giadiatorp Boriti se, tudi v areni življenja, napadati, braniti, nastopati. Je to arena življenja? Je to arena litera-ture? Je to arena dnevnega tiska? Morda se prehitro obračamo na-zaj in skušamo spaznati in dojeti dogodke, ki so sprožili skoraj ne-pregledno goro vsakršnega pisanja, ki je vznemirilo neprasojno gladino sodobne slovenske kulturne oz. dru-žbene situacije. Kdo so gladiatorji, ki so se v zad-njih dneh zažirali drug v drugega, kakšnega kova je bilo orožje, ki so ga uporabljali, in nad kom bodo novodobni cezarji dvignili oz. po-vesili palce? Verjetno je že večina spremljeval-cev in opazovalcev polemik o Kata-logu in Tribuni spoznala, da so vzro-ki nekje drugje in ne v pesniškem inventarju, ki ga uporabljajo napa-dani literati, ali pa v njihovih kanč-nih. proizvodih. Morda je pozorno oko zasledilo, da so bili nebote in proti svoji volji_ nagnani v areno ljudje, katerih pdgledi in projekti so v svojih izhodiščih in vsebini nena-vadno podobni. ce se umaknemo iz središča do gajanja, ki ga (tafco se vsaj zdi), zapuščajo tudi poraženi ali zmago-viti gladiatorji, pa nas lahko prese-neti eno samo dejstvo, ki po svoji teži presega vse ogorčene in v jezi izgovorjene besede. V mislih imamo silovitost, ki so je zmožni pripadni-ki našega naroda v medsebojnih o-bračunih, preseneča nas popolna od-sotnost katerekoli vrste zaupanja, prizanašanja, raziunevanja. Dvomiti, sumiti, podcenjevati, podtikati, iz-krivljati, razglaševatd. čudovito raz-košje, ki si ga lahko privošči samo nekaj tako mogočnega, kot smo Slo-venci. Kdor je bil v središču dogod-kov, ve, da je marsikdo pogrešal učinkovitejša orožja, da bi z njim dokazal svoje trditve, podkrepil re-snice, ki juti je vdan. Kdo vse si ni v teh dneh zaželel namesto okusa po oblasti imeti v rokah ob!iast sa-mo, da bi laže prepričeval. Na skupnih frontah so se sreče-vali najrazličnejši gladiatorji, ki so čutili le fcot da je napočil trenutek spopada s potolaasnelo slovensko kul-turo. »Kaj je kultura? Kateri pojem iz-raža ta beseda, ki je nam v vsem tako domača in hkrati tako strašno tuja?Literafcura, umetnost, znaiiost — to je le zunanjJ izraz narodovega Ljubljana, 4. XII. 1968 Letnik XVIII Številka 5 duševnega in materijalnega blago-stanja. Naša slovenska kultura, ka-kor je na današnji stopinji, je re-zultat vsega našega duševnega in materialnega dela od začetka za-vednega narodovega življenja do da-nes. — Zgodovina narodove kulture in zgodovina naroda samega je zgo-dovina njegovega političnega, dro-žabnega in gospodarskega razvoja.« To je napisal Cankar. Rekli bodo, da je od Cankarja preteklo že mnogo vode, in rekli bomo, da Ijudje ne razumeju, da 3tU teratura ne more biti dekla, ki slu-ži vsem gospodarjem in kaže vš©. čen obraz vsem radovednim zija-lom. Literatura stoji izven posamič-nih in skupinskih idelogij. Postati mora tisti miselni obrat, ki kaže skozi svajo spačeno in obrnjeno zu-nanjo podobo utrinek resnice, del-ček zaupanja. Skozi literaturo ak-cije, napada in obrambe, pa bodo osvajali le trdnjave polresnic in ma-lih razodetij. In skozi gosto tiskane strani ča-sopisov, ki so v teh dneh dajali za-točišče nasilno in brez potrebe usi> varjeni aferi, je štrlela želja po tem drugem modelu literature. Vse to prerekanje pa nas še z večjo silovitostjo spominja na tisti del slovenskega ljudstva, za katere-ga je bil že Oankar prepričan, da »sloni vsa kultura na njih izanuče» nih plečih, kakor je slonela nekoč grška kultura na ple&ih helatxw, riniska kultura na plečiih vsenarod-nih sužnjev? Kaj ni d e l o teh. zani-čevanih, nepozabnih tisti temalj^ na katerem zidamo svoje kulture' ba-bilonski stolp, ki se skoro dotika že oblakov? ... Oblakov se dlotika babilomski stolp naše kuilture in tl. sti, ki ga nosijo na svojih trudnih plečih, ga ne vidijo, ker so njlh motne oči uprte v tla ...« Kdo so gladiatorji? Kaj je arena? Cezarji? Kdo nas gileda? M. Slodnjak Sodelavci in uredništvo TRIBUNE pozdravljajo petindvajseti rojstni dan REPUBLIKE SLOVENSKA APOKALIPSA IN ŠE KAJ, S KATERIM SE VERJETNO NE STRI-NJA VECINA BRALCEV »TRIBUNE« V petek, 8. nov. 1968, je v slovenskem dnevniku DELO izšel polenxičen članek v zvezi s totalno nihilističnim konceptom slovenske revije KATALOG ter podobni-mi tendencami v študentskem listu TRI-BUNA. Clanek »DEMOKRACIJA — DA, BAKEOJ — NE!« so padpisali vsi vidni umetniki in kulturniki starejše genera-ciije. Taiko torej starejša generacija. Kaj pa meni o takem načinu pisanja in pe-snjemja generacija (generacija bodočih izo-bražencev), katerim sta ti dve publikaciji v prvi vrsti namenjeni? Zato predlagajm, da po vseh fakultetah skupščine študen-dov prediskutirajo vprašanja o navedenih problemih ter zavzamejo o njih aktivno stališče. Tako široka akcija se mi zdi potrebna, ker pri vsem tem niso prizade-ti samo študentje filozofske fakultete (ti so običajno najbolj aktivni), ampak štu-dentje cele univerze, saj je TRIBUNA list vseh študentov (dasiravno jo dirigira-jo študentje FF). Po mojam mnenju je TRIBUNA postala taka predvsem zaradi dosedanjega premajhnega zanimanja vseh študentov za njen koncept. In zakaj zani-manja ni bilo? Zato, ker so se uredništva vedno bolj krepila, osamosvajala in uha-jala kontroli študentov. Vsebina pa je po-stajala vedno bolj »znanstvena« in »super kulturno-umetniška« ter tako povprečnim študentom vedno manj razumljiva. NI 6u-dno torej, da so študentje popolnoma ne-dotaknjene izvode TRIBUNE uporabljali za kurjavo ter namesto toaletnega papir-ja. Torej — kakšno glasilo si želimo slo venski štuudentje? Tako, ki nam bo ne sa-mo fizično (na nekaterih fakultetah je naročnina celo obvezna), ampak tudi men-talno dostopno, ali pa tako, ki bo samo sebi namen. Z naslednjimi nekaj mislimi bi rad iz-razil svoje kritično stališče do koncepta TRIBUNE. V zadnjih nekaj letih sta se v TRI-BUNI nenavadno razpasli moderna proza in poezija. Pri tem ne trdim, da nekatere stvaritve res niso bile dobre (bolje reče-no originalne). Zato pa je brez dvoma, da so se z imenom moderno ustvarjanje pri-čeli pojavljati prispevki nekaj pametnih študentav, ki so bili pripravljeni za ho- norar o/bjavljati vsemogoče tvorbe bolne-ga duiha. Da bi se zaščitili (ker nlso ra-zumeli lastnih uinotvorov), se skrivajo pod parolo, da sodobne poezije ia proze ne smemo interpretirati in razlagati, ker jo s tem razvrednotimo. To je izredno prefinjena poteza, za katero se lahko skrije vsako, še tako konfuzno skrpuca-lo. Po mojem mnenju je vsaka stvari-tev, ki ima ravino toliko razlag (lahko popolnoma diametralnih), kolikor bral-cev, brez vsake vrednosti. V takem pri-meru bi bilo namreč popolnoma vseeno, če bi naročnikom razdelili časopise s praznimi stranmi, ki bi si jih potem lah-ko razlagali vsak po svoje, brez vsa-kršnega intelektualnega napora. Vpraša-nje je, če je to umetnost. Po mojem miš-Ijenju ni. Dopuščam možnost, da mi z ar-gumenti kdo to dokaže. Naslednji problem, ki bi ga bUo po-trebno razčistiti, je vprašanje generacij-skih razlik. Brez dvoma so med sta.ro in mlado generacijo razlike, toda — kdaj jih pa ni bilo? Jasno je, da si vsaka starejša zagotovi vodilne položaje ter zato, da bi si jifa ohranila, postane konservativna. Ja-sno je tudi, da si mlada generacija priza-deva ta konservatizem razbiti. Te težnje so pozitivne in na njih temelji razvoj druž-be. »TRIBUNA« si kot predstavnik sloven-ske mlade intelektualne generacije priza-deva razbiti kalupe konservatizma, v ka-tere je zašla naša starejša generacija. S takimi napori se popolnoma strinjam, vendar pa me izrazito moti način, s ka-terim naj bi to dosegli. Kljub napakam, ki jih dela starejša generacija, ji mora-mo le priznati, da nam je ustvarila pod-lago, na kateri bamo lahko pričeli gra-diti mi mladi. če vzamemo ekstremen primer: ali lahko rečemo materi in očetu, samo zato, ker sta iz starejše generacije: »Kozla stara, kdaj bosta končno crknila?« Mislim, da kaj takega ne bi rekel no-ben normalen človek, zlasti ne izobražen. Kaj podobnega pa bamo morda lahko prebrali v TRIBUNI, če se bo razvijala v sedanjem smislu. Zato se ne strinjam s koncepcijo demokracije odgovornega urednika TRIBUNE. Zdi se, da Dimitrij Rupel ne dela nobenih razlik med de-mokratično in anarhično svobodo tiska. (S tem ne zapiram oči pred dejstvom, da imajo v vecini naših časopisov odgovorni uredniki vlogo cenzorjev.) Po mojem mne-nju bi moral glavni urednik TRIBUNE skupaj s celotnim uredniškim odborom (pa naj so še tako demokratični) na vsak način preprečiti prepričevanje javnosti, da slovenska študentska mladina rešuje svo-je kulturne, generacijske ter probleme Lastne afirmacije s prepisovanjem parol z javnih stranišč. Ne trdim, da jje posamez-nikom tak stil všeč, mislim pa, da ga ve-čina odklanja. Na vsak način je na izra-zito niakein nivoju — posebno še za aka-demsko izobraženo populacijo. Za konec: nisem za ignoriranje pro-blemov, nasprotno, sem za še doslednej-še odkrivanje družbenih protislovij, za-vzemam pa se za izrazni nivo, ki se ga študentje ne bomo sramovali. Za stanje, kakršno je trenutno in kakršno bo v pri-hodnje, se moramo čutiti odgovorne vsi študentje, zavedajmo se, da je TRIBUNA naše ogledalo. Janez Žnidaršič BIL MISLIL MOŽ Kaj je bil mislil starejši mož s primor-skim naglasom o uredništvu, ki je prišel 25. nov. ob 6. uri zvečer na obisk v re-dakcijo Tribune: 1. Da je uredniški odbor skupina lju-di (ali kaj), ki jim poganjajo majceni rožiči. 2. Da je uredniški odbor skupina pro-fašističnih klerikalcev. 3. Da sta Katalog in Tribuna ena in ista zasramovanja tn obžalovanja vredna »svinjarija«. 4. Da so uredniki drobne, z alkoholom in mamili prežete krvosese pijavke, ki pošteno mladino nasilno tirajo v samo-mor. IN 5. da so prav vsi ti ljudje tvorci po-ulične kioskovske šund literature in pa astale plaže, »ki je v zadnjih letih pre-plavila n»aš trg«. V glavnem toliko. Ves čas pa je mož poudarjal, da tako ne misli samo on, pač pa dobesedno vsi ljudje, pošteni Ijud-je, kar jih osebno dobro pozna. Ko je mož prijel za kljuko izhodnih vrat, je vljudno poprosil, če bi mogel dobiti vse te Tribune tn Katalog. Tribune je seve-da dobil, da pa ne more dobiti Kataloga, temu se je znova začudil, saj so vendar vsi čaSopisi pisali, kako luciji pripeljali do reakcije dela kulturne generacije, ki je več kot dive desetletji raz-polagaila s ključmdnii instittujijami in z več ali manj isto varianto humamiisitičinega mišljenja. Isti konservativni odnos, ki ga večkrat srečamo v del. organizacijah do strokovnih in mladih moči, obstaja tudi v kulturi. Pri tem še enkrat poudarjamo, da s temi besedami nikakor ne pristajamo na to, da bd bila omenjena pesniška stvari-tev oziroma Manifest program slovenskih študentx>v ali reprezentativno bistvo Tri-buninega uredniškega kocepta, temveč po zivamo na resno analizo zaprtih s*ruktur in patemalističnega odnosa enega dela kul-tumiške generacije do mlajše kultume ge-neraoije nasploh. »Mojstrska« mentaliteta ne obstaja samo v neposredni proizvodnji, teraveč tudi v njeni kultumi nadstavbi. Ta-ko kot so nekateri na začetku iskali vzro-ke za študentske jimijske nemire v kon-tekstu razprav o delovanju tujlh agetur tn tujih ideologij, smo se tudd sedaj a iz-bruhi v kulturi srečali s podobnimi obtož-bami, ki so sicer enostavne in cenene, toda ne posegajo v bistvo in korenine probie-raov. Kot študentska politična organizsaci. Ja ostro protestiramo zoper vse ti&te poli-tične diskvaJifikacije (fcuje agenture, ana-logije s fašizanom, o »poaivih« Tribune na teror), kl skušajo en, toda sestavni del celovitega študentskega gibanja obsoditi z Dibtožbami politično^policijskega zmačaja. Tribuna ostaja komunikacijska mož-nost za veliko večino tistih študemov, id so se odločili za angažirano stališče in kri. tični (tako v smislu negacije kot konstruk-cije) odnos do (še) zakritih problemov na univerzi in zunaj nje. V tem trenutku lah-ko samo poudarimo, da je potreben odziv vseh tistih študentov, ki lahko s pisano besedo odprejo napore za radikalno spre-rnembo sedanjih odnosav na univerzi in de-birokratizacijo na vseh področjih družbe-nega življenja in v družbeni misli. Student-je se ne moremo ustrašiti različnosti — na-varen je molk, ki priča o neustvarjalnosti in zgolj pasivnem odnosu velike večdne študirajočih. Prav tako ni naša osnovna naloga OB-SOJATI, temveč predvsem SODELOVATI, POLEMIZIRATI. skratka DELOVATI. Ti-sto, česar se v študentski organizaciji »bo. jinuo«, nista hrup in različnost v pogledih, temveč molk in tišina študentske množice. V Ljubljani, dne 21. nov. 1968 Podjetja, tovame, usitanoive POZOR! Tribum se je iz objektiv-nih razlogov odločila objav-Ijati oglase in reklame aa Vaše proizvode. Atraktivnost in reprezen-tančnost oglasov z grafične, likovne in tekstovne plati je zagotovljem. Vabljeni! UredndStvo STUDENTJE V PRIHODNJE PO NOVIH POTEH? ga sistema s potrebami razvoja, z vlaganji v izobraževanje. Uspešen šolski sistem ne sme biti odvisen od trenutnih nihanj go-spodarstva, ki je zlasti v razvojni fazi zelo nestabilno. Prosvetna politika je po svoji naravi dolgoročna in mora sloneti na per-spektivnem načrtu razvoja in potreb po sadrih. Odnos do strokovnjakov je odraz zavesti družbe in njenega spoznanja, da 30 lahikio le strokoivnjaki v ^ajvečji meri no->ilci nap^edika, če so enaikopravno vključend v delo. Borba za uveljavljanje strokovnto-stl, za spreminjanje in pomlajevanje struk-tur je pri nas še vedno intenzivna. čeprav pomeni upoštevanje znanja in strokovniosti že več kakor samo politično parolo, pa naša družba še vedno ni dovolj odprta in prožna, da bi omogočala uspeh najspo-sobnejiim, torej, da bi pravi ljudje bili na pravih delovnih mestih. OcLloona usmeritev v gosp;.darsko in druž-beno reformo naše družbe daje boljšemož-nosti za pravilnejše vrednotenje in ustrez-nejše mesto celotnega področ.ja izobraže-vanja in znanstveno-raziskovalnega dela. Koncept srednjeročnega plana za Slovenijo postavlja temelje nadaljnjega razvoja uni-verze in visokega &olstva v celoti. Univerzi mora biti omogočeno, da si bo svoje mesto v družbi izborila sama. Za to je po svo jem znanst,venem in intelektualnem poten-oialu tudi sposobna. študentje smo junija zahtevali sodobnejšo uiiiverzo, boljše po-goje za študij, vendar pa ni res, da so bi-li odnosd na fakiilteti poglavitni vzrok za naše nezadovoljstm). To je bil upor proti bo-lezni družbe in ne samo univerze. Obenem s progresivmim delom predavaiteljev, znan-stvendh sodelavcev in asistentov smo se študentje ob podpori vseh zainteresiranih družbenih sil pripravljeni angažirati pri apram,injanju sedanjega stanja. Sedainiji ekonomski odnosi v visokem šolstvu pa v precejšnji meri onemogočajo dejavnost na-prednih sil, ki hočejo postati nosilec spre-memb. Morali bomo spremeniti objektiv-no situacijo visokega šolstva, univerze, ne da bi upoštevali, koga ne smemo fcritizd-rati ali obtoževati. Ko ugotavljamo da naša univerza ni univerza dinamione indust-rijske družibe, moramo učinkovitost univerze gledati v celoti in ne le parcialno, saj ljudje ne že-lijo sodelovati pri parcialnih rešitvah (kjer bi bili oikviri in strukture že celo dane). Univerzi oziroma fakultetam lahko očita-mo preveliko togast pri organizaciji in od-nosih ter preveliko aaprtost, ki ne omo goča enakopravnega vključevanja mlajših kadrov in sprejemanje novih idej. Takšno stanje, ki je nastalo z-aradi neadekvatneiga adnosa družbe do visokega šolstva, zaian-stvesnoraeiskovalnega dela iin izolacije sle-dnjega, postaja ovim pospešeiega vključe-vanja našega znanstvenorazLskovalnega in lzobraževalnega dela v vse hitrejši svetovni razvoj. Nastane vprašanje, katere i2aned naših fakultet so na svetovnem nivoju in torej posredujejo enako kvaliteto in kvan-titeto znanja kakor fakultete drugod v svetu. Zaradi pomanjkanja sredstev Je mednarodino sodelovanje naših fatauiltet nezadovoljivo, kar povzroča samostojnost pri oblikovanju kriterijev za določanje kva-litete ter pelje v provincialnost. Opažamo tudi precejšnjo zaostalost pri razvoju mladih ljudi, sodobnih znanosti, kot so bionika, kibernetika, ograniaacija itd., ki se drugod po svetu izredno naglo uveljavljajo. Zaostajamo tudi pri uvaja-nju Studija interdisciplinarnih strok_ če-prav so strokovnjaki, ki povezaijejo različ-ne znanosti, vedno bolj potrebni. Ne moremo se strinjati s tendencaanfi, ki zaradi povečane količine potrebnega znanja (to je posledica razvoja znanosti) izčeščajo izhod v podaljanju študijske do-be. Prav tako zavračamo preozko speciali-zacijo. Tudi pri sami organizaciji univerze in samouipravloainijta u,gotavljamo nefunkcio-nalnost, ki onemogoča uspešno kadrovsko politiko, koordinacijo pedagoškega in znan-stevenega dela na fakultetah. Zato podpi-ramo predloge univerze, ki naj dobi več pristojnosti tam, kjer lahko prispeva k razbijanju zaprtih struktur. Pri tem ne gre za centralizacijo, temveč za funkcio-naliziranje upravljanja. Zavirajo nas tudi tendenoe lažnega samoupravljanja, zaradi tega se samoupravljalci vrte v že začrta-nem, v zaprtem krogu, ki ga ni mogoče prestopiti. Takšno stanje na naš/i univerzi marsikje povzroča brezizhodnost, spozna-nje nemoči pa povzroča resignacijo. Iska-ti moramo globalne, ne le parcialne rešit-ve, četudi so izven meja dosegljivega. Tem bistvenim problemom je podrejen prob-lem neučinkovitosti upravljanja. Ta prob-lem je čutiti kot posledico nerazjasnjenih pojmov o vlogi, kompetencah in odnosih v samoupravnem mehanizmu. Zaradi tega je angažiranje v veliki meri izguba časa, ki si jo mnogi ne morejo privoščiti in zato v S3itnoupraivnih oorganah. naso zanerad samo tisti, ki bi pri reševanju problemov lahko največ prispevali Morali bomo dolo-čiti naloge in odgovornost strokovnih služb in organov, ki pa svojo neaktivnost pogosto skrivajo pod krinko samouprave. Upravljanja fakultet, visokih, oz. višjih šol ter študentskih domov si ne moremo predstavljati brez soudeležbe študentov, ki so v celotnem sistemu njegovo gibalo. Študentje smo del univerzitetne populacije in imamo v okviru samoupravljanja tudi vse pravice odločanja. Kako bomo te pra-vice uporabljali, kakšen bo naš resničen vpliv na življenje univerze, tega ne more-mo predvideti z nobenimi normativniini akti, svoje mesto v samoupravi si mora-mo ob sodelovanju in pomoči profc-sorjev ustvariti s svojim delom, resnostjo in an-gažiranostjo. Samo s stalno prisotnostjo povsod tam, kjer se odloča, in s staJnim spremljanjem dela bomo lahko študentje uveljavili svoja stališča in svoje zahteve. Zveza študentov je po svojem statutu politična organizacija, medtem ko po na-činu in vsebini delovanja to še daleč ni. Vsaka politična organizacija je organizaci-ja elite, Zš pa je bila vedno odprta za vse študente. od katerih se je večina za-nimala za svoje študijske probleme in reševanje materialnega položaja. Takšna razlika med proklamiranim in dejanskim stanjem je hromila delo in zmanjševala učinkovitost. To je povzročalo kompro-mise. Nemogoče je bilo nadaljevati s politiko neodvisnega dela študentskih forumov, vendar praktično brez njihove vednosti in sodelovanja. Zahtevo po reorganizaciji je uresničila posebna skupina pri univer-zitetnem odboru, s predlogom koncepta Zš, le-ta sicer ni nekaj revolucionamega, ker potrjuje sedanje pozitivne izkušnje, omogoča funkcionalno organiziranje štu-dentov v univerzitetni samoupravi ter daje vse možnosti oblikam političnega de-lovanja in ne utesnjuje nikogar. UO je bil izrazito politični organ, ki pa je bil ves čas preobremenjen z drob-nlm, praktičnim reševanjem problemov, zato ga je taka dejavnost onemogočala pri vodenju dolgoročne politike. Zveza študentov si mora poiskati svojo vlogo v slovenski družbi, mora biti v po-litičnem življenju resnično prisotna, saj lahko močna in napredna organizacija pri-pomore k hitrejšemu in radikalnejšemu reševanju problemov naše družbe Okoli jedra univerzitetne organizacije naj se zbirajo delovne skupine zainteresiranih študentov, ki bodo svoj krog širile.z ak-cijami in prosvetljevanjem (razgovori, pre-davanja). Usmeritev v čisti funkcionalizem bi bila napaka, ker bi bila zopet zaposta-vljena baza. V tem obdobju je poglavitna naloga konsolidacija, razširitev osvešče-nega, angažiranega dela študentov. ZS mora upoštevati najmočnejše inte-rese študentov, temeljiti mora na princi-pialnih stališčih in doslednosti in radi-kalnemu reševanju problemov. Reorga-nizacija v tem smislu bo proces, ki bo trajal več let. Z dekretom ne bomo spre-menili ničesar. Novo vodstvo Zveze študentov gotovo ni v ugodnem položaju. Perečih problemov je cela vrsta, vendar upam, da smo pre-brodili najhujšo krizo, da smo ustvarili temelje za bodočo organizacijo in delova-nje. škoda bi bila, če bi študentje po ve-liko obetajočem juniju zopet zaspali. REORGANIZACIJA ZS IMA DVA OSNOVNA NAMENA DISKUSIJA C. BAŠKOVIČA NA ŠTUDENTSKI SKUPSCINI sa in Lendna. Predvsem slednji je v živ-Ijenju dokazal, da je edina možna pot os-voboditve ruskega človeka v socializmu, v taki družbi, kjer je vodilo medčloveš-Mh odnosov iskren humanizem. Pol sfco letja je preteklo, ko so mornarja Avrore izstrelili topovske salve na carjev dvorec v Leningradu, pol stoletja je od takrat, ko je Lenin dejal, da je največja pridobi-tev sovjetske revolucije demokratično&t odnosov med ljudmi in da imajo narodi neodtujljivo pravico do samoodlocbe. Pol stoletja je dolga doba, vendar prekratka, da bi človeštvo pozabilo na rojstvo prve socialistične družbe. Vsd napredni Jjudje sveta se v novemb-ru spominjajo velikih dogodkov »sovjet-skega Oktobra«, iz vseh strani sveta je sovjetska kamunistična partdja dobila »iss-krene čestitke« ob tem pomembnem jubi-leju. Toda prav ob tej obletnici pa se je v sovjetski teoretičm misli pojavila teorija o »omejeni suverenosti« — teorija, ki po-stavlja Sovjetsko zvezo v vlogo razsoje-valca »pravilnosti ali nepravainosti« poti v socializein. Z drugimi besedami, odslej bi naj imela prva socaalistična država na fevetu izključno pravico vmešavati se v notranje zadeve ostalih komunističnih par-tij in ostalah socialističndh držav. Morda pa ima ta nova teorija še kakš-ne dmge vzroke in ne le hegemonistično fcontroliranje dogajanj v sovjetski interes-ni sferi. V Sovjetski zvezi je dedalje ja-sneje videti odpor proti sivini uradne mi-sli, protd monopolu birokratske elite nad resnioo. Ta hotenja seveda ne morejo os-tati ravnadušna do resnično demokratač-nega dialoga, do misli, ki jih ni mogoče vključiti v uBtaljene fcalupe. Lahko je uni- čiti čk>veka, težko — aii pa celo nemogo-6e — pa je uručifci njegovo misei. Misel o svobodi, o humanizmu in poštenosti v družbi. Sovjeti so svojo vojaško intervenci-jo na češkoslovaškem opravičevali, češ da je bila nevarnost za sociaiistični druž-beni razvoj, da partija izguhlja kontrolo nad družbenim dogajanjem, da so vodeni v obračunavanje s konservativci (beri sta-linisti) ... Sovjetsko vodutvo, ki teži k he-gemoniji v socialističnem taboru, je na vse to opozarjalo, toda češkoslovaški vo-ddtelji njihovega mnenja niso upoštevali. In zato so morali v noči od 20. na 21. av-gust po češkoslovaških cestah zarohneti sovjetski tanki, ki so se jim pridružile enote »štirih bratskih partij«. Letošnja proslava oktobrske revolucije je potekla na češfcoslovaškem brez slav-nostnega plapolanja zastav. Ne morda za-to, ker bi čehi in Slovaki ne spoštovali boljševiSke revolucije, marveč zato, ker so ravno letos oskrunili njene svetle ide-ale prav tifiti, ki mislijo, da inasli velike-ga Lenina najbalj razumejo. Večina ljudi v danažnjem svetu teži tako ali drugače k socia-lizinu, želijo si družbene ureditve, ki bo temeljila na res-nično svobodnih odnosiii med ljutdm.i. To-da tako ureditev sd želijo ustvariti sami, in ko jo bodo ustvarili, ne bodo potreb-vali nobenega »razsojevaJca«, ki bo ugo-tavljal, ali je njihova pot prava ali ne. Ludvik Škoberne I 1. Pove6ati možnosti za aktivno in množično delovanje študentov pri ulatvar-janju vsebine in družbenopolitične fiziog-nomije organizirane študentske skupno-sti. Ta s tem dobiva značaj bolj organizi-rane družbene skupine. Aktivno in mno-žično delovanje študentov, kar glede na prejšnje (= sedanje) stanje bolj demo-kratiziira (formalno-politični vidik) odnose znotraj (organizirane) študentske popula-cije, nujno predpostavlja legalizacijo seda-nje diferenciacije teženj in pogledov med študenti, predvideva plularizem inciativ (= idej) in je vzpodbuda novim incia-tivam ter težnjam. 2. Zagotovi študentom (vsebini, sestav-ljeni demokratičneje na podlagi pluraliz-ma Lncdativ) večjo učinkovitost delovanja (= uresničevantje vsebin, ki jih podpira večina aktivnih študentov). Da bi ustvarili oba cilja, moramo raz-biti sedanjo ZŠ. Ta tlaoi dvobodno in množično (idejno) iniciativo in ni dovolj učinkovita (med ostalim predvsem zato, ker nima vpliva v samoupravnih in stro-kovnih organih na šalah in univerzi). Ust-variti moramo sistem organov v študent-skd skupnostd, organiziranost, fci bo omo gočala na podiagi inciativ iz kateregakoli (ustavno dovoljenega idejnega) izhodišča izvajati po principu podpore večine: a) v organih študentske skupnosti (in posredno študentov) b) študentov neposredno na zborih, skupščinah tn referendiamu spremeniti v obvezujoče isklepe za vso študentsko populacijo, ki bi lahko dejan-sko (glede na sistem organiziranja) sode-lovala pri oblikovanju vsebiin kot akoij-skdh 2asnov. Kolegice, kolegi, ne gre torej za u&ta-navljanje nove ali popravljanje sedanje organizacije ali celo politične organiaaci-je. Gre za ustvarjanje organizirane skup-nosti vseh študentov na ljubljanskih vi-sokošolskih zavodih. Organizirane kakor parlamentarni mehanizem in ne kot par-tijski mehanizem. Zato študentom ni mo-goče serviraiti vnaprej ekstenzivno pro-grama, ki bi ga izdelovala manjša skupina aktdvrah, in postaviti študente pred dilemo: ali ste za program (pa če-prav radikaJne vsebine) in boste s tem člani naše partije ali pa boste izključeni. Tako je sedaj. Reformirati pomeni za-tx) ukiniti možnost, da program sestavlja skupščina z omejenimi možnostmi boja mnenj v fazi sprejemanja. Reformirati po-meni omogočati vsem — študentom, skupi-nam in skupmicam, da same ustvarjajo program dela in tako tvorijo družbeno-po-litično podobo mnenj in akoij študentov ljubljantJkega in maribarskega področja. Predlagani mehanizem ustreza navedenim namenom, seveda pa nd popoln. Dopolni ga lahko samo praksa. Kdo pa je lahko pobudnik in oblikova-lec vsebine programov in s tem tudi ak-cij? Vsakdo, vsaka skupina in vsaka orga-nizacija na univerai. Tako skupina 5 kot ZK kot končno tudi IO skupščine. Toda dokler po predlaganem mehanizmu inici-ativa kogarkoJi ne dobi potrebne, tj. večinske podpore aktirmih študentov (upoštevajo, da je potenoialno vsak štu-dent aKtdven), tako dolgo nobena incia-tiva ne mare biti mnenje ljubljanskih študentov. In naloge izvršnega odbora: 1. izvršna funkcija, 2. funkcija pomočnika pri gradnjd no-vega funkcioniranja in delovanja v štu-dentski skupnosti, 3. funkcija dajanja incdativ (kot v*da-ko drugo telo ali preko skupin študen-tov. In neposredne natage? 1. Izvajanje nalog, kd jiih je načela se-danja š. 2. Priprava popolnetjšega, vendar labil-nega statuta novegef organiziranja za eno od prdihodnjiih zasedanj skupščane. OMEJENA SUVERENOST IN OBLETNICA nOKTOBRA" Ko bodo zgodovinarjd pisala o pomemb-nih dogodkih našega stoletja, gotovo ne bodo pozabili 21. avgusta, dneva, ko so Pražane zbudili strojnični rafali, dneva, ko je Sovjetska zveza prekršila osnovno normo v mednarodnih odnosih — suvere-nost države, ne glede na rajemo ideološ-ko, ekonomsko ali geografsko pripadnost. Razmišljanje o teh dogodkih v dneh, ko slavimo 51. obletnico »velikega Oktobra«, nas nehote zavede k mislim velikih kla-sikov marksistične misli — Marxa, Engel- PAVEL KRISTAN MANIFEST OB REFORMIZVEZE ŠTUDENTOV 1. Ko pomislim na reformo, se najprej vprašam: Kaj (po vsebi-ni)? Nato postavim vprašanje: Za-kaj, čemu? Vprašamje »Kako?« laJiko posta-vim le ob iskanju in navezovanju na prej navedena vprašanja, ryim v dopolnilo in hkratnost, ne pa lo-čemo ali kot samo sebi namen. 2. Potreba po reformi Zveze štu-dentov se lahko poraja le iz ne-ustre^aie vsebine in rbiik ZŠ ter odnosov tako posameznika kot Zve-ze in celotne družbe. 3. Ob spoznanju, da so te potre-be Uitemeljene, pristopim k refor-mi. 4. Novo ne pomeni preoblikovati stare organizacije v novo organiza-oijo, temveč zastaviti revolucionarno spremembo že obstoječega. 5. Kaj obstaja? Neustrezaiost sta-rega, izražena z nasprotji med pro-klamativnostjo in idejo zveze štu-dentov (statut) na eni ter družbeno pogojeno situacijo in vlogo študen-tov na drugi strani. 6. Sprememba je v kvaliteti. 7. Revolucionarna sprememba ne pcsmeini vnaprej zavračati starega, temveč ob spoznanju neustrezaiosti starega v novem postaviti osnovo NOVEGA. NOSILEC NOVEGA JE CLOVEK KOT UNIVERZUM. 8. Kvaliteta (procesa) je spazna-nje NOVEGA. 9. Spoznanje je osmišljenost razu-ma (ne mteligence kot sposobnosti kombiniranja). 10. Osveščanje (aavedanje sebe) posameznika je vodiio k spoznanju novega vseh. 11. Vsebino spozmanju ob re-fonmi ZŠ narekuje status študenta (prehod od politične organizaoije članov, ki se vnaprej striojajo s političnun programom, na organizi-rano skupnost enakih po statusu). 12. Reforma ni administrativen akt fommov — je družbeni proces skupnosti enakih po statusu. 13. Radikalnost reforme je v po-seganju (iskanju in spreminjanju) v bistvo reforniiranega. 14. Skupnost je ozaiačena z (ne) osveščenim spoznanjem posameasnl-ka, ki se ugrajuje (ne geometxij-sko!) v družbeni značaj (karakter). 15. Zamenjava imen ne pomeni zamenjaive vsebdne. 16. Uvajanje novega brez nepre-stanega vračanja k osaovnim vpra-šanjem (človeka) je plavanje po suhem. 17. Neznanje je neodgovomost. Ka-ko naj človek izrazi »svojo« voljo, če nima nobene volje in lastnega prepričanja? 18. Opredelitvi se ni mogoče iz-ogniti. Drugo pa je, kako in za kaj se človek opredeli. 19. Iniciativa izhaja iz neposredne odgovornosti! 20. Vprašaj se po realnosti —to te reši primltivizma! 21. »Kdor česa na razume, naj di-skutira. Vsem je lahko pojasniti vse!« 22. Iskanje NOVEGA ni domiena nekaterih, ampak dolžnost vseh! Ne »v imenu«, temveč »za s;ebe (nas)«. 23. Od razprave o principih se obrnem k praktičnim problemom — da bi se principi lahko uresničili. In obratno, da bi praktične proble-me lahko rešil. P. S.: Načel (manifesta) ni mogo-če razumeti kot krtiku reorganiza-cije Zveze študentov, temveč kot principe delovanja on reformi Zš ŠEO ŠTUDENTSKIH DOMOVIH... Junija smo ugotoviM, da nam takšna študentska organizacdja, kot je, ne ustreza (študentje ne najdemo v njej tistega, kar bi nas združevalo, to je realiziranje naših Skupnih interesov, kar je prvi pogoj ka-kršnegakoli združevanja). Da bo ocena na-tančnejša, moram reči, da so študentski forumi delovali več ali manj brez nas in za nas, bolj ala manj uspešno. Verjamem pa, da so zastopali naše interese, uspešni pa so bili toliko, koldJkor so jdh bili spo-sobni argumentirati na osnovi konceptov in programov in realizirati v političnem prostoru te univerze. Na kratko, realizaci-ja je bila odvisna od subjektivnih in ob-jektivnih možnostd na univera in v ostaJi družbi. Ena osnovnih ugotovitev junijskega zbo-rovanja je bila, da je naša družba organi-zirana na najbolj demokratičnih princd-pih, pa kljub temu reaMzacija sprejetih projektov mnogokrat obtičd, ostane papir-nata deklaraeija. Hočem reči naslednje: junijsko zborovanje in njegov program je pomenilo prelomnioo v političnem življe-nju univerze in je imek) velik pomen. Vendar se bojim, da bo čez nekaj 6asa — če ne že sedaj — pomenilo tudd to kup papirnatih deklaracij. Bila je dana vsebi-na dela študentski organizaciji, ki pa je ne realizira. Vodstvo študentov univerze predlaga reorganizacijo organizacije. Ven-dar, če analiziramo predlagani koncept, je to le sprememba organizacijske sheme in ne vsebinski premik. Gavorimo o sa-moupravnd skupnosti študemtov. Praviica samoupravljanja pomeni suvereno odloča-nje delovnih ljudi v proizvodnji in delit-vi družbenega proizvoda v delovnih orga-nizacijah in pa družbeni skupnosta. Pra-vica do samoupravloanja lzhaja iz delov-nega statusa, ki študentu ni priznan. Ju-nijsko zborovanje je postavilo zahtevo, da mora biti finanoiranje šolstva in študija sploh gaspodar&ka investicija in ne sooial-na podpora. študentje smo subjekt in ne objekt študijskega procesa. Socialno za-varovanje naj bo izvirno, to je po študen-tovem delovnem statusu in ne derivativ-no itd. Vse te zaliteve so pot do samoup-ravnih pravic in do definiranja statusa študenta. Dokler ni študij definiran kot družbe-no potrebno delo, kot posebna kategorija intelektualnega dela in dokler torej ni-smo v tej družhi sprejetd na taki osnovi kot enakopraven partner, ne moremo gso-voriti o samoupravni skupnosti študentov, pač pa o študentskl organizacijd kot po-litični organizaoiji, ki je osnova študent-skega sodfclovanja v samoupravi. To po-meni da svoje interese realiziramo v ob-liki stališč in programov preko svojdh pred-stavnikov v samoupravnih organih fakul-tete, univerze in širših družbeno-terttori-alnih skupnostih. Dokler nismo v tej družbi sprejeti kot nasilci samoupravne pravice, nam je potrebna politična organi-zacija, katere izhodišče je to pravioo do-seči, ne kot damo sebi namen, pač pa kot odgovorno pravico in dolžnost. V ustvarjanju novega koncepta, kl po-meni večji del le uporabljanje novih ter-minov, vldim le opravičilo za neizvajanje jundjskega programa in celo odstopanje od že prej zastavljendh projektov, ki so rezultat dela študentske organizacdje dalj-šega obdobja. Iz junijskih dogodkov delajo legende, uporabljajo jih za kandi-diranje študentskih predstaviidkov za od-govorne funkcije. Pri tem pa ne ocenjuje-mo študentskih vodstev in njdhovega de-la pred junijskim obdobjem in po njem. Poskušala bom oceniti situacijo štu-dentskih domov in izhodišče za delo smdikata v prihodnjem obdobju. Domo-vi so eden od osnovnih faktorjev reševa-nja ekoniomsko-sociaLne prblematike štu-dentov in njihovo delovanje, to je uprav-ljanje mora biti izključno prilagojeno štu-dijskim potrebam študentov. Njihovo delo in demokratično upravljanje je možno le ob enakopravni prisotnosti študentov v organih upravljanja. a reševanje proble-matike študentskih domov bi morala bifci za.mTeresirana univerza, saj domovi pome-niio enega od bistvenih pogojev omogoča-nja učnega procesa. Vodstvo domov pa bi tr"""'n biti tista operativa. ki bi strokov-nc >mogočala delovanje in funkcioniranje zavuda, upoštevajoč tudi interese zaposle- nah. Ddakusije, ki potekajo na zadnjih ne-kaj sestankih sindikata in komtinistov v organih upravljanja in študentskih vod-stvih, so pokazale, da je bila začrtana in načelno sprejeta orientacija pri viseh teh zaintorsdranih skupinah. Ugotavljamo pa, da je izvajanje začrtane politike iasredno počasno. Na tej skupščini ponowio po-stavJjam vprašanje odgovomosti tajništva univerze, uprave domiov in UO ZŠJ. Ugotovljeno je bilo, da pri integracijd domov niso imeli vloge, ki bi jo lahko; da so študentski domovi poslovali brez sa-moupravnih aktov, da direktor ni bil spo-soben gospodarsko voditi organizacije, up-ravnik pa je s svojimd postopki presegel okvir, ki jih ima kot ena od odgovornih oseb zavoda. Ugotovljeno je bilo, da mo-ralrao ne ustreza svojemu delovnemu me-stu» Vodstvo zavoda je s svojimi postopki ignoriralo zahteve študentx>v, ki so biJe sprejete kot sklepi skupščin stanovalcev, in ni priznavalo študentokih predstavni-kov (npr. celotne dlsciplinske koinisije študentov, zavrt je bil postopek sprejema disciplinskega — pravilnika; upravnik se je dal imenovati za disciplinskega stareši-no študentov). Ob tem pa poudarjam, da so bili študentje tistd, kd so postavljali načelna izhodišča za spremembo statuta iomov (integracija in drugačen način uprav-ljanja). V trenutku, ko ugotavljamo, da zavod posluje brez normativnih aktov, se zavedamo, aa veljavna zakonodaja o za-vodih ne dopušča (omogoča) uveljavitve iaoblikovanih stališč študenbov, ki izhaja-jo iz zahteve po enakopravnem sodelova-nju pri politiki vodenja zavoda. Ta stali-šča so naslednja: 1. Študentski domovi ne smejo biti le zavodd s posebndm družbenim interesom, pač pa del univerze, ki jih tudi ustanav-lja, in prenehajo poslovati s prenehanjem njeme funkcije. 2. Način upravljanja mora biti takšen, da bo omogočal enakopravno realiziranje interesov tistih, ki so zalntereslrani za delo in obstoj domov, to je univerze, štu-dentov in članov kolektiva (tridelni sistem sestave samoupravnih organov). 3. Sodimo, da osnovna dejavnost zavo-da ni samo dajanje hrane in postelje, pač pa tudi smiselno organiziranje študento-vega prostega časa (neštudiijske dejavno-sti). Vsebina m obseg teh dejavnosti pa je stvar dogovora študentov. 4. Načine reguliranja notranjega življe-nja študentov-stanovalcev (disciplina, hiš-ni red) je stvar dogovora njih samdh. Za-to naj te akte predlagajo organi študen-tov, sprejeina pa jih lahko le svet zavo-da. Disciplinski starešina študentov (predsednik disciplinske komisije) je lah-ko le kdo iz študentov-stanovalcev. 5. Študentom mara biti omogočeno iz-vajanje gospodarske politike zavoda. De-janski vpliv pa pomeni odločanje pri de-litvi dohodka, vpliv na strokovnost zapo-slenih (odločanje o pravilniku o sistema-tdzaciji delovnih mest in organizaciji de-la) in ne samo o sprejemanju finančnih planov. Kot smo že prej ugotovili, seda-nja zakaniodaja ne dopušča uveljavitve teh stališč. Zato so izhodišča dela sindikata študentov v prihodnjem obdobju in nalo-ga študentske organizacije kot celote na-slednja a) aktrvno soddovanje prd formiranju statusa študentskih domov in druglh sa-moupravnih aktih zavoda; b) preveritev možnosti za realizacijo sprejema posebnega zakona o študentskih domovdh; c) stališča in zahteve študemfcov naj njiihavi predstvmki uveljavljajo v svetu domov in drugih organih upravljanja; d) ponovno pregledati stališča in zah-teve študentov širšega in ožjega progra-ma junijtikega zborovanja in jih vsaj za področje domov tudi uveljavitd; e) potrebno je končata razprave o OJEV, PRAV TAKO TUDI VSE KRŠILCE DI-SCIPLINE. Natančni razporedi tečajev so ob-javljeni na fakultetah! PODPIRAMO DUBCKA! (Razgovor s slovaško študentsko delegacijo) 6 PROSIM, OCENITE BISTVO POJANUAR SKE POLITIKE V CSSR? Mogoče je trditi, da korenine pojanu-arskega razvoja segajo več let nazaj. Ja-nuarski plenum CK KPC je le pokazal težnje za doslednejšim uveljavljanjem roarksistično-leninistične politifce, politike partije in politike do ostalih narodnih sJojev. Te nove težnje so se pokazale ka-kor na ekonomskem tako tudi na politič-. nem področju. V gospodarstvu se je za-6ela dosledna ekonomska reforma. Tako je celotno gospodarstvo začelo uveljavlja-ti eknomske fctimulanse narodnega go-spodarstva in dosledno ocenilo položaj so-cdalističnega podjetja kot osnovne gospo-darske enote. V politiki smo začeli, kot sem že rekel, dosledno uveljavljati mar-ksistično-leninistično politiko in jo hkra-td povezovati s humanimi idejami; te so skupne vsem naprednim narodom sveta. Takšno politiko je spontano sprejela velika večina ljudstva — in preostaja nam le verjeti ter živeti v prepričanju, da se bo takšna politika nadaljevala tudi v pri-bodnje. KAJ MENlTE O ZADNJEM PLENUMU CK KPC? Zadiiji plenum CK KPC je prinefeel ne-koMko temeljnih dokumentov, po katerib Be bo ravnala partija — in ker je KPč vodilna sila v naši državi, se bo po njih ravnal tudi ves naš narod. Oceniti, kaj so ti temeljni materiali prinesli, ni mogoče zaradi preprostega razloga, ker lahko sa^ mo praksa in stvarnost potrdita, kakšen pomen imajo ti dokumenti za našo soci-alistično družbo in za nadaljni ražvoj. ALI SO KONSERVATIVNE SILE NA CEŠKOSLOVAŠKEM ORGANIZIRANE? Potrebno je natančno pojasniti, kaj so v specifičnih razmerah na češkoslovaškem feanservativne in dogmatične sil. Mogoče je reči, da so to ljudje ali fcjkupine ljudi, kd se s svojim mišljenjem in temu ustrez-nim ravnanjem ne zavedajo, da živijo v Bocialistični družbi z bogato tradicijo vseh političnih smeri. Ti ljudje velikokrat teži-jo spremeniti razvoj v tisto smer, ki ve-čini ljudi ne ustreza. Konkretno in po-imensko govoriti o dogntatskih in konser-vativnih silah je mogoče le tolako, da sled-nje nimajo nobene skupne arganizacije, ki bi bila v državi registrirana in priznana. Imenovati potsameznike ni možno zaradi tega, ker so bili v preteklosti dostikrat taiko označevali ljudi, ki so sii pozneje, v kmtičnih trenutkih zaslužilj. s svojdm rav- nanjem občudovanje in ne obsojanja. Da-nes tako označujejo nekatere člane partd-je in vlade; vendarle pa je treba poča-kati, da se bodo ti ljudje izkazali v prak-toioni poldtiki, in šele nato smeino ocemiti njihova stališča, nazore in mišljenje. ALI LAHKO NAKAŽETE RAZLOGE ZA NEDAVNO STAVKO ČEŠKOSLOVAŠKIH ŠTUDENTOV? Pred nedavnim so naši študentje stav-kaii, kot je znano. To je bil tibi štrajk. študentje so sestavili program z 10 toč-kami. Glavni smisel, mdtsel, ideja teh točk je podpora akoijskemu programu partije. Ta stavka niti ni na vseh fakultetah ena-ko potekala, saj so imeli študentje sami dokaj različne nazore zJasti glede princi-pialnth vprašanj. To stavko nikakor ni mogoče oeenifci za protest, ampak edino le za manifestacdjo oz. izraz podpore ak-eijskemu programu partije. RAKO SE ODRA2A FEDERALIZEM CEŠ-KOSLOVASKE V ŠTUDENTSKI ORGANI-ACIJI? ALI ZDAJ LAHKO NACIONALNI ZVEZI KREIRATA SVOJO POLITIKO ALI PA STA ODGOVORNI CENTRALNEMU ORGANU? Pred federativno ureditvijo je mladin-ska organizaoija zaobsegala vso češkoslo-vaško miladino. To organizaoijo je direk-tno vodil centralni organ v Pragi. Viso-košolci so po federalizaciji ustanovili dve nacionalni zvezi: Zvezo študentov Češke in Moravtike ter Zvezo študentov Slovaš-ke. Ti dve zvezi imata samosbojno vod-stvo, je pa tuidi centrala, ki ni direktivni organ, ampak zastopa obe zvezi na med-narodnih študentskih forumih, (kajti v mednarodnih študentskih organizacijah morate obe zvezi enotno nasbopati). Pre-ostala mladina si bo v prihodnosti ustvar-jala svoje smeni in organizacije. KAKŠNI SO PO VAŠEM MNENJU STIKI MED CESKOSLOVAŠKIMI IN JUGOSLO VANSKIMI ŠTUDENTI, USTANOVAMI IN ORGANIZACIJAMI? Interes naših (tj. čeških in slovaških) študentov ter mladine nasploh je utrjeva-ti in širiti stike med mladtno vsega sveta. Kar zadeva Jugoslavijo, že od prej obsta-jajo povezave med posameznimi našimi in vašimi fakultetami. Mislim, da bi ob-sežnejše in tesnejše sodelovanje koristilo vam in nam, kajtd tako bi sd lahko po-jasnili različne nazore o strokovnih in zlasta o drugih prablemih. Odgovarjala sta Michal Martin in A, Černak STENEIMAJO BESEDO PARIZ - MAJ -1968 (JOURNAL MIIRAL) Pozabite vse, kar ste se naučili. Pričnite sanjati. Bodite realisti, zahtevajte nemo-goče! Težko je tisto, kar je mogoče storiti takoj, nemogoče je tisto, kar vzame malo več časa. (G. San. tayana). Oblast je imela univerza, študent-je so jih prevzeli. Oblast je imela univerze, študent-so jih prevzeli. Oblast je imela RTV, novinarji so jo prevzeli. Oblast ima oblast, prevzemite jo! Ko ljudska skupščina postane buržoazno gledališče, morajo vsa buržoazna gledališča postati ljud-ske skupščine. Mi vsi smo nezaželeni. Umetnost je umrla ... Godard ne bo mogel nič zato. Stene imajo ušesa. Vaša ušesa imajo stene. Milijonarji vseh dežel, združite se! Veter se obrača v drugo smer. Svoboda je pravica molčanja. Sistematično je treba izrabljati naključje. Ce imate srce na levi, ne imejte denarnice na desni! SEX, to je dobro, je rekel Mao, toda ne prepogosto. Manjka nam vitamina C! Teci tovariš! Stari svet gre za tabo! Orožje kritike postaja kritika orožja. Zajebavam družbo, toda ona mi to dobro vrača. Dol s socialističnim realizmom! Naj živi surrealizem! Želeti resničnost — to je dobro, uresničiti želje, to je bolje!! Poezija je na cesti. Perspektiva, da se bom zabaval jutri, mi ne bo nikoli potešila današnjega dolgčasa. 0 katoliškem čtivu in še kaj... Vem, da se bom moral v sledečem sestavku spoprijeti z vprašanjem, Id se zastavlja z vso neizprasno&tjo. Namreč kaj pomemi katoličanom ali bolje katoliškemu tisku pri nas, kriterij določanja moralno-sti ali nemoralnosti, nekateriih kulturnih pojavav? Menim, da bo težko verjeti članku »Nihilizem«, ki je izšel v slovenskem ver-skem listu »Družina« z dine 17. novembra 1968, da je napisan v toliko opevanem za dialog pripravljenem duihu, katerega navadno imenujejo — koncilski. Pravim, težko bo verjeti, ker olanek ni niti dialog, niti polemilka, ampak popolnama odkrit napad na celotno prizadevanje naše druž-be, ki ji člankar na zelo surov in brez-obziren načitn odreče kvaliteto in posred-no s tem tudi pravioo — vagajati mla-dino. Pustimo ob strani obliko pisanja, ki je tradicionalna krščanska prispodoba, na-videz zelo ogorčena nad zavoženimi pri-merki mladega rodu, drugače pa se po-polnoma strinja z izvajanji poslanca Ce-neta Matičiča v skupščini. Njena pogla-vitna ost je naperjena zoper ateistično družbo, ki da je sama »kriva«, če se ji njena »zgrešena« vzgoja kaže v taki »spa-čeni Obliki«. Kako naj si sicer razlagamo sl&deče bes&de omenjenega članka: »Naposled to-variš Bogoljub, ali so ti mladeniči res tako daleč zašli? Ali jih ne učite vi po šo-lah, da je človek v bistvu pravzaprav res le žiwal, da je le kup materije, ali kup blata, če hočete da se vse skupaj vrti v istem krogu, in da je zato vsako prizade-vanje nesmiselno ...« Do bu pusti člankar govoriti žuipnika Davorina, njegovo imsel pa robato zabeli ključar Simon, zdravo misleči krščanski mož: »Vi ste jim rekli A, B in C, oni pa so vam oddrdrali še C, D in tako naprej, in zdaj, ko so prišli do 2, ste se pa vi, njih dutiovni očetje, sami ustrašili svoje podoibe, ki ste jo zagledali v njihovem zrcalu!« Misel je povedana jasno in brez ovin-kov. Ateistična vzgoja, ateistične družbe mora v svoji skrajni posledici pripeljati do izrodkov, do nihilizma, do negir.anja te iiste družibe. Edina mogoča, etična vzgo-ja mladine je lahko — krščanska, druge izbire ni. Mislim, da ne poenastavim ce-lotnega problema, če to misel zaostrim še bolj, do edine možne alternative, ki jo pi-sec pušča odprto — ali kršoanstvo ali ni-hilizem? Seveda pa je vprašanje ali lah-ko na to alternativo tudi pristanemo? Iskanje rešitve na tak način ne pri-pelje dlje kot do medsebojnega obtx)že-vanija. Rešitev m v postavljanju altema-tiv ali krščanstvo ali nihilizem. Vprašanje je, zakaj nihilizem, zakaj zanikanje ob-stoječih družbenih tabujev? Pisec se temu vprašanju namenoma izogne in nam po-nudi ceneno rešitev — vzrok nihilizma je ateistična vzgoja, potem pa do iznemog-losti sipa ogenj in žveplo na ta nihilizem. To je zatiskanje oči in prepričan sem, da no-ben resnejši katoliški družboslovec ne bo iskal vzrotkov nihilizma mladih samo v pomamjkljivi vzgoji le^teh. Družbene ko-renine nihilizma običajno segajo dlje, kajti družba ni samo družba krščansko ali nekrščansko vzgojenih. V začetku sem namenoma načel vipra-šanje, kaj katolišikemu tisku pri nas do-loča kriterij morainosti ali nemoralnosti nekaterih kulturnih pojavov, konkretno niMliističniih. eikscesov v literaturi? Ome- njeno vprašanje pa se veže na kategorič-no trditev pisoa članka, da bi bilo bollj koristno, če bi revija »Problemi« svoj pro-stor odsfcopila vernikom, ali pa da bi kar z dotacijo pod,prla katoliško mladin-sko revijo »Ognjišče«, ker »Potem ne bo-mo več redili tega vašega nihilizma in kakor se že temu reče, ampak pridne, po-štene, požrtvovalne ljudi«. Primerjava in zahteva sta dokaj pone-srečeni. Znano je, da je verovanje ali neverovanje aasebna stvar vsakega posa-meznika, ne pa sfcvar celotne družbe, to-rej družba nima nobenega interesa podpi-rati katoliškega tiska, ker bi po isti logiki morala podpirati filateliste, numizmatike, hipnotizerje, vrvohodce, požiralce ognja idr. še bolj oudno zveni ta zahteva da-nes, ko je cerkev ločena od države in ima neomejene možnosti, da se posveča svoji glavni skrbi — venn, ne pa propagandi. Dvomim, da bi predvojni komunisti lahiko oerkvi tisti čas postavili tako »kon-struktiven predlog«, naj bi jim katoliški tisk odstopil številko kakega svojega gla-sila ali pa da bi jih katoličani morda celo finančno podprli z dotacijo, »ker bi po-tem ne redili fašističnih idej, ampak prid-ne, poštene In požrtvovalne komuniste«. V mislth imam čas, ko je bila publici-rana drobna katoliška knjižica pod naslo-vom »O čtivu in še kaj«, katera je izšla leta 1938 in katere avtorji so bili nespor-ne katoliške teoretične avtoritete kot npr. dr. Aleš Ušeničnik, dr. J. Debevc in Fran-ce Zabret. V njej beremo med ostalim: »Vsi čutimo, da smo rojeni v času ve-liikega preseljevanja narodov iz lažnivega materialističnega liberalizma in individiua-llzma v neko drugo miselnost. Individua-lizem je laž in vsaka laž pelje do nezmož-nosti; strahotni duhovni polom in pre-lom, ki ga doživljamo, nam to kaže. Pre-seljujemo se, toda kam? V novo še usod-nejšo laž? Morda pa v resnico, ki bo prl-nesla zopet ravnovesje v človekovo deja-nje in nehanje?« In nekoltko dalje: »Boj se vrši in se bo vršil za to, kdo bo imel vodilno vlogo pri oblikovanju no-ve bodočnosti — ali katoliška resnica ali boljševiška laž, ali Kristusova milostt ali ruskokomunistični satanizem. Ta boj je huid, rn bo še hujši, čim odločnejši bo. Bog hoče, da ga bojujemo: božje kralje-stvo silo trpi in le tisti, ki silo rabijo, si ga bodo osvojili.« če odštejemo nekatere posebnosti te-danje katoliške propagandne terminologije, ki danes ni več popularna, in se vpraša-mo po bistvu, potem moramo ugotoviti, da je bistvo tudi danes ostalo neizpre-menjeno, izpremenilo se je razmerje sil, ostala pa je materialistična zabloda in katoliška resnica. Zelo sem bil tudi presenečen nad po-dajanjem verskih resnic s sferani mladin-skega katoliškega glasila »Ognjišče«. Vpra- šujem se, ali je dobro zares vsako sred- sbvo, samo če je namen katoliški? Nisem vernik, vemdar spoštujem kr-ščanstvo, spoštujem ga iskreno, ne zara-di taktičmh momentov, ki bi jih nareiko-vale potrebe. Prepričan sem, da krščan-stvo ni zabloda, niti laž, ampak je svoj-stvena miselna struktura našega kultume-ga prostora, ki zasluži vso pozornost. Ta miselna struktura se je bogatila skozi sto-letja, varijo so prispevali misleci kot Augu-štin, Tomaž Akvinski, Abelard, Maister Eckhart, Pascal. Ravno to je prispevalo k temu, da je ta misel v nekaterih svojih vidikih postala obče človešlra — univer-zalna. K temu univerzalizmu pa prav gotovo niso prispevale križarske vojne vseh vnst, razne anateme, prekletsfeva, inkvizicija ipd. Ravno tako dvomim, da je mogoče Bibli-jo avtentično rnterpretirati preko televi-zije, kakor to počno v ZDA, takšna popu-lacija in modernizaeija tega velišastnega teksta nujno vodi v njegovo profanacijo, mislim, da je zadnja stopnica na tej poti navzdol podajanje biblijskega teksta v obliki — stripa. Pri »Ognjišču« so to stvar zagrabili še bolj podjetino, verske resnice je moč podajati tudi skupaj s teksti po-pevk, čeprav človeka boli, ko vidi to dvo je skupaj. Cerkev kot institueija se je po-polnoma prilagodila družbi, katero obvla-dujejo tržne zakonitosti, zato se verske resnice lahko prodajajo samo v prikupni obliki, če t>olj vleče strip, dajmo Ijudema strip, če so to papevke, naj bodo popev-ke. Na ta način je religija postala tržnl artikel podoben vsem ostalim, ki nastopa-jo vzporedno z njim. Ob tem spoznanju ne čutim prav no benega škodoželjnega veselja, ampak ra-zočara.ajnje, ker je ogorčenje sodobnih ka-toličanov spričo »nihilizma« samo farsa. Omenil sem unrverzalizem krščanstva, ta univerzalizem je danes nadomeščen s po ceni komercializmom. Ce uradna katolišk.a ddktrina še danes vztraja pri obrambi zasebne lastnine kot avtonoinnega in nedotakljivega dela člo-vekovega bisfcva, potem to ne počenja za-radi k-ake nedoslednosti, temveč zato, kear je to tudi njen vitalni interes. Vsak >xni. hilizem«, ki bi s svojimi »prekiicijami« lahko ogrozi ta stalni interes, je zato nevaren, zato mu je napovedati boj. Vča-sih. je to bil »breabožni boljševizem«, da-nes pa je to »nihilizem«, kaj hočemo tean-pora mutatur ... Tragikomično je, da so se tokrat na istem okopu znašli nekdanji sovražniiki, kajti «ii kot drugi niOrajo braniti tisto pozicijo, ki jih je še nekako omogočala v preteklosti, danes pa v samoupravljalski družbi očitno ne morejo uveljaviiti svoje-ga načina mišljenja kot edino sprejemlji-vega in zveličavnoga. Milenko Vakanjao TOISE feTOJKO: PREDMESTNA ULICA MARJAN ROŽANC UMETNOST ZNANOST Trenutno smo na Slovenskem priče kar dvema konfrontacijama znanosti in umetnosti. Na eni strani imamo vrsto Kermaunerjevih znanstveno analitič-nih spisov o sodobni slovenski poeziji, na drugi strani pa Pirjevčev »Uvod v vprašanje o znanstvenem raz-iskovanju umetnosti« (Problemi, št. 69—70), v kate-rem se znanost in umetnost soočata na prav usoden način, saj znanost v njem izreka besedo o koncu umet-nosti. V obeh primerih je umetnost iztrgana iz svoje dosedanje avtonomnosti in samozadostnosti in po-stavljena v čisto posebno razmerje, v razmerje z zna-nostjo. Umetnost je s tem postala predmet znanstve-ne obravnave in je seveda tudi tako ali drugače tema-tizirana. Obe znanstveni obravnavi umetnosti nas tako postavljata pred vprašanje o tem, kakšno je pojmovanje umetnosti v enem ali drugem znanstve-nem kontekstu. Poglejmo najprej tematizacijo umetnosti v okviru Kermaunerjevega znanstvenega obravnavanja slo-venske poezije. V obširnem spisu »Dialektična anatomija« (Pro-blemi, št. 69—70), ki je povzetek Kermaunerjevih prejšnjih znanstvenih raziskav slovenske poezi-je. nam že podnaslov »raziskave struktur v slovenski poeziji« razkriva temelje avtorjevega znanstvenega pristopa k umetnosti: to je raziskava eksistencialnih struktur, njih medsebojno prepleta-neicem smislu pojmovane kot nekaj eksistencialno uresničenega, razmeroma trdnega in obstojnega, kar nie in dopolnjevanje. Poetične strukture so torej v nam vsiljuje pomisel, da umetnost ni pojmovana kot eksistencialna paradoksalnost. Ne rnoremo pa seve-da reči, da so te poetične eksistencialne strukture nekaj do kraja izgovorjenega, pribitega in okamene-lega. Nasprotno, te strukture se med seboj preple-tajo in dopolnjujejo. Nekaj pa je pri tem vendarle gotovega: umetnost je s tem že tematizirana kot neko posebno dogajanje, kot dogajanje eksistencialnih stuk-tur. Da je temu tako, se Iahko prepričamo v inter-vjuvu »Dialog s Tarasom Kermaunerjem« (Tribuna, letnik XVII, št. 3), ki ga smemo imeti za najavten-tičnejšo razlago tematizacije umetnosti v okviru te znanstvene obravnave umetnosti. V tem besedilu nam avtor ponazori sodobno slovensko poezijo s šti-rimi eksistencialnimi strukturami: z medvojno par-tizansko literaturo, ki se je prevesila v tip socia-lističnega realizma, s sentimentalno humanistično, »kritično« in reistično. Seveda z omejitvijo, češ da se ta imena za posamezne stopnje bolj zunanje kot notranje narave, »se pravi, da izvirajo bolj iz kul-turnopolitičnega, literarno bojnega konteksta prave-mu eksistencialnemu bistvu literature, ki se raz-kriva šele polagoma. če bi uporabljali samo ta imena, »bi zapadli običajni pomoti literarne zgodovine, ki li-terarne — umetnostne — pojave razlaga iz kulturno-socialnih dogodkov, namesto da bi iskala predvsem njihovo avtentično, globoko notranjo in specifično umetnostno literarno naravo.« Ta znanstveni sistem modeliranja diahronih pomenskih eksistencialnih struktur se torej dopolnjuje s tistim, kar daje tem strukturam kot umetniškim delom temeljni pomen, to pa je »njihova temeljna zgodovina«, ki ji pravimo zgodovina subjektivitete. šele s tem je umetnost v okviru tega znanstvenega konteksta do kraja tema-tizirana. Tematizirana pa ni bistveno nič drugače, kakor se nam je razodela že zgoraj: umetnost je neko posebno, specifično dogajanje, ki ga imenujemo zgodovina subjektivitete. Pojmovanje umetnosti to-rej, ki nam omogoča, da prejšnje literarnozgodovin-ske klasifikacije dopolnimo z zgodovino subjektivitete same, z njenim razvojem prek nacionalnega in histo-ričnega subjekta do intimističnega subjekta, od tod dalje pa prek samorazdejanja subjekta s tistim skrajnim stopnjevanjem subjektivitete, ki posta-ne »glede na klasični slovenski humanizem transhu-manistična« in ki prek samovolje do Niča prehaja v negacijo Cloveka, v konstrukcijo Reči. Z dogaja-niem torej, v katerem subjekt odkriva, da je on sam »objektiviteta«, v imenu katere se je eshatološko in integrativno angažiral, torej le volja do moči, s čimer se odkriva tudi subjektova druga bit, Smrt in Nič. V okviru tega dogajanja, ki daje temeljni pomen obravnavanim umetniškim delom, so v današnji li-teraturi zapopadeni tudi pomeni včerajšnje literature in zato ne dovoljuje pristranskosti do nobene izmed zgodovinskih stopenj umetnosti, umetnost pa se te- matizira in izraža šele v koncu nekega obdobja. Umetnost je torej po tej tematizaciji potekanje, d<> gajanje, v nekem smislu nič drugačno dogajanje od zgodovinskega, saj šele v zgodovini in prek zgodovine dobiva svojo zaokroženo in celovito podobo. Umet-nost ni zgodovinska po zgodovini, temveč po sebi sami, ker je tudi sama zgodovina, dogajanje subjekti-vitete, ki se trenutno izraža v odkritju subjektove druge biti, Smrti. Iz vsega tega je že mogoče napraviti določene sklepe. V okvirih zgodovine subjektivitete umetnost in posamezna umetniška dela vsekakor niso obrav-navana kot eksistencialna odprtost, kot razpetost med subjektiviteto in Smrtjo, temveč le kot taki ali dru-gačni odgovori na temeljna vprašanja subjektivitete. šele z odkritjem druge biti subjektivitete, s Smrtjo in Ničem, prihajamo do tja, kjer umetnost kot od-prto razmerje do eksistence že vseskozi je in po če-mer je umetnost. Tako nam ta znanstveni pristop k umetnosti zelo natančno razkriva le historičnost, političnost in akciiske strukture subjektivitete, kakr-šne živijo v slovenski literaturi, se pravi slovenski literaturi kot historični vsebini, prav nič pa se ne dotika umetniškega in umetnosti. Umetnost je v ok-viru tega znanstvenega konteksta zreducirana na svet zaprtih eksistencialnih struktur, s tem pa uvrščena v svet religije, ideologije in politike. ' V teh pripombah pa je že vsebovana drugačna tematizacija umetnosti. če ugotavljamo, da predmet Kermaunerjevega znanstvenega raziskovanja. ni umetnost in umetniško, temveč slovenska literatura kot zgodovinski pojav, s tem seveda ne rečemo, da slovenska literatura ni tudi to, se pravi zgodovina subjektivitete in zaprtih eksistencialnih strutkur. Na-sprotno, prav Taras Kermauner nam dokazuje, da slovenske zgodovinske, religiozne in politične struktu-re niso tako jasno izražene nikjer drugje, kot prav v slovenski literaturi. To pa seveda ne pomeni, da je slovenska literatura samo to, ta zgodovina subjektivi-ete, in da v njej ni umetnosti. Iz doslej povedanega izhaja samo to, da umetnosti ne moremo pojmovati samo kot odgovor, temveč tudi kot sprašljivost, ne samo kot zgodovinskost. temveč tudi kot brezčastnost, ne samo kot dogajanje subjekta in njegove volje do moči, temveč tudi kot eksistencialno razpetost in isto-časno samozadostnost. V razpoki med religiozno-poli-tičnem in umetniškem, med zgodovinskim in brez-časnim, med Subjektom in Smrtjo, v katero smo s tem zašli, pa moremo tako politično kot umetniško tematizirati samo v razmerju do Eksistence. Politično in umetniško sta le dva pojava tega istega razmerja, ki s svojim medsebojnim paradoksalnim razmerjern izražata le paradoks Eksistence same. Religiozno in politično se spričo te paradoksalne Eksistence odloča za definitivno in splošno interpretacijo, za dokončen odgovor v imenu subjektivnega. S tem pa ne pre-sega eksistencialne antinomičnosti, temveč preveli-čuje le del antinomije, subjektivnost, s čimer se sub-jekt izključuje iz razmerja z drugim delom. Rečemo lahko, da s tem zapušča eksistenco sanio, v katero se povrne šele z odkritjem druge plati svoje biti, Smrti. In to je natančno tisto, kar nam s svojimi znanstvenimi raziskavami umetnosti odkriva Taras Kermauner. Umetnost pa nasprotno od tega ostaja v paradoksalnem, ostaja v eksistenci, kar pomeni, da se nenehoma giblje med nasprotujočimi si težnjami po absolutnem in celovitem ter subjektivnem in sa-mosvojem, med Subjektom in Smrtjo. Umetnost je spričo Eksistence nenehoma y strmečem, začudenem razmerju, pri čemer ugotavlja paradoksalni značaj eksistence same in za razliko od religije in politike ostaja v tem paradoksu. V umetnosti subjekt ne išče svojega eksistencialnega temelja v veri, v razodetju ali v predanosti razodetemu bogu, v političnem delo-vanju ali v uresničevanju samega sebe. V umetnosti vztraja v eksistencialni resnici, ki ni nikakršna sploš-na, zgodovinska ali otipljiva resnica, temveč nenehni eksistencialni paradoks. To in tako pojmovanje umetnosti pa nam seveda zastavlja čisto novo vprašanje. vprašanje o samem razmerju znanosti in umetnosti. Po vsem tem je sko-raj samoumevno, da kakega stvarnega razmerja med znanostjo in umetnostjo sploh ni in ga ne more biti, ker se dotikata le na izklinčuioo nr»čm. Umetnost je eksistencialna, paradoksalna resnica, ki se ji ne mo remo približati ali jo celo zaobjeti z znanostjo, se pravi na kakršen koli definitiven način. Umetnost je osebna resnica nepremostljivega paradoksa, izvirna in enkratna, ki se dogaja na neponovljiv naoin, med-tem ko so znanosti dostopne le spiošne resnice pred-metnega sveta To nam navsezadnje potrjuje tudi Ker-maunerjev znanstveni pristop k umetnosti: ta pristop je mogoč samo na ta način, da znanstvenik umetnost iztrga iz njene eksistencialne, paradoksalne osebne resnice in jo postavi na raven splošnih znanstvenih resnic. Te trditve lahko preverimo z drugim znanstvenim pristopom k umetnosti, s katerim se trenutno sre-čujemo, s Pirjevčevim »Uvodom v vprašanje o znan-stvenem raziskovanju umetnosti«. V tem besedilu, ki nas postavlja pred vprašanje o koncu ali o smrti umetnosti, se to vprašanje »zastavlja v kontekstu vseh drugih smrti, ki jih niora živeti moderni človek: smrt boga, smrt absoluta in nazadnje celo smrt člo-veka, o kateri govori sodobni francoski struktura-lizem.« Malo nižje pa lahko beremo, »da je za oba avtorja (Stritarja in Vidmarja) umetnost tako rekoč temelj in cilj, opravičilo in smisel narodne eksisten-ce«. Iz navedenega je torej razvidno, da umetnost tudi v tem spisu ni tematizirana bistveno prav nič drugače kot pri Kermaunerju, zgodovinsko, religioz-no in politično, saj se njena smrt, s tem pa tudi umetnost sama povezuje s smrtjo humanističnih ved in vseh drugih smrti, ki jih mora živeti moderni človek, s smrtjo boga in absoluta, pa tudi s temeljem, ciljem in opravičilom narodne eksistence. Vse to pa so seveda reči, ki ne živijo prek umetnosti in umet-niškega, se pravi prek paradoksalne eksistence, tem-več prek religije in politike, skratka prek zgodovine subjektivitete, ki hoče iz nasprotujočih si teženj v trden, zakonit svet. Temu primerne so tudi natan-čnejše definicije umetnosti v tem znanstvenem pristo-pu k umetnosti, saj beremo, da »umetnina sicer de-luje na človeka in svet, vendar je to delovanje ma-gično in se dogaja v območju iluzije,« iz česar »pa ni težko napraviti sklepa, da resnica umetniškega dela lahko spregovori z vso jasnostjo in z vso močjo šele, ko bo odstranjen ravno ta čutni, sensitivni, se pravi estetični element, in ko bo torej umetnina spre-menjena v logično, znanstveno, racionalno govorico. Umetniško delo je za znanost in razum nekakšno gradivo, ki čaka na znanstveno intervencijo, da bi lahko njegova resnica planila z vso močjo na plan — in šele v tem trenutku bo dopolnjen tudi smisel umetnine. Iz vsega tega je več kot razvidno, kako je te-matizirana umetnost tudi v tem spisu in kakšno je razmerje med znanostjo in nmetnostjo. Beseda ni o umetnosti kot paradoksalni eksistencialni resnici, ki ne pozna nikakršnega preseganja nesmisla in ki si je v paradoksalnem položaju samozadostna. Umet-nost je tu postavljena v svet sanjskega hotenja, čut-nega in idealnega, obravnavana kot nosilka smisla, s tem pa seveda tudi kot dogajanje zgodovine sub-jektivitete. To je skratka spet religiozno-politična te-matizacija umetnosti, s čimer se potrjuje tisto, kar smo napovedali že zgoraj. šele ta in taka temati-• zacija umetnosti dopušča, da znanost in umetnost stopita v medsebojno raznierje in da je znanost v umetnosti sploh mogoča. To pa seveda pomeni, da se znanost o umetnosti začenja šele tam, kjer se umet-nost neha. Znanost in umetnost se dejansko izklju-čujeta, obenem pa je to izključevanje tudi njuno edino možno razmerje. Samo dokler umetnost poj-mujemo kot zgodovino subjektivitete, kot sanjskost ali kot sitremljenje subjektivitete k idealiteti, se lah-ko v njenih okvifih razmahne tudi znanost, saj lahko nenehoma ugotavlja »dejansko stanje«, torej razko-rak med »umetniškim« stremljenjem m znanstveno fakticiteto. Iz tega razmerja med znanostjo m »umet-nostjo« pa ne more planiti na dan ne smisel umet-nine ne sklep o koncu umetnosti. Tega »fakta« nam-reč ni in ga tudi ne more biti. Znanost je opredeljena po sami »umetnosti«, saj lahko ugotavlja »dejansko stanje« samo v okviru samovoljnega sanjskega sveta »umetnosti«. Z drugimi besedami: znanost lahko go-vori o koncu »umetnosti« samo dotlej, dokler je »umetnost« še živa. Tako lahko rečemo, da se zna-nost in »umetnost« v njunem edinem moznem raz-merju ujemata v začarani krog, v katerem lahkp poslej živita samo še kot dve izkljucujoci se totali-teti kot dve totalni in ekskluzivisticno pojimovaru sestavlni sveta. Znajdeta se skratka v antinomiji kot dva obraza istega in izključujocega se s čimer^ ne izražata nič drugega kot paradoskalnost. eksistence, spričo katere je umetnik znova zacuden m v svojem ^^"a^ojmovanje umetnosti, pogoje-no s samo naravo znanosti, lahko pnpelje do sklepa, kakršnega srečujemo v olmmvBja^ib^e^u^ da je »umetnost sama v sebi znanstveno in. akcij sko usmerjena, podrejena isteniu nacelu, ki vlada tudi Sanosti; ibvladovanju in sP™nJ??"as^eS v zadnji posledici volji do moci.« In da »^tnost hoče biti potemtakem nekaj drugega, kar je, m da tako sama hoče svoj konec.« , Umetnost kot zgodovma subjektivitete in umet-nost kot volia do moči — to sta dve znanstvem te-matiza?iji umetnosti, ki pa dejansko razknvata le naravo znanosti. Ni treba še enkrat poudarjati ka-ko slje Snanost s tem priličila svoj predmet obrav-nave, ker to ni ne njena odlika ne njem pomanjklji-vost temveč njena usoda. Tudi ni treba se enkrat te-matizirati umetnosti. Ta tematizacija nam vsiljuje le nov pristop k slovenski literaturi, zakaj p>o vsem tem je jasno, da tisto, kar je v njej odknla m po-stavila znanost, zgodovino subjektivitete in voljo do moči, govori le o slovenski literaturi kot zgodovm-skem pojavu, ne pa tudi o umetnosti v slovenski literaturi. Vendar je iz povedanega jasno tudi to, da se umetnost razkriva samo umetnosti, eksistenca samo eksistenci. To pa tako temu kot vsem podob-nim spisom ni dano. Mogooe pa je beseda o usodi umetnosti. seveda iz povsem drugačnih izhodišč in z bistveno drugačnimi sklepi. Umetnosti v svetu subjektivitete, ki je usmer-jena predvsem akcijsko in hoče zgrabiti temelj sveta, skratka v svetu volje do moči, res skoraj ni videti, ker to ni njen svet. Predvsem ne zato, ker ne ob-vladuie in ne spreminja sveta in ker ne izraža volje do moči. V okvirih vsesplošnega uresničevanja uni-verzalne eksistence je paradoksalna eksistenca že po svoji naravi skoraj neopazna. sede arbor all besedo, s katero latinščina označu-je pojem »drevo«, je jasno, Ferdinand de Saussure SPLOSNA NAČELA PRVO POGLAVJE NARAVA JEZIKOVNEGA ZNAMENJA 1. ZNAMENJE, ZAZNAMUJOCE, ZAZNAMOVANO Za neke osebe je jezik, povmjen k svojemu bistvenemu načelu, nomenklatura, se pravi seznam terminov, ki odgovarjajo prav toliko stvarem. Na primer: To pojmovanje sa da kritizirati v več pogle-dih. Predpostavlja že gotove ideje, ki obstajajo pred besedami; ne pove nam, če je ime glasovne ali psihične narave, kajti arbor lahko preučujemo z enega ali drugega aspekta; končno dopušča pred-postavljanje, da je zveza, ki združuje ime s stvar-jo čisto preprosta operacija, kar je precej daleč od resnice. Vendar nas ta simplicifirajoči pogled tahko približa resnici, kažoč nam., da je jezikov-na enota nekaj dvojnega, ustvarjena z zbližanjem dveh terminov. Videli smo na strani 29, ko smo govorili o kroženju besede, da sta oba termira, impliciirana v jezikovnem znamenju, psihična in združena v naših možganih z vezjo asociacije. Ostammo na tej točki. Jezikovno znamenje ne združuje stvari in ime-ia, ampak pojem in akustično podobo.1 Slednja ni materialni zvok, nekaj čisto fizičnega, ampak psi-hični žig tega zvoka, predstava, ki nam io o njem daje pričevanje naših čutov; ona je senzorična in če se nam jo hoče imenovati »marenaJno«, je to samo v tem smislu in v opoziciji do dnigega termina asociacije, pojma, ki je nasplošno bolj abstrakten. Psihični značaj naših akustičnih podob se le-po odkrije, kadar opazujemo našo lastno govori-oo. Ne da bi premikali ustniee in jezik, si lahko govorimo sami sebi ali si v duhu recitirarno verz-ni odlomek To je zato. ker so besede jezika zsa nas aikustične podobe, pri katerem se je treba iz-ogibati izgovarjanju »fonemov«, iz katerih so se-stavljene. Ta termin, ki implicira idejo glasovne akcije, lahko odgovarja le govorjeni besedi, realiza-ciji notranje podobe v govoru Ko govorimo o gla-sovih in zlogih z eno besedo, se izognemo temu nesporazumu, če se le spomnimo, da gre za aku-stično podobo Jezikovno zanamenje je torej psihična enti-teta z dvema obrazoma, ki jo lahko ponazonmo s skico: Ta dva elementa sta notranje združena in kli-četa drug drugega. Naj iščemo smisel latinske be- 1 Ta termin akustične podobe se bo morda zdel pre-ozek, kajti poleg predstavljanja zvokov besede je tudi predstavljan.ie njene artikulacije, muskularna podoba gla-sovnega akta. Toda za F. de Saussura je jezik v bistvu zaklad, sprejet od zunaj. Akustična podoba je v najvišji meri naravna predstavitev besede, kolikor je delovanja zmožno dejstvo, zunaj vsake realizacije v govoru (pa-role). Gibalni (motorični) vidik se torej lahko jemlje kot nekaj samoumevnega ali pa (vsekakor) lahko zavzema samo podrejeno mesto po odnosu do akustične podobe. (Izdajatelji) da se nam samo približanja (primerjanja) zdijo prilagojena resničnosti in odstranimo vsako drugo, ki bi si ga lahko kdo zamislil. Ta definicija zastavlja važno vprašanje termi-nologije. Znamenje imenujemo kombinacijo pojma in akustične podobe; toda v običajni rabi ta ter-min nasplošno označuje samo akustično podobo, na primer kako besedo (arbor, itd.). Pozablja se, da, če imenujemo arbor znamenje, je to (namreč znamenje) samo toliko, kolikor nosi pojem »dre-vo«, tako da ideja senzoričnega dela implicira idejo celote. Dvoumnost bi izginila, 5e bi označevali vse tri tu prisotne pojme z imeni, ki se poimenujejo druga druge tako, da si popolnoma nasprotujejo. Predlagamo, da ohranimo besedo znamenje za oz-nako celote in da nadomestimo vzajemno pojem in akustično podobo z zaznamovanim (signifie) im zaznamujočim (signifiant).; ti slednji termini imajo prednost, da zaznamujejo opozicijo, ki jih loči bodisi med sabo bodisi od celote, katere del so. Kar se tiče znamenja; če se z njim zadovolji-mo, je to zato, ker ne vemo, s čim bi ga nadome-stili, ko običajni jezik ne sugerira nobenega dru-gega. Tako definirano jezikovno znamenje poseduje dve prvobitni lastnosti (ca-racteres). S tem, da ju izrazimo, bomo postavili sama načela vsakega pre-učevanja te vrste. 2. PRVO NAČELO: POLJUBNOST ZNAMENJA Vez, ki druži zaznamujoče z zaznamovanim, je poljubna ali še lahko rečemo, kajti mi razume-mo znamenje kot celoto, ki izhaja iz asociacije zaanarraijočega ziaznamovanemu: jezikovno zname-nje je poljubno. Tako ideja »sestre« ni povezana z nobenim nobranjim odnosom z zaporedjem glasov s-e-s-t-r^a, ki ji služi kot zaznamu.joč€: prav tako do-bro bf jo lahko predstavljalo katerokoli drugo: dokaz so razlike med jeziki in sam obstoj različ-nih jezikov: zaznamovano »vol« ima za zaznamu-joče v-o-1 na eni stranl nieje in o-k-s (Ochs) na drugi strani. Načela poljubnosti znamenja nihče ne zanika; a pogosto je laže odkriti resnico, kot ji pokazati mesto, ki ji pripada. Preje izrečeno načelo obvladu-je vso lingvistiko jezika; njegove posledice so brez števila. Res je, da se vse ne pojavljajo na mah z enako očitnostjo; odkrivamo jih po mnogih ovin-kih in z njimi važnost prvega načela. Opomba: ko bo semiotogija organizirana, se bo morala vprašaiti, če ji načimi izražanja, ki te-meljijo na popolnoma naravnih znamenjih — kot pantomima — po pravlci pripadajo. Predpostavlja-joč, da jih sprejme, njeai glavni predmet zaradi tega ne bo manj celota sistemov, osnovanih na poljubnosti zmamenja. V resnioi vsako sredstvo izražania, sprejeto v družbi, temelji načeloma v kolektivni navadi ali, kar vodi k istemu, na do-govoru. Znamenja vljudnosti na primer, ki so po-gosto obdarjena z neko naravno ekspresivnostjo (pomislimo na Kitajca, ki pozdravi svojega cesar-ja tako. da se devetkrat vrže na tla), zaradi tega niso manj utrjena s pravilom; ravno to pravilo obvezuje, da jih nporabljajo, ne njihova notranja vrednost. Lahko rečerao torej, da popolnoma po-ljubni znaki uresiničujejo bolje kot drugi ideal semiološkega postopka; zato je jezik, najbolj kompleksni in razširjeni sistem izražanja, tudi naj-bolj značilen od vseh; v tem smislu lingvistika lahko postane splošni »patron« vse semiologije, čeprav je jezik le poseben sistem. Uporabljali so besedo simbol (symbole), da bi označili iezikovno znamenje ali točnje to, kar ime-nujemo zaznaimujoče. če bi to sprejeli, bi imeli sitnosti ravno zaradi našega prvega načela. Zna-čilnost simbola je, da ni nikoli popolnoma polju-ben; ni prazen, v njem so prvotne zasnove naravne vezi med zaznamujočim in zaznamovanim. Sim-bola pravice, tehtnice, ne bi mogli nadomastiti s če-merkoli, z vozom na primer. Beseda poljuben tudi zahteva pripombo. Ona ne sme povzročiti misli, da je zaznamujoče odvi-sno od svobodne izbire govoreče osebe (sujet) (vi-deli bomo niže, da m v moči posameznika, da bi kaj spreminjal /snamenju, ki je bilo enkrat vzpo-stavljeno v jezikovni skupini) reči hočemo, da je nemotivirano, da se pravi poljubno po odnosu do zaiznamovanega, s katerim nima v resničnosti no-bene naravne zveze. . Na koncu opozorimo na dva ugovora, do ka-terih bi lahko prišlo pri postavljanju tega prvega načela: 1. Lahko bi se opirali na onomatopoije, da bi rekli, da izbira zaznamujočega ni vedno poljubna. Toda ooe niso nikoli organski elemeaiti jezikov-nega sistema. Njihovo število je mnogo manjše, kot si mislimo. Besede kot fouet (bič) ali glas (mrtvaški zvon) lahko napravijo vtis na nekatera ušesa z njihovo sugestivno zvočnostjo; a da bi vi-deli, da nimajo te lastnosti že od izvora, zadostu-je, da se povrnemo k njihovim latinskim oblikam (fouet izteja iz fagus »bukev«, glas — classicum) kvaliteta njunih sedanjih glasov, aili bolje tista, ki jima jo pripisujejo, je slučajen rezultat fonetične-ga razvoja. Kar se tiče pravih onomatopoij (tipa gra gru, tik tak, itd.), ne samo da so maloštevilne, ampak je njihova izbira že v neki meri poljubna, ker so le približno in napol dogovorjeno posnemanje do-ločenih šumov (primerjajte francoski ouaoua z nemškim wauwau). Bazen tega, ko so enkrat uve-dene v jezilk, so bolj ali manj potegnjene v fo netični in morfološki razvoj. ki ga prestajajo dru-ge besede (franc. pigeon iz vulg. lat. pipio izhaja sam iz onomafcopoije) jasen dokaz, da so izgubile nekaj svojega prvotnega značaj, da bi na novo ob-lekle značaj splošnega jezikovnega znamenja, ki je nemotivirano. 2. Eksklamacije, zelo bližnje onomatopoijam, povzročajo analogne pripombe in niso bolj nevar-ne za našo tezo. V skušnjavi smo, da bi v njih vi-deli spontane izraze resničnosti, tako rekoč dikti-rane od narave. A za večino od njih lahko zani-kamo, da bi bila v njih nujina vez med zaznamo-vanim in zaznamujočim. Zadošča, da primerjamo s tega vidika dva jezika, da bi videli, koliiko ta-kth izraziov ustreza od enega do drugega; (na pri-mer v francosščini aie! (joj!) ustreza nemške-mu au!) Seveda veiruo, da je veliko vzklikov nastalo taiko, da so bili najprej besede z določe-nim pomenom (fr. diable!) hudič (mordieu — tnort Dieru) dobesedno mrtvi Bog itd. Ce povzamemo, so onomatopoije in eksklama-cije sekundarnega pomena in njihov simbolni po-men delno oporečen. 3. DRUGO NAČELO: LINEARNI ZNACAJ ZAZNA-MUJOCEGA Zaznamujoče, ki je slušne narave, se dogaja samo v času in ima lastnosfc^ ki jih dobiva cxl časa- a) predstavlja neko trajanje in b) to trajanje se da meriti v eni sami di-menziji: tx> je ena linija. To načelo je očitno, a izgleda, da so vedno puščali vnemar, da bi ga izrekli, nedvomno zato, ker se jim je zdelo preveč preprosto; vendair je fundamentalno in njegove posledice so neizraču-nljive; njegova važnost je enaka važnostl prvega zakona. Ves mehanizem jezika je odvisein od nje-ga. Po opoeiciji do vizuakiih zaznamiujočih (subst.) poanorslki signali itd., ki lahkio nudijo istočasno kombiniranje v več dimenzijah, akustična zazna-mujoča razpolagajo lahko le z lindjo časa; ona tvo-rijo verigo. Ta značaj se pojavi takoj, ko jih pred-stavimo s pisavo in nadomestimo s prostorsko ld-nijo grafičnih znamenj zaporedje v času. V nekaterih primerih se to ne pojavlja jasno. če na primer poudarirn en zlog, se zdi, da na isti točki kopičim različne zaznamujoče elemente. A to je iluzija; zlog in njegov poudarek tvorita samo en glasovni akt; znotraj tega akta ni dvoj-nosti ampak samo razlione opazicije s tem, tear je poleg. (Se bo nadaljevalo) Druga lingvistična revolucija? Prav v trenutku, ko strukturalizem zbuja številne bolj ali manj kritične študije, se nam zdi primerno, da opozorimo na disciplino, ki mu je rabila kot model in kot metodologija: lingvistika. Ce že začenjajo pri-znavati Saussurovo delo in razvoj strukturalne ling-vistike s praško šolo in Jakobsonom, pa narobe revo-lucionarne transformacije. ki jih je od izida svoje knjige »Syntactic Structures« VNESEL v lingvistiko Noam Chomsky, še nimajo občinstva, kakor bi bilo želeti. Pogovor med Christino Glucksmannovo za »La Nouvelle Critique«, Louisom Guilbertom, profesorjem na Faculte des Lettres et Sciences humaines v Rouenu in Jeanom Duboisom, profesorjem na Faculte des Lettres v Nanterru v Parizu pomeni prvi pristop k tej »drugi revoluciji v lingvistiki«, ki naj bi dajal pred-nost ustvarjalnosti govora in tako ponovno zastavila vprašanje o klasičnih modelih. Takšna revolucija ni brez filozofskih in metodo-loških konsekvenc, saj pojasnjuje notranji tok neke znanosti: Chomsky sprejema nekatere ustaljene ele-mente prejšnje lingvistike, kljub temu pa zavrača njihove izhodiščne postulate. Lotiti se govora prek sintakse in ne prek elementov ali nivojev, to dejan-sko pomeni transformirati sam sistem vprašanj, ki ga lingvist lahko zastavi svojemu predmetu, to po-meni vpeljati radikalno spremembo v lingvistiko, »epistemološki prelom«. Ta transformacija dovoljuje, da se v novi luči načnejo problemi, katerim se utegne močno spre-tneniti smisel; tako problemi strukture in zgodovine, govora in ideologij. Važnosti teh raziskav, ki bojo v humanističnih znanostih nedvomno zbudile številne diskusije, gotovo ni treba posebej poudarjati. Tukaj objavljamo le prvi prispevek. N. C. — Z govorom se danes ukvarjajo številne discipline. Ali bi mogli podrobneje določiti predmet lingvistike? (Nadaljevanje na H~ strani) TOMAŽ BREJC Doslej je znanih kakih trideset njegovih avtoportretov. Nastajali so v precej širokem razmaku, pričujoči je nastal v središčni dobi njegovega risarskega dela, v letu 1911. Izde-lan je s svinčnikom; avtor je predstavljen v tričetrtinskem profilu — ta način portretira-nja je bolj priljubljen, tudi nekoliko lažje iz-vedljiv kakor čisti en face — v zasuku telesa v en face pozicijo je nastalo neko neprijetno nasprotje, ki ga moremo pripisati risarjevi želji za učinkovito monumentalizacijo. Gre za zrcalno podobo, ki je gotovo kombinirana in korigirana s pomočjo fotografije (med zani-mivimi, psihološko »ujemajočimi se po izrazu je gotovo na prvem mestu, tudi po kvaliteti, ona Veselova iz leta 1905), tako da nastane kombinacija naturalističnega ali subjektivnega avtoportreta in korigiranega, objektivnega ali realističnega avtoportreta, pfi čemer se pred-vsem uveljavlja primarna naturalistična vari-anta, z več subjektivne »izraznosti«, ki pa se ji poznajo težave prenosa leve in desne, urav-navanja skolioze, pa tudi načina poudarjanja preprostih elementov psihološke karakteriza-eije (prim. Luc Menaše, Avtoportret v zahod-nem slikarstvu, Ljubljana 1962; zlasti poglav-je: Nastajanje avtoportretnih del, str. 21—55). Gotovo da je bil Cankar spreten risar, vendar je hvala, ki mu jo poje Miha Maleš v narodnjaški vnemi, pretirana. (Miha Maleš, Ivan Cankar v risbi. Ljubljana 1943.) Cankar-jeve risbe same precej zgovorno kažejo, da kljub temu, da je vedno veliko risal, ni pre-šel neke stanovitne povprečnosti, ki je sicer ljubezniva zaradi svoje vneme, nikakor pa je ne moremo meriti z merili, ki bi jih zasnovali ali na aKadernski kanoničnosti ali pa kar na principih »čiste vidnosti« ki jih je še v osem-desetih letih razvijal Konrad Fiedler (Konrad Fiedler, Der Ursprung der kiinstlerischen Ta-tigkeit, Leipzig 1887; pnm. v srbohrvaščino prevedeno razpravo, Ueber die Beurteilung von Werker der bildenden Kunst), in ki bi jim ustrezali dve risbi, ki jih priobčuje Maleš: portret Ivana Grudna, ki je nastal leta 1895 in pa Pismo iz istega leta. (Maleš, o. cit. sl. 5 in 7.) Za obe je značilno previdno, nekoliko za-četniško bledo modeliranje, in v strogem oklepanju principa, da je potrebno doseči pred-vsem podobnost, tudi rahla karakterizacija. Morebiti bi mogli ti dve risbi postati pred-stopnja njegovega pogumnejšega oblikovanja, še posebej, če bi mogel upoštevati Ažbetovo učenje, zlasti po letu 1895, da je moč vsako stvar v prostoru, ki se plastično uveljavlja, izvajati iz krogle. (Emil Pacovsky, Anton Ažbe, slikar in učitelj, ZUZ IV, str. 9.) Ce pa pri-merjamo izdelke povprečnih učencev Ažbetove šole, nam preostane le ena risba, ki more po kvaliteti konkurirati tej povprečnosti. To je Cankarjeva risba otroka (Maleš, o. cit. sl. 12; prim. tudi razst. kat. Anton Ažbe in njegova šola, Narodna galerija, Ljubljana 1962), ki je najbolj izdelan dokument njegovega risarske-ga dela. Njegovega upanja v študij na dunaj-ski Akademiji ne gre, podobno kot tistega na filozofski fakulteti, precenjevati. Njegova sli-karska žilica je zanimiva, žal pa je na osnovi dosedaj zbranega gradiva ne moremo zadovo-ljivo opredeliti. Med avtoportreti moremo presojati o kva-liteti še ob eni njegovi risbi, avtoportretu iz aprila 1909. (Obsežno izdajo gradiva iz njego-vega življenja, kjer bo vključena tudi njegova risarska dejavnost, pripravlja Fr. Dobrovoljc.) če se že postavlja vprašanje, ali gre pri nje-govih avtoportretih za takšno stopnjo kvali-tete, da moremo razločevati ob običajnih po-skusih »narisati sebe v podobnosti«, tudi višjo stopnjo opredeljevanja do lastnega jaza. tisto, ki se ukvarja z lastno psiho, velja upoštevati, da niso vsi odkloni od realnosti že kar a pri-ori izraz ekspresivnih »gibanj njegove duše«, ampak so preproste risarske nespretnosti, ki bi jih bilo smešno v vsesplošni pisateljevi sla-vi. razglašati za donesek k njegovi genialnosti. Tako je ob lastni podobi iz leta 1909 nastala zabavna zgodbica; Cankar se je narisal na raz-glednico — to je tudi sicer rad počenjal — in jo aprila 1909 poslal Slavki Kessler v Ljublja-no. Napisal jo je v obliki tiralice, kjer podaja lasten opis, oriše sebe kot človeka, ki se klati po Dunaju, pravi da je pisatelj, pa ni videti, da govori za silo nemško, pa tudi neko nera-zumljivo slovansko narečje, da prezira častit-ljivo brivsko obrt, da je skrajno zanikern, v vedenju predrzen in frivolen, zlasti nasprbti oblasti in da nima spričevala o cepljenju koz, še posebej pa poudarja posebno znaraenje: ima namreč tako velika ušesa, da zanje na karti ni prostora. Zanimivo je, da je Cankar tudi v pričujočem avtoportretu narisal sebi velika ušesa, kar je vedno zabavalo Hinka Smrekarja, ki je znal vse njegove hibe na pa-met in ga je večkrat portretiral. Drugo »psi-hološko« znamenje naj bi bile oči — vendar se mi zdi verjetneje upoštevati Cankarjevo risarsko samoučenje, kakor pa pripisovati takšnemu pogledu kvaliteto »bohrende Augen«. To je razvidno tudi po primerjavi obeh avto portretov: pričujočega iz 1911 in onega, brez ušes, iz leta 1909. Zdi se, da v opredeljevanje njegovega slikarskega talenta in ocenjevanje izpovednosti njegovih avtoportretov, kar nuj-no vdira »izpoved«, ki je rezultat njegovega bohemskega življenja na Dunaju, vse tiste mu-ke in težave, ki jih literarao zamaknjeni ljud-je, skupaj z literarno navdihnjenimi politiki, strpajo v narodni mit o trpečem geniju.. Ka-rakterizacija psihičnega stanja^ zlasti tista, ki nam more že v preprosti fiziognomiki pred-stavljati trpečega genija in ki jo moremo spo-znati po vsakdanjih skušnjah (dobrega in zla, prim. Charakterkopfe«) še ni nujno »izpoved«. Seveda bi bilo nespametno postavljati Cankar-jeve risbe ob stran slikarskim ali kiparskim rešitvam, ki ob takšni motivni zasnovi, vse-eno dobijo »osebno izpoveden značaj«. (Prim. Menaše, o. cit. str. 32.) A tudi tu je potrebna kar največja mera previdnosti. Na voljo nam je več možnosti za premišljevanje o pobudah za nastanek teh avtoportretov. Težko se odlo-čimo za eno samo možnost, ker to po navadi tudi ne ustreza dejanskemu stanju; avtoportret za Slavko Kessler je mešanica narcisoidnosti in spominsko avtobiografskega elementa, za reproducirano podobo bi mogli reči, da je pre-vladujoč avtopsihološki moment, nekoliko sta-novsko obarvan in monumentaliziran. Znova je treba kritično preveriti njegovo dejavnost. Ne le s stališča ocene njegovega risarskega talenta in dela, temveč v treznejši presoji nje-gove ustvarjalnosti sploh. Ožje iz pod.ročja umetnostne zgodovine je seveda mnogo po membnejši Cankar kot kritik (prim. V. Vid-mar, Sava, klub slovenskih impresionistov, ZUZ. n. v., str. 7—55). Drugo zanimivo para-lelo lahko potegnemo med njegovim literar-nim snovanjem in sočasnimi slikarskimi, ozi-roraa ilustratorskimi opombami, kakor sme-mo imenovati risbe, ki jih jeizvršil; šeposebej zanimive so one iz rokopisa Za narodov bla-gor. V splošnem ne moremo dosti preko ugo tovitve. da je bil Cankar dokaj nadarjen risar, in bi ga utegnila leta študija na Akademiji teh-nično usposobiti za zanimive dosežke. Do se-daj znani material pa ne predstavlja pravšnje vzporednice njigovi literami slavi. PISMO 3. feb. 1909 — Naslov: Cenjeni Izidor Cankar, bogo-slovec. Laibach. Bogoslovno semenišče. »Nameraval sem napraviti lepo gesto,« se poročiti. »Morda pojdem v Sarajevo« na Stadlerjevo pova-bilo prim. p. Mici Kessler okr. 1. febr. 1909) Ljuba duša! — Ali imaš kaj denarja? Jaz ga nimam! — In ali veš, da se zdjaj že nekaj časa zibdjem med vrvjo in pištolo — pa ne zaradi denarja! Le to je še dobro, da Človek o takih. rečeh lažji govori, nego da bd jih storil! Muči me strašen glavobol že ves čas, kar sem na Dunaju; zdi se mi včasih, da se bo razpočilo to gnezdo zavozlanih misli. Hitim, da bi delad; ampak ker hitim, je vse začeto nič izvršenega. Kmalu bo silna zmešnjava med temi papirji. — Zdi se mi, da sem res razlomil in končal to dolgo dunajsko življe-nje. Ampalk pomisli, da je človek zmirom podel in majhetn: nameraval sem napraviti lepo gesto — pa se je izkazalo, da je vse skupaj nekaj nadvse grdega in ostudnega. če bi mogel, bi se kam naipravil, da ne bi videl nikogar več iin da bi tudi mene niihče več ne videl. Od jutra do nioči hodim v tej svoji izbi gor in dol, kakor tiste mačke v Schonbmrmu. Kadiar se spravim, da bi delal, se vselej zbojim, da bi ne lagal. Ampak če bi resnioo pisal, kaj bi to bilo! — In tatoo dalje! — Morda pojdem v Sarajevo, kdo ve! Rajši bi šel v Pariz, pa ne morem. In najrajši, če bi bla-maže ne bilo, v »obljubljeno deželo«! — Nazadnje: ali imaš kaj denarja? Ob teh stvareh še suh biti, ni dobro. če kaj. imaš, pošlji mi! Lepo te pozdravlja Ivam 3. II. 1909 Dunaj XVI Iiindauergasse, 26. II. 19. KAKO S CANKARJEM Z dano možnostjo prehajanja od naroda, ld se je vseskozi utemeljeval v gibanju, v sodobno institucio-nalizirano družbo je treba na novo opredeliti odnos do mož, katerih ime smo ves čas nosill v sebi kot bojni, vseprežemajoči in vseutemeljujoči klic. Can-karja je treba vrniti umetnosti. Potrgati je treba gesla in parole, ki niso nikoli bile last umetnostL Lastila si jih je akcija in politika kot nosilec akcije. Treba je govoriti umetnino. Ukiniti moramo Cankar-ja, da bo stopila v ospredje umetnost. Cankarju je treba dati prvotno podobo. Vse doslej je umetnost kot sredstvo izrekala Cankarja, njegovo ali njemu vsiljeno idejo. Cankar mora znava postati medij izrekanja umetnosti. Naloga literarne zgodovine je, da \Tne Cankarja umetnosti. Prouči naj Cankarjev odnos do Hermana Bahra, Dehmla, Ibsena, Dostojevskega, Maeterlincka, Iiliencrona, Emersona, Nietzscheja in drugih. Bra-lec naj vrne Cankarjeva dela svetu umetnosti, obuja naj umetniškost besede. Gledališče naj aktualizira tekst. Edino gledališče zmore priklicati umetnino v življenje na način telesne prisotnosti. Gledališču je dano, da oživlja besede, jim da telesnost in živost prisotnosti. Gledališče mora oživljati tisto, zaradi česar Cankar še danes JE. Oživljati mora prisotnost umetnine na način telesno oprijemlji\Te navzočnosti umetnosti. Gledališče more priklicati Cankarja ust-varjalca umetnosti in ne glasnika idej. Edino gle-dališče lahko govori Cankarja kot avtorja, ki JE. Cankar v gledališču ne sme biti ne preteklost, ne prihodnost. Cankar na odru JE, ali pa ni Cankar. Jernej Novak UGIBANJA NepremiSljeino «se je ustaviti že na samem začet-ku, pri naslovu. Priznati pa je tsreba, da je naslov, zaradi tist^a, kar poaneini, še posebej zanimiv oz. problematičen. Ne zanima nas nobeaia od mogočih razlag Cankarjevili Hlapcev, ampak bi si želeli za-staviti nekaj vprašanj, ki so razvidna in postavlja-joča se iz teksta. Hlapci? Zakaj Hlapci? Kakšne so razsežnosti hlapčevanja, ki zanimajo umetniika? Kdo je hlapec? Jerman? 2upnik? župnik in Jer-man? Ali so hiapci le tisti, ki so jim namsnjene Jer-manove besede: »Hlapci! Za hlapče rojeni, za hlapce vzgojemi, nstvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se memja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato kea: je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!« Zdi pa se, da t» ne more biti res, saj so ti ljudje, ki jih psuje, oni narod, o katerem govori: »Ne čvekajte! Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak rau je ne bo in ne talar!« Kaj je resnica in kaj je nekantroliran izbruh? Ali je župnak hlapec? Edini, ki se zaveda veliike praznine, ki jo zastapa? Edini, ki osveščeno hlapču-je oblasti. Kateri? »Prepričanje, naTaranje, mišljenje, vera in kolikor je še teh besed — ne prašam vas zanje. Kajti ena sama beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast. 2iva je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olepšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen. — Prišel sem, da varn to povem, preden se vam izpolni usoda, ki jo sami zahtevate. Moja duša bo čista.« Jerman? »Ah, tisto! če izvolijo same svetnike, ali pa same cigane, moja suknja ne bo nič manj za-ikrpania in moji podplati nič bolj celi.« Priznati mo-ramo, da to ni akcijski program. Ta izjava stoji na začetku drame. Verao, da jo Jerman skuša v razvoju dramslkega dogajanja preseči. čemu? Vpra-šanje individuaLnega reševanja in potrjevanja? In-letefctualec v revoluciji? Pojasnjevanje projekta oblasti in projekta re-volucije (župnik in Jerman) je v nekaterih legah so-rodno. Oba sta omejevana. Župnik noče (?) in Jer-man ne more razložiti svojega projekta. župnik vpliva na Jermaoa, kar se razkrije v njegovem iz-bruliu v IV. aktu, ki je pravzaprav ukrepamje impli-citno izražene oblasiti, Jea^man se približa obtostnišild plasti? Kaj je za njo? M.S. CANKAR PISAL SODBO SAM; NEFRAK MUJE NEBO INNE TALAR! ANDREJ MEDVED CANKARIN NEVEDENJE RESNICE (neuporabljena skica) Za Cankarjevo prepričanje in literarno izrekanje je značilen neki vsc^Rozi prisoten temeljni dvom. DVOM o možnosti in zmožnosti zaob-jetja (absolutne) resnice. DVOM, ki je Cankarjevo domišljanje napol-njeval z »vprašljivostjo vedenja« in s tem z vprašljivostjo mišljenja kot do — mišljanja samega. ZDAJ BI LE RAD VEDEL — ALI JE TO, KAR PRAVI, DA JE; ALI JE VEČ, ALI JE MANJ? IN ALI JE SPLOH? IN ČE ON NI, KAR JE, — KDO JE, KAR ON NI? IN ČE JE STORIL, KAR BI NE SMEL STORITI, ČE NI, KAR BI BIL — KAJ BI POREKEL TISTI, KI BI BIL, KAR PRAVI TISTI, KI NI, DA JE! IN ČE BI TISTI, KI JE, DASI NI, NENA-DOMA NASTOPIL IN BI REKEL TISTEMU, KI NI, DASI JE: TI, KI SI, DASI NISI ... Cankar: Pohujšanje, Tretji akt, 1. prizor Za Cankarja je torej značilno, da se je upiral vedenju (absolutne) resnice. Kaj ga v tem prepričanju pogojuje in kaj je »tisto«, kar dopu-šča možnost takšne izreke? Cankar je živel vsekakor v prelomnem obdobju. Zgodovinska in eksistencialna določitev ter opredelitev dobe bo v marsičem pripomogla k razkritju dimenzije Cankarjevega »nevedenja resnice«. Značilnost časa na prelomu stoletij zadržuje v sebi dve temeljni, odločilni ter odločujoči miselni konstrukciji, ki sta obvladovali takratno domišlja-nje: Heglova filozofska struktura na eni strani, deloma že preživeta in prevladovana, ter Marx — Nietzschejev sistem mišljenja na drugi strani. Cankarjevo mišljenje je zakoreninjeno v prepričanju dobe, v kateri je živel, prehodne dobe, za katero je karakteristična »določena mišljenj-ska kriza«. Poglejmo si pobliže notranjo konstitucijo obeh navedenih filozofij, da nam bo tudi s tega aspekta Cankar eksistenten v svoji dejanski prisotnosti. 1. Heglova filozofija si lasti značaj končne in zatorej zaključne filozofije. Stališče zavesti in celote je združila v tocki absolutnega ve-denja. Heglov sistem je sistem brez predpostavk, Hegel stoji in govori IZ logike. Filozofija sega v svet ideje »an sich«, v neposrednost ideje na sebi. V absolutnem vedenju, ki je kot tako možnost in zmožnost vede-nja absolutne resnice, se izvrši sovpad zavesti in celote. Takšna filozo-fija se jemlje za merilo sveta. Mass-stab der Welt, s katerim ugotavlja identiteto generične in filozofske zavesti. Sistem brez predpostavk misli lastno logiko, logiko svoje lastne misli, kot tudi lastno usodo: v izreka-nju absolutnega vedenja spozna, to-kar-je, das was ist. Logos sve^a sam na ta način spregovori skozi filozofa. V tem se dejansko izvrši sprava uma z dejanskostjo. Resnica, ki je absolutna in vse zavezujoča, je na sebi in jo zatorej ni potrebno ustvariti. Treba je le doumeti njeno umno formo in vsebina se nam razkrije kot nekaj, kar je že od nekdaj tu in kar je že od nekdaj moralo biti tu. Filozofija kot zmožnost absolutnega vedenja absolutne, dane ter vseskozi prisotne resnice, mora v »pisani skorji«, v katero je zavit svet in njegova neskritost, videti: zagledati bistvo. V filozofiji se žarenje bistva, Scheinung des Wesens, udejanji. Filozofija na ta način prodre skozi žarenje bistva v substancionalnost dane in vedno prisotne resnice, katere značaj je absoluten. Bistvo, s Wesen, je za Hegla torej »bivše«, s Gewesene, in preteklo: brezčasno minula bit. Brezčasno bistvo je pred-časovno sijanje bistva v pojav. Preteklo in preteklost sama na ta način vlada sedanjosti. Bistvo nastopa kot bistvo preteklega. Um torej odkriva resnico prisotnega in dejanskega—že eksistentnega, s svojo zmožnostjo in močjo jo inter-pretira v njeni umni formi. Razkrivanje bistva tega, kar je, je obenem pot svobode. Absolutnost vedenja raz-od-kriva prisotnost absoluta. Heglovo domišljanje je »onto — teo — loško«. Filozofija nima dimenzije »želenja« ali »najstva«, Sollen, po svoji notranji določenosti ni zmožna formirati in formulirati resnice, kot NAJ BO. Filozofija ne gre preko svojega časa, v svojem bistvu ostaja zakoreninjena v času, katerega odraz je, ter je zato tudi njena naloga v miselnem zaobjetju tega časa samega. Naloga filozofije je spoznavanje in ne spreminjanje sveta. čas kot pretečeno trajanje v sebi ne poseduje možnosti za spremembo prisotnega in pričujočega. Ko logos spregovori skozi filozofa, ko subjektivni um v objektiv-nem spozna strukturno konstitucijo samega sebe, ko postaneta um in dejanskost med seboj identična, se sprava izvrši in tako dopolni v enot-no umno strukturo. Za spravo z dejanskostjo je potreben umni uvid: intuitivno zazrenje bistva absoluta in absolutnega. Ideja kot absolutna resnica je spoznana v svaji nujnosti. Cilj filo-zofije je dosežen. V filozofiji se s spravo izvrši razrešitev in odrešitev. Filozofiji kot mišljenju mišljenja sta religija in umetnost podrejeni, kajti le v znanosti kot VEDENJU, ki se zaveda sebe kot zmožnost abso lutnega duha, je duh resnično eksistenten in torej dejansko prisoten. Absoluten duh kot ponotranjenje, refleksija in spominjanje je najbolj notranje sebe samega, najbolj terneljno dejanske resnice in resničnosti, ki se reflektira v samospoznanju. Filozofija kot koncentracija absolut-nega vedenja, absolutes Wissen, torej »stoji« najbliže notranjosti no-tranjega. V zgodovini svojega lastnega iskanja se osvesti sama sebe, se samozapopade ter končno postane mišljenje sebe kot mišljenje miš-ljenja. Priorna pozicija filozofije kot spoznanja in izrekanja resnice kaže prav s svojo priorno zastavitvijo na absolutno resnico, dejansko pri-sotno ter v svoji dejanskosti neovrgljivo. 2. Marx je domislil miselno odtujitev Heglove filozofske konstruk-cije, njeno onto — TEO — loško dimenzijo in razsežnost, in jo kot takšno tudi razkril. V religiji je nasprotno Heglu videl zgolj iluzorično negacijo neum-nega sveta, katerega podrejenost in odvisnost še s tern ne odpravlja, ampak fiksira. Heglova konstrukcija mu pomeni zgolj vztrajanje v pod-vojitvi: v fundamentalni samoprevari človeške zavesti in samozaveda-nja. Rešitev ni videl v napredku in razvoju zavesti, ampak v izbitju sa-moprevare: v spremembi sveta. S Feuerbachom je lastnosti, pripisovane bogu, označil kot izvedene iz človekovih lastnosti in eksistenčnih po-treb. To, kar človek sebi odtujuje in projecira v onostranstvo, njega samega obvladuje in podreja lastnim fikcijam. Bog je torej nastopal kot »zapopadek vseh realitet«, človek kot »zapopadek vseh ničnosti«. Clovek sebi odtujuje vse realitete kot sebi tuje entitete. Realitete so tako člo veku, ki je ničen, tuje. Svet krščanstva je zatorej svet ponižanega člo-veka. Božje bistvo je zreducirano na sestavine človekovega bistva in se kot tako tudi prividno prikazuje. Clovek je torej v resnici začetek, sre-dišče in konec religije, religije, kateri je ničnost sveta zdajšna resnica. Marx v kritiki religije, ki naj bo predpostavka vseh kritik, razkriva prin-cip odtujitve in kompenzacije. človek torej sam iz sebe samega stvarja absolut, priznavanje podrejenosti in odvišnosti od absoluta je samoza-vedanje človeka, ki se še ni pridobil, ali pa se je ponovno izgubil. Toda človek ni nikakršno abstraktno bitje zunaj sveta, nepojmljivo in nedosegljivo, človek je svet človeka: Heglova misel je torej sprevr-njena misel, sprevrnjena zavest, ker je odraz sprevrnjenega sveta, ki je v svojem zdajšnjem bistvu temeljno odtujen. Miselna odtujitev Heglo vega tipa je odraz dejanske odtujitve. Razkol v družbi vodi v razklanost domišljanja. Po inauguraciji človekove podrejenosti od fiktivne odvisnosti, kot tudi prividne in navidezne dejanskosti kakršnegakoli nadrejenega abso-luta, vodi Marxa pot v odkritje »pravega« bistva človeka kot generič-nega bitja. Človeku odkrije fiktivne vezi, ki ga vežejo v njegovem vztra-janju čiste ničnasti in absolutni podrejenosti, ter mu na ta način raz-krije njegovo dejansko kot tudi miselno odtujitev. S postuliranjem od-prave fiktivne podrejenosti udejanja človekovo bistvo, človekovo samo--stojnost. Z revolucionarno prakso, s spravo, ki je možna le kot revo-lucionarni eksces, bo človek uskladil svojo bit in svoje bistvo. Heglov absolutni duh je kritiziran in odstranjen kot iluzoričen. Spoznana je laž Heglovega principa: določenast in usodnost je vnaprejšnja, apriorna in nespremenljiva znotraj samoutemeljujoče logike, iz katere vse izhaja in se vrača. Dejanska vsebina je bila v Heglovi konstrukciji podrejena, dialektika je »že tu«, nanjo se vse aplicira in to je ravno laž Heglovega domišljanja: v apriorni in aprioristični shemi njegovega filozofiranja. Hegel je dialektiko kot metodo sicer odkril, a jo je mistificiiral, spre-vrnil ter ideologiziral. Za Hegla je miselni proces demiurg dejanskega, ki kot tako — podrejeno in manipulativno — tvori le zunanji pojav. Obči duh se pri njem javlja kot svetovna sodba, v kateri akcidence: elementi dejanskosti, posamezni individuumi, plačujejo atribut nemin-ljive substance, ki je duh kot absolut in absolutni zakon sam. Marxova opredelitev človeka kot zapopadka vseh realitet je pre-obrnila Heglovo ontoteološko miselno konstrukcijo, postulirala smrt boga in prenesla na osvobojenega človeka vse zmožnosti in lastnosti, ki so mu bile odvzete na fiktiven ter prividen način. Tudi Nietzsche je inauguriral smrt boga. Vendar vodi njega-pot v drugo smer kot Marxa: Clovek do Marxa ostaja le delno osvobojen, miselno je podrejen logosu — absolutu, njegovo delovanje je nujno omejeno. Subjekt po Marxovi, pa tudi Nietzschejevi preobrnitvi metafizičnega, ontoteolo škega domišljanja, stopa v svoj lastni odnos bivanja kot neskončno svo-boden. Po smrti boga je človek bogo-človek. Kriterij resnice in resnič-nosti se z nečesa neskončnega in vseobsegajočega prenese na nekaj končnega, enkratnega in umrljivega. Vendar za Nietzscheja to ne velja: zavedal se je vprašljivosti in tveganosti tega »prenosa«. Zavedal se je, da je človek skrajno nepopol-no bitje, ki ne »zmore« sprejeti nase vse teže vrednotenja resnice. Biti kriterij in merilo vsega obstoječega, nosilec realitet in vrednot: biti vrhovni zakon, je za človeka »preveč«. Nietzscheja vodi pot v zanikanje absolutnega vedenja resnice: v nihilizem, v utemeljeni solus ipse, v negiranje absolutnih vrednot v ne-giranje možnosti popolnoma adekvatnega spoznavanja, katerega merilo naj bi bil človek. Meje osvobojenega, kakor tudi neosvobojenega človeka v dobi Cankarjevega življenja niso bile odločene. Kriza preloma stoletij se je kazala v odločitvi: pristati na nihilističnega človeka ali na poveličanega humanističnega človeka? Kriza nedorečenosti določenih filozofskih misli je bila kriza kriterijev adekvatnega spoznanja, kriza kriterijev resnice. S tega horizonta domišljanja in s tega aspekta mišljenja nam je Cankarjevo »nevedenje resnice« toliko bolj razumljivo, eksisltentno in sprejemljivo. ANDREJINKRET TEKST - OSNUTEK KRAU KOT MODEL Namen pričujočega teksta—osnutka je podati nekatere bistvene lastnosti Cankaijeve dramacske forme, ki se kot poseben notranji zakon pojavljajo v vseh besedilih, seveda z nujnimi, vendar le ne-bistvenimi (zunanjimi) modifikacijami. Za model smo si izbrali delo, ki ga je junija 1902. leta izdal Schwentner in ki spa-da med četvero (najpogosteje) uprizarjanih besedil našega avtorja — Kralj na Betajnovi. Zakaj smo se odločili prav za to dramo, tega ne moremo podrobneje utemeljiti. Priznali pa bomo, da je izbor v resnici samovoljen, vendar samo do tiste mere, kolikor smo se bili sploh prisiljeni odločiti za enega izmed sedmih dramatskih spisov Ivana Cankarja. Zakaj se nam Kralj na Betajnovi še posebej razvidno kaže kot njihov strukturalni model, bo moglo postati jasno šele v zadnjih stavkih, natisnjenih na tej strani. Namen pričujočega teksta je potemtakem eks-plikacija dramatske forme Kralja na Betajnovi kot modela za tisti nivo mišljenja, na katerem se literatura praviloma dogaja kot ideologija in kjer je tudi ideologija mogoča le na način literature; dejstvo je, da prihaja ta nivo do svojega najbolj razvidnega izraza prav v Cankarjevih dramatskih tekstih. Dostop na ta nivo nam seveda omogoča le neposredno berljiva in razvidna plast teksta, se pravi tisto, kar tekst sam — brez naše projekcije — kaže in raz-kriva, kar sam po sebi je in kar je potemtakem verifikabilno edinole s tem tek-stom samim. Oglejmo si torej najprej prve tri replike Kralja na Betajnovi, dialog med Maksom in Francko, ki mora biti po avtorjevih navodilih izgovorjen v poseb-ni, »pol domači, pol gostilniški sobi« Kantorjeve štacune in ki se glasi: MAKS: Res, Francka, veliko se je spremenilo v tem času, ko sem se potepal po svetu. Obogateli ste in jaz sem berač, vagabund. FRANCKA: Saj greš še lahko študirat, Maks. Oče bi ti dal denarja. MAKS: Tvoj oče? Francka, ali misliš, da mora biti človek lump, če ima zakr- pane hlače in nepočesane lase? Mnogo sem izgubil, Francka, življenje, prihod- nost, vse take lepe reči sem izgubil. In tebe. Ali za vse to sem dobil nekaj drugega, kar ima tudi svojo ceno: ponos vagabunda.« Maks se je torej vrnil. Medtem so Kantorjevi obogateli, sam pa je s tem, kp je izgubil vse — njegov oče je bil pred bankrotom prav tako kot Kantor »posest-nik« — štacunar in krčmar — ter postal berač in vagabund, pridobil tisto poseb-no lastnost, ki je v tekstu — to je mogoee sklepati že iz citiranih stavkov — po-stavljena na prav posebno, izjemno mesto. To je ponos. Ponos se v naši drami pojavlja v zvezi še z drugima dvema, prav tako posebnima in pomembnima last-nostima, ki prav tako Deposredrao izfoajata iz Maksove socialme usode — mašče-valnostjo in pa svobodo vagabunda oziroma berača. Ponos, maščevalnost in svo-boda so tri poglavitne posledice Maksovega družbenega statusa in to je obenem troje temeljnih določil njegove dramatične funkcije v Cankarjevem besedilu. S tem smo pravzaprav že prišli do tistega fundamentalnega prostora, v kate* rem se Kralj na Betajnovi dogaja. To je na eni strani socialni antagonizem med vagabnndom, ki »nima« nič, in njegovim nasprotnikom, ki »ima« mnogo ali kar »vse«, med razlaščenim vagabundom, sinom poslovno neuspešnega, bankrotiranega posestnika in pijanca Krnca; in uspešnim, neprenehoma napredujočim, bogatečim posestnikom — fabrikantom Jožefom Kantorjem. Na drugi strani pa sestavljajo prostor dogajanja naše drame navedene tri temeljne kategorije vagabundskega socialnega statusa same: ponos, maščevalnost, svoboda — z drugimi besedami: oblika in način njihove literarne realizacije. Socialni anatagonizem pomeni — če zaradi boljše preglednosti nad snovjo poervostavljamo — ideološki in kritični, oblika njegove realizacije eminentno literarni nivo drame; prvi nivo je v dramatski formi predvsern dialoški, drugi situacijski. Dialog in situacija formalno ustrezata obema dimenzijama dramskega prostora Kralja na Betajnovi: ideološkemu in literamemu. Ponos, maščevalnost in svoboda so torej kategorije, ki se morajo pojaviti šele v tistem trenutku, ko Maks vse izgubi, ko ničesar več »nima«, ko ga nič več ne zavezuje na danost in njene norme. To se z drugimi besedami pravi, da je svo-boda — ponosa in maščevalnosti — ali ponos in maščevalnost — svobode — mo-goča le v izrazito zanikovavski obliki. In zanikanje mora v resnici biti popolno. Pod njegov zakon mora pasti tudi Maks sam. Zategadelj mora odkloniti denar, ki mu ga ponuja Francka in ki bj mu ga dal Kantor (s tem denarjem bi mogel štu-dirati in tako urediti razmerje do Francke), zavreči Franckino ljubezen in svojo ljubezen do Francke; — dejstvo, da mora do kraja in popolnoma ostati berač in vagabund ter da dejansko ne sme ničesar »imeti«, mora ostati absolutno, neodvr-gljivo. Tekst ne seže nad ali pod to ravnino: Maks nima nikakršnega, niti še tako utopičnega socialnega oziroma kritičnega programa, na absoluten način ostaja zunaj. Maksa naprimer samo »jezi«, da je Kantor tako »mogočno« hodil »preko trupel« (zadavil je svojega bratranca), moti ga, da je »tako oblasten«, kadar za-gleda takega človeka, ga preprosto in strahovito »zgrabi« želja, da bi ga — kakor dobesedno piše v tekstu — »ugriznil v nogo, ugriznil, ugriznil tako, da bi mahoma loputnil na tla, hej, s čelom na kamen.« To je Maksov socialni oziroma kritični program v celoti. In dejstvo je, da je domišljen na tisti način, ki samo potrjuje ali kar betonira njegovo »zunaj-socialno«, popolnoma zunaj konkretne danosti nahajajočo se pozicijo. To pa seveda ne more biti drugega kot zanikovanje, nega-cija danosti iz »ponosa« in iz »maščevalnosti«, zanikovanje kot način popolne svo bode — morale. Vendar je dejstvo, da je ta svoboda — oblika ponosa in mašče-valnosti — mogoča edinole v odnosu do svojega nasprotja, torej nesvobodne, ne-moralne, »posesti« ali kapitala absolutno zavezane pozicije. Brez te pozicije, ki jo v drami simbolizira fabrikant Jožef Kantor. Maksova misel ni mogoča, njegovo misel direktno vzpodbuja in omogoča šele Kantoirjeva praksa. S tem smo prišli do notranje narave antagonizma med vagabundom in »po-sestnikom«, ki predstavlja prvo dimenzijo prostora, v katerem se dogaja Kralj na Betajnovi: po vsem videzu je to nasprotje med čisto, ničemur — razen ponosu in maščevalnosti — zavezano mislijo in med »ne-ponosnim«, ne-čistim, po stvamem (kapitalu, posestjo, poslanskem mandatu itn.) opredeljenim in določenim delova-njem. Svoboda kot rnorala je torej mogoča le kot sestavni del razmerja do svobo-de kot ne-morale, ki se ji zategadelj prikazuje tudi kot ne-svoboda. Seveda pa je potrebno gledati na dejansko vsebino tega razmerja oziroma napetosti (morala — svoboda, ne-morala — ne-svoboda, ponos — kramarstvo) cum grano salis, pred-vsem kar zadeva Kantorjevo vlogo (vlogo ne-morale) v tem razmerju. Le-ta se namreč pojavlja v svoji absolutno neustrezni (ne-svobodnh obliki le v Maksovi optiki, ki je, kakor smo videli, optika kritike in zanikovanja, obenem pa optika čiste, danosti ne-zavezane in nezamejene misli. Da pa to ne more biti tudi avtor-jeva optika, dovolj razvidno kažejo tiste situacije v drami, v katerih prihaja Kan-torjeva »ne-morala« v krizo, kjer se spušča na Maksov nivo, hoteč ujeti ravnovesje med čisto mislijo, moralo, ponosom itn. — zanikovanjem ter med imperativnimi determinantami svojega lastnega sveta — danosti, kapitala, koristi itn. Takšna je naprimer zlasti situacija s hipnozo, prizor, v katerem Kantor prizma sodniku, da je on tmioril Maksa, vsi napadi njegove slabe vesti ltn Te situacije, v katerih se realizira Maksovo zanikovanje oziroma Maksova kritika in ki so tudi po formal-nem ustroju adekvatne notranji naravi zanikovanja oziroma kritike (značilen je prizor s hipnozo, ki je Maksu potrebna, da sploh lahko Kantorja zasači in mu očita umor), pa se po logiki razmerja in napetosti med obema pozicijama ven-darle neprestano sprevračajo v svoje formalno nasprotje, v dialog, spreminjajo se torej iz drame (literature) Kantorjeve usode v sliko njenih nazorskih temeljev. Ta slika pa je spet podana v neki posebni optiki. Preden moremo to optiko opisati, si je potrebno ogledati omenjeno nazorsko utemeljitev samo — Maksovi čisti, svo-bodni, ponosni in maščevalni misli nasprotno in nasprotujoče — Kantorjevo delovanje. Te temelje je mogoče na zelo jasen način razbrati v dialogu Kantor — 2upnik iz prvega dejanja drame. Navedli bomo dvoje mest, v katerih Kantor samega sebe definira takole: »Jaz ne morem svobodno, brezskrbno poseči po stvari, ki bi jo rad; pravijo, da kradem, da sem brutalen... In tako je naposled res treba, da je človek okruten, ko mu je potle.j žal; ali česar zlepa ne doseže, to je pač treba, cia doseže zgrda. Jaz vem, da nisem bil zmerom blag in oblizan in obziren — ali kakš-ni so drugi? Kdor kaj pridobi, oškoduje svojega soseda. Na cesti ne leži ne bo-gastvo ne oblast, vse to je y suknjah drugih ljudi. Pravijo, da sem se bil obogatši na brutalen način, — rad bi vedel, kako bogate drugi! (...) To je samo odločnos; in moč: kdor je močan, hodi navzgor, bojazljivci in slabiči drsajo navzdol. Ničesav mi ne morejo očitati, ali vendar mi očitajo, — to je tista senca, ki hodi pred mano« V navedenih stavkih nam najprej pade v oči nekakšna notranja »stiska« Kantor jevega sicer izrazito koherentnega vitalističnega sveta. Kantorja tako rekoč muei dejstvo, da ljudje slabo mislijo o njem, da govore, da je tat, nasilnež, morivec . Njegovo delovanje, katerega edino merilo je optimalna učinkovitost ter uspešnost in katerega končni cilj je oblast, po vsem videzu samo po sebi terja še nekakšne »moralne« utemeljitve, ali točneje: proste poti v uresničevanju njegovega osred-njega načela. Tako pravi Kantor na nekem drugem mestu naprimer tole: »Ce de-žuje, grem svojo pot dalje, ali jezi me, da dežuje. To je vse, to je ves moj strah in nič več.« Tako skuša to svojo »stisko« ali — spet točneje — slabo voljo prema-govati z razumskim opravičevanjem svojega delovanja in njegovega osrednjega načela: bogat je lahko le tisti, ki je spreten in podjeten; bogastvo ne leži na cesti; kar človek pridobi, pridobi tako, da oškoduje svojega soseda itn. če bi bil Maksov oče sposobnejši gostilničar in štaciunar, ne bi bainkrotiral; in če bi bil Kantorjev bratranec, ki je umrl pod njegovo roko, manj pijanec, ne bi umrl itn. V pisateljevi optiki pa so očitno vse to samo momenti, ki naj na razviden, kar avtohtbn način pokažejo notranjo neusklajenost kantorjeve prakse, saj se z njimi kljub Kantorje-vemu racionalnemu naporu razkrivajo začetki nekakšnega samo-razkroja njegovega delovanja. Poleg naštevanja racionalnih razlogov v prid pričujoči vitalistični prak-si, skuša Kantor svoj »samorazkroj« blokirati preko zveze z župnikom, obljubi mu zgraditi novo župnišče, v zameno pa naj bi župnik s svojega institucionalnega položaja moralno opravičevati obliko in način njegovega ravnanja. Seveda pa je dejanski izraz te zveze drugačen; Kantorjeva tovarišija z Zupnikom je v celoti prirejena Cankarjevi kritični optiki; v tej luči se namreč docela nedvoumno raz-krije, da ni neustrezen le brezobzirni vitalistični svet »posesti« oziroma kapitala, ampak tudi njegova »pomožna« institucija Cerkev, zveza med njima je znamenje največje degradacije tistih temeljnih vrednot, ki jih v drami zastopa Maks. Oba svetova sta kljub Kantorjevim »stiskam« prikazana predvsem s stališča njune neustreznosti, se pravi ne-svobodnosti, prodanosti itn. S tem je Cankarjev kritični fokus kvantitavino razširjen, v marsičem pa tudi približan Maksovi totalno zani-kovaivski poziciji. Ideologizacija literature, s katero se na teh mestih srečujemo v izredno eksplicitni obliki, doseže svojo najvišjo točko v dialogu med Maksom in Kantorjem v drugem dejanju. To je tista zelo znana scena, v kateri poskuša Kantor Maksa kupiti. V tem dialogu, v katerem sta tako rekoč precizno in eno-razsežnostno razkriti obe poziciji, razkriva Cankar Kantorjev svet za totalno pro-blematičen. Vitalistična spretnost in učinkovitost, na katero se v dialogu z župni-kom sklicuje Kantor, se tu eksplicitno pokaže kot navadna kraja. Maks postane v tej sceni neposredni Cankarjev glasnik in izjavlja Kantorju: »Okradli ste mojega očeta, okradli in osleparili ste vse, ki so vam prišli naproti. Vaše kraljestvo je ukradeno, kolikor je v njem beračev, ste jih vi okradli, ste jih slekli, ste jih vrgli na cesto.« Kantorjevo delovanje je torej brutalno, pojavlja se kot kriminal, ki ga ni mogoče preganjati, zato je to v socialni perspektivi seveda uspešno prizadeva-nje. Ni naključje, da Kantor zato do konca vztraja v vitalizmu: in zatrjuje Maksu: »Kadar se s kakšno stvarjo ukvarjam, se mora posreciti, pa če jih sto pogine zraven. Jaz nisem kriv, premislite, če mi je pot zastavljena in verjemite mi, pro-sim vas, da bi hodil laže po gladki poti. No, če polena ne prelomim, moram vzeti pač sekiro.« Maksove grožnje, da bo razkrinkal njegovo delovanje, pokazal na nje-govo skrito resnico, morajo ostati neuresničljive. Kantor bo Maksa umoril, ko pa bo skušal — v »stiski«, o kateri smo govorili zgoraj — umor priznati, se bo spet moralo izkazati, da umora ni, da je Maksa ubil nekdo drug — Franckin zaročenec Franc. Kantorjev vitalizem je edino, trdno in zanesljivo dejstvo in merilo priču-jočega socialnega sveta. To dejstvo potrjuje tudi izredno pomembna replika, v kateri Maks definira sebe z naslednjimi besedami: »Pravite, da vam ne morem zastaviti pota — no, poskusiti je vendarle treba, pa naj že bo, kakor je božja volja. Jaz sem se že od nekdaj ukvarjal s stvarmi, ki sem vedel naprej, da se mi izjalo-vijo. To je moja usoda, glejte!« — S temi besedami se nenadoma razkrije, da je bila Cankarjeva kritična optika naravnana v prazno. Nosivec zanikovavskega va-gabundskega ponosa, maščevalnosti in svobode se sam definira za socialnp docela nemočnega in s tem seveda v spopadu s Kantorjem poraženega vnaprej. S tem je na razviden način zrelativizirana pisateljska kritična napetost do Kantorja, njegova praktična vodila in merila torej hkrati so in niso postavljena pod vpra-šaj: »Da sem neusmiljen, mi očitajo, da sem trd in brezobziren. Kdor hoče kaj doseči zase, za svojo foar, za ves svoj narod, ne sme biti plah in slab, ne obziren in ne usmiljen. Pot do trona je nerodna — gaziti mora človek do kolen v krvi in v solzah. Vsi so hudodelci — ubijajo duše in ubijajo telesa. Kdor hoče naprej, mora naprej, mora brcniti v stran vsak kamen, ki mu je napoti, mora, če je treba, preko trupel, mora preko gorkih človeških trupel. Kdor mi očita neusmiljenost, je sam presiaboten, da bi bil neusmiljen, in njegova čednost je hinavstvo!« se glase njegove besede v finalu Kralja na Betajnovi. S temi besedami se pravzaprav srečujemo z obmjenim procesom: tako kot smo videli v začetku drame ideolo-gizacijo literature — Ivan Cankar je z besedami svojega junaka izvajal neposred-no kritiko »posestniškega« sveta, ena oseba je negirala eksistenco druge osebe —, tako se v finalu drame srečujemo z literarizacijo ideologije. Kritika se je izmak-nila svojim temeljem, padla iz svojega začetka, avtor je moral pustiti stvarem, da se dogajajo po svojih lastnih, s svojo imanentno naravo skladnih zakonih. Ob spoznanju, da je dani svet neustrezen, je kritika obstala brez ideje, kako ga ra-dikalno urediti. Sama se je postavila pod vprašaj. V tem, ko je hotela sankcio-nirati svoja merila — ponos, maščevalnost, svobodo, je bila prisiljena sankcioni-rati neustrezni »posestniški« svet. Tako se je Maksova svoboda razkrila kot sa-momorivska in brez perspektive, Kantorjeva ne-svoboda — kljub nasilju — kot produktivna. Neformirana ideologija, ki se je pojavila v obliki čistega, absolutnega kriticizma, se je pokazala za nemočno, s tem pa zunaj literature — v praksi — tudi sploh neeksistentno. Literatura je ideologijo'v temelju omogočala, ideologija literaturo. Lahko sklepamo, da je ta dvojnost, iz katere izhaja spoznanje o nemoči kriti-cizma, temeljna lastnost pričujoče Cankarjeve drame. Dejstvo je, da isto formo sreoujemo tudi v drugih CJankarjevih igrah: ščuka — politikanski svet (Za naro-dov blagor), Peter — dolina šentflorjanska (Pohujšanje v dolini šentflorjanski), Jerman- Župniik (Hlapci) itn. Dejstvo je tudi, da prihaja opisana forma v Kralju na Betajnovi do svojega najbolj eksplicitnega izraza. Zato moremo — tu le skici-rano — formalno razmerje upravičeno opazovati kot model tiste napetosti, ki je temeljna konstituanta dramatske forme našega avtoria DIMITRIJ RUPEL KANTORJEVA PREROKBA Kantor se je ustopil nadme, samo klobuk, poteg-njem trikotnik, delec napoleonske čake je zazijal rzr za nočnega zidu, morda sem za hip zagledal konico nosu, zasvetil se je ob dotiku z neznanim žarkom in mi zagrozil čisto diplomatsko in strokovno: — Pa-zd se dečko, pazi, kaj delaš, pazi, da ne stopiš tjale, seveda ne vidiš kvadrata, zarisal sem ga s čebulo, vidi se šele, če prižgeš vžigalico, toda, bog ne daj, da bi prižgal vžigalico, lahko se vžgejo bencinski hlapi, ki sem jih raztrosil maloprej, ne oziraj se, moji pomočniki te premikastijo, zakaj ne postaneš kar lužica, zakaj se ne razdeliš v majhne polzeče delce, zakaj je toliko te tvoje telesne gmote, zakaj hočeš prav sem, tu stojim jaz, fant moj, sem ne stopi nihče preko mojega trupla ... Zdaj sem mimo te strašne soteske, oddahnem si. Spomin na Kantorja postaja bolj oranžne barve. Kantor mi pride odpirat vrata, nasmejan, v zgornjem delu pižame in v hlačah, ki jih nosi izključno, kadar dela, vstopim v prostrano sobo, natoči mi whisky, sedem v naslanjač, ki je kot blagi oklep, nato mi naloži knjig in govoriva o Marcuseju, o Galbraithu, soba se počasi napolnjuje, skoraj celo noč vpijeva modrosti, ko odpre okno, je prijetno mraz v noge, glava pa kar gori, Kantor se sprehaja, sede na raz-metano posteljo, nato prižiga težke smotke, soba je sajasta od njih, knjige prijemlje znemarnimi gibirok, tako da spolzi kakšen prst po platnicah in pusti vlažno sled, razkazuje mi svojo odprtost in priprav-ljenost, nato nekega trenutka postane težak, sede čisto blizu k meni in luč mi sveti naravnost v ob-raz, pravi: — Tega ne bi smel napraviti, končno sem že toliko star, nekaj spoštovanja bi moral imeti do mene, hudiča, saj bi ti bil lahko oče! Sneg naletava, da dobivam ne čeljust pravo le-deno skorjo. Patricija je šla kupit lešnike ali kosta-nje. Ni je nazaj že nekaj ur. Zdaj sedim v bifeju in se dolgočasim. V žepu imam Vjesnik u srijedu, pa se mi ga ne da razvijati, tako lepo je ujet v strani, tako tanek je, dokler je svež, potem, ko ga bom listal. bo nabrekel in nikdar več ga ne bom pravilno zložil. Pa-tricija se je vrnila naslednjega dne. Rekla je, da je spala s Kantorjem, da ni mogla drugače, da jo je zelo nežno prisili v to stvar, da je plesal z njo in ji pripovedoval o meni, da me spoštuje, ampak da sem premlad in preveč zaletav, nato pa jo je kar preprosto vzel, nič ni vprašal in vse skupaj je bilo tako samoumevno, celo noč sta preplesala, starec, si je mislila in vendar je bil poln volje in duhovitosti, poln vranje črnih kretenj. Patricija se je vrnila in v lokalu je mraz. šele pred pol ure so zakurili in peč se mora ogreti. Dobim svojo fižolovo solato, polito z bučnim oljem, vsrkavam jo z blazno naglico v ustih je vse požgano, Patricija mi mora še vse povedati, pa ne gre, njene besede se nekako ne spajajo s to meglo in tem mrazom, samo to zvem, da jo je imel in postane mi mraz čisto v vsak delec mesa, njene besede ostanejo čisto pri ustih, na pol gledajo iz njih, zadnji del besede vidim, prvega pa ne, zato ne ra-zumem, primrznilo je vse skupaj in na robu krožnika se tekočina strja. Ljudje grejo v službo in prodajalci so postavili štante. Neki kombi razvaža glasbo. Iz kuhinje se sliši pomivanje. Trkanje krožnikov. Spo-razumevanje posode. Dialog v pomijah. — Patricija, pravim, — zdaj moram iti. In ne mnrflm se odlepiti, preveč me boli, da bi kar opravil brez opravičevanja, dolgih zgodb, potankosti, vsaj pojasnila, zakaj je sploh šla tja, morala si je mi-sliti... Kantor! Zdaj vem, da ga bom ubil. Preprosto, ubil. Čutim, kako diha vame. Kako moško se mi bli-ža, kako hropejo iz njegove notranjosti prijaznost in dobri nasveti. — Poslušaj, nima smisla, da se vtikaš v to stvar, poglej, možnosti imaš dovolj, bister fant si, svet ti je odprt, povsod te bodo radi vzeli, napišem ti priporočila, tu nimaš kaj iskati, vse poti so že znane, vsa mesta že oddana, v Ameriko, naj-bolje v Ameriko. Odpeto srajco ima in iz ovratnika gledajo kocine. Pravi moški. Stopa gor in dol, od časa potegne dima iz cigarete, pogleda na uro, nato na portret v okviru na steni, vsakokrat, kadar topo-tne ob čokoladno rjavi parket, se zatrese ves prostor. — Jaz nisem govoril o Patriciji, kaj bi sploh rad, saj sploh ne vem, o čem govoriš, koga ho^eš nazaj? Jaz imam dovolj žensk, težko bi našel v spominu... — Oskrunil, zvil, ogabil, raznesel, izpil si jo, vsako mesto na njej si potiskal s svojimi vlažnimi prsti, vmes si kadil, bral časopis, kaj vem, kaj... Govoril si ka.j o sociologiji, kaj o inštitutu, vmes si si zapi-sal kakšno idejo, da ti ne uide... mogoče si celo telefoniral medtem, ko si bil z njo v postelji... Za-čutim, kako se vsaka misel lomi od spopadu z nje-govimi očmi, tako sveže in prijetno uprtimi vame, blagi glas, pomirjajoč, roka, ki mehko obtiči na moji rami, ni treba besed, saj razumem, vse bom uredil, tudi to bom napravil zate, hočeš pismeno? Imej svojo žensko, napisal ti bom priporočilo, sarno odidi že enkrat Spuščam se po stopnicah, ravnih in enostavnih, venclar na stopnišču je mračno in si pomagam z vži-galicami. Srečujejo me ljudje iz hiše, nikogar ne poz-nam. nihče ne pozna mene in se nasmehne, kako pazljivo stopam navzdol. Ne vedo za mojo bolezen v koikih. Nikomur ne povem tega. Nihče ne bo zve-del. Zdaj igram košarko, telovadim, nihče ne bo zve-del. Ko me začne boleti, sedem, se priklonim ali vztra.jam nagnjen naprej nekaj minut. Vse noči sem prebedel. Prejokal sem vsa jutra. Kadil sem po šestdeset. cifraret. Mešalo se mi je. Blaz-nel sem, bruhal kri. Bruhal kri po stopnišču. Pijan sem bil vsak dan. Obleke nisem zamenjal nekaj dni, vsa je zamaščena in povaljana, posvaljkana, prežgana od ogorkov. Obleka, kot če bi prebil noč pokrit s ku-pom cigaretnih ogorkov. Zjutraj bi se izmotal, premi-kalo bi se, kot če otroci lezejo iz mivke. Nato bi vstal in se otresel in šele tedaj bi mogoče kdo opazil, da sem človek. Kantor mi telefonira. Pravi, da mi bo posodil denar, če hočem, da se lahko kdaj okopljem pri njem, da ima neko staro oblačilo svojega sina, na koncu se blago reži in me zmerja, da sera nava-den otrok, da se valjam v lastnem blatu in da si sam pljujem v skledo. — Kantor, ti si cerkvena svinja, pravim, — ti si dobrosrčni brezsrčnež, romantik z re-volverjem, teniški prvak, ki je šef mafije, ti si mafija, adaj mi je jasno. Kantor, ti si najbolj obupna ma-fija, general mafije si, Kantor se reži v telefon, zraven kašlja, pljuča ima dvakrat preluknjana, pa vendar je še živ, medved, prava ponosna puščavska zverina, samotar in šarmer, direktor, ki treplja de-lavca, spoznal sem ga, spoznal, zdaj sem skoraj sre-čen ... — Pridem z vlakom ob šestnajstih, nič dva, pridi me čakat, prosim, piše Patricija. Znorim. Naenkrat vidim neke prizore, ki se niso nikdar zgodili, na-enkrat berem napise, ki jih nisem še nikdar bral, pa so mi vendar domači, kot bi jih napisal sam, ljudje so mi znani, vendar jih nisem nikdar prej srečal, cel film vidim, vse se mi zdi znano, objel bom Patricijo, po tolikih letih se spet vidiva, ali veš, kaj se mi je sanjalo, da si se spečala s Kantorjem, zblaznel sem, norček, saj veš, da sem bila pri materi, eno leto sem nepremično čepela ob njenem zglavju, kuhala čaje in prala rjuhe, kako si moreš misliti kaj takega, prej sem bila v internatu, saj sem ti vse pisala, kako moreš ... umrl bi, če te ne bi imel, resnično bi umrl, prosim te, ostani zdaj ... Ko prihajam na obisk k Patriciji, ravno odhaja Kantor. Vsak večer teče okrog Rožnika, za kondicijo. — Na zdravje, reče in odsopiha. Včasih teče v šport-nih copatah, včasih v smučarskih čevljih, v trenirki ali v pumparicah, teče po Prešernovi cesti do Tivo-lija, nato zavije po promenadi in nato navkreber. Ko se vrne, je skoraj bolan. Toda vedno si opomo-re. — Zakaj še nisi šel iz te gnile dežele, puf, puf, me sprašuje, — zakaj ne nehaš politizirati, saj vidiš, da nima smisla, poglej mene, prava razvalina sem, pravi ogorek, zdaj, ko sem svoboden, sem malo boljši, prej pa je bilo pošastno, vsako popoldne sestanki do polnoči, vsako jutro zgodaj na delo, gore materiala za prebrati, nikar, poglej, vaša generacija je na bolj-šem, lahko se ukvarjate z lepimi stvarmi, s sociolo-gijo, politologijo, z znanostjo, tam je vse čisto, v epru-veti.. v politki pa so rane in ranjenci, mrtveci, ne-nehoma brenči ambulantni voz pred hišo, zdaj zdaj se boš zgrudil, spotaknejo te, padeš na nos, nato se opravičijo, rečejo, oprostite, bila je usodna pomo-ta, sploh pa vam nič ni, vendar vas za vsak slučaj odpeljemo za nekaj tednov na varno, odpočili si bo-ste... — Vaše ime? — Maks Krnec. — Poklic? — Novinar. — Zakaj ste hoteli ubiti Kantorja? Zakaj ste ga hoteli nasaditi na raženj, ki ste ga našli na vrtu vaše babice in ki je sicer rabil za vrtne zabave vaše družine? — Bil je pač pri roki. — Kantor? — Raženj. — Pa ste vedeli, da je raženj zalo top in nena-brušen, skratka neraben? — Kantorja sem imel pravzaprav rad. Bil mi je kot oče. Pravi suljo! Suljo! Zelo ljub mi je bil. Vedno mi je dajal dobre nasvete, vedno me je opo-zarjal na svojo usodo ... — Ali ste res mislili, da vam je Kantor zapeljal dekle? — Nekaj časa že, vendar sem kasneje izvedel, da ni bilo tako. — Kdo vam je povedal materialno resnico? — Patricija. Sicer pa sem se osebno prepričal, da je res, kar pravi. — Kako osebno? — Zdi se mi, da ste osebni! — Osebno mislim, da stvar ni potrebna nadaljnje raziskave, tovariš sodnik! Nadaljujemo torej tam, kjer smo ostali. Kakšen je bil predmet, s katerim ste načrtovali uboj? — Nisem ga načrtoval, hotel sem preprosto za-bosti Kantorja. šel rai je na živce. Dobrohotni ljudje mi grejo na živce. Najbolj so pametni, vedno so naj-boli modri. Medtem ko sem bil jaz zanesenjak in sem vsako stvar delal s srcem, je on vedno delal s pametjo, kadil je smotke in bil pameten, priznali boste, da bi to zjezilo tudi vas. — Toda vi ste ga hoteli umoriti, fizično ste ga hoteli likvidirati. ',_•,••* — Duševno, ne fizično. Predmet je bil lzrazito neprimeren za fizično likvidacijo. Hotel sem dokazati, da sem zmožen pogumnega dejanja, sploh pa mi je šel strahotno na živce. — Toda s tem ste poškodovali niegov suknjič in njegovo srajco... Zakaj nimate spoštovanja do sta-rejše generacije? — Zakaj nimate radi polžev? Ali Mozarta? — Polži se mi gnusijo, Mozart se mi zdi predolg. Vedno ga neham poslušati nekje na polovici, ker mo-ram v službo, v trgovino, na sestanek, ali pa zaspim. — No, jaz ne maram Kantorja. Gnusen je in predolg. — Tovariš Krnec, vaš zagovor ni preveč preprič-ljiv, zatekate se k frazam, k sofizmom, k nizkim udarcem... — Moj zagovor? To je vendar vaš zagovor. Jaz se nočem zagovarjati, jaz hočem domov, v Medno, tam stanujem v kolibi pri svojem stricu, na dan do-bim pet kovačev in jem zelje in solato, ki rasteta na vrtu poleg kolibe. — Tovariš Krnec, tovariš Krnec, kam tečete? Kantor je v temi. Dogaja se v židovski ulici, tik zatem, ko sem končal lekcijo ruskega jezika. Sesto-pim od gospe Vijačnikove. Grem po ulici in si nekaj mislim v ruščini: — što rabotaet Maša? Počemu ona ne otkrivaet okna? što skazal otec? Tedaj zagledam mrzel trikotnik v portalu neke trgovine s klobuki. Kantor. Hočem nazaj. V steklu zagledam puškino kopito. Zasleduje me tolpa. Tisti, ki streljajo v naše stanovanje. Večkrat so me že poskušali ubiti. 6,5 mm! Luger. — što skazal? Počemu ne otvičal na voprose? Ivan! Pošel! Prilepim se v izložbo Mestne ljudske knjižnice. Mračno se svetilikajo v njej Zbrana dela Ivana Cankarja. — Gospod mladi, odkod ta pogum? Odkod ta moč v vaših majhnih rokicah? Kje pa me mislite prijeti, kam udariti? — Sami ste se stekli pred mano. — Kaj še, prijatelj, kaj še! Ali se vam sanja? (Zamahne z roko onemu, ki je za mojim hrbtom, oni stori korak, dva, nazaj ...) Saj vas bodo zaprli, pri-jatelj, če boste govorili take neumnosti. V norišnico vas bodo vtaknili! — Saj vam sploh nočem slabega, saj vam samo svetujem z dobro voljo. Poglejte, star sem in šibak, toda moje znanje je obsežno, ponu-jam vam ga, sledite mi, uporabite moje izsledke, po-nujam vam več kot milijon, slavo, moč, postanite član našega gibanja, postanit6 moj zaupnik, kovala bova sijajne načrte, midva skupaj, vsi naju bodo gledali, češ, poglej, kaj zmoreta! Ce pa me ne ugo-gate, če se odvrnete od mene, če boste hoteli po svoje zagaziti v močvirje, kajti drugam sploh ne mo-rete kakor v močvirje, saj vam jaz zapiram pot do izvira resnice in modrosti, potem boste končali v norišniei! Revolucionar! Haha, smešno, kakšno re-volucijo boste delali, bedak, norec, ki dela revolucijo! Poglej, fantek, revolucija je tukaj, za mojim hrb-tom... Kantor govori po megafonu, slišati ga je vse do središča mesta. — Vsaka pot, ki ni po mojih mislih, je napacna, zmotna, kriva, zločin... Ne hodite mimo mojih sto-pinj, stopajte za menoj, utrdil sem vam tla, tlakoval sem vam pot s cekini, lepi beli pesek in cekini, po-sipal sem jih z rokami, še je sled mojih prstnih od-tisov na njih, to so moji, prigarani cekini iz Betajno ve! Niso ponarejeni, lahko jih preizkusite z zobmi! Kantor se umakne v senco, samo rožljanje je še slišati, rožljanje besed, nekdo jih je vtaknil v nožnico, švist in nato tišina. Kantor je odšel y svoje prostore. Cisto potihem se je nekje po pločniku zakotalil ko-vanec, nato je obležal na krožcu in motno je zažven-knilo. Naproti pride Patricija v belem plašču, ovita tesno, da je ne zebe, sklonjena v ovratnik, značilno se ziblje nekje nad pasom, dolgo časa hodi do mene, kratke in čudne korake dela, kot da hodi vstran in zopet vstran, čisto počasi skrajšuje zračno razddaljo med nama, nato me zagleda, vzklikne, teče, teče dolgo časa, predno priteče do vrat, odkoder je prej tulil Kantor, zbojim se že, da jo kdo ugrabi v tistem trenutku, za seboj zaslišim šum, nočem se ozreti, pn-de Patricija, objamem jo, uboga moja Patricija, za nama šumi, neka zastava se opleta okrog droga, iz stanovanja gospe Vijačnikove slišim stokanje, zdaj se obrneva in popeljem jo v dom. Tema je in parket škriplje. Potihem stopava, na-to navijem gramofon, plošča počasi dobi obrate, za-sveti se drobna luč ob zglavju, sedem za ogromno pisalno mizo in začnem izbirati potrdila, zapiske, ra-čune Patncija leže in govori o bolečini r trebuhu, da io boli že nekaj dni, da se skoraj ne poleze, kako bolje je, če leži, kako prijazneje ji pride naproti svet, kako drugače je, če je z menoj, slutim, dahoce nekaj povedati o Kantorju, res, začne pnpovedovati, kako se potika iz pisarne v pisarno, nikjer je nocejo spre-ieti, iz urada v urad, povsod si jo sumljivo ogledu-ieio zdi se ji, kot da je za vsem tem Kantor, kako se ji zdi, da iz nevidnih rež in odprtin čuti njegovo SaP°_ tJbil ga bom, pravim, — ubil ga bom. Roka mi obsedi na mizi, prilepljena je ob glazuro, pn-sesana ob gladko ploskev, začutim moč, ko se uprem nanjo, dlan je enaka mizi, enake teže, enakih ostrin robov', enake gladke povrsine. Trkam ob Kantorjeva vrata. Pnde odpret, natoci mi whisky, prijazen je in dobrodušno plesast. — UbU te bom, rečem. potesmem luger in ga nastavun. — Kar pritisni, pravi Kantor. HLEBEC Prišel je do kraja, poslednjikrat je vzdignil pa-lico, nato se je okrenil. Takrat sem videl njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta obraz je bil brez kože in mesa, namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo svo-je globokih jam, dolgi, ostri zobje so se režali nad golo, silno čeljustjo. Stotniku je bilo ime Smrt. Vrata se odpro, vendar ni strahu, ni veselja, ni te-snobe: vrata so običajna lesna vrata. Menijo vstopiti. »Naprej... marš!« Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter se napo-tila s čvrstimi koraki v meglo nizdol. Pred njo je je-zdil gospod stotnik; visoko iznad megle se je dvigal njegov čmi plašč. Nekateri v okamenelem začudenju — da, začu-denju! — polpočepajo v polpočep, da bi razložili, kaj se notri godi. Ali notranjost se pričenja s stopniščem stopničevja nizdol, sporedno s stopnicami in pritlično pa teče v globel tudi nizek strop. Postava srednje ra- sti se množice olušči: podoba je, kako je to heroj, za-kaj gruča krene za njim. Ko se postava odsekano vko-plje, tudi gruča obstoji, kot bi okostela spričo srhljive dejstva, da se je zgodilo spredaj nekaj skratka nepri-čakovanega, morda samo to, da si morda heroj vezal-ko na čevlju zavezati v pentljo. Tako je stopal gospod stotnik počasi dalje ob dolgi vrsti; pregledoval je, izpraševal in izbiral. časih je izpustil po dva in tri, nekaterega niti pogledal ni, časih pa jih je zaznamenoval kar po pet in šest zapo-vrstjo. Srednjepostavno hrbtišče si zgrabi strnjence. Ob vstopu v oglati otvor skloni glavo, da se ne bi butnil, v obraz mu priveje mlačna in smrdljiva sapa, vendar tako rahlo, da jo domala prav vso prestreže že kar postava heroja, tako da oni zadaj tik zadaj praktično ne začuti že nikakega smradu ali mlačnobe. Potem se strop zviša, da morejo v srednje zrasli hoditi člove-ško: ali višji se še venomer nalahko priklanjajo. od lakote poginil Upognil zdaj si glavo, car, 5e nisi je doslej nikdar. Ves svet je klečal pred teboj, ves svet široki bil je tvoj. Oj car, oj car, pa zapovej, naj bela smrt beži naprej! že krsta iztesana je, že postelj ti postlana je... Oj to vam je vesel pokop, ves svet hiti pred carjev gro^ A ko ga polože v zemljo, oko nobeno ni mokro. čez tisoč let ne bo nikomur več ali sem umrl z miljoni v bank hranilniki ostudni poslušajte mojo pesem gnusite se mi bedaki ste in to veliki zažrite kar zaslužite takoj ne bq vam žal čez tisoč let čez tisoč let Med Ijudstvom patriarh stoji, veselo vzdihne, govori: »Oj hvala, hvala ti, Gospod, da osvobodil svoj si rod! Dovolj je v solzah vzdihoval, trpljenja pač dovolj prestal! Jaz begal sem okrog pregnan, pregnan, povsod zaničevan. In ti poslal si belo smrt, tiran mogočni v prah je strt. Spet dal si meni svetlo čast, spet dal si meni vso oblast. Oj hvala, hvala ti, Gospod, da osvobodil svoj si rod!« umrl sem bogat zelen sem od zavisti poglej v peklu sem gledam gor in vidim sedmina je sedaj celina vse žre vse se gosti vse je veselo vse me hvali glasno nebesa mi privoščijo v sebi pa se tudi veselijo hvaljen bodi vrag ker si ga pobral Med Ijudstvom knez visoki stoji in patriarhu govori: lačen sern poginil pijan sredi zime v luži sem utonil gniti sem začel vsi me kolnejo prekleto zakopati ga bo treba zakaj je svinja krepnil mar bi še živel trpel trpel naj gre k vragu same stroške imamo z njegovim ničevim smrdečim truplom bili so zeleni od jeze moji someščani ko so s tresočimi ročicami odštevali kovance za moj pogreb »Oj patriarh, nikar, nikar, vladanje pač ni tvoja stvar! Dovolj je v roki tvoji kriš, zakaj po žezlu hrepeniš?... Oj čuvaj sivo si glavo, na pot ne hodi mi drznof« Ob knezovih besedah teh vsem divja strast vzplamti v očeh. še tri sto knezov tam stoji, po žezlu vsakdo hrepeni. Po žezlu vsakdo hrepeni, že v roki vsakdo meč drži. Ne nagne še se beli dan, pa zadivja že boj strašan ... vesel sem da sem crknil kakor pes le naj jih še jezim jezim Veselo, kakor še nikdar, smehlja se v krsti — mrtvi car. Vse je mrtvo; ali že je stotnik pri prvih jaslih, prvi katakombi: vse polno, treče jih je notri ljudi, strmeče bodejo s pogledi v prišle, a zinejo nobene, molčijo. Medtem ko so si nekateri skozi protekcijo svojih fizionih prednosti priborili prostor za ležanje ali vsaj sedenje, ostali koščeno stojijo, večinoma na eni sami nogi. Prve jasli so grobo prepolne, da bi utegnile spreje-ti še katerega mrliča. V dolgi, ravni vrsti je stala kompanija, naprav-Ijena, da se še tisto uro napoti na bojišče. Stali so tam, kakor od kamna, nobeno oko ni trenilo; sloka telesa so bila narahlo upognjena pod bremenom tež-kih nahrbtnikov. NikoU poprej nisem videl na enem samern tesnem kraju toliko mlade lepote. Vsi obrazi so bili še zelo mladostni, skoraj otroški in vsi so bili sveži, kakor v rosi in zarji umiti; tudi v očeh je bila svetla rosa, gledale so kakor iz daljnjih krajev, iz le-pih sanj; vse pa so bile nepremično oprta v gospoda stotnika, ki je s počasnim, malobrižnim korakom stopal pred nemo vrsto gor in dol. Pri stotiti katakombi, ki je še najbolj podobna le-senemu kokošnjaku, odloži stotnik poslednjega moža. Ta bo imel nekaj časa biti sam. m. š. IHl fli flB ___ ___ ___ ^^H UBt HV ^^^^B ^^^A ^^H HI^^^^H is^l^Li ^^^H^^V ^^^^^^^^^^^1 ^^^^^^^^b ^^^^^^^H ^^^^^^^^^^B ^D^^^^^^^^^^^^H ^^^^^^^^^^m ^^^^^^^^^^H ^^^^^^^^^B ^^^^^^^^^^^^^^^B Dolgo je že, kar se ukvarjam s peresom; marsi-katero bridko očitanje sem preslišal v teh težkih letih, marsikatero hudo grajo in pa tudi kar je bilo še posebno grenko, marsikatero neumno hvalo. Am-pak v vsakem očitanju, v vsaki graji in v vsaki hvali se je ponavljala pesem, ki sem se tako navadil nanjo, da mora biti zapisana na mojem grobu: »To ni za ljudstvo!« Za par ljudi pišeš, za par ljudi se mučiš, za par ljudi si stradal od začetka do konca; kajti ljudstvo te ne razume, ono je tuje tebi in tvojemu delu, ti si tuj njemu in njegovemu življenju! Tako se je godilo meni, drugim pa se ne godi nič boljše. Nekaj mladih ljudi, nekaj idealistov, je za-čutilo potrebo, da pripovedujejo ljudem ne samo o antikristu in o farju, temveč da mu pokažejo, slepcu doslej, pot do spoznanja in resnice. Ampak tudi njim je zabrnela v ušesih naša narodna himna: »To ni za ljudstvo!« ( Glej to prostrano, zakajeno, slabo razsvetljeno izbo! Glej te ljudi! Njih obrazi so grobi, v njih očeh je več skrbi in sovraštva, nego učenosti, njih roke so težke in okorne, njih obleka je zakrpana in po-svalkana, iz ust pa jim žganje smrdi... Glej, to je ljudstvo! ... Njih lica so groba, ker so ožgana od solnca, njih roke so težke in okorne, ker so trudne od dela, v njih očeh je skrb in sovraštvo, ker so ugledale krivico, iz ust jim smrdi žganje, ker je šam- panjec drag... Glej, to je ljudstvo!... Stopi pr& denj in mu beri Maeterlincka in Wedekinda, pa ti bo odgovorilo: ne norčuj se kanalja, zakaj dolga so tvoja ušesa. In še boljše ti bo odgovorilo: Plačaj kultura, kar si dolžna mojemu delu, nato se ml po-kloni, da se ti poklonim tudi jaz... Tako prijatelj, sva videla ljudstvo, poglejva še narod. Narod je sedel v salonu in je bil že nekoliko pt-jan. Izba je bila svetla in prijazna, mize so bile pogrnjene. In za mizami je sedel črno oblečenl, veseli glasbeni narod. Njegov obraz je bil rdeč ia vroč; iz lic je puhtelo vino, v očeh je gorela prešer-nost življenja. Pa se je vzdignil izza mize lep in po-staven gospod, potrkal je s prstanom ob kozarec in spregovoril: Gospoda slavna! Ker smo tako lepo zbrani, je potreba, da pokažemo kletim sovragom, kdo da smo! Kaj je slovenski narod? Slovenski narod je teptan ... Natakar, zapri duri, da ne bo smrdelo sem tisto ljudstvo s svojim žganjem in tobakom. Teptan je, pravim! Ampak po krivici uživa naš narod to prezi-ranje in zaničevanje: visoko se je vzdignila njegova kultura — tak zapri... ti prokleto ljudstvo! — in naš mogočni narod je stopil v ravno vrsto z drugimi mogočnimi narodi! Zatorej zapojemo lahko s pono-som ... In po salonu je veličastno zaorila Himna: »Slo-venec sem« ... Nato so hoteli zapeti še »Hej Slo-vani«, toda glave so klonile in glasovi so umirali... Ljudstvo se je razšlo že zgodaj, ker je bilo trudno, narod pa je ostal pod mizo in je smrčal... Nobeno delo, ki ga je izvršil človek v pri-log svobode, torej v prilog kulture, ne izgine za vekomaj, ne ogenj ga ne more za vekomaj pokončati ne meč! — S krvjo tistih naših de-lavcev prvorojencev je bila pognojena njiva vse naše poznejše kulture. In kadar bo žetev dozorela, kadar bodo kose pripravljene, se bomo spominjali mučenikov. Lep je bil dan, še lepši je bil večer. Toliko cvič-ka se še nikoli ni stočilo v Ljubljani, toliko sloves-nih govorov se še nikoli ni govorilo, celi potoki naj-glasnejših fraz so curljali po ulicah in so se stekali v Ljubljanico. Narod je bil navdušen in je na veli-časten način dokaza] svoje neomajno rodoljubje — in praznik je bil semenj motovilastega slavo kriča-nja rn bobnastega vseslovanstva. Zakaj na semnju je bil Prešernov spomenik, Prešernovega duha ni bilo; na semnju je bil narod, ljudstva ni bilo! — Popoldne šele je prišlo ljudstvo. In Ijudstvo ni slavilo praznika, ljudstvo ni bilo navdušeno, ne za Prešernov spomenik, ne za vseslovanski boben, ne za fraz curljajoče potoke. Ljudstvo je prišlo pozdrav-vit tistega človeka, ki je pred petdesetimi leti v svo-jem obupu in svoji bridkosti slutil, kar vidi danes ljudstvo samo — svetel cilj na gori: »Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot.« Takrat se je jasno pokazala silna razdalja med ljudstvom in narodom. Morda sta čutila to silno razdaljo obadva, ljudstvo in narod — morda sta videla obadva tisti brezmejno široki, brezdanje glo-boki prepad, ki ju loči od nekdaj in kl je do vrha napolnjen s smradljivo vodo smradljivih fraz... Vsi tisti naši veliki in pravični pesniki, umetniki in znanstveniki, ki so s pošteno mislijo in močno voljo zidali dalje in višje na zgradbi naše kulture — vsi so plačali svoje početje s svojo srečo in s svojim življenjem. V narodu, ki so ga ljubili, so bili tujci, v naj-boljšem slučaju nepoznani, v navadnem sluča-ju zasmehovani in zaničevani. Ne z zlatimi, s krvavimi črkami je pisana knjiga slovemske kulture. Poznam v Ljubljani gospoda, ki je aristokrat od nog do glave, velik narodnjak tn navdušen za stotero narodnih svetinj, ali koliko jih .je že. Voljen v različ-ne potrebne in nepotrebne odbore, predseduje skoro vsak večer tej ali oni potrebni ali nepotrebni seji — skratka, steber slovenskega naroda, eden izmed naj-imenitnejših in najzaslužnejših stebrov... Pa ga vprašara: Ali ste brali to ali to? — Ne. Novejše slov. literature principijelho ne berem. — Ali ste bili v razstavi? — Ne, v razstave pricipijelno ne hodim! — Ne, dram principijelno ne hodim poslušat!------ Glejte, ta principijelni narodnjak je tipus teh slo-venskih navdušenih narodnjakov. Na vseh koncih in krajih kriči o kulturi, razžaljen je, če odreka kdo slovenskemu narodu kulturo, sam pa ne gane zanjo niti mezinca, on je in hoče ostati principijelno zabit. Že v drugi polovici teh žalostnih časov je žavel in pisal največji slovenski pesnik, Preše-ren. V kakšnih j^tičnih in družabnih razme-rah je živel, kako je živel, izginil in poginil on sam in njegov najožji krog, to je prvo in straš-no znamenje nove dobe. Prešeren je živel ka-kor proletarec in se je hotel obesiti, predno ga je rešila smrt; Andrej Smole, idealen člo vek, je živel viharno življenje in je klavemo umrl; Čop se je utopil. Edina pot je boj Ijudstva, brezobziren boj, do-kler ne pade poslednja barikada. dokler ni dosezen poslednji cilj! Boj za popolno socialno m politično osvobojenje — zakaj brez socialne in politične svo-bode je nemogoča kulturna svoboda Dokler bo ljudstvo suženj družbe, suženj tega anonimnega na-roda — dotlej bo tlačanila, dotlej bo brezpravna in ponižana tudi duševna kultura. Boj za osvobojenje ljudstva je kulturen boj — in kdor ta boj obrekuje, kdor mu postavlja nečiste cilje, je sovražnik ljud-stva in sovražnik kulture. J. Dubois. — Mislim, da je prva revolucija lingvi-stike prav v njenem precLiieiu. Lingvisiika za vsaKo-gar pomeni znanost o jezikih. Lingvist se ukvarja s francoščino, proučuje angleško slovnico, sposoje enega jezika v drugem; v bistvu analizira pisane ali govorjene »tekste«. Ta prvi predmet je tradicio-nalen in pripada, lahko rečerno, zgodovini slovnice. Njen drugi predmet pa je za nas govor, kajti tekst je nujno proizveden, meimnizme nekega jezika pa lahko zares spoznamo, če se nam posreči strogo definirati modele produkcije teksta, se pravi tisto, kar more poznati govoreči subjekt, da producira takš-ne stavke. Subjekt najprej pozna vrste slovničnih pra-vil (v malo drugačnem smislu, kot smo ga vajeni), se pravi da ima kompetenco za pravila, ki dovolju-jejo, da producira dotlej še ne proizvedene stavke. S tem drugim predmetom dobi lingvistika mnogo amibicioznejši načrt. Nenadoma se začne lingvist za-nimati tako za evolucijo jezika kakor za njegovo funk-cioniranje. Stopa v dialog s psihologi, sociologi in psi-hoanalitiki, ki se vsi kakor on zanimajo za govor. Kajti današnji lingvist ne gleda na jezik samo s stali-šča teksta, temveč tudi s stališča njegove produkcije in intelektualnih, psiholoških in družbenih funkcij, ki jih prevzema jezik. L. Guilbert. — Rad bi podrobneje določil prav to splošno uveljavljenost, ki je je danes deležna lingvi-stika. Ta izhaja iz dejstva, da je bila nekoč lingvistika kot veja znanosti ločena od drugih klasičnih znanosti, ki so se imenovale slovnica in literarno proučevanje. V univerzitetnem okviru je to povzročilo ločene dis-cipline. Danes dogajajoča se velika revolucija je v pregrupiranju teh disciplin v skupni perspektivi; vse to področje imenujemo odslej lingvistika. To se razo-deva tudi v modifikaciji terminologije. Danes namesto izraza »filologija« uporabljamo rajši lingvistika; to je resda etiketa, a za njo dejansko tiči nekaj drugega. Predmet lingvistike je vezan na to evolucijo (tudi na univerzitetnem planu). Končno smo priznali, da predmet študija ne sme biti bnostavno pisani tekst, ampak da vsebuje obe obliki produkcije govora: go-vorjenje misli in napisane misli. Kar se tiče teh načel, se mi zdi, da moramo dati prednost govorjeni izjavi, saj je v tem samo bistvo komunikacije. Napisana izjava je z ozirom na govorjeno izjavo samo drugot-na. Takšno pregrupiranje y tej novi perspektivi daje določeno enotnost celi seriji študij, ki so nekoč pote-kale vzporedno. SAUSSUROVA SPREMEMBA N. C. — Ko sta določala predmet lingvistike, sta uvedla razliko med jezikom in govorom (langue et langage). Ali se pri tem, ko definirata, da lingvi-stika v bistvu meri na mehanizem produkcije izjav — a tudi funkcioniranja jezika —, ne sklicujeta implicitno na historično transformacijo, kakršno je uvedel Saussure? Natančneje, ali ni Sausure — v drugem smislu kot lingvistika 19. stoletja — dajal prednost študiju jezika, pojmovanega kot skupnost konvencij, ki so nujne za komunikacijo? J. Dubois. — Saussurova revolucija ni fundamen-talno v tem, da je omejila lingvistiko na jezik, na-robe. če po-strukturalna revolucija ponovno uvaja govor, zato še ni bil Saussure prvi, ki naj bi omeul lingvistiko na študij jezika: že prej je bil to edini predmet slovnice. Lingvistika je bila študij jezikov. Resnična sprememba je bila v tem, da se je Saussure začel zanimati za deskripcijo takega jezika, kakršen funkcionira v danem trenutku zgodovine (takoime-novano sinhronično proučevanje). Zamajana je bila lingvistika historične komparacije, ki je opiso-vala neki jezik tako, kakor da ta jezik — v tem je bila prva hipoteza — nima zgodovine. Bilo je toliko bolj zanimivo, da obstajajo jeziki brez zgodovine (ali bolje, jeziki, katerih zgodovine se ne da rekonsti-tuirati) in da lingvistika 19. stoletja ni sposobna, da bi veljavno opisala amerindijske in afriške jezike, ker pač ti jeziki nimajo poznane zgodovine in ker potem-takem niso odvisni od metod, izdelanih na začetku 19. stoletja. Saussure konstruira model, ki je model analize takšnega jezika, kakršen funkcionira. Toda ta model dolguje svoj uspeh faktorjem, ki so zunaj njegove izdelave, tj. faktorjem, ki so ve-zani na zgodovino modela v splošni zgodovini idej. Kateri so vzroki za uspeh Saussurove analize? Pred-vsem v tem, da so lingvisti poznali mnogo več jezikov, niso pa jih poznali v njihovem historičnem razvoju; mnogo je prispeval tudi neki drug tehnični feno-men, ki je tehnično zelo važen v razvitih deželah, kjer učenje jezikov, iri ne samo učenje tujih jezikov, feno-men, bistven za konec 19. in začetek 20. stoletja: morajo zato prevladati analize funkcionirajočih je-zikov, temveč tudi nastajanje nacionalnih jezikov že samo zaradi tega, ker se poučuje veliko večja množica ljudi, ne gre več za erudicijo in znanje zgo-dovine, ampak najprej za znanje in obvladanje jezika, kajti potrebno je, da se vsakdo nauči brati in pisati. Zunanji faktorji, ki so zaslužni za uspeh sinhroničnega saussurovskega modela, so predvsem v tem, da so v zgodovini nastali ob sovpadanju dveh velikih /e-nomenov razvitih druzb: določena demokratizacija pouka in nacionalnih jezikov, ter medsebojna odvis-nost sistemov, tj. znanje čedalje večjega števila tujih jezikov in pa to, da se angleščine ne učimo tako, da začnemo s staro angleščino, ampak z angleščino, kakr-šna funkcionira danes. Ta model nasploh precej bolj upošteva funkcioniranje jezika in nas očitno zanima tudi z drugih stališč. Hotel sem le opozoriti, kaj ga historično upravičuje. N. C. — Ali bi nam, preden se lotimo novih ten-denc sodobne lingvistike, mogli priklicati v spomin Saussurove metodološke principe in podrobneje op-redeliti ta »sinhronični model«, ki ste ga omenjali? L. Guilbert. — Osrednja sta pojma sistem in struk-tura; drugi pojem je vključen v prvem, čeprav tega Saussure ni izrekel. čim začnemo raziskovati neki jezik v njegovem funkcioniranju, je očitno, da so v danem trenutku vsi elementi med seboj odvisni in da se dejansko lahkp razložijo in razumejo samo prek opozicije znotra.i tega sistema, ki konstitu-ira .iezik. Iz tega izhodišča sledi, kakor pravi Saussu-re, da lahko najdemo razlago samo znotraj samea:a sistema v njegovem funkcioniranju, ne pa v zunanjih elementih. PRIMAT RELACUE IN TEORIJA NIVOJEV J. Dubois. — Najenostavneje je, da pomislimo na nadomestitev besede člen z besedo relacija. Na-mesto da bi jemali člene izolirano, kakor da tunkcioni-rajo ločeno, se lotimo njihovih relacij. Premeščena v sinhronični sistem, ta misel o relaciji pomeni, da bomo jezik vzeJi v danem trenutku kot zaprt sistem. To bo ena od fundamentalmh idej strukturalizma, pristop k dovršenem-u sistemu; v njem je treba defi-nirati relacije, ki utemeljujejo ta sistern, te strukture, kajti brž ko govorimo o relacijah, govorimo o struk-turah. Tedaj se jezik istoveti s končnim sistemom, katerega korabinacije in relacije so praktično nes-končne. Skratka, o neskončnosti proizvedenih stav-kov daje odgovor neskončnost možnih kombinacij. Teh končnih elementov nekega jez^ka sicer ni odkril Saussure sam, temveč ruski Imgvisti, Troubet-zkoy, Jakobson, in ti so utemeljili novo disciplino: fonologijo. Strukturalne line[vistike m konstituiral en sam človek: Saussure iz Zeneve. Resda ji je postavil prin-cipe, vendar obstaja še cela vrsta šol, grup, ki so okrog leta 1917 nastale v Moskvi, nato v Pragi (»pra-ški krožek«), nato nekoliko kasneje v Združenih drža-vah in na Drinskem, vse pa popolnoma neodvisno. Vse te tendence jemljejo jezik kot zaprt sistem, do-ločen po svojih relacijah. Jezik je formiran iz postop-nih nivojev ali rangov. V osnovi so po številu zelo omeiene, kočne majhne enote. Možne kombinacije teh enot so že zelo številne in dovoljujejo, da se kon-stituira naslednji rang; vsak nivo formirajo kombina-cije enot, ki se nahajajo na spodnjem nivoju. Naj-niž.ii nivo konstituirajo fonemi. število fonemov je končno, od 22 do 80 glede na posamezne jezike. Nato so kombinacije med fonemi, ki proizvajajo naslednji nivo: posamezne šole ga po svoje imenujejo — mor-femi, monemi, se pravi enote, ki ne ustrezajo popol-noma besedam. Nato se te enote kombinirajo •• • elemente, bodisi grupe bodisi sintagme ali — kasneje — v stavke; število teh stavkov je očitno neskončno. Izhajamo iz končnega fonema in dospemo v neskonč-nost stavkov. Vsi fonemi se določajo po relacijah, po opoziciji; temeljna opozicija je samoglasnik so-glasnik, potem pa soglasniki in samoglasniki med se-boj. V tem je princip strukturalizma, kajti brž ko omenimo Saussura, Troubetzkoya, ali Bloomfielda, govorimo o tem strukturalizmu Ta princip v osnovi analize sistemov predpostavlja teorijo nivojev (nivo-jev zato, ker govorimo o nivoju fonema, nivoju mor-fena, nivoju stavka). Ni važno, ali vemo, kako se do-loča substanca samoglasnikov in soglasnikov, važno je dejstvo, da soglasnik lzkliučuje samoglasnik in da samoglasnik izključuje soglasnik: določajo se pre-prosto kot dve nasprotni formalni grupi. To je bi-stvo preloma, ki ga je uvedla strukturalna lingvistika z ozirom na historično in primerjalno lingvistko 19. stolet.ja. Medtem ko je imel prej, v koncepciji delov dis-kurza, vsak element avtonomno eksistenco, pa je v teoriji nivojev vsak nivo vezan na druge, saj izha-jamo iz najnižjega nivoja (fonemov), da bi ga inte-grirah na višjem nivoju Očitno je, da to implicira, da lahko izoliramo nek nižji nivo in da analiziramo jezik od spodaj navzgor; prav o tem pa danes raz-pravljajo in celo, postavljajo pod vprašaj. L. Guilbert. — Vsekakor, šlo je za to, da se v funkcioniranju jezika odgovori na neko pritoslovje: kako lahko iz končnega števila elementov, ki jih predpostavlja pojem strukture, in končnega šte-vila relacij in tipov relacije nastane neskočnost pro-izvedenih stavkov? V saussurovski perspektivi smo prisiljeni izhajati iz zaprtega sistema, pa vendar mo-ramo upoštevati neskočno funkcioniranje stavkov. Mislili smo, da lahko da o tem odgovor teorija nivo-jev Toda teorija nivojev je bila paradoksalno tako vključena v način mišljenja prve polovice 20. stoletja, da o te:n ni premišljevala. Hočem reči, da smo pri tem, ko smo definirali Saussura in strukturalizem v prvi etapi, puščali teorijo nivojev na miru. Mislili smo, da ti nivoji pač so in da je tisto bistveno drugje. Zdelo se je, da je resnični problem v metodi definici-je enot na različnih nivojih; v tej metodi so se lahko ločevali različni lingvisti in ta metoda je bila znana kot strukturalizem; njen model so si potem sposo-jale druge discipline. FONOLOŠKA METODA IN LLVY—STRAUSS N. C. — Da, ko na primer Levy—Strauss v Anthro-pologie strukturale definira svojo metodo, se bi-stveno sklicuje na fonologijo in na Jakobsona. Po njem mora fonologija igrati nasproti družbenim zna-nostim isto vlogo kot nuklearna fizika nasproti ek-saktnim znanostim: samo ona daje model, ki omogoča raziskave podzavestnih struktur fenomenov sorod-stva, mitov... torej konstitucijo etnoloških siste-mov. Rada bi vedela, ali ni prav interes za teorijo nivojev, ki ga najdemo v hekaterih lingvističnih štu-dijah, pomenil osveščenje za dotlej sprejete predpo-stavke, ali ni bila to prva evolucija same lingvistike? Se pravi, da se členi določajo bodisi po izključitvah bodisi po vključitvah. Z drugimi besedami, če imam fonem (p) in fonem (b), ju bom določila po tem, da imata oba določeno število skupnih potez (torej vključitev), nato pa se bosta določila drug z ozirom do drugega po tem, da ima eden nekaj, česar drugi nima (to bo izključitev). To je prvo poglavje teorije množic v moderni matematiki. Ali bi mogel dati kon-kreten primer za relacije med fonemi v francoščini? J. Dubois. — V fonologiji definiramo foneme z besedami, ki indicirajo izgovarjave; toda vedno je treba vedeti, da so to samo nazivi, ki indicirajo re-lacije, za katere pa se ne potrudirao vedno, da bi ugotovili, ali točno ustrezajo tistemu, kar se zgodi na vokalnem planu. Pravimo na primer, da se serija fonemov (p), (t), in (k) zoperstavlja fonemom (b), (d) in (g), ki pripadajo isti seriji, ker imajo skupno potezo (ta jih zoperstavlja drugim fonemom), hkr-ti pa se zoperstavljajo med seboj, ker so en izveneči, drugi pa ne. Pri vsem tem je važno samo to, da ne rečemo, da so (p), (t) in (k) gluhi zvoki in da so (b), (d) in (g) zveneči zvoki, temveč da so od teh fonemov eni zveneči in drugi ne-zveneči. Kajti šele tako se vidi, da v francoščini obe seriji ne moreta obstajati druga brez druge, ker gre za formalno de-finicijo francoskega fonološkega sistema. če pa bi rekli, da so eni gluhi in drugi zveneči zvoki, bi jih postavili, kot da samostojno eksistirajo, kot da so produkti fizičnih fenomenov. Strukturalna metoda je bdvisna od logike razredov; karakteriziramo jih lahko z odsotnostjo aii prisotnostjo dodatnih po-tez (privativna opozicija). To potezo zvočnosti lahko najdemo v kaki drugi seriji; (f) in (v) na primer med seboj zoperstavlja odsotnost poteze zvočnosti. Oba fonema (f) in (v) skupaj se zoperstavljata seriji pravkar obravnavanih fonemov, ker sta nasproti zapornikom (occlusives) (p), (t) in (k) oba pripor-nika (»fricatives«). Rekli bomo, da se ena serija (priporniki) zoper-stavlja drugi (zapornikom) po odsotnosti poteze »zapiranja«, se pravi, da bomo skupnost enot defi-nirali enostavno s sistemi relacije. Samo, boste rekli, kako pa določimo enote same? Gre za metodološki in teoretski problem; povejmo, da so bili struktura-listi pogosto neenotni glede same oblike razčlenitve (decoupage) in da so identificirali fonem tako, da so se oprli na pomen morfema: tam, kjer sprememba zvoka modificira smisel (komutacija), tam je fonem. Mislim, da ni naključje, da so se druge znanosti, ki so sprejele strukturalne metode, oprle na fonolo-gijo, kajti ko so poskušali uporabiti strukturalne prineipe in metodo »opozicij« na drugih področjih jezika in posebej v ieksiki, so naleteli na težave. Na gramatikalnem področju so seveda popolnoma upo-rabni (ker je na tem področju kočno število elemen-tov, opozicije je možno prešteti, tu je gramatikalen sistem); narobe pa postane to na leksičnem področju mnogo teže. V morfologiji leksike (derivacija) se nam lahko posreči definirati določeno število opo-zicij po principih, ki so analogni tistim iz fonologije. Toda ko na semantičnem polju skušamo prilagoditi principe strukturalizma^, slovarju nekega jezika, na-letimo na ovire, ki onemogočijo integralno aplikacijo binarnega strukturalnega modela. Celotna leksika se na neskončen način odpre vsem elementom neke družbe, vsem elementom življenja; lahko se vpra-pamo, ali slovar nekega jezika res formira prav tak sistem kakor fonemi. Mislim, da transcendentalni strukturalizem ne more razložiti celote jezika in v tem se javlja nujnost, da se ta sistem deloma pre-seže in da se poišče zadovoljivejša razlaga RADIKALNA SPREMEMBA N_ C. — Skratka, po Saussurovi metodološki re-voluciji je navsezadnje najstrožji model strukture poznala samo fonologija. Vsi Hngvisti, ki so hoteli ta model razširiti onstran študija elementov brez smisla, kakršni so fonemi, so ga samo povzeli. fn vendar se mi zdi, da hočejo nekateri lingvisti s kri-tiko teorije nivojev omejiti aplikacijo strukturali?ma. J. Dubois. — Modifikacija v lingvistiki, ki je na stopila pred petimi ali šestimi leti, se je spravila nad teorijo nivojev. Nasprotno od tistih kritik, ki so vzdi-gnile proti jakobsonovskem modelu, ki ga je prevzel tudi Levy—Strauss, se kritike lingvistov ne usmerjajo proti binarnemu modelu, modelu opozicij; tiste naj-bolj temeljne so bile formulirane proti sami teoriji nivojev. V tem je radikalna sprememba teh zadrrih let. če bi zgolj diskutirali o metodologiji, o fonolo-škem modelu, o definiciji strukture na način opozi cije, če bi jo zamenjevali z drugimi sistemi in dru Cetrtek 13,6 % 19,2 % Petek 25,1 «/o 34,7 % Sobota 31,4 % 34,3 % Nedelja 13,4 % 14,7 % b. o. 14,8 % 15,8 % Koliko minut dnevno? y% ure 1 uro 1 V2 ure 2 uri 2 V2 ure več b. o. ' 2 7,4 % 35,4% 8,7 % 20.5 fl/o 3,4 % 24.6 % M 6,5 °/o 18,2 °/o 9,4 % 33,2 % 5,2