Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	13.000
Letna inozemstvo ....	»	18.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	25
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
m	
	
Leto XXXII. - Štev. 14 (1597)
Gorica - četrtek 3. aprila 1980 - Trst
Posamezna številka lir 300
0)
.yr
J
Giotto: Križanje
Jezusovo vstajenje je največji in najradostnejši dogodek vse človeške zgodovine.
Krščansko življenje nasploh, posebej še deležnost na Kristusovem vstajenju je nekaj skrivnostnega. S krstom smo bili pridruženi Kristusovi smrti, bili z njim pokopani v smrt, da bi tako kakor je On vstal od mrtvih v slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje. S krstom smo odmrli grehu, pa ne dokončno, kajti greh ima vse do fizične smrti v nas svoje korenine te rse moremo še vedno ločiti od Kristusa. S krstom smo še prejeli kali poveličanega Kristusovega življenja. Tudi to življenje mora rasti in se razvijati z božjo milostjo in našim sodelovanjem.
Božjo milost nam posredujejo sv. zakramenti, molitev m daritev sv. maše; naše sodelovanje pa zavisi od naše dobre volje.
Za praznik Jezusovega vstajenja želimo vsem našim ljudem veliko te dobre volje, ki se odpira Kristusu in njegovi milosti.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Jezus Kristus je na veliki četrtek zvečer ustanovil duhovništvo v službo ljudem skupaj z ustanovitvijo sv. Rešnjega telesa in krvi ali sv. Evharistije. Hotel je namreč popolno enotnost in edinost duhovnikov s seboj, ker je le on pravi in edini Duhovnik. To se najlepše kaže sedaj v somaševanju, posebno s škofom. Skupna jutranja maša na veliki četrtek v stolnici je resnično veliko znamenje duhovniške ljubezni in edinosti v Kristusu. Zato je tudi zelo umestno, da duhovniki pri tej maši ob škofu in z njim javno obnovijo svojo duhovniško zvestobo Cerkvi.
To so nekateri razlogi, zakaj je sv. oče lani za veliki četrtek poslal pismo škofom in pismo duhovnikom, v katerih po nauku zadnjega koncila poudarja predvsem du-šnopastirski značaj duhovniške službe. Za letošnji veliki četrtek je poslal novo pismo škofom in po njih vsem duhovnikom in diakonom. V tem pismu razlaga, kakšno vlogo zavzema evharistična skrivnost v življenju Cerkve in v življenju duhovnikov; razlaga svetost svete Evharistije in evharistične daritve, to je maše; s posebno pozornostjo govori o obeh delih svete maše — o bogoslužju božje besede in o sami evharistični daritvi; končno opozarja na nekatere samovoljne spremembe pri daritvi sv. maše.
S češčenjem sv. Evharistije izražamo Bogu čast in slavo ter izpovedujemo svojo hvaležnost, da smo bili odrešeni po Kristusovi smrti in postali deležni večnega življenja po njegovem vstajenju. Vse to najde svoj izraz pri- sv. maši, kakor tudi Pri obisku Najsvetejšega in pri obhajilu bolnikom. Evharistija je bila postavljena iz ljubezni, zato je prav, da jo radi častimo, saj se živa vera kristjanov pokaže Predvsem v veliki ljubezni do sv. maše m sv. Evharistije.
Med raznimi oblikami češčenja Evharistije sv. oče omenja ure molitve pred Naj-svetejšim, procesije, obiske in daljše ali krajše izpostavljanje ter zatrjuje, da je obnovljeno in pospešeno češčenje Najsvetej-
»IMA ŽEBLJIH IN LESU GA IMISO STRLI!«
Naš veliki petek včeraj in danes
Veliki četrtek - dan sv. Evharistije
šega potrditev tiste prenove, ki jo je hotel koncil doseči. V sv. Rešnjem telesu nas Kristus pričakuje z vso ljubeznijo. In te ljubezni danes potrebujeta Cerkev in svet.
Kaj pomeni Evharistija za Cerkev, ki brez nje sploh ne more obstajati? Kako se po Evharistiji izraža prava ljubezen, ne samo do Boga, ampak tudi do bližnjega? Ali ni Evharistija v nadnaravnem življenju človeka to, kar je kruh v njegovem naravnem življenju? Ali ni Evharistija cilj in središče vsega zakramentalnega življenja?
V drugem delu pisma pa sv. oče zelo jasno razkriva svetost Evharistije in posebno evharistične daritve, saj vse prihaja od Kristusa, ki je sveti, edini in najvišji Duhovnik; njegov namestnik pa je duhovnik, ki je postavljen v sveto zgradbo Evharistije, ki je daritev in zakrament.
Cerkev mora skrbeti, da se ta svetost ohranja v vsej svoji razsežnosti, ker se pri maši po duhovnikovih besedah kruh iin vino spremenita v Kristusovo telo in kri. Verniki, ki pri maši sodelujejo, se morajo tega zavedati, in Kristusovi ter duhovnikovi daritvi pridružijo še svojo. K temu jih morata pozivati in voditi mašnikovo zadržanje in ravnanje, ki naj bosta izraz pobožnosti in vere.
V tretjem delu se sv. oče zaustavi pri nekaterih zadevah, oblikah in spremembah, ki pridejo v poštev pri obeh delih maše. Ne vrača se na predkonoilske čase, pokaže pa na nekatere slabosti, ki so se pojavile tu in tam v Cerkvi. Poziva vernike, naj se v liturgiji varujejo slehernega zadržanja, ki bi vodilo v spore in razklanost. Prejemanje zakramentov naj bo šola krščanske ljubezni. Evharistija je vez ljubezni. Kristusovo telo, za nas darovano, je hrana, ki nas krepi. Njegova kri, za nas prelita, pa je pijača, ki nas očiščuje grehov.
Kot pravi in večni Duhovnik je Kristus postavil trajno evharistično daritev. Sam se je Očetu prvi daroval za naše odrešenje in tudi nam naročil, naj v njegov spomin obnavljamo to daritev.
»Bil je mnogo v mnogem. V Abelu so ga umorili. V Izaku so mu nadeli spone, v Jakobu se je moral izseliti. V Jožefu so ga prodali, v Mojzesu so ga izpostavili, v Jagnjetu so ga zadušili. V Davidu so ga preganjali, v prerokih so ga zaničevali. V Devici je zaživel Človeka, pribili so ga na les, pokopali so ga v zemljo. V žebljih in lesu ga niso strli, v grobu ni strohnel. Vstal je od mrtvih in osvobodil ljudi iz groba podzemlja.«
Besede znamenite velikonočne pridige škofa Melitona iz drugega stoletja so še izpričane in v svojem neverjetno zgoščenem realizmu bistveno resnične. Kristusa so trli na križu, a ga niso strli. Neizmerno je moral trpeti. Hoteli so ga pahniti v prekletstvo in temo, ga s podkovanimi čevlji dokončno zlomiti. Umrl je in vendar ni umrl. Prebodli so mu srce s sulico in vendar to Srce živi. Umrl je in vendar je vstal. Stopil je v naša omrtvičena in morda mrtva srca. Ni dopustil, da bi človeštvo in svet zagrnila dokončna tema. Ni dopustil, da bi vesolje preplavila dokončna smrt, ki pomeni zlom duha in zlom življenjskih sil.
Na veliki petek je Jezus dopolnil svojo življenjsko pot. Bil je dokončni človek. Svoj življenjski značaj, ki ga je povezal z vsem človeštvom, s tistimi, ki so upali, in s tistimi, ki so mu prebodli srce in ga divjaško na križu umorili, je drago plačal. Živeti, trpeti, hoditi, padati, umreti, vse to je zgoščeno, kot črnina podzemlja, pridrlo v zadnje ure njegovega tedanjega zemeljskega življenja.
NA KRIŽU UMIRA SPET IN SPET
Toda ali ni še vedno med nami? Kaj ne pada znova in znova? Ga ne pribijamo včeraj in danes in jutri tisočerno na križ trpljenja, obupa in smrti? Kaj ne umira v vseh tistih, nad katere prihaja strašna teroristična sila nepravilno razumljenega življenja, prav ta trenutek? Mu nismo ponovno nadeli spon in okovov, kot že preje tisočkrat?
Ali ne umira v danes ogroženih
  umnimi
MILENA MERLAK
Z razprostrtimi rokami, kot ljubezen pribita na križ, še vedno pred svetom visiš, enako kot pred dva tisoč leti ti sidica v vojaških rokah še vedno prebada srce, na neodljudnih križpotjih, v praznih cerkvah te mučita mraz in samota kot takrat na Golgoti ob posmehu množice, ki te ni mogla razumeti; še vedno moraš na zemlji trpeti, gol in izpostavljen kot nihče drug, na križu viseti.
Kdaj bodo tisti,
ki Te zasramujejo danes
Tvojo človeško-božjo ljubezen spoznali,
kdaj Te bodo kot božji otroci
častili in Vate verovali?
Še vedno z razprostrtimi rokami pred svetom visiš,
kot božja ljubezen vse kličeš k sebi;
tudi tiste, ki so te pribili,
in Te še vedno pribijajo na križ.
in zaničevanih, ujetih in zasramovanih? Ali ga ne bičajo v vseh tistih desettisočih sodobnih otrocih, ki jih pretepajo, zastrašujejo in zapostavljajo? Ali ne umira v tistih otrocih in v tistih starcih in v tistih starših, ki pravkar umirajo za lakoto? Ali ne umira na križu spet in spet, vsak dan, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo?
Ga ne sramote v družinah in zakonih, ki se lomijo in trohne, kot trupla v temnem in večnem grobu podzemlja? Kaj ga ne sramote v vseh tistih delavcih v gosteh, kot nizka umazana dela ponekod imenujejo, ko jih duhovno umažejo, zapostavijo in opljujejo?
V starih in nemočnih umira, v nerojenih otrocih umira, v vojnah in sovraštvih, v nestrpnosti in političnih eksekucijah vseh vrst umira očito in zakrito vsak trenutek, vsako sekundo, za vse nas. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiii
MILENA MERLAK
II Mi noč -
Bila je Jezusova večna ljubezen, ki me je klicala k sočloveku, ki mi je hrumela v atomskem veku skrivnostno šepetala in me razsvetljevala.
Zaradi Jezusove večne ljubezni ne morem, nočem nikogar sovražiti. Kakor On si želim neizmerno ljubiti. Zaradi Jezusovega vstajenja od smrti vem, kako mogočno ljubi Bog svoje stvarstvo, kako vsak angel o božji ljubezni prepeva, kako je že od vsega začetka začetkov bila ljubezen tista Beseda vseh besed, ki na veke vekov v vesolju odmeva.
Jezusova večna ljubezen je svetla vsemoč, ki nas odreši iz groba minljivosti, odpiha z marmornih plošč listje
[trohljivosti in nam za mukami in radostmi teles odpre vrata do neminljive blaženosti nebes.
Kristusovo trpljenje na križu, v svetu, polnem nestrpnosti, sovraštva, nevednosti in očitne laži, nam mora odpreti oči za trpljenje tukaj in zdaj. Jezus Kristus, to prebičano in krvaveče, z žeblji prebodeno telo tam na visokem smrtonosnem križu, gleda sem, k nam, v to stalno prisotno trpljenje in besnenje! Križanje se nadaljuje.
Prav mi sami smo sodelavci v grozljivi drami, ki je resnica. Jezus gleda na nas, Jezus gleda na vse tiste, ki zaničujejo in ubijajo, Jezus stoji ob vseh teh zapostavljenih ubogih in majhnih, dobrih in slabih, zakaj žeblji, ki prebadajo meso in kosti vseh teh majhnih, prebadajo meso in kosti križanega Zveličarja na usodnem križu sveta in neba.
ODGOVOR NA KRIŽ JE VSTAJENJE
Res ne moremo nič spremeniti? Mora biti vedno tako? Kaj je tisti najhujši križ brez konca in kraja? Križ namreč ni konec. Odgovor na križ je vstajenje. Iz trpljenja živo gori večni plamen vstajenja. Z njim nas križajo, da lahko z Njim vstanemo. Križanega bomo zaman iskali v grobu. Pri živih ga moramo iskati. V življenju ga moramo najti. V trpljenju ga moramo doživeti. V hrepenenju ga moramo uresničiti.
Pred križem, na katerega so ga pribili, stojimo. Pred križem, na katerem je umrl v večno življenje, stojimo. Prav to Jezusovo trpljenje pred križem in na križu, ki je tako čisto, veliko in smiselno, nas zavezuje v veliko upanje. Upanje v vstajenje je tista izredna svetloba, ki tudi zadnjo mračino velikega petka podtalno prepreda v lesketanje novega jutra. Upanje v veliki svetli vstajenjski dan podarja človeštvu, ki veruje, radost in energijo. Upanje nas vodi naprej, v svetlobo in v vstajenje.
LEV DETELA
Pogreb nadškofa
Kako širok je bi lugled pok. ljubljanskega nadškofa Jožefa Pogačnika ne le v ljubljanski nadškofija in v Sloveniji, mar-ve čtudi izven meja Slovenije, se je zgovorno izkazalo v dneh njegovega zadnjega odhoda tja do veličastne in obenem preprosite ter občutene pogrebne liturgije v nabito polni ljubljanski stolnici v petek 28. marca dopoldne.
Več kot trideset tiso čoseb se je zvrstilo od torka do četrtka popoldne v salonu nadškofijskega dvorca, kjer je ležalo nadškofovo telo, da bi mu izkazali poslednjo čast. To so nam povedali ožji nadškofovi sodelavci.
V četrtek 27. marca ob 17. uri so krsto zaprli in jo prenesli v kratkem sprevodu v bližnjo stolnico, kjer je novi nadškof dr. Alojzij Šuštar daroval sv. mašo. Verniki so nato še bedeli v molitvi ob svojem pokojnem nadškofu pozno v večer.
V petek je bila stolnica polna vernikov že od prvih jutranjih ur. Pogrebna liturgija je bila napovedana za 10. uro dopoldne.
Poleg pokojnikovih svojcev, množice vernikov in duhovnikov je bila navzoča desetčlanska delegacija predstavnikov ljudske oblasti. Med njimi so bili Dušan Šinigoj, podpredsednik izvršnega sveta skupščine SRS, Franc Kimovec-Ziga, član izvršnega odbora republiške konference SZDL Slovenije, Stane Kolman, .predsednik komisije SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi, Marjan Rožič, predsednik skupščine mesta Ljubljane (ljubljanski župan).
Ob zvonjenju velikega zvona je vstopil ob 10. uri v stolnico sprevod ljubljanskega kapitlja, škofov in nadškofov. Pogreba se je udeležilo 20 škofov. Poleg vseh slovenski hškofov so bili navzoči: zagrebški nadškof Kuharič, reški nadškof Pavlišič, zadrski nadškof Oblak, novi beograjski nadškof Turk, šibeniški škof, djakovski škof, poreško-puljski škof, banjaluški škof, su-botiški škof, banatsk iap. administrator, pomožni križevski škof. Iz zamejstvo so prišli goriški nadškof Cocolin, tržaški škof Bellomi in celovška škof Kostner, ki je zastopal avstrijsko škofovsko konferenco. Navzoč je bil tudi generalni vikar s Krka ter predstavnik graškega škofa kanonik Thiel.
Goriškega nadškofa sta spremljala škofov vikar Simčič in dekan Komjanc; tržaškega škofov vikar Škerl in dekan Bogateč; celovškega pa prelat Zechner in duhovnika Krištof in Kopeinig. Opazili smo tudi skupino beneških duhovnikov, to je Birtiča, Cenčiča, Lavrenčiča in žabniškega župnika Černeta.
Somaševanje in pogrebno liturgijo je vodil v slovenskem jeziku sam papeški pro-riuncij pri vladi SFRJ nadškof Michele Cecehini.
Novi ljubljanski nadškof dr. A. Šuštar je imel kratko, a izbrano homilijo na evangeljsko temo »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne segnije, ne obrodi sadu« ter v luči onstranskega upanja izrazil prepričanje, da se z odhodom nadškofa Pogačnika ni nehala njegova navzočnost v ljubljanski Cerkvi, marveč je bila zajeta v nove neslutene dimenzije.
Posebno prisrčno je bilo slovo ob koncu sv. daritve od pokojnika v besedah škofa Leniča. V ljubečem spominu je navzočim nakazal glavne postaje njegovega življenja ter veliko vlogo, ki jo je imel v pokoncilski prenovi Cerkve na Slovenskem, zlasti pri izdajanju koncilskih dokumentov in liturgičnih tekstov.
Pokojniku v slovo so spregovorili še zagrebški nadškof Franjo Kuharič v imenu jugoslovanske škofovske konference, celovški škof v imenu avstrijske škofovske konference, prof. Šagi-Bunič v imenu Krščanske sadašnjosti iz Zagreba, prof. Štefan Steiner v imenu teološke fakultete v Ljubljani in laik v imenu vernikov.
Glavne točke pogrebne liturgije je napo-
Pero močnejše od časa
Jožefa Pogačnika
vedovail ter z izbranimi in kratkimi odstavki komentiral Metod Pirih, spiritual ljubljanskega bogoslovja.
Kdor je bil navzoč, ne bo mogel pozabiti ubranega in prisrčnega petja. Vrstile so se umetne in ljudske pesmi, pri katerih je sodelovala vsa zbrana množica.
Zlasti pretresljivi sta bili »Marija skoz življenje« in »Mati žalostna je stala« med zadnjim sprevodom in med pokopavanjem rajnega v kripti kapele Žalostne M. B.
Ob zaključku pogrebnih slovesnosti se je hotel novi nadškof dr. A. šuštar oddolžiti škofom, predstavnikom ljudske oblasti in svojcem pokojnika s preprostim kosilom. Prisrčno se je zahvalil škofom za udeležbo, predstavnikom oblasti za vsestransko pozornost in pomoč ki so jo izkazali ob itej priložnosti. Obenem je izrekel željo, naj bi bil škof Lenič soposvečevalec namesto pok. nadškofa Pogačnika v bližnjem njegovem škofovskem posvečenju na belo nedeljo.
Frandko Križnika v drag spomin
Tvoje ime, Franček, sem zasledil najprej v časopisih pred dobrimi desetimi leti. Šlo je za polemiko, ko ste nekateri mladi, marksisti in katoliki, začeli v študentovski Tribuni svojevrsten dialog. O tem piše takratna sourednica Tribune Spomenka Hribar, da »je sodelovanje bilo kratkotrajno, vzšlo je kot zvezda in zašlo je kot zvezda«. Pri tej izmenjavi misli v takratni Tribuni si sodeloval tudi ti, takrat gojenec Germa-nika v Rimu. Bil si teolog in si se vključil v ta dialog skupaj z nekaterimi drugimi takratnimi bogoslovci, Tonetom Stresom, Rudijem Koncilijo in še kom. Toda ta do takrat edinstvena pobuda na Slovenskem ni našla razumevanja pri voditeljih ne na eni ne na drugi strani. Teologi so dobili po prstih, marksisti prav tako. Spomenka Hribar ugotavlja: »Danes vse bolj spoznavam, da ne cerkvene ne laične institucije niso mogle prenesti tega poskusa dialoga... Tako je bil poskus skoraj v kali zadušen z obeh strani« (Mladika 2/3 1980).
Takrat se je razpletla polemika in segla preko oceana tudi v obe Ameriki. Zate je posledica bila, da si zapustil Germanik in študij na Gregorijani (1966-69) ter se umaknil v Miinchen. Duhovništvu se pa nisi odpovedal. Ko si končal univerzo v Miinch-nu, te je v Mariboru posvetil škof Držečnik leta 1971. Tvoji
stiki z marksisti so izhajali iz notranje nuje, da razčistiš ta pojav sodobne družbe in najdeš do njega kot človek in kot kristjan pravi odnos. To je pokazalo vse tvoje delo in zanimanje.
V	Miinchnu si se na filozofski fakulteti posvetil predvsem študiju marksizma. V kratkih letih svojega javnega življenja si izpričal, da si marksizem spoznal kot malokdo med nami. Nisi bil antimarksist, a tudi ne kristjan za socializem, temveč le proučevalec marksizma. Spoznal si ga do korenin v vseh njegovih oblikah: njegov razvoj, njegova nasprotja, njegove ekscese v svetu iti v domači revoluciji. Kot znanstvenik si svoje teze podkrepil z dokazi, s citati, z analizami. Svoja kritična spoznanja si javno in pogumno izpovedoval. Postal si stalen udeleženec Drage, pogost predavatelj v Trstu, sodelavec pri Zalivu, doma pa sourednik Družine, časi so se spremenili in gledanje predstojnikov na tvoje delo tudi.
Naj iz tvojega nastopanja v zamejstvu omenim tvoje predavanje v Dragi leta 1976 »Marksizem in svoboda« in pa razpravo, ki v nadaljevanjih izhaja v Zalivu »Med komunistično diktaturo in demokracijo«.
Kot urednik in znanstvenik si veliko potoval. Od blizu sva se srečala lansko leto na taborjenju naših skavtov. Vodstvo skavtov je ob jamboreeju napravilo veliko propagande, ki je segla do Ljubljane. Pa si prišel, da nas vidiš in poročaš o nas v Družini. Takrat v dolini Koritnice sva prvič dalj časa skupaj govorila, si izmenjala razne misli. Ti si se tudi oglasil k debati po predavanju dr. Stoke in dr. Grilca.
Tvoja beseda je bila stvarna, kritična, pogumna. Obveščevalna služba te je poznala. Zato smo brali, da si imel večkrat sitnosti na meji in tudi doma ob hišni preiskavi. Povem ti, da sem vedno občudoval tvoj pogum, iskrenost, ostrino misli in človeško prijaznost. Te se mi zdi, so bile odlike tvojega značaja.
Na cvetno nedeljo se je razširila vest, da si skupaj z bogoslovcem Kastelicem postal žrtev avtomobilske nesreče nekje pri Miinchnu. Tvoj nasmeh je onemel, tvoja kritična misel ugasnila med razbitinami Volkswagna.
Maj Bog, tako mlad pa si dopolnil veliko let! Kako te bomo pogrešali.
K.H.
»PERO IN CAS II«
Pisatelj, potopisec, esejist in prevajalec Mirko Javornik je želel praznovati sedemdesetletnico v Evropi, v svoji prvi in pravi domovini. Lani se je v začetku septembra vrnil iz Združenih držav med nas v Trstu, kjer je po vojni živel in deloval trinajst let: od 1948 do 1960, ko je z družino emi-griral v Ameriko. Svoj jubilejni dan, 26. september 1979, je preživel med prijatelji v Franciji; rodna Cerknica in sploh Slovenija mu je namreč onstran črte, ki ločuje totalitarno Evropo od demokratske. Potem je v slovenskem zamejstvu zaman iskal možnosti za izdajo svoje antologije (on bi rekel »literarne avtobiografije«) iz petdesetih let pisanja. Primoran je bil, da jo kot svobodnjak izda v samozaložbi. Ta knjiga je zdaj pred nami: Mirko Javornik, PERO IN ČAS II. Izbor iz pisanja od 1927 do 1977. Založba Tabor. Trst, Washington, Buenos Aires 1980. Strani 529. Knjigo je okusno opremil Vilko Čekuta iz Toronta, natisnil pa Del Bianco v Vidmu.
Javornik je hotel prikazati vsa področja svojega pisanja; popolnoma je obšel le politično publicistiko. Le-te je nemalo na straneh dnevnika in nazadnje tednika Slovenskega doma, kateremu je bil v Ljubljani glavni urednik ves čas izhajanja, tj. od
Potovanja sv. očeta
O sedanjem sv. očetu je treba res zapisati, da je postal popotnik podobno kot sv. Pavel. V načrtu ima namreč znova več potovanj.
V	nedeljo 13. aprila pojde v Turin; pride zjutraj in odpotuje zvečer. Ostal bo tam torej en sam dan. Pri tem obisku se bo ustavil najprej v cerkvi »della Consolata«, potem v bolnišnici »Piccola casa della Divina Provvidanza« ali Cottolengo. Tu se bo za dve uri ustavil med temi najbolj zapuščenimi in preizkušanimi bolniki, saj vemo, da sprejemajo v Cottolengo le najbolj žalostne primere.
Ob 11.30 bo imel mašo na trgu pred stolnico, nakar si bo ogledal sveti prt, ki se hrani v stolnioi. Po kratkem kosilu bo šel vcerkev Marije Pomočnice, ki je cerkev salezijancev in don Boška. Tam se bo ustavil tudi z mladino v Valdocco. Zvečer ob 18. uri se bo srečal z verniki na trgu Vit-torio Veneto. Ob 21. uri bi moral odpotovati. Nedelja bo torej zelo natrpana.
Pri splošni avdienc iv sredo 26. marca je sv. oče sam napovedal, da pojde v Afriko in sicer od 2. do 12. maja. Obiskal bo Zaire, francoski Kongo, Kenio, Ghano, Visoki Volta in Slonokoščeno obalo. Svoj namen je pojasnil: »Namen potovanja je, da sledim svojemu apostolskemu poklicu in da se osebno sreča ms škofi in verniki tistih cvetočih krščanskih skupnosti.«
Nagrada La Pira podeljena Titu
Nagrado florentinskega mesta »Giorgio La Pira« za leto 1978 so podelili jugoslo-
1935 do 1945; po vojni pa je tovrstno pisanje objavljal v zamejskem in zdomskem tisku. Pero in čas II predstavlja torej tzv. višjo literaturo, v katero spadajo leposlovje, potopis, esej, kritika, polemika in podobno. To so sami krajši, v sebi zaokroženi spisi, ker je socialno povest Črni breg (1933) in potopisno knjigo Pomlad v Palestini (1935) pustil čisto ob strani, iz Srečanj z nepoznanimi (1934) pa je vzel en sam tekst. Lahko rečemo, da je Pero in čas II nadaljevanje in dopolnilo knjige z enakim naslovom: Pero in čas <1944).
vanskemu predsedniku Titu. Tako je sklenila svetovalska komisija, ki se je sestala pod predsedstvom župana Elia Gabbuggia-nija. Kot je zapisano v poročilu, hoče biti nagrada priznanje za delo, ki ga je Tito opravil v obrambi neodvisnosti narodov, za popuščanje napetosti in za mir med narodi.
Škofovsko posvečenje v Ljubljani
Novi ljubljanski nadško fdr. Alojbij šu-šta rbo prejel škofovsko posvečenje na belo nedeljo 13. aprila, ob 15. uri (naši 16.) v ljubljanski stolnioi. Ker ima ljubljanska stolnica manj prostora, kakor je njenih nedeljskih obiskovalcev in ker se spodobi, da so pri škofovskem posvečenju prisotni zastopniki vernikov vseh dekanij ljubljanske nadškofije, so se organizatorji odločali, da bodo udeleženci morali imeti posebne vstopnice, ki bodo brezplačne ta ki jih bodo razdelili dekani.
Duhovniki za udeležbo na slovesnosti ne bodo potrebovali vstopnic, ker bodo sodelovali pri slavnostnem sprevodu in po želji tudi somaševali. Verniki brez vstopnic bodo lahko spremljali obred posvečenja na nadškofijskem dvorišču.
Banca Commerciale Italiana v Beogradu
Banca Commerciale Italiana je v jugoslovanski prestolnici odprla svoje stalno operativno predstavništvo. Otvoritvene slovesnosti se je udeležil tudi predsednik milanskega kreditnega zavoda, ki je vodil delegacijo italijanskih finančnikov.
KAJ VSE JE V KNJIGI
Po vsebini oziroma tematiki je Javornik obširno gradivo razporedil v sedem razdelkov in vsakega primerno poimenoval. Že v prvem, Pisec in umetnost, se nam razodeva kot samozavesten, zaradi mnogočesa hudega zgodaj dozorel fant bistrih oči in pronicljivih misli. Njegovi vrednoti sta slovenstvo in duhovnost: skrb za njun vsestranski napredek v svobodi. Drugi razdelek, Dom, vsebuje štiri kratke in sočne leposlovne podobe pisateljeve rodne Cerkniške doline. Ena od njih, Zemlja ob jezeru, bi spadala v Slovensko domoznanstvo: v knjigo, ki nam je za poživitev narodne zavesti in ponosa nujno potrebna.
V	tretjem razdelku — Tuje dalje — je vrsta krajših potopisov. Javornik je zgodaj vzljubil potovanja, to »strast ljudi, ki so morali biti dosti sami«. Sebi in bralcem je odkril Benetke, Marseille, Rim, Betlehem, Barcelono, Kanarske otoke. Dodal je 1969 napisano reportažo Na pragu poti v vesolje: vtise in občutja na znanem Cape Kennedyju ob glavni skušnji za odstrelitev prve človeške posadke na Mesec, kar se je julija tistega leta tudi posrečilo.
četrti ded Javornikove »avtobiografije«, Umišljeni svet, vsebuje izbor čistega leposlovja: sedem primerov, ki lepo kažejo razvoj od Marije s Krasa (1927) do Potnega lista (1955), polnokrvne, s tragiko nabite pol politične pol psihološke novele, ki se dogaja v angloameriških časih na mejni črti med Cono A in SFRJ.
Pisateljeva vera v moč literature prihaja najbolj do izraza v petem razdelku, ki je najobsežnejši: Ljudje - problemi - sodbe. Esej Beseda v stiski (1935) zavrača levi, desni in rasni totalitarizem. Avtor duhovito in kritično presoja domače in tuje osebnosti tistih in kasnejših let. Omenim naj 15 strani dolgo pričevanje Mož božje volje. To je nazunaj slika razsula prve Jugoslavije, v svojem jedru pa najlepša upodobitev duhovnika, profesorja, Slovenca in vzgojitelja Lamberta Ehrlicha, kar sem jih bral — in vendar Javornik ni bil eden njegovih najbližjih. Dokumentarna sta tudi prikaza Stanka Vuka in Andreja Kobala.
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Naslednji, šesti razdelek — Pisanje za sproti — vsebuje v glavnem reportaže za razne liste in za tržaški radio. Na konou je 18 strani dolgo predavanje O slovenski besedi, ki ga je imel avtor 1977 v ZDA. To je hvalnica lepoti, bogastvu in prožnosti našega jezika. Upravičeno se je v zadnjem stavku pohvalil, da se mu v vsem predavanju »ni bilo treba zateči k eni sami tuji besedi«. Prosim učitelje slovenščine, naj ta tekst posredujejo naši mladini!
V	sklepnem razdelku — Epilogu — avtor po pametni in pošteni odločitvi ponatisku-je kritike, ki so bile napisane o njegovih knjigah in literarnem delu sploh. Dolga vrsta različnih ljudi je povedala vso resnico a Javorniku-umetniku, saj veliko oči več vidi in veliko glav več doume. Zato je ta mnenja in presoje koristno prebrati. Sledijo spisi polemične vsebine. Mojstrovina svoje vrste je 10 strani dolgi List iz dnevnika, datiran »Barcelona, 22. maja 1935«. Tu vidimo dokončni razhod med pisateljem Javornikom in kritikom Josipom Vidmarjem.
SPREJETI PRIČEVANJE!
Povojne slovenske literarne zgodovine: Janeževa (1957), prvi dve Slodnjakovi (v nemščini 1958 in v slovenščini 1968) in Le-giševa (1972) govore o Javorniku spoštljivo. Nekajkrat najdemo njegovo ime tudi pri Pogačniku/Zadravcu. Ignorira pa ga Janež-Ravbarjev Pregled slovenske književnosti, ki se rabi tudi na višjih šolah v Italiji. Da je Javornika zamolčal Slodnjak v Obrazih in delih slovenskega slovstva (1975), bo kriva pač višja sila: politična.
Odkar pa je knjiga Pero in čas II zunaj, se o Javorniku ne bo moglo več molčati. Ne bo si smel pred njo zatiskati oči in mašiti ušes slovenski izobraženec, ki da kaj na svojo čast in si ga še nista usužnji-la strah (tj. oportunizem )in napuh. Kot smo lahko videli, to ni knjiga, ki bi jo človek začel brati in bi pri branju vztrajal, dokler je ne bi prebral. V nji je toliko vsebinske raznorodnosti, da jo je treba jemati v roke večkrat. Podobna je letini na njivi, katero so pol stoletja obdelovale vešče in neutrudne roke. Posebno naš literarni in kulturni zgodovinar ne bosta mogla iti mimo te v premišljenem, dognanem in zgoščenem jeziku napisane knjige, ki pričuje o ožjem slovenskem in širšem evropskem svetu v nekem času.
V. Beliči«
Oj, mladost ti moja!
RAZNE NOVICE
Božidar Jakac: Portret pokojnega nadškofa dr. Jožefa Pogačnika
PESEM MLADIH
Prodoren uspeh ob 10.
Pok. France Jerman
Pok. France Jerman (na levi) s svojimi sinovi, ko je pred nekaj leti obiskal Gorico
V	Kulturnem domu v Trstu se je v nedeljo 23. marca odvijala revija otroških in mladinskih zborov »Pesem mladih« ob svoji 10. obletnici nastopanja.
Pozdravno besedo je spregovorila članica ZGPZ učiteljica Ljuba Smotlak in med drugim dejala: »Pesem mladih je pesem moči, zdravja in življenja; tolažba in up v tegobah in dopolnilo sreče v srečnih dneh. Mila zvezda je, ki nam je kazala pot skozi nemirne dobe našega narodnega življenja od našega prvega pojava v zgodovini... Te besede so bile napisane v vabilu na prvem praznomanju Pesmi mladih 7. marca 1971 v tem Kulturnem domu in o tem pomenu razmišljamo tudi na današnjem prazniku.«
O razvoju teh nastopov, ki so bili iz leta v leto številnejši in so kakovostno rastli, zvemo, da je Pesem mladih prvi dve leti imela podnaslov: Mladina poje, igra in pleše ter je obsegala poleg zborovskega Petja tudi posamezno ali skupinsko igranje instrumentov ter plese. Že leta 1973 pa je Pesem mladih dobila podnaslov »Revija Mladinskih zborov in ansamblov«. Od 1977 druži revija samo pevske zbore in teh je vedno več. Poleg zborov prosvetnih društev in domov se je po prizadevanju uči-teljev začelo sodelovanje osnovnih in srednjih šol. Vsi zbori so toplo pozdravljeni in srečanja naj ne izzvenijo kot tekmovanja, temveč le kot prikaz doseženih rezultatov v določenem času. Iz podatkov zvemo, da se je v tem preteklem desetletju zvrstilo preko 160 nastopov, v katerih je bilo statistično zajetih približno 4.000 mladih. Naše razmere so skromne, a naša volja je velika.
PRVE SVEŽE PESMI ZAŽUBORIJO
Dvorana je do zadnjega kotička zasedena. Gregor Pertot predstavlja spored in izvajalce.
Ko prikorakajo na oder učenci osnovne šole »Bazoviški junaki« iz Rojana, zaveje nied nami sapica nove pomladi. Iz mladih grl zažuborijo sveže pesmi, ki nas bodo bogatile, dokler ne izzveni poslednja.
'Naše oko se zazre v bele majice, kjer se srebrijo štiri modre zvezdice, ki simbolizirajo junake bazoviške gmajne. Prikupno no zapojejo pod vodstvom učiteljice Ane Baitz.	j
Temu sledi šolski zbor iz Barkovalj. Oblečeni so v rdeče majice in nam pričarajo makovo polje. To je šopek, ki so nam ga poklonile barkovljanske rebri. Živahno zapojejo dve 'ljubki ljudski pesmi in Katju-šo ob spremljavi harmonike. Vodi jih neutrudna učiteljica Vera Poljšak.
Zelo nas je presenetil nastop živahnih učencev osnovne šole iz Zgonika, ki so prileteli med nas kot Kosovelove kraške bri-njevke. Občuteno zapojejo tudi »Nocoj pa, oh nocoj«.
In pomlad še razkošneje zaraja med nami, ko se na odru zbere zbor Franca Po-hajača »Vesela pomlad« ob spremljavi ansambla »Rdeči nagelj«; otroci v rumenih, oranžnih, modrih, rdečih in zelenih majicah nam pričarajo pomladno trato in polasti se vseh nas veselje, ki odžene trpke misli. To paleto živih barv je veselo popestrila posebno doveršeno podana pesem »Strojepiska«.
Kmalu zaitem je pred nami številen zbor Glasbene Matice, ki ga sestavljajo prav majhni otroci. Čeprav dirigentka vadi ta zbor le krajšo dobo, je ta drobiž prikupno Podal in zabaval dvorano s pesmijo, ki je tudi družabna igrica: »Jaz sem muzikant« 'D posnemal v hitrem zaporedju številne inštrumente. In vprašujem se, kako so si ti malčki zapomnili vse sosledje? Brenkali so, piskali in bobnali, tako da so iz sebe izvabljali vse tonske lestvice. Zdenka Kri-žmančič je lahko ponosna na svoje delo m v vživetost v našo skupnost.
O »Slovenskem šopku« je bilo že toliko lepega napisanega, da bi danes le rekla in želela, da bi naša mladina dobila še več tako navdušenih in sposobnih dirigentk.
V	svojih temnorjavih, žametnih oblekah in svetlih bluzicah so se nam zdele kat prve lastovičke, ki so med nas po dolgi zimi Prinesle pozdrav iz sončnih Mačkolj. In sPet lahko ponovim, da nam ti glasovi vedno nudijo užitek in so v zadoščenje Ljubi Smotlak.
Učitelj Branko Lupine je pripeljal številčno močan in glasbeno dober zbor, katerega smo se razveselili, saj je vedno prepričljiv. Lepe in domače njihove bole majice s slovenskim rdečim nageljčkom, ki so jih prvič oblekli ob poimenovanju njihove šole na Opčinah po F. Bevku.
ODLIČNI GOSTJE NA REVIJI
Po prvem delu sporeda je med nami gospod škaf Bellami, ki je sprejet z navdu-
šenim ploskanjem. Med povabljenci imamo škofovega vikarja dr. L. Škerla, prof. A. Bratuža, prof. A. Lokarja, Marijo Ferleti-čevo, goriško pokrajinsko svetovalko, člana deželnega odbora iz Pordenona L. Pao-Jina, odgovornega za pevske zbore, gg. ravnatelje osnovnih in srednjih šol. Za Zvezo kulturnih organizacij Slovenije je prisoten prof. Lotrič.
DA BI TA MLADINA OSTALA VEDNO TAKO ZAVEDNA
V	drugem delu sporeda so na odru otroci iz Bazovice, Peska, Gropade in Padrič. To so člani zbora »Slomšek«. Številni so in zelo naši, v živahnih stiliziranih nošah. Posrečeno so bile izbrane in lepo zajete pesmi pod spretno roko Fride Valetič. Užga-la je E. Adamiča Jadranske straže.
In tu se v meni med poslušanjem sporeda poraja prošnja in želja, da bi ta zdrava, glasbeno nadarjena mladina ostala vedno tako sveža in zavedna tudi potem, ko se ji bodo ponujale razne tuje zabave in miki. Da bi jim tudi ob zorenju bila domača pot v naše kulturne ustanove in zbore.
NAGRAJENI ZBORI
Sledilo je nagrejevanje tistih zborov, ki so ob malem jubileju že desetkrat sodelovali na reviji. Predsednik ZCPZ dr. Zorko Harej je ob nagrajevanju želel, da bodi slovenska pesem živa in prisotna v šolah, družinah in društvih. Naša mladina je poroštvo za prihodnost.
Nagrajeni so bili: B. Lupine - šola F. Bevk; L. Smotlak - Slovenski šopek; s. Celina - Sv. Križ; zbor Slomšek, ki ga letos vodi F. Valetič.
NOVI ŠOPKI MLADIH
Nastopi si sledijo z mladinskim zborom Glasbene Matice. To je številna skupina do-raščajoče mladine v sinje modrih srajcah. Tako so sveži, da se ti zdijo kot šopki pla-vic, in so tudi tako modri, kot je modro naše morje od Trsta do Devina. Pojejo in-tonančno čisto in opazna je ubranost, katero suvereno izvablja iz njih dirigent Stojan Kuret s polifonsko priredbo.
Drugič imamo potem na odru dirigentko Edith Kocjan. Tokrat ima pred sabo dijake srednje šole sv. Cirila in Metoda od Sv. Ivana v Trstu. Izbrane pesmi so zahtevne in ugajajo, medtem ko skupina ni številna.
Dobro znani mladinski zbor, ki prepeva že vrsto let pod veščo roko s. Celine Kon-telj, zadovolji tudi bolj zahtevne poslušalce. Zbor je posnel že dve plošči in stalno napreduje v glasbenem izrazu. Kot zadnjo zapoje skladbo Pesem višin, ki nam nudi duhovno doživljanje, ko se prošnja dviga k Stvarniku z željo: »Oko in srce nam odpri za svet, tvoj prelepi svet. Oj, Ti si zanj prelil svojo ikri.«
Srednja šola, poimenovana po priljubljenem pesniku I. Grudnu iz Nabrežine, je prisotna z ljudskimi pesmimi, ki zalo ugajajo in jih dijaki pod taktirko agilne dirigentke -E. Kocjan zelo nežno zapojejo. A bolj bi nas zadovoljilo temperamentnejše izvajanje.
Prepričljiv je zbor, ki ga vodi ravnatelj srednje šole s Proseka in S. Križa prof. Mamolo. To so mladi dijaki, katere odlikujejo ilapi glasovi in upamo, da bodo tudi v bodoče med nami.
Prijetna je ugotovitev, da je mlada sopranistka prof. Edith Kocjan tako polno prisotna na reviji. Tokrat vodi šolski zbor F. Erjavec iz Rojana. Petje je sprejeto in nagrajeno s toplim ploskanjem. Dirigentki želimo, da bi po daljši odsotnosti iz Trsta zaživela polnokrvno med nami in da bi ji udejstvovanje med mladino nudilo veliko zadoščenje.
ZAKLJUČNA PESEM
»Pesem mladih« se bliža koncu. Pričakujemo slovesni in vedno enkratni zaključek. Na oder priskakljajo, pritečejo, se prerinejo iz dvorane, galerije in raznih stopnišč vsi nastopajoči otroci in si iščejo prostor na premajhnem odru.
Iz sredine dvorane bo vodil skupni nastop več sto mladih, srednjih in skoro odraslih otrok g. Franc Pohajač. Melodijo zaigra ansambel Galebi in nato zadoni vesela »Pesem primorske mladine«. Otroci so srečni, mi smo srečni in prav tako vsi organizatorji, predvsem veselo žari lice msgr. Marjana Zivica, in naši pogledi z otroki se srečujejo in si pritrjujejo.
Zahtevamo ponovitev skladbe, ki jo danes prvič izvajajo. Tekst nam je podarila Ljubka Šorli, uglasbil ga je prof. Zorko Harej; ponovno občutimo, kako sta si sorodni ti dve umetniški duši; ki se v pesmi in glasbi dopolnjujeta.
obletnici
Publika vztraja v ploskanju in vsi mladi na odru sledijo dirigentu, ki spet dirigira.
Za vso odmevnost se salezijanou g. F. Pohajaču, ki je postal tako naš in je vseprisoten, ko naj se prepeva narodna in zabavna slovenska pesem, toplo zahvaljujemo, saj nudi vse svoje sposobnosti in ljubezen mladini. Dvorana se umirja. Odhajamo mladostno poživljeni od pomembnega dogodka. Predsedniku Zveze dr. Hareju in vsem članom želimo, da bi z novim zagonom nadaljevali delo pri naj mlajših v drugem desetletju, po 'besedah Cirila Preglja, ki smo jih slišali v uvodnem govoru, in sicer:
»Pesem, posebno narodna, naj bo vedno živa, predvsem na naših šolah, zlasti danes, ko jo ogrožajo razni vplivi tujega sveta. Zato jo negujmo kot ljudsko glasbeno izročilo in prvobitni izraz notranjega ljudskega življenja.«
Evelina Pahor
S TRŽAŠKEGA
Novi vodstveni organi SSk v Trstu
V sredo 26. marca se je sestal novi pokrajinski svet Slovenske skupnosti na Tržaškem, izvoljen na kongresu 1.-2. marca letos, da iz svoje srede izvoli predsedstvo sveta in izvršni odbor.
Na osnovi sporazuma med predstavniki list je svet najprej izvolil predsedstvo pokrajinskega sveta, ki ga sestavljajo: Ivo Jevnikar predsednik, Boris Gombač podpredsednik, Antek Terčon tajnik.
V novi izvršni odbor pa so bili izvoljeni: Drago Štoka, Miro Opelt, Marij Maver, Rafko Dolhar, Alojz Tul, Silvester Metlika, Marija Brecelj, Boris Slama. Za političnega tajnika je pokrajinski svet potrdil Zorka Harej a.
Na isti seji je pokrajinski svet ustanovil naslednje strokovne komisije: za pravne in urbanistične probleme, za šolstvo, za družbena občila, za sindikalna in gospodarska vprašanja, za ženska vprašanja ter za krajevne ustanove.
Oglašam se, ker mi članek o malem teološkem tečaju v zadnji številki Katoliškega glasa ne odgovarja. Pri obiskovanju tečaja sem imela čisto drugačne občutke, kot jih je nakazal pisec v svojem članku. Kar pa me je dokončno prepričalo o potrebi odmeva na ta članek, je neprijeten vtis, da hočejo biti ta mnenja zrcalo občutkov vseh obiskovalcev, pa niso.
Predvsem bi pripomnila, da se članek prične s pohvalo o tečaju (»že dolgo vrsto let ni bilo tako kvalificiranega ciklusa predavanj«), v nadaljnjem poskusu analize tečaja pa so podčrtane samo strani, ki se zdijo piscu negativne. Motijo me npr. fraze kot »vsako predavanje pride na ušesa in prav tako iz njih gre, ne da bi pustilo globlje sadove«, »na žalost za to pobudo (ponedeljkova srečanja) ni bilo odziva«, »gre pri predavanjih še vedno predvsem za kulturni dogodek in da nas vsebina veliko manj zanima«, »priložnostne fraze, fotografi in množica poslušalcev so ustvarili velik kulturni dogodek« ipd. Te fraze dajejo celotnemu članku čudno neprijeten in izzivalen ton. Poleg tega zvenijo nerealno in neobjektivno, ker je samo del obiskovalcev (upam, da samo avtor članka) podobno čutil. Jaz vsekakor ne spadam mednje. In tudi ljudje, ki so prišli na ta srečanja tako razpoloženi, da so z odprtostjo sprejemali nove predloge — kar je prvi pogoj za obiskovanje takih pobud —, se v teh izjavah ne bodo znašli.
Sploh pa se ne strinjam z zaključnim stavkom v članku, ki kliče po zamujenem vlaku. Take izjave hočejo ustvariti senzacijo, poleg tega pa utegnejo bralcu in obiskovalcu ustvariti napačno mnenje ali pokvariti lepe vtise, ki jih je odnesel s tečaja. Tako se kaj lahko zgodi, da bo obveljajo splošno mnenje, da vse skupaj ni bilo bogvekaj, kljub dejstvu, da je bila večina s tečajem zadovoljna. Do te večine se nepošteno vedemo, če dajemo take nepremišljene izjave na dan. Iz zadnjega stavka veje tudi nekakšna vdana samoob-tožba, češ, kaj hočemo, edino priložnost smo zamudili, ne preostaja nam drugega, kot da skesano in samopomilovailno priznamo pred vsemi svojo napako.
Upam si trditi, da si priložnosti, kot je bil mali teološki tečaj, sami ustvarjamo in to ne enkrat na leto. Samoobjokovanje, ki zveni iz stavka, pa ne rodi dobrega.
V	članku je nadalje poudarjena želja po akcijah. Akcije, ki si jih pisec tako želi, imajo svoj izvor — po mojem mnenju —
Iz Argentine je prišla žalostna vest, da je v Bariločah nenadoma umrl France Jerman, mož Lučke Kraljeve, ki je po rodu iz Gorice.
Pokojni France Jerman je bil Gorenjec in se je po vojni umaknil v Argentino. Ni se ustavil v ravninskem Buenos Airesu. Vleklo ga je v gore, zato se je odločil, da bo šel na argentinski jug v mesto San Carlos de Bariloche. V tistem času so naši slovenski fantje bili tam pravi pionirji, ker se je turizem v tistem kraju začel šele razvijati.
Trdo sta delala z ženo Lučko in sicer najprej pod goro Tronador, kjer je postavil planinsko kočo in bil na uslugo letoviščarjem. Vmes pa je vsak prosti čas prebil v gorah in ni mogel zatajiti svoje gorenjske krvi. Zlasti pa se je uveljavil v alpskem smučanju ter bil večkrat argentinski državni prvak. V to panogo je uvedel tudi svoje sinove, ki so z uspehom nastopali na domačih tleh, pa tudi v Evropi kjer so se udeležili olimpijskih iger pred leti v Innsbrucku ter se na povratku ustavili tudi v Gorici, materinem rojstnem kraju.
Bralci pišejo
le v teh močnih poglobitvenih momentih, v teh trenutkih soočanja, samoprerašča-nja in spreobračanja, ki človeka usmerjajo v boljše in zahtevnejše odločitve. Za to zorenje potrebuje družba določen čas. Zato mi čudno zveni ugotavljanje, da »pri nas med Slovenci je taka verska prenova na začetku«, takoj za tem pa spraševanje, »kje so med nami biblične skupine, občestva poročenih, akcije za bolnika, akcije za preganjane, vse nove oblike skupinske molitve«, če smo le na začetku.
In če se je pri nas verska prenova šele začela, če smo šele sedaj začeli živeti novo življenje na verskem področju, če imamo nekaj spodbud, da gremo iz »slepe ulice«, smo tega lahko samo veseli! Kot smo lahko le veseli, če se nadaljujejo taka predavanja, pot, ki se je pred leti prekinila. Ne sme biti tu prostora za podčrtovanje neke »kulturne utrujenosti«, ko vsi dobro vemo, kakšna so bila ozadja, kako se bo vse obrnilo, če povlečemo spet na dan stare šare in da nam grebenje po teh nič ne koristi. Zato predlagam preprosto pravilo, ki se ga osebno skušam držati, da, kar je pozitivnega v današnji družbi (sem vključujem tudi mali teološki tečaj), ki je na vrednotah revna, poudarimo, ne pa da pobijamo. To velja tudi za slovensko družbo in ni odgovorno, da med nami sejemo takega duha kot veje iz omenjenega članka.
Potem je tu pojem kulture. Navadno govorimo o kulturi, kulturnih dogodkih ipd. v pozitivnem smislu. Tudi avtor članka govori o kulturi, ki pa ni enako pojmovana. Nas obtožuje kulturništva kot npr. takrat, ko smo sprejeli ljubljanskega nadškofa. Ne vem, kako naj bi ga drugače sprejeli, kot smo ga. Naj ne bi izrekli nekaj pozdravnih besed, pa čeprav so bile te »priložnostne« in ne bi s tem izrazili svojega veselja nad tem obiskom? Naj ne bi ustvarili velikega kulturnega dogodka (je to negativno?) in naj bi nadškofa sprejeli hladno, brezizrazno ali kako? In je bilo tako negativno dejstvo, da je nekaj več ljudi poslušalo, in bolj pozorno, njegova izvajanja? Ce je teh nekaj ljudi več opustilo druga predavanja, naj svoje negativne vtise prenesemo 'tudi na ostale?
Skratka je zame članek neobjektiven, nepremišljeno napisan, izzivalen, nekon-
Podjetnost Franceta Jermana se je pokazala tudi v zgraditvi razglednega stolpa »El Campanario« v okolici Bariloč. V stolpu je deloval tudi buffet, kjer so ti v poletnem času vedno postregli z domačim slovenskim pecivom.
Kljub tem gospodarskim podvigom, so v njegovi družini vedno dobili čas tudi za kulturne podvige. Gospa Lučka namreč vodi v Bariločah mladinski zbor, ki je znan širom po Argentini in so v njem sodelovali vsi njeni otroci.
Tako je slovenska kolonija v Bariločah izgubila zopet enega svojih najstarejših članov, ki so svojo slovensko pridnost visoko uveljavili, V tem kraju pomeni biti »Esloveno« kot posebno poroštvo poštenosti, podjetnosti in ugleda. In k temu ugledu slovenskega imena je znatno pripomogel pokojni France Jerman, ki sedaj počiva ob vznožju gora, katere je tako močno ljubil in so mu delno mogle nadomestiti svet pod Triglavom.
Težko prizadeti družini izrekamo naše sožalje, pokojnemu Francetu pa naj Bog nakloni večni mir, katerega si je s svojo plemenitostjo zaslužil.
struktiven, poleg tega da včasih vključuje postranska vprašanja in opušča omembe vredna dejstva. S temi pomanjkljivostmi ne centrira malega teološkega tečaja v Gorici.
Da ne bo zgledalo, da hočem le pobijati neke trditve, dodam še nekaj svojih pripomb o tečaju. S piscem omenjenega članka se strinjam v trditvi, da so bili ponedeljkovi neobiskani večeri ena od negativnih strani tečaja. Vendar to dejstvo ni tako negativno, da bi utegnilo zasenčiti celoten tečaj. Zame je to poskus, ki ni uspel. Drug poskus (ponatis predavanj) pa bo menda uspel. Tega pisec ne omenja, čeprav s ponatisom predavanj ni nevarnosti, da »predavanje pride v ušesa in prav tako iz njih gre«. (Tudi ponedeljkovi pomenki bi utegnili ubrati isto pot.)
Motil me je poudarek, da je teološki tečaj namenjen »študentom in izobražencem«, ker se tako nekateri čutijo izključene. Tudi nekaj drugih obiskovalcev se je izrazilo v tem smislu.
Poudarila bi skoraj kronično značilnost publike (zlasti laikov), da se premalo spušča v debato, ne da bi pri tem trdila, da smo prišli samo opazovat neke kulturniške dogodke, kot si upa to trditi B. š. Vzrok za to pomanjkljivost vidim predvsem v premajhnem poglabljanju tovrstnih vprašanj in v razpravljanju v ožjem npr. družinskem okolju. Poslušalci predavanj pa bodo dodali še druge vzroke.
Negativno je zame dejstvo, da na ta predavanja ni velikega odmeva v tisku. Osebno si ne želim člankov, ki bi golo resumirali predavanja, podajali statistike o obiskovanju, čeprav so pri nas taka poročanja v navadi, ampak si želim člankov, ki bi bili sad nekih poglobitev ali spoznanj, ki so jih predavanja sprožila.
Sicer pa sem bila s tečajem zadovoljna. Zdel se mi je primeren za postni čas, veseli me, da smo imeli možnost poslušati v Gorici tako pomembna imena. Mislim, da je naši skupnosti to koristilo in da sadovi bodo ob svojem času vidni. Negativne strani me torej ne motijo v taki meri, da ne bi imela o tečaju prav prijetnega vtisa.
Pero mi ne teče tako gladko kot B.š.-ju, vendar nisem hotela, da bi tudi ta članek šel kar tako mimo, saj me je preveč motil. S tem odmevom nočem oživljati sta rih polemik, ampak samo popraviti vtise o malem teološkem tečaju v Gorici.
Zahvaljujem se Vam za objavo in bralcem za pozornost.	H. D.
IMIIIIfllUIIIIIIII!lllllllllllllllllllllllll!IIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIllllllli!lllllllllltlllllll!llllllllllillllllllllllllllllll!llllllllll{|||||||||||||||||||I|||l|||f||||||||||||||||||||||f||||||||||||||||||||j|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||i||||||||||||t||||||||||||||||||||||||||||j||||||||||||!||i|||||
Stran 4
Poimenovanje osnovne šole v Štandrežu
Starši otrok, ki obiskujejo štandreško osnovno šolo, in medrazredni svet so že pred leti sklenili, da poimenujejo štandreško osnovno šolo po slovenskem pisatelju in naravoslovcu Franu Erjavcu, ki je pokopan na goriškem pokopališču. Pred leti se je začel predpisani postopek in do sedaj sta dala ugodno mnenje goriška občina in pokrajinski šolski svet.
V tem šolskem letu so starši izbrali od bor, ki ima nalogo, da pripravi program za poimenovanje štandreške šole. Odbor je sestavljen iz učiteljskega zbora in petih predstavnikov staršev, in sicer po en predstavnik iz vsakega razreda.
Ker odbor namerava izvesti poimenovanje v letošnjem šolskem letu, je že sestavil okvirni program, ki predvideva postavitev doprsnega kipa Frana Erjavca v šolski veži, izdajo posebne brošure o štan-dreškd šoli in kulturni del.
Ze sedaj ste naprošeni, da sodelujete pri tej važni in pomembni pobudi, ki je v korist naši šoli in celotni naši skupnosti.
Brošura, ki jo bomo izdali, bo vsebovala zgodovinski prikaz o šol-i, statistične podatke in fotografske posnetke ter seveda delo Frana Erjavca.
Ker je važno, da zberemo čimveč gradiva, ste naprošeni, da prinesete v šolo vse gradivo, ki ga imate ali veste zanje, ki se nanaša na štandreško šolo (podatki, fotografski posnetki, spričevala, knjige in drugo).
Ker so v zvezi s poimenovanjem šole tudi precejšnji stroški (kip, brošura), bo odbor izvedel nabiralno akcijo.
Odobren načrt tovornega postajališča
Goriški občinski svet je po dolgi razpravi odobril v petek 28. marca načrt tovornega postajališča (avtoporta), ki predvideva zasedbo zemljišč med Tržaško cesto in železnico ter med industrijsko cono in ul. Tabai. Celotna površina postajališča znaša 346.250 kv. metrov, od teh samo 55.000 bo
pokritih, ostalo po namenjeno zelenim površinam (130.000 kv. m), cestam in parkiriščem (160.000 kv. m) ipd. Predvidene so štiri orjaške zgradbe za skladišča, trd za zelenjavo in sadje, motel, delavnice, banka, telefon in še poslopja za druge storitve.
Če dodamo kvadratni mmetrom avtoporta še približno enako število ze obmejne naprave, ki so že v gradnji, se nam jasno predstavi širokopoteznost načrta, ki ne šte-di ne s sredstvi ne s prostorom. Ob vsem tem se vsiljuje vprašanje, če je res vse to potrebno?
Načrt postajališča predvideva možnost postopne realizacije. Do tega bo tudi' verjetno prišlo, saj goriška občine ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za realizacijo celotnega kompleksa. Prva faza del bo stekla ob avtocesti in ne bo zaenkrat prizadela jeremitarskih hiš.
Ob tem načrtu se je v občinskem svetu razvila dolga razprava, v katero so posegle vse svetovalske skupine. Večina se je seveda strinjala z načrtom. Proti je bila samo Slovenska skupnost, socialisti so nekateri volili za načrt, drugi so se pa vzdržali. Svetovalci PCI so se tudi vzdržali.
Slovenska skupnost je glasovala proti, ker se ne strinja z ubikacijo avtoporta, ki hudo prizadene kmetijstvo in Štandrež nasploh, poleg tega še predvideva porušenje devetih hiš v Jeremitišču in tudi nekaterih ob Tržaški cesti.
Načrt je tudi po mnenju strokovnjakov v marsičem pomanjkljiv. Stisnjen kot je med železnico in cestnim omrežnjem, nima nobene možnosti za razširitev in tudi povezava z železnico je precej problematična.
Tudi bližino goriškega pokopališča bi lahjo bolj upoštevali, saj bo novo cestišče prišlo skoraj do vrat pokopališča.
Poleg vsega je še odprto vprašanje cestne povezave s Slovenijo, ki je bistvenega pomena. Brez prave cestne povezave z Ljubljano si je težko predstavljati, da bo imel avtoporto kako vlogo in tudi desetine milijard, ki so še investirane v obmejnih napravah, ne bodo najbolj smotrno uporabljene.
Velik uspeh pianistke Dubravke Tomšič
Letošnja abonmajska koncertna sezona v Gorici se počasi bliža svojemu zaključku. Po dosedanjih glasbenih večerih, komornega, solističnega in vokalnega značaja, smo lahko prejšnji teden spet prisluhnili solističnemu koncertu. Tokrat je bil na vrsti klavir. In ne pretiravamo, če zatrdimo, da je prav ta klavirski večer nedvomno sodil med najboljše koncerte, ki smo jih poslušali sploh v teh letih abonmajskih koncertov v Gorici. Vse to je tudi potrdil , napolnjeni Avditorij, pokazalo pa je tudi to, da je krog poslušalcev zajel širšo mestno in drugo publiko.
Protagonist večera je bila pianistka Dubravka Tomšič, ena najbolj znanih današnjih klavirskih umetnikov v Sloveniji in Jugoslaviji sploh. Svojo glasbeno izobrazbo je po dokončanih študijah na Glasbeni akademiji v Ljubljani nadaljevala in izpopolnjevala v ZDA, kjer je bila tudi v šoli slavnega Arthurja Rubinsteina. Prav on je o njej zapisal, da ima velik talent, veliko lahkoto v igranju ter da je dovršena pianistka. In vse te svoje umetniške vrline je na goriškem četrtkovem koncertu tudi potrdila.
Program koncerta je obsegal skladbe Mozarta, Brahmsa, Srebotnjaka in Liszta. V začetku je Tomšičeva suvereno in zelo dognano odigrala Mozartovo Sonato v F-duru. Njena igra se ni v ničemer oddaljila od zahtev lahkotne, a obenem poglobljene glasbene vsebine, ki jo je v svoja dela vdahnil salzburški mojster. Sledile so Variacije in fuga na Handlovo temo Johan-nesa Brahmsa. V tej kompoziciji je avstrijski skladatelj uporabil prijetno temo baročnega mojstra, po kateri je nato razvil monumentalno zasnovano muzikalno zgradbo s končno fugo. V tem delu je slovenska pianistka zaživela z novoroman-•tično govorico, ki preveva celotno skladbo. Gotovo je bil njen Brahms ena izmeti najboljših točk večera.
V drugem delu svojega koncerta je Dubravka Tomšič odigrala Makedonske plese skladatelja Alojza Srebotnjaka. V njih je slovenski glasbenik v svoji osebni umetniški govorici prelil nekaj znanih makedon-
skih motivov, ki jih odlikuje posebno bogata ritmika. Zadnji dve skladbi na programu pa sta predstavljali poleg prijetne zvočne invencije in melodioznosti tudi izrazite tehnične in virtuozistične zahteve. Gre za skladbi Franca Liszta in sicer za tri koncertne etude in za Mephisto-Valse. Lisztova klavirska glasba je znana po svoji tehnični zahtevnosti in transcendentalnosti (kot zgovorno dokazujejo že sami tovrstni zadevni naslovi za razne etude).
Njegova ljubezen in ustvarjalni odnos do klavirja samega sta bila neizmerna. Sam je v nekem pismu zapisal, da je zanj klavir to, kar je mornarju čoln, oziroma še več, saj je njegov klavir, kot piše Liszt dobesedno »jaz sam, moja beseda, moje življenje... Njegove strune so drhtele pod pritiskom vseh mojih strasti, njegove mehke tipke so se pokoravale vsem mojim željam...«
Marsikdaj so mu kritiki tudi očitali prevelik virtuozizem in zunanjo briljantnost na škodo navdiha in notranje globine. O tem bi se seveda dalo veliko razpravljati, vendar je lahko čutiti v Lisztovi glasbi poleg prefinjene forme tudi veliko duše in globljih občutkov. Nedvomno je prav v interpertaciji obeh teh točk Dubravka Tomšič najbolj zablestela. Absolutna formalna naštudiranost se je tu harmonično skladala s poustvarjalno globino in — v Mefistovem velčku — z vzvišeno faustovsko težnjo čim bolj izdelanega ideala popolnosti. Njen Liszt je bil res višek koncertnega večera. Tako plemenito interpretacijo bi še in še poslušali!
Za konec je Dubravka Tomšič dodala še dve skladbi iz novejšega repertoarja. Nadvse zbrano občinstvo je umetnico nagradilo z burnim in zasluženim aplavzom. Uspeh četrtkovega koncerta pa samo potrjuje dejstvo, da je prava glasbena umetnost še vedno tisti magični zven, ki privablja človeka na pravi duhovni užitek.
Prihodnji — in obenem zadnji — letošnji abonmajski koncert bo v prvi polovici maja, ko bo med nami priznani ansambel Consortium musieum iz Ljubljane.
a. b.
SKD »HRAST« IZ DOBERDOBA
vabi na tradicionalni
PRAZNIK POMLADI
v Doberdobu, na velikonočni ponedeljek 7. aprila
PROGRAM
Ob 16. uri: Mešani pevski zbor »Marij Kogoj« iz Trsta
Mešani pevski zbor »S.A.F.« (sekcija C.A.I.) iz Vidma
Koncert ansambla Galebi in Tria Mavrica z Opčin Prosta zabava ob zvokih ansambla »GALEBI« Deloval bo dobro založen buffet z domačo jedačo in pijačo.
Moški zbor »Mirko File j« pojde v Belgijo
Mesečnik Naša luč poroča: »V okviru 50-letnice Slovenskega pevskega zbora v Limburgu (Belgija) bosta med nami nastopil atudi moški zbor Mirko Filej iz Gorice in godbeni ansambel Lojze Hlede iz Šte-verjana. Vljudno vas, dragi rojaki, ki ste razkropljeni po Belgiji in Holandiji, vabimo k udeležbi te izredne kulturne prireditve, ki bo v soboto 12. aprila 1980 v Casino dvorani pri cerkvi v Eisden-Cite. Slovesnost se bo začela ob 17. uri.«
Potem pove poročilo še, da bosta nastopila tudi domači pevski zbor »Slomšek« in »Vesela mladina«.
Zboru in ansamblu želimo srečno pot ter obilo uspeha!
SSk prešla v opozicijo na deželi
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti se je v torek 25. marca sestalo v Jamljah in razpravljalo o zadnjem razvoju dogovarjanj med strankami DC, PSI in PRI za sestavo novega deželnega odbora.
S tem v zvezi je tajništvo po skrbni preveritvi stališč in predlogov raznih strank za rešite vdeželne krize, ki so upoštevali tudi enakopravno soudeležbo Slovenske skupnosti v novem deželnem odboru, z zaprepadenjem ugotovilo, da je socialistična stranka PSI za svoje sodelovanje z desničarsko skupino v DC pri sestavi novega deželnega odbora zahtevala izključitev SSk iz nove snujoče se večine.
Če bo to stališče PSI dokončno potrjeno in uresničeno v prihodnjih dneh ob umestitvi nove deželne vlade, si SSk pridržuje popolno svobodo nastopanja in razkrinkanja vseh protislovenskih izpadov s strani tistih, ki drugače izjavljajo, da so za enakopravno sodelovanje slovenske narodne manjšine
V skladu s tem debelno tajništvo izjavlja, da je SSk primorana preiti v opozicijo proti snujoči se večini na deželi.
Mejni prehod v Štandrežu
Novi mejni prehod pri Štandrežu oziroma Vrtojbi bo dograjen pred koncem leta. Objekt in stanje del so si ogledali predstavniki goriške pokrajine in novogoriške občinske skupščine. Prehod, ki bo opremljen z osmimi stezami za tovorni in potniški promet, bo olajšal tranzit preko ita-lijansko-jugoslovanske meje.
Fotografski natečaj v Štandrežu
Fotoklub »Štandrež« razpisuje fotografski natečaj s sledečimi pravili in pogoji: •tema natečaja ŠTANDRE2; format slik v črnobeli tehniki je 20x40; vsak udeleženec lahko sodeluje na natečaju z največ tremi posnetki; ocenjevalno komisijo, ki bo sestavljena iz treh članov, bo imenoval odbor fotokluba; komisija bo nagradila tri najboljša dela; slike je treba predložiti v zaprti zalepki, ki naj bo označena z geslom. K tej je treba priložiti še drugo zaprto ovojnico z enakim geslom na zunanji strani; v tej naj bodo navedeni poleg gesla, priimek, ime in točen naslov udeleženca; dela je treba predložiti najkasneje do soboto 17. maja 1980 na sedežu društva (štandrež, trg sv. Andreja, 1/D) ali pri Lucijanu Krpanu - štandrež, ul. Regg. P. Reale, 23; nagrajena in druga dela bodo razstavljena; odbor si pridržuje pravico, da ne razstavi vseh predstavljenih del; vpisnina za natečaj znaša 1.500 lir.
Poletni umik trgovin
S pričetkom legalne ure stopi v veljavo poletni urnik trgovin. Trgovine z raznovrstnim blagom (oblačila, igrače, hišna oprema, knjigarne, urarne) bodo odprte vsak dan razen ob ponedeljkih, od 8.30 do 13. in od 16. do 19.v0.
Jestvine (sadje, zelenjava, marketi) bodo odprte od 8.20 do 13 in od 16.30 do 19.30. Ob ponedeljskih in sredah popoldne bodo zaprte. Mesnice bodo odprte ob 7.30 do 13.00, o bsobotah in dnevih pred prazniki pa tudi od 16.30 do 19.30.
Trgovine z orodjem (železnine, električni material) bodo odprte vsak dqn od 8.30 do 12.30 in od 15.30 do 19.30. Za tedensko zaporo bodo trgovci lahko izbirali med ponedeljkom dn soboto.
Šport
PRVENSTVO 3. DIVIZIJE 01ympia - Ločnik 3 : 2
(7 : 15, 15 : 10, 13 : 15, 15 : 12, 15 : 11)
Prejšnjo nedeljo je ekipa 01ympie v zelo borbeni tekmi strla odpor ločil iške ekipe in ji zadala hu dudarec. To je bila prva tekma drugega kola. Velja pripomniti, da je 01ympia bila doslej vedno premagana, Ločnik pa je vedno zmagal. Nepremagljivost mu je torej odvzela prav goriška 01ympia. Tekma je bila zelo zanimiva, saj nasprotniki niso pričakovali kakšnega odpora. Ko so videli, da so se ušteli, je njihova morala padla percej nizko, tako da v zadnjih setih sploh niso napadali na mreži in so usmerili vse moči v iskanje lukenj. Istočasno pa so bili naši fantje čedalje bolj razigrani. Za 01ympio so igrali: Pola, Teipin, Sirk, Tommasi (k), Rustja, Devetak, Makuc. - G. R.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Zaradi tehničnih okvar v tiskarni nekateri prispevki pridejo na vrsto v prihodnji številki.
DAROVI
Za Katoliški doni: Mar. družba 25.000; N. N. 7.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N. 50.000 v spomin pok. Alojzija Kanc; Milena Šušteršič v spomin svojih dragih 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
ZAHVALA
Globoko ganjeni nad tolikimi izrazi sočutja ob smrti našega dragega in nepozabnega
Izidorja Polenčiča
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam bili blizu v teh težkih urah.
Posebno zahvalo smo dolžni msgr. Trevisanu iz Krmina in g. Rijavcu iz Gorice, zdravnikom in osebju bolnišnice v Krminu.
Družina Polenčič Krmin, Plešivo, 3. aprila 1980
Mb MU
Radio Trst A oddaja na srednjem valu 305,9 m ali 981 Khz in na ultrakratkih valovih s frekvenčno modulacijo od 96,1 Mhz do 103,9 Mhz. Glavne frekvence so: vzhodna Benečija 96,1, Gorica 98,3, Rezija in Kanalska dolina 100,7, Videm 101,9; Trst 103,9.
časnikarski programi ob nedeljah: Po ročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 6. do 12. aprila 1980
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.00 Mladinski oder: »Klic po očetu«. 11.35 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.30 Narodno zabavna glasba.
9.00 Koncert. 11.00 Mladinski oder: »Soviča Oka«. 11.40 črnske duhovne pesmi. 12.00 Velika noč v naših krajih. 12.30 Zabavna glasba. 13.20 Letošnja Primorska poja. 14.10 Otroško okence: »Zdaj pa zapojmo!«, 14.30 Don Kihot. 15.00 Glasbeni ping pong. 17.00 Ljubljanski baročni trio v Gorici.
Torek: 8.10 Goriške podobe. 10.10 Oddaja za otroški vrtec. 10.20 Koncert. 11.30 človek in zdravje. 12.00 Četrtkova srečanja, ponovitev. 14.10 Odraslim prepovedano!
15.00 Glasbeni popoldan za mladino. 17.10 Ljubljanski baročni trio v Gorici.
Sreda: 8.10 Poslanstvo Ciril-Metodove šole. 10.10 Koncert. 10.45 Oddaja za prvo stopnjo osnovne šole. 11.30 Umetnost dobre kuhinje. 12.00 Pod Matajurjan. 12.30 Melodije od vsepovsod. 13.20 Naši zbori 13.40 Instrumentalni solisti. 14.10 Odprimo knjigo pravljic. 14.30 Don Kihot. 15.00 Glasbeni popoldan za mladino. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 V našem prostoru.
Četrtek: 8.10 Človek v sodobni družbi.
10.10 Koncert. 10.45 Oddaja za drugo stopnjo osnovne šole. 11.30 Naša pristna vina.
12.00 Mikrofon v razredu. 12.40 Jugoslovanski pevci. 14.10 Otroško okence: »Tomi na obisku«. 14.30 Mladi pisci. 15.00 Nove plošče in »Radio Klopotača«. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 V našem prostoru.
Petek: 8.10 Iz sveta folklore. 10.10 Koncert. 11.00 Oddaja za srednjo šolo. 11.20 Lahka glasba. 11.30 Osebna vozila danes.
12.00 Na goriškem valu. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Otroško okence: »Kje je napaka?« 14.30 Don Kihot. 15.00 Glasbeni popoldan za mladino. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 V našem prostoru.
Sobota: 8.10 Potovanje v Ameriko. 10.10 Koncert. 11.30 Čoln, šport in razvedrilo.
12.00 Oddaja o Reziji. 14.10 Iz zakladnice slovenske mladinske literature. 14.30 Glasbeni popoldan za mladino. 16.30 Poslušali boste. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 V našem prostoru. 18.45 Vera in naš čas.
OBVESTILA
Voščila. Salezijanski misijonar brat-po-močnik Ludvik Zabret (Indija) iskreno pozdravlja za veliko noč svoje prijatelje in dobrotnike na Tržaškem in Goriškem.
»Kaj pa, če je res?« Tak naslov ima nova rakovniška knjižica, ki jo je o našeni verovanju napisal cistercijanski opat v Stični dr. Anton Nadrah. Knjižica ima 64 strani in je na voljo pri Fortunatu v Trstu in v Katoliški knjigarni v Gorici. Cena v knjigarnah 500 lir. Priporočamo.
OGLASI
£a vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali ob težki izgubi našega dragega brata
Jožeta Jericijo
še posebno tistim, ki so se ga hoteli spomnit: z darovi v dobre namene, zlasti z» cerkev sv. Ignacija.
bratje In sestre ter drugi sordonlkl
Gorica, 1. aprila 1980