(sa) Že pred leti so športni delavci razde-tili šport in športnike na dvoje skupin: re-kreativni oziroma množični in na vrhunski šport. Tako veljajo tudi za sofinanciranje programov posameznih skupin ločeni ključi. V LJubljani obstaja pet občinskih zvez za telesno kulturo in fte mesta povrhu.
V vsaki občini posamezna društva in druž-bene organizacije, ki se ukvarjajo s športno dejavnostjo, vzgajajo svoje člane za čimboljše športnike. Če ti izpolnijo dogovorjene rezulta-te, se lahko uvrstijo v mestni proračun; vsem takim se ob dodatnem naporu obetajo še možnosti, da se uvrstijo dalje. če športnik do-seže nazive  »zaslužni«,  »perspektivni«  ali pride celo v zvezni in mednarodni razred, ga že financiramo iz mestnega proračuna. Tako se občina razbremeni uspešnih športnikov in breme njihovega dela prenese na mesto. Slednje pa zbira sredstva seveda iz občinskih računov.
Skromna analiza tako kaže, da smo šiškarji kar 91 športnikov od skupno 171 vzgojili za mestni proračun, torej več kot polovico. To očitno dokazuje kvalitetno delo naših športnih organizacij. Pri tem pregledu niso zajeti zimski športi. Za sezono 1982/83 je evidentiranih v mestu 60 športnikov, od tega v Šiški kar 38. Velja pa omeniti, da niso upoštevani nogome-taši, kajti ti niso kategorizirani športniki po kri-terijih jugoslovanske kategorizacije.
V  naši občini deluje več kot 100 športnih klubov, od katerih imajo številni še »podklu-be«. To velja za večja društva, ki imajo na svo-jih seznamih več klubov, zato pa tudi več se-lekcij itd.
Vsako leto znova pa se porajajo težave pri vrednotenju dela ppsameznih društev oziroma športnikov. Če bi bilo sredstev dovolj, bi stro-kovna služba pri občinski ZTKO preprosto izračunala, koliko sredstev komu pripada. Tako pa se razne komisije, odbori in druga te-lesa mučijo, kako razdeliti skromna sredstva, da ne bi kakšne panoge preveč prizadeli. Vedno se pojavlja ista dilema: ali razvijati manj športnih panog, pa tem zajamčiti ustrezna sredstva ali pa nadaljevati po starem — da vse panoge životarijo. Rezuttati bodo pač taki kot doslej: odvisni od prizadevnosti posameznega športnika ali športnih delavcev. Slednji vedno bolj obupujejo, ker je sredstev vedno manj, zahtev pa vse več. Torej, kako se opredeliti!
Pogosto poslušamo, kako take zadeve re-šujejo športno razvite tuje dežele: kljub po-membnim svetovnim uspehom pogosto izlo-čijo vrsto panog, močneje pa podpro dve, tri in le redkeje več športnih panog. Seveda za prio-ritetne panoge žal ni sredstev za vzgojo bodo-čih svetovnih prvakov že od vrtcev dalje...
In kako pri nas? Zelo različno. V Ljubljani so pbsamezne občine same določile panoge, ki jih močneje financirajo, torej panoge prioritet-
Težave pri vrednotenju dela društev in športnikov
Kam greš, vrhunski šport?
nega razreda. Tako imamo npr. v Sloveniji 832 kategoriziranih športnikov iz kar 32 panog. Kakšni so rezultati, vemo.
športni delavci ugotavljajo vsevprek, da moramo čimprej spremeniti sistem financira-nja panog. Prav tako moramo čimprej začrtati, za kakšne cilje se bomo borili v športnih are-nah. Aii bo cilj postati prvak krajevne skupnosti ali pa olimpijski prvak? Teh ciljev ni, ampak smo v glavnem vedno za vse. In se ne moremo dogovoriti, saj imajo vsi po svoje prav: tisti, ki so za »žaganje« vseh panog razen dveh, naj-več treh prednostnih, pa do tistih, ki se jim smi-lijo vse panoge, pa bi jih raje prepustili narav-nemu izumiranju. Za Ljubljano kot zaokroženo celoto, ki ima vrsto športnih objektov, pa bi ver-jetno veljala drugačna načela J<ot doslej. Že vrsto let obstaja zamisel o združitvi npr. atletov v merilu mesta in podobno za nogomet. Obe panogi bi po tej zamisli lahko izvajali kvalitet-nejši šport, racionalizirali bi obe dejavnosti, športni uspehi bi bili boljši. Torej, kaj še potem razmišljamo! Ali kljub stabilizacijskim prizade-vanjem kakovost in gospodarnost nista za-dostna argumenta za uresničitev sicer prou-čenih zamisli?
Dejavnost vrhunskega športa daje vtis, da ga razvijamo zgoij zaradi rezultatov, ki pa vedno ne morejo biti gibalo vse aktivnosti. Hkrati pa zanemarjamo zagotavljanje pogojev za doseganje vrhunskih rezultatov. Vrhunski športniki niso rekreativci, ki se morda teden-sko sestajajo. Vrhunski športnik je garač — šestkrat tedensko po več ur dela verjetno ni več le Ijubiteljstvo. V današnjem sistemu pa fi-
nanciranje takega dela ne prenese neskonč-nega števila panog v prioriteti. Tako se vedno sučemo okrog selekcij v posamezni panogi, koliko jih bomo ali ne bomo sofinanciraii, ker ni dovolj sredstev.
Zastavlja se vprašanje, če je »zasnova« v današnjih časih še umestna in ali morda ne za-hteva popravkov. Seveda velja upoštevati dveletni ciklus, ki se meri za zimske Športe od maja, za ostale pa od septembra dalje. Vrhun-ski šport ima dimenzije profesionalnega športa in bi ga veljalo kot takega tudi obravnavati; de-narno in miselno. Sicer ni pričakovati rezulta-tov.
Načelo financiranja je delna pomoč pri izva-janju PROGRAMOV, nikakor pa da ZTKO po-krivajo celotne stroške dofočene panoge. Zato je tako pogosto prisotna dilema: sofinanciranje vseh ali le nekaterih prioritetnih panog. Torej bi morali zmanjšati število prednostnih panog. šiškarji jih imamo kar deset, večina pa se nav-dušuje za največ pet, pa še teh ne bi mogli ma-terialno tako podpreti, da bi lahko od njih za-htevali boljše rezultate.
Nadrugi strani paječutiti povsem drugačno gledanje, češ, podpreti moramo množične športe, rekreacijo, saj je v tem delu športa vključenih največ otrok in mladine, za katere starši dajejo določene odstotke od svojih osebnih dohodkov. Začaran krog. In ni je sku-pine ali uresničljive zamisli, ki bi presekala taka ali drugačna stališča, dokazovanja, pre-pričanja in našla ustreznejšo rešitev.
Februarja se bosta sestali skupščina Sl-TEKS in zatem še ZTKO v naši občini. Obe
bosta sprejemali načrt dela za leto 1983. Pri-pravljalci gradiv za obe skupščini se upravi-čeno boje priti na zbor športnih delavcev, ker ne bodo mogli ustreči vsem. Vsak delegat za-govarja svojo pot, pot panoge, ki jo zastopa. Kako pa uskladiti želje z možnostmi, se te redki vprašajo, ko pripravljajo govore na najvišjem zboru porabnikov aii izvajalcev!
Leto 1983 naj bi bito prehodno obdobje. ko bodo pripravili razni odbori in komisije do-končne predloge za način financiranja športne dejavnosti pri nas. Maja se bo treba odločiti, kako sofinandrati zimske športe, septembra pa še daige. Nekateri menijo, da bi z morebit-nim črtanjem nekaterih selekcij v panogah le še podaljšali agonijo (torej ne gre za črtanje se-tekcij, ampak kar celotne panoge). drugim pa-nogam pa dali več materialnih rnožnosti za ra-zvoj, ki pa ga morajo v dogovorjenem časov-nem obdobju dokazati.
Delegat! bodo imefi izredno zahtevno na-1 logo pri odločanju o smeri razvoja vrhunskega športa pri na.s. Izhajamo namreč iz predpo-stavke, da moramo omogočlti redno vzdrže-vanje objektov in delovne opreme društev, vzporedno s tem pa tudi zagotoviti sredstva za osebne dohodke profesionainih delavcev, ki jih zahteva vzdrževanje objektov.
Imamo vrsto objektov, ki niso najbolje izko-riščeni. Vključno s HALO TIVOLI. Le kako uspešno urejajo te stvari v drugih mestih SFRJ? Verjetno se vedejo bolj poslovno in ne priznavajo posebnih prednosti pri oddajanju objektov. Pomembni so poslovni rezultati dvo-rane, sicer ta ne more živeti in predstavlja večno breme, ki se ga vsi otepajo. Zato gre precejšen del sredstev za življenje hafe, na-mesto da bi si ta denar porazdelili Športniki.
Poseben problem predstavlja tudi poslova-nje društev. SDK zahteva podobno postovanje kot za organizacijo združenega dela. Čudno, da za poslovanje obrtnikov še vedno zadošča preprosto vodenje finančne dokumentacije, pa je vse v redu. Morda bi podoben sistem zadoš-čal tudi za naše Ijubiteljske športne organizaci-je? Poslovanje smo tako zapietli, da zaradi tega izgubljajo še taki navdušenci voljo do dela v društvih. Delegatski sistem je odgovoren, zapleten, dolgotrajen in zahteva vpetost vseh elementov v samoupravnem prcx:esu. Z nepo-trebnim sestankovanjem in zapletanjem pa jemljemo že tako dragoceni prosti čas za kvali-tetno delo z otroki in mladino. Zato velja pre-seči dosedanjo prakso vsaj na nekaterih po-dročjih dela v daištvih, zvezah in telesih. Prej ali slej se bomo morali odločiti za korenite spremembe ter pokazati, kaj je kakovost dela, kakšne cilje želimo doseči in koliko smo jih sposobni uresničiti. Gospodarsko stanje nam ne dovoljuje trošenja sredstev, kot smo bili tega morda vajeni ponekod doslej. Pa tudi precej več članarina bomo morali zbrati v vseh društvih, in ne le pri rekreativnih organizacijah. Starši se bodo morali verjetno še dodatno odrezati, če bodo hoteli svojim otrokom omo-gočiti sodelovanje v draijih športnih panogah. Ponekod krijejo starši stroške v celoti, odvisno od razširjenosti panage, pomembnosti v oko-Iju, kjer jo gojimo itd. Solska športna društva bi lahko odigrala pomembnejšo vlogo ob dru-gačni organiziranosti in drugačnem financira-i^u tudi izvenšolskih športnih dejavnosti. Šte-vilne so še možnosti za kvalitetnejše izvajanje programa v vseh društvih oziroma osnovnih telesno-kultumih organizacijah.
Toliko v premislek pred odločitvami na ob-činskih skupščinah telesnokulturnih delavcev.