GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Mraja vsak četrtek. — Uredništvo in apravništvo: Karl Marksa Ipreje Turjaški) trg št. 2, pritličje. — Naročnino za mesec 6, četrtletno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo.			
Štev. 4.	LJUBLJANA, četrtek, 24. januarja 1924.		Leto IL
V Sloveniji se de 18.	januarja je prepovedala oblast ! shod NDSJ v Zagorju ob Savi v svrho j zaščite »reda in miru«. 15. januarja je prepovedala oblast ; proslavo obletnice Liebknechta in Lu- j xemburgove na Jesenicah v svrho za- ' ščite »reda in miru«. 17. januarja je prepovedala oblast dva shoda NDSJ v Ljubljani v svrho zaščite »reda in miru«. 19.	januarja je udrla ob večernih urah ljubljanska policija v Delavski dom in razgnala med žvižgi ogorčenja . in pevanjem »internacionale« ter »varlavjanke« mlade in stare delavce, M so prišli na družabni večer. Policija je metila zbrane v svrho zaščite >reda in miru«. 12. ianuarja je prepovedala policija vajeniški shod v Mestnem domu radi	la „red in mir“. j za svoje pravice, za svoj dnevni kos j črnega kruha. Po dolgih bojih in naporih je dovolila jugoslovanska buržuazija obstoja- j nje nekaterih delavskih organizacij. I Ali ona jim onemogoča delovanje v okvirju meščanskih zakonov 9amihl Jugoslovanska buržuazija je najprej z Zakonom o zaščiti države postavila delavski razred izven zakona. Sedaj je ukinila resort za socijalno politiko, okrožne urade za zavarovanje delavcev hoče prevzeti v svoje roke, skratka spraviti delavstvo ob zadnje pravice, ukiniti zadnje inštitucije, na katere se je doslej delavstvo še moglo obračati v gotovi meri za svoje socialno in pravno zavarovanje. Da bi pa mogla to izvesti, mora buržuazija zadušiti razredne delavske organizacije, ker le te morejo mobilizirati delavstvo za odpor proti barbarski reakciji. In to je smisel vseh prej naštetih in podobnih ukrepov oblasti proti političnim in strokovnim organizacijam. Finančni minister cinično odgovarja sestradanim in brezposelnim delavcem ter uradnikom: »Stisnite pasove!« Mi pa pravimo: »Stisni, delavec, pas —	to je — organiziraj se in zboljšaj svojo organizacijo, s katero boš kot s pasom stisnil buržuazijo! Stisni pas! —	to je parola naših dni. Stisnimo pasove! — Okrepimo svoje organizacije, da si potom njih priborimo odvzete in nove pravice! Kajti buržuazija ne da ničesar »iz usmiljenja«. Le kolikor si delavec pribori, mu »da« buržuazija. In če delavstvo ne zna braniti osvojene postajanke, mu jo sovražnik — buržuazija — zopet vzame. Le z organiziranim bojem bomo lahko odgovorili na vse ukrepe buržuazije in njenih organov za »javni red in mir«: Vi, norci! Vaš »red« je ?idan na posek, Razredni boj se bo že jutri plamteče dvignil hi vam v strah bo bojevni pro-letarijat oznanil: Sem bil, sem in bom!	živahneje udeležijo referenduma o vgra- j šanjih, ki so bila stavljena na dnevni red j konference. V današnji številki »Glasa 1 Svobode« prinašamo vse glavne predložene resolucije, na p ram katerim morajo vse krajevne organizacije in zaupništva zavzeti svoje stališče, o katerih morajo glasovati vsi strankini člani. Stranka je pripravite vse predloge resolucij na način, ki omogoča vsem sod.ru-gom iz vseh krajev, da hitro in lahko izrazijo svoje mišljenje. Resolucije so izdelale komisije, sestavljene iz sodru-gov, ki so zastopali poedine pokrajine. Te komisije so popravile prvotne predloge tako, da te resolucije, ki jih danes priobčujemo, najbolje odgovarjajo položaju, v katerem živimo in ciljem, za katerimi strmi naš boj. Referendum, ki ga je sklenil centralni strankin odbor za odglasovanje teh važnih resolucij, je velikega pomena zato,	ker bodo imeli vsi strankini člani možnost in priliko, da direktno sodelujejo pri sklepanju teh resolucij, da se bolj živo zainteresirajo za vsa pereča vprašanja v stranki, da okrepe in ožive duh organizacij. Položaj, v katerem živimo, je zelo resen. Pred nami so velike in težke naloge. Premotrimo jih in odločujmo o njih z vso zainteresiranostjo in treznostjo. Referendum bo dal stranki novega poleta in moči, referendum mora utrditi in okrepiti vse sodruge in organizacije ter jih napraviti sposobne, da bodo izvrševale storjene sklepe. Referendum, ki se vrši v tako resnem položaju za stranko in za celokupni delavski razred, naj pokaže vsem našim sovražnikom našo enodušnost, moč in voljo do dela in boja! V tem znamenju lahko smelo gledamo v bodočnost našega gibanja. Sodrugi! Na delo!
»reda in miru« ... Tako se vije nepretrgana veriga ukrepov vlade proti svobodi zborovanja radi »javnega reda in miru«. Kdo moti »red in mir« v Sloveniji? Oblast pravi: prikrita in odkrita komunistična in teroristična propaganda! Teroristična in komunistična propaganda straši torej po Sloveniji, strašilo tajne boljševiške propagande se torej plazi po pisarnah pokrajinske vlade, litijskega in drugih glavarstev! Delavci, teror ni to, če Orjunci streljajo radi »reda in miru«, Orjunci streljajo za »domovino«. Orjunci preganjajo z revolverji tajno komunistično propagando. Čudno, kaj ne? — Ali oblast nam tako pravi. Oblasti pod takimi izmišljenimi pretvezami prepovedujejo vsako delavsko zborovanje od shoda pa do navadnega družabnega večera. Vidovdanska ustava, ki jo je prinesla buržuazija, pravi, da je svoboda zborovanja zagotovljena. Ista buržuazija tepta danes svojo ustavo, češ da je svoboda zborovanja samo za meščanstvo, ne pa tudi za zatirano delavstvo. Buržuazija hoče na vse načine preprečiti vsak boj delavskega razreda		S sabljami po vaj Demonstracije Jjubljans Kruha, izobrazbe in svobode je zahtevala ljubljanska delavska mladina. S sabljami po plečih vajencev in vajenk — to je bil odgovor buržuaznih oblasti, mojstrov in podjetnikov. Napovedan je bil shod ljubljanskih vajencev in vajenk za torek zvečer. Policija, ki se zadnje dni odlikuje po svojem režimskem nastopanju, je shod kratko-malo prepovedala. Mladina pa se je vseeno zbrala v veliki dvorani Mestnega doma v številu par sto. Policaji in detektivi so jih od tam pregnali na trg pred Mestnim domom ob glasnem protestu in med ogorčenimi klici vseh omladincev in omladink, ki se niso hoteli dati razgnati in vneto širili ter čitali rdeče letake, ki so naznanjali prepoved shoda in mladino pozivali, da vstraja v boju. Surovo so tedaj začeli letati po trgu policaji, grabili vajence in jih hoteli odvesti na policijo. Pogumno so se uprli vajenci in hoteli osvoboditi iz rok policajev aretiranega vajenca Žagarja. Razpoloženje je privedlo do demonstracijskega obhoda po mestu. Od Mestnega doma so se pričele valiti množice mladih delavcev in delavk ob glasnem protestiranju proti reakciji in policijskim maniram ter manifestirajoč za svoje zahteve: Proč z nedeljskim in sobotnim poukom! Proč s plačevanjem šol! Proč z izkoriščanjem! itd. Mimo magistrata so šli de-monstrantje, preko Marijinega trga do pošte in po Šelenburgovi ulici, kjer so se prestrašeni buržuji umikali in z začudenjem opazovati ta redek prizor. V Knafljevi ulici, blizu policijskega ravnateljstva, so .sprejeli vajence in vajenke policaji z golimi sabljami in jih ž njimi pričeli živinsko tolči ter razganjati. Val se je ustavil, obrnil nazaj do pošte in se zagnal po Aleksandrovi cesti, mimo policijskega ravnateljstva in po Nunski ulici, nakar so se demonstrantje polagoma razšli. Medtem pa so se zbrale v Mestnem domu precejšnje množice vajencev in vajenk, ki so prišle vsled dela pozneje in šele potem zaznale, kako se je zgodilo s shodom in demonstracijo. nuuHiHHiaiiHMHBanHn	encih in vajenkah. ike delavske mladine. Alarmirana je bila celokupna Ijubljan-ska policija od uniformiranih stražnikov pa do preoblečenih detektivov, ki so divjali po mestu in podili vajence. Aretiranih je bilo (v kolikor se je dosedaj moglo zvedeti) troje vajencev. Policija je zlasti obkolila Delavski dom, se utaborila na bližnjih ulicah in lovila vajence. In kakor preteklo soboto so tudi to pot policaji prebrskali Delavski dom od pritličja do drugega nadstropja in iskali vajence ter vajenke, ki jih pa seveda niso našli. V imenu zakona je bil prepovedan shod. V interesu »javnega miru in reda« se je aretiralo vajence. Po volji naroda in milosti božji so padale sablje po ramenih vajencev in vajenk. Tako se godi v lepi naši domovini. Ti vajenec in vajenka, ki garaš po osem, deset in dvanajst ur na dan v nezdravih delavnicah in za nizkotne ali nikake plače — ti trpi in molči. Ne upiraj se, ne hodi na shod, ne demonstriraj! Gospodje oblastveniki so si izmislili vražja sredstva, da zatro gibanje ljubljanske mladine. Ali varajo se bridko, če mislijo, da bodo s prepovedmi, z aretacijami in sabljami nasitili lačne vajen-
Referenduir Vladajoča radikalska klika poostruje z vsakim dnem režim odkrite diktature nad delavskim razredom. Kot izvrševal-xi& oblast buržuazije je vlada zastavila ves svoj aparat v službo meščanskih interesov in naslanjajoč se izključno na državno silo, s katero razpolaga, potepta tudi svojo vidovdansko ustavo in svoje zakone, Čim poskusi delavski razred, da izkoristi te zakone zase. Vlada onemogoča svobodno delovanje organizacij NDSJ in ovira celo delovanje strokovnih organizacij. Vlada je že drugič prepovedala državno konferenco NDSJ in s tein ponovno dokazala, da za delavski razred v monarhiji SHS ne veljajo zakoni in ustava. Ponovna prepoved konference NDSJ	i v stranki. je očitni dokaz za namere buržuazije, da reakcijo še bolj poveča in poostri; a ta prepoved dokazuje tudi, da se režim kljub vsem svojim reakcijonarnim metodam ne čuti močnega in varnega in da mu je zelo neprijetna odločna opozicija NDSJ, čeprav jo hoče predstaviti vladin tisk kot udušeno stranko. Delavskega razreda ne more udušiti reakcija. Delavskega razreda ne more v njegovem boju trajno ovirati meščanska reakcija. Dokler bo obstojal kapitalizem, bo trajal živ boj delavskega razreda proti kapitalizmu. In tudi dela in boja NDSJ ne bo zaustavila ponovna prepoved njene konference s strani vlade. Kadi tega poživlja NDSJ vse svoje organizacije, da se čim		ce in jih zadovoljili. Gospodje! Odpravite bedo in izkoriščanje, dajte mladini kruha in šol, potem ne bo demonstracij. ‘22. januarja je ljubljanska mladina okusila prvič vso brutalnost in ostrost reakcije. Prvič se je podala na ulice, ki so od leta 1920. sem videle prvič tako veličastno delavsko demonstracijo. 22. januar je bojevni dan vseh vajencev in vajenk, ki jim bo ostal v vednem spominu, ki jih bo neprestano bodril in vodil v boj kljub vsemu. sffiBBBBBBBBBBBB Vsak četrtek ob pol 8. uri zvečer se vrši članska diskusija ljubljanske krajevne organizacije N. D. S.). BBBBBBBBBBBBBS
Zhirajlft za tiskovni sklad „Glasa Svobode"!
Stran 2.	GLAS	SVOBODE,	24. januarja 1924.	Štev.	4.
Predlogi za referendum:
POLITIČNI POLOŽAJ IN NEPOSREDNE NALOGE NEODVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE.
I.	V pogledu mednarodne situacije.
Imperialistična svetovna vojna je povzročila po vsem svetu težko gospodarsko krizo. Vsi poskusi buržuazije, obnoviti predvojno kapitalistično gospodarstvo in konsolidirati svoj gospodarski red, so ostali brezuspešni. Ti poskusi so ostali brezuspešni vkljub vsej ofenzivi kapitala, ki hoče v prvi vrsti zniževati delavske mezde in podaljševati delovni čas; vkljub reakciji — politični in socialni — katero uvaja buržu-azija proti svojemu najnevarnejšemu nasprotniku — proletarijatu. Ta gospodarska kriza in nezmožnost konsolidirati kapitalistični red, sta povzročila mednarodno politično krizo, ki še vedno traja in ki nosi obeležje neke stalne negotovosti. V kolikor uspeva buržu-aziji zadržati končni poraz svoje ekonomske in politične oblasti, da izgleda, kakor da bi se njen režim konsolidiral, so vendar ti uspehi samo lrenofni in ne morejo rešiti kapitalističnega reda pred polomom in propadom.
Ta negotovost se izraža v odnošajih, ki obstojajo danes med državami, ki so se udeležile svetovne vojne, pa naj so te države zmagovalke ali pa premagane. Mednarodni položaj kaže jasno; da velika ententa predstavlja skupino imperialističnih sil z malo skupnih, a več nasprotujočih si interesov, ki lahko vsak čas dovedejo do najostrejših medsebojnih sporov; da mala ententa ne predstavlja nikakega važnega činitelja za vzdrževanje miru, ker se v njej nahajajo države, katerih imperialistični interesi se križajo in katere se v zunanji politiki naslanjajo na nasprotujoče si velike sile; da je liga narodov popoln bankerot in dejanski pomagač za zatiranje malih in brez moči proti vsaki veliki sili; da je versajska mirovna pogodba enako pokazala svojo nevzdrž-tjivost.
Reakcionarna in kontrarevolucionarna gibanja dobivajo danes vedno večji razmah. Težišče boja med mednarodno reakcijo in revolucijo se nahaja danes v Nemčiji, kjer revolucionarni nemški proletariat vodi težke boje proti navalom reakcije in ki za ceno velikih žrtev išče pot, po kateri bo brezdvomno prišel do svoje končne zmage.
Toda to krizo kapitalističnega reda do danes mednarodni proletariat ni mogel izkoristiti zase ter ni mogel z dobro organiziranim in enodušnim naletom poraziti in uspešno in definiiivno zlomiti kapitalistični red. Proletarske sile, ki postajajo povsodi številnejše, so danes v vseh državah organizatorično in duhovno razcepljene. To cepljenje so povzročili in ga nadaljujejo socialpatrioti, ki so prevzeli vlogo kontrarevolucio-narjev in se postavili na stran kapitalizma in proti revolucionarnemu boju proletariata. In vendar postajajo kontrarevolucionarne sile socialpatriotov vedno manjše in slabejše in sile revolucionarnega proletariata postajajo vedno številnejše in za boj sposobnejše in vkljub vsem težkočam, ki jim stojijo na potu, morajo zmagati.
Ali enega ta svetovna reakcija in kontrarevolucija niste mogli uničiti, Sovjetsko Rusijo, katera vkljub vsem navalom na njo postaja vedno silnejša in ki stoji kot nepremagljiva moralna sila in kot upanje in nada revolucionarnega proletariata vsega sveta.
Kaotični, revolucionarni in kontrarevolucionarni položaj v Evropi se izraža tudi na Balkanu, Imperialistične sile velike entente delajo vse na tem, da balkanske države čim čvrstejše privežejo nase in da jih napravijo za orodje svoje politike. To najbolje dokazuje prevrat, izvršen 9. junija in udušenje delavsko-krnečke revolucije v Bolgariji, kjer je reakcija zmagala s pomočjo Anglije in Italije. Balkanske vlade in buržuazije niso v stanju, da zagotove mir in dobre odnošaje med balkanskimi narodi. Na čelu te reakcije in kontrarevolucije se nahajajo monarhije in militaristične kli-te, ki so danes naivečja ovira za svobodo. mir in sporazum med balkanskimi narodi.
j II. V pogledu poldžaja v Jugoslaviji.
Tudi Jugoslavija se bori z vsemi onimi | težkočami, s katerimi se bore vse kapitalistične države, ki so se udeležile svetovne vojne. Gospodarski in finančni kaos, finančna kriza, padanje vrednosti denarja, oslabljeni splošni krediti, vedno večji državni proračuni s stalnim pri-I manjkljajem, vedno večji državni dol-| govi za militarizem, za katerega se tro-! ši največji del ljudskega denarja; naj-| brezobzirnejše finančno obremenjeva-j nje siromašnih množic; povečanje ne-j posrednih in posrednih davkov, uvajanje novih davkov in bremen; vedno večja draginja in brezposelnost — vse to so pojavi, ki spremljajo Jugoslavijo in ki kažejo, da se kapitalistični razred j tudi pri nas nahaja v krizi, katere bur- I žuazija že pet let ne more rešiti. A to krizo še bolj poostruje nerešeno nacio-i nalno in agrarno vprašanje. Jugoslavija j je ena izmed držav, ki jih razdirajo na-
I	cionalna nasprotstva in nacionalni boji. Ta nasprotja in te boje je posebno poostrila ustava, izdelana na sistemu bi-rokratsko-policijskega centralizma, ki je dal maha hegemonistični politiki srbske buržuazije. Nerešeno agrarno vprašanje tudi slabi gospodarski položaj države in povzroča nezadovoljnost siromašnih kmetskih množic.
In v težnji, da na račun proletariata in ostalih siromašnih množic mest in vasi obnovi svoje gospodarstvo in utrdi svoje gospodstvo, je buržuazija uvedla in še vedno izvršuje in poostruje režim reakcije in nasilja. Poleg že obstoječih zakonov, a predvsem »Zakona o zaščiti države«, v katerem se zrcali vse re-akcionarstvo, ki besni v Jugoslaviji, je buržuazija sklenila še nove reakcionarne zakone in pripravlja še druge re-; akcionarne zakonske predloge. Vlada-’ joča buržuazija onemogoča svobodo : mišljenja in boja vseh zatiranih družabnih razredov. Socialna reakcija zavzema vedno večji razmah. Razcepljen proletariat gleda v nemoči, kako se sabotira in gazi delavsko zakonodajo po-čenši pri ministrstvu pa do najnižjih državnih organov. Reakcionarnost današnje vlade se vidi tudi v njenem sklepu, da ukine celo tako ministrstvo za socialno politiko, kakršno je do danes obstojalo.
V	takem režimu reakcije in nasilja trpi najbolj delavski razred, ki je stvarno kot celota politično brezpraven. Svobodno delovanje neodvisnih delavskih strokovnih organizacij in Neodvisne Delavske Stranke je stvarno onemogočeno v celi državi. Proletariat je oropan najelementarnejših državljanskih in političnih pravic. Meščanska demokracija in parlamentarizem sta danes v nedvomni krizi in očividno korakata v svoje popolno bankrotstvo, dočim ko postaja brezdvomno dejstvo stvarna diktatura vladajoče buržuazije in monarhističnih ter militarističnih klik, ki so postale največje zlo za ljudske množice in čijih diktatura se prakticira nad proletariatom in zatiranimi narodi. Svojo diktaturo izpopolnuje buržuazija še s fašizmom, ki se sedaj reorganizira v svrho čim energičnejšega napada na proletariat in tlačene narode.
Krivci za tak položaj niso samo radikali s svojimi današnjimi zavezniki v vladi, ampak tudi demokratje, ki so bili najbolj dolgo na vladi, kakor tudi vse one stranke, ki so bile v prejšnjih vladah, a sedaj, ko so v opoziciji, sipajo množicam prah v oči s svojo opozicio-nalnostjo, a stvarno se za kulisami pogajajo z vladajočimi strankami.
III.
Položaj NDSJ in delavskega gibanja v Jugoslaviji.
Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije se je ustanovila pod zelo težkimi okolnoslmi: v času, ko je vladal režim reakcije in terorja, kakor vlada še danes. Celo ustanovno državno strankino konfrenco je režim nasilno razgnal, kakor je tudi prepovedal državno strankino konferenco, sklicano na dan 18. novembra preteklega leta, ter državno konferenco, sklicano 14. januarja tega leia. Od svoje ustanovitve do danes se stranka stalno bori z reakcijo in terorjem. V prvi vrsti vsled terorja re-
žima stranka ni mogla pokazati dobrih rezultatov niti v organizacijskem oziru niti z ozirom na razširjanje svojega vpliva na množice. Stranki dejansko še ni priznana legalnost v nekaterih važnejših pokrajinah. Ali tudi tam, kjer stranka lahko nekoliko deluje, je njeno delovanje odvisno od volje državnih organov, ki na različne načine onemogočajo sistematsko in intenzivno delo. Državnozborske volitve v mesecu marcu preteklega leta so pokazale, kako brezobziren je bil teror režima napram stranki, ki ji ni dovolil prirediti v Beogradu in drugih krajih niti enega shoda. Radi tega v prvi vrsti stranka ni mogla pri teh volitvah pokazati zadostnega vpliva na množice. Samo najzavednejši del mestnega in vaškega proletariata je v ieh volitvah neomajno stal za stranko. Vendar so volitve v parlament ter občinske volitve avgusta meseca v Srbiji in Črni gori kakor tudi vse dosedanje strankino delovanje pokazale pomanjkljivosti v strankini organizaciji. Videlo se je, da so se strankine organizacije nezadostno zgradile in da niso bile sposobne, uničiti nezaupanja množic do i stranke. Vodilni kader v organizacijah ni imel dobrih zvez, a bil je deloma tudi zapuščen; svojo centralislično ureditev se stranki še ni posrečilo izvesti v dejanje, kakor bi to najbolje odgovarjalo njenim interesom. Pri tem se je zapazila tako prt članstvu kakor pri funkcionarjih pomanjkljivost v marksističnem znanju; izobraževalno delo in strankin tisk se še nista dovolj razvila in imata še slab vpliv na množice; konstatirati se mora tudi premalo čuta za disciplino. Tudi vsled teh iežkoč subjektivne narave stranka ni mogla premagati vseh zaprek, ki so ji stale in ki ji še stoje na poti do množic, da bi jih zainteresirala zase in priklenila nase.
Položaj, v katerem se nahaja delavsko gibanje Jugoslavije v splošnem, ni dober. Delavsko gibanje je organizacijsko in duševno razcepljeno, Ta razcepljenost je vzrok, da proletariat ni sposoben za akcije in za boj proti ofenzivi kapitala in proti socialni ter politični reakciji. V takšnem položaju se izkazuje parola enolne fronte vseh proletarskih organizacij kot življenska potreba. In ne samo enotnost v akcijah, nego tudi organizacijska enotnost strokovnega gibanja je postala življenska potreba proletariata Jugoslavije. Radi razcepljenosti v strokovnem gibanju ni proletariatu samo otežkočeno uspešno se braniti pred nasiljem belega terorja, nego tudi uspešno voditi stavke, ki se mu z'vso nujnostjo vsiljujejo, v katere mora stopiti, a ki so sc dosedaj kon-čavale večinoma brez uspeha. Enotna fronta ima velik pomen tudi zato, ker moralno deluje na organizirane proletarske množice in jih vzpodbuja, da poiščejo svoje organizacije ter na ta način krepi akcijo in bojevno silo proletariata.
*
Proletarska slranka, ki vodi razredni boj, mora v sebi sami razvili psihologijo stranke, ki se zaveda, da bo v bolj ali manj oddaljeni podočnosti povedla delovne množice v boj proti celokupnemu buržuaznemu redu. Omejeno cehovsko psihologijo, ki se je okrepila v dobi, ko je bila slranka prisiljena, boriti se za legalnost, mora nadomestiti psihologija stranke, ki ima voljo zavzeti oblast in zagotovili hegemonijo proletariata. Proletarska organizacija, ki bo v bližnji ali daljnji bodočnosti namesto buržuazije imela oblast v svojih rokah, mora zato že danes stavili cilje, ki jih zahteva vse ljudsko. Proletariat je razred, ki deluje resnično revolucionarno samo pod pogojem, ako je avantgarda vseh delovnih in izkoriščanih množic ter stopa in ravna kot njihov voditelj v boju za strmoglavljenje izkoriščevalcev. To je pa neizvedljivo, če se ne prenese razrednega boja na deželo, v vasi, če se ne združijo delovne vaške množice okrog revolucionarne stranke mestnega proletariata, če proletariat ne vzgaja teh vaških množic.
Po končani imperialistični svetovni vojni kmetje niso ostali več taki, kakršni so bili pred vojno; v večini dežel so si pridobili tekom vojne znatne po-
litične izkušnje. Rezultat vsega tega so resni poizkusi v zadnjih letih, da se ustanovijo kmetske stranke, ki naj igrajo samostojno politično vlogo. Ali že do sedaj vidimo, da so ostali brezuspešni, vsi poskusi kmeiov, voditi politiko srednje poti med buržuazije in proletariatom. Medlem je novejša zgodovina data> dovolj primerov, da zamorejo široki kmetski sloji braniti svoje interese samo v najožji zvezi z revolucionarnim proletariatom, samo pod pogojem, ako podprejo revolucionarne proletarske stranke. Danes živijo na vasi; poljedelski mezdni delavci, ki se vzdržujejo z mezdnim delom v industrijskih in raznih drugih kapitalističnih podjetjih, deloma pa s tem, da obdelujejo svoj majhen kos zemlje, ki jim daje samo del življenskih potrebščin; mali kmetje, mak posestniki, ki kot lastniki ali najemniki majhnih kosov zemlje komaj krijejo potrebe svoje rodbine in svojega gospodarstva, a ne izkoriščajo tuje delovne sile. Vse te vaške množice mora stranka pritegniti kot oporo proletariatu, ker lahko v odločilnih trenutkih vsled svojega družabnega stališča uspešno iiv resno podprejo proletarski boj.
Parola delavsko-kmetske vlade mora. biti za stranko tako propagandistična-kakor tudi agitacijska z ozirom na položaj, kakršen obsioja v Jugoslaviji in na Balkanu in veljati mora za celo Jugesla-vijo; kot agitacijska parola se lahko uporablja na Hrvatskem, v Sloveniji, v Dalmaciji, Bosni in Makedoniji, predvsem pri reševanju agrarnega in narodnostnega vprašanja kakor tudi v boju proti celokupni reakciji in roparski politiki vladajoče buržuazije. Pravilno tolmačenje parole delavsko-kmetske vlade kot prehodnega stadija pri strmoglavljenju kapitalističnega reda bo omogočilo revolucionarnemu proletariat«* Jugoslavije, da istočasno mobilizira tud* proletarske množice v mestih in da ustvarja važne baze na vasi in s tem pripravlja teren za likvidacijo kapitalističnega reda. Toda vsi člani stranke morajo vedeti, da mora ostati stranka v svojih ciljih stranka delavskega razreda, vendar takega delavskega razreda, ki vodi za seboj vse sloje delovnega ljudstva ter jih pelje v boj proti kapitalizmu.
Na podlagi teh konstatacij si stavijo. Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije sledeče svoje naloge:
1. da se bori proli politični in socialni reakciji, proti belemu terorju in nasilju, a predvsem za odpravo zakona o zaščiti države in vseh drugih izjemnih z»-konov fer ukrepov, ki preprečujejo organiziran razredni boj proletariata, kr odpravljajo svobodo združevanja in štrajka ter pravico do legalnega delovanja stranke in delavskih strokovnih: organizacij;
2. da se bori za amnestijo vseh političnih in vojaških zločincev ter za svoboden povratek makedonskih emigrantov; za amnestijo vseh obtoženih in obsojenih v kmetskih nemirih; za ukinitev vseh političnih izgonov;
3. da se energično bori za rešitev^ narodnostnega vprašanja v Jugoslaviji. Boreč se proti današnji reakcionarni ustavi, je slranka dolžna borili se za samoodločbo vsakega naroda z vsemi posledicami, ki jih ta pravica prinaša; dolžna je pokazati proletariatu, da narodnostno vprašanje v Jugoslaviji m vprašanje navadne revizije ustave, nego da se mora sedanje stanje iz temelja iz-premeniti in ustvariti takšno, v katerem se bo suvereno manifestirala volja vseh narodov v Jugoslaviji, da skupno žive v federaciji delavsko-kmetskih republik; stranka pa rnora tudi naglasiti, da se da vse to ustvariti edinole z enotnim revolucionarnim bojem delavcev in-kmetov za delavsko-kmetsko vlado. Konferenca nalaga siranki, da v fero-vprašanju izdela jasno svoje stališče m da izdela svoj program v narodnostnem vprašanju;
4. da čim prej izdela agrarni program, da posveli svojo največjo pozornost delu na vasi in da osvobodi vaško delovno prebivalstvo duševnega in političnega vpliva izkoriščevalcev in vseh buržuaznih strank, pridobivajoč jih za* svoj program in metode svojega boj fr.
rta propagira idejo o enotni fronti delavcev in kmetov in parolo delavsko-kmetske vlade. Energično delo vseh revolucionarnih proletarcev v strokovnih organizacijah poljedelskih delavcev, katerih ustanavljanje mora. stranka podpreti, je eden najvažnejših pogojev za uspešno uporabljanje parole delavsko-kmetske vlade med širokimi množicami «a vasi; zveze poljedelskih delavcev morajo poleg ostalih svojih nalog razširiti tudi parolo delavsko-krnetske vlade v Široke kmelske množice; da bi slranka dosegia čim večji uspeh v tem oziru, mora poieg propagiranja ideje o enotni fronti delavcev in kmetov ter pa-role delavsko-kmetske vlade stopiti tudi v stike z vsemi levičarskimi elementi v kmetskih organizacijah, ki obstojajo v Jugoslaviji;
5.	-v nasprotju z Glavnim Radničkim Savezom in socialistično stranko, ki ne želita, da se ustvari enotna fronta in izvede organizacijska enotnost strokovnih organizacij, mora stranka nadaljevali delo za izvajanje taktike enotne fronte in izvedbo organizacijske enotnosti strokovnih organizacij; to organizacijsko enotnost je treba postaviti na najpravilnejši temelj, pri čemer se mora spoštovati načelo suverenosti volje pristojnih forumov, ki odločijo o tem vprašanju, načelo proletarske demokracije in svoboda kritike;
(>. da se bori proti brezposelnosti, ki zavzema vedno večji obseg in postaja bič za proletariat, zahtevajoč od države, da podpira brezposelne delavce; da se bori za najpopolnejšo delavsko zakonodajo o zaščiti in zavarovanju de-iavcev, o predvsem za osemurni delavni čas ter za izvajanje zakonov, ki še danes obstojajo;
7. da se bori proti gospodarskemu in finančnemu odiranju, ki ga brutalno vrši današnji režim napram delavcem, kmetom, mali buržuaziji in ostalim mnogoštevilnim ročnim in duševnim delavcem, ki prodajajo svojo delovno silo; da se bori proti današnjemu nepravičnemu davčnemu sistemu in zahteva, da gre davčno breme na račun kapitalistične prirasle vrednosti, da se ukinejo Ysi indirektni davki in kuluk;
8. da agitira proti vojni, pobija kontrarevolucionarno rovarjenje Wranglovih belih gardistov ter se bori proti sovražni politiki jugoslovanskih oblastnikov napram sovjetski Rusiji;
9. da stalno potom tiska, žive besede m akcije propagira velik pomen parole: mir in zveza s sovjetsko Rusijo;
10. da se skupno z bratskimi strankami na Balkanu bori proti reakciji, ki besni na Balkanu, proti šovinizmu in zapeljevanju narodov, a za ustanovitev federacije delavsko-kmeiskih republik na Balkanu;
tl. da zaščiti z aktivno obrambo boj, organizacije in pridobitve proletariata pred navalom fašizma;
12. da izkoristi vsak volivni boj v svr-ho propagiranja svojih idej, da reši proletarske siromašne množice vpliva bur-žuaznih strank, da jih organizira pod svojo zastavo in jih napravi sposobne za boj, ki ga vodi stranka; .
13. da v današnji revolucionarni epo-hi, v kateri se nahaja evropski proletariat, vedno manifestira svojo popolno solidarnost z bojevrvim proletariatom ostalih dežela in da je vsak irenuteK pripravljena, izvršiti svojo nalogo in dolžnost za veliko osvobodilno delo razredno zavednega proletariata vsega sveta.
Da bi te svoje naloge čim bolje izvršila, mora stranka;
1. čim hitreje in čim popolneje izvesti svojo organizacijo in postati stranka mas, a predvsem zbrati okrog sebe industrijski proletariat in svoj duševni in organizacijski vpliv razprostreti hidi na 'ves ostali proletariat in na siromašne množice mest in vasi;
2. najmarljiveje gojiti organizacijske in duševne zveze vseh pokrajin s centralnim vodstvom stranke, da bi stranka predstavljala čvrsto, močno in za akcije sposobno centralizirano organizacijo;
3. z vso energijo delati na izgradbi, širjenju in osiguranju tiska in literature, da se vzdigne duševni nivo poedincev v organizacijah;
4. posebno paziti na intelektualno in tehnično sposobnost funkcionarskega kadra v celokupnem gibanju in snovanje strankinih in strokovnih šol in kurzov;
5. največjo pozornost posvetiti krepitvi strokovnih organizacij, da bi postale čim bolj sposobne za vodenje težkih bojev, ki se proletariatu vsiljujejo;
6. širiti svoj vpliv na vse delavske inštitucije in potom športnih in kulturnih udruženj širiti ideje razrednega boja proletariata.
Referendum članov nalaga državnemu svetu stranke, da za bodoči redni kongres pripravi ptojekle za definitivni program in štarut stranke. *
RESOLUCIJA O NARODNOSTNEM ■ VPRAŠANJU.
1.
Z zmago entenle nad centralnimi velesilami je bil razdejan njihov sistem narodnostnega zatiranja, ali na njegovo mesto se je uvedel nov sistem nacionalnega zatiranja, sankcioniran po povojnih mirovnih pogodbah. Z mirovnimi pogodbami so zmagovite imperialistične velesile začrtale meje po svojih interesih, ne po volji in inieresih narodov. Imperialistična politika velesil, ki pripravlja nove vojne, je spravila male narode v finančno in politično vazalstvo napram tej ali oni velesili. Razblinile so se malomeščanske nacionalistične in pacifistične iluzije, da se lahko reši nacionalna nasprotstva v dobi razpadanja kapitalizma in meščanske demokracije.
Medtem ko v kapitalističnem svetu še dalje trajajo nacijonalna nasprotstva, zatiranje, šovinizem in vojne in se vozel nacionalnih nasprotstev vedno bolj zapleta, je prestalo v zvezi socialističnih deiavsko-kmetskih republik nacionalno sovraštvo in mesto tega vlada medsebojno zaupanje in bratsko sodelovanje. Medtem ko obstoja imperializem velikih držav, je samo ena velesila, ki lahko ščiti tlačene male narode; Zveza Socialističnih Sovjetskih Republik, ki predstavlja v svoji notranjosti vzor države, v kateri vživa množica ljudstva popolno nacionalno svobodo v eni gospodarski celoti in katera se izkazuje z vso svojo, splošno politiko kot braniteljica in zaščitnica pravice samoodločbe narodov.
Iz lega sledi, da obstoji samo en način za dosego nacionalne svobode in nezavisnosti malih narodov:
1. osvobojenje izpod vpliva imperialističnih velesil;
2. boj proti sistemu knperialističnih mirovnih pogodb; ■
3. upostava prijateljskih odnošajev z Zvezo Socialističnih Sovjetskih Republik sploh in
4. popolna odprava politike nacionalne hegemonije in zatiranja znotraj države.
11.
Stvorjenje države Srbov, Hrvatov in Slovencev je tudi eden rezultatov svetovne vojne. Prvo ujedinjenje teh treh jugoslovanskih narodov v eno državo, ki so bili prej razdeljeni pod jarmom avstro-ogrskega imperializma, je po-menjalo ustvaritev objektivnih pogojev za proces formiranja enega naroda iz treh sorodnih narodov.
Ali, mesto da bi se z ustvarjenjem skupne države nacionalna nasprotstva med temi tremi sorodnimi narodi vedno bolj manjšala, se nasprotno vedno bolj poostrujejo. Razlog temu procesu je v zgodovinsko - konkretnem položaju, v katerem se je izvršilo ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev, odnosno v načinu, na katerega se je to ujedinjertje izvršilo.
Ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev se ni izvršilo v procesu razvoja nacionalne zavesti o potrebi tega ujedinjenje, ki se izvršuje z nacionalno revolucijo in samoodločbo od spodaj. Nasprotno, izvršilo se je brez vprašanja na ljudske množice pod diktatom srbskega vladajočega razreda in imperialistične politike entente. Hrvatska in slovenska buržuazija sta kapitulirali pred tem diktatom. V strahu pred nezadovoljnim delovnim ljudstvom mest in vasi sta se postavili pod zaščito srbske militaristične monarhije in skupaj s srbsko buržuazijo vršili dve leti diktaturo nad celokupnim delovnim ljudstvom Jugoslavije. Tako je bil radi razrednih interesov celokupne buržuazije in monarhije zaustavljen že ob početku proces formiranja enega naroda iz treh
sorodnih narodov. Mesto njega je nastopi! proces razvijanja vedno globo-kejših nacionalnih nasprotstev.
Glavni vzrok poosirevanja nacionalnih nasprotstev leži na slrani srbske buržuazije. Poiem ko je srbsko ljudstvo v bojih za ustvarjenje svoje države pieživelo svojo nacionalno revolucijo, jc s;bska buržuazija še pred svetovno vojno vodila osvojevalno kolonialno politiko v Makedoniji in proti Albaniji.
V	državi SHS se srbska buržuazija deloma irudi, da se okrepi gospodarsko, deloma da živi parazitsko, z-izkorišče-vanjem in ropanjem ljudstev v novo dobljenih krajih in iudi na račun hrvat-ske in slovenske buržuazije.
Srbska buržuazija dosega to na sledeči način: Ona ima v svojih rokah ves državni in vojaški aparat in s pomočjo brezobzirnega reakcionarnega režima, legaliziranega po centralistični vidovdanski usiavi, vrši svojo nacionalno hegemonijo nad hrvatskim in slovenskim ljudsivom in njihovima gospodarsko bolj razvitima buržuazijama. Ona vrši osvojevalno gospodarsko politiko: 1. z nesorazmerno razdelitvijo proračunskih dohodkov in izdatkov; 2. s prenašanjem denarnih sredstev potom državnih finančnih inštitucij v Srbijo v svrho okrepitve srbskega gospodarstva; 3. s pri-krajševanjem državnih kreditov ostalim pokrajinam; 4. s plasiranjem državnih posojil v največjem delu v srbskih krajih, a zlasti v svrho ojačenja militarizma ui 5. z monopolizacijo koncesij in life-racij. Poieg tega uničuje srbska buržuazija avtonomijo Črne gore in z najsu-rovejšim nacionalnim zatiranjem, kolonizacijo, z nasilnim iztrebljenjem in asimiliranjem srbizira Makedonijo in tlači narodnostne manjšine.
Neposredni rezultat srbske hegemonije je obrambno nacionalno grupiranje hrvatskega in slovenskega naroda ter narodnostnih manjšin kot tudi gibanja za avtonomijo črne gore, Bosne, Vojvodine in za nezavisnost Makedonije.
Prvi faktor te nacionalne obrambne grupacije so postale kmetske množice, zlasli na Hrvatskern. Hrvatska in slovenska buržuazija šla poiskali pod pritiskom vedno silovitejše hegemonije srbske buržuazije podpore v teh kmetskih množicah. Gospodarsko bolj razviti, sta hrvatska in slovenska buržuazija tako poznani s celokupnim*’, etnografsko prepletenim, gospodarskim področjem države, da težita po skupni državi, ali po državi, ki bo slonela na bazi enakopravnosti. Hegemonija srbske buržuazije jima pomuga, da z nacionalističnimi parolami dovršila nacionalno grupiranje hrvatskega in slovenskega naroda, trudeč se, da izkoristita gibanje širokih ljudskih množic v svoje razredne interese. Tako je danes ves hrvatski in slovenski narod ter narodi v Makedoniji v gibanju za svojo nacionalno samoodločbo.
Nacionalna nasprotstva med Srbi, Hrvati in Slovenci z ene, ler med Srbi, Makedonci in Črnogorci z druge strani, so po petih letih skupnega življenja v eni državi bolj zaostrena kot kdaj prej. Potem ko je bil zaustavljen proces njihovega ujedinjevanja, je proces nacionalnega razedinjevanja že toliko napredoval, da se države Srbov, Hrvatov in Slovencev ne more več smatrati za eno enotno nacionalno državo z nekaj narodnostnih manjšin, ampak za državo, v kat«i vladajoči razjed enega (srbskega) naroda zatira druge narode.
111.
Kot revolucionarno proletarsko stranko vodijo Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije vedno v njenem delu interesi zgodovinskega progresa in osvo-bojevalnega boja delovnega ljudstva. V konkretnem zgodovinskem položaju je interes zgodovinskega progresa in osvobodilnega boja delovnega ljudstva:
1. da se z udejstitvijo pftpolne pravice samoodločbe narodov odstrani nadvlado srbske buržuazije in njene vojaške klike, ki je danes ena glavnih opor kontrarevolucije na Balkanu;
2. da delavski razred podpira boj kmetskih množic in zatiranih narodov in da ga združi z bojem delavskega razreda proti kapitalizmu;
3. da se z združevanjem delovnega ljudstva raznih narodov v skupnem boju proti kapitalizmu ustvarijo predpogoji
za stvoritev federativne (zvezne) delavsko-kmetske republike v Jugoslaviji, na Balkanu in v Podonavju.
IV.
Držeč se teh osnovnih interesov zgodovinskega progresa, priznava NDSJ vsakemu narodu pravico do suverenosti v določevanju svojih odnošajev, torej iudi pravico do svobodne odcepitve iti slvoritve svoje posebne države, odnosno do priključitve svoji nacionalni državi Priznanje pravice samoodločbe do odcepitve pornenja dosleden in odločen boj proti reakciji in za stvorjenje takega političnega položaja, ki bo omogočil popolno pravico samoodločbe narodov. Priznanje pravice do odcepitve nima torej nobene zveze s tako-zvono i>urnputacijo«, ki bi pomenjala samo novo obliko nacionalnega zatiranja.
Priznavajoč pravico do odcepitve ne trdi NDSJ, da je ta odcepitev vedno tudi v korist cilja. To vprašanje bo NDSJ reševala v vsaki konkretni zgodovinski perijodi samostojno s stališča interesov zgodovinskega napredka in razvoja razrednega boja proletarijata. Priznanje pravice do odcepitve ne izključuje torej vedno njene agitacije proti odcepitvi. Čim popolnejša bo pravica samoodločbe, tem slabejši bo separatizem, ker se bodo v večini slučajev, a posebno pri Hrvatih in Slovencih, vedno pokazale težkoče odcepitve tako radi etnografske prepletenosti, kot tudi vsled geografskih in gospodarskih zvez in premoči velikega gospodarskega področja za gospodarski razvoj.
V.
Ujedinjenje srbskega, hrvatskega in slovenskega naroda v skupno državo leži v pravcu zgodovinskega progresa in interesov razrednega boja proletariata. Ali da bi moglo to ujedinjenje izpolniti svojo misijo, mora skupna država počivati na podlagi prostovoljne zveze in popolne enakopravnosti vseli svojih delov, kar doslej ni bil slučaj. Zato zastopa NDSJ pravico vsakega naroda v državi, da suvereno, po svobodni ljudski volji in na podlagi nacionalne' enakopravnosti, brez ozira na pokrajinske meje, določi svoje razmerfe napram ostalim delom in državni celini.
Izhajajoč s tega osnovnega stališča, se bo NDSJ borila za to, da se potoni takega svobodnega odločevanja narodov ustvari z ozirom na njihove nacionalne, geografske in gospodarske razmere njihova prostovoljna federativna (zvezna) državna uredba kot najboljša oblika za narodnostni, gospodarski in kulturni razvoj celine, kakor tudi po-ediriih delov. Pri tem sc bo NDSJ borila za najpopolnejšo krajevno samoupravo.
VI.
Ker se morejo nacionalna nasprotstva pod kapitalističnim režimom v državi SHS ublažiti samo nekoliko z revizijo vidovdanske ustave na podlagi sporazuma med vladajočo srbsko buržuazijo in njeno militaristično monarhijo z buržuazijo ostalih narodov, poudarja NDSJ, da tak sporazum nacionalnih buržuazij ne pomenja doseženja pravice do samoodločbe, temveč nasprotno zanikanje te pravice in ponovno stvorjenje enotne fronte buržuazije proti delovnemu ljudsKu vseh narodov.
Zato se bo NDSJ borila za odpravo vidovdanske ustave in za tako republikansko federalistično ustavo, ki bo pomenjala najpopolnejšo enakopravnost vseh narodov.
Vil.
Popolna pravica narodov do samoodločbe kakor tudi interesi širokih ljudskih množic morejo biti zagotovljeni le z bojem kmetov in srednjih slojev v najtesnejši zvezi z delavskim razredom. Zato je stvoritev močnega ddavsko-kmetskega bloka prvi pogoj za uspešen boj širokih množic delovnega ljudstva proti nacionalnemu zatiranju. A stvorjenje delavsko-kmeiskih vlad in njihovo prostovoljno ujedinjenje v zvezo de~ lavsko-kmetskih republik je edina oblika vladavine, ki bo definitivno rešila narodnostno vprašanje in delovno ljudstvo vseh-narodov zaščitila pred mahinacijami buržuazij, ki težijo za sporazumom na račun delovnega ljudstva,
vin.
Imperialistične mirovne pogodbe, ki so z ene strani Hrvate in Slovence v julijski Benečiji podvrgle nasilju italijanskega imperializma, so z druge strani podvrgle zatihanju od srbske buržua-zije kompaktne mase Madjarov, Nemcev in Rumunov v Vojvodini in Turkov, Amavtov, Bolgarov in Kucovlahov v največjem delu Makedonije. Ali mesto da bi se madjarska in romunska buržuazija ter turski begi borili proti hege-monishčni fašistični politiki vladajoče srbske buržuazije, so stopili z njo v zvezo. Te buržuazije narodnostnih manjšin so izdale opravičene zahteve množic, ki so v ogromni večini proletarske in kmetske, in te buržuazije zastopajo samo interese posedujočih slojev. S takim držanjem slabijo pozicijo drugih zatiranih narodnosti.
NDS) bo razkrinkala politiko teh meščanskih strank in apelirala na množice, da se ne dajo varati, ampak da se zberejo okrog revolucionarnega proletariata in delovnega ljudstva drugih narodov.
NDS J se bo borila za to, da se narodnostnim manjšinam poleg popotne politične in državljanske enakopravnosti zagotovi tudi neomejena pravica uporabe materinščine v občevanju z vsemi oblastmi, obvezno šolanje otrok v materinščini v vseh državnih šolah in naj-popoinejša svoboda vesti.
IX.
Ker nima niti ena od narodnosti, ki prebivajo v Makedoniji, večine, pome-nja vladavina katerekoli balkonske države nad Makedonijo nacionalno zasužnjen je večine makedonskega prebivalstva. Osvajanje, teror, preganjanja v masah, nasilno denacionaliziranje so vladne metode vseh balkanskih držav nad Makedonijo.
Makedonsko prebivalstvo je vodilo skozi dolga leta uporen in junaški boj za svoje osvobojenje. Po balkanskih vojnah, ko je Makedonija spoznala nacionalistične režime vseh sosednih bur-žuazij, se je težnja po neodvisnosti okrepila pri makedonskem prebivalstvu. Neodvisna Makedonija je tudi danes gesto vsega njenega prebivalstvo.
Boj za neodvisnost Makedonije morajo voditi predvsem makedonski kmet-1e; rpdi tega morajo vzeti vodstvo tega boja v svoje roke, se morajo izjavih solidarne s svojimi brali delavci in kmeh ©3taiih balkanskih dežela in zagotoviti stvoritev delavsko-kmetske vlade v neodvisni Makedoniji, ki bo prostovoljno stopila v federacijo neodvisnih balkanskih republik. Zato se bo NDSJ borila za razredno osvobojenje makedonskih delavcev in kmetov izpod jarma kapitalizma in veleposestnikov (begovl kakor tudi za njihovo nacionalno in politično osvobojenje na podlagi enotne fronte z organizacijami makedonskega ljudstva, ki zbirajo okrog sebe delovno prebivalstvo v imenu njegovih nacionalnih kulturnih interesov, onemogočajoč vsak poskus, da bi boj makedonskega prebivalstva izkoristila katerakoli buržuazija sosednih balkanskih držav v svoje osvojevalne in zatiralne cilje.
X.
Priznanje pravice samoodločbe narodom brez boja za dosego te samoodločbe bi bila hinavščina. NDS) se zato tudi razlikuje v narodnostnem vprašanju od jugoslovanskih social-patriotov, ki podpirajo hegemonijo srbske buržuazije. Kot internacionalna stranka podpira NDS) boj za samoodločbo narodov proti narodnostnemu zatiranju, pri tem podpira NDSJ predvsem kmetske pokrete zatiranih narodov ter jih skuša odcepiti od pogubnega vpliva buržuazije, da j iti osvobodi okov starokopitne zgodovinske ideologije in pacifističnih iluzij ter da ustvari na ta način enotno fronto delavcev in kmetov in združi boj za narodno osvobojenje z bojem za socialno o9voboje-nje in za delavsko-kmetsko vlado.
Pri podpiranju boja proti narodnostnemu zatiranju bo pa NDS) vedno ohranila svojo popolno samostojnost ter bo vedno poudarjala svoje načelno stališče ter zastopala posebne interese delavskega razreda in vsega izkoriščanega delovnega ljudstva.
Naloga NDS) je, izvesti popolno
enotnost celokupnega delovnega ljudstva, tako vladajočega kakor zatiranih narodov. Posebno pa igra NDSJ nalogo, da v Srbiji poudarja, kako noben narod, ki zalim druge narode, ne more biti svoboden ter da brezobzirno razkrinka parolo centralizma srbske hege-monistične buržuazije. Med zatiranimi narodi pa mora NDSJ vedno poudarjati razredni značaj parole samoodločbe, federacije in avtonomije v ustih opozi-cionalne buržuazije, ki pod temi parolami razumeva le monopol za izkoriščanje delovnega ljudstva lastnega naroda. NDSJ bo tudi brezobzirno razkrinkala večno kolebanje buržuoznih strank med bojem proti vladajoči buržuaziji (zavoljo nasprotujočih si kapitalističnih interesov) ter med pogajanji z vladajočo buržuazijo (zavoljo razdelitve plena). Ravno tako bo NDSJ vedno potegnila jasno mejo proti hrvatskemu, slovenskemu ali kateremu si že bodi social-patriotizmu.
Xi.
Interesi enotnega boja delavskega razreda zahtevajo ujedinjenje delavcev vseh narodov Jugoslavije v enotne delavske strokovne organizacije. Samo enotnost delavskih organizacij ter enotna Neodvisna Delavska Siranka Jugoslavije omogočujejo delavskemu razredu uspešen boj in mu zagotavljajo zmago nad današnjim družabnim redom, brez katere ;e nemogoče tudi končno uničenje narodnostnega zatiranja in neenakosti.
RESOLUCIJA O MAKEDONSKEM IN TRAKIJSKEM VPRAŠANJU.
1. Posedovanje Makedonije zagotavlja radi njenega geografskega položaja gospedstvo nad vsem balkanskim polotokom. Iz tega razloga je bila ta dežela stalno predmet osvojevalnih teženj tako zainteresiranih imperialističnih držav kakor tudi sosednih balkanskih držav.
Povod za tuje vmešavanje v makedonske razmere je nudila vedno pestra etnografska sestava makedonskega prebivalstva. Vse narodnosti, ki vladajo v sosednih deželah, so zastopane v Makedoniji, ati v takem razmerju, da nima niti ena ort njih absolutne večine. Vladanje katerekoli balkanske države nad Makedonijo pomenje torej nacionalno zasužnjevanje večine makedonskega prebivalstva in izziva nacionalni boj, ki ga podpirajo zainteresirane države in izkoriščajo v svoje osvojevalne cilje. Pogodbe, ki so bile sklenjene leta 1912. med Bolgarijo in Srbijo in Bolgarijo ier Grčijo, so imele na videz za cilj »osvobojenje« zasužnjenega prebival-« stva izpod turškega jarma, medtem ko so v resnici pripravite osvojitev in razdelitev Makedonije med zaveznike. Obe balkanski vojni so vodile balkanske države v svrho osvojitve čim večjega dela Makedonije.
Gospodovanje Srbije in Grčije nad to deželo, ki sta si jo razdelili med seboj po balkanskih vojnah, tudi pomeni za večino prebivalstva nacionalno zasužnje-vanje. Nezadovoljstvo prebivalstva, ki ga je izzval ta pritisk, je služilo kot povod za vmešavanje Bolgarije v imperialistično svetovno vojno na strani centralnih držav, ki so ji obetale vso Makedonijo,
2.	Mokedonsko prebivalstvo je vodilo skozi dolga leta uporen boj za svoje nacionalno osvobojenje. Mržnja in razdor med poedinimi narodnostmi Makedonije, ki so ga netile buržuazije sosednih držo v in ki se je često povzpel do medsebojnih uničevalnih vojn, je sicer oslabil boj proti skupnemu sovražniku — turskim sultanom in begom, ni pa mogel pri makedonskih sužnjih uničiti zavesti, da bo samo enotna in avtonomna Makedonija zagotovita vsem ljudstvom pravico in svobodo. Za krepitev te zavesti je delovala »makedonska revolucionarna organizacija«, resnična organizatorka in voditeljica revolucionarnega boja makedonskih sužnjev brez razlike narodnosti. Ta zavest je stopila na dan v ilindinski vstaji (leta 1903.), ki je prvi poskus za dosego avtonomije Makedonije.
Vojne 1912/13 in 1915/18, ki so se končale z razdelitvijo in gospodarskim propadom Makedonije in njenim ponovnim političnim zasužnjenjem, so še bolj
povečale težnje prebivalstva po nacionalni in politični neodvisnosti. Enotna in avtonomna Makedonija je sedaj gesto Makedoncev na vseh vogalih opu-slošene domovine. V znamenju tega gesla organizirajo in vodijo boj.
Prevarana bolgarska buržuazija, ki je dobila najmanjši del v oropanju Makedonije, poskuša ponovno izkoristiti makedonsko revolucionarno gibanje za svoje osvojevalne cilje in ga spraviti pod svoj vpliv. Ali kljub vsem naporom njenih agentov v makedonski revolucionarni organizaciji se ji ne bo nikdar posrečilo, da pridobi simpatije delovnih množic Makedonije in jih odvrniti s poti samostojnega boja. Makedonsko ljudstvo je preživelo toliko bridkih izkušenj, da se ne bo nikdar več podvrglo vplivu svojih bližnjih in daljnjih »prijateljev'« in »zaščitnikov«.
3. Etnografsko namešano prebivalstvo ima tudi Trakijo, ki je bila v balkanski, svetovni imperialistični in v zadnji grško-furški vojni predmet spora med Turčijo, Bolgarijo in Grčijo. Trakija, ki je eno za drugim padala pod oblast Turčije, Bolgarije in Grčije, a ki je sedaj med nje razdeljena, izziva še sedaj med njimi tekmo za posedovanje tega ozemlja, ki lahko zopet vzplamti v plamen oboroženega spopada. Trakijske narodnosti so istofako kot makedonske bojevale dolgotrajen boj za svojo joolitično in nacionalno neodvisnost, a ta boj so izkoriščale velike in male države za svoje osvojevalne cilje.
Dolgotrajne vojne so izpremenile to cvetočo deželo v razvaline in narodnosti, ki tu prebivajo, spravile v novo politično in nacionalno sužnost; večji del narodnosti je bil prisiljen, da zapusti vse svoje in beži v tuje dežele. Zato ne vidijo drugega izhoda kot ustvarjenje avtonomne Trakije.
4. Makedonske in Iraške narodnosti mojejo v svojem boju za nacionalno in politično osvobojenje računati samo na simpatije in pomoč delavcev in kmetov vseh dežela. Revolucija ruskih delavcev in kmetov, ki je stvorila sedanjo Zvezo Socialističnih Sovjetskih Republik, je prva priznala pravico do samoodločbe vsakega naroda do odcepitve in ustvaritve neodvisne države. Pod praporjem proletarskih strank, ki vodijo nepomirljiv razredni boj, bojuicjo sedaj delovne množice vseh dežela boj proti vsakemu nacionalnemu, političnemu in gospodarskemu zasužnjevanju. Popolnoma naravno je, da stoje one na strani makedonskih in traških borcev. Delavci in kmetje balkanskih dežela so neposredno zainteresirani na uspehu boja makedonskega in iraškega ljudstva, ker samo s »tvorjenjem avtonomne Makedonije in Trakife in z njihovo združitvijo z ostalimi balkanskimi deželami v federativno balkansko republiko se bo trpo-siavfl za vselej mir med balkanskimi narodi in pogoji za njihov gospodarski razvoj ter garancija za njihov obstoj in politično neodvisnost.
Proletarske stranke Balkana opozarjajo makedonske in traške narodnosti na nevarnost, ki grozi njihovemu boju od strani buržuazije drugih dežela in jih pozivajo, da budno bde, da pazijo na to, da ne bo njihova kri poslužila za uresničenje tujih načrtov. Istočasno izjavljajo tem narodnostim, da morejo udejstviti svoj cilj samo v zvezi z delovnimi množicami vseh balkanskih deželo. Nevarnost, da bi postale orodje v tujih rokah, je zelo velika v makedonski ir. traški emigraciji. Tako je bil na primer del makedonske emigracije izkoriščen za udušenjc vstaje bolgarskih delavcev in kmetov. Postopek teh zaslepljenih Makedoncev, ki so pod krinko »malcedonskih revolucionarjev« postali plačani žandarji bolgarske buržuazije in rablji bolgarskega delovnega ljudstva, je udarec proti osvobojenju Makedonije in makedonsko prebivalstvo ga mora obsoditi.
5.	Makedonsko in traško prebivalstvo brez razlike narodnosti je izpostavljeno povsod neznosnemu pritisku. Buržuazija balkanskih dežela ne pozna drugih metod za rešitev makedonskega in traškega problema, kot osvajanje, teror, preganjanja v masah in denacionaliziran je. To so bile metode bolgarskih nacionalistov, ko so bili oni gospodarji Makedonije in Trakije. Po isti
poti gresta tudi jugoslovanska in gTŠka buržuazija. Srbska buržuazija vrši v Makedoniji najostrejši teroristični režim, uničuje ali izganja zavedni del bolgarskega, turškega m arnavtskega prebivalstva in dovaja na njihovo mesta naseljence iz drugih pokrajin Jugoslavije; ona tlači vse nesrhske narodnosti, zapira njihove cerkve in šole, prepoveduje njihov tisk in zatira njihov jezik. Na vsako revolto ali protest od strani prebivalstva, dovedenega do obupa, odgovarja srbska vlada s krvavimi represalijami. Isto se dogaja v Makedoniji, ki je pod grško oblastjo, in v Tra-kiji. 1 urška vlada je nasilno razgnalo bolgarsko in grško prebivalstvo iz vzhodne Trakije, a bolgarski nacionalisti so oropali muslimanske Bolgare (Pomake), jih silili v krščanstvo in emigracijo. S posebno ostrostjo preganja sedaj grška vloda bolgarsko in turška prebivalstvo iz Trakije in Makedonije, da bi v njihovih hišah nastanila grške begunce iz Male Azije.
Proletarske stranke Balkana smatrajo za svojo dolžnost, da se z največjo energijo postavijo za politične, nacionalne in kulturne pravice ter svobodo zatiranih narodov Makedonije in Trakije. One bodo odkrito žigosale nasilja oblasti proti zatiranim ljudstvom iir se bodo v skupni fronti z njimi in njihovimi organizacijami borile proti vladajočemu terorju in brezpravnosti.
6 Delovne množice Makedonije in Trakije so izpostavljene razen politični in nacionalni sužnosii tudi brezmejnemu izkoriščanju od strani veleposestnikov, kapitalistov, oderuhov in drugih pijavk. Veliki del kmetov, ki nimajo zemlje ah jim te primanjkuje, so stvarno sužnji begov in oderuhov. Proletarci nimajo niti najosnovnejše zaščite svojega dela in male obrtnike ter trgovce brez usmiljenja ropajo težki davki, špekuianiske mahinacije i. dr. V Makedoniji kot v Trakiji je torej razredni boj med delavnim ljudstvom in izkoriščevalci v potnem teku. V tem boju so proletarske stranke na strani izkoriščanih in zahtevajo zaplembo begovskih posestev z inventarjem in za njihovo oddajo brez odškodnine kmetom, ki nimajo zemlje ali ki jim je primanjkuje; z a trenj e ude-ruštva m drugih oblik ropanja delovnega prebivalstva; garancijo svobode združevanja, zbiranja in štrajka za delavce in zaščito njihovega dela; naložitev davkov na ramena bogatašev, omejitev špekulacje itd. Za uspešen boj organizirajo one delovne množice brez razlike narodnosti v strankine skupine, strokovne konsumne organizacije. Proletarske stranke pa tudi nimajo odklanjajočega stališča nupram organizacijam makedonskih, in traških narodnosti,, ki grupirajo okrog sebe delovno pi;ehi-valstvo v znamenju njegovih nacionalnih in kulturnih interesov. Nasprotno, z njimi imajo najtesnejše stike in streme za tem, da zagotove v njih vodstvu in delavnosti premoč delovnim množicam nasproti meščanskim, veleposestniškim in avanturističnim elementom, ki često izkoriščajo te organizacije za dosego svojih razrednih ciljev in so vsak čas pripravljeni izdati interese širokih delovnih množie. Taktika enotne fronte s temi organizacijami in udeležbe proletarcev v njih bo olajšalo to nalogo {proletarskih strank.
7.	Nacionalno, politično in gospodarsko osvobojenje balkanskih ljudstev se bo doseglo samo s skupnim bojem delavcev in kmetov vsake balkanske dežele za upostavitčv deJavsko-kmeiske vlade in z zvezo delovnih množic vseh balkanskih dežela za stvoritev federativne balkanske republike. In boj z« neodvisnost Makedonije morajo v prvi vrsti bojevati makedonski delavci in kmetje; radi tega morajo vzeti vodstvo, tega boja v svoje roke, morajo se izjaviti solidarne s svojimi brati-delavci- in kmeti ostalih balkanskih dežela in zagotoviti ustvarjenje delavsko-kmetske vlade v neodvisni Makedoniji in v neodvisni Trakiji.
Proletarske stranke Balkana dajejo parolo deluvsko-kmeiske vlade in istočasno izjavljajo, da bo federativna balkanska republika zagotovila vsem balkanskim deželam mir, neodvisnost in svoboden razvoj in da )im bo prostovoljna zveza neodvisnih balkanskih republik, med katerimi bo tudi makedonska in Iraška.
RESOLUCIJA O AGRARNEM VPRAŠANJU V JUGOSLAVIJI IN O DELU NDSJ NA KMETIH.
1.
Jugoslavija je agrarna dežela. Čeprav 'so med poedinimi pokrajinami velike razlike v gospodarskem pogledu in Stopnji kapitalističnega razvoja, je vendar dejstvo, da je Jugoslavija kot celota agrarna država, v kateri tvorijo kmetje štiri petine celokupnega prebivalstva, a več kot polovica kmetov so siromašni, polproletarizirani kmetje in voski proletarci. Interesi teh kmetskih slojev so najtesneje spojeni z interesi delavskega razreda in ti kmetski sloji 'predstavljajo naravnega zaveznika proletariata v njegovem boju proti buržua-Tziji, združeni z veleposestniki.
2.
V času ustvaritve države SHS so se delile premoženjske agrarne razmere v glavnem v štiri tipe. Tri petine zemlje v Bosni, a nad polovico v stari Srbiji in Makedoniji je bilo v razmerah turskega fevdalizma. Na Hrvatskem in v Vojvodini se je poleg ostankov fevdalcih zemljiških razmer vedno bolj razvijata velekapitalistična zemljiška posest z mezdno deiovno silo; tri četrtine 'kmetov y Hrvatski je imelo samo trei-rino zemlje, dočim ko so imeli veleposestniki 45% zemlje, a v Vojvodini celo 50%. V Dalmaciji je bila skoro polovica obdelane zemlje v kolonatskih razmerah, ali pa last cerkve. V Srbiji pa in v Črni gori so kmetje svobodni posestniki zemlje, ali 45% od njih so siromašni kmetje. V vseh teh krajih je položaj večine kmetov zelo težak, a posebno v takozvanih pasivnih krajih.
Ob koncu vojne, ki je strahovito povečala bedo siromašnih kmetov in fev-
Inih sužnjev, je nastalo močno gibanje kmetov, ki so zahtevali zemlje in odpravo fevdalnih odnošajev.
3.
V mnogo krajih, kot n. pr. v Bosni, Makedoniji, Dalmaciji in Hrvatski, so kmetje začeli sami jemati zemljo in razbijati okove fevdalnega suženjstvo, niso hoteti več plačevati desetine itd. To gibanje je imelo vse znake kmetske revolucije v početku, ati udušila ga je s pomočjo srbske vojske domača buržuazija s svojo kontrarevolucionarno •politiko, z »narodnimi sveti« in v zvezi z vdeposesiniki in fevdalci.
Da bi čim laže likvidirali kmetsko gibanje, so »narodni sveti« pitali kmete z raznimi obljubami, da sc bodo razdeli h veleposestva in da se bodo odpravile fevdalne razmere. V tem varanja kmetov so sodelovale vse meščanske stranke in tudi zemljoradniška ter HRSS, ki je oslabila revolucionarni načrt siromašnih kmetov tudi z zahtevo,1 tla kmetje plečajoi veleposestnikom vzeto zemljo. Kljub vsem obljubam bur-žuazije se ni izvršila agrarna reforma popolnoma niti od daleč. Razdelilo se •ir samo petino veleposestniške zemlje, «!i tudi to večinoma bogatim in premožnim kmetom. Zemlja je v glavnem ostala od veleposestnikov in kmetje morajo še dalje plačevati svoj delež. Ali tudi io »agrarno reformo« se je sabotiralo na vse mogoče načine. 2e same odredbe, po katerih bi se imela izvršiti, predstavljajo sabotažo in izigravanje agrume reforme. Pod krinko *reda in zakonitosti« in v korist veleposestniških pijavk se je z žandorskimi -bajoneti vzpostavilo in utrdilo fevdalne odnoSaje in prisililo kmete, da plačajo Jevdalcem davščine in jim vrnejo zem-tjo, katero so vzeli. Razen tega se je hjdi ono malo zemlje, katero so dobili kmetje, odstopilo kmetom simo v zakup za štiri teta, dokler se »definitivno« ne reši agrarnega vprašanja. Domačim veleposestnikom se je pustilo pod raznimi izgovori velike komplekse zemlje, « posebno gozdov, doč*m ko so ostali kmetje brez pašnikov in brez lesa. Famozni sekvestri so nudili vladajoči ' srbski buržuaziji možnost za silno obo-‘fjotenje, dočim ko je kolonizatorska politika vlade z ene strani nudila možnost za največjo korupcijo, a zdruge sirarn predstavlja važen faktor v hege-monistični politiki srbske buržuazije in dvome vojaške klike, ki na ta način »ttsitno zasužnjujeta nesrbske kraje, froleg vsega tega plačuje vladajoča
buržuazija fevdalcem in veleposestnikom na račun delovnega ljudstva ogromne vsote, a v Makedoniji je radi politične pogodbe: s turškimi begi ustavila tudi tako agrarno reformo. Kar se tiče poljedelskih delavcev, so bili njihovi interesi najbolj oškodovani, posebno v Vojvodini, kjer je veleposestniška zemlja poslužila za spekulacijo, ali se jo je parceliralo ali razdelilo gospodarjem in tujim naseljencem, a poljedelski delavci so ostali brez zemlje in brez možnosti, da prodajajo svojo delovno silo. Tako je meščanstvo, združeno s fevdalci in veleposestniki, tekom štirih let izigravalo »agrarno reformo« in pripravljalo nenjo odločen napad, s katerim jo hoče popolnoma likvidirati.
V zadnjem času so ohrabreni fevdalci in veleposestniki pričeli z najhujšo ofenzivo, zahtevajoč, da se ustavi vsako nadaljnje izvrševanje agrarne reforme in da pride ona popolnoma z dnevnega reda. Ukinjenje ministrstev za socialno politiko in agrarno reformo in ustavitev agrarne reforme v mnogih krajih kaže, da podpirajo veleposesini-ke vladajoča buržuazija in njeni gospodovala.
4.
Položaj siromašnih kmetov ne samo, da se ni zboljšal, ampak se nasprotno stalno slabša, ker niti oni kmetje, ki so dobili nekaj zemlje, je niso dobili dovolj, niti niso dobili potrebnega inventarja niti poirebnih kreditov za povzdigo svojega gospodarstva. Razen tega ropa celokupna gospodarska, izvozna in davčna politika vlade ne samo malega kmeta, ampak zadeva težko tudi srednjega kmeta. Vse to potiska kmetske množice vedno bolj v kremplje oderuhov in pospešuje proces prolelarizacije vasi. Se sirašnejši je položaj ogromne večine kmetov v pasivnih krajih, ki so skoro kompaktno naseljeni po siromašnih kmetih. Te množice so izročene stalnemu stradanju, tako da tudi slučaji smrti od gladu niso redki. Tako-zvana »pomožna« akcija vlade in bur-žuazije v praksi ne donaša nobene stvarne pomoči, ampak ustvarja le možnost za bogatenje poedinih kapitalističnih klik ali za lovitev glasov poedinih kmetov.
5.
iz vseh vseh teh razlogov kot tudi radi nacionalnega zatiranja se je oprijela ogromne večine kmetov v SiiS državi globoka nezadovoljnost in opozicio-naino ter revolucionarno tazpoloženje.
V celih krajih in pokrajinah so kmetje kompaktno orientirani in protikopitali-stično. A širom vse države se pričenja jasno manifestirati težnja kmetov, da vstanejo v obrambo svojih ogroženih interesov. V nekaterih krajih se spontano pojavlja med kmetskimi množicami, a posebno med siromašnimi kmeti želja po ustvaritvi skupne bojevne fronte z delavskim razredom.
Obupen položaj poljedelskih delavcev, kronična lakota v mnogih krajih, kot tudi vstaja dalmatinskih kmetov, ki je bila brutalno udušena, vse to kaže na to, da bodo morali kmetje v svrho očuvanja svojih ogroženih življenjskih interesov stopiti v odkrit spopad z združenimi veleposestniki in buržuazijo.
6.
V	agrarni državi, kot je Jugoslavija, ,re mogoča zmaga delavskega razreda samo pod pogojem, ako njegov boj proti kapitalističnemu zatiranju podprejo in v tem boju sodelujejo kmetske množice. »Proletariat je resnično revolucionarni in resnično socialno-akiivni razred samo pod pogojem, če koraka kot avantgarda vseh delovnih množic in vseh izkoriščanih in deluje kot vodja v boju za zmago nad izkoriščevalci.« Kmeije pa bodo mogli šele tedaj zboljšati svoj položaj in se osvoboditi izkoriščanja in zatiranja po veleposestnikih in buržuaziji, ko se bodo pridružili osvobodilnemu boju proletariata. Življenjski interesi delavcev in kmetov zahtevajo, da se nasproti bloku fevdalcev in buržuazije postavi blok delavcev in kmetov.
NDSJ kot predstavnica proletariata mora voditi tako politiko, ki bo udej-stvila skupen boj delavcev in kmetov. Ona mora stalno naglašati potrebo ustvaritve delavsko-kmetskega bloka
proti reakcionarnemu bloku fevdalcev in buržuazije. V svoji propagandi in agitaciji bo NDSJ stalno poudarjala parolo delavsko-kmetske vlade, ki ima biti vodilna ideja celokupne njerve politike. V svrho ustvarjanja skupne fronte delavcev in kmetov bo NDSJ predlagala skupne akcije kmetskim strankam in organizacijam v vseh onih slučajih, v katerih so tangirani interesi delavcev in kmetov. Na ta način bodo kmetske siranke prisiljene, da nastopijo proti režimu in buržuaziji ali pa bodo razkrinkane pred množicami v svoji hlapčevski vlogi. V interesu razvoja razrednega boja in ustvarjenju pogojev za skupno fronto delavcev in kmetov bo NDSJ podpirala vsako opozicionalno in revolucionarno tendenco in strujo med kmeti in bo stopila v zvezo z vsemi levičarskimi elementi v kmetskih strankah. Ali pri vsem temu ne bo NDSJ niti za trenutek opustila svojega načelnega stališča in dela, ki gre za tem, da vaške •proletarce in male kmete loči in iztrga izpod vpliva bogatih kmetov in vaške buržuazije. Za ta cilj bo NDSJ zastavila vse svoje moči za otvoritev in okrepitev strokovnih organizacij poljedelskih delavcev in bo propagirala tudi postavitev odborov siromašnih kmetov, ki bi vodili razdelitev veleposestev, hrane v pasivnih krajih, kreditov i. dr. Poleg tega bo NDSJ podpirala ustanavljanje konsumnih zadrug siromašnih kmetov, da se olajša njihov boj proti oderušivu.
NDSj bo v svojem delu med kmeti obračala posebno pažnjo na to, da razširi in okrepi svoje organizacije in za-upništva, izdajala bo poljudne brošure za kmete, a v posameznih važnih dogodkih in konfliktih na deželi bo širila svoje letake in lepake. NDSJ bo skušala ustanoviti posebne slrankine časopise za kmete, a v celokupnem svojem tisku mora vsekakor imeti posebno rubriko, v kateri se bo stalno govorilo in razpravljalo o problemih kmetskega življenja in priobčevalo vesti z dežele.
7.
V	svrho odprave ostankov fevdalizma in osvoboditve kmetov težkih bremen in jarma, ki so jim ga naložili veleposestniki in meščanstvo, zahteva NDSJ:
o)	ekspropriacijo (razlastitev) brez vsake odškodnine vseh fevdalcev in izročitev njihovih posestev siromašnim kmetom; eksploatacijo vseh veleposestev iznad 30 ha in izročitev zemlje s celokupnim inventarjem kmetom brez zemlje in z malo zemlje, brez ozira na vero in narodnost; zemljo se ima dati najprej delovnemu prebivalstvu vasi, občine, oblasti in pokrajine, v kateri se nahaja posestvo; država mora poleg tega nudili tern kmetom materialno in finančno pomoč za racionalno obdelovanje zemlje.
b) Popolno odstranjenje vseh ostankov fevdalizmS, kolonskih razmer, tlake in težaštva (v Dalmaciji); odpravo vseh plačil, bremen, zakupnin, obvez i. dr., ki so izšle iz fevdalnih odnošajev.
c) Da se vrnejo vse ore vsote, katere so morali kmetje plačati veleposestnikom kot zakupnino in podobno in da se veleposestnikom odvzame vse one vsote, katere jim je država izplačala.
d) Da se veleposestniško zemljo, ki se jo je dalo kmetom v zakup za 4 leta, takoj proglasi za last kmetov.
e) Da se konfiscira vsa cerkvena, samostanska in vakufska posestva in da se odpravi vse dajatve, katere morajo dajati kmetje duhovnikom (bira, »lukno« i. t. d.).
f Da se ukine vse one zakone in odredbe, ki v nekaterih krajih dajejo predpravice v izkoriščevanju zemlje, gozdov in premožnih občin samo starim posestnikom in bogatim kmetom in da se tudi uradniške uprave teh inštitucij izroči kmetskim odborom.
g) Da se konfiscira vse veleposest- ' niške gozdove in da se imajo iz velikih gozdnih kompleksovj>reskrbqvati z drvami ne samo okoliški kraji, temveč tudi siromašno prebivalstvo najprej čele pokrajine, a potem vse države.
h) Da se zagotovi prehrano pasivnih krajev z neposrednim davkom na bogataše in meščanstvo ter da vodijo pre-
hrano konsumi in odbori, izvoljeni po siromašnih kmetih.
i)	Da država zagotovi kmetom cenene kredite, olajša nabavo poljedelskih strojev in orodij. Da skrbi za potrebne poprave, pomaga pri dobavi umetnih gnojil, semen itd.
j) D d se z vso ostrostjo pobija ode-ruštvo, da se zapleni imetje Oderuhov m da se razveljavi vknjižene vsote na 'posest malih kmetov, ki imajo maiij kot 5 juter zemlje.
k) Da se siromašne kmete oprosti pla-čanja davkov in da se ukine kuluk.
1)	Da se pomilosti vse obsojence iz agrarnih nemirov, likvidira vse globe, s katerimi so bili kaznovani kmetje radi prestopka veleposestniškega »prava«, radi poškodb gozdov itd.; da se likvidirajo vsi agrarni procesi, katere so veleposestniki započeli proti svojim kmetom, čivčijem itd.
♦
Strankinemu svetu in centralnemu odboru stranke se nalaga dolžnost, da izvoli komisijo iz treh sodrugov, ki bo le-kom treh mesecev zbrala ves material o agrarnem vprašanju, sestavila načrl agrarnega programa in ga dala na diskusijo v strankin tisk, da bo mogla bodoča strankina konferenca ali kongres definitivno sklepati o agrarnem programu stranke.
RESOLUCIJA O FAŠIZMU.
I.
Fašizem je najboljši dokaz popolnega gospodarskega in političnega razsula buržuacije. Ali on je istočasno dokaz, da buržuazija zapušča v vseh kritičnih momentih’ demokratično in parlamentarno obliko vladavine in da se zateka k izvenparlamentarnim udarcem in tudi k državljanski vojni, kadar misli premagati in uničiti svoje razredne nasprotnike, v prvi vrsti proletariat.
V kritičnih momentih po svetovni vojni je buržuazija v mnogo deželah formirala bele garde, t. j. oborožila se je kot razred, ali pa je formirala svoje prrvafne bojevne organizacije, sestavljene iz militaristov in najemnikov vsake vrste, kot je to slučaj z »Orgešom« v Nemčiji, »svobodnimi sindikati« v Španiji »narodnimi« gardami v Bosni 1920 do 1921 itd. Čeprav so to bojevne organizacije kapitala, vendar ne predstavljajo fašizem. Fašizem je gibanje mas, gibanje širokih malomeščanskih, pol-proletarskih in gotovih proletarskih mas, katerim je pospešeno razpadanje kapitalističnega gospodarstva uničilo prejšnje življenske pogoje in jih dovedlo v težak položaj. Te mase so takoj po vojni šle v velikem delu za socialisti-ref<*r-misti v nadi, da z ustvaritvijo socializma zboljšajo svoj strahoviti položaj. Izdajstvo socialne demokracije, ki se je mesto boja za socializem borila za utrditev kapitalizma, in to na znoju in krvi malomeščanstva in prebivalstva, je odvrnilo te nezadovoljne in trpeče mas.: od razrednega proletarskega boja »i od vsakega boja za socializem.
To gibanje razočaranih malomeščanskih mas izkorišča buržuazija in posebno industrijski kapital, da ga izpremeni v svoje gibanje proti proletariatu. Vedno večje razpadanje kapitalističnega gospodarstva onemogoča buržuaziji, da bi svoje razredno gospodsfro očuvala z demokracijo in s svojim državnim aparatom. Njej so potrebne bojevne organizacije mas proti proletariatu in v tem obstoja misel in naloga fašizma.
II.
V mnogih, a posebno v zaostalih deželah se buržuazija hrudi, da vzpostavitev svoje brutalne diktature pospeši z državnimi puči od zgoraj in se poslužuje pri tem raznih vojaških klik, preden je formirano fašistovsko gibanje množic. Tak slučaj imamo v Španiji in Bolgariji, kjer so militaristične klike izvršile državni puč, ne da bi se naslanjale na kako gibanje množic, ampak poslužujoč se edino slepo pokorne vojske. Ali tudi te vojaške klike se trudijo po zavzetju oblasti organizirati fašistov-ske bande, da bi razširile oporo za svoje gospodstvo.
Čeprav je ideologija (način mišljenja)
fašizma navidez revolucionarna, čeprav
lavec, Zagreb; Ivo Baljkas, privatni nameščenec, Šibenik; Jovan Tomaževih, advokat, Cetinje; Josip šteianec, tipografski del., Beograd; Kosta Novakovič, novinar, Beograd; Laza Stefanovič, lesni delavec, Beograd; Marko Teme, čevljarski delavec, Sarajevo; Pavel Vranji-nae, težak (kmet), Starigrad (Dalmacija); Todor Trajkovie, pisar, Skoplje; To-šo Borie, težak, Curug; Triša Kaclerovič, advokat Beograd; Filip Filipovič, novinar, Beograd. Franc Weinberg©r, steklarski delavec, Zagorje; Mat. Ferčej, kovinar, Jesenice; Frane Ret, tovarniški delavec, Bečkerek; Franjo Korošec, delavec, Karlo vac.
b)	Centralni otlbor.
Predsednik: Filip Filipovič; tajnik: Triša Kaclerovič. Laza Stefanovič, Konta Novakovič, At*a Popovič, Aleksa Re-brič, Josif, štofanac.
Navodila za referendum.
Vsem krajevnim organizacijam in za-upništvom NDSJ.
Resolucije, o katerih se bo glasovalo na referendumu, so sledeče: resolucija o političnem položaju in neposrednih nalogah NDSJ; resolucija o narodnostnem vprašanju v Jugoslaviji: resolucija o makedonskem in trakijskem vprašanju; resolucija o agrarnem vprašanju; resolucija o fašizmu. Razen teh resolucij je predložena tudi kandidatna lista za strankin svet, katero so sporazumno sestavili predstavniki vseh pokrajin.
Vse predloge je treba prečitati na izrednih zborovanjih strankinih članov. O vsakem predlogu se vrši posebej glasovanje.
Vse organizacije opozarjamo na to važnost: vsi predlogi resolucij so izpreme-njeni, nekateri bolj, nekateri manj. Te izpremembe, odnosno definitivno re-
dakcijo vseh resolucij, kakršne greda sedaj pred člane, so izvršile posebne komisije, sestavljene iz sodrugov iz cele države in tako te resolucije ne predstav-. Ijajo več stališča poedinih referentov ali centralnega odbora, ampak večine najaktivnejših sodrugov k vseh pokrajin.
Vse organizacije morajo izvršiti referendum, t. j. bdglasovati o vseh predlogih najkasneje do 15. februarja. Ko vse' organizacije končajo referendum, imajo poslati centralnemu odboru poročilo o rezultatu glasovanja. V poročilu vsake organizacije mora biti označeno:
1.) število prisotnih strankinih članov, ki glasujejo j ‘2.) koliko je bilo glasov m in proti vsaki predloženi resoluciji posebej; 3.) s koliko glasov je bila sprejeta kandidatna lista za strankin svet;
4.) v poročilu je treba povedati tudi to. ako so bila podeljena mišljenja ali pro. tipredlogi, in če so bila, o kateri resoluciji, kdo jih je iznesel in koliko glasov je bUo za te protipredloge. Tekste teh protipredlogov je treba priložiti poročilu.
Da bodo poročila enako sestavljena, se ‘bo poslalo vsem organizacijam formularje za ta poročila. Vsaka organizacija bo dobila tri formularje, od katerih obdrži enega v svojem arhivu.
Poročilo je treba poslati najdalje če* tri dni po izvršenem glasovanju.
Ce ni mogoče sklepati o vseh predlogih na enem sestanku, naj imajo organizacije dva, tri sestanke zaporedoma, da bo časa tudi za diskusijo. Diskutira naj se samo o predmetu samem.
Opozarjamo odbore vseh krajevnih organizacij, da zastavijo vse svoje sile, da se ta važni referendum izvrši točno, popolnoma in pravočasno, ker od lega za-visi nadaljnje plodovito delo in razvoj nase stranke.
15. janunarja 1924.
C. O. NDSJ.
INTERNACIONALNI PRE6LED.
malomeščanske mase po svojem nagonu težijo za lem, da izkoristijo dani položaj za izpolnitev svojih meglenih, pol-socialnih in proiikapitalističnih teženj, je vendar fašizem v svojem bistvu kontrarevolucionaren, ker prevzema v njem pretežno vlogo veleburžuazija in ga udinja za svoje cilje. Za to je najboljši dokaz Italija, kjer je fašizem radi izdajstva socialne demokracije in strokovne birokracije razoral proletarske organizacij« in ko je prišel na oblast, začel* vršiti politiko veleindustrijskega kapitala proti delavskemu razredu in proti interesom malomeščanstva, ki je fašizem na svojih ramenih dvignilo na oblast, kakor tudi politiko imperialističnih avantur. Ta primer izkoriščanja fašizma od struni velekapitala in nasprotja interesov v fašistovskem gibanju med delavskimi masami in veiekapitalističnimi vrhovi so merodajna za izdelanje solidne prolelarsko-akcijske politike proti fašizmu.
lil.
Po svojem bistvu ni fašizem lokalno gibanje, ampak se on ponavlja vedno v več državah, v kolikor se razvija proces razpadanja kapitalizma, tako, da lahko rečemo, da je fašizem internacionalni pojav, čeprav je v Jugoslaviji radi belega terorja akcijska in organizacijska sila proletarijata zelo oslabljena, se vendar tudi v Jugoslaviji formira faši-stovsko gibanje. Tu se pojavlja fašizem predvsem kot gibanje, ki ga skuša srbska buržuazija formirati med nezadovoljnimi malomeščanskimi in polprole-larskimi masomi, težko prizadetimi po gospodarski krizi, v svrho nadaljnjega imperialističnega zatiranja podjarmljenih narodov Jugoslavije. V ta namen so osnovane »Orjuna«, pod demokratskim vplivom in radikalsko - militaristična »Srnao*, dočim ko hrvatska buržuazija organizira svoje fašistovske organizacije »tianao«. čeprav osnovane na videz za boj za ohranitev »narodnega edin-stva«, t. j. za ohranitev in zmago srbskega imperializma ali za obrambo pred njimi (»Hanao«), jurišajo te fašistovske organizacije z vso silo na revolucionarni proletariat in njegove organizacije. Prvi teroristični napad proti proletariatu so izvršili fašisti v Jugoslaviji v Splitu, julija 1921. Isto tako dokazuje niz napadov na proletarske organizacije lekom tega leta (Pančevo, Split, Sl. Brod itd.), da je fašistovska nevarnost od dne do dne večja za proletarski razred Jugoslavije in da se bo fašizem z vsemi silami vrgel na proletariat.
Dočim, ko z ene strani jurišajo na proletarske organizacije, poskušajo fa-štsti z druge strani, da z raznimi parolami pridobijo mnogo proletarskih elementov. V tem pogledu je prišla novosadska »Orjuna« tako daleč, da je poskušala voditi mezdna pogajanja in priti v strokovne delavske organizacije. Isto poskuša tudi »Srnao«. S kombiniranjem terorističnih sredstev in demagoških parol in akcij skušajo fašisti delavski razred ali uničiti ali podjarmili.
V	formiranju fašistovskega gibanja in v vodenju fašistovske politike igra brez-dvomno važno vlogo tudi militaristična organizacija, znana pod imenom »bela roka«. Čeprav ima ona že danes v državi stvarno vlado, kateri služijo »parlamentarne« vlade samo kot plašč, kaže ta organizacija jasno tendenco za upostavitev odkrite, ne več prikrite diktature. V ta namen hoče spraviti pod svoj vpliv srbske fašistovske organizacije, da se jih posluži kot opore za svojo diktaturo. Njena težnja, da zagospodari nad »Narodno Odbrano«, to naj. bolje potrjuje. »Narodna Odbrana«, nekdaj revolucionarna organizacija, dobiva danes vedno botj pod očividnim vplivom te klike značaj središča za širjenje fašistovske ideologije in za formiranje fašistovskih organizacij. S frazami »nacionalizma« in »patriotizma« teži za tem, da združi vse srbske fašistovske organizacije, da jih razširi, okrepi in izpremeni v pravo gibanje širokih množic, ki bi poslužile interesom kapitalistov, združenih z militaristično kliko.
IV.
Z ozirom na nasprotnost interesov v fašizmu samem, z ozirom na njegove teroristične bojevne metode, z ozirom na njegovo kontrarevolucionarno politiko pred in zlasti po zavzetju oblasti,
je potrebno delavskemu razredu Jugoslavije, a zlasti NDSJ kot njegovi avantgardi, da se bori proti fašizmu na dvojen način: ideološko in organizacijsko.
1. Ideoioško se bo NDSJ borila proti fašizmu s tem, da bo z intenzivno agitacijo in razrednimi akcijami preprečila poskuse fašistov, da podvržejo svojemu vplivu malomeščanske in polproletarske mase, drugo, s tem, da razvija razredno diferenco med malomeščanskimi masami, ki so že pod faŠistovskim vplivom in velekapitala, in jih bo s tem odtegovala njihovemu vplivu. To bo NDSJ zla-sii hotela doseči z razkrinkanjem kontrarevolucionarne in imperialistične politike fašizma, ki služi velekapitalu, uporabljajoč pri tem demagoške parole. Zlasti je treba pri tem kazati na vcle-kapitalisiično politiko fašizma v Italiji, in tako z živim vzgledom pokazati delovnim množicam, kam jih vodi fašizem. Nasproti demagoškim parolam o »nad-razredni« državi ali diktaturi, NDSJ postavlja parolo enotne fronte delavcev in kmetov ter siromašnih slojev proti gospodstvu kapitalističnih izkoriščevalcev, za delavsko-kmečko vlado.
2. V boju proti fašizmu v Jugoslaviji ima NDSJ zlasti dolžnost, da se bori proti šovinističnim lažem, s katerimi fašisti v korist buržuazije zastrupljajo delovne množice. Posebno je potreben energičen boj proti srbskemu šovinizmu, ki je eden ideoloških slebrov srbskega fašizma, a ta boj proti srbskemu šovinizmu je toliko važnejši, ker ima srbska buržuazija oblast v svojih rokah in ker kriza obrtništva v Srbiji jako omogo-čuje napredovanje fašizma. NDSJ bo v tem boju pokazala delovnim množicam, da se za parolo »ohrane narodnega edinstva« skriva težnja srbske buržuazije po hegemoniji nad ostalimi narodi Jugoslavije. Pri tem bo NDSJ insi-siirala zlasti na tem, da je politika 1la-čenja eden vzrokov za to strahovito reakcijo, težka bremena, strašen biro-kratsko-policajsko-mitilaristični aparat in da interesi vseh delovnih slojev niso v tem, da ostane ta režim narodnostnega zatiranja, ampak da se v boju za osvobojenje podjarmljenih narodov potom enotne fronte delavcev in kmetov osvobodijo tudi srbske delovne množice kapitalistične in fašistovske reakcije.
Ali poleg tega ideološkega boja proti fašizmu je potrebno, da se NDSJ bori proti fašizmu tudi organizacijsko.
Pogosti napadi fasistovskih band na razredne organizacije proletariata kažejo, da je potrebno, da se brez odlašanja postavi proti faŠistovskim bandam močno organizirano samoobrambo proletariata. Za upostavitev te samoobrambe je treba odstraniti vse ovire, ki obstojajo med gotovimi funkcionarji delavskega gibanja.
V boju proti fašizmu bo delala NDSJ na tem, da stopijo v ta boj vse proletarske množice brez ozira na njihovo strokovno orijentacijo in strankarsko pripadnost, ker je fašizem splošna nevarnost za proletariat. NDSJ bo torej z vsemi silami delala na tem, da se proti fašizmu postavi skupna obramba proletariata za zaščito organizacij in inštitucij delavskega razreda. Državna konferenca NDSJ na žalost konštatira, da je vodstvo socialistične stranke Jugoslavije tudi to pot izdalo interese proletariata, s tem da je odbilo udeležbo v skupni obrambi proletariata pred fašizmom. Ali NDSJ se vendar nadeja, do bodo socialdemokratski delavci spoznali potrebo skupne obrambe pred skupnim smrtnim sovražnikom — fa~ šizmom.
V pričakovanju na stvorjenje le skupne obrambe ne misli NDSJ opustiti ludi svojega samostojnega dela za njeno organiziranje. Nasprotno, potrebno je, do se okrepi in razširi delo v tej smeri, prevzemajoč inicijativo za formiranje delavskih obrambnih skupin, kjerkoli je lo mogoče.
Strankinemu svetu se daje mandat, da dela v duhu te resolucije.
Predlog kandidatne liste za strankin svet
a)	Strankin svet.
Adela PavoSevie, priv. namežčenka, Osijek; Aleksa Rebrič, tapetniški delavec, Beograd; Atanasije Ilič, advokatski pripravnik, Prilep, Aea Popovič, kovinar, Beograd; Ivan Makuc, železničar, Ljubljana; Iran Tomanič, tipografski de-
Ruska komisnlstlčna stranka siiatrsa! j
Zadnja dva tedna je naš meščanski tisk, na čelu mu slavni »Slov. Narode in »Jutro«, trobil v svet senzacionalne vesti o razkolu v ruski komunistični stranki, o aretaciji Trockega, o bližajočem se razpadu sovjetske oblasti itd.
16. t. m. se je otvoril v Moskvi kongres komunistične stranke sovjetskih republik. V predsedstvo kongresa so bili enoglasno izvoljeni:	Lenin, Zinovjev,
Stalin, Kanienjev, Troeki, Buharin, Ri-kov, Tomski, Kalinin i. dr.
Kongres je otvoril v imenu centralnega odbora stranke Kanienjev. Dejal je, da je diskusija o strankinih nalogah stranko samo ojačila. Potek diskusije je pokazal, da je stranka strnjena, tako da stoji danes pred svetom s poostrenim komunističnim bojnim orožjem. »Kongres bo dokazal, da so se naši sovražniki, ki so računali z oslabljenjem stranke, ravno tako zmotili, kot je bil to slučaj vedno, skozi šest let. Mi bomo reasumirali rezultate diskusije v popolni zavesti bojnim načelom Lenina. < (Ploskanje).
Po pozdravnih govorih je imel Rikov referat o gospodarsko-političnih nalogah sovjetske unije. Po živahni diskusiji o njegovem referatu in po njegovem zaključenem govoru se je dalo na glasovanje tozadevno predloženo resolucijo od centralnega odbora.
Resolucija je bila enoglasno sprejeta. Na vprašanje s. Kamenjeva, če se ne bo dvignil niti en glas proti resoluciji, ni bilo nobenega odgovora, nakar je izbruhnil splošni smeh mi kongresu. Podrobnejše poročilo prinesemo.
Pred novimi boji v Nemčiji.
Pred novimi boji v Nemčiji. — Štrajk v Poruhrju. — Štrajk kovinarjev. — Krvave demonstracije povodom Liebknecht-ove proslave. — Veliki uspehi komunistične stranke na Saškem. — Meščanska sodba o komunistični franki Nemčije.
Po oktobrskih dogodkih v Nemčiji so bili nekateri mišljenja, da stojimo pred stagnacijo, oziroma umikom delavskega gibanja v Nemčiji za daljšo periodo.
Diktatura generala Seeckta ni prinesla nobenega zboljšanja. Podaljšanje delovnega časa, znižanje plač, odprava pravic delavcev v obratih, uničenje pravice združevanja, odprava brezposelne pod-
pore, prisilno delo za brezposelne, novi davki, uvedba zlate najemnine, redukcija uradništva, skratka brezmejno go-spodstvo kapitalističnega razreda — to je bil in je program nemške buržuazije in njenega generala Seeckta. Sprovajaiije tega programa pa vodi neizogibno, v ra-pidnem tempu, v izredno poostrenje razrednih nasprotij do uničenja zadnjih iluzij delovnega ljudstva. Odtod izvira nadaljnje propadanje socijalne demokracije in odpadanje strokovnih organizacij od soc. demokracije. Z odredbami proti uradništvu se je pospešila preori-jentacija uradnikov in nameščencev na levo. Delavske mase so izvršile svoj-umik in pripravljajo velike obrambne boje, ki se lahko v današnjem položaju v Nemčiji izpremenijo zelo hitro v ofenzivne boje.
Nov štrajk v Poruhrju, nov štrajk kovinarjev, pogoste poulične demonstracije itd., v^ie to nepobitno kaže, da delavske mase Nemčije nikakor niso pripravljene ukloniti hrbet kapitalistom. To so znamenja aktivnega odpora delavskega razreda po tihih božičnih tednih. Bojno razpoloženje preveva znova množice.
Tako dozorevajo objektivno in subjektivno predpogoji za nove revolueijo-uarne boje.
Komunistična stranka Nemčije pripravlja splošno mobilizacijo za boj proti reakciji, proti vojaški diktaturi. Kljub temu, da je stranka izven zakona, da vlada vojaška diktatura, si stranka vedno bolj osvaja ulico s parolo: Oborožitev proletarijata!
*
Pri volitvah na Saškem se je pokazalo, koliko je uapredoval vpliv kom. stranke.
V	velikih mestih, kot v Leipzigu, je dobila komunistična stranka 100% več glasov kot pri zadnjih volitvah; dobila je 69.000 glasov. V Dresdenu so dobili komunisti 39.500, v Zwickau so dobili 5 mandatov več kot pri zadnjih volitvah, v Chemnitzu 21.032 glasov itd. Na drugi strani so silno padli socijalni demokrati v korist komunistov in nacijonalistov.
*
Povodom petletnice smrti K. Lieb-knechta in Roze Luxemburgove so priredili komunisti poulične manifestacije po vseh večjih mestih, pri čemer je prišlo do krvavih spopadov s policijo.
*
Komunistična stranka Nemčije ni prenehala delali niti pod izjemnim stanjem niti po razpustitvi po generalu Seecktu. § čudovito elastičnostjo je znala takoj preiti k ilegalnemu delu, izdajati ilegalne letake, imeti ilegalne shode in redno izdajati ilegalne časopise. Ta dejstva, kot tudi velike demonstracije, ki jih je priredila stranka v najrazličnejših mestih Nemčije, pričajo o zdravi sili stranke. Nasprotniki so hoteli najprej ta dejstva z molkom prikriti in preiti preko njih. Polagoma morajo vendar priznavati, da vsa preganjanja niso oslabila nemške komunistične stranke.
Tako piše n. pr. reakcijonarni bavarski list »Frankischer Courierc:
»Po generalu Seecktu odrejena razpustitev komunistične stranke Nemičje in s tem spojena prepoved komunističnega tiska ni mogla kljub vsej strogosti preprečiti nadaljnega tajnega izhajanja komunističnih letakov. Predvsem je prižela iznva izhajati v veliki nakladi s skoro isto obliko berlinska »Rote Fahne«, glavno glasilo kom. stranke Nemčije, preti kateri je bila v prvi vrsti naperjena prepoved, čije uredniške prostore se je zapečatilo, glavne pisce postavilo pod kontrolo in se skušalo na vsak način preprečiti njeno ponovno izhajanje v drugi obliki in na drugem mestu. Sicer se glasi sedaj naslov »Die Fakne der Revolution« (prapor revolucije), ali podnaslov »Centralno glasilo komunistične stranke Nemčije« odstranjuje vsak dvom. Tiskarne se seveda ne navaja. Popolnoma tajno se razdeljuje »Die Fahne der Revolution« po velikih obratih in delavskih kolonijah in roma od rok do rok...«
nezaupnica angleške delavske stranke.
feBevolncijonarni« obraz Macdonalda.
Macdonald je v imenu angleške delavske stranke predlagal v parlamenta nezaupnico Baldwinovi vladi. Ta ■»nezapnicas se glasi dobesedno takole:
»Naša dolžnost je, da opozorimo, v vsej ponižnosti vašo veličanstvo, da sedanji svetovalci vašega veličanstva ne uživajo zaupanja hiše.« (Parlamenta).
Za tako taktiko se navdušuje slavni bivši suplent Fabjančič. Hotel bi .postati jugoslovanski Macdonald, da bi ▼ vsej ponižnosti opozarjal Nj. veličanstvo kraljevine SHS na nevarnost NDSJ za kapitaliste.
Konservativna vlada v Angliji padia.
V angleškem parlamentu je končno prišlo do glasovanja o zaupnici dosedanji Baldwinovi konservativni vladi. Večina glasov je izrazila nezaupnico vladi. Delavska stranka ima prevzeti vlado.
V nedeljo je izbruhnil v vsej Angliji železničarski fitrajk. fttrajk jo izbruhnil proti volji Delavske stranke. Macdonald, voditelj delavske stranke, se je namreč »»javil kr znižanje plač železničarjev. S tein je Macdonald dokazal svojo kontra-vevolucijcnarnost. Železničarji so protestirali proti temu postopanju Delavske stranke. Pričakuje se, da bo stavka dalj časa trajala.
Mogoč je tudi izbruh rudarske stavke.
francoski državni dolg.
Na podlagi raziskovanj znanega francoskega nacijonalnega ekonoma na pariški univerzi, profesorja Charles Gide, so poskočili dolgovi Francije, ki so znašali pred vojno približno 30 milijard frankov, za več kot trinajstkrat in so že presegli vsoto 400 milijard frankov. Izdatki pot vojnih let so zvišali dolg na 171 milijard. Od konca 1. 1018. se je dvignil dolg za nadaljnih 213 milijard.
Naraščajoči dolgovi Francije in nemočnost njih izplačevanja pospešuje hitro padanje vrednosti francoskega franka v cadnjem času.
Sovjetska unija in Francija.
(Izjave G. Cičerina.)
Sledeče vrstice povzemamo iz inter-'viewa e. Cičerina z urednikom moskovske »Pravde«.
-Vsakemu poznavalcu internacijoual-wih razmer mora pasti v oči sedanja pomembna okrepitev zunanjepolitičnega položaja sovjetske unije. Tako zelo ugodno je delovala v tem oziru dosledna mirovna politika sovjetske republike, politika mirnega reševanja internacional-
nih konfliktov in sistematičnega razvijanja vedno tesnejših gospodarskih od-nošajev z drugimi deželami. Notranja okrepitev in konsolidacija sovjetske oblasti je eden glavnih vzrokov za zboljšanje v internacijonalnem položaju sovjetske unije. Resno vlogo igra v tem oziru tudi razvoj našega žitnega izvoza.
Dosedanji internacij onalni odnošaji sovjetske unije zavzemajo trdnejše oblike, upostavlja se nove stike, ki se ugodno razvijajo. Na polju ednošajev sovjetskih republik z Anglijo je prinesla nova perioda, ki je sledila angleško-ruski krizi, pomembno zboljšanje. Splošni gospodarski ket tudi politični interesi, ki zbližujejo sovjetske republike z Italijo, so dovedli do sedanjih rimskih pogajanj, na podlagi katerih je ugotovil Mussolini v nekem govoru v parlamentu možnost neposrednega de iure-priznanja sovjetske unije. Vedno češče ponavljajoča se potovanja ameriških državnikov in zastopnikov gospodarskih skupin v Moskvo so imela za posledico, da so postale v Ameriki ugodnejše razmere za vzpostavitev oduošajev s Sovjetsko unijo. Kar se tiče Japonske, so se člani te vlade v zadnjem času večkrat izjavil, da se bodo pričela pogajanja s sovjetsko unijo v najbližji bodočnosti. Tudi z drugimi državami Evrope in Azije se utrjujejo odnošaji sovjetske unije in zasnovane so nove zveze.
Samo francoska vlada nadaljuje sovražno politiko napram sovjetski uniji, čeprav nevzdržno narašča v francoski družbi sami struja za vzpostavitev za obe deželi skrajno koristnih in potrebnih gospodarskih kot tudi političnih odno-šajev. Z globokim obžalovanjem moramo ugotoviti, da kljub vsemu temu ni popustila sovražnost francoske vlade napram sovjetski uniji.
Mi smemo trditi, da ovira potrebno ureditev političnih razmer in nastanek nemotenega, trajnega miru, sovražno delovanje francoske diplomacije proti sovjetski uniji. Prvi in najvažnejši predpogoj vsakega sporazuma sovjetske unije s Francijo — če dozori za to čas — je prenehanje sovražnih početij francoske diplomacije proti sovjetski uniji.«
Cičerin opisuje poskuse sovjetskih republik za upestavo gospodarskih in trgovskih zvez s Francijo in zaključuje:
»Sovjetska vlada mora zato ugotoviti, da so ostali njeni poskusi za približevanje Franciji brezuspešni radi politike francoske vlado.«
Kongres komunistične stranke Francije.
20. januarja se je pričel kongres kom. stranke Francije v Lyonu. Njegov pomen je jasen, če ga primerjamo z zadnjim strankinim kongresom sredi oktobra 1922 v Parizu.
Pariški kongres je vodil Frossard (ki ga obožuje Klemenčič). Stranka je bila zapletena v stalno krizo radi elementov h la Frossard. V stranki so bile tri frakcije, ki so se borile med seboj. Frossard je dobil na pariškem kongresu nekaj nad dve pelini glasov, komunistična le- j vica pa nekaj manj kot dve petini. Pri- j bližno eno petino je dobila skupina Re-naulda, ki je bila proti taktiki enotne fronte, kot si jo je zamišljala internacijo-nala. Frossard in njegova klika, oprta na svojo relativno večino, je prevzela v svoje roke vso strankino organizacijo in tisk in ves meščanski svet je že pričakoval trenutka, ko bo kom. stranka Francije odpadla od internacijonale.
Ali prišlo je drugače.
IV.	svetovni kongres internacijonale, ki se je pričel dva tedna po pariškem kongresu, je pokazal, da ni zaman združil v sebi poznanja in izkušenj vseh strank, pripadajočih internacijonali. IV. svetovni kongres je uredil razmere v francoski stranki. Nekaj sto intelektualcev, framazonov, županov in funkcijonar-jev, ki so spoznali, da nimajo ničesar več iskati v stranki, ali ki so rajši zapustili stranko kot framazonsko ložo, so odpadli od stranke s Frossardom na čelu. Velika množica stranke je občutila njihovo odstranjenje kot ozdravljenje po dolgotrajni krizi.
Teden dni po izstopu Frossarda iz strnnke so francoske čete zasedle Porurje in tedaj je prišlo do »komplota« komunistov, ki so se posvetovali v Essenu skupaj z nemškimi sodrugi o bojnih merah proti francoskemu imperijalizmu. Voditelji stranice in strokovnih organiza-
cij so morali v ječo. Ali stranka je sijajno dokazala svojo moč in elastičnost. Nadaljevala je boj z nezmanjšano silo in spravila v gibanje vse francosko delavstvo. »Komplet« se je v nekaj tednih razblinil in se izpremenil v velik poraz Po-incareja in francoske buržuazije.
Od tega časa zavzema komunistična stranka Francije v francoskem in internacionalnem del. gibanju častno mesto, ki ga ni imela, dokler so bili reformisti in framazoni v njenih vrstah. Njeno centra jno glasilo ,»L’ Ilumauite« izhaja danes že v 270.000 izvodih in je torej najbolj razširjeno glasilo v Evropi.
Kongres v Lyonu bo potegnil bilanco preteklega leta. Lyonski kongres bo nudil sliko močne, zdrave stranke množic, ki je, oproščena reformističnega balasta, končno našla pravilno pot.
O poteku kongresa poročamo v prihodnji številki.
Politične vesti.
»Velika Srbija«. — Nedavno se je širil po državi letak, ki agitira, da se vsakdo naroči na knjigo »Velika Srbija«. Letak je poln šovinističnih fraz kot »Srbi vsi in povsod!« »Velika Srbija je evangelij srbstva!« »Dvignite srbstvo!« itd. To knjigo je spisal dr. Vladimir Čorovič, profesor na beograjski univerzi, a zalo- j žila je knjigo družba »Narodno delo«, ki stoji pod posebnim protektoratom vlade. Notranji minister je pozval vse občane v državi, da širijo in kupujejo to knjigo. Podobno naredbo je izdal tudi minister za prosveto in vero. Tako širi vlada odkrito velikosrbsko propagando in očito dokazuje, da so radikalci nosilci hegemonije srbske buržuazije.
Boj za poslanski mandat. Demokratje okrog »Jutra« se že dolgo kavsajo z Ravniharjem, bivšim načelnikom narodno-napredne stranke, ki pa je z novim letom presedlal pod senco Pašičeve brade in je v konzorciju »Narodnega Dnevnika«. Gospodje se sedaj potom teh dveh listov kavsajo za poslansko korito. V Ljubljani so se namreč pri zadnjih volitvah v parlament sporazumeli mladi in stari demokratje za skupno listo na ta način, da so dejali, da bo od vsake grupe po eden nekaj časa užival poslanske dnevnice. Izvoljen je bil mlado-demokrat Reisner in Ravnihar kot njegov namestnik. Dogovorjeno je bilo, da odstopi Reisner svoje mesto Ravniharju nadalje s 1. januarjem. Reisnerju pa dišijo poslanske dnevnice še nadalje in noče odstopiti. In tako se prepira rodoljubna gospoda dalje ne iz kakih interesov naroda temveč radi — korita.
Orjimaši in demokratje. Novosadsko orjunsko glasilo »Vidovdan« piše: »Iskreni Jugoslovani so gledali v centralizmu edino pravo pot in način uje-dinjenja ... Demokratska stranka se je j osnovala kot jugoslovanska stranka in | ravno radi tega je imela privlačno moč.
! To moč je izgubila, čim je odstopila od jugoslovanstva, kar je posebno prišlo do izraza v Hrvatski in Dalmaciji, kjer je jugosgovanska zavest najbolj razvita...« Drug orjunaš piše: »Medstrankarska, centralistična vlada mora čim prej prevzeti vodstvo države v svoje roke. .. Njena diktatura bi morala biti re-solutna in nedostopna, dokler se na ša država politično in gospodarsko ne i konsolidira. Ako se konsolidacije ne ! more doseči s parlamentarnimi sredstvi, jo je treba ustvariti z izvenparlamentar-niini... Ako pa ni mogoče upostaviti take diktature državotvornih strank, potem preostane edini izhod — vojaška diktatura.« Orjunašem je torej Pribiče-vič že malo centralističen in se oklepajo počasi Pašičeve brade in »bele roke« — ker tu je teč denarja. Tako se ponavlja staro pravilo — da so nacijonalisti in »patrijotje« vedno na strani denarja, ki je za nje domovina. Orjunaši imajo res dober nos, kaj ne?
Odpuščanje uradnikov na Hrvatskem.
Na Hrvatskem se je te dni odpustilo veliko število uradnikov, nekaj jih pa pošiljajo v Makedonijo na taka mesta, da se bodo sami zahvalili za državno službo. Odpustitev se je izvršila na podlagi predlogov, ki jih je sestavil radikal dr. Gojkovič. On je sestavil imenik onih, ki naj se jih reducira in v imeniku je navedel tudi za vsakega poedinca razlog, zakaj naj se ga odpusti. Načelno je predlagal,
da se odpusti vse uradnike, ki niso radikali, pa naj bodo Srbi ali Hrvatje. Pri vsakem imenu je dostavil politično pripombo: demokrat, republikanec, komunist, italijanaš itd.
Opozieijonalni blok. — Demokratje, klerikalci, kmetijci in muslimani so se pogovorili, da bodo tvorili skupen opozieijonalni blok proti radikalski vladi. Kot je razvidno, tvori ta blok zelo pisana družba, še bolj pisana bo pa politika takega bloka.
Mimogrede.
Zakaj so se združili narodni socijalisti z radikalci?
2.	štev. »Nove Pravde« piše glede razmerja narodnih socijalistov do radikalcev sledeče: »Narodni Dnevnik«, v katerem konzorciju sedita tudi dva naša odlična člana, naj predvsem vpliva na NRS (nar. radikalno stranko, op. ur.), da ublaži neznosni kapitalistični režim.« Taka modrost more menda vzrasti samo na narodno - socijalističnem zelniku. Po mnenju narodnih socijalistov si torej ne bo delavstvo zboljšalo svojega položaja, če se bo strnilo v enotne bojevne vrste proti kapitalizmu in njegovim strankam, temveč moramo iti v ta namen v vladajočo stranko srbske buržuazije — v radikalno stranko.
*
Klemenčiči in Fabjančič propagirata z Dimnikom sindikalizem in avtonomnost strokovnih organizacij. Koliko teorij si bodo še izmislili radikalci, da nafarbajo delavstvo?
*
»Slov. Narod« se silno huduje, ker NDSJ v opoziciji v ljubljanskem občinskem svetu noče delati v prilog demokratom, t. j. v prilog bankam in pijavkam. Oča se ogrevajo istočasno za Fah-jančičevo taktiko. Menda je nov »napredni blok« na vidiku.
*
Socijalisti nam niso dovolili na svojem shodu, da odgovorimo njihovim lažem. Na našem nedeljskem shodu je so-cijalistični svetnik Lah godrnjal, ko smo razkrinkali sramotno vlogo socijalistov. Ko se ga je pa pozvalo, da stopi na govorniški oder, jo je pa mož pobrisal. De-magoška gesta, kajne »vojak« Svetek?
Novi sotrudniki »Delavskih Novie«.
»Delavske Novice« napredujejo... V krog njenih sotrudnikov je stopil tudi neki gospod advokat, ki je v zadnji številki napolnil cele tri kolone tega lista. To še ne bi bilo hudo. Zanimivo pa je to, da je ta gospod advokat še lansko leto smatral »nekoga« za »lumpa«, s katerim pa letos prijateljsko sodeluje. Kdo se je »spreobrnil«? Ali je »nekdo« advokata prepričal, ali je advokat »nekoga« pridobil? Cankar piše nekje o zelenih listnicah v zvezi s prepričanjem.
Smola.
Navadno se zgodi, da človek pri volitvah propade, ker premalo agitira. Žerjavu, voditelju demokratov pa se je lansko leto pri volitvah zgodilo narobe. Propadel je, ker je preveč agitiral. — Stvar se sliši kot špas, pa je resnica, katero Žerjav bridko objokuje. IDS je namreč Pucelju odvzela za približno 130 glasov preveč da ni mogel biti izvoljen s količnikom. Zato je Pucelj dobil mandat z »ostankom«, IDS pa dolgi nos. Če bi pa Pucelju IDS pustila tistih 130 glasov, ki so mu manjkali do količnika, bi Pucelj bil izvoljen s »količnikom«, Žerjav pa tudi z »ostankom«. Na to čudno resnico je Žerjav prišel šele po volitvah, ko je bilo že vse fuč. Zato tedaj pridno študira volini zakon in računa, da bi se mu v bodoče kedaj ne pripetila enaka smola.
»Socialist« je postal ponedeljski lisi Nadaljeval bo tradicije Plutovega »Pon-deljka«. V tem znamenju trdi, da se ne bo pustil terorizirati od nas, da bi izločil iz svojega kluba Naceta Mihevca. Mi vas, predragi »socijalisti«, nočemo terorizirati. S tem, da se izjavljate solidarne z Nacetom, ste dokazali, da je ves socijali-stični klub proti temu, da bi dala občina brezposelnim podporo. In brezposelni ter drugi delavci bodo obračunali z vami.
•
Bernot je slišal v Krško, da smo na nedeljskem shodu v Mestnem domu sklenili prijateljstvo s klerikalci. Udeleiniki
shoda pa so slišali ravno nasprotno, da smo razkrinkali klerikalce in Nacete % njihovo protidelavsko politiko.
*
Zadnja »Orjuna« se baha, da ima dober nos. To utemeljuje s tem, da je Spa-iajkovič odkril nove dokumente o komunistični kurirski službi, o kateri je pričela >Orjuna« pred časom sanjati po zaslugi Fabjančiča. Orjunci, kar vohajte po ponarejenih dokumentih, dokler vam mi ne damo »ta pravega« povohati. Tedaj boste imeli priliko pokazati tudi dober tek.
*
»Slov. Narod« pravi, da dobimo 1000 dolarjev mesečne internacionalne podpore in pripominja, da je to malo. Mi bi pa privoščili »Slov. Narodu« pomlajenje v možganih.
Dopisi.
Red vlada t Ljubljani. — Pozorišče:
Kavama V. Pijani verižniki pretepajo nekega mladega delavca. Nevarnost je, da ga težko ranijo ali celo ubijejo* ker grabijo za stole in buteljke. Trezen poštni uradnik hiti na ulico in kliče: Stražnik, stražnik!! — Stražnik se stiska ob zid šole in noče slišati. Šele na ponovno klicanje pride: Kaj se derete? V kavami so navalili na mladega človeka ... Nevarnost, da ga ubijejo ... Prosim, posredujte ... Stražnik: To se mene ne tiče. Jaz imam svoj rajon na ulici, v kavarni je odgovoren kavarnar. Ne nadlegujte me. — Pa če se kaj zgodi? — Stražnik obrne poštarju hrbet, nekdo pa reče: Če ga ubijejo, naj se pritoži. —
V	istem času pa je v Delavskem domu »uradovala« cela četa policajev v uniformi in civilu, ker tam so bili ljudje mirni in poslušali predavanje. — Živel »red«!
G USTA N J. Tukajšnja »Svoboda« je proslavila 5 letnico nasilne smrti ss. Karla Liebknecbta in Roze Luksemburg na lep način. Dne 12. t. m. se je zbrala večinoma mladina, včlanjena v »Svobodi«, v društvenem lokalu v obilnem številu.
S.	iz Zagorja je proslavil spomin obeh padlih borcev z lepim govorom. Nato je čital s. Borstner par primernih pesmi iz Seliškarjevih »Trbovelj«. Proslavo je zaključil s. K. z deklamacijo pesmi »Upor«. Kakor povsod, je tudi tukajšnja delavska mladina zanemarjena. Mnogo mladine je zaposlene v jeklarni in mnogo je je pri raznih mojstrih — vendar se nihče ne briga za ta naraščaj na šolskem polju. Včasih je obstojala v Guštanju, kakor v vsakem večjem kraju obrtno nadaljevalna šola — danes pa država rajši vidi, da zapravlja učiteljstvo čas s patriotizmom, kakor pa da bi izobraževalo del. mladino še izven ljudskih šol. To je zopet nauk za del. razredno mladino, da si mora tako šolo sama priboriti potom organizacij. Zato, guštanjska mladina, vsa v »Svobodo« in ko nas bo dovolj, naredimo po vzgledu mladih ljubljanskih sodru-gov in zakličemo: »Ne samo garat, ampak tudi izobraževati se hočemo«!
Celje. — Zagonetni krošnjar. — Izšla je novoletna številka »Vojnega invalida«, glasila udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot kraljevine SHS v Ljubljani. Vzemite v roke to glasilo, berite ga pazno do kraja in vaša znatiželjnost bo pomirjena. Čuden stvor, bodete dejali, ko ga prečitate. In po pravici! Kot nekak žurnalistični krošnjar z najrajlič-nejšo robo, bo gotovo spravil vsakega v občudovanje. Žalostno, pa resnično — in zelo zabavno — če ne bi bilo za voj-ue invalide tako tragično. »Vojni Invalid« piše o histeriji, dvobojevanju, o krompirju, o prašičji slavi, podedovanih boleznih itd., ne omenja pa z najmanjšo besedo reduciranja in slabšanja položaja invalidov-nameščencev, ne vidi ukinitve ministrstva za socialno politiko z vsemi dalekosežnimi posledicami za vojne žrtve. Ne beleži nobenih krivic in nesocialnega postopanja s strani državne uprave invalidov, ki se ima še poslabšati z militarizaeijo (s tem, da jo prevzame vojaška uprava). Ne, vse to ne spada v invalidsko glasilo, to so postranske Btvari, če hočete, »prazne pene«. Kaj se bo naš ljubljanski odbor za to zanimal. Invalidi, prijeti bomo morali metle in malo izčistiti, ker tako se ne smemo pustiti več izigravali in uspavati.
Več invalidov.
Vevče. Med krščanskimi socijalisti v vevški papirnici vlada veliko razburjenje. Po razpustu socijalistične podružnice se je začelo v tovarni tako ozračje, da so se začeli nekaterim klerikalcem bogu vdani nosovi vihati. Ko so slišali o ustanovitvi podružnice NDSJ, so bili ti še bolj poparjeni. Krščanski kričači so silno razburjeni, da je delavstvo tudi v vevški papirnici spoznalo, da je krščanski socijalizem samo pesek v oči in da le Neodvisna Delavska Stranka pravilno zastopa delavske interese in se bori za zboljšanje delavskega položaja. Če bi se vse delavstvo zavedalo, da mu stoji ob strani za zboljšanje njegovega položaja NDSJ, bi se je oklenilo vse delavstvo. Opozarjamo vse delavstvo, da ne naseda govoričenjem krščanskih kričačev, ki pijejo delavsko kri. Ti krščanski kričači se potegujejo le za interese kapitalistov a la Pollak itd. in duhovščine in hočejo nas delavce samo izkoristiti v njihove interese, hočejo napraviti iz nas le klerikalno glasovalno mašino. Jeza »Pravice« z dne 17. t. m. ne bo nič pomagala. Delavstvo bo pri prihodnjih volitvah iztrgalo občino Dev. Marija v Polju iz klerikalnih rok. Saj le mi, delavci, širimo idejo osvobodilnega boja izpod jarma kapitalizma tudi med malimi obrtniki in kmeti. Zato naj vsak še ta mesec poskrbi, da bo vpisan v volilni imenik, ker moramo nastopiti polnoštevilno vsi zatirani in izkoriščani. Ne dajmo se varati s klerikalno-kapitalistično avtonomijo, o kateri nam pridiga 21 krščanskih meše-tarjev v beograjskem parlamentu. Kajti njihova avtonomija je mešetastvo, s katerim hočejo naloviti voiilce. Mi se moramo boriti za skupen blok revnih delavcev in kmetov, ki naj z bojem stvori delavsko-kmetsko vlado.
Z občinskim tajnikom bomo obračnali, če ne bo vpisal vseh volilnih upravičencev v imenik. Zato naj g. tajnik takoj uredi knjige!
Več delavcev.
Jesenice. — V nedeljo se je vršil pri nas polnoštevilno obiskan shod NDSJ, na katerem je poročal s. Marcel Žorga iz Ljubljane. Ta shod je jasno pokazal vsem nasprotnikom, da je jeseniško delavstvo za Neodvisno Delavsko Stranko, ki vodi proletariat. Vsi jeseniški delavci, volite Neodvisno Delavsko Stranico!
Kovinar.
Javornik. — Na Javorniku še žal delavstvo ni tako prebujeno kot na Jesenicah, ker Javornik se tudi nekako bolj zanemarja kot Jesenice. Ali v nedeljo je moral vsak proletarec spoznati, kaj so socijalpatrijoti in njihov glavar Jeram. Jeram je hotel z najpodlejšimi lažmi pobiti s. Marcela Zorgo in agitirati proti NDSJ in »Glasu Svobode«. Ali s. Marcel mu je dobro dokazal, da je socijalisti-čna stranka kontrarevolucijonarna in da prejema denar od raznih ministrov, da vodijo socijalistično internacijonalo sami gg. ministri. Tudi Mussolini se prišteva n socijalistom in hvali italijanske in nemške socijaliste, da so dobri patrijotje. Jeram je dejal, da ima rajši kapitalistično diktaturo kot pa socijalno revolucijo. To mu radi verjamemo, veseli nas pa to, da je mož vsaj enkrat javno izpovedal in priznal svojo kontrarevolucijonarnost. Delavstvo občine Koroška Bela bo bojkotiralo občinske volitve, ker ni liste NDSJ. Socijalpatrijoti pa niso nobena delavska stranka, zato no more delavstvo glasovati za nje. Živela NDSJ!
Udeležniik shoda.
Mladinski vestnik-
NEKAJ O »KULTURNIH ORGANIZACIJAH«.
Med raznimi in nešielimi organizacj-iami od klubov občinskih svetnikov ali dečjih krožkov pa do mogočnih strank najdemo tudi tri skupine organizacij, katerih deli so vezani med seboj s skupnimi lastnostmi z ozirom na proletarski razredni boj. To so:
t. telovadne in športne organizacije;
2. samoizobraževalne organizacije, kakor stenografska in esperantska društva, diskusijski klubi, »delavske univerze« in druga društva, ki imajo namen, dati svojim članom nekaj znanja in sposobnosti;
3. zabavna društva, kakor turistov-ska, pevska, plesna, kegljaška društva itd.
Kaj naj storimo mi s temi organizacijami?
Da lahko odgovorimo na to vprašanje, moramo pomislili na našo glavno nalogo, ki je, da organiziramo in vodimo razredni boj. To je centralna naloga, ki so ji podrejene ostale. Mi moramo dvigniti proletariat, ga organizirati, usposobili za boj, zavzemati pozicijo za pozicijo in v tem boju moramo vsa stremljenja, ki jih imajo delavci, spraviti v to smer, da se razredni boj poostri.
Strokovne organizacije in ielovadne j organizacije služijo v razrednem boju kot sredstva, da široke delavske mase vzgojimo za neposreden razredni boj. One nam pomagajo v vsakodnevnem boju, v boju za zvišanje plač, za ohranitev 3 urnega delavnika, v štrajkih, v akcijah proti fašistom ild. To so mogočna orožja, ki jih ne smemo pustiti v naspfotnikovih rokah. Pri njih prihaja sila in meč v poštev. Z njimi spravimo množice v akcijo.
Ali pa velja isto o izobraževalnih in zabavnih društvih? Ali so to direktna orožja v akcijah mas? Ali delavstvo pridobi na sili in veljavi, če ima te organizacije. In nasprotno, ali nas je že buržuazija kdaj pobijala s temi organizacijami?
Te dve vrsti društev, ki jih lahko imenujemo »kulturne organizacije«, igrajo v razrednem boju podrejeno viogo, stransko vlogo. Ne trdimo, da ne pomagajo ničesar. One zamorejo dosti doprinesti boju delavstva. Ali njihova važnost ni prva. Zlasti pa izgubljajo na važnosti, če so takšne, kakršne so danes. Vzemimo n. pr. izobraževalna društva, ki imajo esperantske kurze, politične šole, predavanja itd. One dajejo delavstvu samo znanja. Znanje je potrebno. Ali danes (in to je tisto!) rabimo več zavesti nego na znanja. Mi želimo več razredno zavednih proletarcev, ki delajo v stranki, v strokovni organizaciji in drugod, kakor pa proletarcev, ki jim je knjižnica ideal in ki bašejo svoje možgane z znanjem o zvezdah in postanku sveta in ki vneto obiskujejo esperantski kurz, a pozabljajo na stranko, na shode, na štrajke itd.
Nasproti tem »kulturnim organizacijam«, ki seznanjajo delavce z buržuaz-no kulturo!!), moramo postaviti bojevno mladinsko organizacijo, ki hoče s svojim izobraževalnim delom dati svojim članom splošen vpogled v svet in družbo in jih usposobiti za konkretno dnevno delo v obratu ter dati podlago, da zamore član sam samostojno prodirati v stvari, ki ga zanimajo. Temelj tega izobraževalnega dela pa mora biti političen pouk, politična delavnost. Taka mladinska organizacija ima poleg svojih nalog na antimilitarističnem, antifaši-stovskem, ekonomskem polju tudi nalogo, da prireja predavanja in diskuzije, šahovske večere in dramatske predstave in podobno v svojem okrilju. Ona, mladinska organizacija sama, vodi to izobraževalno delo. Posebnih »kulturnih društev« pa ni Ireba. Vloga takih »kulturnih društev v razrednem boju sploh ne more biti velika.
Take mladinske organizacije, ki bi svoje delovanje razprostrla na razna delovna polja (antimilitarizem, antifašizem, politična delavnost, gospodarski boj, izobraževalno delo, delo med deco, delo med študenti, med kmečko mladino itd.) — pa nam buržuazija ravno ne dovoljuje. Zato si iščemo drugih izhodov. Ustanavljamo tudi izobraževalne organizacije, katerih vloga pa ne more biti taka, kakor pa bi jo igrala bojevna mladinska organizacija, kakršna je bil n. pr. pred Obznano Savez Kom. Mladine.
ttininiiiiiiiiiiiiiiiMiiiij
Mariborski sodrugi!
V	nedeljo, 27. t. m. se vrši v mariborski organizaciji NDSJ diskusija in glasovanje (refereudum) o predloženih resolucijah v št. 4. »Glasa Svobode« in o sestavi strankinega sveta. Udeležba vsakega člana je obvezna! Vsakdo naj prinese s seboj Člansko karto, ker se bo glasovalo s članskimi kartami! Pričetek ob 10. uri dopoldan v običajnih prostorih pri Rožancu. Poroča sodr. iz Ljubljane. Članska diskusija v soboto zato odpade.
Proletarska knjižnica
Ustanovila se je »Proletarska knjižnica«. Konzorcij, ki jo je ustanovil, si je nadel nalogo, da ho izdajal knjige proletarskih pesnikov in pisateljev, in ds bodo te knjige kolikor mogoče poceni, poleg pa okusno opremljene. Prvi zvezek »Proletarske knjižnice«:
je že izšel. Prodaja se broširani izvocs po 10 Din, vezani 20 Din. — Po pošti: 1.40 Din več.
Drugi zvezek pa je v tisku. Se to pesmi mladega 13 letnega proletarskega pesnika Mile Klopčiča:
Knjiga bo na zunaj krasno opremljena . vsebina zbranih pesmi pa je prvovrstna Iz njih gori samozavest proletarca, kipi boj svobode z nočjo. »Plamteče okove* bo čital vsak sodrug in sodni žica z navdušenjem in moč borbe mu borki vlivale v žile.
Zato, sodrugi in sodnižice, segajte že po p r v e m zvezku, da se tako omogoči izdaja drugega. Prvi zvezek se naroči pri Tiskarni »Merkur«, Ljubljana,
S.	Gregorčičeva ulica 13, pa tudi pri upravnišfvu »Strokovne Borbe« in »Glasa Svobode«. Z naročilom pa pošljite obenem denar in poštnino. Tudi mi, kar nas je proletarcev, (in na milijone nas je), moramo imeti svojo »Proletarske knjižnico«.
Naročajte torej knjige »Proletarske.: knjižnice«!
Članom NDSJ v Ljubljani.
3' petek, 25. t. m. se vrši v ljubljanski krajevni organizaciji NDSJ referendum o predloženih resolucijah in
o sestavi strankinega sveta. Udeležba vsakega člana je obvezna. Vsakdo naj prinese s seboj člansko karto, ker so bo glasovalo s članskimi kartami. Pričetek ob pol 8. uri zvečer.
EasHaBaafliaKBBiaaHaaa*'
Tiskovni sklad.
Heller Ivan, Moste 4 Din; Celic Ignac,-Ljubljana 8 Din; Slavka Klinarjeva, Ljubljana 5 Din; Blažič Alojzij, Ljubljana 5 Din; Bandelj Anželo, Moste 2 Din; Žužek Anton, Dol. vas 5 Din; Janez, Ljubljana 10 Din; Ivan Gradišar, Ljubljana 2 Din; Hauptman Peter, Ljubljana
2	Din; Urban Mrak, škofjaloka 5 Din: Kajzer Peter, škofjaloka 4 Din; Porenta Janez, Škofjaloka 3 Din; Justin Aleš, Škofjaloka 1 Din; Ceferin Blnž, Škofjaloka 1 Din; Osterc Rajko, Škofjaloka 5 Din; Mesojednik Jakob, Škofjaloka 5 Din. — Preje izkazanih 163 Din, — Skupaj 230 Din.
Zahtevamo redno dostavljanje našega lista s strani pošte.
Naši naročniki večkrat ne sprejemajo' redno našega lista, čeprav jim ga redno odpošiljamo. Torej mora biti pošta kriva nerednemu dostavljanju lista naročnikom. Poživljamo poštno upravo, da opozori tudi pismonoše, da se ima dostavljati naš list kot drugi, ker plačujemo ravno tako poštnino kot meščanski listi
i 11 n	n.......-  —
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Vsled preobilega materijala pridejo vsi dopisi šele v prihodnji številki n« vrsto. Naj vpoštevajo to VHi dopisniki!
Lastnik in izdajatelj Konzorcij.'
Odgovorni urednik Anion šiiSlerSif.
Tisk liskame »Merkur* v Ljubljani.