Marijan Brecelj: Gradnikova bibliografija. (Opremil Robert Hlavaty.) Nova Goripa, novembra 1964. 66 + (II) str. 8°. (Publikacije Goriške knjižnice, 2.) (Ovojni naslov: Alojz Gradnik. Bibliografija.)
Goriška knjižnica — naslednica Študijske knjižnice v Novi Gorici — je, čeprav na periferiji slovenskega ozemlja, ena redkih slovenskih knjižnic, ki izdajajo svoje publikacije. Pred nami je drugi zvezek Publikacij Goriške knjižnice, Brecljeva bibliografija sa-
mostojnih izdaj Alojza Gradnika. To je za seznamom Gradnikovih prevodov iz italijanščine, ki je izšel leta 1963 kot dodatek Brecljevemu članku »Alojz Gradnik — poeta fra i due mondi« v reviji »Studi Goriziani« in kot separat, že drugo avtorjevo delo za Gradnikovo bibliografijo. Knjižica je izredno lepo in okusno opremljena, v formatu 16 x 15 cm, še bolj primernem, kot je kvadratni format Bevkove bibliografije (Koper 1960); tiskana je pregledno in lepo, da jo je užitek vzeti v roke.
V uvodu razloži Brecelj historiat izdaje, katere zamisel sega v leto 1957, v čas Gradnikove petinsedemdesetletnice. Leta 1962, ob proslavi pesnikove 80-letnice, bi bila morala bibliografija iziti v katalogu razstave, ki jo je ob tej priliki avtor priredil, ali pa kot del Gradnikovega zbornika, ki ga je pripravljal. Oba načrta sta zaradi finančnih težav propadla. Spomin na razstavo je v knjigi poglavje o Gradnikovi ikonografiji, ki je razširjen popis slikovnega gradiva z razstave.
Delo prinaša popis samostojnih izdaj Gradnikovih del in uglasbitev Gradnikovih pesmi ter seznam pesnikovih portretov. Razdelek »Izvirna dela« šteje 20 enot, sem so vključeni tudi Pogovori z Gradnikom Marje Boršnikove. V poglavju »Prepesnitve, prevodi, priredbe« (63 enot) so poleg Gradnikovih prevodov v verzih in prozi ter antologij še tri pesnikova strokovna dela, komentirane izdaje zakonov. »Prevodi Gradnikovih del« vsebujejo le eno enoto, 1. 1964 izšlo knjigo Gradnikovih pesmi v angleškem prevodu. V poglavju »Gradnikova pesem v glasbi« je popisanih 13 uglasbitev Gradnikovih pesmi, ki so izšle kot samostojne izdaje. Zadnji del, »Ikonografija Alojza Gradnika«, prinaša seznam pesnikovih portretov (31 del) z navedbo nahajališč. Slede opombe, resume v italijanščini in kazalo.
Bibliografski opis enot je popoln, format je naveden v centimetrih. V beležkah je popisana vsebina knjig, tako pri izvirnih zbirkah kot pri prevodih so naštete vse pesmi. Opisane so tudi vse značilnosti izdaj, morebitni
bibliofilski oštevilčeni izvodi in posebnosti vezav. Popis je vseskozi točen, oporekati bi se dalo le avtorjevemu sklepanju na letnico 1938 pri pesmi Ujedinjenje, ki jo je na razglednici izdal Oblastni odbor Orjune v Ljubljani. Izdaja mora biti starejša, iziti je morala pred 28. VII. 1926, ko je bila ljubljanska Orjuna razpuščena. Manjši spodrsljaj je tudi v uvodu, kjer na str. 9 piše, da je članek o Gradniku za Enciklopedijo Jugoslavije napisal Matej Bor. Članek je namreč napisala dr. Marja Boršnik. Naslov oddelka v zbirki Padajoče zvezde Arabske nam. Arabeske na str. 11 je ena redkih tiskovnih napak v knjigi.
Te pripombe seveda ne morejo zmanjšati vrednosti dela, ki je, dasi ne prinaša celotnega Gradnikovega opusa, zbralo in prikazalo 83 pesnikovih knjižnih izdaj. Čeprav je imel Brecelj kot Gradnikov bibliograf že nekaj predhodnikov, pomeni knjiga po zamisli docela izvirno delo; bibliografija uglasbitev in ikonografija pa sta popolnoma novi. Občudovanja in priznanja sta vredni vztrajnost in požrtvovalnost avtorja in založbe, ki sta knjigo kljub vsem težavam izdala, škoda pa je, da je izšla le v 150 izvodih in je bila že kmalu po izidu razprodana, čeprav po njej še povprašujejo pri nas in tudi v tujini, želeli bi, da bi Brecelj dobil založnika še za drugo izdajo, ki bi jo dopolnil z Gradnikovimi nesamostojnimi deli, z ocenami pesnikovih del in z literaturo o pesniku, s čimer bi dobili popolno osebno bibliografijo našega največjega živečega pesnika.
Marko Kranjec