Poštnina plačana v gotovini
Speci, in abbon. post. - I Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Polletna naročnina	.	Lir	800
Letna naročnina .	.	Lir	1.500
Letna inozemstvo .	.	Lir	2.500
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
	
	§■
>\\\
Leto IX. - Štev. 45
Gorica - četrtek 7. novembra 1957 - Trst
Posamezna številka L. 30
Štirideset let oktobrske revolucije žalosi * mo,ku
\ U . . .1 . »-v-.	-	/i	L	.	I	,v	1	.	t\«.i	i	.
Te dni se nahajajo v Moskvi voditelji svetovnega komunizma zato, da čim slovesneje obhajajo 40-letnico oktobrske revolucije, ki je pomogla do zmage sovjetom. V Moskvo so Prišli poleg ruskih prvakov še Mao-cetung iz Kitajske, Hošiminh iz Vietnama, Togliatti iz Italije, Tho-rKz iz Francije, potem vsi voditelji komunizma iz satelitskih držav poleg brez števila drugih manjših komunističnih oblastnikov. Izmed vidnejših predstavnikov sodobnega komunizma manjka samo Josip Broz-Tito, ki je ostal doma iz znanih razlogov. Toda da bi kdo ne mislil, da ni komunist, je dal dopisniku ruskega ilustriranega lista Ogonjek lzjavo, v kateri se brez pridržkov pridružuje Leninu in Marksu ter njunemu nauku.
40 LET REVOLUCIJE
Rdeče veličine proslavljajo torej četrto desetletnico revolucije z velikimi slovesnostjni in verjetno tudi s velikim zadoščenjem, da so še živi in še na svobodi, zakaj veliko drugih je želelo učakati ta dan, a ga ne morejo, ker so jih na raznih čistkah likvidirali ali pa so še kje zaprti. Veseli so tudi, ker verjetno niso upali, da bo njih revolucija u-čakala 40 let. Mussolinijeva je učakala namreč samo 20, Hitlerjeva celo samo 10 let. Sovjetska je v tem oziru bolj srečna, kot je sploh uživala vedno več sreče od ostalih revolucij.
Tudi v ostalem svetu se spominjajo te obletnice. Komunistične partije jo proslavljajo kot začetek nove dobe človeštva, drugi vedo povedati kaj bolj stvarnega in pametnega. Vsekakor se vsi spominjajo ruske revolucije kot za zgodovino sodobnega človeštva zelo pomembnega dogodka. In to oktobrska revolucija brez dvoma je. Saj lahko rečemo, da se politično življenje od leta 1917 dalje razvija v znamenju sovjetske revolucije. Neposredno ali posredno je sovjetska Rusija vplivala na vse življenje po prvi svetovni Vojni in še bolj sedaj po drugi. To čutimo vsi.
NJEN NASTANEK
Oktobrska sovjetska revolucija je sad dolgotrajnega zorenja in kipenja marksističnih idej, ki jih je zasejal »Manifest« Karla Marksa že leta 1848. Po ruznih in čudnih preobrazbah so te ideje dobile stvarno obliko in se uveljavile po Leninovih zamislih v prostrani Rusiji dne 25. oktobra,,ali 7. novembra po našem gregorijanskem koledarju. Čudno, da so zmagali boljševiki ravno v Rusiji, ki je bila takrat izmed vseh evropskih dežel najbolj nazadnju-ška. Vrsta ugodnih okoliščin je k temu pripomogla. Predvsem prva svetovna vojna, ki je s svojimi uspehi in neuspehi na bojnem polju, s svojim predolgim trajanjem vzrte-voljila ruske ljudske množice, da so postale bolj godne ko kdaj koli prej za vabljive boljševiške obljube. Potem dejstvo, da je pruski militarizem videl v sovjetiziranju Rusije svojo korist in je zato pomagal Leninu in drugim revolucionarjem, da so se v zaplombiranem vagonu vtihotapili v Rusijo iz Švice. (Kako se je trideset let pozneje to maščevalo nad njimi samimi, ko je lsta sovjetska Rusija zasedla vso Vzhodno Prusijo in izgnala vse Nemce!) Tretja ugodna okoliščina le bila naklonjenost socialističnih strank v zapadni Evropi do Sovje-lov. Angleški laburisti so se še po drugi svetovni vojni hvalili, kako so oni preprečili, da niso Angleži bolj odločno podprli belih armad
v boju zoper Sovjete. (Danes so isti laburisti odklonili vsako sodelovanje s Sovjeti, ko jih je Hruščev povabil v posebnem pismu pretekli mesec. Tako usodo doživljajo politiki, ki jih ne vodijo zdrava moralna načela, temveč le trenutne koristi ).
V KRVI IN TERORJU
Vrsta ugodnih okoliščin je torej pripomogla, da so Sovjeti mogli začeti z revolucijo in se učvrstiti. Toda kako? V morju krvi kakor še nobena druga revolucija pred njimi. Lenin je izdelal teorijo, da morajo boljševiki neizprosno likvidirali vse nasprotnike, ki bi utegnili postati nevarni kot opozicija. To so Sovjeti na Ruskem prvi dosledno izpeljali, pozneje so drugi za njimi ponovili isto. Zato so komunistične revolucije povsod tako strašno krvave in neusmiljene.
V	krvi in terorju je potem ruska revolucija rastla in se krepila. Za to dobo rasti in krepitve je značilna Stalinova diktatura. Kakšna je ta bila, je vsaj deloma odkril Hruščev na XX. kongresu partije pred dve-mi leti. Ves svet je ostrmel ob teh odkritjih. In vendar je gotovo, da Hruščev ni povedal vse resnice in da je ta še zelo, zelo bolj krvava in grozna. In danes? Vse priča, da je ostal teror v glavnem neizpreme-njen tudi po Stalinovi smrti. Vsemogočna partija, ki se je v krvi in terorju rodila, v krvi in terorju zrastla, se počuti dobro samo v krvi in terorju, zakaj oni dan, ko bi se temu odrekla, bi sama morala poginiti pod pestmi svobode željnega ljudstva.
TEHNIČNI USPEHI
Uspehi? Pes, ki njegovo dihanje poslušajo znanstveniki na sputniku št. 2, nam priča, da je tehnika v sovjetski Rusiji silno napredovala. Gigantske tovarne, elektrarne, zrakoplovi itd., vse to priča, da je tehnika v Sov jeti ji na višku. Toda ali so to resnični uspehi. človeka vredni? V Egiptu imamo piramide in sfinge, ki so za tedanje čase še večje čudo tehnike, kot so umetni sateliti in atomske tovarne. Ali zgodovina priča, da so piramide gradili stotisoči in milijoni sužnjev zato, da so v njih mogli počivati faraoni. Ali se bomo za piramide še navduševali, če na to pomislimo? Človeški napredek je takrat občudovanja vreden, kadar zraste iz svobodnega dela človekovega. Kadar je pa proizvod sužnjev in njihove krvi, ga moramo z gnevom zavreči, če je le še kaj človečanskega čuta v nas. In ravno tako je s tehničnim napredkom Sovjetske zveze. Zrastel je iz krvi in naporov sovjetskih narodov, ki so jih člani »jiovega razredov, u-sužnjili in vpregli v svoj državni voz, kakor je njega dni ruski mužik vpregel pred telego trojko, sam pa se na voz vsedel in: hi! je šlo preko ruskih planjav. Taka je s tehničnim napredkom sovjetske Rusije. Zato ga sicer priznavamo, toda kot svobodoljubni ljudje ga ne občudujemo. Tudi zato ne, ker vemo, da je namenjen zasužnjenju novih narodov in novih ljudskih množic.
NAJ HUJ ŠE MORALNO NASILJE
Če k vsemu temu dodamo še najhujšo krivico in nasilje oktobrske revolucije, ki je v tem, da je sovjetske narode oropala svobode vere, potem res ne moremo peti hvalnic ob njeni 40-letnici. Najintimnejša svoboda človekova je, da sme nemoteno izražati svoja osebna čustva do Stvarnika, v katerega veruje, in da sme po svoji vesti živeti in se rav-
nati v zasebnem in javnem življenju. To je človekova neodsvojljiva pravica. Prav to pravico pa je komunizem v Sov jetiji pogazil bolj kot katero koli drugo. Sam se je narodom vrinil kot nova vera. katere bogovi in svečeniki so partijci, člani »novega razreda«. S tem je komunizem človeka najgloblje ponižal v njegovi moralni časti. Saj je posegel v kamrico njegove vesti, izropal, kar je tam Stvarnik sam postavil, in vsilil novo moralo in novo- vero, ki se je naj novi komunistični človek drži.
Ob teh mislih ne samo, da pošten človek ne more peti hvalnic oktobrski revoluciji, temveč se mora čuditi, kako da človeštvo že 40 let trpi tak sistem med sabo in da se svetovna vest še ni v celoti obrnila proti njemu v veliki križarski vojski moralne obsodbe.
V	Budimpešti je bil oh prvi obletnici zadušene revolucije proti komunističnemu režimu popolen mir. Policija je .bila marljivo na delu, da je še v kali preprečila vsako morebitno manifestacijo v spomin na krvavo morijo pred letom dni.
Ljudstvo se je v nedeljo mirno poklonilo žrtvam podlih. Tudi cerkve so bile ta dan zelo obiskane. Policija, ki je bila marljivo na delu, je pazila, da se ne bi ljudje zbirali v večje skupine. Kadarjeva vlada je napovedala ukinitev posebnih sodišč^ ki so razglašale smrtne obsodbe nad patrioti. V zasmeh svobodoljubnim Madžarom je Kadarjeva vlada sklenila, da bo na mestu porušenega kipa Stalina, postavila sedaj spomenik Leninu. Z redom svobode pa bo Kadar odlikoval policijske agente, ki so skupno s sovjetskimi vojaki zadušili lansko revolucijo.
s/
Javna izpoved Zukova
,,Priznam svoje zmote"
Centralni komite sovjetske komunistične partije je zopet udaril po vidnem članu, ki je v velikem kesanju izpovedal: PRIZNAM SVOJO KRIVDO. Maršal Žižkov, o katerem je svetovna javnost ugibala, kakšna usoda mu je namenjena, je končno izpovedal:	»Plenum	komunistične
partije Sovjetske zveze je zame velika šola. Šele tukaj sem spoznal svojo usodno in težko zmoto, ki sem jo storil na vodstvu oboroženih sil. Očitki so pravični in jih priznavam kot pomoč tovarišev, kot pomoč partije...
»Poboljšal se bom11
je dejal Žukov, ko je priznal, da ga je že Centralni odbor opozoril leta 1946, ko je še živel Stalin, a tedaj ni razumel opomina in svoje zmote. Sedaj pa Žukov naenkrat priznava svojo zmoto in jo popolnoma razume. Zagotovil je, da se bo poboljšal. Ves sovjetski svet se je naenkrat zavedel krivde maršala Žukova' in ga pstije in obsoja na sestankih aktivistov. Pri tem delu kar tekmujejo vojaški strokovnjaki, politiki, partijci, delavski sveti in drugi. Najhujša je gotovo obsodba in kri-tika, ki jo je izrekel na račun Žukova maršal Konjev, ki je obdolžil Žukova, da je zakrivil vojaške neuspehe v začetku zadnje vojne.
Sveti Jurij Zmagovalec
Maršala Žukova so obdolžili tudi, da je propagiral kult osebnosti, kar so ostro obsodili že na XX. kongresu partije. Žukovu očitajo, da se je dal naslikati na belem konju, pred Brandenburškimi vrati v Berlinu in z ozadjem gorečega Reichstaga.
ZSSR proti razorožitvi
Zadnja sovjetska poteza v hladni vojni je njen izstop iz odbora in pododbora za razorožitev pri Združ. narodih. Nedavno tega je namreč sovjetski delegat Kuznecov predlagal, naj ta odbora razširijo in sprejmejo vanje večje število azijskih in afriških držav, tako da ne bo več samo velesila ZDA, Anglija, Francija, Kanada in Rusija v njih ter še par drugih držav, temveč tudi vse druge manjše države. Sovjeti so namreč bili vedno v manjšini, ko so razpravljali v teh odborih za razorožitev. Sedaj želijo imeti pomoč svojih prijateljic iz Azije in Afrike, zato so stavili omenjeni predlog in sklenili, da ne bodo več sodelovali pri obeh omenjenih odborih.
Maršal Konjev pravi, da to ni bil več maršal Žukov, temveč sveti Jurij Zmagovalec. Tako se je sovjet-sk komunistična partija znova o-tresla nevarne osebnosti, katero je še včeraj poveličevala, danes pa obdolžila vojaških neuspehov in osebnih ambicij.
Sputnik št. 2 kroži
Dne 3. nov. so sovjetski znanstveniki izstrelili v vsemirje nov satelit, ki nosi štv. 2. Izstrelitev tega in prejšnjega satelita naj pripravi sovjetskega duha in duha vseli satelitskih držav na 40. obletnico boljševiške revolucije. Ta smeli poizkus naj prepriča maloverne in naj odvrne vso zaskrbljenost boljševiškega sveta, ki jo je povzročila odstavitev sovjetskega heroja maršala Žukova. Obsodba Žukova je tolika, da jo delno odtehta in obrne pozornost nase samo še umetni satelit. Groba obsodba maršala Žukova je obsodba obenem vseh onih. ki so leta in leta skupaj vodili usodo Sovjetske zveze. Je torej obenem obsodba Hruščeva in tovarišev, vlade in pre-zidija, ki sta zaupala Žukovu naj-delikatnejši položaj, položaj o-brambnega ministra. Če pa so ob-dolžitve Žukova izmišljene, potem se pa tožitelji zavijajo v plašč sramu in si izmišljajo umetne laži, da bi strmoglavili neljubega tekmeca.
*
Britanske organizacije za zaščito živali so poslale v Moskvo proteste, ker so sovjetski znanstveniki postavili v življenjsko nevarnost psičko, katero so zaprli v umetni satelit in ga izstrelili v vsemirje. Sovjetski znanstveniki trde, da se bo psička vrnila zdrava nazaj na zemljo. To zagotovilo pa spravlja v zadrego angleške znanstvenike, ki ne morejo razvozlati uganke, kako se bo mogel umetni satelit prebiti nazaj na zemljo skozi atmosfero, ne da bi se vnel in zgorel zaradi prevelikega trenja z zrakom.
ške pomoči Jugoslavija, zadnje leto tudi Poljska, potem ko je prišel na oblast Gomulka. Zadnje dni pa se zdi, da so v Washingtonu postali drugačnega mnenja, posebno potem ko je Tito priznal vlado Vzhodne Nemčije. Temu novemu zadržanju je pripomoglo tudi poročilo, ki ga je izdelal Odbor za mednarodne preiskave (International Reseue Commitee). Temu odboru predseduje industrijalec Harold Zellerbach, brat ameriškega veleposlanika v Rimu. Poročilo tega odbora se nanaša na notranje razmere v Jugoslaviji, kjer je bil pred kratkim Zellerbach na čelu posebne komisije. Zaključki tega poročila so, da »je več kot 25 tisoč Jugoslovanov v starosti pod 25 let zbežalo iz Jugoslavije po drugi svetovni vojni zaradi političnih razlogov. Ti begunci, pravi poročilo, so iz istega rodu mladih ljudi, ki so bili na čelu ogrske revolucije in nemirov na Poljskem.« Dalje pravi poročilo, da vsak Titov korak pri zbližanju z Moskvo povzroči nov val beguncev iz Jugoslavije v zapadne evropske države.
Poročilu so dodani številni dokumenti, ki tvorijo pravo in resnično obtožbo političnih razmer v Jugoslaviji. Gotovo je, da bo to poročilo imelo globok vpliv na kongres, ko bo ta znova razpravljal o pomoči državam s komunističnim režimom.
Poročilo ameriškega odbora je 'brez dvoma zelo točno in stvarno, kar se tiče notranjih razmer v bližnji Jugoslaviji. Mladina postaja vedno bolj nestrpna do komunističnega režima, ki ni izpolnil nobene od danili obljub.
Sirija in Turčija
Združeni narodi so v zadnjem tednu le dosegli znaten uspeh. V njihovem okrilju so sc poravnali Sirci in Turki. Dosegli so kompromis, da ne bodo glasovali ne o sirski, ne o zahodni resoluciji. Mnogi sodijo, da je to krizo zakrivil Hruščev in z njo prikril notranjo krizo v Sovjetski zvezi, ki je nastala ob strmoglavljenju Žukova. Ko mu kriza na Srednjem Vzhodu ni bila več potrebna, je ukazal sovjetskim sirenam, naj zatrobijo, da je konec alarma.
Francoska kriza
Dosedanji finančni minister Gai-llard je sestavil novo vlado. Podporo so mu dali neodvisneži, ljudski republikanci in socialisti poleg radikalov. Zato je novi predsednik dobil v parlamentu več kot dovolj glasov za svojo investituro. Gaillard je finančni strokovnjak, ki ga Francija potrebuje zlasti v tem času. Francoske finance požira gverilska vojna v Alžiru že četrto leto. Velika gospodarska škoda in 70 tisoč žrtev predstavlja tudi za Francijo hud deficit.
Ameriška pomoč sovjetskim satelitom
Že od leta 1948 dalje, odkar se je Titova Jugoslavija odtrgala iz območja Sovjetov in se postavila na stališče nevtralnosti, so v ZDA smatrali za koristno pomagati komunističnim državam, ki bi se odločile za lastno pot pri izgradnji socializma, to je za tako zvani narodni komunizem. Na podlagi tega nazi-ranja je bila deležna obilne ameri-
KD in levica
Tajnik KD v Italiji Fanfani je imel dva govora, iz katerih je razvidno, da je KD povsem zaprla vsako pot na levo do Nennijevih socialistov. Dolgo se je namreč govorilo, da bodo verjetno v novem parlamentu sodelovali krščanski demokrati s socialisti. Sedaj je Fanfani jasno in določno povedal, da do tega ne bo prišlo. Je pa dal razumeti, da je KD pripravljena na sodelovanje z drugimi demokratičnimi strankami tako, kakor je sodelovala pod rajnim De Gasperijem, da nima torej nikakih diktatorskih namejiov vladati sama, tudi če bi dobila pri prihodnjih volitvah absolutno večino.
To je jasna beseda in je prav, da katoličani od nje nikoli ne odstopijo.
NAS TEDEN V CERKVI
10. 11. nedelja, 22. pob.: sv. Andrej Avel., s poz.
11. 11. ponedeljek: sv. Martin, šk.
12.	11.	torek:	sv. Martin, p.
13.	11.	sreda:	sv. Stanislav Kostka,	spoz.
14.	11.	četrtek: sv. lozafat, šk. m.
15.	11.	petek:	sv. Leopold, spoz.:	sv.	Al-
bert Vel., c. uč.
16. 11. sobota: sv. ledert (Jerica), de v.
*
SV. ALBERT VELIKI (fl280) po rodu Nemec, po poklicu redovnik, domenikanec, je bil velik učenjak: v blagoslovnih, filozofskih in izkustvenih vedah. Učil je na
raznih univerzah. Zelo je poudarjal, da prava znanost ne nasprotuje veri.
Če moremo od učenca sklepati na odličnost učenika, spričuje o učenosti sv. Alberta njegov nedosegljivi učenec, sv. Tomaž Akvinski, največji bogoslovec katoliške Cerkve.
Bil je zelo pobožen, otroško vdano je častil Devico Marijo in presv. Rešnje Telo. -
Da je kdo učen pa proti veri, je možno iz dveh razlogov: ali je površno učen v svoji stroki ali je premalo poučen o verskih resnicah, sodi po svojih predsodkih; da ne omenjamo zavračanje milosti vsled grešnega življenja.
IZ SV. EVANGELIJA
isti čas so farizeji odšli in V m J se posvetovali. da bi Jezu-sa ujeli v besedi. In pošljejo k njemu svoje učence skupaj s herodovci in reko: »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš pot božjo in se ne meniš za nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: ali se sme cesarju dajati davek ali ne?« -— Jezus pa je spoznal njih zlobnost in rekel: »Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec.« —- Prinesli so mu denar. In Jezus jim reče: »Čigava je ta podoba in napis?« —- Reko mu: »Cesarjeva.« — Tedaj jim pravi: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.«
*
Zlobni farizeji so dali nehote in nevede Zveličarju v polni meri zasluženo priznanje: naš g. Jezus Kristus je bil do viška resnicoljuben, nesebičen, iskren, pravičen in nepristranski. S svojim bistroumnim odgovorom pa je dokazal še svojo nadčloveško modrost. Zahrbtni nasprotniki so morali priznati izredno Odrešenikovo sposobnost. Nikjer mu niso mogli do živega. — Zveličar nam bodi stalen zgled in prvi kažipot življenja! Posnemajmo Njegovo brezhibno resnicoljubnost, nesebičnost, iskrenost, pravičnost, ne-pristranost, modrost, previdnost in številne druge kreposti. Izpolnimo Njegov nadvse modri nauk:	Dajte
cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu,
kar je božjega! Ljudje naj dobijo svoje in Bog svoje! Ljudje zaslužijo tisto, kar jim po znanih pravilih gre. Bog pa zasluži vse. Zatorej dajmo glavni poudarek tisti božje razodeti dolžnosti, ki je v vsakem življenju najvažnejša, namreč:	Dajte
Bogu, kar je božjega! Dajte Bogu vse tisto, kar Mu gre! Dajte Mu povsod prvo in najvišjo čast! Dajle Mu povsod prvo in najvišje mesto! Priznajte Njegovo vrhovno in popolno oblast! Podvrzite se docela Njemu! Dajte Mu ponižno pokorščino, otroško zvestobo in vdanost! Spolnjujte Njegovo voljo, zapovedi, postavo! Spoštujte nad vse ostalo Njegovo presveto ime in osebno čast! Dajte Mu vaše srce, dajte Mu vašo ljubezen! Dajte Mu vaše talente in moči! Ljubite Ga bolj kot vse drugo! Ljubite Ga z vsemi vašimi močmi, vse ure in minute vašega življenja! Ne žalite Ga z grehi in pozabo! Častite Ga z molitvijo in svetim življenjem! Skrbite za cerkve, da bodo lepe in dostojne, vredne Boga! Skrbite, da ne bodo prazne! Obisku j t e in radi prejemajte Jezusa v tabernaklju! Častite Boga po vaših domovih! Skrbite za božjo čast v svetu! Bog mora kraljevati povsod! On mora biti ljubljen, slavljen in čaščen. Dajte torej Bogu, kar je božjega! Te besede bi bilo treba zaklicati na ves glas po celem svetu in jim priboriti potrebni u-speh. Naše geslo bodi:	Bog prvi,
glavni in najvišji! Bog pred vsem drugim in čez vse ostalo! Njemu bori' slava sedaj in vekomaj!
jz življenja Cerkve
; J J asaaST
SLOVENSKE ODDAJE NA VATIKANSKEM RADIU
se vrše: vsak torek, četrtek in soboto ob 6. uti zvečer, vsako sredo ob 3h popoldne ter vsako nedeljo oib 11,15 na valovih 41,21 - 31,30 - 35,67 - 19,84 ter na srednjem valu 196.
TISOČ DUHOVNIKOV IN 40 ŠKOFOV
med njimi tudi dva kardinala, so te dni začeli z največjim ljudskim misijonom v Milanu, ki bo trajal tri tedne. Govore bodo imeli na 350 sedežih in to ne samo v cerkvah, nego tildi zunaj na trgih, po tovarnah, veletrgovinah. Skupno predvidevajo 15 tisoč konferenc in govorov. Misijon se vrši tako, da bo prvi teden od 5. do 10. nov. posvečen predvsem otrokom in mladini, drugi od 10. do 17. ženskam, od 17. do 24. pa moškim. Začetek misijona je bil zelo slovesen. V stolnici je nadškof msgr. Montini vsem številnim misijonarjem izročil misijonski križ in jim poveril nalogo, naj v njegovem prestolnem mestu o-znanjajo Boga Očeta. To je namreč glavni predmet pridig ob velikem misijonu v Milanu.
Na svoj misijon so se Milanci skrbno pripravili. Najprej so po vseh družinah ob 'blagoslavljanju hiš pretekle praznike sv. Treh kraljev izročili drobno molitveno knjižico, ki jo je sestavil nadškof msgr. Montini sam z naslovom »Mali obrednik domačega ognjišča«, Nato so ves pretekli post pripravljali vernike na aktivno udeležbo pri sv. maši. Končno so cel mesec inaj spet posvetili misli na bližnji misijon. Sedaj se je. ta »velika božja želita« začela. Po tako dolgi in skrbni pripravi bo gotovo prinesla tudi dobrih sadov.
ČRNA VOJSKA
jezuitov je v preteklem mesecu septembru imela svoje izredno generalno zaseda, nje. Zanje je vladalo povsod veliko zanimanje. ludi med veri nasprotnimi krogi. Veliki svetovni časopisi bi se razrezali na
dvoje, da bi o tem zasedanju kaj več zvedeli, zlasti zakaj se je vodstvo jezuitov »bralo na to izredno zasedanje in o čem so razpravljali. Toda čeprav je zasedanje trajalo mesec dni, so se patri jezuiti tiho razšli, kot so tiho prišli. Svetovna javnost pa je ostala z dolgim nosom. Se danes ne vedo, o čem so jezuiti cel mesec razpravljali. Da je ostalo tako tajno, gre zasluga dejstvu, da so ves čas bivanja v generalni hiši v Rimu bili vsi zastopniki vedno ločeni od sveta, podobno kot kardinali, ko volijo novega papeža.
ŠTEVILO KATOLIČANOV V BELGIJSKEM KONGU
raste z neverjetno naglico. V tem pogledu je značilen porast vernikov v glavnem mestu Leopoldville. To mesto je leta 1953 štelo 300 tisoč prebivalcev, med njimi 92 tisoč katoličanov. Danes, leta 1957. ima Leopoldville 350 tisoč duš, katoličanov pa 179 tisoč, med temi 162 tisoč domačinov. To so številke, ki se jim mora človek res čuditi.
KITAJSKI GENERAL SE JE DAL
KRSTITI
Misijonar p. Jakob Mc Cormick je krstil generala Chang Fa-kuei-ja, bivšega poveljnika IV. kitajske armade. V zadnjih mesecih se je dalo krstiti več drugih odličnih kitajskih osebnosti, tako Peng Shih-wei, predsednik najvišjega kitajskega sodišča; general Sun Lien-ehung, svetovalec generala Čankajška; Lin Tien-ju, predstojnik kriminalnega oddelka najvišjega sodišča. Ta .spreobrnjenja bodo gotovo pospeševala tudi spreobrnjenje preprostih ljudi.
40 DUHOVNIKOV —
1 MILIJON SPREOBNJENCEV
Če bi apostolski vikarijat v Qoiinhonu imel 40 duhovnikov več, bi v desetih letih prišlo do en egu milijona spreobrnjenj h katolicizmu. Tako je izjavil apostolski vikar v Quinhonu v Vietnamu. Za apostol-
sko delo med tremi milijoni prebivalcev tega vikarijata je na razpolago samo 60 misijonarjev. Vsepovsod je opaziti težnjo prestopov v katoliško Cerkev, tako je pripomnil, so cela poganska naselja, ki prosijo za ikrst. V sedanjem trenutku, tako zaključuje apostolski administrator v Quin-honu, je mogoče trditi, da je vietnamsko ljudstvo po naravi krščansko. Da je prišlo do tega velikega gibanja spreobrnjenj, je zasluga krivic, ki jih je storil komunizem, in vrlin junaških katoliških mučencev.
NARODNO POSOJILO ZA CERKVENE POTREBE
Avstrijski škofje so s privoljenjem svete stolice in vlade razpisali narodno posojilo za potrebe Cerkve. Denar bi potrebovali za obnovo cerkvenih poslopij in gradnja novih, za zidanje bolnic, zavetišč in šol. Hoteli so zbrati 100 milijonov šilingov', to
je nekako dve milijardi in pol lir. Avstrijski katoličani so se velikodušno odzvali, tako da so marali skrajšati rok za vpis posojila, ker je daleč prekoračilo predvideno vsoto. To je prvi poskus v sodobnem času, da Cerkev razpisuje narodno posojilo za svoje potrebe. Poskus je dobro u-spel in je pokazal, da imajo ljudje zaupanje.
350.000 ROMARJEV V MARIJINEM CELJU
Letošnjih proslav ob 800-letniei svetišča v Marijinem Celju se je doslej udeležilo
350.000 romarjev. Iz drugih držav so prišle največje skupine iz Nemčije, Francije. Luksemburga in Italije. Skupina romarjev je prispela tudi iz Poljske. Med romarskimi skupinami iz Italije je bila gotovo največja naša goriško-tržaška, ki je štela 720 romarjev.
LURD
Zanimanje za Lurd, svetovno znano Marijino božjo pot v Pirenejih v južni Franciji, je med Slovenci veliko. Marsikateri je že bil tam. Kdor pa je enkrat bil v Lurdu, ta se hoče 'zopet in zopet vrniti. Kaj pa ima ta kraj tako privlačnega? Nekateri mislijo, da so to čudežna ozdravljenja.
Ta se dogajajo pred votlino, kjer se je pred 10() leti Marija prikazala preprosti deklici Bernardki Soubirous; v kopeli, kjer je voda, ki je začela teči med enim Marijinim prikazanjem, ali tedaj, ko se nad bolniki podeli blagoslov z Najsvetej-šim.
Toda redki so romarji, ki bi bili priče takega ozdravljenja, čeprav so bili v Lurdu, ko se je čudež zgodil. To pa zaradi tega, ker taka ozdravljenja prikrivajo, in sicer predvsem zato, ker so pri ugotavljanju čudežev zelo strogi. Primere čudežnih ozdravljenj skrbno preiščejo mnogi zdravniki v Uradu za ugotovitve. V ta urad pa nimajo dostopa samo katoliški zdravniki, ampak tudi zdravniki drugih ver, tudi brezbožni. In če vsi soglašajo, da ozdravljenja ni mogoče razlagati na naraven način, potem šele primer izroči* posebni cerkveni komisiji, ki končno čudež potrdi ali tudi ne.
Vsako leto se zgodi dosti čudežnih o-zdravljenj, n. pr. leta 1947 jih je bilo 35. I. 1948 83. Malokateri romarji pa so zanje zvedeli. Zato ne bodo samo ti čudeži, ki ljudi privlačijo v Lurd. Kaj jih torej' privlači?
Vsako leto se pripelje v Lurd na tisoče bolnikov. Te bolnike spremljajo mnogi zdravniki in bolničarke. V Lurdu pomagajo skrbeti zanje posebni bolničarji, ki se imenujejo brancardiers. Vsi ti vrše službo brezplačno. Med njimi so nekateri, ki so čudežno ozdraveli.
Naj vam eden izmed teh, ki je še sedaj v tej službi, razloži vzroke privlačnosti ljudi v Lurd. Omenja trajni čudež, ki se kaže v štirih različnih oblikah.
Prvi čudež so množice v Lurdu. Že sto let število romarjev neprestano narašča. Sedaj jih lahko cenimo na en milijon na leto. V Marijinem letu 1954 jih je prišlo
3.500.000 iz držav svobodne Evrope in iz vseh kontinentov sveta. Poleg zdravih so pripeljali še okrog 33.000 bolnikov. Za večino teh ni bilo nobenega upanja, da bi jih človeška veda mogla ozdraviti. Zdravniki zanje niso poznali pomoči. Na Ossun. lurdskem le-tališču, je pristalo 900 letal s
25.000 potniki, romarji in bolniki.
V kopelih se jih je kopalo 300.000 in pri votlini se je povprečno na dan razdelilo 7.000 obhajil.
Zakaj vendar ta naval ljudi? Iz čisto preprostega razloga, ker je pred 100 leti nevedna in preprosta deklica 14 let trdila, da je videla lepo gospo, ki se je po več razgovorih imenovala Brezmadežno spočetje, in ki je nekega dne dejala: »Hočem, da prihaja sem mnogo ljudi.a »Ali mislite,a tako sprašuje ta bolničar, »da bi zadostovalo, če bi otrok, 5 katerim bi'svetne in cerkvene oblasti trdo postopale, kakor so z Bernardko, naznanil ljudem, da je videl Marijo, ki mu je dejala, naj ljudje v množicah prihajajo tja, zlasti še v naprednem dvajsetem stoletju. da bi ljudje z vsega sveta hiteli tja in bi se udeleže-ževali pobožnosti v lepem vremenu in v dežju? Gotovo ne, če v Lurdu ne bi bilo nič nadnaravnega. Kar naj obrekljivci poskušajo drugod pripraviti romanja na podlagi tako brezpomembnih dogodkov, pa bomo videli, če boilo množice hodile, kakor hodijo v Lurd, že 100 let. Dokler pa kaj podobnega ne store, prištevam te množice romarjev med neke vrste čudež.«
Drugi čudež. ki ga ta bolničar omenja, je lurška voda.
Med enim prikazovanjem je Bernardka na kraju, ki ji ga je Marija pokazala, z rokami izkopala jamico, iz katere je pritekla voda. V začetku je bil to majhen izvir, ki pa je kmalu postal tako močan, da je dajal in še sedaj daje 5.500 litrov vode na uro.
Iz tega izvira je napeljana voda, da jo morejo piti vsi, napeljana je tudi v kopeli, v katerih se kopljejo zdravi in bolni. Tu se dogaja drugi čudež. V kopelih obnavljajo vodo samo dvakrat na dan. po eno — ali dveurnem kopanju dopoldne in po dveurnem kopanju popoldne. V tej vodi se kopljejo bolniki vseh vrst, z nalezljivimi in gnojnimi ranami, bolni za rakom, jetiko, celo gobavostjo. V eni uri se koplje od 300 do 400 bolnikov. Za bolniki se vedno v isti vodi kopljejo tudi zdravi. Pa se ni nikdar noben bolnik po kopeli počutil slabo; nikomur se še ni bolezen poslabšala; nihče si ni nalezel bolezni od drugega bolnika; noben zdrav človek ni nikdar občutil nobene težave. Kako je mogoče razložiti, da v tej vodi, ki je bila okužena po vseh mogočih ranah in boleznih, še nihče ni nikdar zbolel? Ali ima ta roda kakšne posebne naravne lastnosti? Ne. Že takoj prve čase so dvomljivci trdili, da je ta voda posebne vrste. Večkratne preiskave po učenjakih so vedno dokazale, da ni v tej vodi nič izrednega. Zadnje čase so jo preiskali z radioaktivne strani, pa niso ničesar dognali. Znanost torej ne more razložiti nič. Ker ni ta voda, čeprav vsa okužena, nikdar povzročila nobene bolezni, mora biti nekaj nadnaravnega.	(Nadaljevanje)
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
V KANADI
bivajoči Slovenci so proslavili 50-letnico kronanja M. B. na Brezjah s slovesnostjo v slovenski cerkvi v Torontu. Proslavo so združili z zlato mašo škofa Rožmana, ki je ta dan pri njih maševal. Priložnostno pridigo o Mariji in o slovenskem škofu je imel kardinal Me Guigan. Pri popoldanski prireditvi je nastopil pevski zbor in je govoril misijonar g. Kopač. O oboji slovesnosti so poročali tudi kanadski časopisi
ŠOLSKA MLADEŽ
slovenskih staršev je v toliki meri začela obiskovati sobotno in nedeljsko šolo v Torontu, da so morali prve razred- razdvojiti v več oddelkov- V teh sobotnih in nedeljskih šolah se otroci učijo svoje materinščine.
Kaj porečete k temu slovenski starši, ki na Tržaškem in Goriškem pošiljate otroke v ital. šole, čeprav imate slovenske na razpolago? Ali vas ni sram?
Tudi v Buenos Airesu starši zelo radi pošiljajo otroke v slovenske šole. da se na-uče materinščine.
V SLOVENIJI
so se predpreteklo nedeljo vršile volitve v zbore proizvajalcev, dočim so nedeljo prej volili v občinske svete. Udeležba je bila nad 800/o. Ljudje pa so šli na volitve brez navdušenja, kakor delajo sedaj brez navdušenja vse. kar režim ukaže.
KOLIKO JE SLOVENCEV NA ANGLEŠKEM
Na Angleškem je bilo 1. julija letos 543 odraslih Slovencev iu 74 otrok, katerih oče in mati sta Slovenca. V tem številu niso všteti beneški Slovenci, ki se po nekaj letih redno vračajo domov ali pa se presele kam drugam v zapadno Evropo.
Poročenih je 332, in sicer so zakonci angleške in irske (129), nemške in avstrijske (33), italijanske (19), srbske (9), poljske (8), hrvatske (4), romunske (2), ukrajin-ske (2), litvanske (2), francoske (1) >n ruske (1) narodnosti. V teh narodno mešanih zakonih so bili rojeni 303 otroci.
Dobra polovica Slovencev na Angleškem je prevzela britansko državljanstvo.
TRIJE ŠTUDENTJE
so se v Torontu odločili, da pojdejo za duhovnike; H. Šuligoj se je odločil, pojde za misijonarja. (Če se ne motimo* je H. Šuligoj obiskoval slovenske šole v Gorici). M. Malešič in F. Turk pa sta stopila v domače bogoslovje v Torontu. Lojze Ambrožič, ki je lani predaval v torontskem bogoslovju, je odšel v Rim, da # tam izpopolni v bogoslovnih naukih.
V JUGOSLAVIJI BODO POVIŠALI PLAČE
Beograjska zvezna vlada je odredila, ^ bodo vse plače v državi povišali za 50 od sto. Obenem skušajo preprečiti dviga" nje cen življenjskih potrebščin, da bi življenjska raven prebivalstva končno prisl® na dostojno višino.
^ proučitvi je tudi ukrep, da bi podjetja, ki ne zaposlujejo več kot 15 delavcev, prišla zopet v privatne roke.
Izkušnje so jih izučile, le škoda, da tako pozno.
VSEUČILIŠČA SE POLNIJO
Na ljubljansko vseučilišče, 'ki ima devet fakultet, se je za šolsko leto 1957-58 vpisalo nad 2000 novih slušateljev. V prvih letih svojega delovanja je imelo ljubljansko vseučilišče približno toliko slušateljev v vseh letnikih. To visoko število slušateljev je pripisati predvsem porastu prebivalstva Ljubljane. Medtem ko je v letih pred drugo svetovno vojno znašalo število prebivalcev Ljubljane 90.000 oseb, jih šteje danes preko 150.000, če prištejemo Ljubljani tud* občini Polje in Šentvid, ki sta takorekoč sestavni del Ljubljane same.
POJASNILO
k trčmunski zadevi
Slovenski časopisi tu in onstran meje so ob imenovanju novega župnega upravitelja v Trčmunu v Slov. Benečiji ogorčeno protestirali, češ kako da pride v izrazito slovensko vas duhovnik, ki zna komaj kako molitvico v jeziku domačega ljudstva. Nekateri časopisi so objavili prav neprimerne napade na osebo videmskega nadškofa msgr. Zaffonata. Mi smo pri vsej zadevi ubrali drugačno pot: namesto da bi v časopisu zmerjali nadškofa, kot so nekateri hoteli, smo se obrnili naravnost nanj in mu v posebnem pismu pre-dočili ogorčenje slovenskega ljudstva in neprimernost, da se postavi za dušnega pastirja v župniji duhovnik. ki jezika župljanov ne pozna. Na to pismo smo prejeli od nadškofa msgr. Zaffonata odgovor, ki ga tu dobesedno prinašamo. (Ured.)
*
J am v vednost sporočam, kakšen je položaj glede Trčmuna.
G. župnik Franc Cičigoj je že dol• go prosil predstojnike misijonarjev v Švici in mene, da bi mu poverili duhovno oskrbo izseljencev. Želja mu je bila izpolnjena. Prosil pa je j tudi, da bi za nekaj časa še ohranil naslov trčmunskega župnika. Tudi v tem mu je bilo ugodeno. Po enem mesecu, ko je odpotoval, je bil poslan v Trčmun kot župnikov namestnik g. kaplan iz Šeni Lenarta, ker zna molitve in malo razgovora v krajevnem jeziku. Ko se bo g. Či-čigoj odpovedal župniji in bo imenovan za župnika izseljencev v Kantonu Ticino v smislu papeške o-krožnice o izseljencih, bo odprt župnijski konkurz za Trčmun. Če bo prosil za župnijo kak duhovnik slovenskega jezika in ga bo odobrila sinodalna komisija, bo zadeva dobro rešena. Ker pa je takih duhovnikov mnogo manj, kot je takih duhovni j, in ker je dušnopastirsko služba v tem kraju izredno revna■ bo treba, če ne bo primernega prosilca, poskrbeli kot bo mogoče.
Taka je zadeva glede Trčmuna, zelo drugačna od tega, kar se piše.
t Jožef Zaffonato
nadškof videmski
Važno zborovanje v Rimu
Pretekli torek 5. nov. se je v prostorih rimskega parlamenta na Mon-tecitoriu začelo zborovanje Evropske jeklarsko premogovne skupnosti. To zborovanje bo trajalo ves teden in se bo zaključilo prihodnjo soboto
9. t. m.
Sedanje zasedanje EJPS je izredno zato, ker je njegova naloga med drugim tudi ta, da prenovi predsedstvo. Redna zasedanja se vršijo vsako leto v maju in juniju, in sicer v Strasburgu, kjer ima stalen sedež EJPS. Njena skupščina šteje skupno 78 članov, in sicer po 18 Francozov, Nemcev in Italijanov, po 10 Belgijcev in Holandcev ter 4 Luksemburžane. Teh šest držav namreč tvori Evropsko jeklarsko premogovno skupnost. Ustanovili so jo leta 1952 ter je prvič zasedala v Strasburgu dne 10. sept. 1952. En mesec prej so ustoličili Visoko oblast, ki je izvršilno telo v EJPS.
Skupščina EJPS nima postavodaj-ne moči; vendar je to organ, preko katerega prihaja do izraza javno mnenje šestih držav njenih članic. V njej se ugotavljajo skupne potrebe in zahteve. Zato ima skupščina moč odstaviti Visoko oblast (vlado), če ji izreče nezaupnico s pretežno večino glasov.
KAKO VOLIJO ZASTOPNIKE
Ustanovna pogodba EJPS določa, da zastopnike posameznih držav članic za skupščino dtdočajo domači parlamenti. Ti so pa vsak po svoje določili njih imenovanje. V Nemčiji voli zastopnike parlament, v Franciji imenuje dve tretjini zastopnikov parlament, eno tretjino pa senat. V Belgiji in Italiji sta si po-
slanska zbornica in senat razdelila število zastopnikov tako. da jih izbere vsak polovico, na Holandskem imenuje parlament 4. senat pa 6 zastopnikov. V Luksemburgu, kjer i-majo eno samo zbornico, jih izvoli ta vse štiri.
Skupščina EJPS je neke vrste evropski parlament. To se vidi tudi iz tega, da zastopniki pri zasedanjih v skupščini ne sedijo ločeni po narodnostih, temveč po strankah. Tako imamo sedaj v skupščini 43 demokristjanov, 20 socialnih demokratov' in 13 liberalcev', dočim sta dva izven strank.
Skupščina EJPS je prvi nadna-rodni parlament, s katerim razpolaga Evropa. Sedaj ko bo s 1. januarjem stopila v veljavo tudi pogodba o Skupnem evropskem tržišču in Evratomu, se bo dosedanja skupščina EJPS razširila ter bo štela 142 članov. Spričo nevarnosti, ki jo predstavlja za vso Evropo sovjetska Rusija s svojimi sateliti na zemlji in na nebu, je pričakovati, da se bo skupna evropska zavest še bolj okrepila in da bo ta skupni evropski parlament vedno bolj pridobival na moči in veljavi.
Nasser vedno bolj na poti v diktaturo
Da je egiptovski poglavar Nasser pristen diktator, ni bilo nikoli dvoma, čeprav je sam vedno to zanikal. Dosedanjim korakom proti osebni diktaturi je dodal še enega, ko je izdal dekret o ustanovitvi ene same stranke v državi. On sam bo seveda njen poglavnik.
A Z N E NOVICE
EVROPSKO PRVENSTVO
Znanstveniki ZDA imajo napram Evropi precejšen dolg na znanstvenem polju. O zaostanku ameriških znanstvenikov nam Zgovorno pričajo podelitve Nobelovih nagrad. V letih od 1901 do 1956 so nemški znanstveniki dobili 27 nagrad s področja fizike in kemije, Angleži 23, Francozi 10 in ZDA le 27. Ameriški znanstveniki se n? ozirajo toliko na narodnostno pripadnost nagrajencev kot na dejstvo, da velika večina pripada prav zapadni Evropi. Vsi oni, ki govore o postaranju in propadanju Evrope, naj se le zamislijo ob dejstvu podelitev Nobelovih nagrad.
SOVJETSKA ZVEZA IMA NAD 200 MILIJONOV PREBIVALCEV
Radio Moskva je sporočil, da je Sovjetska zveza za Kitajsko in Indijo tretja država na svetu, ki ima največ prebivalcev. V letu 1956 je število prebivalcev v Rusiji doseglo 200 milijonov 200 tisoč, od katerih se je najmanj tri četrtine rodilo in vzgojilo pod sovjetsko oblastjo.
Drugo zanimivo poročilo objavlja glasilo sovjetske vlade »Izvestja« o položaju sovjetskih univerz. V obdobju od leta 1952 je promoviralo na sovjetskih univerzah
286.000	inženirjev, kar znaša za 161 tisoč več kakor v istem obdobju v ZDA. Število specialistov v sovjetskem gospodarstvu
se je od 200 tisoč v predrevolucionarni dobi zvišalo sedaj na 6 milijonov tehničnih diplomirancev.
DRUGO ZASEDANJE MEŠANEGA ODBORA ZA MANJŠINSKA VPRAŠANJA
Po prvem spomladanskem sestanku jugo-slovan^ko-italijanskega mešanega odbora za manjšinske pravice se je dne 6. novembra začel v Beogradu drugi sestanek, na katerem bodo reševali vprašanja o šolstvu in uporabi jezika na področju jugoslovanskega in italijanskega področja. Načelnik jugoslovanskega odbora je generalni konzul v Trstu, Mitja Vošnjak, italijanskega odbora pa zastopnik zunanjega ministrstva v Trstu, Cesare Pasquinelli.
UMRL JE GIUSEPPE Dl VITTORIO
V	mestu Lecco je dne 3. novembra nenadoma umrl poslanec Giuseppe di Vit-torio, glavni tajnik komunistične sindikalne organizacije CGIL, ki je prispel v Lecco, da bi istega dne imel tam politični govor. Predvsem v komunističnih krogih je njegova smrt zbudila veliko žalost.
Giuseppe di Vittorio se je rodil v Foggi leta 1892 kot sin revne kmečke družine. Zato se je tudi vse poznejše življenje zanimal za delavstvo. Večkrat je bil zaradi svojega uporniškega duha izgnan iz države, a je tudi v drugih državah tajno deloval
v prid italijanskih delavcev. Udeležil se je kot prostovoljec španske revolucije, kjer je imel čin političnega komisarja v prvi mednarodni brigadi. Vrnil se je nato v Francijo, kjer jea bil vse do druge svetovne vojne glavni urednik italijanskega lista »Glas Italije«. Leta 1941 so ga ponovno-aretirali in ga nato izročili italijanskim oblastem. V Italiji se je udeležil partizanske vojne in bil nato po vojni vedno eden prvih v vodilnih komunističnih krogih.
POGAJANJA O VOJNIH INVALIDIH NA PODROČJU BIVŠEGA STO
V	Rimu so se dne 23. oktobra začela pogajanja med Jugoslavijo in Italijo o sklenitvi dogovora za socialno zavarovanje in o nerešenih vprašanjih socialnega skrbstva in zavarovanja. Razpravljali bodo o vojnih invalidih in javnih pokojninah in o pokojninskih pravicah in socialnem zavarovanju na ozemlju bivšega STO. Po sklepu odbora mednarodne zveze Codaeci-Pisanelli bodo v ta namen ustanovili posebno italijansko-jugoslovansko sekcijo v okviru italijanskega parlamenta.
SENAT JE ODOBRIL ZAKON
O POKOJNINAH KMETOVALCEM
Nad šest milijonov italijanskih kmetov je danes zainteresiranih ob novem zakonu o pokojninah, ki ga je dne 24. oktobra o-dobril tudi senat.
Prihodnje leto, ko bo zakon dokončno stopil v veljavo, bo 320 tisoč ostarelih kmetovalcev prejelo že svojo prvo pokojnino. V naslednjih letih se bo to število še pomnožilo in doseglo osem sto tisoč upokojencev. Za uresničitev tega hvalevrednega zakona sodelujejo delodajalci, delavci sami, pa tudi država, ki bo prvih deset let izdala v ta namen 332 milijard lir. Državna pomoč v ta sklad bo znašala približno šestnajst milijard na leto.
Mi vsi, ki razumemo veliko važnost kmetijstva v splošni blagor človeštva, pozdravljamo ta novi zakon z velikim odobravanjem, in želimo, da bi se naš kmet še z večjim veseljem in ljubeznijo oklenil svoje zemlje, ki ga prav gotovo ne bo nikdar razočarala, če ji bo skrbno služil.
TUDI ŽABE KRADEJO
Pri Casablanki se je dogodila nenavadna tatvina. Tam gojijo v mlakah žabe. da z njihovimi kraki postrežejo sladkosnedne-žem. Nedavno pa so žabe iz mlake izginile. Ukradenih je bilo 7.000 žab. ki predstavljajo vrednost pol milijona lir.
POČASNA POŠTA
23. oktobra leta 1932 je župnik iz Pieve di Soligo poslal pismo svojemu kolegu v Col di San Martino. Kraj je oddaljen 8 kilometrov. Pismo pa je dospelo na svoj naslov šele sedaj, torej po 25 letih.
V	DALMACIJI GRADIJO VELIKO
ELEKTRARNO
Pred kratkim so začeli graditi na reki Cetini pri Splitu eno največjih jugoslovanskih elektrarn. Do marca prihodnjega leta bodo končali s pripravami. Nato bodo začeli s kopanjem 9.600 metrov dolgega dovodnega predora, ki bo najtežje delo pri vsej gradnji. Upajo, da bodo elektrarno skončali do leta 1962. Proizvajala bo 2 milijardi 100 milijonov kilovatnih ur električne sile na leto, kar bo znašalo skoro dvakrat več, kakor je premorejo sedaj vse slovenske elektrarne skupaj. Stroški za izvedbo načrta bodo znašali 18 milijard dinarjev.
ŽIVO BITJE V VSEMIRJU
Komaj mesec po prvem satelitu so Rusi dne 3. novembra spustili v vsemirje drugi umetni satelit, na katerem se nahaja tudi psica. Drugi satelit je mnogo težji od prvega, njegova teža presega pol tone in leti okoli zemlje s hitrostjo 29.000 km na uro. Medtem ko je prvi satelit krožil okoli zemlje v višini 900 km, je drugi satelit dosegel še višje sfere in kroži okoli zemlje v višini 1500 km. Ker je njegova oddaljenost od zemlje večja, uporabi za pot okoli zemlje nekaj več časa od prvega, in sicer eno uro in 42 minut. Na satelitu je večje število dragocenih naprav, potoni katerih oddaja satelit znamenja, ki so jih že zaznamovale vse večje astronomske postaje. Največja senzacija tega satelita je živo bitje na njem. Že to je velik napredek, da je pes preživel velikansko brzino z zemlje
v	stratosfero in da še naprej živi na taki višini, ki je bila doslej za vsako živo bitje nemogoča.
Veliki ruski znanstvenik prof. Anatolij Blagonravov je izjavil, da je po vsem svetu nastalo splošno zanimanje za to živo bitje na drugem ruskem umetnem satelitu. Njegovo življenje na satelitu je dobro preskrbljeno in zavarovano. Hrani se samo z umetno hrano, ima pa tudi vse potrebne aparate za regulacijo dihalnih organov, srca in krvnega pritiska. To bo odločilnega pomena za nadaljnja raziskavanja stratosfere in nas bo vedno bolj približalo uresničitvi potovanja na druge planete. Pes, ki sedaj v satelitu kroži okoli zemlje, pa ni novinec v tej stroki. Bil je za to edinstveno potovanje dobro pripravljen in je že večkrat prestal poizkusne polete v
R A J B E L J
Stavka, ki smo jo začeli v začetku meseca, se nadaljuje. Njen potek je miren, čeprav se zdi, da bi gospodarji radi izzvali naše potrpljenje. V ta namen bi moral služiti tudi glas, da hočejo nakopano rudo odpeljati drugam, rudnik pa zapreti. Mi ne bomo dopustili ne enega ne drugega. Zato smo sklenili, da bomo stavkali od 21. do 28. oktobra nepretrgoma. Drugo sredstvo v rokah kapitalistov, da zlomijo naš odpor in nas prisilijo na kolena, so stavkokazi. Tudi ti so med nami, kakor povsod pri vsaki stavki. Taki ne pomislijo, da s svojo bojazljivostjo ne škodujejo samo nam nego tudi sebi. Mi delavci moramo biti vsi za enega in eden za vse, kadar gre za naše interese. Vsak, kdor skupno fronto lomi, je škodljivec. Upajmo, da bodo tudi slabiči bolj pogumni in da bomo tako izbojevali zmago našim pravičnim zahtevam.
Čudimo pa se, da so državne oblasti tako brezbrižne ob tem našem sporu s tujim kapitalom.
Pa še nekaj moramo povedati. Dne 8. oktobra sta splezala dva tukajšnja domačina na Gainsovko (Cima dei Camosci). Cez vrh teče jugoslov.-ital. meja, vendar tako, da je južno ipobočje pod Italijo. Oba sta čez to pobočje splezala na vrh. Toda ni bilo majhno njuno začudenje in strah, ko sta na povratku pod vrhom precej na ital. strani ugledala dva oborožena jugoslovanska stražarja, ki sta ju hotela ustaviti. Po daljšem mučnem strahu sta se oba stražarja umaknila zopet čez mejo.
Ali ni njihova dolžnost, da tudi v hribih pazijo, da ne zaidejo preko meje in da puste tuje državljane pri miru?
vsemirje. Ko so velikega znanstvenika vprašali, kaj meni o dolgosti življenja drugega sputnika, je odgovoril, da so že za prvega bili vsi pogoji v tem pogledu najboljši. Pri tem drugem satelitu pa so se še zboljšali.
Drugi umetni satelit je vzbudil po vsem svetu velikansko zanimanje. Znanstveniki po svetu so mnenja, da se bo lahko drugi umetni satelit vrnil na zemljo. Računajo pa, da se bo ob gotovem času, ki ga bo zaznamoval poseben aparat na satelitu, spustil s padalom na zemljo pes. Tudi gonilno gorivo tega drugega umetnega satelita mora biti kakšna posebna iznajdba, ki je ostali svet še ne pozna.
Vsekakor bomo v »kratkem lahko doživeli še velika presenečenja. Ruski znanstveniki imajo gotovo v načrtu velike stvari in ne bodo iprej mirovali, dokler ne bodo pognali v vsemirje satelit, ki bo dosegel vsaj luno.
Praznik vseh svetnikov v Gorici
Lep in hvalevreden je spomin na mrtve, a nikdar ne stopi tako živo pred naše oči, kakor ob prazniku vseh svetnikov in na dan vernih duš. Skoro ni človeka, ki bi ob teh dneh ne poromal k svojim dragim na pokopališče. Kako lep je bil tudi letos pogled na naše goriško pokopališče, spremenjeno v vrt tisočerih svečk in cvetja. Skoro ob vsakem grobu so stali svojci in tvorili s svojimi rajnimi eno samo srce. Pa Še dalje so hitele naše misli in naše molitve, na grobove tistih, ki spijo svoj večni sen po gozdovih in kraških jamah in ki jim človeška hudobija še sedaj ne pusti v blagoslovljeno zemljo. Ob tej strašni resnici je tolažljiva le ena zavest, da Bog ve zanje in da bodo tudi oni vstali ob poslednji sodbi.
Lepe in pretresljive so bile te dni slovesnosti po naših“ cerkvah. Verniki so se jih udeležili v velikem številu in se tako najlepše oddolžili spominu svojih rajnih.
MLADINI NEPRIMERNO
Slovensko narodno gledališče za Trst pogumno koraka po poti, ki si jo je začrtalo od vsega svojega začetka, in vabi mestne in vaške Slovence k svojim predstavam. Po mnenju nekaterih gre za umetnine in veliko kulturno delo. Bo. kar bo!
Zanima nas nekaj drugega, ne. kaj delajo pod bresti (ali kako si sluzijo vsakdanji. kruh) in ne kakšni so ali bodo njihovi otroci, ampak zakaj večkrat pridejo na vrsto dela, ki so že po njihovem mnenju mladini neprimerna.
Ali nima lu pri nas tudi vsaka prireditev vzgojne naloge? Ali ni ie dovolj črvov, ki glodajo naši mladini obstoj in bodočnost? Ali ste zato tu, da boste vzgajali starino?
Odprite mladini pogled v čisto bodočnost. Dajte ji zaupanja v vrednote slovenskega naroda. Ne zastrupljajte jo s tujo učenostjo. Za kaj takega bo že tujec 'poskrbel.	Dr.
O G L A S~
Za vsak mm višine v širini enega stolpca i trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: m s gr. dr. Fr, Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
R. L.:
SPismo iz Nemčije
Razvedrilo, zabava in pouk bi moralo biti- cilj in namen -potovanja, kar žalibog ni v tolikih primerih. Večkrat je opaziti skupine turistov, ki hitijo po mestih iz ene ulice v drugo, od enega spomenika do drugega, v naglici, kot da jim je sovražnik za petami. Človek nima časa, da bi si bolje ogledal, kar ga zanima, le dalje in dalje, avtobus ne čaka. Dobro, da ima večina turistov fotografski aparat s seboj, da lahko posname, koder hodi. Ko (pozneje doma ogleduje slike, se spomni: »Ah, saj res, tudi to sem videl!« sicer bi mu od preveč vtisov v tako kratkem času ne ostalo prav nič v spominu.
Nekdaj so se ljudje pripravljali na pot. Skušali so zvedeti, kar se je dalo, o kraju in ljudeh, kamor so bili namenjeni. Pregledali so na potovanju manj, a bolj dobro in natančno, se nekako vživeli v razmere krajev in se vrnili domov z večjim znanjem, širšim duhovnim obzorjem in kulturo; zdravi, vedeli in zadovoljni; potovanje jim je koristilo na duši in telesu, čeprav niso imeli na razpolago toliko po-
tovalnih ugodnosti, kot jih imamo mi sedaj.
Dandanes vse opravijo potovalne agencije. Človeka poberejo doma in ga po določenem času zopet postavijo na dom. Med potjo mu poskrbijo hrano in stanovanje i^ druge potrebščine; poskrbijo tudi za vodnike in tolmače, kar je dobro iposebno za tiste, ki ne obvladajo jezika. Z druge strani pa ima tako potovanje tudi neugodnosti. Človek je preveč priklenjen na družbo, na avtobus ali vlak, nekak suženj časa. Ni mogoče se ustaviti, kjer bi rad, ogledovati dalje, kar ga bolj zanima, vse v naglici, kakor drugi, da marsikateri vzdihne, ko se vrne; »Hvala Bogu, da sem spet doma!«
*
Ni glavna stvar koliko, marveč kako gledamo svet na potovanju. Lahko se v manjši obliki, kraju in času vidi več lepega in zanimivega, kakor pa na dolgih vožnjah. Je treba znati opazovati, imeti oči in razum na pravem mestu. Cital sem pred leti knjigo »Potovanje okoli mize«. Kratka pot, kajne? Pa je vendar pisatelj znal odkriti toliko novega in poučnega v zanimi-
vi	obliki, kar se ne najde vedno v opisih dolgih in dalnih potovanj.
Seveda je odvisno od posameznika. Kar zanima mene, ne bo drug človek niti po-
gledal, ali pa tudi obratno. Eno in isto stvar gleda vsak z drugačnega vidika, kakor pred 50 leti na Sv. gori, ko je pobožna ženica pokazala možu cel kup rož-žnih vencev, rekoč: »Poglej, koliko molitve se bo zmolilo na vse te rožne vence!« Pa odvrne mož, ki mu je žganje dopadlo: »Oh, ako bi bile vse to brinjeve jagode, koliko dobrega brinjevca bi se skuhalo iz tega.«
*
Med potovanja štejemo tudi romanja ali božje poti, čeprav tu in tam ne zaslužijo točno tega imena, ker so bolj podobna navadnemu izletu. »Romanje« bi moralo biti v pravem pomenu nekakšno spokorno potovanje, združeno z molitvijo, postom in drugimi dobrimi deli, kakor so delali naši stari, ko so hodili na božjo pot. Drugi časi, druge navade. Največkrat pri takih vožnjah ostane še najmanj časa za to, kar je poglavitna stvar. Spominjam se, da smo šli enkrat iz Milana na božjo pot v Švico. Divjali smo z avtobusi iz enega kraja v drugega, ogledovali različne stvari in vse naše »romanje« se je omejilo na kratko sv. mašo in 50 besed pridige, za kar nismo »zgubili« niti pol ure, manj kakor bi moral kristjan že tako opraviti ob nedeljah in praznikih.
Sicer ni nikjer prepovedano moliti rožni
venec v avtobusu ali vlaku: vendar se to le redkokdaj vidi in sliši.
Za potovanje rabimo čas in denar. Kdor je zaposlen, je naravnoj da ne more s časom razpolagati po lastni volji, ker je njegova odsotnost združena z večjo ali manjšo potrebo pri delu. Ostane glavni činitelj denar, ki ga moramo imeti, sicer se ne moremo (razen v redkih primerih) odpraviti od doma.
Denar dela velike preglavice, posebno po mestih, kjer hočejo v mesecu avgustu vsi ven: »Sicer kaj porečejo ljudje, če tudi jaz ne grem, vsaj za malo časa, kam ven!« V tisti dobi so zastavljalnice po velikih mestih prenapolnjene. Zastavijo se vse zimske obleke in drugi začasno nerabni predmeti, le da pride denar za »ferrago-sto«, kot pravijo v Italiji. (Ne smemo pa biti takoj zlojezični! ker zastavljalnice skrbijo, da se njim izročeno blago ne pokvari, obleke n. pr. posipajo z naftalinom, da jih molji ne izglodajo, mogoče je, da ljudje dajo obleko na »Mont«, da se v času odsotnosti ne pokvari in je tatje ne ukradejo ).
Denar rabimo v glavnem za vožnjo, hrano in prenočišče.
O	cenah vožnji ni mogoče razpravljati, ker so stalne in že vnaprej določene. Ostane skrb za prenočišče in hrano.
Človek se nauči marsikaj praktičnega od živali. Polž in želva n. pr. nista nikoli v zadregi zaradi prenočišča, ker potujeta z lastno hišo. Od tega so se pred 20 leti naučili zgraditi prikolice, ki imajo moderno in praktično urejeno stanovanje in spalnico. Kdor ima lasten avto. si sam, sicer pa z drugim pelje tako prikolico, kamor se mu zdi bolj prikladno. V času letovišča navadno v gozdu blizu vode. Kjer se ustavi, ima takoj vse pri roki. stanovanje in hrano. V poletnem času se vidi v Dolomitih čele naselbine takih dvokolesnih his in šotorov. Ogledal sem si eno izmed mnogih, last francoskega zdravnika, ki je potoval z ženo, otroki in vzgojiteljico. Spredaj je imela plinov kuhalnik, prostor za plinovko, umivalnik s posodo, omaro za obleko in druge pritikline. Drugi del pa je bil stanovanjski prostor, lep »salotto« in jedilnica, vse obenem. Zvečer se je vse to v dveh minutah spremenilo v spalnico za dve osebi in enega otroka. Ostali otroci z vzgojiteljico so imeli zraven d mg šotor z vsemi udobnostmi. Tako je potovala vsa hiša iz kraja v ikraj, kamor in kadar se jim je zljubilo.
Ni treba še posebej omeniti, da hotelirji za take potujoče hiše nimajo prav posebno prijaznega pogleda.
7
Občni zbor Slovenske prosvete
Pretekli ponedeljek je Slovenska prosve-ta v Trstu imela svoj redni letni občni zbor. Velika udeležba, zlasti mladih moči in močno zastopstvo iz okolice so trden porok, da med našim ljudstvom živi trdna volja, da hoče ostati zvesto izročilom svojih prednikov.
Delo Slovenske prosvete v mestu in na deželi ni bučno, temveč skrito, a žilavo. Poročilo o opravljenem delu nas naravnost preseneča spričo težav, ki danes ovirajo vsako kulturno delo. Veliko število prireditev na skromnih odrih, pevski koncerti in ljubezen do narodne pesmi, številni sestanki s poučnimi predavanji pričajo, da še ni zamrla vsa dobra volja. Res je, da je na prosvetnem polju opaziti neko mrtvilo, a vzrok je v tem, da so stare kolesnice že vse preveč izvožene, čitalništvo zastarelo. Vse stare tire mladino ne vlečejo. Zato je treba ponesti v prosvetno delo novega duha in to bo mlade sile pritegnilo. To dejstvo je z veseljem ugotovil občni zbor Slovenske prosvete. Udeležba in živahnost mladih sil na občnem zboru to ugotovitev samo potrjuje.
Po izčrpni debati o preteklem delu in načrtih za novo sezono je bil občni zbor končan. Odbor je z malimi spremembami ostal isti kot doslej.
Stavka tržaških kovinarjev
V torek 29. oktobra so v znak protesta zaradi prekinitve pogajanj, ki so se vršila v Rimu, stavkali delavci Tržaškega arzenala in obratov CRDA. Naslednjega dne popoldne so zopet stopili v stavko, tako da je stavkalo skupno 13.000 delavcev. Stavkali so delavci in uradniki v obratih CRDA in Tržaškem arzenalu, v Miljah in v ladjedelnici sv. Justa, za eno uro pa so se jim v znak solidarnosti pridružili tudi delavca v obratih ILVA. Na trgu pred sodiščem so imeli enotno sindikalno zborovanje, zvečer pa so se zbrali na zborovanje v Miljah.
Verjetno se tudi s temi stavkami ne bo rešil spor tržaških ladjedelnic, ki traja že toliko časa.
Menični protesti v septembru
V mesecu septembru je bilo v Trstu za preko 68 milijonov lir meničnih protestov, vsekakor manj kot zadnja leta, ko so menični protesti dosegli višjo vsoto. Čeravno je raven meničnih protestov v Trstu precej visoka, je vsekakor nižja kot po ostalih mestih, ko pride na vsakih pet prebivalcev en menični protest, medtem ko doseže v Trstu en menični protest vsakih 13,2 prebivalca.
Vendar so tudi vloge tržaškega prebivalstva visoke. To podatkih tržaške trgovinske zbornice znašajo te vloge 80 milijard lir, kar pomeni, da pride približno
260.000	na prebivalca.
Nezadovoljstvo mesarjev
Mesarji iz Trsta in Gorice protestirajo, ker se je zaradi obmejnega prometa zmanjšala prodaja mesa po njihovih mesnicah; v Trstu za 20%, v Gorici'pa celo za 31%. Po mnenju mesarjev prihaja v obmejnem prometu iz Jugoslavije preveč mesa. O tem vprašanju so razpravljali že na sestanku obmejne komisije v Ljubljani, vendar brez uspeha. Goričani in Tržačani
pa le radi kupujejo jugoslovansko meso, če se jim le ponudi prilika, ker je pač mnogo cenejše kot pa italijansko.
Tržačani manj kadijo
Po zvišanju cen prodaja tobaka v Trstu nazaduje. V septembru so prodali za 11.6 od sto manj tobaka kot v avgustu, v primerjavi z lanskim avgustom pa celo za 30.4% manj.
Zgonik
Kljub rdeči luni, ki so jo Sovjeti z milijoni naropanih ljudskih žuljev spustili v vsemirje, vlada med tukajšnjimi komunističnimi veljaki precejšnja zmeda. Odkar se namreč v najvišjih vrhovih prve »socialistične dežele« venomer prerivajo za oblast — kot prašički za korito, — je vsako »ideološko« pranje glav na celičnih sestankih postalo silno tvegana in kočljiva zadevščina. Danes jim je v resnici težko zavpiti živio temu ali onemu, če bodo morali morda že jutri slišati in celo sami pridigati, da je bil isti človek največji zločinec, imperialistični vohun in izvržek človeške družbe...
Taka je usoda, ki bo pač prej ali slej zadela vse komunistične kolovodje z »maršalom« Brozom vred. —
Po drugi strani smo spet brali, da se je v zgoniški občini tudi tiskovna kampanja za komunistični tisk zelo klavrno obnesla. Predpisani plan je noro predvideval vsaj 95%, dočim se je histeričnemu prosjačenju odzvalo komaj 35% komunističnih privržencev s strahopetci vred! Vse to kaže, da so komunisti v očitni krizi, čeravno to zelo sramežljivo prikrivajo. Ne mislimo tu seveda na Zgonik in Koludro-vieo, kjer Fiekotov takorekoč skoro ni, temveč na tiste vasi, s katerimi so se ko-munajzarji še pred dobrim letom nemalo ponašali.
Spričo skoro popolnega poloma agitacije za kom. tisk, so si komunisti prizadevali, da bi iztisnili denar na kak drug način... V neki družini, ki je splošno znana kot zelo revna, je pred časom umrl najstarejši član, ki so ga komunisti smatrali za svojega simpatizerja in so mu šli zato pet k pogrebu. — Sin, ki je tudi sam z
družino brez sredstev, je bil prepričan, da bodo to delo usmiljenja opravili brezplačno, in se je za dobroto le zahvalil. »Kolektivno vodstvo« pa, ki nadzoruje zbor, ni bilo tega mnenja in je zahtevalo baje precejšnjo vsoto za plačilo. Zainte--resirani se je seveda začel nad takim izkoriščanjem zgražati ter jim je v obraz’ zabrusil, da ga ves pogreb ni toliko stal, saj mu č. g. župnik za žalne obrede, vključno z mašo zadušnico ni zaračunal niti vinarja!
Ne vemo še, če so se prizadeti zadevno poravnali, vsekakor pa je značilna visoka »razredna zavest« ljudi, ki se imajo za nekake zastavonoše v borbi za izboljšanje življenjskih razmer revežev. Ta primer je ponovno dovolj jasno izpričal, kaj lahko reveži pričakujejo od komunizma in kako vrača komunist ob samem odprtem grobu onemu, ki ga je — sicer menda neupravičeno — smatral celo za svojega...
Trebče
Pri nas smo imeli sveti misijon od 27. oktobra do 3. novembra. Vodil ga je prečastiti g. pater Anton Surina, ki je s svojimi življenjskimi in živahnimi govori privabil nepričakovano veliko vernikov v cerkev.
Zlasti so bili lepo obiskovani stanovski govori, pri kgterih je g. misijonar z redko izvedenostjo dajal posameznim stanovom smernice za življenje po veri. —
Nepozaben vtis je zapustila zadostilna pobožnost v soboto zvečer. Po pridiganem križevem potu smo šli vsi prisotni med petjem »Očitanj« poljubit sveti križ. — Sklep misijona je bil v nedeljo popoldne. Po ganljivem govoru g. misijonarja so se najprej otroci posvetili Mariji in simbolično položili cvetlice na njen oltar. Nato je bila skupna posvetitev župnije brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Upamo, da bo ravno la posvetitev pomagala našim vernikom, da ostanejo stanovitni v dobrem.
Ne moremo trditi, da je misijon zajel prav vse, vendar smo Bogu hvaležni za doseženi uspeh. Ob tej priliki čutimo dolžnost, da se zahvalimo vsem požrtvovalnim osebam iz Trebč in Bazovice, ki so s stanovitno molitvijo prosile Boga za uspeh misijona.
Še prav posebno pa se za vse zahvaljujemo prečastitemu g. patru Surini. Bog naj mu obilo povrne in ga ohrani še mnogo let, da bo tudi po drugih naših župnijah
lahko delal za širjenje (božjega kraljestva.
f Č. g. Bressan Jožef
Preteklo soboto na praznik Vernih duš smo v Gorici pokopali č. g. Jožefa Bres-sana, dolgoletnega župnika v Doberdobu, v zadnjem času pa župnika v Vedrjanu v jugoslov. Brdih. Pokojni je bil doma iz Ločnika pri Gorici, kjer se je rodil pred 76 leti. Iz furlanske družine se je naučil zelo dobro slovenskega jezika, tako da je brez težave opravljal dušnopastirsko službo tudi v slovenskih farah. Največ časa je bil v Doberdobu in sicer 30 let. Vojna ga je zatekla ua Lokvah na Trnovski planoti. Tu je ob nemškem požigu vasi izgubil vse in se zato umaknil v Brda, najprej v Šlovrenc, nato, ko je že zelo opešal, v Vedrjan. Zadnje dni je prišel v Gorico v bolnico pri Rdeči hiši v upanju, da mu bo stalna zdravniška oskrba vrnila
zdravje. Toda že čez nekaj dni je v Gospodu zaspal. Pokopali so ga v Ločniku, njegovi rodni župniji, od udeležbi vernikov
i	Vedrjana, Šlovrenca in Doberdoba ter domačega ločniškega ljudstva. Naj mu bo Gospod dober plačnik.
Jubilej
Dne 29. oktobra je slavil 60. obletnico rojstva prof. slovenščine na višji gimnaziji in liceju v Gorici, g. dr. Milan Bekar. Jubilantu, ki je z vsem srcem pri svojem poklicu, ki je pa razen tega tudi pesnik in sodeluje pri različnih revijah in listih, ob lepem jubileju iskreno čestitajo številni prijatelji in znanci po vseh koncih sveta. Želijo mu, da bi še mnogo mnogo let preživel zadovoljno sredi dijakov in v pesmih. — Vivat, crescat, floreat! M. O.
Obmejni promet v septembru
Ljudje na obeh straneh obmejnega bloka se pridno poslužujejo prepustnic. Tudi v septembru so zlasti na bloku pri Rdeči hiši, zaznamovali velik promet v obe smeri. S propustnicami je prešlo mejo nad 54.000 jugoslovanskih državljanov ter nad 28.000 italijanskih državljanov. Prav tako je bil v septembru skozi ta blok precejšen promet s potnimi listi, dvolastni-škami dovoljenji ter tovornimi avtomobili, ki so pripeljali 183.190 stotov blaga, odpeljali pa 21.974.
V	septembru so na podlagi italijansko-jugoslovanskega sporazuma za obmejni blagovni promet izdali za 40,106.705 lir uvoznih dovoljenj. Uvozili so predvsem sadje, meso, sir, les, opeko in kraški ka-' men. Izvozili pa so za 101,225.038 lir blaga, v glavnem avtomobilske nadomestne dele, električni material, pisalne in računske stroje, dežnike, volneno blago in predivo, ter rayon.
Osem milijonov za izredna dela
Ministrstvo za j*avna dela je nakazalo goriški pokrajini vsoto osem milijonov lir za najpotrebnejša dela. Med drugim bodo s tem denarjem uredili prostore pred o-rožniškima vojašnicama v Sovodnjah in Doberdobu.
Doberdob
Jesenski čas je ^čas bolezni in smrti, to posebno letos, ko razsaja v deželi azijska gripa. Ta je prišla tudi v našo vas že vdrugič ter položila v posteljo cele družine. Težjih primerov ni bilo do sedaj in upajmo, da jih tudi v bodoče ne bo. Smo pa imeli kljub temu obisk sestre smrti, kot jo imenuje sv. Frančišek Asiški. Po dolgi bolezni je namreč umrla v torek 29. oktobra blaga gospa Karolina Gergolet v 83. letu starosti. — Naj počiva v miru, preostalim naše sožalje.
Kot v drugih župnijah je tudi pri nas spravni teden v čast Srcu Jezusovemu. Zaključek bo v nedeljo ob 4h z obnovitvijo posvečenja Srcu Jezusovemu in z ofrom za prelepo novo sliko sv. Martina, za katero nismo še plačali stroškov.
Podgora
Nekaj posebno lepega je bil v teh praz-niških dnevih pogled na naše pokopališče:
ozaljšani grobovi, novi in obnovljeni spomeniki, izredno veliko izbranega cvetja, šopkov in toliko lepih lučk, da je še v večernih in tudi v močnih urah vse žarelo — kot košček samega neba z nebrojnimi zvezdicami...
Svojevrsten izraz pa daje novi in veliki kameniti križ sredi pokopališča, pred kapelo. Županstvo je upoštevalo vse prošnje in tako se je namesto starega, lesenega križa dvignilo novo in odlično znamenje vsakega pravega krščanskega pokopališča, ki tako pomembno dominira nad vsem
blagoslovljenim prostorom pokoja naših dragih rajnkih.
Se druga posebnost: pokopališka kapela je sedaj vsa drugačna. Predelana je in olepšana, da je res lepa in ima ličen ka-menit oltar. In tu se je na vernih duš dan ob 9h prvikrat darovala sv. maša ob veliki udeležbi vernikov. Še goriški g. župan je želel tudi sam biti navzoč. A ker je bil izredno zadržan, je poslal svojega predstavnika, ki ga je častno zastopal. Gospod župnik je v svojem govoru izrazil tudi goriški mestni občini [prav toplo zahvalo cele podgorske župnije.
V	nedeljo 3. novembra smo pa praznovali god našega patrona. svetega Justa mučenca. Imeli smo tudi celodnevno češčenje sv. Rešnjega Telesa. Eno sv. mašo nam je požrtvovalno prišel darovat tudi č. g. Brecelj, župnik iz Doberdoba, ki se ni ustrašil dolge poti in deževnega vremena: najlepša mu hvala. ,— Ob sklepu, zvečer, smo pa številno zbrani poslušali leipo in občuteno petje našega zbora, ki je med tolikimi lepimi evharističnimi pesmimi zapel tudi znano Mavovo prireditev Beethovnove pesmi »Die Ehre Gottes«, ki se po naše glasi: »Boga slavijo«.
Nekaj prav posebnega pa je bilo, da smo poslušali č. g. Andreja Simčiča, tako znanega župnika iz Solkana. Prav škoda, da nismo videli pri tej naši slovesnosti še kaj naših goriških gospodov. A vseeno je praznik lepo potekel in za vse doživeto bodi Bogu hvala!
Sovodnje
Na praznik Vseh svetnikov je Bog poklical k sebi Frančiško Butkovič, mater č. g. Dragotina, profesorja na slovenskih srednjih šolah v Gorici. Učakala je 76 let. Doma je bila z Banjšic ter se je pred mnogimi leti priženila v našo vas. S pokojnim možem sta skrbno vzgojila tri o-troke, med njimi sina duhovnika Dragotina. Zadnja leta ni bila več pri pravem zdravju; pred prazniki je pa še nesrečno padla, tako da ji ni bilo več pomoči. Pre-videna s sv. zakramenti je odšla v večnost. Pokopali smo jo v ponedeljek ob asistenci domačega gosipoda župnika in še pet drugih duhovnikov. — Gospod ji bodi milostljiv sodnik, domačim, posebno č. g. Dragotinu, iskreno sožalje.
DAROVI ZA SLOVENSKO SIROTISCE:
Pevma in Oslavje: 4 tj krompirja. 66 kg koruze v storžih, 25 kg jabolk, 7 kg grozdja, 3 kg pšenične moke, 14 1 vina; v denarju 7.500 lir. — R. Č. 3.000; namesto cvetja na grob pok. Antona Simčiča 1000; N. N. Afrika 9000; gospa M. Milost 1500; namesto cvetja na grob pok. gospe Frančiške Butkovič družina Bratož 2000 lir.
Vsem iskren Bog plačaj! Spominjamo se vseh blagih dobrotnikov v sv. molitvi.
ZA SLOV. ALOJZIJEVIŠCE: Neimenovana daruje namesto cvetja na grob mame č. g. Butkoviča 1500 lir.
ZAHVALA
Na Vse svete je odšla v večnost naša mama
Frančiška Butkovič roj. Humar
Iskrena zahvala vsem za izraze sožalja in udeležbo pri pogrebu ter za molite in kakršno koli pomoč. Zlasti smo hvaležni č. g. župniku, ki je pokojno mam tolažil s poslednjimi zakramenti.
Sumil nje. 5. novembra 1957.
SIN IN HČER
Wilhelm Hiinermann:
29
cA labožjiPf okopih
Resnična	povest prevedena z dovoljenjem založbe Herder
Med verniki pa se je zaslišalo nevoljno mrmranje. Zapriseženi pa se je zdelo, da ga ne sliši. Namesto knjige z evangeliji je izvlekel »Monitorja« '), časnik revolucionarne vlade, in začel brati članek o zločinih in upornikih v Vandeji.
Vaščani so nevoljno poslušali, kajti iz cerkve ni mogel nihče	uteči.	Rdeči	so	bili zasedli vrata; nekateri iztned njih
so nemarno	sedeli	na	zadnjih cerkvenih klopeh, drugi so pa
zunaj stražili.
Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Oba pekovska vajenca sta se bila po napadu zopet zrnu-zala v delavnico mojstra Convertiera. Sedaj sta sedela tam in premišljevala, kako bi jo rdečim zagodla in ljudi osvobodila iz cerkve.
Nenadoma je mali Jurij Vinaie poskočil in zaklical:
»Pavle, ali poznaš signal za alarm rdečkarjev ?«
»Seveda ga poznam,« je odgovoril deček. »Slišal sem ga dovolj pogosto, ko gre toliko vojakov skozi Poitiers.«
»Ali ga znaš zatrobiti?«
»Malenkost!«
»Potem naprej! Vzemi trobento in pojdi z mano!«
‘) »M&niteur«, uradni list francoske vlade.
Trenutek potem sta jo oba fanta po bliskovo ucvrla v gozd na gori.
Zapriseženi je bil medtem končal svojo pridigo in je stopil pred oltar. Nenadoma je tišino pretrgal oddaljen glas trobente. Prihajal je nekje iz gor. Čuj, že spet. a to pot jasneje in bliže! Ljudje so začudeno gledali drug drugega. Po cerkvi je šel šepet in tiho mrmranje.
»Za vraga, to je alarm!« je zastokalo nekaj miličnikov prestrašeno.
In zopet je zadonel jasni, ostri signal trobente.
Tedaj so se odprla cerkvena vrata.
»Miličniki, ven!« je zaklical poveljnik. »Alarm!«
»Kmetje iz Vandeje se bližajo!« so kričali drugi prestrašeni.
Miličniki so zdivjali iz cerkve, se gnetli zunaj in niso vedeli, kam naj se obrnejo. Sovražnika ni bilo videti. Nedvomno pa tičijo kmetje v gozdovih v gorah ter lahko vsak hip priderejo na plan s svojimi strašnimi kosami in sekirami. Reši se, kdor se moreš!
»V Poitiers!« je zakričal komandant.
V	divji zmešnjavi je zdrvel rdeči bataljon čez Joubertov most nazaj v mesto, kjer pa seveda noben človek ni nič vedel o alarmu in napadu kmetov.
Komaj so miličniki zapustili izhode iz božje hiše, so tudi vaščani šli iz cerkve. Bili so srčno veseli, da jim ni bilo treba biti pri maši odpadlega duhovnika.
Ta se je pri oltarju zaman obrnil in zaman je z lepimi in hudimi besedami rotil vernike, naj ostanejo. Ostal ni nobeden, niti cerkovnik, ki je bil že pri drugem signalu na vrat na nos zdirjal skozi zakristijo na prosto, in sicer ne zato, da bi se bojeval proti prihajajočim kmetom, temveč da bi
se hitro skril pod prekucnjen deževni sod blizu svoje stanovanja.
Ljudje iz Montbernage so po prvem presenečenju pi vilno uganili, kdo je trobil na trobento. Ko so bili zun cerkve, so se mnogi obrazi veselo muzali.
Pek Vinaie je svojemu stanovskemu tovarišu Convertie krepko stisnil roko in rekel:
»To je tvoj fant sijajno naredil, gospod markiz!«
»Markiz?« je vprašal oni začuden.
Pek Vinaie je pa prekanjeno pomežiknil in rekel:
»Zapriseženi je vendar rekel, da smo vsi aristokrati
»A seveda, res je, gospod baron!« je odgovoril Converti in se gromko zasmejal. Nato pa je zašepetal: »Ali bi lahi nekaj tednov pekel kruli tudi za moje odjemalce?«
»Zakaj ne?« se je smejal Vinaie. »Toda kaj namerava Ali hočeš iti na letovišče?«
»To ne, pač pa v Vandejo,« je zašepetal pek in oči se mu zasvetile.
»Ženo imas in otroke!« ga je svaril drugi prestrašen.
»Da, in zato hočem pomagati, da se Francija osvobo le sodrge. Saj boš skrbel zanje, medtem ko me ne bo, k; ne?«
Vinaie je ponovno zgrabil roko svojega prijatelja rek.el s trdnim glasom:
»Lahko se zaneseš!«
Mežnar Pascal je ostal do večera v svojem sodu za dt Šele ko je bila že tema, si je upal zapustiti svoje skrivališč Potem je previdno posluhnil v vsako smer in oprezno voh ali je v zraku duh po vojni in požaru. Ko ni mogel odkr nič nevarnega, je globoko vzdihnil, šel domov in legel posteljo. |	(Nadaljevanj