Med zgodovino in čustvom Ce se vprašamo po namerau in objektivni zgodovinski vrednosti krono loško-memoarskega pisanja dr. Vladimirja Dedijerja v pravkar objavljeni knjigi »Izgubljeni boj J. V. Stalina«, pridemo lahko do različnih odgovorov. Morda ravno zato zveni naslov — med zgodovino in čustvom nekoliko patetično, toda neogibnost naše preteklostd in sedanjastS. okrog teh dveh polov ga skoraj v celoti opravičuje. Avtor sam priznava, da mu niso bili na voljo vsi tisfci viri, ki bi lahko kostituirali to pisanje kot rackmalno-objektivno historiografijo, toda po njegovdh besedah to tudi ni bil poglavitna namen knjige. Knjiga naj bi bila po njegovih beaedah »obračun z lastnimi zablodami« in predvsem z »ezopovsMm jezikom podana kronologija pretek-lih dni«. Kaj poineni »obračun z lastnimi zablodami«, kaj si lahko razlagamo pod t» dokaj lapidarno ugotovitvijo? Knjiga ima naslov »Izgubljeni boj J. V. Sta-lina«, mar ni to obračum z lastnimi zablodami, hkratd fcudi izgubljeni boj vse stalinistično-religiozne strukture v samih protagonistih baja, zoper stalinizem. čeprav na prvi pogled paradoksalna ugotovitev, menim, da vzdrži kritiko. Zgodovinsko gledano je šlo za pritislk od zunaj, za biti ali ne biti naše državne skupnosti. Tcxia »notranji pritisk« je bil v resnici hujši, mar se je bilo moč kljub vsemu čez noč odpavedati čaščenju vseh maravnost »božanskih atni-butov«, ki so jlh generacije predvojnih.iin povojnih revolucionarjev sistema-tično pripisavale geniainemu, nezmotljivemu, preroškemu, perfektnemu in samnevemkakšnemu še Josifu Visarionoviču Džugašviliju-Stalirau? Ne, tak »notranji preobrat« bi bil prehud, morda za nekatere samomorilski. Zato je bil »obračum z lastnimi zablodami« dolgatrajen in mučen proces, katerega marsikateri revolucionar še vedino bojuje. Morda bo zato kmjiga mnogim dragocena vzpodbuda. Od dogodkov tistili dni smo se časavno odmaknili, toda nismo se odmate-nili od vsega, kar se je v tem času zgodilo. Peza, ki jo nosimo, ostaja z narai, rčasih kot breme, drugič zopet kot vzgled. Vedno znova nas žeme k terau, da jo razkrivamo, jo tehtamo in ocenjujeano. Talka ocena Je tudi prispevete dr. Vladimirja Dedijerja, prispevek brez pretensaj, da bi dajafl neke dokomčne odgovore na vprašanja, ki jih je zapustila preteMost. Ob vsem povedanem, pa ne moremo mimo ugotovitve, M jo podaja anrtoar y poglavju »Moskva proda karoške Sloveoce«. Pravim, ne moremo, zaradl tega, ker se v tej knjigi neki jugoslovansfct (ne slovensM) zgodovinar, prvič v našem povojnem zgodovinopisju na tako prizadet in nesuhoparen nadin loteva enega najbolj balečih problemov slovenskega naroda. Loteva se pro-blema, ki bi ga najlaže izraziili z vprašanjem, aili je pravica slovenskega naroda, da živi združen v integralno celoto, danes zgodovinsko to predvsem politično sarao še periferno vprašanje. Brea sentimentalniii tirad moramo odgovoriti, da to vprašanje slej ko prej osfcaja neurejeno ne nazadnje zaradi načirui, kako so ga v zgodovini urejevali. Avtor nam v svoji knjigi dokaj plastiono in jasno pove, kako je take probleme reševala sovjetska diplomacija: »Toda Stalin ni hotel javno prevzeti odgovornosti, da je prodal usodo koroških Slovencev za dolarje oziroma, kakor je pozneje zapisai Moša Hjade, »da je zabarantai pravico korošMh Slovencev do samoodiočbe za 50 milijonov doaarjev povrhu tdstlh 100 milijo nov, kolikor so njegovi trije zahodni partnerji bili voljnd priznati svojemu vzhodnemu partnerju«. Tega problema nl moč lgnorirati v imenu nobendh meglenih in trenutno aktualnih, predvsem ekonomsldh potreb. Mimo ekonomskega vključevanija danes ni mogoče, toda koliko časa bomo še servilno protestiraH, ko se bodo na slovenskih trgovlnaii in poslopjih na Koroškem ob vsakd pomambnejši obletnici >xNESVEšTVA KDROŠKE« pojavajali napisi »Tschtischen raus«? Ljubljana, 2. IV. 1969 Številka 12 Letnik XVIII Dejansiko presenefe, kafco haadodcrvno jn vdano v zgodovinsko nujo sa sprejema razkosanje slovenskega nacionalnega teritorija. Banalno povedano, prenehajzno se zavzemati z» pravieo samoodločbe drugih narodov, ko inte-gralnd del slovenskega naroda te samoodločbe nikoli v svoji zgodovini nl mogel uvedjaviti. Ce zato govoričimo o traumatičneim odmosu slovenskih zgodovinarjev do tega problema in diplomatsfcem odnosu sedanjih uradnih slovenskih politič-nlli struktur do istega problema, potem tudi zelo netraumatično povejmo tole resnico. Imtegriteta sloveoiskega naroda ni bila enikrat za vselej dosežena v okvirih Jugoslavije, ko veroo, da Je Mjub mirovnemu in spravljivemu sožitju tretjina slovensikega ozemlja onikraj Karavank in italijanske meje. Bodoča Evropa ne bo Evropa velikih in bogatih, ampak tudi majhnih in revnih narodov. Ra\nno zaradi tega se bo potrebno ozreti v zgodovinsko pre-tjeMost le-teh, vprašanje, ki ostaja, pa je, aM bo taka prihodnost lahko ignori-rala vprašanje neuvedjavljene pravlce integralnega dela slovefnskega naroda do samoodločbe; kaže, da nobem iskren zgodovinski razlskovalec ne more igno-rlrati tega dejstva. Milenlco Vakanjao XONE STOJKO (totogrupa 6OU& TRI UNA ČEŠKOSLOVAŠKA PO 21. AVGUSTU 1968 Razgovor so vodili: Vojan Rus, Boži-ntinentalu, glasilu Orgaamacije soilidarinositi naTOdov Afrilke, Azije in Latiinsike Amerike, št. 10., februar 1969, priredil m. s. TUA/ VHSEMU PSU 80 TEKNIL Frolic NEKAJMISLI 0 NARODNIOBRAMBI !N STUDENTIH I Po lanskoletnlh češkoslovaških dogod-kih smo se končno tudi pri nas energične-je lotil urejanja vsesplošnih načeliiih problemov vojaške in vseljudske obrambe proti morebitnemu napadalcu. Sprejeli smo novi zakon o narodni obrambi, ki je nov korak v uresničevanju temeljnih socia-lističnih zasnov naše družbe. Ko bi prišlo do oborožene agresije, napadalec naših na-rodov prav gotovo ne bi našel nepriprav-ljenih. Ob tem vsesplošnem napredku in vse-splošni aktivizaciji najnaprednejših druž-benih sil za brezkompromisno obrambo naše domovine in našega sistema delav-skega samoupravljanja se mi poraja vedno znova vprašanje, kako smo tudi pri nas na univerzi uspeli s teitti naprednimi ten-dencami stopiti v korak in kako smo uspe-li predvsem naše delo pri predvojaški vzgo-ji prilagoditi novim družbenim zahtevam in novim pogojem, ki jih prinaša s seboj novi zakon o narodni obrambi. Kot daleč najvažnejše dejstvo pri obrav-navanju vloge naše študentske mladine pri vsesplošni obrambi naše domovine bi bilo predvsem važno poudariti izredno slabo fizično pripravljenost, katera je razvidna iz mnogih raziskav, ki so jih med študenti opravile najrazličnejše zdravstvene organi-zacije. Kdor je seznanjen s tem poraznim stanjem, se mora nujno spontano resno vprašati, kaj študentu pomaga vse teoretič-na podkovanost, ki jo prejme v okviru pre-davanj predvojaške vzgoje, ko pa je po-polnoma razvidno, da mu njegova fizična sposobnost ne dovoljuje in ne omo^oča, da bi se polnovredno iu aktivno vključil v vsesplošni ljudski odpor v primeru agre-sije. Študentje se že dolga leta zaman bori-mo, da bi nam ustrezni organi dodelili sredstva, s katerimi bi se dalo finansirati gradnjo športnih objektov, ki bi jih iz-ključno uporabljali študentje. Ker se ta problem vleče že dolga Ieta, bi kazalo pri-pomniti, da se mora vsak študent zavedati, da Ieta tečejo in da njegova fizična kon-dicija, ki bi morala biti vsak trenutek za-radi možnosti agresi^e na višku, ne bo rasla sama od sebe, temveč mora pri vsem tem tudi sam pokazati interes. Vsak študent bi se moral zavedati, da se tudi po gradnji zahtevanih objektov stanje samo od sebe ne bi po-pravilo, ampak da bi morali študentje sa-mi od sebe pokazati zanimanje in voljo, da si z redno vajo krepe te;lo in telesne or-gane. Žal moramo enodušmo ugotoviti, da tega spontanega zanimanj;a pri študentih še ni opaziti. Zato vidim eno velikih nalog, ki bi jih morala v sedanjem trenut.ku predvojaška vzgoja opraviti na visokošolskih zavodih v tem, da bi v študentih vzbudila zanimanje in jim razložiti in otipljivo predočiia vso potrebnost stalne telesne pripravljenosti. Ko bodo študentje v sebi začutili to veli-ko odgovornost, ki jo imajo *>red seboj in pred ostalo družbo, lahko v pri-meru agresije upravičeno pričakujemo, da bodo ravno študentje tisti, ki se bodo v prvih vrstah z roko v roki s kmeti in dru-srimi naprednimi Ijudmi naše družbe z vsem srcem borili za naš sistem delavskega samonpravljan.ia in za pridobitve naše so-cialistične družbe. ^^ gmolej Mirno sem pritismil na zavoro, pa tudi na sklop-ko, da ne bi motor preveč trpel. Niti za meter me ni zaneslo. Elegantno sem se ustavil. »Vraga, kje pa je?« sem se vprašal, potem ko sem pogledal skozi levo šipo in dognal, da se mu ni-sem izognil. »Ta je pa dobra. Na lepem mi stopi na cesto, potem pa kar tako izgine!« Našel sem ga pod avtom. Samo desno prednje fcolo je zapeljalo čezenj. Kakega pol metra čezenj. S koraki zmerim sled zaviranja. Vozil sem pet-deset, pri petdeset je zavorna pot štirinajst metrov. Točno! Zavorna pot je čdsto v redu: šestnajst kora-feov! To je približno štirinajst metrov, če računam, da moji koraki niso najbolj vojaški. Ampak krasen avto, ta žaba, kakšme vzrneti. Zavoziš na človeka, pa sploh ne veš, da sd na njem Kakega pol metra mi hodi narobe! Lahko bi mu ustavil tik pri riti. On je kriy! Najbrž se je zme-del in stopil še kak korak nazaj! Gatovo je, da nd stopil naprej! še sreča, da ni deževalo, potem bimi lahko rekli, da nisem upošteval razmer na cestd. Hvala bogu, z luomi ni nič narobe. Tudl blatnaik je v redu. Najraje bi kar odpeljal. Nemogoče, ne morem še z zadnjim kolesom prefco njega, to ne bi bilo prijetno. Sicer je pa avto ves krvav. Kolo, pa podnožje. Blafcnik še lahko obrišem, a to spodaj la-hko kdo opazi. Leto dni sem v potu svotjega obraza garal za to žabo, pa mi skočd tak kmet pod avto, pa md uniči rse veselje. če ima listnico, mu jo bodo lahiko potegnili od nekod izpod reber. Gotovo je vsaj eno — nd trpel še smehlja se! Vidiš, to je, 6e je SLaveik. mehkega srca ira Una rad pomlad in vozi po zguljesni vaški cestd petnajste-ga reda, mimo ljudi, ki še niso caivilisuirani in ne gle-dajo levo in desino, kadiair preokajo cesto. Vem, da fclovek ne sme gledatd cvetočdih Jaravnikov, pa če jiih Zdravnik, M sem mni odprl vrata žaibe, bd sfcoaraj počil od smeha. »Drugič mi pripeljite raje kar klo-base!« »Ampak saj je še dihal!« »Ba. Verjamem, da je nekoč tudi dihal.« »Vzdihoval je, stokal... kričal na pamoč ...!« Zdravndk me je pogledal z drobnimi sinjimi oče-soi: »Oglasite se pri svojem zdravniku. Napotnice za Kanonija vam jaz ne morem dati.« _ »Jaz nisem važen...« »O, pa še kako ...« me je pofcrepljal po ramenu. »Tega gospoda pa odpeljite kar v secirnico, Cesta v raj 36, tu okrog vogala.« Razprava je bila kratka, vendar uitrudljiva. Eva je pričala zame. Privlači me. Tako uirejeno in čisto deluje. FRANČEK RUDOLF & JARONOVAK V imenu ljudsitva sem bil obsojen na leto in pol odvzema prostosti. Ne, Eve nisem pofukal, tako kot verjetno mdsli-te. V pdsarnri doktorja Krompirčka, medtem ko so vsi odšli na malico, bi se to morda lahko zgodilo. Vendar se ne morem o&voboditi nekaterih svojih težkih in nepravičnih kompleksov. ženske brez prsi so defektne. Če spim z njiimi, dobdm zoprn občutek, da sern tudi jaz defekten. škoda za Evo, ki ima sd-nje očd in ima zelo rada avtomobiie, posebno žabe. filov^eilcoim, ni bilo mogooe tekmovati v gorečnosti. Ker sem čul ponoči, se me je podnevi lotevala mlačnost. Z mlačnostjo se je priplazil počasi tucii dvom o početju, kjer nisem mogel doseči popolnosti. Z obupam nad popolnostjo pa se je prikazal hudič", stari meniški hudič, znan vsem redovnim bratorn te-ga sveta. Prihajal je v celico v podobi ženskega, naj-večkrat po kosih — bedro v hipu, bok nekajkrat, profil prsi, napeta zadnjica, trebušček, meče, vse preklete usločenosti in zaobljenosti, koža in linija, vzgibi in izzivi — včasih tako, da bi kar zgrabil. Ta hudič je bil naposled tisti, ki me je edini še lahko zdramil. In kadar sem se tako prebujal, ves faličen, je kakor qpomin žgalo v noč okno očeta Pafnuci.ja. V meni se je nabrala slaba vest, ta pa je udari-la na dan kot silen srd na Pafnucija. Zmerjal sem ga s svetohldincem, a prepričalo me ni. Če sem še tako preklinjal, okno predstojnika je še vedno gorelo in Pafnucij je še zmeraj prihajal k jutranjim obredom spokomejši od mene. Neiko noč sem snel veliko raz-pelo nad klečalnikom in ga zalučal proti fcistemu ok-nu; najbrž zato, ker sem natanko vedel, da ne bcm dosegel. Sliša.1 sem, kako se je križ zapičal v gredo na vrtu. Zgrozil s^n se in ga šel pobrat. Skesano sem poljubil ubogega jezusa na obedve rami, ki si jih je zlomil pri poletu. Ko pa sem zjutraj pri obredih spet zagledal Pafnucijev ponižni obraz, se je moj bes zno-va dvignil. Spregledal sem tega sladostrasitnika: Ne y božjo čast, v našo muko in v občutek zavrženosti žrtvuje svoj spanec ta satanski pater. Tako sem pre-nehal iskati boga. Kajtd nd boga, kjer je zavist. Smi-sel mojega bivanja v samostanju se je spremenil v kovanje načrta, kako bi se maščeval; maščeval za breme neipopolnosti in ponižanija. Sprva sem nameraval spati podneva. Toda tako bi me lahko kdo našel v najboljj malobrižnem stanju in nič bi ne ogoljufal Pafniucija. Kajti sklenil sem ga ogoljufiati. Neki v^er sem vse pripravil. Zagozdil sem enega od počeanih rogljev razpela med postelj-no storanioo in zdd, tako da je štrlel križ nad moje vzglavje. čez to sem pregirnil kuto in nastal je balda- KARIBU & VVHEN THE SAINTS GO MARCHING IN ima še tako rad in če bi njegcmm očem še tako ko tfistilo nekaj zelenila. Ampak, saj jih nisem gledai. Vem pa, da moraš znati uporabljati tehnična srefl-stva in se moraš zanestd nanje. In jaz sem se zane-sel. Kako je to oudno! Ničkaj se mu ne pozna! Vse-eno pa je zdaj že čisto neuporaben. Mogoče se je ce-lo že shladil. Saj to sploh ni več človek, to je samo še nekaj v oloveka preoblečenega. Kaj naj odpeljem in telefoniram po pomoč? Po pomoč? Zakaj? Rekli bodo, da sem skušal ubežati. Naj ustavim kakšen avtomobil? Kdaj neki bo kdo prišel? Vidiš fant, ti sd edini idiot, ki vozi po toj ce-sti. Na smehljajodi se obraz pod mojim avtom je se-dla muha. Pripeljal je bel fičo in ustavil sam od se-be. Izstopila je blondinka, pravo dete. »Se vam je kaj pripefcilo?« »Da, pripetilo se mi je.« »Nesreča?« »Da, nesreča.« »Povozili ste ga. Pa saj je mrtev.« »Zdi se.« »Kmet. Kmetov je vendar toliko. Kaj čakate, vržite ga izpod koles v jarek, pa pobegndte.« »Zapeljite se mi raje do prvega telefona, prosdm vas!« »Si ne uipate?« »Da, ne upam si.« »O, da. Kifloi se toliko hvalijo po časopisdli. Po-navadi pa le redko koga dobiijo.« Pogledal sem jo tako s strani. Prsd ima nekoliko previsoko. Tudi čisto nič zaleta sd ne jemijejo pri vzponu iz prsnega koša. Za take sibvari imam obču-tek. Gotovo nosi penasto gumo. škoda, drugače je močno privlačna. Celo dražljiva je. V Nedeljskem je pisalo, da so ženske brez prsi po pravilu ioteligent-nejše. že stokrat sem sd tudi dopovedoval, da žmska ni sestavljena samo iz svojih prsi, vendar se imtdimno nisem nikoli mogel sprijaznitd s to resnico. Ime ji je Eva, pravnica je, pripravnlca pri advo-katu Krompiroku. Dr. Krampirčku. Eva si je ogleda-la potoček, ki je žuborel v bližani, travnike po blož-njih pobočjih, ovetoče jablane in ptioka, ki je žgolel na neki veji; pa tudi zavorno pot in kmeta, ki je še vedno ležal pod kolesd. »A ste popotooma pijani?« »Nisem.« »Naravni aotitaleot. Brez refleksa. Tudl tatai so,« Je skornizgnila z rameni. Rekel bi ji kaj, a včasih se trudim spodobno go-voriti z ženskamd. Pa čeprav so brez prsd. Mrzel pot mi je pritekei po hrbtu. »Denite ga v avto, pa ga odpeljite v bolnišiniioo, nezgodni oddelek. Jaz bom potem že pričala za vas.« »Saj je mrtev.« »Je vsaj tiho.« Slekel sem suknjič in srajoo. Slekel bi tuidi hla-5e, pa mi je bilo nerodoo pred to pumčaro. Ognnil sem sd modro haljo, vso mastno, pa zlezel pod avto in previdno itovlekel mrliča, da ma ne bd razpadel na dve polovici. Kri se na halji, polni oljnih made-šev, ni preveč poznala. Moral bom zamenjati pre-vleke. No, najraje bi kar sedeže. Uniazani mrlič se mi je razkomotil po zadnjih sodežih kot kaka cdpa. »Zapnite nuu suknjič, da mu jetra ne izpadejo!« mi je svetovala Eva. »Zakaj ste tako okrutni?« s&m jo vprašal. »Vi me samo poslušajte. Jaz se spoznam. Jaz sem študirala. Clovek je kup dreka. In to zahrbtnega dreka.« Slekel sem modro haljo, oblekel sirajoo iin su-knjič, varno prepeljal povožeinca v IJubljaoo, ustavll pred nezgodiiim oddelkom in ves ddivji in razmjršen planil na nezgodni oddelek. »Knjižaoo. Kje imate knjižico?« je začebljala se-stra. Kazen so mi zaradi dozdajšnje nekaznovanostd spremenili v pogojno. Našel sem red, ki me je sprejel. Dovolj je bilo mladeništva in posvetnosti. V mojih letih si je treba pričeti nabirati zasluženja pri bogu, ki je nad narni vsemi. žrtvoval sem svojo lepo brado, da bi postal enak redovniin bratom ter se podredil skupni pokor-ščini. Kakor je brada na enem svetem kraju zname-nje odpovedi, tako je na drugem znamenje kO2?lov-stva. Telesnost pa vodi vselej v privatnost in v izani-šljotine o človekovi svobodi, ki je zgolj napuh. Na-puh pa je zanikovalec vesoljne harmonije. Oblekli so me v kuto reda ter mi dodelili celico, da bi v njej služil samo bogu in duhu svojega reda. Okno celice je gledalo na prostran vrt, ograjen s samostanskimi poslopji. Preko vrta, nasproti mojemu, je bilo okno predstojnika. Kakor jaz, tako tudi on še ni bil po-trjen. Nadomestoval je pokojnega opata in čakal po-trditve. V svoji celici sem moral prestati dobo pre-izkušnje; izkaže naj se, ali sem božji. Za zgled sem si sklenil vzeti predstojnikovo ravnanje. Zjutraj, še v temi, smo prihajali s svečami vsak iz svojega hodnika v veliko cerkev k skupnim obre-dom. že na zunaj se je oče Pafnuoij razlikoval od drugih spočitih, rejenih in rožnatih redovnih bratov. Prihajal je v cerkev v globoki ponižaiosti, s sivim iz-pitdm obrazom. Zato pa so njegove oči žarele v og-nju tihega zmagoslavja. Te ooi so vedele več. Med obredi, ki so trajali dolge ure, so se zamikale daleč, kamor nam navadnim bratoin ni bilo dano ... Po obredih smo prejemali v celico svoj obed, na-tq se je začenjal naš prosti čas. Toda ta oas naj bi bil prav tako posvečen bogu. Obredi so bili samo skupno potrjevanje tega, za kar naj vsak posame-znik od nas intimno živi z vso dušo in vsem telesom. Naš predstojnik je v dolgih nagovorih vedno nagla-šal, naj bo samostan občestvo božjili na zemlji. Tako sem se po obedah takoj spet spu&til na kle-čalnik v celici in se posvetil bogu. Samo udarci stoHpne ure so me duihavno druižili z molitvami bratov pod istimi krovi. Prah posvetnosti sem zla-hka stresel te prve dneve s svojega oblačila in obu-vala. Neopazno so v urah moje predanosti odrevene-ld v mraku masivl samostanske arhitekture. Bolečine v kolOTih sean daroval za duše v vlcah in grešnike na zemlji. Ko pa so zvečer začele misli bloditi, sem pri-žgal svetiJiko in sd jiih uredil s pobožniin branjem. Tako sem se pomakni! v noč. Luči so se počasi utri-njale druga za drugo v oknih redovnih bratov, do-kler se niso vsa okna stopila s temo. Samo okno na-spratd mojemu omstran vrta se je svetilo. Prevzela me je sveta gorečnost združiti se v duliu v skupno molitev z očetom Pafntioijein ter bedetd, dokler pra-vičoik ne leže h kratkeinu spanou. Z vso vnemo sem se potopil v misel in pozabil sem na boleča kolena. Toda utruijeinost je naskočlla in začela dreveniti moje mistli. Odprl sem okno in se sprehodil po ce-lica. Osvežalo me je, toda čez 6as me je zaspanost na-skočila še z večjo težo. Okno očeta Pafnuoija pa je bilo neuitrudno. Pričel sem brati polglasno in med-tem hodil po celici, pa sem skoraj podrl klečalnik, tatoo sem se opotekel. Okno preko vrta pa je bilo vi-deti, da ne ve za te muke. že bi me bil skoraj zlodej lenobe poitognil v posteljo, ko je hipoma prešla vsa zaspanost. Zmagal sem. Ko se je zasvitalo za hribom, so bile samo moje misli nekoliko sanjave in počasne. Zjufcraj pri molivah so se mi zapirale veke, stdk z bogom je odpovedal in ko sem se tako siloma dra-mil, mi je srce razbijalo, da sem se bal kapd. Oči oče-ta Pufnacija pa so žarele. Na ustnicah predstojnika je lebdel smehljaj nad zmagami prečute nočd. Drugo noč je moj poskus klavrno propadel. Mo-ral sem leči takoj za drugimi brati. Nasiednjo noč sem vzdržal &pet skoraj do jutra, zato pa sem zamu-dil raoliitve. Pred&tojnikovo oko me je nemo pokara-lo. Ne, z očetom Pafnuoijein, tem strašoim bo^jim hdn. Potem sem prižgal sivetdliko, leged pod kiuito in zaspal. UžLtek je biilo pomisliiiti, kako bedni Pafnudj tekmuje z mojo bedasto samostansko svetilko. Nje-gova zgledna svetost je bila vsa majhna spričo elek-trike. Njegov bog biva le, dokler Pafniucij misli nanj. Moj bog je sam po sebl in ne iaginevnič, kadar zaspim. Pafniuoij z nobenim znamenijem ni pokazal svo-jega razooaranja. Delal se je, kot da nd ničesar opa-zil. Z domišljavim prezirom je ohranjal svojo vzviše-nost nad menoj. Enkrat sarnlkrat se mi je zdelo, da me je pogledal, kakor da me ne doume. Tako sem ponočd farbal Pafnuoija, podnevi pa sem bdl spočit in nasem vedel kaj početi. Jasno, da v prostem času nisem več molil. Toda čas je bilo tre-ba nekako prebiti. Literature razen nabožne nisem imel nobene. Zato sem sklesrui sam ustvaritd ravno-vesje med nabožndm in posvetoim čtdvom. Lotil sem se pisanja travestij na bibldijske teme. Počasd pa sem opustil tudi to delo, kajti lahko bd kaj zasumili. Ka-dar smo namreč imeli skupne obrede, so se mi po rajale najbolj pikantne preosnove pobožnih tem, da sem siloma zadrževal smeh. Poleg tega teh zgodbic tudi kasneje ne bi imel kje objaviti. Kajti linija je, »>ne zaletavati se z glavo v skalo svetega Petra«. Vrhu tega mi je moje nadvse sarkastično opravilo burilo že tako razgreto domišljijo. če sem zasukal le nekaj besed svetega pisma, je nastajala najbolj blasfemič-na in obscena literatura, zaradi česar bd bil lahko postal svetovnd avtor tovrstnega žanra. Kajtd nitd sla-mica na betlehemskem hlevčku v teh spisih ni osta-la nedolžna. Posledica tega pisanja, s katerim sem se dodobra zdrastil, je bila želja po krčini. Tako sem neko noč, ko so bratje pospali, spo-drecnil kuto ter se po bršljanu povzpel in zavihtel čez zid. Potem je videla noč redovnika, bosonogega do riti, kako na vso moč teče protd vasi, da čim prej najde iiiteho. Potopljena med drevje in megleno ko-preno je naselbina pričala o sebd samo po laježu psov, ki so napenjali verige, ko sern brzel mimo vr-tov. Vse je spalo in tudi v krčmi ni bilo nobene luči. Spoznal sem jo samo po dveh avtomobilili pred njo — rumenem peugeotu in belem mercedesu z miin-chensko registracijo. Potrkal sem na okno in vrata so se takoj odprla. »Izvolite, oče Karmen je že tu«, je rekel glasek, ki me je peljal v dno veže, kj©r se je v podu odprla Ioputa. Pred mano je zazijala obokana klet. Med ogromnimd sodi, v katerih bi lahko staJ, je na tleh gomazelo mravljišče devetih ljudi. Dve tretjini je bi-Lo ženskega. Osišče tega je bil oče Pafnucij. Pomen-koval se je z uglednim gospodom, ki mu je ves čas nagajala proteza in je meždkal kot turški sultan. V kuti očeta Pafnucija, ki so ga klicali Kannen, je gne-zdil ognjen kerub. Drugi kerub je gladil plešo tur-škega sultana, ki se zanj ni menil, pač pa je vztraj-ao ponavljal kerubu v kuti: »Si že fina, si že fina.« Ostale štdiri maokice so ščegetale s ščetkami za pi-po mladeniča s kapitansko brado, kjerkoli je nane-slo. Oče Karman se je vzpel na majave noge, pri če-mer mu je kerub padel iz kute. Zapel je in sodi so dald odmev: »Requiem aeternam dona nobis, Domine!« »In večna luč naj nam sveti«, je odpeval zbor feerubimislki. Snltan je samo zabrundal, mornarju pase je vse žvižgalo. Dva keruba sta obvisela na kuti oče-ta Karmen, da so zapokali šivi. »Apage, satanas!« je sunil oče Karmen z nogo in črnolaska se je zvalila pred sultana. Oče Karmen se je zdaj prevrnil na blondinko. »Sic transit gloria muindii«, je še utegnil reči, potem ju je prekrila kuta. Svdzcast keruib je zapustil kapitana in se domač zrtoal pod mojjo kuto. Bil je ves prijazen in sdmpati- tNadaljevar^e oa 6» strarrt. 442 MATJAŽ KOCBEK 442 naslov ni važen Približno ob pcl endih je sftopil na tta in v&e je "bdJiO v barvah. Nofoeden od njegovih prijateljev mu ni verjel, da so njegova tla barvasba, toda niikoli se ni Fazburjal razen enkrat, ko rau je nekdo začel znan&tveno utemeljevati, da je nemogoče, da pridejo barve že ob po etoma tako da je Flaubert ostal brez dežnika to ga j.e zelo potrlo in odločil se je da bo raslednjih štirideset let blodino hodil po Mestu in si mislil da dežuje pravzaprav je bilo to edino kar mu je še preostaio ko je ravno tako hodil po Mestu in si predstavljal da dežuje je kakor nalašč srečal Oliver-ja pozdravljen OMver je rekel Flaubert poadravljen Flaubert je rekel Oliver potesm pa je Flaubert iz-bruhnil če ne veš KAJ JE S KLJUČEM pojdd k vragu Oliver je vedel narobe kar pomeni da na vedel ker je rekel da je KLJUČ če poješ summertime an' de li-vin' is easy Flaubert pa si tega ni posebno gnal k srcu prijazno se Je poslovil in odšel Flaubert je bil nad tem dejanjem dokaj presenečen tako da sploh ni vedel kaj bi naredil potem pa se je spomnil da pravzaprav sploh še nikoli ni hodil po Mestu in tudi ni mogel srečatd Bibe za katero je misli da jo je že srečal domislil se je da mogoče ne bi bilo slabo oe ba zamujeno poskusil nadoknaditi odločil se je da bo poskušal in si pri tem pomagal z železnico BUK BUK je rekel Bukec in pridrl k Flaubertu kaj si re-kel je vprašal Flaubert BUK BUK je Bukec ponovno bukniil BUK BUK Flaubert je nemo stal Bucku pa se je zdelo da mogoče ni bil dovolj jasen zato je še ne-kajkrat buknil kar tako za vsak slučaj BUK BUK za-kaj sd tako čredniški ga je končno vprašal Flaubert nič kar tako je rekel Bukec nič kar tako BUK BUK Mojzes Kir Tezej in Romul ne bi mogli doseči da bi ljudstvo dlje časa upoštevalo njiihovo ureditev fco bi bdiM bretz orožja kakor se je za naših dnl prime-rilo bratu Geralomu SavorasEiroIi ki je s svojimi no-vimi zakoni vred propadel ko je množica začela zgubljati vero vanj sredstev s pocnočjio katerih bi lahko podprl trdno&t tistih ki so verjeli iaa pri&ilil k veri vse nejeverneže pa ni imel na voljo (Machia-aveili) potera se je Flaubert domislil da je Bukca vi-del na pokopališču ko je pokopaval sončni zaklad vprašal ga je kaj pokopava pa mu je odgovoril da sončni zaklad ko je Flaubert hotel vedeti ka.j je to sončni zaklad je Bukec le buknil in pogovor je bil zanj končan BUK BUK in že ga ni brlo več njegov BUK BUK je res sila imeniten ampak Flaufcert sa ar njim nekako ni znal pomagati ča&i se spreminjajo je rekel Kitajski papagaj zato je treba napisati epitaf Flaubert je rekel seveda napisati je treba epitah bi-tro je rekel Kitajski p®pagaj" kar se le da hitro je do-dal Flaubert takoj zdaj je rekel Kitajski papagaj in odfrlel čez nekaj trenutkov se jie vrnil z epitafom časi se spreminjajoinupamdastenamojem pogrebu uživali tn se zabavali se nacejali z viskijem in pod-rli kakšno prijetno punčaro vse skupaj je je dan živ-Ijenja in kaj potem pravite nič (O) imate popolnonMi prav ali znate plavati ne no nikar se ne vznemirjajte se boste že še naučaJd to naj vas sploh ne skrbi saj je na svetu še toliko drugih zanimivih reči mačke z ze-lenim preilivom se plazijo po ulicah in išcejo hrane ljudje z napihnjenimi trebuhi in posušenimi udi sto-jijo v vrsti in čakajo klapoiihi psi lazijo okrog in sči-jejo ne moti jih če je to vogal hiše v kateri stanT^je Kitajski papagaj nekonvencionalno pravi Plemeniti ko vidi enega izmed baby-eatdn' Americans ko požira otroka nekonvencianalno in je res navdnšen kar je res je res zakaj pa mu ugovarja Parmenides v^liko bolj ndionvencionalna sta Hegel in šiva šiva je limel hrani se s spomini mu oporeka Plemeniti pa tudi He-gel je nor samo poglej ga s kakšno nostalgijo se ozi-ra v dobe svojih dedov nikoli ne veš pravi stric Al-bert in gleda v trenutke trepetajoče luči ki se pribii-žuje in oddaljuje fco se mi zdi naaravnost iddiatsteo za-viha si ovratnik se namrdne in gre čisto preprosto gre s tem seveda problem nočd ni rešen in otrok nočd se rodi čeprav si je Nedoumljdvo zadalo nalogo da ne bo nikoli zares izpolnjeno Suzanne s samurajskim na-smehom se rešuje na travnik to je edini kraj kamar se lahko še rešuje vseeno pa je obsojeaia na diago-nalno pot po njej mora hodiiti gor in dol in nabirati jesenske cvetlice pomladi salame in mlade kobrlice vise je nedodočeno im Suzanne se izgublja med lapubo-vimi listi potem gre (naredi se neumno) in razume vse Pabla Picassoja zen integrale godalne kvartete smetanove torte eksisteincialistično filozofijo akvin-skega buldoga the Cream Herodota in pop art i told you when i came i was a stranger (Cohen) potem hodi po cestah ia sprašnje ALJ IMA KDO KAJ DO-DATI (ZA DCH5ATEK) ampak niMe n/ima potem se vrača v nedeljo včasih si pruzna da se je spremenila 442 MATJAZ KOCBEK 442 JOCO ŽNIDARŠIC (fotogrupa SOLT) cikel o ksihtih ZAČETEK pred par dnevi je prišel k mea ferdinand miklavc urednik študentskega lista tribuna mislim dveh listov namenjenih poeziji in mi rekel naj napišem nekaj za te prostore baje je veliko prispevkov ampak kaj hočem on je moj velik prijatelj in sodelavec naše skupine mogoče bo kdo popizdu tahko pa se zgodi tudi kaj takega da me kdo iz naše skupine povabi na albanski konjak in me požgečka po ušesu vse sem napisal dema t ljnbljani veselova 8 četrto nadstropje desna vrata telefon 20-018 imam očeta in mater oba sta sodelovala v nob od začetka mati nima spomenice in zato plačuje trolejbus oče jo ima in jo vedno izkorišča josip vidmar se boji očeta kot satan križa mama pa pravi da je bil vidmar kar fajn dec ampak da se mu je zdaj zmešalo in da srčno upa da vsaj mene ne bo zajebaval čeprav jc parkiral pri impresionistih moja soba je polna plakatov imam tudi skrinjo smučke so v kotu poleg vrat tisnikar je obešen nad posieljo v sobi imam tudi lepo preprogo očetov spomin na prešvicane čase kaj drugega posebnega ni razen mogoče še radio in gramofon ki pa je izposojen zavese so modre barve fn pozimi si ne kurim z drvmi temveč z elra električno peČko ko sem to pisal je bil Hfloj brat jure na dopustu služi vojaški rok v kumanovem ostalo mu je še osem mesecev in pravi da mu je žal ker ni študiral v zadnjih nekaj mesecih sem spoznal naslednje ljudi stane kavčič dimitrij rupel in stane dolanc josip vidmar in dušan pir jevec edvard kocbek in taras kermauner nran mrak in miran kavšek peter božič in mate dolenc bard oblak in stojan batič v zadnjih nekaj mesecih .. sem prebral naslednje knjige gilette spolne variante gardner ubica u sitroenu avčin kjer tišina šepeta rebula y sibilinem vetru toporišič skj Tiskarski škrateljčki,. joj! V knjižici pesmd 442, kd ste jo laitako Mrgali ia pTejšnje številke Tribune, so tiskarsiki škratje zagre-šili obilo napakic. Pri pesmi Bogdane -HermaTi so iz-pustili: / kri iz uhlja prsta in žile, pa urin; pa že-lodčno kislino. / to je zato, da ti najdejo rano na dvanajsterniku / Višje gori se ne spoznam / jasno pa je / da je nekje še okulist / / Iz petih pesmi Iva Svetine so naredili eno samo. Popačili so tudi naslov, ki se pravilno glasi: gola-tnaya ima tudi sestrico / iz najine poste-Ije / . Popačenih je tudi nekaj verzov, ki se glase ta-kole: / / dan je štel enako ur kot pred letom / /s teboj ponavljam zemljepis / zgodovino vprašam te / / Zobje se oklonejo kovine / ki spreminja starost vode / /. številke, ki ozsnačujejo število vrstic, so bile po stavJjene v teikst, namesito, da bd stale ob strani. konec 5. Presekani robovi kopja obrise predmetov SPOZABA KOPJE 1. Otrplo drevje zasega potopljene ptice Stene kamnitega naročja obkrožajo dolino vetra In obale prostora polnijo nevidno odtekanje sonca Drevesni vranec išče razpoko v lubju Razbičano jutro se zapira v peščeno gibanje stvari Tesno razprto drevje je spočelo strugo močvirske jate Divje ptice so zazrte v pečino sonca Mrzla razpetost studenca sili v mirno trdnost dneva In kričave stene vdirajo v goloto ozkih dolin Hlad odpira telo besed In prekriva kovinski dvom v zenici molka Razkritost razbitih predmetov sega v ostrino zvoka Zven nožev v zrcalu struge udarja skozi okno kamnitih rok Let jezera ne doseže odseva sadovnjakov Let sonca se zajeda v prašno senco obrežnega drevja 2. Žeja me kopje v kovinski ptici 3. Breg zapira sotesko strahu Padec klečečega drevja budi peščena stebla izsušenega trsja Spomin votle strune vranjega krila Potopljena prodornost časa polni ribja grla Ozek curek poti Kot peščenega jutra Zelezna žeja krči polno kamnito jezero Lakota je z bronastimi kopji obvisela nad grgrajočo tišino povešenega jutra Zajeta in vkoreninjena je v čudnem krču Budnost ustavljenega In zlomljenega gibanja se z jedkim zvokom zajeda v kroge sončnega odsvita onkraj zakopanega drevja 6. slepa tišina ki odteka v razlite studence V divje trzanje stvari ANDREJ MEDVED otok ONKRAJ PREKO OTOK i. Siva ostrina razrezanih stvari 2. Ukročeni glasovi izmenoma segajo v skritost slanih predmetov Izpostavljena črna rezila razodevajo izvotleni drget svinčenih udarcev Zastrta tišina niha v togi IGRI kovinskih krogov Zajeto galebje šumenje v presledkih udarja skozi IGRO stvari Zakriti ohlapni obrisi izsušenega otoka izločajo glasne odmeve 3. Zakrivljene ptičje dlani vdirajo skozi temno površino utripajočih ribjih grl 4. Spreminjajo se x razbičane 1. Odprta zemeljska voda prodira v razcepljene besede izkopanega znamenja Zgib predmeto«, se zrašča v drevo časa Osvetljene okamenele podobe na obodu trpkega molka stopajo v ukročeno dlan pobeglih stvari očiščene plodov strahu Rob izmikajoče svetlobe » je zasekan v kovinsko breme izžganib poti Trdo kožno valovanje zračnega odmeva odseva v izlizane vrvi upognjenih konjskih hrbtov Ostrina jezdecev sega preko zaprtega roba ptičjega strahu Zažrta v razgrizene stvari vstopa v nepremično IGRO okroglib tal 2. Izropane otopele ptice ubijajo jalovo besedo prividnega izliva žeje Počrnele kače ubijajo sloke jezdece v divjih steklenih sunkih brez odpovedi in brez prikritega hrupa 3. Razparana svetloba razbija smer razlomljenih podob Ozke besede kovinskih jezdecev razpadajo v neizgovorjene črede kopastih prikazni V stožčasto ujetost stvari Medeninasta brazda obzorja izginja v razbito polje Nečisti glasovi vrinjenega molka se vračajo v krvavi odmev IGRE Zaznamovane sence nasičenega prostora dvigajo zasekane brazde ptičjega strahu 4. Beg udarja skozi vhod nečistih besed V zenitu večnega gibanja izginja znamenje izžganih stvari 5. Kužno znamenje IGRE SALEI^BAGOLA V OBUPU TVOJE ODSOTNOSTI zbadljivo nasmihanje mladosti mar nisi prisegla na grenkobo zagrozila z roko nad kolenom žebelj v utrujenih stopalih rjavi smešnost življenja ne zadostuje dve bosta lažje prenašali črvavenje zapeljan v neskončnast mamljenja lzdajalski poljub v imenu križa danes sonce ne potemni in jaz ne prosim senčne ljubezrai v tvojo slast naj žrejo muhe svoje kosti razprodajam za ljubeznivo praznino OPRAVICITE BREZSRCNOST v lesketu samovšečnosti zadnji vzdlhljaj trohnobe zarežala se je ozika špranja nobeden ne pogreša svetlobe dva umetniško lakirana nohta razcefrana sladkost življenja obupana predrznast nedolžnosti strjeno krvava odprtana grozeče blazna ljubosumno®t pod ledom pikra rodovitnost z lakoto se gosti izdajavec prizanesite ihtavemu podležu KRST PRED SAMOMOROM in če je krogla le laž stopnice ugankarsko mamilo v tem času se kače preslačdjo izdati človeka za luskino krvav izpljunek samozadostitve za vstopnioo podarjen samokres navadna senca pajkova selitev jutri spanje do pol enajstih črvavenje previdno napreduje obupno sprehajanje črnega mačka SAMOZATAJITEV mogoče bo mehkužnega dne megla odkrila njej obraz ne zasmehujte v otopelosti gluhonemega svetnika nekoč je biil z vami iskal ljubeznivi nasmeh preostal je jok zato ni odletel v nebesa samuje in sprašuje odgovora k^sreči ne razume strašilo vaših sanj bežnega poklica MED ŽIVLJENJEM IN SMRTJO lihče se ne ozira on je mrtev nič ga ne straši saj živi zazijan v zmotno nežnost poldne zavito v oblake brezupno tavanje begunca sanja o divji preteklosti rjavoplamteča zarja svetosti danes sonce odseva iskrenost v bodoče varujte zavito glavo mavrica ni dovolj ostra requiem za lepoto PREROJENJE ne bodi žalosten pred polnočjo pride čas in smrti več ne bo pričetfavec sivega marmorja duhovnik groznega požiranja gospod prijetno mi je biti tukaj pljuni mu y zobe strjen pasji drek zamaknjen v tretji želodec človeška zverina ne ve za usmiljenje poet vznemirjen pred jutrišnjim dnem prešuštvuje z življenjem kamnati ga si lahko mislite odklonitev večerje hvaljen bodi sveta samojed vsa ubijanja brezuspešna MRLIČ KOT PRIČA pogled v zasramovanje zariniti globlje krvaveče oči ali spregovoriti drhteoo usodo začetek neusahnjenega dne sedi zakrknjeno nem malikovanje mrtvaški smehljaj ni vreden oziranja ljubezen presega potapljavca privlaonost jutranje umazanije pred vami preži smrt zbegani zmešanec išče življenje zakaj se posmehljivo zapirate ALEKSANDER PERŠOLJA ZEMLJA Um se je omračil. šel je tako globako in prisiljeno tnga! trdnjave. Bog ve, če bo še kdaj spustil rjav most in se vprašal, da bi bdlo dobro poslušati nespametne besede, medtem pa prestavljatd stara korita v elipsaste kroge. Vseeno bomo reikli, da so to korogi. Tako pobožni pa zopet ne. Na vseh stirih konoih se dvigujeijo pesti. Daj nam močd govoriti tolste sitavke. Mislili srao pozabiti, kako neumno je misliti o niču, čeprav mi stvar reče, da se bo drugič vrnila polepšana. Verjamem ji, ker se bojujem protd smiselnostd in nesiniselnostl Kaj so besede, ko niso besede. Vendar je vseeno, ko je tako lepo biti preklan in pred sabo kupe kamemja, dokler se ne odločiš za naslednjega, ki ni tvoj. Zapoj! Zapoj! Saj te ne bomo slišali. Tisto pesem smo pozabili. Bila je lepa, kakor razgibani koraM. Oh, ti vesela pesem. Ki si slonela na dveh jezikih, predrta v vse smeri, in vendar si poganjala stebla navzgor v ozko obzorje. Pa ni nobena kamnita smer presekala konice. Rekel bi, da je sedaj čas. žalosten in vesed teman in sveted, izginjajoč. Naprej, naprej bolniki, ekvator pači obliko. In rekli bomo, da sino sever in jug. NA OKNU šel bom v ravnino, brezrok bom objemal tebe, na koncu stvarstva svoj bolnik. Takrat bo tudi čas napravil čudež. Dvignil bom kitaro o sebi, takrat ti bom rekel dekle, takrat ti bom rekei voda. In danes tisti kond, tako počasni in modni. Prijel se bom za breg in rekel, nikdar me ne bpjo ovijale. Povsod je prazmik. štel bom tebe, štel bom sebe, štel bom osti, smrtd na dvojnem koraku. Takrat ko bom pogledal navzgor, y navpičje, da bom skrit med časi in rekel velika ravnina, in rekel tebi, da sva začela biti pogum, dokler ne ostanejo na onem svetu prihodnji svetovi, prihodnji svetovi v stenah. TRUDNOST Veliko otokov bo prenesenih, kadar ključ odpre lažne barve. Rastoč bo ropot nad mejami, v sivih posušenih jamah. Vse se razletd in s prstoim rije vate, pcvsod bo pekel prežgal svetove, dokler ne bo vsak kamen junak, razdeljen med svoje osi. Na koncu ničesar ne pride. Morebiti se odprtine odprejo ali pa se obzorje stisne v plošoo, ko bamo skakali nazaj, pa Čeprav vemo, da se sprehajamo v temnem gozdu. Moreč je lzliod. Daleč, daleč je dim, ki duši. MELANHOLICNO ŽIVLJENJE Ko sem bil mlad, so govorili, da nosim v sebi poševne čevlje. Zdravniki so vseeno rekli, da astanem pri življenju, če pozabim pogled, katerega ne morem pozabiti. Pojdite k vragu, si misli moja duša, dovolj sem oklepala svoje srce, potem me je prisilila, da sem poktiimal z glavo na levo in desno. Mislila si je še, kaj vse tiči za tem razkošnim telesoon. Toda s svojo čeljustjo je videla skozi anatomijo resnice. Zvečer, ko se najraje obesiva na drevo v hladu, poizkuša izvrtati iz mene prav nesramne besede, kot je lepota, mir in koliko časa bom še svetil y ogledalo. Takrat oprezujem za življenjem in roka sledi vrvi. Zasmeje se, v njenih potezah vidim vse razpoke. NASLEDNJE RAVNINE Bil sem deček v odstranjeni hiši, navsezadnje nisem veded ali so se zbližale stopnice, ko je dolg pljusk odtrgal zgarane kočije. Prepričal pa sem noči. Zadnje čase sem videval zahode, prav z nesramno krinko so zgrešdili globine. Poteim so ure čakale v vrsti stoječe glasove. Kako dolgo prepričanje zahteva postarano dekle. Kaj si misli, ko ponavlja v neskončnost s ponarejenim glasom in beži skozi sebe z omejeno svečo. Počasi razživi votlino z majhnimi norostmi. So se odločiH stkati hrbtenico in šli odločno proti prvemu dejanju, kar je bilo izšiljeno in še zmeraj je bil oilj čisto nekaj drugega, četudi je svetilnik brlel na pomolu in iz morja jemal prastara ogrodja. Vendar prihajajo nasprotja nepričakovano in neizprosno mešajo svoje številke na vseh premicah, še zlasti tik pred molitvijo. Puste so jasne sence, tihoma ugrabi razgovor lastnino, potem jokajo ravnine in v obrisih se igrajo teme. Prav tista domišljija se z naslednjina skokom reši pred zanamci. Bilo bi, ko se brlog razleže, žensko stopalo, toda v prostoru je mnogo izobčencev in duh je vedno ogenj, ki kaže smrt. Za nami je zlizan tempelj, s slabostmi začutimo v sebi stvar, ki je nepomembna in prav zimske noči razgrabijo izpuhtevanje zmehčanih misli. Letni časd so dolgi noži, ki oblikujejo Boga. Ubodene hčere so snele bikov rep in se znašle na drugem vrtu. Namerno je sekira iz debla ovijala okna, popoldne je z obrazi kotalila besede, v koncu pa je zacvilil otožen glas, ki pa ni bilo oglašanje stanogih beganj. STAREC NA OBALI Starec, ki je bO že veteran svojih misli, je odprl mapo in koketiral s senco. Ko je rekel besedo pojdem, je mislil, da je zakričal, dovolj sem zbit, medtem pa začenjajo riniti figure proti svetlemu otoku. V poglobljenih možganih so se mu očarljivo smehljale bele boginje. Takrat je mislil, da ljubi resnico lepih teles. O, čudovite lastnine sonoa. Ni namen njegove duše biti 6m, kajti ko je še pripovedoval, je našel na ustih črnega pajka. Dolgo se je na ta načdn pogovarjal z njim in iskal v svoji dušd vse slikovitosti. Potem je prišlo navpično poletje, ko so se usta pogovarjala navzgor. Odrekel se je svojemu nazoru na ogaben način; spustil je vase vse barve, dokler ni nastala v njem Goyeva slika. Prav počasi je obrnil Mce proti senci. Moj bog, treba bo še živeti, ježki so pokazali blede jezike. NATHALIE SARRAUTE OD DOSTOJEVSKEGA DO KAFRE Situacija, kd se je v njej znašel Albert Camus, spominja na Learovo, ko ga je sprejela njegova naj-manj obdarovana hči. Prav temu »psihološkemu«, ki ga je hotel z natančnim pletjem iztrebiti in ki je vedno znova pognalo od vseh strani kot plevel, dol-guje svoj blagor. Toda, ko tako pomirjeni zapiramo njegovo knji-go, si ne moremo preprečiti, da ne bi do avtorja obdržali neke prikrite jeze: jezimo se nanj, ker nas je preveč časa zavajal. Način, kako se obnaša do svojega junaka, nas pripravi do tega, da malo preveč mislimo na tiste matere, ki se updrajo, da bi oblekle svoje krepke in že odrasle hčerke v prekratka krila. V tem neenakem boju je psihološko kot narava spet prišlo na površje. Morda pa nam je Albert Camus hotel pokazati s stavo nasprotno — nezmožnost, da bi shajali brez psihologije. če je imel tak namen, je popolnoma uspel. Kaj pa Kafka? Kdo bi lahko trdil, da je bil nje-gov homo absurdus tudi le privid? Nobenega trmo-glavega obnašanja ni pri njem, nobene skrbi za pouk, nobene sprejete odločitve. Nima potrebe, da bi se predal nemogočemu delu — pletju: na goli zemlji, kamor nas vleče, ne more pognati niti najmanjša bilka. Vendar ni nič bolj samovoljnega, kot če ga (tako danes pogosto delajo) postavljamo nasproti njemu, ki je bil vsaj njegov predhodnik, če že ne njegov učitelj. Bil pa je predhodnik skoro vseh evropskih pisateljev našega časa. Na teh prostranstvih, ki jih je razkril Dostojev-ski, je Kafka začrtal eno samo ozko in dolgo pot, pognal se je v tisto smer in šel do konca. Da bd se o tem prepričali, je potrebno, da premagamo svoj odpor, se za trenutek povrnemo nazaj in se poto-pimo v najgostejši hrup. V celici častitega očeta Zosime, vpričo številnih poslušalcev se predstavi stari Karamazov: »Pred seboj vidite burkeža, resničnega burkeža. Kot tak se priporočam ... stara navada, joj meni!« Pači se, zmrduje, nekakšen ples na način sv. Vida ureja vse njegove gibe. Razkazuje se v gro-tesknih pozah, z neko divjo in ostro lucidnostjo opisuje, kako se je spravljal v ponižujoče položaje. Uporablja deminutive, ki so hkrati ponižni in napa-dalni — te male, sladke in jedke besede, ki so ljiibe tolikerim osebam Dostojevskega. Laže nesramno in ko ga zasačijo pri grehu, jo takoj srečno izvozi... Nikoli se ne da presenetita: »Predstavljajte si, vedel sem, veste, celo zaslutil sem, brž ko sem začel govo-riti, in zaslutil celo (ker ima čudna prerokovanja), da me boste prav vi opozorili na to.« Poniža se še bolj, kot da bi vedel, da bo tako ponižal še druge in jih tako razvrednotil. Porogljivo se reži, ko se spove-duje: »Pravkar, prav ta hip sem si vse izmislil... zato, da bi bilo bolj pikantno.« Kajti podoben je bolniku, ki ima neprestano opraviti s tem, da preži na simptome svoje bolezni. Temeljito se preiskuje in zalezuje: tako se trudi, da bi si jih pridobil, da bi jih spravil s sabo, da bi jih razorožil. »Pačim se, da bi bil bolj ljubezniv in seveda včasih niti ne vem, zakaj.« Ko se obrača nase, nam da misliti na klovne, ki med vrtnjem slaoijo svoja oblačila: »Seveda, ne rečem, morda je tudi zli duh. v meni.« In spet se prihulr. »Iz malega ostanka bi si izvolil drugo sta-novanje.« Vendar se takoj spet dvigne in ugrizne: »Ne vašega, tudi vi imate borno bivališče.« Starec skuša položiti nanj pomirjujooo roko: »Prosim vas na vso moč, da se ne vznemirjate, ne bodite v za-dregi... bodite prav tako kot doma. In še posebej (kajfci tudi on temeljito preiskuje kalno materijo, ki vre in prekipeva, brez sence nejevolje ali gnusa), in še posebej, ne sramujte se tako samega sebe, ker samo od tod vse izhaja.« — »Popolnoma tako kot doma, zares? Se pravi — čisto naravno? O, to je preveč, veliko preveč, jaz sam ne bom šel tako daleč!« Pove obsceno šalo srednješolca in se takoj zresni. Starec ga je dobro razumel; prav zato, da bd se prilagodil misli, ki jo imajo o njem, da bi jih še nadkrilil, se spakuje: »Kajti, ko grem naproti lju-dem... se mi zdi, da me imajo vsi za burkeža. Tedaj si pravim: igrajmo burkeža... kajti vsi do zadnjega ste slabši od mene, ravno zato sem burkež... to je iz sramu, vzvišeni oče, iz sramu ...« Trenutek zatem poklekne in »celo tedaj je težko vedeti, ali se šali ali je ganjen: TJčitelj, kaj naj storim, da si pridobim večno življenje?' Starec se malo bolj približa: 'Glav-no je, da ne lažete sebi... tisti, ki laže sam sebi, je prvi, ki se bo čutil užaljenega... ve, da ga nihče ni užalil, in vendar se užali, da bi ob tem čutil zado-voljstvo, velik užitek ...« Stari Karamazov takoj oce--ni kot izkušen poznavalec: »Resnično, resnično, čutil sem se užaljenega vse življenje prav do užitka, iz estetike, kajti to ni le prijetno, ampak je včasih lepo biti užaljen ... vi ste na to pozabili, častiti oče: to je lepo!« ... Skače, zavrti se še enkrat in odvrže novo harlekinovo obleko: »Vi mislite, da vedno tako lažem in se delam burkeža? Vedite, da je do nalašč, da bi vam dokazal, da sem igral to komedijo. Preizkušal sem vas... ali je kje prostor za mojo ponižnost pole?; vaše ošabnosti.« ... Kako ne bi takrat, ko se dvignemo iz tega vrtin-ca, občudovali zaupanja, ki ga morajo dovoliti bralcu zagovorniki metode, po kateri naj bi se previdno zadovoijili z obhodom predmeta. Bralcu tako zaradi čudnega protislovja dopuščajo tisto, česar ne dovo-ljujeio svojim junakom: dopušča.jo mu prert.stavo, da lahko z neko vrc:fn magičre ir»*"'»ir!iie opazu^Q ,t»1o po branju dolgega romana. To bi bilo le del tistega, (Nadaljevanje) kar je odkrito na teh nekaj straneh, ki smo jih prav-kar zelo na grobo remizirali. Vsa ta čudna spakovanja — jezili bi se nad to pripombo, če se ne bi še danes našli ljiidje, kd si kakor gospa Leautaud dovolijo resno govoriti o »ali-eniranem Dostojevskem« — ves ta nered skakanja in zmrdovanj prevajajo navzven z rigorozno natanč-nostjo, brez samovšečnosti in koketiranja: kakor kazalec galvanometra, ki prikaže in poveča najmanj-še spremembe toka, te subtilne premike, komajda opazne, bežne, protislovne, izgubljajoče se šibke potrese, zametke sramežljivih klicev in umikov, lah-ne sence, ki polzijo, njihova neprestana igra pa tvori neviden kloboič vseh medčloveških odnosov in samo substanco našega življenja. Nedvomno so bili postopki, kd jih je uporabljal Dostojevski za prevajanje teh podtalnih gibov, po-stopki primitivizma. če bi živel v naši dobi, bi mu občutljivi instrumenti raziskovanja, s katerimi raz-polagajo moderne tehnike, nedvomno omočili, da bi ta gibanja zaslutil že ob njihovem nastanku. Tako bi se izognil vsem tem neverjetnim gestikulacijam. Toda, če bi uporabil našo tehniko, bi morda več izgubil kot pridobil. Tehnika bd ga nagnila k večjemu realizmu in ozki malenkostnosti, toda izgubil bi pre-prosto originalnost in drznost potez in opustdl bi malo svoje pesniške moči evokacije in njene tragič-ne sile. To, kar adkrivajo ti skoki, nagli obrati in vrte-nja, prerokovanja, in spovedi, nima popolnoma nič skupnega z varljivim in abstraktnim poročilom o motivih, ki mu danes očitajo, da se dovršuje v po-stopkih naše analize. Ta podtalna gibanja, neprestano vrtinčenje, podobno gibanju atomov, ki ga vsa spa-kovanja vodijo na dan, niso sama nič drugega kot akoija in se le po svoji občutljivosti, kompleksnosti, svoji — če uporabimo priljubljeno besedo Dostojev-skega — »podzemni« naravi razlikujejo od velikih akcij, ki nam jih. kaže kak roman Dos Passosa ali kak film. Pri vseh osebah Dostojevskega najdemo ta giba-nja na stopnjah različne intenzitete, z neskončnimi variantami. Pri junaku Zapiskov iz podzemlja, pri Hipolitu ali Lebedevu, pri Grušenjki ali Rogožinu in še posebej natančnejša, bolj koanplicirana, bolj prefinjena in obširnejša kot drugje, v večnem možu. Spominjanio se, da so pri njem isti skrivni skoki, isti učeni prehodi, iste zvijače, isti lažni prelomi, isti poskusi približevanja, iste nenavadne slutnje, ista iz-zivanja, ista subtilna, skrivnostna igra, kjer se so-vraštvo meša z nežnostjo, upor in groza z ubogljivo-stjo otroka, podlost z najpristnejšim ponosom, zvija-ča z naivnostjo, skrajna nežaiost s skrajnim prosta-štvom, familiarnost s spoštovanjem; on draži, raz-burja, napada, plazi se in zalezuje, beži, ko ga iščemo, nastavi se, ko ga lovimo, poskuša raznežiti in takoj nato ugrizne, joče in odkriva svajo ljubezen, žrtvuje se, daruje se, toda čez nekaj trenutkov se nagne z britvijo v roki, da bi ubil; govori isti sladki jezik, malce šaljiv in klečeplazen, posejan s plazečimi se in napadalnirni deminutivi, besede, uslužno podaljša-ne s piskajooimi sufiksi, ki so v ruskem jeziku tiste-ga časa zaznamovali neko vrsto trpke in sladke usluž-nosti, in na trenutke se dvigne z yso svojo človeško postavo, dominira, nagrajuje, velikodušno odpušča, uničuje. Toliko vedenj se ponavlja skozii tisoče različnih situacij, da bi mu skoraj mogli očitati določeno mo-notonijo. Včasih imamo vtis, da smo v prisotnosti resnične obsedenosti, fiksne ideje. »Vse njegove osebe,« piše Gide, »so vrezane iz isstega sukna. Ošabnost in ponižnost ostajata skrivni izhodišči njihovih dejanj še tedaj, ko so zaradi raz-lienega doziranja reakcije pestre.« Kaže pa, da sta ponižnost in ošabnost le dve modalnosti, različnosti. Za njima je še bolj skrivno izhodišče, gibanje in ošabnost in ponižnost sta le njegov odmev. Prav na to začetno gibanje, ki daje impulz vsem drugim gi-banjem, na kraj, kjer se stekajo vse silnice, ki gredo preko neznanske hrumece mase, je aludiral Dostojev-ski, ko je govoril o »dnu«, »mojem večnem dnu«, od koder je črpal, kakor pravi, »snov vseh svojih del, če-prav je bila oblika različna«. To stikališče, to »dno« je zelo težko definirati. Morda bi lahko dali kak-šno idejo o njem s tem, če bi rekli, da ni nič druge-ga kot to, kar je Katherine Mansfield imenovala z neko vrsto strahu in morda z rahlim gnusom: »this terrible desire to establish contact« (to strašno željo, da bi vzpostavil stik). To je stalna in skoraj manična potreba po stiku, nemožnem in pomirljivem objemu, ki vleče vse nje-gove osebe kot vrtoglavica, jih vzpodbuja v vsakem hipu, da bi si poskusili s katerimkoli sredstvom utre-ti pot do bližnjega, da bi prodrli čirn dlje vanj, da bi mu odpadla njegova vznemirjujoča, neznosna nepro-sojnost, in jih žene, da se mu nato sami odprejo, da mu odkrijejo svoje najskrivnejše kotičke. Njihova za-časna pretvarjanja, skrivni skoki, prikrivanja, proti-slovja in nedoslednosti v vedenju, (za katere se zdi, da hočejo včasih povečati ugodje in odsevati v očeh bližnjega) so pri njih samo koketiranja, draženja, da.bi zbodli njegovo radovednost in jo prisilili, da bi se približala. Njihova ponižnost je le sramežljiv klic, stranska pot, način, da bi se prikazali zelo bli-zu, sprejemljivi, razoroženi, odprti, ponujajoči se, vsi predani, vsi prepuščeni razumevanju, velikodušno-sti drugega: vse pregrade, ki jih postavljata vzviše-nost. nečimrnost, so razbite, vsakdo se lahko pribli-ža, vstooi brez strahu, dostop je prost. In njihovi ne-nadni poskoki ošabnosti so samo botestni poskusi 10 pred neznosno zavmitvijo, odklonitvijo tožbe, ko je bil njihov zanos zlomljen, ko je pot, ki jo je hotela ubrati njihova ponižnost, zagrajena, da bi se hitro umaknili nazaj in dosegli po drugi pristopni poti, s sovraštvom, preziram, z naloženim trpljenjem ali s kakim odličnim dejanjem, z gesto, polno drznosti in velikodušnosti, ki preseneti in zmede, da bi spet vzpo-stavili povezanost, da bi spet prevzeli posest nad bMžnjim. Iz nemožnosti (da bi se postavili trdno ob stran, na razdaljo, da bi si obdržali »ponasno nedo-stopnost« z nasprotovanjem ali celo s preprosto brez-brižnostjo) izhaja njihova čudna raztegljivost, tapo-sebna po&lušnost, s katero se vsak trenutek, kakor da bi se hoteli dobrikati drugim, da bi se spravili z njimi, prilagajajo lastni podobi, ki jim jo drugi vra-čajo. Od tod tudi ta impulz, ki žene v vsakem tre-nutku tiste, kl se čutijo ponižane, da bi se poniževa-li še naprej in silili druge, da bi se valjali z njimi v blatu istega ponižanja. če, kakor pripominja Andre Gide, »oni ne vedo, ne morejo postati ljubosumni«, če »poznajo od ljubosumnosti le trpljenje«, porneni, da rivalstvo, ki ga predpostavlja ljubosumnost, pov-zroča prav ta neznosni antagonizem, ta prelom, ki bi se mu radi izognili za vsako ceno; tudl to rival-stvo je pri njih vsak trenutek zrušeno, preplavlje-no s čudno nežnostjo ali čisto posebnim čustvom, ki bi ga komajda lahko imenovali sovraštvo. Slednje je pri njih samo en način približanja svojemu rivalu, z namenom, da bi ga dosegli, da bi g;a objeli preko ljubljenega predmeta. Ta odklonitev, »to modro nerazumevanje«, o ka-terem je govoril Rilke in je o njem trdil, da pomeni »pristanek na osamljenost (tedaj), ko sta boj in pre-zir način udeležbe pri stvareh«, tega nerazumevanja pri njih ne srečamo skoraj nikoli. Zveza se neizbež-no vzpostavi. Klic se vedno sliši. Odgovor pride iz-nenada, pa naj bo zanos nežnosti in odpuščanja ali pa boj in prezir. Kajti, če so za nekatere privil^iranc«, (kot so Aljoša, oče Zosima ali Idlot) poti, ki vodijo k bliž-njim, kraljevske poti, široke i-n ravne, polne lju-bezni, drugi (manj srečni) najdejo pred seboj le blat-ne in muone poti; nekateri znajo hodifci samo po ra-kovo, zadevajo ob tisoče ovir, a vsd gredo k istemu calju. Vsakdo odgovarja, vsakdo razume. Vsakdo ve, da je le slučajen, bolj ali manj posrečen skupek prvin, ki izhajajo z istega skupnega dna, da v&i osfca-la prikrivajo v sebi njegove lastne možnosfci, njegove lastne želje; 06. tod sledi, da vsakdo sodi dejanja drugih kakor svoja, čisto od blizu, od znotraj, z vsemi njihovimi neštevilnimi niansami in protislov-ji, ki preprečujejo klasifikacije, grobo etiketiranje; od tod izhaja, da nihče ne more imeti o vedenju drugih tiste panoramične vizije, ki lahko edina do voljuje mržnjo ali grajo; od tod tista nemirna rado-vednost, s katero vsak natančno preiskuje dušo dru-gih; od tod tista presenetljiva prerokovanja, tiste slutnje, tista lucidnost, tisti nadnaravni dar pronic-ljivosti. Vse to ni samo privilegij tistdli, ki jih raaja-snjuje krščanska ljubezen, ampak vrseh sumljivih oseb, parazitov z medeno rn trpko govorico, ličink, ki brez prestanka razkopavajo in pretresajo nižine duše in s slastjo ovohavajo ostudno blatx). Celo zločin, umor, ki je kakor zadnji rezultat vseh teh gibanj, dno brezna, proti kateremu se v vsakera trenutku vsi nagibajo, polnih strahu in pri-vlačnosti, je pri njih samo poslednji objem in edini dokončni prelom. Toda celo ta skrajni prelom se lahko popravi po zaslugi javne spovedi, s katero zloeinec strese svoj zločin v skupno dediščino. Dejansko se v vsem delu Dostojevskega (morda z eno samo izjemo poleg) dokončni prelom, nepo-pravljiva ločitev, ne izvede nikoli. če si eden od obeh partnerjev dovoli prevelik skok vstran, si ga upa storiti od daleč, z višine kot stari Velčaninov v Večnem možu, ko je po igri, ki je bila končana že dalj časa, postal zadovoljen svetovljanski človek, kot je bil nekoč, preden se je igra začela. Kratek poziv k redu zadošča (roka, ki se noče sprožiti, tri besede: »Kaj pa Liza?«), da posvetni lošč takoj razpoka in odpade ter je zveza spet vzpostavljena. V eni saml zgodbi — in ta je edina zares brez upanja — se prelom dovrši. V Zapiskih, iz podzemlja, ki so kakor na mejah, na skrajni točki vsega dela, se spominjamo neusmiljene zavrnitve tovarišev člove-ka iz podzemlja. Njegovi tovariši sq majhni, omeje-ni in plitvi uradniki ter mladi oficir (katerega pri-imek ima za koren besedo s pomenom »žival« ali »zver«) Zverkov z »bedasto glavo ovna«, človek ele-gantnih, okretnih in prepričljivih manir, polnih po-nosne vljudnosti, ki »ga preiskuje v tišinl kot čuden mrčes«, medtem ko se trudi pred njimi, pošilja pro-ti njim brezuspešno svoje sramežljlve, groteskne klice. Ta stalna potreba po vzpostavljanju stika — prvo-bitna karakterna poteza ruskega ljudstva, ki se ga delo Dostojevskega drži z vsemi svojimi koreninami — je prispevala, da je postala ruska zemlja izvolje-na zemlja, prava črna prst za psihološko. Kaj je dejansko primernejše od strastnih vpra-šanj in odgovorov, približevanj, hlinjenih umikov, begov in zasledovanja, draženj in trenj, udarcev, bo-žanja, ugrizov, objemov? Kaj je bolj primerno za to, da ogreje, razburi, da izravna in razprostre navzven neznansko trepetavo maso, ki je nenehna plima in oseka, komaj opazna vibraoija, samo utripanje živ-ljenja? Pod pritiskom hrupa, ki ga hrani, se ovoj stainjša in raztrga. Dogaja se kakor prestavljanje te-žišča osebe od zunaj navznoter, prestavljanje, ki ga moderni roman ni nehal poudarjati. Pogoto so zabeležili irealni vtis — rekli bi, da so jih videli v celoti zaradi prosojnosti — ki nam ga dajejo junaki Dostojevskega kljub podrobnim opisom, za katere se je čntil obvezanega, da bi zado-stil potrebam svoje dobe. To se pravi, da njegove osebe že težijo za tem, da bi postale to, kar bodo osebe romanov bolj in bolj; ne toliko človeSki »tipi« iz mesa in kosti kot tisti, ki o njih mislimo, da jih vidimo okoli sebe. Brezkončno naštevanje teh ljudi se je romanopiscu zdelo poglavitni cilj; kot da bi bili preprosti nosil-ci, nositelji še neraziskanih stanj, ki jih včasih najdemo v na« samih. 11 Možno bi bilo, da svetovljanski snobizem Pro-usta (ki odseva z značajem skoraj manične obsede-nosti v skoraj vseh njegovih osebah) ne bi bil nič drugega kot raznovrstnost taiste nadlegujoee potre-be po spojitvi, toda zrasle in gojene v popolnoma drugačni prsti, v sformalizirani in rafinirani pariški družbi iz predmestja Saint-Germain na začetku tega stoletja. Vsekakor nam Proustovo delo že kaže, ka-ko so ta koinpleksna in subtilna stanja (treba bi bi-lo reči gibanja, iz katerih uspe s svojim skrbnim iskanjem zajeti preko vseh svojih junakov najnižjo pestrost, najbolj dragoceno in trpežno, kar obstaja v tein delu, medtera ko morda malo predebeli ovoji (Swann, Odette, Orianne de Guermantes ali Verduri-novi) že gredo proti prostornemu muzeju Grevin, kjer so zgodaj ali kasno, odloženi literarni »tipi«. Toda vrnimo se k Dostojevskemu. Gibanja, na katera se osredotoči vsa njegova pozornost in pozor-post njegovih junakov in bralca, (gibanja črpa v istem akupnem dnu in zato kakor kapljice živega srebra težijo preko ovojev, ki jih ločijo, da bi se zdruMe in pomešale v skupno maso), ta blodeča stanja, ki grejo prek vsega njegovega dela, od osebe do osebe, znajdejo se pri vseh, v vsakem se lomijo, ko slede razlicnim znakom, in nam vsakič predstav-Ijajo eno svojih neštevilnih, še nepoznanih nians; slutiti nam dajo nekaj, kar bi bilo kot nekakšen nov unaniinizem. Med tem delom (vedno ždvim virom raziskovanj in novih tehnik, še težkim od toliko obljub) in de-lom Kafke, ki mu ga hoeejo danes postavljati na-sproti, se zdi zveza očitna. Ce bi gledali na literaturo kot na dirko, ki kljub postajam ni nikoli prekinjana, se res zdi, da bi prav iz rok Dostojevskega (bolj go-tovo kot od koga drugega) vzel pričevanje. Njegov K., ki mu celo ime zreducira na inici-alko, je le najdrobnejši izmed nosilcev. In kaj je drugega čustvo ali skupek čustev, ki jih zbira in za-držuje lahki ovoj, če ne ista strahotna in tesnobna želja, da »bi vzpostavil povezanost«, ki prehaja kaKor rdeča nit skozi vse delo Dostojevskega? Toda med-tem ko iskanje oseb Dostojevskega vodi v prsi naj-bolj bratskega sveta, ki bi bil možen, v raziskovanje neke vrste interpenetracije, popolnega in vedno možnega zlitja duš, težijo napori Kafkovega junaka protd cdlju, ki je hkrati preprostejši in bolj oddaljen. Njim gre samo za to, da bi postali »v očeh teh ljudi, ki jih gledajo tako nezaupljivo... ne morda prijate-lji, ampak končno njihovi sorojaki...« ali da bi mogli priti pred sodišče in dokazati svojo nedolžnost pred neznanimi in nedostopnimi tožniki ali da bi si prizadevali obvarovati kljub vsem oviram, z nji-mi samimi, ki so jim najbližji, nekaj, kar naj bi bi-lo podobno odnosom. Toda zaradi svojega brezupnega nasprotovanja zaradi globine človeškega trpljenja, zaradi stiske in popolne zapuščenosti, ki jo odkriva, to preprosto ra-ziskovanje prehaja psihološko raven in se laihko da na posodo vsem metafizičnim interpretacijain. Vendar tdsti, ki bi se radi prepričali, da junaki Kafke nimajo nič skupnega z osebami iz romana, ki so jim avtorji iz potrebe za poeno&tavljanjem, zara-di sprejete odločitve ali iz skrbi za poučnost, izpra-anili »sleherne misli in vsako subjektivno življenje« in ki nam jiži predstavljajo kot »samo podobo člo-veške resničmosti, ki ji vzamemo vse psihološke kon-vendje,« td bi morali samo bratd mimioiozaie in sub-tilne analize, ki se jim predajajo s strastno lucidno-stjo, brž ko se vzpostavi med njimi najrahlejša zve-za, osebe Kafke. Tako učena seoiranja vedenja in čustev K-ja do Friede, M jili je s pomočjo najfinejšega skalpela iz-vršila krčmaraca, nato Prieda, zatem sam K., razkri-vajo zapleteno igro občutljivega kolesja, zrcaljene namer, impulzov, računov, vtisov, mnogoterili in pogosto nasprotujočih si slutenj. Toda trenutki odkrirbosti, stainja milostd so tako redki kot zveze (ljubezeai, — 6e to laliko tako ime- nujemo čudne odnose — Friede in K-ja ali sovraštvo krčmarice do K-ja), po zaslugi katerih se lahko po rajajo. Ce bi hoteli v delu Dostojevskega situirati točno mesto, od katerega bi Kafka »odpotoval«, bi ga ned-vomno našli v Zapiskih iz podzemlja. Ti so, kot smo videli, kot poslednja meja, na skrajni točki dela. Junak teh zapiskov ve, da za »oficirja, ki ga prime za ramena in ga brez razloga, brez besedice prestavi in gre mimo, kot da ne bi eksistiral,« ni več, ni nič drugega kot preprost predmet ali v očeh tega Zverkova z »glavo ovna« samo čuden mrčes«. Ko se poskuša pomešati med množico in »na naj-bolj odvraten način polzi med mimoidočimi«, se ču-ti »podoben mrčesu«; zelo jasno se zaveda, da je sre-di njih le »muha«, »grda muha«. Ta skrajna točka, kjer se znajde za čisto kratek čas — kajti hitro se bo maščeval, z lahkoto bo našel v dosegu rok člove-ška bitja (tako Lizo, ki jo bo lahko kmalu spravil v trpljenje in ki ga bo tako ljubila in sovražila), s ka-terimi bo najtesnejše zlitje vedno možno — ta skraj-na točka, kjer je ostal v zagati le za trenutek, bo, povečana v razsežnosti neskončne more, ravno svet brez izhoda, kjer se bojo borili junaki Kafke. Poznamo vesolje, kjer ne preneha igra zloveščih slepih miši, kjer impredujemo vedno v napačno smer, kjer iztegnjene roke »grabijo v prazno«, kjer se nam izmakne vse, česar se dotaknemo, ali pa se tisti, ki ga za trenutek zgrabimo in ga otipavamo s plašno roko, nenadoma spremeni ali uide. To je kraj, kjer so klici vedno varljivi, kjer vprašanja ne dobijo od-govora, kjer so »drugi« tisti, ki nas vržejo ven, »ne da bi zinili eno samo besedico, vendar z vso silo«, kajti pri njih »gostoljubnost ni v navadi«. Oni »ne potrebujejo gostov«, tisti, ki gledajo, ne da bi se pre-maknili, ali iz raztresenosti pozabijo videti vašo ro-ko, ki jo »proždte iztegnjeno, vedno misleč, da jo bo-jo stisili«, tisti, ki si, kadar jih vprašamo, »če jih ne bi mogli obiskati, ker se čutimo malce osamljeni«, dovolijo, da vržejo svoj na&lov »bolj kot pojasnilo kakor povabilo, »tisti, ki, če jim rečemo, da se bo-mo usedli poleg njih, odgovorijo: »jaz bom odšel«; ti-sti, ki v vaši prisotnosti govorijo o vas kot o stvari in opazujejo vaše gibe,« na katere reagirajo celo konji, kakor če bi videli prihajati in odhajati mačka«; tisti, ki, kafcor je storil nekega dne Klamm s krčma-rioo — in ne da bi vam leta in leta, celo življenje skrbnega premišljevanja omogooili, da bi kdaj razu-meli, »zakaj se je to zgodilo« — prekinejo z vami vse odnose, ne da bi vas »dali še kdaj poklicati in vas ne bodo dali nikoli«; kjer so »drugi« ti&ta polčlove-ška bitja z enakimi obrazi, ki njihove otroške inne-razumljive geste prikrivajo pod svojo dozdevno na-ivnostjo in zmedo zlobno u&posobljenost, ki je hkra-bi zvijačna in topa; to šo tisti ljudje s skrivnostnim nasmehom, ki vas opazujejo od daleč s potuhnje-no in otroško radovednostjo, ki vas gledajo, »ne da bi kaj rekli, vsak zase, brez kake vezi razen tarče svojih pogledov«, ki se ubogljivo odstranijo, ko jih zapodite, in se takoj vrnejo na svoje mesto z neko mehanidno in leno upornostjo lutke na kroglici, ki se vedno znova povrne v pokončno lego; vesolje, kjer so nad vsem »drugi«, proti katerim vsi na vso moč težijo, to so tisti »gospodje«, »daljni in nevid-ni«, ki imajo v rokah upravne funkcije, podrobno in natančno raz.porejene, preprosta kolesja, ki se vrsitijo eno za drugim v neskončnost prav do central-nega kolesja skrivno&tne organizacije, ki vam lahko edina, iz neznanih vzrokov, dovoli ali odbije pravico do eksdstiranja, ti uradniki, ki ima najnižji izmed njih nad vami, ki niste nič, »le pomilovanja vred-na oseba, senca... ki se je bolno odvlekla v najbolj daljno daljavo,« neskonono moč. Ti »gospodje«, ki je nemogoče poznati celo nji-hov videz, na katerih prihod boste lahko zaman ča-kali celo življeinje, ki »ne bodo nikoli spregovorili z vami in .vas ne bodo nikoli pustili priti predse, pa naj se še tako trudite in vztrajate z nadlegovanjem, »za katere lahiko upate sarao, da bi z njimi vzposta-vili neko vnsto odnosa, »podobnega zapisniku«, ki ga najbrž ne bodo nikoli braii, a bo vsaj »uvrščen v njihov arhiv«, imajo s svoje strani o vas le oddalje-no znanje, hlcrati splošno in natanono, kot tisto, ki je lahko prikazano v kartotekah kaznilniške uprave. Tu, kjer neskončne razdalje kot medplanetarni prostor ločijo bitja eno od drugega, kjer imata vsak trenutek »vtds, da so z vami prekinili vsako zvezo«, vse orientacijske točke izginejo, čut za orientacijo otopi, gibanja se počasi spravijo v nered, čustva se razkrojijo (kar še ostane od ljubezni, je le brutalen boj, kjer se Ijubimca, pred brezbrižnimi očmi gledal-cev, »zagrizeta drug v drug^a, razočarana, nezmož-na, da bi si pomagala«, ali pa nekaj naglih in samo-gibnih gest parodij Ijubkovanja, namenjenega ano-nimnemu partnerju, kot tiste, ki jih Leni v obilni me-ri siplje K-ju, ker je obtožen in so v njenih očeh vsi obtoženci lepi), besede zgubljajo svoj običajni po-men in učinkovitost, poskusi opravičevanja služijo le dokazovanju krivde, pohvala je past, »da bi- vpe-ljali nedolžnega v skusnjavo«; »vse razlagajo naro-be« in ljudje ne razumejo niti laštnih vprašanj niti lastnega ravnanja, »ne vedo več, ali so se uprli, ali so popustili«; kot človek, ki nima več ogledala, ne poznajo več lastnega obraza, so kot da bi bili ob strani, oddaljeni od samih sebe, brezbrižni in sovraž-ni, ledena praznina brez luči in sence. Vse te naj-nižje tipalke^ ki se v vsakem trenutku iztezajo proti najbližnjemu partnerju, se lepijo nanj, se odtrgajo in spet dvignejo, popuščajo, se srečujejo, znova zavo-zlajo, tu, kjer so taki organi postali nepotrebni, od-mirajo in izginjajo; občutljiva in natančna gibanja, učeni pristopl in hlinjeni urniki so le še neurejeno in slepo cepetanje, enolično poskakovanje živali, uje-te v past; ta raztegljivost, ta sugestibilnost, ki je bila skrivno in poželjivo ljubkovanje, je postala ubogljivost mrtve stvari, brezupna pasivnost pred »neizbežno usodo«; smrt sama, ki se ji podvržemo brez odpora, ker smo dolgo časa le še »mrtva mate-rija«, je zgubila svoj značaj edinstvene tragedije; umor ni več krajni objem, niti ne skrajni prelom, je le del običajnega in podrobno urejenega obreda. ra-hlo gnusnega in malce grotesknega, ki ga izvršita visoka, gladko obrita »gospoda« v žaketih in s cilin-dri, s kretnjami, polnimi obzdrne in hladne vljudno-sti, ki dolgo izmenjujeta med seboj »poklone, da bi rešila vprašanje prednosti«, obred, za katerega se žrtev trudi, da bi se ga čimbolje udeležila, prav do tedaj, ko končno pred očmi »gospodov, ki jo, sklo-njena prav do njenega obraza, opazujeta z obrazi drug proti drugemu, »umre s prerezandm vratom: ,kakor pes!'« S to preroško&tjo, lastno nekaterim genijem, ki je dala slutiti Dostojevskemu velikanski bratski za-nos ruskega ljudstva in njegovo posebno usodo, je Kafka, ki je bdl Jud in je živel v senci nemškega na-roda, vnaprej upodobil bližnjo usodo svojega ljud-stva in proniknil v poteze, ki so bile poteze hitler-janske Nemčije in ki so morale privesti naciste do izuma in uresničenja edinstvenega eksperdmenta: z zvezdami iz rumenega satena, ki so jih razdelili po-tem, ko so iz karte za tekstil izročili dve Lzrezani točki; s krematorijskimi pečmi, na katerih so veldki reklamni panoji označevali ime in naslov firme sa-nitarnih naprav, ki je skonstruirala njihov model, in plinskimi celicami, kjer se je dva tisoč golih teles (obleke so bile prej, kakor v Procesu, »skrbno po-ložene ob stran in urejene«) z-vijalo pred očmi dob-ro opasanih, obutih in odlikovanih go&podov, prišlih, da bi nadzorovali, ki so jih opazovali škozi zastekle-ao odprtino, do katere so prihajali eden za drugim, spoštujoč prednost in izmenjavajoč vljtidnosti. Za temi skrajnimi mejami, ki jim Kafka ni sle-dil, ampak je imel nadčloveški pogum, da jih je vna-prej odkril, vsako čustvo izgine, cel<3r prezdr in so-vraštvo, o&tane le neznanska prazna otrplost, do-končno in popolno nerazumevanje. Poleg njih se ne da niti obstati mti se ne da iti dalje. Ti»ti, ki živijo na človeški zemJji, se lahko sa-mo vračajo po istd poti nazaj. KONEC Les Temps modernes, oktobra 1947 Prevedel Božidar Premrl BORIS VOLK (FOTOGRUPA SOLT) Jutri — raj. In kot nekakšna radost se rodi v Melkiorju-potniku, okus po nekem čutenju začuti v sebi. Vendar čutenja samega še ni bilo. Potrebno je bilo vprašanje: od kod na lepem to, ta razneže-nost srca, ta fantastična razsvetljava po živcih, morbidno ljubkovanje Bodočnosti? Kakor da je zvrnil vase frakelj žganega po Maestrovem.. v Daj—damu... Lepotica se je vendar ljubko nasmeh-nila v megli v njegovem strahu — Ugotu ... Ugotu se je nasmehnila! Pogoltne Ugota v suhih ustih, na silo, brez vere. Brez simpatij, z zavistjo. Titanija se je zaljubila v osla. Zaljubila se bo v Ugota. Titanija bo zapustila Fredija in prestopila k oslu. Z nami bo, z mojstri. Spajdašil se je z »družbo«. Družba bo imela kraljico. On bo igral Pirama, Ugo Leva. Maestro bo Zid, Ciko-rij Hazdrubalovič pa Mesec. Sen kresne noči... Na meji sna ga zadrži surovi glas — »stoj«! Spodaj, pred kasarno Petintridesetega polka, se menja straža. Pod lučjo plinske svetilke stikata gla-vi stari in novi stražar ter šepečeta skrivnostne be-sede kakor mravlje. Novi je prevzel stražo. »šljak!« topoče s čevlji. Pričel se je dolgčas ... Nekdo se vzpenja na tretje nadstropje. Ampak to na stopnišču so štiri noge. Melkior prisluhne bolj pozorno. Štiri. Dve sta tihi, rade bi se pritajili, a dve sta poudarjeno hrupni, domači, prikriti skušata oni dve, ki se tihotapita. Noge obstanejo pred Mel-kiorjevimi vrati. Potrkajo. Vrata niso bila zaklenje-na. Ne da bi čakala na odgovor, se prikaže črna bradica z nasmeškom opravičujoč se zaradi matenja. V sobo vstopi gospod Adam — ATMA, zelo upošte-vani hiromant. Na sebi je imel črno nočno haljo z belim šalom okrog vratu, z zlatim pajkom pod brado. Sobo je imel v drugem nadstropju, pod Mel-kiorjevo. Artistično ime ATMA mu je našel Melkior še pred dvema, tremi leti, ko se je gospod Adam vselil v sobo pod njegovo kot povsem neznan začet-nik, ki se je tedaj ukvarjal tudi s slikanjem umrlih oseb. Zdaj ima klientke po vsem mestu, dame iz najvišje družbe. V hiši ga cenijo bolj kakor apelacij-skega sodnika iz tretjega nadstropja, celo boje se ga. Pred njegovimi vrati se šepeta in hodi po prstih. »Dober večer, gospod Melkior. Oprostite, tako sem planil... Slišim, hodite mi nad glavo, pa sem rekel, pojdi, delajva mu družbo. Tako jaz sebi govo-rim v dvojini. Kadar človek sam s sabo govori, tudi sta dva, ali ne?« »Saj je tudi bilo slišati četvero nog na stopni-šču,« odgovori Melkior precej neprijazno. Ta prisot-nost mu je bila zdaj odveč. »Menda me niste nameravali žaliti?« se hiro-mant priliznjeno nasmehne. »Hateli ste me imeti za neko žival, štirinožno?« »Ne. Zdelo se mi je, da se vzpenjata dva...« »Te podvojitve niso izjemne, ponoči Delovanje nočne fantazije. Noč pomnožuje, posebno akustične fenomene. In samota. Vi ste precej osamljeni. Pre-mišljujete. Izmišljujete.« »Mislim, da ste vi dosti bolj osamljeni.« »O, ne!« se živahno upre gospod Adam in udo-mačeno sede, pripravljajoč se na daljšo konverzacijo. »Jaz nikoli nisem sam. Zakaj sebi govorim v dvojini? Midva sva dva: jaz in jaz. Kakor v drami. Vi ne razmišljate tako, dramatično. Vi ste pri razmišljanju samostojni, osebni. Kratko malo, ne daste se motiti. Mene motijo. Kar naprej kljuke, zanke in razna vprašanja iz radovednosti: kaj pa, če... in: ko bd ... in tako po vrsti. Namreč, kaj, ko bi moral tudi člo vek nositi za sabo hišo na hrbtu kakor polž? Pomi-slite, kakšne norosti! In tudi vici so, v glavnem o pseh. In vse tako ... Tako je to pri meni. Zbadanje.« In gospod Adam se je dobrodušno smehljal, gla-deč s konicami dolgih, belih prstov svojo koničasto bradico. »Pogovarjava se, midva, tudi o čudnih občutjih. Pretegneva se tako v samoti in nekaj kvrcne v vratu, tukaj, takoj pod lobanjo. čudnim mislim se odpirajo vrata. Vstopajo v glavo, po hrbtenioi, iz celega telesa. Vse, kar sva čez dan nabrala z dotikanjem, s poslu-šanjem, z gledanjem. Tu so tudi smeti, dobesedno smeti in vsakršna umazanija. Vsega mogoeega se dotikamo s svojo pozornostjo kakor s pasjim gob-cem. Vse se lepi na nas, vsakršna opažanja. Vohamo, ovohavamo s prstom, z ušesom, z očesom. Gledamo drug drugega in zdi se nam: nič posebnega. Zvečer pa, ko kvrcne v glavi, glej, je vse čudno. Tedaj se tudi pričnejo zbadanja.« »Vi ste hoteli z menoj o nečem govoriti?« ga Melkior nestrpno vpraša. »O čem določenem?« »Do—ločenem? Pravzaprav nitd ne. Ne o do—lo-čenem. Endefinisabl, se tako reče? To mene vzne-mirja veliko bolj strastno. Sem mar malo blata precedil zaradi enega samega zrna resnice? Sicer pa je to tudi moj poklic. Cediti, preoejatd. Pride lepa dama, naj ji odkrijem bodoenost. A na kakšni osno-vi? Na podlagi naplavine, s katero me zasdplje? Vse-ga me oblije z lažmi, umazanije ji tečejo iz lepih ust, šarmantne ogabnosti. Zdaj pa lovite v tej kal-nobi njeno Ibodočnost'! O, ne, gospa! Cedim, cedim in, če me primer zanima, tako tudi po celo popoldne porivam blato skozsi filter. Druge naj čakajo, to pa pretakam, pretakam... dokler se dama ne zboji. Vse se one bojijo. Tako jih tudi lovim. Ne boje se bodočnosti. O, ne! Bodočnosti se bojimo mi, vi in jaz, pametni ljudje. Vi se, seveda, bojite dosti bolj, glede na pamet. Vi se celo preveč bojite. One pa, dame, se bojijo tistega zrna v naplavini, tistega bise-ra v njihovih školjkicah, he, he, ka se je sesedel ob prakticiranju stanovitnega življenja. In kadar sežem, da bi s prsti ujel zrno, tedaj zadrhtijo. Zgodi se, da se tudi onesvestijo, kadar je zmo večje, he, he...« »Ali mislite, da jih to odbija? Ne, gospod, to jih privlači. Opijanjajo se s strahom, razdražujejo se, celo dobesedno, hočem reoi, seksualno.« »Mi bežimo, mi, ki vemo, zakaj poje petelin. Mi nočemo vedeti. Naša preteklost je čista. Naša seda-njost je... ej, tu je vprašanje, sedanjost. Kmalu bi se zaletel, a naša sedanjost, žal, ni bistra. Strah pred bodočnostjo, to jo kali. Zato tudi ne maramo poku-kati. Pametni smo, pa boljše da ne, ali ne? Boljše tako, v negotovosti...« »Hm, vi pa poznate gotovo?...« se zdolgodaseno nasmehne Melkior. »Vi poznate? ,*A RANKO MARINKOVIČ (DEL) »Gotovo ne pozna niti Bog, ker lahko spremeni odločitev. V nekem trenutku se mu dopade 'nekaj drugega'. Svojeglavost božanska.« »Kaže, da ste svojeglavi tudi vi. K meni ste pri-šli iz svojeglavosti.« »Zakaj iz svojeglavosti? Mogooe sem prišel tudi zaradi hvaležnosti? No, če nadlegujem? ...« Gospod Adam je bil užaljen in je hotel vstati. Vendar pa je obsedel, celo bolj udobno se je name-stil. »Tukaj blebetam, a za jutri moram skončatd še dva horoskopa. Eden je za pomembno osebnost. Politično.« »In zakaj boste prerokovali pomembni osebno-std?« »Skrbi me. Ne rogajte se. Jaz niti ne vem več, kaj pomend ATMA. Vse sem pozabil, kar ste mi raz-lagali. A niti tedaj nisern dojel. Atma, Karma, Veda, prav ničesar ne vem. Vi ste mi to porogljivo izbr-skali tam... iz Indije. A mogoče sploh niste izbr-skald, ampak kar tako, kar vam je najprej prišlo na misel. Mogoče to ATMA ttidi nič ne pomeni? Kakor, če zdaj izgovorim MADA. A MADA celo nekaj pome^ ni, to je moje ime narobe, obrnjeno. Mogoče je tudi ATMA nekaj obrnjenega, tako za šalo? Skraja sem močno dvomil. No, zdaj — vseeno. Vaše roganje mi...« »Ne rogam se vam,« pravi Medkior nepreprič-ljivo. »O, pač, smejete se. V sebi. 'Ta bi rad preroko-val bodočnost', pravite vi, 'zakaj pa je ne prerokuje sebi?' Ampak saj prerokujem, če že hočete, le da nikomur ne govorim o tem. In zakaj bi govoril? Zato tudi pravim, da sem zaskrbljen, ker vem. 'In videl sem: glej, bledorcunen konj in na njera jezdec. Ime mu je bilo Smrt in podzemlje ga je spremljalo. In dana jim je bila oblast nad četrtino zemlje, da jo pokončajo z mečem in z lakoto in s smrtjo ter po zvereh na zemlji.' Prebral sem in si zapominil. Apo kalipsa. Jaz pa se vseeno ne rogam vašemu strahu,« doda iznenanda ATMA s čudnim nasmeškom, zaradi katerega je Melkiorja spreletela tesnoba. TKaj pa se je ta spravil nadme?' pomislL TKaj hoče?' . »O kakšnein strahu govorite?« se skoraj zadere na ATMO. »Jaz se ničesar ne bojim!« »No, kaj pa se branite?« se prisrčno nasraehne gosjpod Adam. »Kadar človek miali, se bojd močd 12 svojih misli. Da bi vas podcenjeval? Približuje se, saj veste, konj z belim jezdecem... V eni vaših knjig, ki so spodaj pri menl, sem videl sliko nekega umetnika. Slika se imenuje Miš. ženske so poskakale na stole, stisnile noge, v največjem strahu nabirajo krila — miš. Ampak bomb se one ne bojijo. Kaj pa vi, ali se vi bojite miši?« ATMA ga je zdaj gledal z izzivalnim podsmehom. Vendar je vse to še nejasno. Zakaj je prišel nocoj sem in kaj pomeni ta pogovor? Melkior sploh ni prišel do besed, a mu tudi nič ni prišlo na misel. In neumno je, da se je skušal braniti. Braniti se, pred čem? Pred strahom. Strah pred strahom! Nova potenca. Zdaj mora še tega hiromanta imeti ponoči pod ušesom in mislita nanj. Jezil se je nase, ker je dopustil temu zagonetnemu potepuhu, da se mu je kdaj približal. »Poslušajte, gospod Adam...« ga je pričel sve-čano preganjati iz sobe. Toda ATMA je imel posluh za ta ton in je svečanost takoj prekinil s kretnjo, ki je odstranila vse dosedanje in omogočila pričetd znova. »Glejte, dajmo vse na tehtnico. Resno pretehtaj-mo stvari, gospod Melkior. Tehtnica je preoizen in-strument, tukaj ni zvijač in nagajivosti. Kar nosi, to kosl, pravi invalid z leseno nogo. Strinjam se z vami, ko spoštujete to napravo. Dejansko se preisku-jemo na njej, tudi dobesedno, ali ne? Koliko tehta-mo? Kajti fco je včasih odločujoče. to je znana Imamo predpise o zdravljenju v državnih ozirih.« »Prosim vas, gospod Adam...« poskusi Melkior spet z izganjanjem. »Prosim, gospod Melkior. Pobožno vas poslušam. Vselej pripravljen naučiti se kaj. Vselej!« Melkior izgublja potrpljenje. Bal se je, da bo kar skočil in ga potegnil za brado. še obrcal ga bo! »Za jutri moram še članek napisati. Ne zamerite, nocoj moram delati!« »Tudi jaz, kot rekoč, moram nocoj delati. In kakšno bodočnost naj jima naslikam?« ATMA zaskr-bljeno spusti čelo k stegnjeni roki. »Ko bi bil čarovnik, bi politika spremenil v ptioo, pa naj leti, kamor ga krila nosijo. Takšna je tudi njegova bo-doonost: leteti...« Potem pa, zazrt v Melkiorjev obraz, da je ta začutil kužni zadah iz hidromantovih ust, nekaj kakor umazane nogavice: »Odleteti, kaj, gospod Melkior? Daleč od vseh tukaj,« pokaže z gla-vo proti kasarni čez cesto, »v gotovost. Toda oni ne dopuščajo tega! Zagrizejo se v meso in ne izpuščajo. Mi pa jim, he, he... ukinjamo meso. Ni mesa, žal! Kost in koža, dajte, grizite to. Kaj pa, če ond ugriz-nejo kost in kožo, gospod Melkior, če vseeno ugriz-nejo? Hudobni psi so ...« »Naj grizejo, kar hočejo!« obupano krikne Mel-kdor. »In čemu vse te neumnosti? Pustite me, gos-pod! Hočeni delati, delati!« »Seveda, delatd, resnično... Pozabdl sem, da morava delati ... oba.« Hiromant vstane, zateguje pas na domaoi halji, kakor da bo zdaj zares odšel. Melkior prične upati, popravi mu celo gubo, uslužno, lakajsko. ^ Toda ATMA zagleda Melkiorjevo sveže zlikano perilo, ki je bilo lepo zloženo na postelji. »O, lepo perilo imate. Bele srajce. Tudi jaz da-jem prednost belim srajcam. Ali vi to sami kupu-jete?« »Gotovo. Sam. Kdo bi mi kupoval?« »Ne, ne mislim, kdo kupuje denarno. To bi bilo, seveda, ... ampak, mislim na svetovalca, sve—to—val-ko, he, he ... glede okusa? To je namreč resnično okusno. Najfinejši popelin. Pa manšete z dvema gumbkoma, ne z enim, pač pa z dvema. Najmoder-nejše.« Melkior je tudi sam želel, da ATMOVO slovo ne bi bilo podobno preganjanju. Zato je zbral vse svoje do kraja utrujeno potrpljenje, da bi mu zgradil zlati most za častni umik. Ampak, seveda! ATMA ne misli na umik. Roki je prekrižal na prsih in se pri-čel sprehajati po sobi prepuščajoč se meditacijam. »Mi jih obsojamo zaradi površnosti in vendar, kako je čutiti te njihove ročice na naših stvareh. Glejte, na srajcah, na primer. To je njih svet, ta dva gumbka, celo nazor, celo svetovni nazor.« Besedo nazor je močno poudaril, kakor da je vse od^visno od tega. »Modro se smejimo, moško, imamo po;membne skrbi. One se smejijo pomembnim skrbem in se uk-varjajo z našim perilom, kar naprej nas silijo k pre-oblačenju, kopanju, k striženju nohtov. Nadlegujejo nas. Mučeniško vzdihujemo, kajti to je v nekem oziru teror. Stremimo h kateri koli osvoboditvi. Vi tega ne veste, gospod Melkior, niste bild poročeni, jaz sem bil. No, nekega dne tudd pride ta osvobo-ditev. Povsem nepričakovano, kakor da se vam je vnela loterijska srečka. In tako se nekega večera pripravljate na avanturo. Okopani, obrita (po lastni volji, brez terorja), med petjem oblačite svežo sraj-oo in se dobrikate svojemu stilu prostega ljubimca, vse to pred ogledalom, da bi se vesedje na nek način podvojilo, z eno besedo, čudoviti ste, občudovanju ni konca... ko, gumba ni na srajci! Na njegovem me-stu so potrgana vlakna sukanca, tukaj nobeden ni skrbel ... Pa imate občutek osamljenosti! In vi si mislite, da bi ona zapustila dmgačno sled? Da je ona nad gumbki?« na lepem vpraša ATMA Melkiorja in se mu porogljivo zasmeji v obraz. »Katera 'ona'?« Melkiorja je nekaj stisnilr pravijo, nd in ne more biti nič drugega kot zreducirano bivanje na naoin dela v skupnosti za skupnostd, pomeni torej enotno kompoiziicijo aktov v ničenju. Ampak prav v domišljiji, in še posebej v pabriotizmu, se znova spremeni svoboda prav zavo-ljo volje skupnosti v zaničevanje in v rušilno moč. V družbeni svobodi ni prirode, kajta družbena svo-boda ne prizna zgodovine. Zgodovina se dogaja kot igra zaključeno s seboj, ne priznava boga, usodnosti, predsodkov, domišljije, ampak le stvarnost Reči. Zgodovina ne prizna Stvarnika, niti Absolutizacije: — to stori ideologija, ki ni nič drugega kot obrnjena domišljija v mdšljenje in akcijo. Na ravni akcije pa se to uzakonjenje mišljenja spreobrne v politdčno, interesno sfero, to je spet v skupino nad skupnostjo, ki potrebuje bratsvo za izgovor, da bivajo skupnosti v svobodi. 5. Svoboda za posamemika: . če zavzemamo posebno sistematiko duševne uravnovešenosti v človeku, da je pripravljen na akoi-jo, tedaj ne raz—umemo aktualne in resnične eksd-stence, oim bolj pogojujemo možnost Dejanskega pod utemeljevanjem resnice, temveč v prvi vrstd zajemamo vse skupne točke kot zavestno predstavo in dokaz za obstoj eksistence. Integracija duševnih aktov je tasta zave&tna plast med raaumljivim in nerazumevajočim, kot se nam pokaže po lastni ne—izgovorljivosti. Vsekakor je to izrečeno, a Ne—izgovorljivo možno v eksistenoi, če prehod od posebnega k splošnemu poistimo s posameznim. Posameznik se ujame v slehernikovo mrežo, modali-teta je destruktor modela: transformacija svobode po nesvobodi pomeni področje volje, ko se le-ta spremeni v moč. Na eksistenčni relaciji imenuje svoboda relativiteto po ne—svobodi. Neizgovorljivo utesnjuje posameznika, kategorično karakterizira nje-govo ne—družbenost in družabnost. če bi bil posamez-nik svoboden z drugimi, bi bil resnično svoboden šele takrat, ko M dobival kot hkratni subiectum lastnega uresničenja in kot subiectum kontrole nad lasfenim življenjem. Posameznik nikdar ne priznava vrednostd in vrednot posebej in po—sebi, marveč raisli oboje skupaj; informacija brez komunikacije se vrača v človekovo genezo zavesti in v mističnost. Utesnjenost je vest svobode, otopelost pa pozaba ne—svobode. Med tem in onim stopamo po dolgčasu kot klovni po vrveh, stopamo po sistemih posamezno. ki jih nismo ustvarili in jim niti ne vemo pota. 6. Kritika svobode in njeno dopolnjevanje: Tipi: a) po kategorizaciji: 1. družbena svoboda 2. kolektivna združevanja po zakomitostih so-cialnih, psdholoških, politdčnih in drugih te-meljev 3. svoboda za posamezndka b) po oblikah: 1. svoboda po tradicionalnem konceptu (npr. francoske buržoazne revolucije, po Interna-cdonali, po NOB itd.) v družbenih temeljih 2. svoboda do misli, govora, tiska, delovanja, združevanja Md. 3. uzakonjenost temeljnih človeških pravic do življenja, dela itd., ki pogojujejo oblikova-nje svobode glede na posameznika v družbe-nem okolju... Začrtali smo entlteto svobode in njene kritike po kategorizaciji in po oblikah, kot nam y samem temelju dopušča zavest, da so vsi intencionirani akti iz zavestd, in hkrati spet vračajoči se vanjo, da so torej vsi ždvi in aktualni iai notranje protdslovni pro-blemi človekovega bivanja omejand. šele takšno do-jemanje omenjenega bivanja pa hkrati pokaže na možnost samega bivanja, to je živečega po sebi, to je tistega, kar pravzaprav ustvarja dogajanje družbe-nih konceptov in po družbenih konceptiii kot izrisa-nost razvoja v družbi; če bd ne bilo tako, bi zgodo-vina životarila z mrliškim nasmehom nad vsemi člo-veškimi zakonitostmi, ki so identične z notranjim protislovjem v druzbenem razvoju; ta razvoj je torej možen edino kot živo dogajanje in vrenje, kot stvarjanje zgodovine po družbenih — političnih, sooioloških, ideoloških in drugih — konstantah, po-meni skratka, da ravno razvoj razšlrja obzorje svo-bode, četudi hkrati odstopa od lastnih tal, cxi lastndh gledišč, izkustev, ali celo spoznav. Ravnovesje med odstopanjem od lastnih tal (subjektivitete v družbd) in zgodovinsko perspektivo nam more pomendtd učlovečenje posameznika z drizžbo v govorici sveta; v celovitosti in smislu je učlovečenje temeljno zgo-dovinsko dogajanje dnižbe. V stvarnostd pa v obrat-nem sorazmerju zgodovina visi v niču in prikazuje človeško svobodo v imenu nesmislov, ki jih je po-trebno ovrednotiti kot smiselnost, še posebej kot več—smiselnost eksistenčnih možnosti. Z drugimi besedami: šele afirmacija in negacija skupaj tvorita takšno družbeno polje, kjer se sproščajo energije za svobodo. Zgodovina ne bi mogla ostati niti zgolj dobrim niti zgolj slabim. Zgodovina se dogaja med pozicijo in opozicijo kot temeljna možnost za ždv-ljenjski razvoj na družbenem polju. Energija je zmerom prisotna. BORIS VOLK (totognupa SOUD (...) »Hoteli boste odkriti vrhovne zakone ne samo umetnosti, ampak življenja in boste po logični nujnosti prišli do tega, da boste pre-Lskovali najenostavnejše. Vsi mi, dragi moj, smo šli v vedo z nagonom Kolumba, hoteli smo odkriti Novi svet. In potem se nam je zgodilo vsem enako: ravno ko smo hoteli od-pluti, smo opazili, da nimamo ladij. Da, da prijatelj moj, mlademu človeku je prav tako dano, da išče sinteze, kakor da raste, toda ko neha rasti, spozna tudi, da je za sedaj še po-trata časa iskati sinteze. Potem pa je tudi ve- vili Foucault, Levy-Strauss...«, ki sem ga pred kratkim prebral, sem se moral znova spraševati o vedno močnejši idejni in stilni evropeizaciji in čedalje očitnejši desloveniza-ciji slovenske literature. Izhajajoč iz pretpo-stavke, da je gornja trditev popolnoma zgre-šena, kot je zgrešena delitev na slovensko do-mačijsko literaturo in slovensko-evropsko li-teraturo, pa se bi bilo treba upreti poizku-som, ki skušajo uspelejša dela novejše slo-venske literature na vsak način povezovati z mogočimi in nemogočimi tujimi vzori. Take 14 ru literatura. Raziskovanje položajev in od-nosov, ki jih je doživljala ena od sestavin li-terarnega dela na svoji življenjski poti od Tavčarja do šeliga, po vsej verjetnosti tvor-aeje posega v razumevanje in interpretiranje pojavov, ki se imenujejo slovenska literarna preteklost, sedanjost in prihodnost. Gre za to, da se z ugotavljanjem najdrobnejših jezi-kovnih dejstev in s preverjanjem njihovih najrazličnejših stanj (in zbiranjem teh v moč-nejše skupine) ugotovi in dokaže miselno in slogovno kontinuiteto slovenske literature in TRADICIJA liko vprašanje,« je rekel profesor tiho in mra-čno ter vrgel ogorek cigare v pepelnjak, »ali nam je sojeno, da sploh kdaj pridemo do sin-teze. Bojim se, da narn ni sojeno.« (Izidor Cankar, S poti) Ob stavku »šeligo se je od slovenskih pi-sateljev res najtemeljiteje spoznal s fenome-nom sodobne reificirane družbe, sledil je tis-tim vestnim analizam konca 'humanizma', človeka z veliko začetnico..., ki so jih opra- interpretacije so v svoji iznajdljivosti zelo za-aimive in hkrati zelo ohrabrujoče zaradi ča-stnega mesta, ki ga prisojajo slovenski lite-raturi v prostoru evropske literature. Trud, ki je bil uporabljen za te raziskave, pa ni bil aikoli (ali zelo redko) uporabljen za odkri-vanje miselnih in stilnih tkiv, ki se v obrav-navanem literarnem delu kažejo na videz ne-spoznavne in tuje, pa jih lahko le temeljita analiza postavi v miselni in umetniški pro-stor slovenske literature, da lahko v njem vrednoti in preverja spreminjanje vedno pri-sotnih kategorij jezika, ki so v našem prime- slovenske misli, ki zato ne bo nič manj ev-ropska, nič manj moderna. Ni zunanje pobude, ki bi lahko bila moč-nejša od procesa, ki vodi besedo in misel skozi narodno zgodovino. 2al je še vedno ta-ko, da ostaja jezik pač slovenski in misel vča-sih še bolj slovenska, kot jezik, ki jo izpove-duje. Tega se ne da spremeniti, to ni senti-mentalno narodnjaštvo, to so po vsej verjet-nosti dejstva, ob upoštevanju katerih bi bil marsikateri proces ali eksces v sodobni slo-venski besedni umetnosti razmmljivejši in manj osupljujoč. ' M. S. SIMBOLIKA NEKEGA NATURALIZMA Strah, da je bil Pavlovlčev prvi film »Prebujenje podgan« zgolj enkraten bolj ali manj naključni filiii-ski dosežek izjemne vrednosti, je dokončno ovrgel njegov letošnji puljski nagrajenec »Ko bom mrtev in bel«. če filma primerjamo, primerjava je pravzaprav nujna, ugotovimo, da je drugi film logično nadalje-vanje in preraščanje tistega, kar je avtor začel v pr-vem filmu, predvsem širjenja in poglabljanja umetni-ških dimenzij v odnosu do sveta, ki ga Pavlovič reflektira in vrednoti. Gre za zavesten avtorjev napor eliminirati še tisto malo zunanjih determinant, ki so v prvem filmu (npr. historično, družbeno, politično, mi-ljejsko pogojenost) v imenu čistejšega, jasnejšega in še bolj poglobljenega, na abstrahiranju nebistve-nega na račun bistvenega temelječem odnosu do sveta in izrekanju tega sveta. Ta abstraktnost pred-postavk omogoča avtorju razširjanje izpovednega medija in preraščanja filmakih okvirov in shem, kar je velik del kritike slej ko prej spravilo v zadrego, kajti našla se je pred filmom, ki govori v svojem simbolnem jeziku več, kot so mnogi »strokovni« filmski razsodniki pripravljend sprejeti, razumetd ali od avtorjev sploh zahtevati. Mislim, da je prav pri ugotavljanju umetniško— —izpovednih dimenzij filma »Ko bom mrtev in bel« lep del naše kritike obtičal v slepi ulici, ker je film sprejel in ovrednotil zgolj kot bolj ali manj realisti-čen, v najboljšem primeru naturalističen dokument nekega srbskega ambijenta z neko posebno, za nas bolj zanimivo kot razumljivo človeško favno in floro v veri, da ima opravka še vedno z za našo kinemato-grafijo novim, toda kljub izrednemu kvalitetnemu skoku, ki je dobil nemalo priznanja tudi v tujini, vendarle samo na površju psihološko—folkloristič-nega ostajajočim filmom tipa »Zbiralcd perja«. Ce bi ne bi bilo tako, si težko predstavljam kramljanje Ves-ne Marinčič pred časom v »Tovarišu«; omenjam le najbolj drastičen in nekje tudi karakterističen primer popolnega nerazumevanja, če ne celo hotenega igno-rantstva, ko si ne more kaj, da ne bi prešerno raz-pravljala o vlogi stranišč v naši puljski filmski beri visti sapi z lakonično ugotovitvijo Boštjana Hladruka, češ, kaj le ti naši bratje Srbi vidijo vse tako črno. Jaz trdim, da Slovenoi vidimo še bolj črno — ob misli na slovenski film. Na drugi strani se je del naše javnosti razbunl, češ da film ni spodoben, da je poln obscenosti, delikventnosti in kot takšen seveda nevzgojen in nevaren morali naše mladine. Moj svet, odpustirno Pavloviču in beograjski šoli, saj smo tole-ranten narod, čimprej pozabimo dobre filme, kd smo jih videli v Mali Puli, saj smo imeli pred kratkim priložnost navdušeno pozdraviti »Peto zasedo«, kma-lu pa bomo imeli še »Sedmino«, oba filma slovenske proizvodnje, kjer so in še bodo prišli na račun vsi tisti, ki zahtevajo, da se dobro plačuje in hudo kaz-nuje, takšnih pa med Slovenci ni malo, saj kar se umetnosti tiče. (Glede »Pete zasede« bi bilo sploh bolje, da bi se končal tako, kot je zgoraj zahtevano, saj se koketiranje z absurdnostjo človeških usod v vojni in revoluciji na osnovi cenene psihologije očit-no ni obneslo.) Toda vrnimo se raje k Pavloviču! Tista usodnost, hipoteka preteklosti, ki se ves čas vleče kot angel Zla za junakom filma »Prebujenje podgan«, omenjena je v enem samem stavku, je pa prisotna v vsem fil-mu ima močno historično, družbeno — politično obe-ležje (Informbiro), usodno determinira celotno juna-kovo življenje in njegovo akcijo. Tako ta formalnost, ki je izrazito zunaj, izven in mimo človeka obsto-ječega, slej ko prej prav zato postane tista vzroč-na nujnost, tisti pogoj, ki konstituira in vodi ju-nakovo delovanje in opredeljuje njegovo bivanje v svetu. Junak je tako nujno nesvoboden, vzpostav-ljen proti svoji volji in mimo svoje pravice kreirati svojo lastno usodo. Onemogočeno mu je celo boriti se za to pravico. Določen mu je križ, ki ga mora no-siti; njegova (ne)svoboda je (ne)svoboda s križem, ki pa lahko postane v določenem trenutku tudi ščit pred kakršnokoli odgovornostjo. In tukaj nekje se začenja korak naprej, ki ga je Pavlovič naredil v drugem filmu. Vzrok za takšno in ne drugačno ravnanje, za to in ne drugo odloči-tev, je pri Djimiju Barki, junaku filma »Ko bom mrtev in bel«, v njem samem, je nekaj njemu ima-nentnega, nekaj, kar je samemu sebi zadosten vzrok in pogoj. Njegova glavna navzven, v svet obrnjena lastnost je resignacija. Da izgubi službo in se poda na pot, da mu mati pakloni samo nekaj minut svojega časa, da je tako rekoč pred njegovimi očmi zaklan človek, ki mu je dal službo, on pa to izkori-sfci za tatvino, da zapusti ljubico in beži pred milico, da se pridruži potujoči pevki in še sam postane pe-vec, da pride v časopis, po naključju ljubimec poštarke z vlaka, da prepeva vojakom na manevrih, da odide z neko žensko v Beograd, kjer sramotno pro-pade na avdiciji za mlade pevce, vse to ga pušča nekje hladnega in neprizadetega. Barka ostaja zunaj vseh teh dogajanj, kot bi ne šlo za njega in njegovo usodo, prepuščajoč se toku dogodkov in naključju. Pri tem mu je vseeno, kaj mu to naključje prinaša. Njegova lastna usoda in usoda ljudi, s kateriini se srečuje, mu ni mar od tistega trenutka dalje, ko so zadovoljene njegove osnovne življenjske potrebe. Do vseh ostalih stvari in dogajanj okoli sebe Djimi Bar-ka nima nikakršnega odnosa, kot ga nima niti do samega sebe. Je ujetnik sveta, ki pa tega sveta ne reflektira, ni v nikakršni soodnosnosti do tega sveta, se pravi, da je brez k r i t i'č n e g a odnosa do sveta, kar ga je pripeljalo tudi do popolne nekritič-nosti do samega sebe. Samo včasih se za kratek tre-nutek zdrami in iztrga iz svojega mrtvega sveta ubi-tih upov, iz svojega tujstva svetu in sebi. Kosepo svo-jem klavrnem propadu na avdiciji vozi na rečni ladji s svojo spremljevalko, ne ve, kam gre, in mu je tudi popolnoma vseeno. Za hip se sicer zave svoje ujetosti in brezizhodnosti, ki jo je dotlej živel in čutil le nagonsko. To spoznanje v njem za hip zbudi hrepe- nenje po nečem boljšem in vrednejšem, toda takcj spet ugasne v toku, ki Barko plavi po svetu. Barki je vzeta celo možnost upanja, pri čemer je tndi go-dojevsko iluzorno upanje nemožno. Taka tragika Dji-mija Barke skrita pod plaščem primitivizma, revščine in bede okolja, skozi kakršnega roma, ter skrajno osi-romašenega govora, s svojo brezihodnostjo in trpko-stjo poraženosti, daje njegovemu liku že nekaksne kozmične razsežnosti, ki preraščajo v tragicni epos izgubljenosti modernega dloveka. Tako se Barka vrne, od koder je prišel. Njegova pot je bila zannan. Resig-nacija doseže višek. Barka je le živ mrtvec, v njem ni skoraj ničesar človeškega več, niti sovraštva ne. Lahko bi ubijal, ima vzrok, lahko bi poniževal, ima moč, toda vse to je zanj brez pomena. Ko ga pobe-sneli upravnik kombinata ustreli, medtem ko sedi na stranišču, tega nihče niti ne opazi, čeprav ljudje v bližini lgrajo nogomet. Umrl je neopazno. Na nje-govem obrazu sta spokojnost in mir. Bel je. Smrt Djimija Barke je bila enaka njegovemu življenju. Oboje je bilo nesmiselno. Pavlovic je tako zreduciral odnose med ljudmi na najndžji možni nivo komunikativnosti, ki jo dopušča in omogoča skrajna človekova odtujenost in postva-relost. Ljudi združuje le še individualni interes ego-istdčnega posameznika, ki pa je v svojem mistificira-nem foistvu dejansko princip razdruževanja. Celo spolnost ljudi ne združuje več v neki človeški dimen-ziji, temveč ostaja zgolj na površju nagonskega zado-voljevanja sle in na konvencionalnem nivoju dokazo vanja in potrjevanja spola. Pavlovidev svet je vsega nebistvenega izpraznjen svet, pred narai je razgrnjen v vsej svoji golosti in osiromašenosti, avtorjev odnos do njega pa je izrazito deraistifikatorski in kritičen. Toda očitno je, da ne gre za kakršenkoli moralizem ali (malo)meščansko reakcijo, temveč in predvsem za radikalno kritiko lažne perfektosti, iluzornosti sreče, ki jo omogoča materialna blaginja skupaj z du-hovno revščino in primitivizmoin; in prav ta radikal-nost Pavlovičeve demistifikatorske pozacije daje nje-govemu naturalizmu širši simbolni pomen. Sašo šrot LJUBLJANA, TITOVA 1—3 uvaža in izvaža: — tekstilne surovine, polproizvode in končne proizvode, — kompletno strojno opremo, stro-je, nadomestne dele in utenzilije za tekstilno industrijo, — barve ki kemikalije za tekstilno. industrijo. ZUNANJE TRGOVINSKO PODJETJE 15 kaj dela drago dellabernardina? PROJEKT ŽOGICE. V veliki posodi je 20 pink-ponk žogic, 20 žogic iz snega in 20 žogic iz vate. Žogice iz snega se stopijo, pink-ponk žogice plavajo po vodi, žogice iz vate se razmočijo in razvle-čejo po vodi, voda izhlapi, vata in pink-ponk žogice se usedejo na dno posode. RAZSTAVLJAM TRETJO STRAN TRIBUNE Ideološka izolacija, ki si jo ustvari bralec sam, ko prebere to opozorilo, mi omogoča manipulacijo z zdaj na ta način izolirano tretjo stranjo Tribune tako, da jo lahko razstavljam. Prebivalci Ljubljane, pozor! Na desetih razglednicah mesta Ljubljane je deset ljubljanskih gradov. Projekt pretep Pretepača, ki med pretepom žvižgata isto melodijo, sta ločena po medsebojnem pretepanju in združena po žvižganju iste melo-dije. PROJEKT, KI TRAJA 21969 LET. Vilendprfska Venera 20 000 pr. n. št. Vilendorfska Venera le-ta 1969. Preteklo je 21969 let. Ko glava puhne cigaretni dim, je njena dolžnost, da se umak-ne iz dima, ki ga je napravila okrog sebe. Drago Dellabernardina bo Luno porabil kot material za iz-delavo še enega Triglava v Sloveniji. Drago Dellabernardina še vedno misli, da je zemlja središče vesolja. kaj dela milenko matanovič? Milenko Matanovič bo razstavil planet Zemljo. Kako? Rekel bo zemljanorn, da pobarvajo z modro barvo vse, kar je od 600 m do 600 m in 10 cm nad morsko gladino. Milenko Matanovič bo naredil križ čez Slovenijo. Vzel bo le-talo in iz zraka pobarval s črno barvo dva trakova. Prvi v smeri S—J, drugi v smeri V—Z. Milenko Matanovič bo speljal Savo v Jadransko morje. Milenko Matanovič naprošča prebivalce mesta Ljubljane, da v počastitev 1. maja med osmo uro ter osmo uro ter deset minut zvečer prižigajo in ugašajo luči v svojih sobah. Milenko Matanovič bo razstavil Marka Švabiča. Marko Švabič bo pisal roman. Milenko Matanovič ljubi belo barvo. Hrani se z mlekom, jo-gurtom in belim kruhom, stanuje v belo pobarvanih prostorih, ko pade prvi sneg, naredi festival. kaj dela srečo dragan? kaj dela david nez? Projekt bolečina David Nez je hodil ves dan po Ljubljani s kamnom v levem čevlju. Projekt mrak David Nez bo razstavljal mrak nad trgom Zvezda 2. aprila od 19. do 20. ure. LETEČI KIP Prvi leteči kip bo naredil David Nez, ko bo zavil vse golobe v parku Zvezda v ogromno poliviiiilasto vrečo in jih spustil. Prihodno zimo bo David Nez odstranil ves sneg iz Kranjske gore in ga nadomestil z m.avcem. David Nez je utopil vse člane Kataloga. Najprej je vsakega posebej fotografiral, potem je šel s fotografskim aparatom k Lju-bljanici, vzel film iz aparata in ga vrgel v vodo. PROJEKT SVETLOBA — TEMA David Nez bo šel v Postojnsko jamo, prižgal vžigalico in jo upihnil. KIP LUNA David Nez bo prvi vesoljski kipar. Šel bo na Luno in enega od kraterjev napolnil z betonom. EKSKLUZIVNI INTERVJU Z GLEDALCI PUDINGOV NA PLOČNIKU V ZVEZDI Projekt »Pudingi«; Izdelava Nuša & Srečo Čokoladni puding na drugačen način, čokoladni puding z ananasom, dober vanili-jev puding. puding z umetnim okusom maline, fantastično zelen pomarančni puding in nebesno moder limonov puding. Nuši ima kapo brez šilta, Srečo pa ima pleteno kapo s cofom. Ne vem točno kakšno kapo ima Hanžek; sploh ne vem kakšno kapo ima Chubby. kaj dela aodraž šalamim? Andraž šalamun nosi vsako jutro ob osmih zajce v galerijo in jih odnese k sebi domov ob 18. uri. Andraž Šalamun bo spustil 5000 rakov po morju njihovi uso-di naproti. Andraž šalamun bo zgradil kitajski zid na morskem dnu. Andraž Šalamun bo na naslednji razstavi skopal ovco v la-stavičjem mleku. Andraž Šalamun bo s svojim telesom kiparil Kama sutro. Andraž Šalamun bo olupil vsa devesa, ki so debelejša od ene-ga metra, vsa tista pa, ki so višja od pet metrov, bo zabil pet me-trov v zemljo. Andraž Šalamun bo vse debele ljudi pobarval rumeno. NISOHOH ZSlNVf TONE STOJKO: PET SEKUND S tiskovne konference V. Dedijerja Ob izidu svoje knjige »OPosledmji boj J. V. Stalina 1948—53« je profesor dr. Vladi-mir Dedijer med drugim izjavil tudi na- slednje. Prvlč, da mu je drago, ker je STU-DBNT citiral besede srbskega revolucio narja in kmeta Dragojla Dudica o tem, ka-ko so voditelji za časa NOB najprej pustili borcem, da jedo prvi in šele potem vodi-telji, če je kaj ostalo. Dedijer je izjavil, »da je to prepričljiv dokaz, da se nalša mladina napaja s tistim, kar je bilo najboljše v naši revoluciji in s tem daje dobro lekcijo sta-rejšim, od katerih so, kot kaže, mnagi od nas pozabili na to dobro in staro partizam-sko etiko. S tem se tudi najbolje de-mantirajo birokratske trditve, češ da se le-ta napaja z Mao Ce Tungom in podob-nimi zunanjimi viri. O napadih z najraz-ličnejših stranl (tako klerikanih kot biro kratsko socialističnih in stalinističnih) je profesor Dedijer povedal le to, da je nje- gov feljton kot prvi sneg, ki je omogočil, da je vsaka zver pokazala svojo sled. Na tiskovni konferenci se je prav tako razkrilo birokratsko in avtocenzumo ve-denje ljubljaraske televizije, katere vodi-telji pišejo zelo veliko o odprtosti, malo ali celo nič pa ne naredijo, da bi se od-prtost, pluralizem ali nemonopolnost poka-zali v njihovi praksi. Kot je znano, je televizija preprečila pojavitev prof. Dedi-jerja na televiziji in pri tem uporabila še manipulacijo, ki jo zaenkrat zaradi nje-ne že skoraj barbarske in birokratske me-tode ne nameravamo opisati, A se zdi, da je po Mikošovem odhodu televizija v Ljub-ljani postala podaljšana roka neke konzer-vativne politične sredine? 0 dveh perečih vprašanjih današnjega dne a) KanfliM med gemeracijaim b) Uporniišfcvio aiM buntovndštvo a) Možnosti sta dve: 1. nisem pripadnik nobene generacije, in tedaj ne čutim nikakega konflikta, se reče, ne vem za to, da bi bil s kom v sporu zaradi njegove pripadnosti h kaka generaciji ali pa zaradi spora samega. 2. Sem pripadnik te ali one generaoije, pa konflikta s svoje strani (stališča moje generacije) do druge strani ne oiboutim, ker sem pripadnik »te« ali »one« genera-cije skoz takšen, kakršen sern. Sem ta-šen, da ne silim v konflikt. Generacija, ki me ima za svojega, je takšna kot jaz v ce-loti, ali pa me ne bi imela za svojega. Opomba k a): Nisem v kanfHktu z Ju-lijem Cezarjem; moja pojmovanja o vla-danju so različna od Cezarjevih, to pa mi ne pomeni konflikta z zgodovino. b) Opomba k b): Mimo spodnje prista-jam na sleherno možno interpretacijo iipo-ra ali buntovništva. Sam se nimam za upornika. Zame je upomiik tisto, kar se prav meni upira, to je — kdor se upira mojemu gledanju, mojim pomislekom ter mojerau delu sa-memiu nasiploh, edino ta je upomik, ki ga morem spoznati in poznati in potem z njim vzgojiti ali zgraditi odnos med raa-ma: vnaprej pa mi bo znano, da bo ta odnos temelja (sporazumno) prav na ame-njenieni uporu, toi drži proti meni. Nimam se za upomika: Kar naredim, je novejše od tistega, kar je že narejeno: kaj to pamemi? Priaaiajimo — upam, da se dobro razumemo, zategadelj nam po do-kaze ne bo potreba hoditi v nova in nova besedovanja — da to pomeni ravno o tistem, kako se obstoječe ali že narejeno Uipira novemu, v tem primenu mojemu. Itz vsega tega zelo preprosto sledi: ni tipora proti obstoječemu. Saj bi bU isifci brezsmiseln prav s tem, ko je že obsto-ječe tako in tatoo najveokrat obsojeno na Mažnji naravni pogin. Pač pa perdpiraim upor obstoječega. Obstoječe s«e upira no-vemu. Obstoječe se upira smrti, kolikor dolgo je to mogoče — to pa je gotovo ze-lo prirodno in razuiniljivo. Pred mano je 6i$ta p^njava. Kar je zadaj, je s svojim časom prikovano v Zgodovino — temu iin podobnemu pa se mi nti updirati. Marko Švabič Kadrovska rošada Po izvolitvi sekretarja UK ZKS Staneta Dolanca za člana Izvršnega biroja ZKJ je namestnik ing. Ljubo Pipan, asistent na fafculteti za elektrotehniko. Posebna številka Tribune Opozarjamo na posebno volilno številko Tribnne, ki bo ob ljubeznivi podporl UO izšla piihodnji teden. V njej bodo pred-Btavljeni študentsiM kandidati in njihovl programi. Berite! Študentski lisl Tribuno urejajo: Milenko Matanovič, Andre«j Medved (odgovorai urednik), Nand