in srečni wno, da bomo sebe nekoč toliko spoznali, da bomo lahko v vsakem hipu Btili, kaj vse nam je tako čudežno dano, da lahko živimo. Ali bomo tedaj Banost čutili tako, kot gozd čuti topli spomladanski veter? Ne vem ... »rda...
Zdaj pa bi se morali predvsem truditi, da se ne bi slepo zanašali na enutne usmeritve. Poiskati bi morali najboljše, kai je človek ustvaril v svoji tvilizaciji na vseh področjih udejstvovanja. Sinteza vsega najboljšega bi nam omagala iskati pot, ki jo skrivajo nasprotja in protislovja. Ce jih združimo i prerastemo, bomo odkrili, kaj je pod njimi. Kdaj bomo preživeli »videzno protislovje med vzhodnim in zahodnim žariščem kulture, med mskim in fizičnim delom, med moško in žensko dušo, med znanostjo in metnostjo?
Ce bi se prepustili le nemirnemu toku sedanjega časa, bi nas lahko dne&lo. V človeški zgodovini je do sedaj po propadu kake civilizacije še edno vzcvetela kultura kje drugod.Zdaj pa morda ne bi bilo več tako, kajti edno manj je ljudi, ki jih še ni zajel sodobni razvoj.
Na tem mestu bom poskusfl lzluščiti bistvene zablode sodbbne nanstvene metode, kot to pove že naslov eseja, Nepopolnost današnje nanosti je seveda posledica njenega zgodovinskega razvoja. Tako je po vrsti eč vzrokov, kl so negativno vplivali na sedanje stanje. Da je v antiki in tudi i pozneje znanost sploh iahko začela cveteti, je morala sprejeti nase hudo ijglno diferenciacijo  (osvoboditev,  deloma  že odcepitev mišljenja od
celotnega človekovega življenja). Ta proces se je dogajal le v glavah učenjakov, preprosti ljudje pa so namesto njih delali vsakdanje reči. Na kasnejšo znanost je imela velik vpliv aristotelska logika, katere območje veljavnosti je vprašljivo, če gre za vtikanje v človekovo življenje. (Saj npr. vemo, da sta znali stara indijska in kitajska kultura pojmovati svet čisto drugače). Potem so se raziskovalci v novem veku odločili, da ne bodo več naivno viseli v ziaku, temveč bodo kot otroci skušali zrasti — a v to rast so tako kot nesamostojni otroci vnesli neodgovornost, ki je še do zdaj nismo popravUi. Kako bi jo le tudi, ko pa se tako malo poznamo, da ne vemo, pred kom in za kaj smo odgovorni. V zadnjem času pa od take znanosti pričakujemo rešitve, a ravno to zanašanje je zgrešeno. Naše zahteve po konkretnih materialnfli rezultatih znanstvenega dela so napihnile mrtev ekonomski in birokratski sistem, deformirale družbeno zavest ter z vsem tem človekovi raziskovalni dejavnosti ukradle potrebno svobodo. Posledica vsega skupaj: povezava človeka z naravo je vedno manjša in to nam spodjeda naše lastne korenine, tako da izgubljamo elementarni naravni občutek.
KakSno vlogo ima ta občutek v raziskovanju?
Že na začetku tega spisa sem v zvezi z odkritjem kolesa napisal nekaj o naravi raziskovalnega mišljenja. Zdaj bi kazalo, da še kaj dodam, saj se elementarni proces raziskovalnega občutka, ,,inspiracije" v vseh tisočletjih od tedaj ni bistveno spremenil. (Spremenila se je seveda organizacija dela, vedenje o svetu itd., ne pa to).
Veliki izumitelji so tako radi govorili o pravljicah (Ciolkovski), o ,,samoti, v kateri se porajajo ideje" (Tesla). Vsi ti ljudje so v nečem dosegli neke vrste popolnost in notranjo enotnost: poleg zavesti je pri njih zelo intenzivno ustvarjala tudi podzavest. V njej vstajajo podobe, ki se formirajo iz vsega, kar se v zavestnem življenju intenzivno dogaja. (Vsi vemo za sanje). Te podobe skušajo organsko rasti, a le maloštevilne od njfli so tako posrečeno sestavljene, da dosežejo zunanji del zavesti in pridqo z njim v stik. To je tisti znani trenutek inspiracije. Kaj se dogaja potem, je bolj znano: laziskovalec zdaj ve nekaj novega, ima hipotezo (ki pa je še vedno lahko napačna, kot se žal, navadno pozneje izkaže). Z njo se miselno muči dan in noč, jo preverja z vseh mogočih strani, včasih ponoči skoči pokonci in gre računat ali pa delat poskuse, da bi mu bile stvari bolj jasne. Na videz se sedaj nekaj časa nič novega ne domisli, vendar pa mu podzavest intenzivno dela. Vsi rezultati opazovanj in poskusov, vsi zapleti razmišljanj - vse to pada v dušo in se odraža v podzavesti, tako kot jeseni listje z dreves pada na zemljo in jo gnoji za drugo leto. In podzavest poraja v življenje nove in nove ideje, ki se ne začnejo ,,kar tako" šele nekje v zavestnem delu.
Katere ideje lahko po svojem rojstvu rastejo naprej, kaj je tisti kriterij, ki jim daje pogum za rast, ali pa nasprotno, ki jim ob pravem času prišepne: Ne ... tako ne gre več naprej ...?
Očitno je potrebno še kaj in sicer kar več lastnosti: intuicija, vera in neke posebne vrste Ijubezen.
Intuicija je kot mirna svetloba, kot žarki ali srebrne nitke, ki se dvigujejo povsod v duši (v zavestnem in podzavestnem delu), povsod obiijajo v življenje skrite podobe sveta. To da mišljenju bogastvo in širino poleta, brez tega bi misel zamrla. In to se tudi res zgodi s tistimi idejami, ki ne prodro do zavesti, kajti intuicija čudežno osvetli samo posrečene zveze. Več o tem ne bom pisal, kajti logično brskanje po podzavesti ima lahko zanje destruktivne posledice, kot je ugotovila tudi sodobna psihoanaliza.
Vera temelji na prepričanju, da se bo prej ali slej uresničil, dvjgnil v zavestno življenje tisti nivo zavesti, tista podoba, ki je popolnejša od tistega, kar že poznamo. Brez vere bi hitro obupali. Na začetku še ne vemo točno, kaj se bo uresničilo, zato je vera le vera v slutnjo, fantazija, pravljica. To pa nikakor ni zagnana, slepa vera, kot krivo sodi ogromno sodobnih znanstvenikov. Ob pogoju, da je odnos do sveta eksakten, ima tudi slutnja svoje ozadje, a iz istega razloga kot prej bom tu spet nehal in pustil podzavesti, da govori svojo lastno govorico.
Celotna duševnost raziskovalca bo lahko zaživela še bolj harmonično in bujno ustvarjalno življenje, če se mu posreči, da se v njej prebudi neke posebne vrste notranja ljubezen. (Na žalost zna večina znanstvenikov tako ustvarialno  stanie  doseči  samo  s hladno asketsko  samodisciolino). Ce
ljubimo vse živo, ljubimo tudi sami sebe (Fromm). Na tej stopnji postanejo popolnoma odveč brskanja po podzavesti.
(18)
Z vsakim pravim delom je tako: ko je nekaj že narejeno, ni več potrebno kaj dosti govoriti o tej stvari. Življenje teče naprej in mi delamo že druge reči. Sraešno bi bilo iz preteklosti delati sedanjost.
Ko pa tista stvar še ni bila narejena, ko smo jo še delali, smo si želeli, da bi lahko drug drugemu kaj povedali o tem, da bi si lahko pomagali. Pa še nismo vedeli vsega, le slutili smo lahko, kar smo iskali; in zato smo se morali pogovajjati v čisto drugi govorici, ki je pač ne poznajo tisti, ki se znanosti učijo le iz knjig. Bili smo prijatelji, spoštovali smo se in popolnoma zaupali drug drugemu. Saj drugače ne bi mogli narediti, morali smo biti svobodni in nemogoče bi se počutili, če bi kdo skušal že spiavljati v neke kalupe tisto, kar smo iskali in kar se je nam samim še vedno izmikalo. Odkritja, ki smo jih na koncu lahko dali drugiin, nam niso padala z neba in nismo jih našli zapisanih v knjigah, skrita so bila povsod okrog nas in strašno smo se morali truditi, da smo te skrivnosti narave lahko prevedli v človeško govorico.
Tako sami smo bili in tako dobro smo se zavedali, da se lahko le nase zanesemo, na svoje oči, glavo in roke. Na kaj dnag^a bi se le zanašali? Na družbo? Menda to mnogi delajo in danes dobro živijo in imajo veliko denaija, a kaj zares družbi dajo? Družba na žalost ne vidi, da si z vsem tem sama žaga vejo, na kateri sedi.
Ni potrebe, da bi še več pisal o tem, saj lahko te reči preudari edino vsak zase. Pa še preudarek ni dovolj: ko vidiš, da imaš pred sabo dve poti, eno lahko in varljivo, dmgo pa resnično in težko, se lahko šele začneš truditi...
Iz vsega, kar sem napisal, se vidi, da pravo raziskovalno delo niti najmanj ni plitev površinski proces, ki se prilagaja trenutnim interesom družbe (na žalost je danes pri nas tako). Kdor verjame v človekove sposobnosti, ki vedno znova v resničnost obujajo nekaj, kar je danes šele pravljična slutnja, ne bo mogel še pred začetkom dela pri neki raziskovalm nalogi natančno navesti, kakšni bodo rezultati raziskav skupaj z aplikacijami! Natanko to pa se v sodobnem raziskovalnem delu zahteva, sicer nimaš možnosti delati. Seveda se zaradi tega pomanjkanja zaupanja spodrezuje ustvarjalni potencial znanstvenikov, rezultati raziskav pa imajo bolj navidezno kot resnično vrednost, kot je bilo napisano tudi v zvezi s potrošniško miselnostjo sedanjih znanstvenikov.
Morda bo kdo pomislil takole: obstojati mora neko zagotovilo, da raziskovalci ne bi zapravljali časa za neumnosti. Naj bodo neka pravila, po katerih naj se ravna postavljen birokratski sistem in preko tega tudi raziskovalci. Danes to urejuje predvsem financiranje raziskav.
To je morda najbolj enostavna rešitev, ima pa zelo negativne posledice, saj obrača čas raziskovalcev v nasprotno smer: najprej zagotovljeni rezultati, nato ideje, slutnje. 2ivi proces ustvarjanja tega seveda ne prenese, zato so take raziskave na znotraj prazne, votle, le navidezne. Ce bi želeli najti rešitev, bi jo po mojem mnenju morali iskati v večji znanstveni kultiiri ljudi. O tem je bilo že prej nekaj napisano, tu bi le še enkrat poudaril, da bi morali dvigniti znanstveno kulturo človeka in ne kulture znanosti.
Kot sem že pokazal, je znanstvene kulture danes še tako malo, skoraj nič. Zato je zdai še te^Vo reči. kakšen bo konkreten odgovor družbene zavesti na probleme sedanjega časa. Pred desetletjem in še malo pozneje smo mladi veijeli, da je hipijsko gibanje vzpodbudilo pot k pravi rešitvi. Pozneje pa se je pokazalo, da se je bistvenim problemom naivno izognilo. Prihajalo je iz agresivnega in propadajočega Zahoda, predvsem iz Amerike, od koder pač ne bi smeli pričakovati odrešitve. To bi morali najti tukaj, na naši zemlji, kjer živimo in dihamo.
Upam, da se mi je kljub vsemu posrečilo nekoliko nakazati tisto, kar se je meni zdelo bistveno? Ce se ne bomo trudili, da bi vsak po svoje skušal biti v dajanju čimbolj notranje resničen, ne bomo rešili danaSnjfli težav, tudi problema znanosti in znanstvene kulture ne. Če pa bomo vsaj deloma uresničili čudovito slutnjo človeka, bo znanstvena kultuia priSla sama od sebe kot pomladna pesem in še neznana odkritja kot njeni cvetovi.
_                                                                                      Andrej Detela
V GLEDALIŠČU NORCEV SEM BIL NAJVECJI NOREC
Lojze Filipič: Gledališče, kultura, družba, Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 1978
1.  To je naslov enega od poglavij v pričujoči Filipičevi knjigi, obenem pa besede švicarskega pisatelja Friedericha Duerenmatta izpred desetih let, ko je moral zapustiti baselsko Mestno gledališče in je s tem nekako nazna-nil začetek evropske gledališke krize. V tem primeru pa naj govori po svoje.
2.  To je druga postumna knjiga del gledališkega in kulturnega ustvarjalca, ki je koncept akcije v slovenskem kulturnem prostoru radikaliziral do skraj-ne meje: za stvari, ki jih je zagovarjal, je dal življenje. Ali - zaradi stvari, kijih je zagovarjal, je moraj dati življenje.
3.  FiHpičevo zapuščino zbira in urejuje Bojan Štih, ki napoveduje še tretjo knjigo (prva je Živa dramatuigija, ki je izšla pri Cankarjevi založbi lansko leto), v lcatero bo zbral med dragim tudi Filipičeve dramaturške nastope, ohranjene na magnetofonskih trakovih in pa njegovo korespondenco. Ureja aniselno in pregledno to, kar je bilo do sedaj raztreseno po časopi-sih, tevijah in gledaliških listih. Tako dobiva vztrajna, nenehna, trideset-letna FUipičeva prisotnost v slovenskem kulturnem prostoru trdne in zaključene obrise. Ceprav se še ne da izmeriti njegove prodome prisotno-sti, saj je časovna razdalja še prekratka, točneje: pri branju FUipičevOi tekstov doživimo neskladje, teksti izpred desetih, petnajstih let se bero kot aktualni, njihovi predmeti so današnji, konkretni, rešitve, ki jih ponuja, so jasne in nazorne, a še neizpolnjene, ostale so blokirane, zgolj zapisane in prepuščene samo nenehnemu grafičnemu reproduciranju: iz časopisa v knjigo, v zbornike, enciklopedijo, zgodovino.
4.  Filipičev koncept gledališča je izrazito sodoben, in to v dveh pogledih. Prvi je eminentno gledališki: gledališče je avtohtona umetnost, ki sicer
temelji na literaturi, a je od nje odvisna le do določene mere, vselej in zgolj je teater funkcionalna sinteza elementov, ki ga vzpostavljajo in utemeljujejo, toda ti elementi so podrejeni izhodiščni in končni ustvarjal-ni volji režiserja. Drugi je težnja po enakopravni in posebni vključitvi gledališča v širše družbeno in kulturno življenje samoupravne družbe.
Temu problemu je namenjen prvi razdelek pričujoče knjige: Gledališče, kultura, družba. Ker smo mnenja, da zapiski, zbrani pod tem naslovom, ne zaslužijo le pozornosti gledaUških zgodovinarjev, temveč tudi in pred-vsem vseh sociologov, ekonomistov in pravnikov, ki se s kulturo ukvarja-jo, navajamo vsaj . aslove poglavij: 0 samoupravljanju v gledališčih; Gledališče, kultura, diUŽba; Kultura brez mecenstva in administrativnega dotiranja; Financiranje gledališke kulture na podlagi delovnih dogovorov; Ljubljana in njena kultura; Politika in kultura; Ena od možnosti poti iz gledališke krize;
,,V gledališču norcev sem bil največji norec"; Gledališka predstava kot tržno blago; Iz narave snovi izvirajoče posebnosti, ne posebki; gledališka omika in gledališko delo v osnutku nove slovenske ustave; Slovenski nacionalni kulturni program (skupno z Bojanom Štihom).
5.  Filipičeva pripadnost gledališču je očitna in izrazita. To ni le obvezno-stno in nujnostno frazeološko agiranje v gledališču oziroma v kulturi nasploh, temveč gre v tem primeru za gledališkega umetnika, ki prepri-čano zagovarja svoj poglavitni agens ter skozenj kulturo nasploh. Ko se vzpostavi funkcionalno zaporedje gledališče-kultura-družba, gre za izrazi-to interaktivno delovanje, kjer se vsak člen razlikuje kot svoj sočlen, istočasno pa ostaja on sam, zavezan le sebi.
6.  Cetrta stvar, ki zaznamuje pričujočo knjigo, je Filipičeva težnja po ,,evropeizaciji" slovenskega gledališča. Skoz celo knjigo projicira pozicijo, funkcijo in rezultate slovenskega teatra v kontekst evropsice in svetovne
produkcije, pri čeraer pa z objektivno distanco in obvladanjem predmel presega neki tradicionalni slovenski odnos do tega problema. Gre mu 1 teater kot tak, za logične in očitne vplive iz vseh v vse smen (poglavji Slovensko gledališče s Cankarjem v Parizu, V gledališču norcev sem t| največji norec, Besede nekaterim umrlim gledališkim ustvarjalcem Branku Gavelli, Bojanu Stupici).
7.  Filipičev stil je premišljen, koncizen, z jasnim obvladovanjem metodd analiza vzrokov, opis stanja, nakazovanje izhoda, poti. A vseškozi je prisJ tna nekakšna resigniranost, izhajajoča iz njegove sentimentalno-humail stične pozicije. Prisotna je avtoblokada, ki izhaia iz nujnosti po mnojl širšem delovanju, kot bi na ptvi poglea izgledalo nujno za gledališkq| ustvarjalca. Blokada zaradi odsotnosti rezultatov. Zaradi zgolj ,,tennii3 loškega" spreminjanja družbe, kulture v odnosu do gledalisča. ZaraJ pavšaliziranega propagiranja množičnosti, amaterizma, ki pa vse proM sionalno kvalitetno in avtentično sprevrže v elitistično. In blokada zarai odhajanja gledališčnikov, prijateljev, ki sO največ prispevali za slovensfl obenem pa tudi za evropsko gledališče. Ob vsem tem pa občudovan vredna vztrajnost, moč in doslednost, popolna predanost, ki vset| omogoča.
8.  Iz razdelka Gledališče, kultura, družba omenimo posebej še spis SlovenJ nacionalni kulturni program, ki mu je temeljni namen: »JasnoTj opredeliti funkcionalizem kulture v moderni slovenski družbi" in sicer d ta način, da se z vrsto historično zasnovanih raziskav ustvari jasd sodobna podlaga, na kateri bo moč izoblikovati sestavine današnjeg sveta (od vzgojnih do gmotnih vidikov) ter opredeliti model modeni slovenske socialistične družbe in funkcijo, mesto in delež kulture v njd Iz razdelka Slovenske diamaturgije pa omenimo vsaj poglavje Slovensa dramatuigija   1953,  ki kljub petindvajsetletnemu odmiku ne zgub| aktualnosti.
*                                               ^*                                                BJ
Svet.anaMakarov.č:    SEN ZELENJAVNE NOCl
Izsanjani sen postane parodija na porabo, izrabo in zlorabo ali Ganz slovve-nischer Traum
Vedno bolj vešče in z vse več prodorne estetske občutljivosti se Jovano-vič loteva anksioznih vprašanj na§ega žitja in časa. Kako dokončno in osup-Ijivo je njegovo ustvarjalno razumevanje pojava potrošništva, popredmete-nosti ali na primer generacijskih odtujenosti. Svojo gledališko komunikacijo je zgradi! iz bistvenih potez lastnega odnosa do tega sveta in jo razvil do osupljive polnosti ter zavezujočnosti.
S svojimi različno osrediščenimi ustvarjalnimi postopki se loteva stopnje humanitetne vsebine ali stopnje odtujenosti v posamezniku in njegovem okolju. Vmes pa se v njegovih gledaliških upodobitvah predstavlja različnost obtik, stilov, žanrskih prijemov. Ti se v poetiki Jovanoviča sestavljajo, sooča-jo, med seboj ironizirajo in znova utemeljujejo. Tako se v njegovem delu dogaja igra in parodija vedenjskih tipov, jezikovnih tipov, socialnih in na-menskih funkcij jezika, parodija umetnostnih zvrsti, odtujenih, sklerotičnih aii ostadnih stilizacij itd. Igra različnosti in razlik.
Becedilo Svetlane Makarovič Sen zelenjavne noči mu je ponudil možnosti nadaljevanja te igre soočanja. In res je tekst Makarovičeve izkliceval pred-vsem Igro in Soočanje. Igro za postavitev Izsanjanega Sna, satiro za njegovo razpletanje, parodijo za njegovo oblikovno Soočanje.
Okvir igre vzpostavi vsebinsko jedro — Sen: Oeček v odtujenih odnosih malome&anske družine postaja predmet raznih vrst pedagoških petriarhalnih in celo kulinaričnih prisil. Ob večerji, ki je v taki družini že tako zgolj obredna navada — žrtje v praznem, med vedno enakimi, mehaničnimi reakcijami starSev na določen ton, besedo, gesto — mama siti malčka, da naj poje peteršilj. V malčku iz konfliktnega odnosa do sveta prepirajočih in nasilnih starSev nastane upor na način Igre, nočnega sna. Ker
adekvaten svet — svet igre. Svet otroške domišljije, v katerem si predmeti nadevajo določene vloge in se označujejo v medsebojni igri. In tu v besedilu Makarovičeve nastopi dodatno poantirana zamisel — ker malček živi v svetu odraslih, torej v svetu vrednosti, hierarhije in vlog, se nenadoma igrivi sen v malčkovi glavi spremeni v čudno posnet in z nekakšnimi norimi eksistencialijami obremenjen igrokaz. Tako se začne nočna igra, v kateri se okarakterizirana zelenjava (peteršilj — strahopezdljivi pesnik, ki prodaja svoje zasanjano slabištvo, česen — jedki, zakompleksani kritik, zelje — pozabljivi tehtnež in filozof, solata — njegova družica, košata, a puhloglava, cvetača — zasanjano pin — up dekle, ki Ijubi junake, koleraba — braniteljica dostojnosti, pravšnjosti in morale, krompir — prestrašeni tip srednje mere, mlačnež, skratka, Poantirani Slovenec, steklenica konjaka z očetove omarice — kabaretna dama, ki služi kot zamenjava za frustracije, piskrček — vzkipljivi, temperamentm Španec, ki ga vedno zanese, kuhalnica — pedantni komornik družabnega življenja, budilka — lahkonoga, a statno napeta balerina), dopisana v Jovanovičevi režiji, zaplete v nekakšne igre videza, prevar, strahovanj in razgaljevanj. Družabni večer, v katerem se vsak skuša predstaviti. Vse osebe se spreminjajo in menjavajo svojo trdnost v medsebojnih odnosih, ko je sila nad njimi večja. Tako Makarcvičeva duhovito uvede zelenjavno veščo (ki jo Jovanovič spretno poosebi s črno dolgolasko z bičem in v jahalnih hlačah — iz freudističnega abecednika sanjskih pojav), ki kot višja sila, nekakšna prevlada in oblast katarzično pospeši spremenjenje oseb in razplet. Deček sebe izsanja kot hrabrega korenčka, ki v tej igri videza, prevar in preosebitev nstane čist in ga vzljubi cvetačno dekle.
Vso igro je Makarovičeva opremila s songi, Jpvanovič pa jih je s pomočjo odlične scenske in spevne glasbe Aleša Kersnika postavil v središče te igre spreminjanja   in  preosebitev.  Songe  s  satirično ostjo oblikuje  na  način
Sploh pa vsa poletna igra postane satira okolja — slovenstva, srednje m« ,,zagamane podalpske kulture", ki jo v naši sodobnosti poživlja vsa polifoni oblik — dotnovinski verzi, sfrizirane opere, heroične arije. Jovanovrič ni osi le na ravni satiričnega obračunavanja teksta, temveč svojo Igro Soočai razširi celo na parodijo lastnega medija oz. gledališkosti, nastopanja. In ki bi lahko zameril vso to jedko kritiko, ki je nastala v nespečni gli sanjajočega dečka. Izsanjal je Igro — emancijo oblik, lastnosti, ki jih posnel po svetu odraslih, zase si je poiskal ie zelenjavnega junaka, ki je n čas v ozadju in razplet.
Jovanovič se duhovito igra s plesno-baletnimi formami, z obliko jaz baleta, kabareta ipd. — posmehljivo oblikuje, da tem botje poantira miseli poplavi in razvrednotenju vseh možnih pojavov v naši današnji kulturi, v ter razsrediščenem svetu histerične porabe. V svetu torej, v katerem so estetst kriteriji zelo nebistveni.
Zato ta duhovita igra oblik v igri Spremenjenja, ki postane v osrednjer sporu — sporu pesnika in publike — vse bolj našim prilikam priegajoča s kritika. Kritika vseenosti, porabni§tva, avtoritativne vzgoje, srednje mert slabištva.
Duhovito razigranemu ansamblu Mladinskega gledališča se je posrečili oživiti prekrasno predstavo, polno sočne satire na podalpsko tipiko in poln posluha za konfliktne teme potro&niške družbe. K Jovanovičevi gledalii plastiki so izjemno prispevale kostumografija Ejti Štihove, scenografija M« Hočevarjeve in koreografije Ksenije Hribarjeve.
Tekst   Makarovičeve   je   tista   zmes   poetične   slikovitosti   in   osi humornosti, ki presega mero poučnosti, pedagoškosti in zrase v zahtevna komunikativno    estetsko    doživetje.    Mladinsko   gledališče   je    zato uprizoritvijo njenega teksta dokazalo svoje večje zahteve do gledal škosti.
l(