Kratkočasen in poten list za slovensko ljudstvo. Izhaja 20. vsakega mesca, Velja celoletno 2 gld. — polletno 1 gld. List 8. V Celovcu SO. avgusta lš^O. Leto VIII. Cerkvica. (Po W. Kilcer-ju.) Na zračnati višavi Tam cerkvica stoji. Ko gledam jo v daljavi Bol serce mi topi. Stoji gor zapuščena, Spomin nekdanjih dni; Nedeljski kinč rumena Jej zarija zlati. In če done zvonovi V jutranjem svitanji, Čuj! s sladkimi glasovi Tam zvonček zaherni. Bes vzhuja don premili Dremoten v meni čut; -In v cerkev vidim v sili Kak vre pobožni ljud. Sabinka, slovenska junakinja. Povest iz začetka XV. stoletja. (Spisal Andrejčkov Jože.) (Dalje ) 9. Kaj se cerkovniku Kozmeku pripetil Drugo jutro na vse zgodaj sedelo je šest kmetov v ribičevi bajti, ki je stala na levem Murinem obrežji. Bili so tlačanje — drevarji. katerim je grajščak ukazal iti v gozd posekovat les, boje se, da bi mu ne zmanjkalo derv čez zimo, ki se je letos tako zgodaj pričela. Sneg je padel čez noč pol pedi visoko, ter pobelil bližnje hribe. Ob počasi tekoči Muri delale so se že sem ter tje ledene skorije, in velika ribičeva plav, na katerej je prevažal živino in ljudi na drugo stran , bila je s snegom tako zakidana, da jo je gospodar drugo jutro komaj našel. „0 ti pošast ti," pravi eden drevarjev sede pri gorkej peči, v katerej je tlel velik brezov štor, ki ga je ribičeva žena že večer poprej porinila vanjo, 118 „take zgodne zime pa Se ne pomnim, kar živim. Led in ivje se dela zunaj, da vse poka; kaj bo še le o božiču in sv. treh kraljih!" „Huda zima bo, huda," oglasi se ribič, ki je kerpal raztergane mreže, „jaz sem že v jeseni vedel, da bo dosti snega, ker je bilo toliko gob." „Bo ga bo," priterjuje tretji, „se danes pojde, le glejte, kako se vlačijo megle po soteskah. Mene je 7ima najmanj štirnajst dni prehitela; derv nimam še čisto nič in na stila prav malo. Sam Bog ve, kaj bom počel, če se kaj ne spre vedri in sneg ne skopni!" „Meni se enaka godi," prične še mlad vaščan, ki je posedel najboljši prostor pri peči — na čelešniku. „Celo jesen sem delal tlako v gradu, sedaj ga pa nimam polena, da bi v peči zakuril. Ked6 pa bi se bil nadejal zime že o sv. Martinu, ker je bilo prej vedno lep<5. Vlani smo še o božiču zunaj pasli." „Je je, tlaka nas je mnogo zamudila, tlaka," toži drugi sosed, „gospoda ne praša, smo li preskerbljeni ali ne za zimo. Kar ukaže: pojdi! — in če se braniš , pride berič po te, pa te žene v grad, kakor tatii, in te zapre v ječo. Saj nam še zdaj ne da pokoja. Mar je treba, da moramo danes iti derva sekat ? V gradu imajo derv, da jih celo zimo ne požgo. To je sama grajščakova sitnost, da nas kmete bolj terpinči! kar mu v glavo pade, pa mora biti." „Kaj se če", oglasi se oni na čelešniku, „ne moremo si pomagati. Jaz imam %se črevlje raztergane, da mi že palec iz njih gleda, pa moram le v gozd. Grajščak ne praša, me li zebe ali ne, da le on na gorkem sedi. E Bog nam pomagaj! človek dela in dela pa še toliko nima, da bi si dobro obutev kupil in si brez skerbi kruha vreza!, gospdda pa pohajkva, pa ima vendar vsega dosti. Ta reč se mi ne zdi prav na svetu! Zakaj bi se moral eden truditi in stradati, drugi pa bi lenivali in dobro živeli, saj nas je Bog vse enake vstvaril." Med temi pogovori odpro se duri in v sobo stopi cerkovnik Kozmek z veliko kosmato kučmo na glavi, ki si jo je bil potegnil globoko čez ušesa, da bi ga burja ne brila, ki je žvižgala po dolini. „Bog vam daj dobro jutro, možje!" nagovori prišlec druščino v sobi. „Se grejete, kaj ne da? Prav imate; sedaj je najbolje na gorkem, kdor nima zunaj opraviti. Zunaj tako brije in piska, da je joj. Sinoči mi je veter vso streho raztergal in celo noč sem moral čop mašiti s pezdirjem in slamo, da mi ni sneg zanašalo na podstrešje. Boste videli, če bo to kaj dolgo terpelo, pritepli se bodo volkovi iz gozdov, kot predlanskim; lakota jih bo prignala." „Kaj pa je v mestu novega, Kozmek ?' vpraša ribič cerkovnika, ki se je stisnil k peči ter mencal o/.eble roke. „0 pač, novega pa je nekaj, novega, — ravno sem sam mislil omeniti. Kovač bo umeri, Vidov oče. Danes mu je nakrat tako slabo prišlo , da smo ga morali prevideti; komaj še diha. Mož je že star, težko bo več kedaj travo tlačil." „Ovbe, kaj nam poveš!- čudijo se nazoči, rkdo bi bil mislil, da ga bo tako naglo potlačilo, saj je bil še terden." „Čisto preč je, mene še poznal ni, ko sem ga klical po imenu." 119 „Sedaj bo pa Vid na terdnem", pravi eden kmetov, „ta se gotovo ne bo dosti jokal po očetu, ker že komaj čaka, da bi bil lastni gospodar. Stari mora imeti lepe denarce, kakor sem slišal." „E ta rujavi potepin mu je najbolj glavo belil ter mu kopal grob," pristavi ribič. „Že od mladih nog ga ni bilo nič prida, vedno se je vlačil krog in popijal, oče pa je moral za njim plačevati dolge, ako ni hotel imeti sitnosti in sramote. Bog vedi, koliko mu je pa skrivaj izmaknil, stari ni mogel na vse paziti." „To je gola resnica, da mu je ," priterjuje eden kmetov. „Le-tam le mi je bil prinesel dve verigi ponujat, da bi je kupil, in rad bi je bil dal prav cen6, pa je nisem hotel. Kje je je drugej dobil, nego ukradel? Nič prida ga ni, saj že gleda tako platnjavo, kot bi se za morjem bliskalo." „Ali Dobiček bo sedaj na konju", prične zopet ribič, „ta bo mogočen ta! Zadnjič sem ga miloval, da je Ožbeta zadela takova nesreča. „E kaj!" pravi, „prav mu je. Kar je iskal, to je našel. Jaz mu nisem nikedar dosti upal in žal mi je, da sem se toliko pečal ž njim. Ko bi bil to vedel, bil bi ga po pesje spodil od hiše. Še meni je sramoto napravil, da sedaj ljudje za mojo hčerjo kažejo in mene pikajo. Dobro, da ta reč ni dalje prišla." — Sedaj pa slišim , da je Vid kuhan in pečen ondi, in Dobiček mu neki misli Jerico za ženo dati, torek Vid prevzame gospodarstvo. Dobičku je denar všeč; pa videli boste, možje, da iz te moke ne bo dobrega kruha. Vid je bil in bo kajon; torek bo sam svoj, pognal bo vse, in babnica bo nazadnje še beračila. Le pomnite me, da bo res." „Kaj Dobiček bo kaj govoril o Ožbetu?" huduje se eden kmetov, „Do-biček, ki ni sam vreden dobrega imena? Saj ga ni menda večega oderuha pod božjim solncem, kot je on; koliko ljudi je že spravil v revščino! Saj on je največ vzrok, da sedaj Ožbe sedi, morda po nedolžnem, v ječi, zakaj ga je vedno vabil k sebi? — Prav ima, naj se le z Vidom peča, ta mu bože iztrebil žepe do čistega." — „Da mu jih bo, to je gotovo", priterjuje cerkovnik. „ Veste kaj je stari kovač naredil? — Jaz prej nisem vedel, gospod so mi povedali. Pol premoženja je sporočil Ožbetu, ker mu je bil kerstni boter, drugo polovico pa sinu in s to pogodbo, ako se poboljša, če ne, pa se denar razdeli med revne meščane. Tako so mi pravili gospod , ki hranijo denar. Vid ne bo dobil druzega, nego prazno bajto, tako je ta reč." „Prav je storil stari mož," poterjevali so vaščaai, „to je pa res prav naredil. Škoda bi bilo težko prislnženih denarjev, da bi jih ta potepuh pognal po kerčmah. To bo pa zopet Dobičku delalo preglavico, ko izve; koj bo ženitba pri kraji." „In Ožbe mora ravno sedaj sedeti v ječi, ko bi bil lehko srečen in na lastno rok6 pričel kako gospodarstvo; saj pravim!" tožuje ribčeva žena. Možje bi se bili morda še delj razgovarjali in vgibali enake reči, ko ne bi se bili bali grajskega gozdnarja, da jih bo kregal, ali pa celo kaznoval, ako pridejo prepozno v gozd. Pobrali so vsak svojo culjo, kjer so imeli shranjeno * 120 kosilo, zadeli sekire na ramo ter se odpravili na brod, kjer je ribič odpel veliko plav ter jih prepeljal na drugo stran. Unokraj vode se je cerkovnik ločil od drevarjev, ki so ubrali krajšo pot prek polja v gozd: bil je namreč namenjen v grad k ondotnemu duhovniku, kamor so ga bili poslali fajmošter z grozno velikim zapečatenim pismom. — Koj pod gradom na planem, kjer so se poti križale, stala je takrat maj-bina kapelica s podobo matere božje, v katerej je noč in dan gorela svetilnica. Kdo jo je sezidal, ni bilo znano, le toliko je vedelo ljudstvo, da je ondi v davnih časih neka imenitna gospa storila žalostno smert padši s konja , in da je njen mož potem dal sezidati ono kapelico. Marsikatera kmečka ženica pomolila je rada memogrede pred to kapelico par očenašev, in pobožna grajska gospa oskerbljevala je svečal in notranjo lepšavo, da je bila kapelica vedno čedna in jako prijazna. — Proti tej kapelici je gazil po vlažnem snegu cerkovnik Kozmek dobro zavit v svojo mezeljanko, ter celo pot govoril sam seboj , ker ni imel nobenega tovariša, da bi se bil ž njim razgovarjal, molčati pa se mu je zdelo predolgčas. Prišedši memo kapele zagleda na tleh ležati žensko truplo in po snegu sem in tam so se poznale kervave sledi. — Cerkovnika obide groza in strahu se umakne pervi hip nekaj stopinj nazaj. „Bog in sv. križ božji!" pravi ves zavzet, stopi bliže ter dvigne truplo kviško. Pa kako ostermi, ko spozna v osebi staro Špelo. Žena je imela na glavi veliko rano, iz katere se jej je cedila kri, oči je imela zatisnjene in prav nič se ni zavedela. Le po slabem, nerednem dihanji je spoznal Kozmek da še živi. „0 sv. mati božja!" tarna cerkovnik ogledovaje pobito ženo, .kako seje neki to pripetilo? kateri hudobnež je to storil? Nič drugače ni, ubiti jo je nekdo hotel, ubiti, roparji so jo napadli" Potem vzame raztergan robec, obveže ženi rane ter jo jame klicati po imenu: „Špela! — Špela! — čuješ?* — ali ti je zelo hudo, reva? —- me ne poznaš?" — Pa bolnica je le nekoliko zastokala ter ostala nepremakljivo leže na tleh. — „Domu jo moram spraviti, ali vsaj kam na gorko in potem mora koj priti dohtar, da rane ogleda, sicer žena umerje, ker je tako slaba." Keksi skuša vzdigniti bolnico, pa breme je bilo za starega, suhega možička pretežko. Zdajci primahadra prek polja sem berač černi Jurij v svojih razterganih capah in z malhami na rami. Videlo se mu je, da ga zebe, kajti neznano urno je stopal po neugaženi poti ter skrival roki v rokave pri suknji. Kozmek ga ugleda. „Hej Jura! — berač!" kliče ga, „pojdi no sem, pa berž!" — „Kaj pa je Kozmek, ti cerkvena miš, da tako vpiješ in kličeš černega Jurija na pomoč?" reži se berač prihajaje. „Ali si je morda fajmošter nogo zvil ?" „Poglej , kaka strašna reč se je zgodila! V grad grede najdem tu-le v kapeli ležati staro Špelo pol mertvo. Sam Bog ve-, kje se je pobila, na glavi ima veliko rano. Lrpo te prosim, pomagaj mi. da jo spraviva do ribičeve koče; 121 sam sem poskušal, pa je še ne vzdignem ne. Če delj tukaj ostane, reva zmerzne, &aj že komaj diha." „Pusti babo ležati, saj taka stara pokveka ni za druzega, da se spravi iz sveta in drugim naredi prostor. Najberž je bila pijana, pa se je potolkla in potem obležala tukaj ," pravi berač z nekakim hudobnim posmehom ogle-dovaje nezavedno ženo. »Nazadnje poreko ljudje, da si jo ti potolkel, in za-perli te bodo." „Ne bodi neumen, kdo bo neki tako hudobno mislil, saj nisem ropar. Le kar primi, pa jo poneseva; tukaj je ne smeva pustiti, bilo bi nekerščansko." „Jaz nimam časa, moram iti po vaseh, da kaj nabernam ter se pogrejem. Zebe me, da me kar po udih terga," odverne berač ter hoče dalje. „Le sam jo skusi spraviti v kraj , kakor veš in znaš, saj si cerkovnik in vajen tega posla, če pa; sam ne moreš, pa pojdi po fajmoštra, ki je tudi kos dohtarja, da ti pomaga." „ Jurij , če ne greš, zatožil te bodem pri ljudeh, da te bodo izgnali od hiše, kadar priberačiš, veš. Ti nisi vreden božjega daru," huduje se cerkovnik. „ Je no, Kozmek, če boš dal kaj za vino , pa ponesem, naj se že klek obesi, čeravno me ne veseli dokaj starih bab .prenašati." „Gerdoba, kaj se ne sramuješ, kaj tacega ziniti! Jaz bom farane vbo-gajme prosil, da se revi dovelj postreže in se jej preskerbi zdravnik, ti pa hočeš imeti plačano za teh par korakov, ko jo poneseš. Pomisli, duša človeška, ko bi se tebi tako zgodilo, morali bi tudi drugi ljudje za te skerbeti in te zastonj živiti, ker nimaš druzega, nego dvoje razterganih malh, ki še boba ne deržite." „Kozmek, ti mi ne boš nikedar stregel v bolezni niti me zdravil vaš zdravnik. Jaz bom za kakim plotom počasi opredel, ali pa kje v listji, da še nihče vedel ne bo, kedaj sem se stegnil." „Lepa tolažba za kerščanskega človeka! Boš videl Jura, Bog te bo kaznoval, ker tako prederzno govoriš. Glej da se morda res ne zgodi, kar sedaj tako nepremišljeno praviš." — Ne vemo po kakem nagibu spremeni berač svoj sklep, stopi k bližnemu plotu, izruje dva kola, preveže ju z brezovimi tertami, potem pa položita ženo na nosilnico ter jo neseta proti ribičevi koči. Na bregu položita nosilnico na tla in Kozmek zakliče ribiča, da bi prišel s plavjo. „Sedaj sem ti že dosti pomagal," pravi berač, ki ni hotel čakati, da bi priveslal ribič. Zasuče se na zakerpani peti, verze malhe križema čez ramo ter korači nazaj po istej poti. „Hvala, Jurij!" vpije Kozmek za njim, „ drugo pot pa ne bodi tako terdo-vraten, sicer ti ne bo prav hodilo!" Berač ga ni poslušal. Ribič privesla s plavjo in prestrašen ostermi, ko zagleda na bregu staro Špelo v nezavesti in vso obvezano. Cerkovnik mu ob kratkem naznani ves dogodek, potem pa odrineta na drugo stran. 122 V libičevi koči je bilo nekaj starih ženic in kmečkih očancev, ki so prihajali iz mesta ter se tukaj greli. Njih glasni pogovor nakrat utihne , ko prineseta ribič in cerkovnik v sobo Špelo. Tako nepričakovani dogodek je vsakterega osupnil. — „Oh le poglejte, kako naglo človeka nesreča zadene!" tarnala je ena ženic pri peči in debele solze so se jej vdirale po licu. „Bog ve, kako se je to zgodilo, žena sama se vsaj ni mogla pobiti v kapelici," pravi druga. „Kaki rokovnjač jo je moral mahniti najberž mimo grede. Teb potepuhov je sedaj toliko pri nas, da si človek kmalo iz hiše ne bo upal. Pa saj bodo še v vasi priderli in je požgali, boste videli. Sam Beg se nas usmili!'' „Kakovo vest mora imeti takov človek, da na svetem kraji kaj tacega doprinese?" pristavlja ribičeva žena. „Kakova vest? nič je nima, sicer bi kaj tacega ne storil. Mar je hudobnežu Bog!" oglasi se eden kmetov. — „fteva je vedno zahajala k oni kapelici molit; mnogokrat sem jo videl že pozno v noči ondi klečati. Najberž je šla sinoči za Ožbeta molit, da bi ga Bog rešil iz ječe, jo je pa tako naglo doletela nesreča." Žene so bolnici izmile rano, obvezale jo na novo, potem pa položile na pripravljeno postelj. — Cerkovnik Kozmek je oddal svoje pismo ribičevemu sinu, naj ga nese v grad, sam pa se berž napoti po duhovna v mesto, da bi prišli s sv. zakramenti in bolnico prevideli, ko bi utegnila umreti. „Po opata Avguština pojdem v klošter," dejal je, „oni so tudi izverstni zdravnik, meni so bili nogo ozdravili, ko sem si jo zlomil. Učen mož so, tudi tukaj bodo pomagali." Ne dolgo potem pride k ribičevim Sabinka. V veži sreča ribiča in Dje-govega sina, ki se je ravno odpravljal s pismom v grad. „Oče, ali ni bilo danes naše matere tukaj?" prašadeklica skerbno. „Celo jutro jih že ni doma. Mislila sem, da so šli v cerkev, pa predolgo izostajajo; bojim se, da ne bi se jim bilo kaj pripetilo." „Križ božji!" pravi ribič potihoma, „dekle še nič ne ve. — Da, pri nas so," nadaljuje potem, „pa se nikar preveč ne prestraši, nekje so se potolkli reva in slabo jim je; upam, da bo kmalo zopet bolje." Deklica zažene glasen jok in plane v sobo. — Oklene se na postelji ležeče žene, jame jo objemati, poljubovati in klicati po imenu, pa starka se še vedno ni nič zavedela. „Umerli bodo, oh moj Bog!" tarna Sabinka ter se zgrudi poleg postelje na tla, „kaj bom sedaj počela sirota!" Vaščanje v sobi so skušali Sabinko utolažiti. Prigovarjali so jej, naj se upokoji, da žena ne bo umerla, ampak jej je le sedaj prišlo slabo, ker jo je prevzel mraz, pa dekle se ni dala utešiti. — Gorkota v sobi je storila, da je čez nekaj časa Špela odperla oči in se jela gibati. Pogledila je po sobi in dejala s slabim glasom: „Kje pa sem? Ni tukaj Sabinke?" 123 „Tukaj sem tukaj, mama !" vsklikne deklica radostno ter se oklene bolnice, „pri vas sem. Vam je zeld hudo, je-lite?" „Bo že bolje," odverne žena, „ne vem kako je to , Ožbeta sem iskala sinoči, potlej sem pa kar nakrat nekje obležala, tako mi je bilo slabo." „Potolkla si se na glavi, gotovo si padla," pravi ena kmetica. „Je, — glava me boli; z zidii je padel kamen name, ko sem iskala Ožbeta, potlej sem pa hotela domii, pa nisem mogla. — Ali so že gnali Ožbeta na vislice? — molite za-nj!" Po teh besedah je zopet utihnila in zaperla oči. Sabinka je bila v groznih skerbeh. Neprenehoma je stala pri postelji ter pazila na vsaki dihljej. Sosedje in sosedinje so ugibali na vse kraje, kakovi pomen bi imele Špeline besede, ko je govorila o Ožbetu, da ga poženo ua vislice. Je-Ji žena lledla, ali je res kaj izvedela, to jim je bila vgaujka. Slednjič pride Kozmek z omenjenim opatom Avguštinom. V strahu je pričakovala Sabinka, kaj bo razsodil učeni mož o Špelinem zdravji. Med nado in obupom je plavala njena duša. Opat ogleda rano, da nekaj zdravil ter pravi: „Rana ni nevarna, treba je le skerbne strežbe." Kedo more popisati radost Sabinkino v tem trenotji. Veselja jokaje po-ljubovala je opatu roko; rada bi bila dala polovico življenja za otetbo stare rednice. — Odslej je ni bilo več spraviti od postelje, vse je hotela sama storiti, nikomur ni zaupala svoje bolnice, in komaj jo je včasih prisilila ribičevka, da se je po noči nekoliko vlegla k počitlm. Špelin stan se je polagoma zboljšal in kmalo je toliko okrevala, da so jo mogli prenesti v lastno kočo. (Dalje prihodnjič.) Blag dobrotnik. Resničen pripetljaj. (Spisal Mčrovčkov Prostoslav.) (Konec.) Bilo je prihodnji dan. Po belej Ljubljani tolkla so kladiva po zvonikih šesto uro popoludne. Ravno ta čas stala je blagodušna ktrčmarica na pragu svoje hiše, ter pomenkovala se s staro kmetico. Zdajci preterga govorico, rekoč: „Ojačite se, zdaj-le velja. Onda gre gospod, o katerem sera vam pravila včeraj. Cesta je prazna, le nujte, le! Starka jo sluša ter gre čakat gospoda. Koleni se jej šibe zbog strahu. — Velike, lepe postave je ptuji gospod, podolgastega obraza in dobro rejen; poraslo brado nosi, ki se mu verlo prilega. Oblečen je v dolgo zelenkasto suknjo, kojo nosi do vrata zapeto , čern baržunast brezrokavnik , ravno tak klobuk, čeme hlače, ter škornje s srebernimi ostrogami. Levico ima v žepu , a v pravej nosi lično jezdno paličico. Obraz, koji obdaja strugotinasto vlasje, mu je preprijazen. Ravno hoče mimo hiše. Ta hip pa mu 124 kmetica zastopi pot; verze se pred-nj na kolena, pomoli mu prošnjo, ter z bolestnim glasom vikne: „Usmilite se gospod, za božjo voljo, nesrečne sirote in slepega starca!'' Strogo pogleda neznani gospod s svojim modrim okom klečečo starko, vzame podano prošnjo, ter namigne starki, naj vstane; potem jame citati svedočbi. Tu pa tam u3iiiiljeno pogleda ubogo starko, ter konečno seže v stranske žepe, na to v persni a nikjer ni nič. Nevoljno namerdne ustni, jezno strese glavo, pomisli malo, potem pa takoj stopi v kerčmo, ter namigne starki naj gre ž njim. Kerčmarica videla je vse to pri oknu; ponižno stopi venkaje, vide, da jo je neznani gospod krenol k njej. Srečata se na pragu. „Dajte mi denarja!" veli neznanec. Kerčmarica poprime denarni žep, pa ga preoberne na mizo. Ptujec naglo pregleda kopo tolarjev, petič, dvajsetic, šestič in krajcarjev, ki so ležali vse povprek, a veli v novo: „Dajte še!" Kerčmarica se nikakor ne obotavlja, dobro vedoč, da ta denar reši ubogo siroto hude zadrege. Molče odpre omaro pa iz lesene skledice vsuje kopo šmarnih petič na poprejšno kopo. „Dobro," pravi verli ptujec, poterklja kerčmarico po rami., a starki migne, naj pristopi bliže. Pokaže jej, naj podstavi zastor, a sam jej lastnoročno pogrebe denar va-nj. Starka se zbog hvaležnosti zgrudi na koleni; a neznani gospod berzo poprime odloženo palico in klobuk, prijazno pokima kerčmarici, ter bliskoma odide. Presrečna, nema stoji starka pri mizi, otiraje si solze, ki jej samega veselja teko po vdertih licih. A kerčmarica je tudi nema in preplašena. Kedo je ptujec, kateremu je izročila toliko denarno svoto? Ne zdi se jej prepošten, ker je izginil po bliskovo , pa niti besedice čerlinil o vernitvi denarja. Kje ga naj išče mej toliko ljubljansko gospodo ? Pogosto sicer pohaja todi mimo, a kaj, ko na dalje ne bi več, ko bi izostal popolno? — Take in enake misli pre-šinjajo jej glavo. Ne ve sama, naj bi gledala za neznanim gospodom, ali naj ga pokliče nasaj, ali kaj. Kot prirasla stoji pri mizi. — Konečno se vendar perva vzdrami starka. Vide, kaka je kerčmarica, takoj vgane nje bojazen in skerb. „Vi menite da ne boste dobili svojega denarja nazaj. Nikarte tega. Gospod, ki je mene siroto nadaril tako bogato , mora biti gotovo kakov knez, ali drug mogočen gospod, ki zdaj biva v Ljubljani. In da tudi ni to, prepošten se mi zdi, da bi vas opeharil; imel je tako dobre, tako poštene oči." „Prav imate, mati. Prismoda, da sem le količkaj dvomila o tem. Bog vam daj srečo pri denarji!" Vesela in srečna odrine prihodnje jutro obdarovana starka domii, tisoč in tisočkrat poblagoslovaje blazega dobrotnika in verlo kerčmarico. Podaril jej je bil neznani gospod nad sedemdeset goldinarjev srebra. Dasi nehote, mislila je vendar kerčmarica v enomer na ta pripetljaj. Nikakor si ne more iz glave izbiti možatega ptujca z modrim okom in plavim strugotinastim vlasjem. „In da tudi več ne vidim svoj denar, naj bo v božjem imenu. Vdova sem, otrok nimam, imam pa hvala Bogu, dovelj vsega, kar mi treba Vsaj imam zavest, da sem osrečila stara siroteja, ter jima pomogla iz velike revščine. Naj bo! Bo pa več sreče in blagoslova božjega pri hiši!" 125 Prihodnji dan obišče našo kerčmarico prijateljica, ki je bila lastnica kolezijskemu mlinu. Se vč, da jej kerčmarica takoj ojavi oni pripetljaj. .E, tvoj neznanec je pi meni dobro znan; stavim, kar hočeš, da dobiš svoj denar. Ni tega še štirnajst dni, ko je bil prišel k nam v mlin; pa nemški zahteval kislega mleka s smetane, pa ajdovega kruha. Postavim mu latvico, leseno žlico, pa kruh na mizo , pa odidem venkaj. Črez kake četert ure pride iz sobe, pozdravi z roko, pa odi le, tebi nič meni nič, po stezi proti Ternovemu. Jaz hitim v sobo ; pojedel je bil skoro pol latvice mleka, pa liebel kos kruha, pustil pa niti božjaka. Drugi dan pride zopet, in tako pet dni zapored. Dobro mu je moralo dišati, jedel je pridno, a o plači se še zmenil ni. Po pravici ti povem, sramovala bi se bila, da bi ga bila tirjala. Videl se mi je velik, mogočen gospod; veselilo me je, da mu je toliko dišalo kislo mleko in ajdov kruh. No, kaj pa je tudi malo mleka ?! A poslušaj zdaj! Šesti dan bil je poslednjič pri nas. Po njegovem odhodu grem v sobo; kaj dobim? Povernjeno latvico, a pod njo šest svitlih rumenjakov! Kedar prideš k meni v vas, ti jih pokažem. Shranila sem jih in imela jih bodem za vedni spomin *) Tvoj neznanec, pa moj gospod, ki rad je kislo mleko, je po tvojem opisu eden in isti. Gotovo dobiš svoj denar." „Primaruha! kdo pa misliš, da je ta zagonetkasti ptujec?" „Bog ga vedi!" pravi mlinarica, ter skomigne z rameni, „nemara kak dvornik, ali baron, ali celo kakov minister: vzlasti pa, ker še praviš, da si ga videla s šestimi konji voziti se. Bove že poizvedeli, kedo da je. Lej, lej kedo pa tu prihaja?" Ta mah vstopi bogato opreman sluga, čegar obleka se je lesketala samih zlatih prevoz. „Ste li vi tu kerčmarica in gospodinja?" „Da, jaz sem, a ne znam-------" Nič vam ni treba znati, tu vam Njegovo veličanstvo, car ruski pošlje dvanajst cekinov." „Meni? to ni mogoče! Pomota bo to; jaz nisem nikogar prosila ničesa, nisem potrebna, imam vsega dovelj, kar mi treba, hvala Bogu!" zaverne kerčmarica in sram jej porudeči lici. „Nič, nič, verla žena, je že prav. To je le nekov dolg, ki se vam plača. Včeraj ste neznanemu gospodu posodili za neko staro kmetico nekaj denarja. Nij li tako?" „Da, da," „No, tedaj je ta denar vaš; oni gospod bil je moj najmilostejši gospod, Aleksander, car ruski!" Zgodovinske in potopisne čertice. (Spisuje L. Ferčnik.) (Dalje.) Gaštinske toplice. Znane so po širokem svetu zavoljo zdravilnih moči zlasti v udnih bo-lezaih. Ker je pa tem boleznim nedelajoča gospoda bolj podveržena, nego ubogo kmečko ljudstvo, in ubogi ljudje ne špogajo novcev za drago popotvanje in ozdravljanje, so o ve toplice priljubljene več gospodi, nego priprostim ljudem. *) Pisatelj tega je še kot gimuazijsk dijak videl onih šest rumenjakov, koje je kolezijskj mlinar hranil na spomin te resnične prigodbe. 126 6e sem Gaštinsko dolino primeril ogromnemu koritu. smem kraj v Ga-štinskih toplicah primerjati orjaškemu kotlu, kteremu je odbita prednja plat; izglodala jo je tekom časa Gaštinska rečica, ktera se pririje skozi skalovje ino v dveh skokih 500' visoko zbobni v globelj. Ker je obrežje stermo, kakor so kotlove stene, so poslopja, hiše in hišice postavljene v breg, kot da bi bile le prilepljene. Tudi poti in hodi so po stermini napeljani, v nekterih krajih so celo napravljeni mostovži iz hlodov in debelih desk, kjer je svet preveč sterm in zemljišče močvirno in polzko. Središča kopeljnega gibanja je ob velikem slapu; ondi je tudinajirnenitniša gostilnica, pošta in kopelji pri Stravbingerju. Pod cesto zapaziš, da se iz brega vedno kadi; tu izvirajo toplice, kterih gor-kota dosega do 38 stopinj K. Ker je v kotlu ob slapu že pretesno, in skoraj ni prostora za nove stavbe, gospode pa čemdalje več prihaja , se novi hoteli ali velike gostilnice zidajo zunaj kotla po prijaznem hribu , kjer uživajo zraven še krasni razgled po dolini in planiaskib verhovih; toplice za kopelje si pa napeljejo po cevih. Takšna kopelj je pa res dobrodejna in ne čudim se več, da je svoje dni v Jeruzalemu ob Bethesdi čakalo toliko bolnikov pljivkanja vode. Pri Stavbinger-ju so za kopelje napravljene celice, v dnu je kopeljski badenj iz cementa s sedilom, da se lahko vsedeš ali vležeš, kakor ti je ljubo. V veži pred kopeljnimi celicami so na steni table s podobami nekdajnih toplic , tu zvem, da so toplice bile znane že 1. 640 in da je njihova zdravilna moč bila znajdena po govedu. Drugim bolnikom zdravniki ukažejo piti zdravilno studenčnico in jih gonijo na sprehod po gozdu ali sterminah. Vsak ima svoje hode, kteri so mu najbolj všeč, in kdor stakne kje kak prijeten homec z lepim razgledom in da na svoje stroške napraviti steze, klopi ali celo paviljon, ima čast, da se hod ali homec po njem imenuje. Najvišji homec nad slapom se kliče „Pirkerjev homec". Kdo je bil ta Pirker, in od kod, ne vem povedati; toliko pa, da se ondi uživa najprijetniši razgled po dolini ven in na veličanske mejnike proti severju nad jezerom „Konigssee; — na mizici v glorijetu so zaznamovani najviši verhovi: Wetter-wand, kamneno morje. Večni sneg, vsi velikani od 8000—9000'; na desni strani „Gamskar in drugi verhovi, večidel do temena zeleni; na levi strani: Kathausberg, tudi visoko v goro obraščen. Ko vidim tukaj toliko lepih spašnih planin in se spominjam domačih goličav , kjer mora vboga drobnica medlo travico izmed pustega skalovja muliti, me nahaja nekaka obist, da bi bil skoraj rekel: „zakaj tu toliko, nam pa tako pičlo." A Bog že ve zakaj! Ako bi bile pri nas tako lepe planine, gotovo bi jih že davno posedli Lahi ali Nemi; za Slovence je le Kras. (Dalje prihodnjič.) Moja mladost. J ii. Tudi žalost življenje lepšati zaa, ker po njej spoznavamo prijaznost veselih dni. Zato ponovite se v mojem duhu tudi življenja solzni dnevi. Spomin je sicer bridek, a tem bolj bom potem svojega veselja vesel. 127 Najprej mi pride na um prežalostna podoba onega dne, ko so v grob položili mojo mater. Po zimi je bilo in sneg je napadal, ko so jo nesli tje na mertvišče. Žalosten je bil glas zvonov, žalostna tudi grobna pesem duhovna ; najbolj žalostno je pa bilo gledati nas sedmero otrok , rahlih sirot, ki smo z očetom za parami šli. Grob so zasuli, na-nj postavili križ, in rajnej so želeli večni mir in pokoj. Toraj ne bomo več gledali mamice , nikdar več slišali njenih besed? To je žalost, da serce poka! — Ali še spomniš se, posvečeni starček, kako si nas tolažil? Žalosti se je tresla tvoja beseda, in solze sočutja so svetile se tebi v očeh. Hvala za to! Nov dan se mi pokaže, in mi poda raztergan list od prijatelja, ki mi je nezvest postal. Mladost prijateljstva rada in lahko sklepa, enako naglo je pa tudi razdira. Nisem upal, da je mogoče, kar sem gledal na lastne oči. Deček solzi se za rožico, ktero mu slana popari, za uro pozneje pa ščuva hišnega pesa na vbozega prosjaka, ki v hišo dolazi. Tak ti je nezvest prijatelj. Prej se joče s teboj, potem te obira in sovraži. Ni čuda, da pregovor pravi: „V sreči boš prijaslov dosti štel, v nesreči se boš pa sam pri peči grel." Ko sem pervič občutil pomen teh besedi, bolelo me je. Žlahten je prijateljski poljub, on nam lepša naše mladosti lepe dni; nezvestega prijatelja hinavska usta pa naj odvenejo, predenj laž izreko. Sledeči den me pelje v zaperto izbo med bolnike, bil je den telesnih bolečin. Teško je bolnemu biti in samotno se zvijati po postelji noč in >lan, še težeji pa takrat, kedar ni upati kmalega zdravja. Posebno mladenič, kteremu se življenje razcveta in mu ponuja krasne nade, teško prenaša kako daljšo bolezen. Kako me je zabolelo , ko je zdravnik malo preglasno rekel: „Preveč oslabljen je, ne bo več zdravja." O čemu, abotni zdravnik odrekaš mladeuču, ki nosi up na srečno prihodnjost ? Glej, še živim , sem zdrav in terden, tebe pa že krije perst. — Den telesnih bolečin, ne vračaj se kmalo! Prišli so dni brez prijaznosti in ljubezni. To so dolgočasni, neveseli, enakolični, neblažilni dni. Ob njih vterpne bister um, umirajo najlepši čuti; serce je prazno, srečno ni. Kakor Hagare otrok po vodi, tako sem zdihoval po razvedrenji. Na take dni sem pisal, sem malal, sem na citre se vadil; v bukvah sem tičal, spet se sprehajal, na višiue sem plezal, v daljine gledal, med drevjem se šetal, ob vodi postajf.1. A vse to ne čuti čute človeške, in nezadovoljnega serca nasititi ne more. Dnevi prazni in neprijazni vi ste minuli, in našel sem v svojem stanu srečo , ki sem jo iskal ter zadovoljnost, ki jo delavnost podaja. Še enkrat me pelje spomin med merliče. Stal sem na grobu dra-zega prijatelja iz mladih dni. Kratko je bilo njegovo življenje. Ni mu bilo dano, da bi svetu razvijal bogatih svojih zmožnosti. Dolga bolezen ga je poderla v grob, nad kterim berem lepe besede: „Dormiunt, requiescunt, tuba canente resurgent." Spavajo, počivajo, na trobentin glas bojo pa vstali. — Še enkrat gledam vse, kar sva lepega vkupaj doživela in britko se mi stori, da je vse to minulo. Den britkosti, ko stopimo na gomilo rajnih preljubih, bodi 128 mi svet in čestit! Opominj na vstajenje pa naj bo nam tolažba, kedar jemljemo za ta svet slovo od onih, ki so blizo stali našemu sercu. Fr. Eup. Janežičevo svečanost smo dne 13. avgusta v Lešah obhajali tako lepo, tako sijajno, da, kdor se je vdeležil slavnosti, je ne bode zabil svoje žive dni. Tesen »Besednikov" prostor ne dopušča, da bi svečanost samo in vse priprave prav na drobno opisali; poglavitnejše njene momente pa hočemo in moramo vsaj kratko omeniti. Kar je dalo svečanosti povod, ni bilo samo ob sebi nič izvenrednega. V prijateljskih pogovorih sprožili smo Celovški rodoljubi misel, da se diki slovenskega naroda, Antonu Janezi č-u, razun spominka, ki kinča njegov grob na Celovškem pokopališču, stavi še spominska plošča na njegovi rojstni hiši v Lešah. In ta pohlevna misel, kdo bi verjel, da bode tako naglo in močno prešinila rodoljubna serca ter spravila domoljube vseh dežel, kjer Slovenci prebivajo, na noge in jih iz ze!6 zelo oddaljenih mej magnetu podobno dne 13. avgusta vabila v Lese. Kavno ta vesela prikazen dela Janežičevo slovesnost pred vsem važno in slavno. Dne 13. avgusta smo pričali vsemu svetu, da vemo hvaležnim biti velikemu dobrotniku našega naroda; kazali smo, da smo rodoljubni in verni Slovenci — zopet edini, složni, kakor smo bili nekedaj; pričali smo, da smo omikani in značajni — kajti dasiravno se je zbralo toliko priprostega ljudstva in dasiravno je svečanost trajala od jutra do večera, niti najmanjše nerednosti ni bilo, vse se je veršilo v najlepšem redu. Misliti je bilo, da bode slavnost le bolj domača — a postala je per eminentiam prav gosposka in uzajeinna. Cvet slovenskih rodoljubov bil je 13. avg. zbran v Lešah in zastopani so bili pri slovesnosti Slovenci vseh dežel. Posla vili so svečanost deželni poslanci skoraj iz vseh slovenskih dežel: Kranjsko sta zastopala Kobič in Pfeifer; Štajersko: dr. Janko Sernec in dr. Radaj; Primorsko: Nabergoj, kteremu se je pridružil Gor j up z dvema kmetoma iz Teržaške okolice; Koroško: prof. Andr. Einspieler. Goriške Slovence pa je zastopal urednik „Soče" Viktor D olenec. Izmed slovenskih profesorjev srednjih šol so razen vseh Celovških došli: Majciger, Pleteršnik in dr. Jož. Pajek iz Maribora; Wiesthaler iz Ljubljane, prof. Stadler iz Zagreba in dr. Veselilo nas je, viditi in pozdraviti enega najboljših in najzaslužniših sodelavcev pri Janežičevem „ Glasniku": dr. Mencingerja, kije z drugimi o iličnimi rodoljubi zastopal mesto Kranj. Vdeležili so se tudi zastopniki slov. dijakov na Praškem, Dunajskem, Inomostnem inGraškem vseučilišču. Zastopana so bila vredni š t v a vseh slov. časopisov ali po urednikih samih ali po njihovih namestnikih: isto tako slovenske tiskarne po svojih vodjah in banka „S lavi j a" po glavnem svojem zastopniku. 129 Največ in odličnih gostov pa je nam poslala bela Ljubljana — središče Slovenije. Ni ga narodnega društva v Ljubljani, da ne bilo bi po zastopnikih počestilo Janežičeve slovesnosti. „M a t i c o slovensko" so zastopali podpredsednik P1 e t e r š n i k, tajnik Praprotnik in odbornik W i e s-thaler; „či t al n ic ou so namestovali z mnogo druzimi udi vred zlasti gospodje odborniki: Franjo K a v n i k a r. Franjo D r e n i k in Drag. J u v a n č i č. ^Dramatičnega društva" zastopnika sta bila poleg dmzih: Drag. Žagar in Gecelj. „01 asbe no m ati c o" so zastopali gg.: pevovodja S tO c ki, Valenta, dr. Stare in lepo število ljubljanskih pevcev, ki so v pervi versti pripomogli, da se je program svečanosti in veselice tako izverstno rešil. Posebna zahvala pa gre verlim rSokolcem", ki jih je došlo 36 in ki so ljubeznjivo skerbeli za dober red pri slovesnosti. Svečanosti se je vdeležil tudi mož, ki ima za slovensko pesništvo in beletristiko dandanes največe zasluge: g. J. Stritar. Včst, da je on nalašč iz Dunaja došel, z nami vred proslavljat Janežiča, probudila je občno veselje. Pervak sedanjih naših pesnikov pa ni prišel praznih rok, Janežiču v čestiven in hvaležen spomin je zložil prekrasen sonet, ki se glasi: Vertnar od zore trudi se do mraka: • Sadi, presaja, cepi in priliva; Cvetice mraza brani in pokriva, Kedar preti jim toča iz oblaka. Ves dan po vertu v solnci pot pretaka; Da pride bela zima, ne počiva; In vendar sam sadu on malo vživa, Gospod je pervi, naj družina čaka! Vertnar si nam rodil se v Rožnem doli: Sadil, gojil cvetice poezije Nam po dobravi, pusti prej in goli. Zdaj, ko zelena te gomila krije, Žaluje dom, ne žabi te nikoli; Hvaležen zdaj ti slave venec vije! Z Miran Borisom vred slavila je Janežiča danes tudi perva naša domo-rodkinja Lujiza Pesjakova, ki je njegovemu spominu posvetila to-le nježno pesem: Nebo gori z večernim žarom, On, posvečen ves domoljubju, Široki svet je vert cvetoč, Budljivo mi roko je dal, Za stražo mu visoke gore, On, kteri nam je vsem naklonil Od vekov ga obimajoč, Zaklad nesmerten in svetal; Ljudje, veseli te krasote, Solze veselja sem točila, Vse božje vredni so dobrote Keleno, malo ne, vpognila. Mej njimi preprost mož, pohleven, Od tamkaj cesta me odvedla. Obraza milega, krotak; Izginil mi prelepi raj, Oko njegovo je ljubezen, A domoljuben sem prinesla Ljubezen je nasmeh mu vsak. Plamen s soboj v domači kraj, Nje žarki so i na me pali, Moleč, da v pesnih bi gorelo, Kar v serci tlelo je, razžgali! Kar v serci mi je oživelo. 130 A onega večera zarja In korotanskih pas gora, Cvetoči svet, ljudje veseli, Podoba krotkega moža, »e danes pred menoj je živa, V hvaležnej duši mi prebiva! Gospod Stritar je založil obe pesmi ter ju podaril odboru, da ju med častilce razdeli. Pa vernimo se k svečanosti. Kakor se kristjanu spodobi, pričeli smo svečanost z Božjo službo. Proti deseti uri polnila je brezštevilna množica Janežičevih častilcev farno cerkev sv. Jakoba, ki stoji na prijaznem homcu nad Podgradom, od koder ponosno gleda po celem Kožu in Podravji. Veliko mašo je opravljal konzistorijalni svetovalec in tajnik družbe sv. Mohora, č. g. Lambert Einšpieler. Sokolci so se razverstili po cerkvi v špalir, pomnoženi oktet ljubljanskih pevcev pa je pel slavnoznano Miklošičevo mašo tako eksaktno in vzorno, da je zbrano ljudstvo bilo kar očarano. Marsikatero oko se je solzilo in pobož-nost vseh bila je zares vzvišena. Po cerkvenem opravilu šla je vsa mnogobrcjna množica s homca v dol, odtod zopet vkreber do rovt, kjer je že od daleč velikanska cesarska zastava naznanjala Janežičev rojstni dom in kraj slovesnosti. Vasica Lese šteje kakih šest kmetij; najskrajna kmetija v tej vasi je Janežičeva, ki jo krog in krog obdaja prijazen vert z visokimi sadnimi drevesi. V pervi in stareji zahodni hiši se je rodil Anton Janežič; v drugi bolj novi pa je prebival, ko je prišel na počitnice domii. V to drugo pohištvo je na spodnji strani proti vertu vzidana ploščica iz sivega koroškega marmorja z napisom: „ Tukaj se je rodil 19. dec. 1828 slovenski pisatelj in jezikoslovec Anton Janežič, umeri l. 1869. Narod, ohrani mu večni spomin! Domoljubi l. 1876. Ko so se gostje v mnogobrojnem številu zbrali pred spominkom, stopi predsednik slavnostnega odbora gospod profesor Julij p 1. Kleinmavr na okusno pripravljen oder ter s krepkim, daleko donečim glasom navdušeno pozdravlja goste s sledečim ogovorom: Gospoda moja! dragi Slovenci! Slovanska beseda nam priporoča krepkost in blagoglasje in zelo velikej izobraženosti je pripravna. Tudi jej ne manjka veličin spominov svojega živenja. Že ob času Cirila in Metoda je bil južno-slovanski jezik tako čudo izobražen, tako doveršenih oblik, da je že tedaj stal na enakej stopirji z latinskim in gerškim jezikom. V teku stoletij s Trubarjem pričenči do Vodnika se je novosloveuščina jednako krepila, razcvela, mogočne kali pognala, in v našej dobi ? kako močno se širi naše slovstvo vedno bolj in bolj, kako vedno večjo in večjo veljavo zadobiva jezik naš domači! Prej le V bornej hišici revnega poljedelca — sedaj v javnih zborih, pri posvetovanjih, v deželnih zborih, na gledališči, v podučnih in znanstvenih knjigah, v salouu ia najbolj omikanih krogih! Korak za korakom stopamo v vsem smislu verlo naprej! Yse to se pa le more goditi v urejenej deržavi, kojej najviši vladar 131___ čuva z besedami: „viribns unitis." Mimo lepili lastnosti, koje kinčajo Slovenca, se nahaja terdna in nepremagljiva zvestoba do hiše habsburgske. Mnogokrat smo to že s sercem, delom in djanjem dokazali in tudi naši pesniki prepevajo: hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane! — Danes, ko nam je prilika, proslavljati moža velicih zaslug v razvoj naše ljube materinščine, danes se ob enem hvaležno spominjamo svetlega Veličanstva ter mu na zlatej blazini podajamo zagotovilo iskrene udanosti in nepremagljive zvestobe. Vse navzočne poživljam, da z menoj iz globine zvestih sere vskliknejo trikratno: „Slava našemu cesarju Francu Jožefu. Slava!" Predragi mi Slovenci! Preserčno Vas pozdravljam v imenu osnovalnega odbora, kateri je danes radosti poln videti tako mnogobrojno število čestiteljev Ant. Janežičevih preobilnih zaslug v prospeh, omiko in napredek naroda našega. Z navdušenostjo izvenreduo pozdravljam vas, prečastiti nam gostje iz bele Ljubljane, ki ste na borni naš poziv v preobilnem številu došli, da z nami vred z vašo neobhodno potrebno pripomočjo slavljate našega domačina; serčno pozdravljam vas iz drugih mest in tergov bližnje nam Kranjske došle narodnjake; preiskreni pozdrav naj bode vam, slavnim rojakom iz Gorice: Tersta in Primorja; pozdrav radostni vam iz mest in tergov Štajerske. Sprejmite tudi vi, premili nam domorodci, ki ste došli iz še bolj daljnih mest, kjer zastopate slovenski živelj, serčne naše pozdrave. Preiskreno pozdravljam vas, vseučelišč-nike, našo nado, naše upanje. V pervo pa naj glasi se tebi, slovenski prosti narod staroslavnega Goro-tana, preserčni moj pozdrav. Slovenski možje, slavna gospoda, dragi domorodci! v obilnem številu, v duhu vzajemnosti in prave edinosti ste se zbrali; naše pervotno upanje ste daleč presegli in s tem ste svetu pokazali, da narod naš ve in zna častiti zaslugo onih mož, ki mu v živenji posvečajo djanje, um, delo in misel! Bodimo ponosni in kazimo denes, da nas navdaja prava omika, želja do napredka in zložna ljubezen. Kazimo svetu, da smo vredni imenovati se Slovence, avstrijske Slovane! Preduo preidemo k svečanosti še enkrat za-kličem: Živeli, dobro nam došli čestitelji Janežičevi; Živeli!" Predsednikovemu nagovoru je sledila Jenkotova vzvišena pesem: „M o-1 i t e v", ktero je z velikim navdušenjem in sočutjem pel zbor ljubljanskih pevcev. Ko so pevci omolknili, nastopi gosp. profesor in deželni poslanec Andrej Einšpieler, ki je na odborovo prošnjo prevzel slavnostni govor. Culi smo neustrašenega borilca za pravice slovenskega naroda govoriti pri mnogih mnogih priložnostih, vsigdar jedernato in vplivno — as proslavo Janežičevo dne 13. avgusta prekosil je Andrej samega sebe. Vsaka beseda mu je šla od serca, zato je tudi segala globoko v serce Janežičevih in njegovih čestilcev. Slavnim gostom v spomin in da zvedo tudi tisti, ki jim okoljščine niso dopuščale osobno svečanosti udeležiti se, kako je Einšpieler slavil Janežičeve zasluge — ponatisnemo njegov govor od besede do besede: Živili Slovenci! Bodite mi serčno pozdravljeni preljubi Slovenci, — Slovenci iz Štajerskega, Kranjskega, Goriškega, Primorskega in iz drugih krajev, bodite mi vsi serčno pozdravljeni. Kar Lese stojijo, gotovo še ni bilo tukaj, 132 zbranih toliko ljudi in iz tako daljnih in raznih krajev. Kaj neki to pomenja ? Kaj se danes v Lešah godi ? Danes se v Lešah obhaja spomin nekega moža, ki se je tukaj v tej hiši rodil, kterega pa je Bog zgodaj k sebi poklical — obhaja se danes spomin gosp. Antona Jane žica. Eajnem Antonu Janežiču danes tukaj spominek postavljamo. Ta spominek ni bogat in drag, pa vendar bode ohranjal 3pomin našega Antona na dulge, dolge leta; prosim toraj, da se ta spominek odkrije! — Kedar ta spominek pogledam, zbujata se žalost in veselje v mojem sercu; — žalost ako se spominjam, da je gosp. Anton tako zgodaj zameri in tam na pokopališču v Št. Rupertu pri Celovcu trohni. — Veselje, ako vas pogledam in premišljujem: Vsi ti so prišli rajnega Antona Cesti t in proslavljat. Od žalosti pa danes nočem dalej govoriti, saj smo ravno kar v sv. cerkvi za rajn. Antona to storili, kar katoliški kristjani za ljube rajne storiti zamorejo: opravili smo molitev in daritev za rajn. Antona in upamo, da se rajni Anton tam pri Bogu v nebesih nahaja in vesel gleda na nas in našo danešnjo svečanost ali slovesnost. Zatoraj pustimo danes žalost in obrišimo si solze, pa deržimo se veselja; kajti vesel dan, veselo svečanost danes obhajamo. — Danešnja svečanost priča vesoljnemu svetu: 1. da smo Slovenci hvaležni. „Slavimo slavno slavnih Slavov slavo" tako pravi neumerljivi slovenski pesnik Ivan Kolar. Vsak narod cesti in slavi svoje imenitne može, stavi jim spominke, obhaja obletnice in napravlja svečanosti. Ni davno, kar so naši slovanski bratje na Češkem zgubili svojega najslavnejšega moža in rodoljuba, Dr. Palackv Franceta. Ta žalostna novica je šla kakor blisk po vsem slovanskem svetu, od vseh strani so leteli telegrami v zlato Prago in bratje Cehi so slavnemu možu napravili pogreb, da cesar in kralj lepšega imeti ne more. In že se nabira denar, da se mu postavi spomin na večne čase. To je lepo, to je hvalevredno: hvaležnost je lepa reč in sveta dolžnost, in narod, ki ne časti in slavi svojih imenitnih mož, ni jih vreden. Tudi mi Slovenci — hvala Bogu! — imamo takih slovečih in zasluženih mož in tudi mi Slovenci smo že marsikteremu takemu možu postavili lep spominek. Naši velikaši Vodnik, Prešern, Slomšek, Umek in drugi — vsi imajo že svoje spominke. Ees je, da nas Slovencev je le poldrugi milijon, da smo mi Slovenci, le večidel ubogi in da naša visoka in bogata gospoda le prerada na nas Slovence pozabi in se od nas obrača ; — vendar mi Slovenci storimo, kolikor premoremo, stavimo svojim imenitnim možem spominke, in skazujemo jim cest in hvalo pred celim svetom. — Med te naše imenitne in slavne može spada tudi naš rajni Anton. Kar je rajni za nas Slovence storil, ne bom na široko našteval, saj je vsakemu znano iz „Večernic" od 1. 1870 in iz programa danešnje svečanosti; saj to oznanu-jejo bukve, ktere je rajni Anton spisal, časniki, ki jih je on vredoval in družba sv. Mohora, ktero je on pomagal osnovati in jo je močno podpiral do svoje smerti; saj to oznanuje prerani grob, v kterem rajni Anton — še le 41 let star — že 7 let počiva. Bojen je bil od zdravih in krepkih starišev, od terd-nega rodu; njegov oče in njegova mati, pa šestcro bratov in sester, še vsi !'.' 133 živijo in so zdravi, — Anton pa že dolgo pod z