Journal of Documentation. London. XXIII/1967, št. 1—4, 369 str. 8°.
Revija je izrazito usmerjena v moderno dokumentacijsko in bibliotekarsko prakso. Poleg stalnih rubrik, kot so ocene strokovnih publikacij in pisma uredništvu, v katerih dajejo
bralci pripombe k posameznim prispevkom v reviji, objavlja Journal of Documentation izključno obsežnejše, tehtne članke in razprave, ilustrirane z obilnimi statističnimi podatki, tabelami in diagrami. Letnik 1967 posveča največ pozornosti različnim problemom informacijske službe, tako na primer relevantnosti in preciznosti formulacij, minimalnemu slovarju pri registriranju informacij in uporabi modernih tehničnih pripomočkov za učinkovito posredovanje informacij. Obsežna študija D. G. W. Clementsa razpravlja o uporabnosti javnih referenčnih knjižnic v Veliki Britaniji. Rezultati raziskave kažejo, v kako širokem obsegu služijo javne referenčne knjižnice kot vir zlasti tehničnih in komercialnih informacij za lokalno industrijo in trgovino, pa tudi kot vir informacij lokalnemu šolstvu in upravi in celo specialnim raziskovalnim dejavnostim, strokovnim in znanstvenim institucijam na svojem področju.
Zanimivo vprašanje načenja raziskava D. N. Wooda o vprašanju tujih jezikov, s katerimi se morajo neprestano spoprijemati znanstveniki in tehnologi v Veliki Britaniji. Seveda se njihov problem bistveno loči od podobnih težav, ki bi jih odkrila taka raziskava med znanstveniki pri nas, saj je približno 50 % znanstvene in tehnične literature na svetu napisane v angleškem jeziku, in vendar pomeni že preostala polovica upoštevanja vreden problem. Raziskava hoče pokazati, v kakšni meri so znanstveniki in tehnologi v Veliki Britaniji zavoljo jezikovnih ovir prikrajšani za koristno znanje in informacije in s tabelami pojasniti relativno pomembnost posameznih jezikov kot sredstva za razširjanje znanstvenih informacij. Za nas je nedvomno presenetljiv podatek, da sta med jeziki, ki povzročajo največ težav, na prvih mestih ruščina in nemščina. Le malo knjižnic razpolaga s prevajalskimi servisi, še manj pa jih imajo univerze in kolegiji sami. Večina znanstvenikov se za prevode zateka k svojim osebnim
znancem, ne da bi prej poskusili odkriti že obstoječ prevod članka, ki ga potrebujejo. Vendar vzrok ni samo v nepoznavanju prevodnih publikacij, temveč tudi v tem, da bi se moral uporabnik dokopati prek nepreglednega števila najrazličnejših indeksov in vodičev, da bi dognal, ali prevod sploh obstoji. Avtor članka predlaga kot najučinkovitejšo rešitev publikacijo enega samega mednarodnega kumulativnega indeksa, ki bi registriral prevode v zahodnoevropske jezike. Knjižnice pa naj bi prevzele iniciativo in odgovornost za razširjanje informacij o prevodnih servisih in za registracijo že obstoječih prevodov na svojem področju.
Opozorili bi še na raziskavo Joan Friedman in Alana Jeffreysa o katalogizaciji in klasifikaciji v britanskih univerzitetnih knjižnicah. Anketa, izvedena v 51 univerzitetnih in kolegijskih knjižnicah, je pokazala velike razlike tako v uporabi klasifikacijskih sistemov in katalogizacijskih pravil kakor tudi v številu podatkov, ki jih vsebuje katalogni listek, ter presenetljive razlike v produktivnosti »povprečnega« katalogizatorja. Pokazalo se je tudi, da prav univerzitetne knjižnice le malo uporabljajo že obstoječe centralne katalogne listke in to deloma iz psiholoških razlogov — zavoljo tradicionalnega občutka za avtonomnost univerze’— kakor tudi iz čisto praktičnih, saj prejemajo veliko takega gradiva, za katerega se centralni katalogni listki ne izdelujejo ali pa za potrebe univerze ne zadostujejo. V zadnjih letih so se univerzitetne knjižnice z naraščanjem obsega in zahtev znašle pred vrsto problemov, ki jih predstavlja tako količina kakor tudi kompleksnost gradiva, zastareli klasifikacijski sistemi, težave s tujimi jeziki in novimi strokami in končno že sam fizični obseg kataloga, ki je za neposvečenega uporabnika knjižnice lahko prav zastrašujoč. članek opozarja na to, naj bi se ponovno in temeljito pretehtale funkcije kataloga in njegova uporabnost; katalog naj ne bi postal prime-
rek težko dostopnega logičnega sistema, temveč sredstvo, ki bi tudi nelogičnemu bralcu pomagalo do učinkovite uporabe knjižničnega fonda. — Anketa je pokazala, da je v britanskih univerzitetnih knjižnicah najbolj v rabi klasifikacijski sistem Kongresne knjižnice, sledita pa mu De-weyev in UDK. Vendar se kaže vsesplošno nezadovoljstvo z obstoječimi sistemi, saj jih večina knjižnic kombinira in prireja za svoje potrebe, prav tako tudi katalogizacij ska pravila. Avtorja ugotavljata, da se bodo morale univerzitetne knjižnice v prihodnje čim bolj mehanizirati, da bodo kos svojim nalogam. Učinkovita uporaba modemih tehničnih sredstev pa bo najprej zahtevala veliko večjo standardizacijo v obstoječi katalogi-zacijski in klasifikacijski praksi.
Katarina Bogataj