in da Djilas torej i upoštevati moramo, ,T0 DE n03 MOST M03Morr! Cena 30. - lir Poštnina plačana v gotovini. C*lia 30a — lir v. DEMOKRACIJA Spediz. in abb. post. I. gr, Pomagajmo bratom v. domovini, krepimo--njih krik po svobodi in demokraciji! Nenehno■ dokazujmo svetu, da smo' svobodoljuben, napreden in demokratičen narod!' »Demokracija« govori v imena molčečega, trpečega naroda v okovju diktature. Prispevajte v »Tiskovni sklad DEMOKRACIJE«! Leto XII. - Štev. 3 Trst - Gorica, 1. februarja 1958 Izhaja 1. in 15. v mesecu Tri knjige - trije dokumenti Djilasovemu «Novemu razredu» in izpovedi Dudinceva «Ne živi se samo od kruha» se je pridružil še Pasternakov «Dr. Živago». Dela, ki razkrivajo komunistično stvarnost Ne pravi se zanam, da književniki in umetniki pripravljajo revolucije. V kolikor ji ne delajo in organizirajo je pa prav gotovo, da jih prvi napovedujejo. Ze davno predno je Karl Marks zasnoval svojo teorijo in predno so se pojavile sodobne socialistične težnje, so pripovedniki in pesniki v svojih delih opozorili človeštvo na probleme, ki jih mora družba rešiti. Pokazali so na rane in pomanjkljivosti, ki so bodele. Tako so po francoskih plemiških salonih utirali pot meščanski francoski revoluciji, v našem času so pa mnogi postali zagovorniki socializma in celo totalitarističnega komunizma. Tam kjer so ideje, za katere se slednji ogrevajo, že nekaj časa na oblasti, je pa zdaj prišlo do preobrata. Posebno preteklo leto je glede tega prineslo dragocene dokaze, ki jih ne moremo podcenjevati. V komunističnem svetu vre in to ne samo na barikadah, ki se jih da zavzeti in uničiti kakor je to pokazal primer Madjarske. Poleg delavcev, kmetov in drugih preprostih ljudi, katerim gre v prvi vrsti z večji kos kruha, sta nezadovoljstvo in nemir iskanja zajela posebno razumniške kroge. Začeli so nastopati tisti, ki oblikujejo ideje, katerim je namenjeno, da se šele s časom razširijo in uveljavijo. Za vse, ki jim je pri srcu stvar svobode je to važen, zgodovinski pojav. Doslej smo bili vajeni, da so obstoječe komunistične vladavine in sisteme kritizirali skoro izključno nekomunisti, oziroma vsaj taki, ki so živeli izven dosega komunističnih oblasti. Celo Trocki je napisal svojo Zgodovino revolucije sele ko je mislil, da je na varnem. Lani spomladi smo pa zvedeli da je v sami Sovjetski zvezi izšel roman Dudinceva, v katerem je mladi pisatelj izpovedal svoje globoko spoznanje, da se »ne more živeti samo od kruha«. In kaj zahteva Dudincev? Kaj mu manjka? Zeli si svobode ustvarjanja, svobode uveljavljanja, zaščite pred zapostavljanjem in tlačenjem. Posebno med mlajšimi sovjetskimi krogi je bilo navdušenje za delo Dudinceva izredno. Znak, da je pisatelj v njem pravilno zajel in povdaril močno občuteno resnico in bolečino. Dudincev je sicer svojo knjigo kasneje moral deloma preklicati. Toda to ni važno. Veliko bolj važno je, da jo je sploh napisal, da je takšna knjiga v Sovjetski zvezi izšla in da je bila deležna navduš-nega sprejema. Danes jo imamo že v s.lbvenskem prevodu. riudincev je povedal vse to in je ostal v Sovjetski zvezi. Prav tako je izpovedal svoja grenka spoznanja tudi nekdanji ideolog jugoslovanskega komunizma Milovan Djilas, ki se ni usrtašil niti tega, da je itak sedel v zaporu. Morda bo kdo rekel, da je v Jugoslaviji milejši režim in da Djilas torej ni veliko tvegal. Toda upoštevati moramo, da je Djilasov »Novi Trboveljski rudarji so spet spregovorili S precejšnjo zamudo je javnost zvedela za velestavko trbovljskih radarjev 15. januarja t. 1. Klub najmarljivejšem prikrivanju je moral celo sam Tito priznati, da so v delavskem raju stavkali rudarji, kljub temu, d je v socialistični državi osnovno orožje delavska sloja -stavkanje - najstrožje prepovedano. Trboveljski rudarji so spet spregovorili. Dne 15. januarja je 4200 rudarjev stav-, kalo v Trbovljah, najvažnejšem premogovniku Slovenije. Delavska borba je pričela s tem da so se rudarji nočne izmene uprli, da odidejo iz rudnika in preprečili, da bi jih zamenjala naslednja izmena rudarjev. Ko so rudarji, ki so imeli nastopiti službo izvedeli za stavko rudarjev pod zemljo so se zbrali pred dvigalnimi napravami in onemogočili pogon dvigal. Naslednjega dne, 16. jan. je prispel s posebno avtokolono generalni tajnik KPS, Miha Marinko, po rodu Trbovljčan, ki je leta 1939 organiziral v Trboljah in vodil devetdnevno stavko. S seboj je privlekel kar 300 do zob oboroženih miličnikov. Nekdanji rudar se je prelevil iz borca za delavske pravice v zatiralca delavskih osnovnih zahtev. Miha Marinko je moral rudarjem obljubiti, da jim mezd ne bodo pristrigli in da stavkajoči rudarji ne bodo kaznovani. razred« izredno huda obtožnica, ki bi tudi danes že sivemu Titu znala pognati kri v glavo. Pogum teh pisateljev in idejnih pobudnikov, ki v takšnih okoliščinah oznanjajo takšne resnice, nam kvečjemu dokazujejo nihovo globoko vero v pravilnost njihovega ravnanja, kakor tudi zavest popolne, vzajemnosti z okolico, v kateri žive. Vedo. da je večina njihovih sonarodnjakov z njimi, zato govore v njihovem imenu in ostajajo pri njih, prepričani, da bodo za svoj pogum prej ali slej dobili priznanje. To velja v polni meri tudi za velikega sovjetskega pesnika Borisa Pasternaka. Njegov roman »Doktor Zivago«, je izšel ob koncu lanskega leta pri italijanskem založniku Feltrinelliju. Izid te knjige je pravi svetovni dogodek. Pisatelj je svoje delo sicer prvotno predložil sovjetskemu državnemu založništvu, toda to je odlašalo njegovo objavo in ga končno ni natisnilo. Feltrinelli, ki je dobil rokopis še takrat, ko se je mislilo, da bo roman izšel tudi v Sovjetski zvezi, se pa vkljub pisateljevim prošnjam ni maral odreči svoji pravici. Tako je to delo zagledalo beli dan najprej v Italiji. In roman »Dr. Zivogo« zasluži, da se ga čita. Po mnogih, mnogih letih se ima občutek, da je v njem svobodno spregovoril ruski pisatelj. Ni veselo, niti lahko delo. Pasternak razgrinja v njem vso turobnost sovjetskega življenja. Svojim oblastnikom očita, da se razumejo samo na revolucijo, da je ona edini smisel njihovega življenja, edino kar znajo. »Človek pa je rojen zato, da živi« - ugotavlja dr. Zivago - »ne pa zato, da se na življenje šele pripravlja«. Ko opisuje revolucionarja Strelikova pravi, da je bil inteligenten, toda ni bil sposoben, da bi delal dobro, »železni doslednosti njegovih načel je manjkala nedoslednost srca«. Ali pa ljudje. Zanje pravi dr. Zivago, da so revolucionarno stvarnost sicer sprejeli, se nanjo navadili, vendar ko govore o njej in svojem življenju, ne rečejo nikdar »Da, tako je dobro« temveč samo »No, zdaj je pač tako«. To pa je velika razlika. Podobne zgovorne pcivdarke srečamo na mnogih straneh Pasternakovega romana, ki v zaključku izzveni v pravo himno svobodi duha. Takšno je torej seme, ki ga danes sejejo duhovni in umetniški ustvarjalci v samem komunističnem svetu, seme, ki bo v dogledni bodočnosti neizogibno dalo svoj sad. Kako naj govori Tržaški radio? Kakor je videti je to vprašanje v zadnjem času zopet stopilo v ospredje. In ker so nekateri že povedali svoje mnenje, pri čet mer so seveda speljali vodo na svoj mlin, želimo pribiti nekaj dejstev. Odkar obstoja v Trstu radijt ska postaja, ki oddaja program v slovenskem jeziku, je popolnoc ma razumljivo, da se glede nje* govega urejevanja pojavljajo razne želje in kritike. Rekli bi celo, da je takih kritik premalo, vsaj stvarnih. Redno radijsko rubriko ima doslej samo mesečnik »MladU ka«. Tedniki,'med njimi »Demot kracija«, se morajo boriti s pomanjkanjem prostora, kar jim onemogoča, da ne morejo spremt Ijati vsega dogajanja. Bolj neot pravičljivo pa je, da edini ravenski dnevnik v Trstu, ki najt de dovolj mesta in časa za poro-čila o vseh mogočih kulturnih Dogodki po svetu JUGOSLOVANSKA LADJA »SLOVENIJA«, ki sta jo dva francoska rušilca ustavila pred Alžirsko obalo, je dala nov dokaz, kako si Tito zamišlja prijateljsko politiko in sodelovanje z Zahodom. Na ladji so našli 150 ton orožja in streljiva, ki je očitno bilo namenjeno alžirskim upornikom. Jugoslovanske oblasti so proti zaplembi protestirale in trdijo, da gre za češkoslovaško .orožje, kl- je bilo namenjeno Yemenu. Poleg tega ugovarjajo zakonitosti zaplembe, češ, da je bila jugoslovanska ladja ustavljena izven alžirskih teritorialnih voda. Francozi so namreči raztegnili zvoje teritorialne vode pred Alžirom na 50 milj od obale in pravijo, da so ladjo ustavili na točki, ki je oddaljena od obale 45 milj. Jugoslovani pa so objavili izpiske iz ladijskega dnevnika, iz katerega je razvidno, da je bila ladja ob tisti priliki 60 milj od alžirske obale. Par milj gor ali dol, dejstvo je, da si je težko predstavljati, da bi orožje za Yemen morali izkrcati v Casablanki, na zahodni obali Afrike, in ga nato po suhem prepeljati v Yemen, ki leži na skrajnem južnem koščku Arabije, torej na polotoku, ki pripada Aziji. Izgovor torej šepa. Poleg tega v Casablanki sploh ni nikogar, ki bi vedel, da bi morala tja priti takšna pošiljka za Yemen. Na drugi strani so pa Francozi celo objavili ime posrednika, ki je to orožje kupil za alžirske upornike. Za Francoze, ki so pred dvema letoma povabili Tita v Pariz in so od njega celo pričakovali, da jim bo pomagal urediti zadeve v Severni Afriki, je to pač trpka izkušnja. Dodati pa je treba, da je videti, da imajo Jugoslovani zgolj formalno precej prav. Priskrbeli so si izjavo neke švicarske družbe »Felix«, ki potrjuje jugoslovansko tezo o transportu orožja za Ye-men. Tako se zna zgoditi, da bodo vkljub vse drugačni verjetnosti in stvarnosti, Francozi le morali ugoditi jugoslovanskemu protestu. # * * IMRE NAGY, bivši ministrski predsed-nik madžarske vlade, naj bi bil še vedno v Romuniji, kamor so ga novembra 1956. poslale sovjetske vojaške oblasti. Tako je izjavil glasnik Kadarjeve vlade, ki je zanikal, da bi se lmre Nagy nahajal v budimpeštanskih zaporih, kjer naj bi proti njemu pripravljali proces. KAR VELJA ZATE NE VELJA ZAME si očitno mislijo Sovjeti, ko zahtevajo od zahodnih evropskih držav naj se odrečejo raketnim iztrelkom in atomski oborožitvi. Medtem ko nenehno stopnjujejo svojo gonjo proti obrambnim naporom in ukrepom Zahoda, sami nemoteno urejajo raketna odstrelišča v Bolgariji, na Madžarskem in v Albaniji. Tako sporočajo, da so v Bolgarijo in Albanijo že prišli sovjetski strokovnjaki, ki bodo poskrbeli za postavitev petih■ takšnih oporišč in za urjenje osebja, ki -bi ta-oporišča upravljalo. ■ < Tovrstna sovjetska oporišča na Balkanu so posebno- važna. -V. sodelovanju s podobnimi oporišči, ki jih - v kolikor jih že niso - lahko postavili v'“Siriji in Egiptu, bi Sovjeti lahko obvladali vse vzhodno Sredozemlje, prereztRi oskrbovalne zveze Turčije, in zaprli prehod skozi Dardanele in Bospor. Carska politika ni v tem delu sveta nikdar razpolagala s tako učinkovitim strateškim trikotnikom, na katerega bi lahko opirala svoje težnje. Zato je razumljivo, da morajo ogrožene države, med njimi Italija in Turčija, -v kolikor nočejo spraviti v svoje neodvisnosti, po-škerbeti za primerne protiukrepe. * # * EGIPT IN SIRIJA sta pretekli ponedeljek proglasili, da se bosta zlivala v eno samo državo, ki bo imela skupno prestolnico v Kairu, en parlament in enotno vojsko. Nova državna skupnost se bo imenovala »Enotna arabska država«. O predlogu bodo razpisali ljudsko glasovanje, za katerega je ob sedanjem pana-rabskem navdušenju takorekoč gotovo, da bo predlog odobrilo. * * * TAJNA DIPLOMATSKA POGAJANJA za odstranitev sporov med Vzhodom je predlagal kancler Adenauer v svojem odgovoru na Bulganinovo poslanico. Adenauer meni, da imajo mednarodne konference več možnosti za uspeh, če jih prej po diplomatski poti skrbno pripravijo. Izmenjava polemičnih pisem - pravi Ade-naur - ima še to posledico, da že v kali zatre prve poganjke zaupanja. Zato je priporočil Bulganinu, naj ne pošilja več pisem, pač pa naj obravnava mednarodne zadeve na diplomatski in manj bombastičen način. S tem se je Adenauer priključil skupini zagovornikov povratka k tajni diplomaciji. Vse več diplomatov namreč meni, da so javni, bolj političnim zborovanjem kot pa zaupnim pogajanjem podobni mednarodni sestanki, doslej imeli za posledico, da se je mednarodni položaj kvečjemu še bolj poslabšal in razpletel. Javno, pred zbori časnikarjev, radijskih poročevalcev in očmi televizije nobena država noče priznati svojih napak in ne mara popustiti, ker se boji, da bi s tem trpel njen prestiž. Brez medsebojnih koncesij pa ni sporazuma. & * & TURSKA GOSPODARSKA KRIIZA ne pojenjuje temveč postaja vedno hujša. Tako vsaj sodimo po vesteh, ki prihajajo iz te dežele. Turško ministrstvo za gospodarstvo je n. pr. pretekle dni za 48 ur ustavilo prodajo bombaža, ki je eden važnih proizvodov te dežele. Nato je ukazalo, da morajo trgovci znižati cene bombažu na polovico. Ni se oziralo na njihove ugovore, da jih bo to upropasti-lo, ker so bombaž veliko dražje kupili. Določili so tudi maksimalne cene za riž, sir in olje. Potrošniki so se seveda razveselili teh ukrepov, o katerih je pa težko reči ali bodo kaj zalegli, kajti gospodarstva se ne da urjevati od danes na jutri. Dosedanje vlade so hotele Turčijo hitro industrializirati. Pri tem so izvršile nesorazmerno velike in včasih tudi zgrešene investicije. Deželo so v tujni močno zadolžile, tako, da gre ob dobrih letinah eno čtrtino vsega turškega izvoza samo za odplačevanje tujih dolgov. Dokler so bile letine dobre, je to še šlo, toda ko so enkrat izsostale in je nepravilno usmerjano kmetijstvo odpovedalo, je na trgu začelo primanjkovati blaga za široko potrošnjo in celo živil. S tem se je sprožil val sedanje krize. ! VI bo I. VELIKI DOBRO v nedeljo 16. februarja w DELNI PLES Hotelu Excelsior SDD Palače Vstop izključno z vabilom, ki ga lahko dvignete na sedežu druliva v ulici Machiavelli 22/II od 17. do 19. ure. dogodkih o Tržaškem radiu o? bičajno vztrajno molči. Kakor mnogi drugi se tudi on oglasi samo takrat, ko ga kaj zbode. Potem seveda sledijo kritike, ki so vse prej kot objektivne. V njih se vztrajno ponavlja ugotot vitev: da, da, ko bi to delali drut gi, to je naši ljudje, potem bi bilo vse boljše. Da takšne kritu ali političnega prerivanja za ras dijska mesta, ne morejo imeti velike vrednosti, je na dlani. Pač pa je potrebno opozorilo in ras zločevanje takrat, ko se stvarna kritika združi s takšnimi prikris timi težnjami. Tako je bilo tudi po zadnjih praznikih, ko je g. Ubald V ras bec, ra osnovi nekega odprtega pisma »Primorskemu dnevniku«, napisal dolg članek, v katerem je gotovo iznesel nekaj upravičenih pripomb, a je poleg tega položil vanj tudi svoja kukavičja jajca. In prav zaradi tega, ker, bi nekas tera resnična dejstva, ki jih je g. Vrabec omenil, znala povzros čiti, da bi odgovorni sprejeli za enako resnično ali primerno tudi to, kar je g. Vrabec na ta dejs stva obesil, se moramo oglasiti. Opozoriti moramo na pripombe, katerih upoštevanje bi zelo škos dovalo ugledu Radija Trst A in ne bi bilo v skladu s poslan> stvom, ki ga posebno nekomus nistični Slovenci s in to je velika večina poslušalcev s tej postaji pripisujejo. Nad čem se pritožuje in kaj zahteva g. Vrabec? Ne bomo se spuščali v' njegovo kritiko glass benih programov in dela glasbes nega vodstva Radia Trst A. G. Vrabec je glasbeni, čeprav ne rat dijski strokovnjak in mu nihče ne more zameriti, da ima o tem svoje mnenje, pa naj z našim sot glasa ali ne. Pač pa se moramo ustaviti na vprašanju splošne idejne in politične linije, katero raj bi Radio Trst A uveljavljal. Članek g. Vrabca namreč izzvet ni v enostavno zahtevo, da naj se Radio Trst A, v vzdušju zblu ževanja med Italijo inJugoslat vi jo, za svoje delo ne poslužuje ljudi, ki sedanjemu jugoslovanskemu režimu niso po godu, kat kor tudi naj v svojih poročilih in drugih sporedih ne govori tako, da bi to bilo sedanjim jugoslot vanskim oblastnikom neprijetno. Z drugimi besedami, Radio Trst A naj bi o jugoslovanskih in drugih zadevah govoril tako, kat kor da bi bil na vzhodni, ne pa na zahodni strani železnega za--štora. Temu primerna naj bi bit la tudi sestava njegovega osebja. In tu je treba pribiti, da to ne gre. Radio Trst A bi se v tret nutku, ko bi krenil na to pot, odrekel svojega poslanstva ter bi izgubil ves svoj vpliv in prit vlačnost. Kdo naj bi sploh poslu* šal Radio Trst A, ako bi na njem slišal iste ljudi ali vsaj na podot ben način obarvane vesti in pot glede, kakor mu jih vsak dan od ranega jutra do pozne noči sert v irata Radio Koper, oziroma pret ko njega Radio Ljubljana? Jasno je torej, da mora Radio Trst A ostati glasnik svobodnet ga sveta. Rekli smo, da je to žet Ija ogromne večine Slovencev, ki niso komunisti, je pa tudi v interesu Italije, na katere ozemt lju in v katere sklopu Radio Trst A deluje. Vsak odstop od te linije bi predstavljal težko in nepopravljivo napako. S T I V GOR IS K E G A z Proračun goriške občine za L1958 Goriški občinski svet je 3., 8. in 10. jan. izčrpno razpravljal o glavnih smereh proračuna za tekoče upravno leto, ki izkazuje ravnotežje v dohodkih in izdatkih, in sicer 1.333.645.000 lir dohodkov in ravno toliko izdatkov. Nastopili so razni govorniki za in proti takemu proračunu. Bližajo se državnozborske volitve in prav to dejstvo je odločevalo, da so svetovalci italijanskih strank, razen demokrščanslcih, prikazovali neverjetnost in negotovost uravnove-šenja proračuna, kot ga je odbor sestavil in predložil. Eni so trdili, da so proti dodatnim dokladam, drugi, da bi se za uravnanje dohodkov z izdatki morali znižati izdatki, tretji da bi se večji dohodki morali poiskati pri družinskem davku z večjo pažnjo za pravilnejšim in pravičnejšim obdavčevanjem določene vrste občanov, to je bogatejših. Na seji 3. jan. je g. Bratuž nastopil proti takim kritikam in dejal, da bi gospodje, ki tako govore očividno, radi dosegli vsemogoče z najnižjimi dohodki Vsi prisotni so izjavo g. Bratuža vzeli naznanje kot dokaz, da se s predloženim proračunom strinja. V sredo 8. jan. je v imenu svoje skupine (po dogovoru z gg. prof. Kacinom in učiteljem Šuligojem) govoril tudi dr. Sfiligoj in se izrekel za proračun, ker je odbor sprejel glavni in bistveni del predlogov, ki jih je ta skupina v 28 točkah predložila 18. septembra m. 1. ter ga vnesel v pi-oračun. Ti predlogi se tičejo med drugim tudi napeljave vode na Gradiš-kuto, na vrh Sentmavra in v ulico degli Scogli ter poprave raznih ulic in poti, kakor tudi ureditve plače neki šolski po-strežnici v ulici Randaccio. V ostalem je dr. Sfiligoj izrazil mnenje, da bi se morda našlo večje dohodke pri stvarnejšem in učinkovitejšem nadziranju pobiranja nekaterih vrst davka. V petek 10. jan. so odborniki in župan odgovorili na govore in ugovore svetovalcem. Nato je sledila izjava skupinskih predstavnikov glede načina glasovanja, ki ga mislijo v stvari podati. G. Bratuž je ob splošnem začudenju izjavil, da se bo glasovanja vzdržal, ker da mora na eni strani priznati, da je odbor vendar vnesel v proračun mnoge postavke v korist slovenskemu ljudstvu, zlasti kar se tiče napeljave vode, na drugi strani pa da se ne strinja z dodatnim davkom. Tako je tudi storil: vzdržal se je glasovanja. V imenu svoje skupine je dr. Sfiligoj pojasnil, zakaj se je odločila 'za proračun, in sicer: a) zato, ker je v proračun vnesen glavni del bistvenih in važnih zahtev, ki jih je skupina, s podpisom tudi g. Bratuža, 18. septembra predložila odboru, med temi zahteva po napeljavi vode vrh Sentmavra, na Gradiškuto in v ul. degli Scogli. Zal, je dejal dr. Sfiligoj, ni v proračunu tudi predlagane ureditve ulice dei" Čampi vendar upa, da bo tudi ta zadeva, ki je nujnega značaja, urejena; b) ker upošteva proračun tako potrebe okoliških krajev, kakor mesta; c) ker ni moči priseči, da se bo koncu upravnega leta proračun izkazal uravnovešenega, kakor ni moči priseči, da ne bo uravnovešen; č) ker ni nobeden od govornikov, ki so govorili proti proračunu, predlagal kake točne in stvarne spremembe, ampak so vsi proračun kritizirali, ker da ne verjamejo v njegovo uravnovešenje. So proti dodatnemu davku, ker da bi se za njegovo uravnovešenje morali raje znižati izdatki nego pa uvajati dodatni davek; d) ker prevideni dodatni davek znaša za tekoče leto le 5.973.500 lir več kot lani, in ne 24.876.000 lir. Samo zaradi te postavke, tega dodatnega davka, se skupina ne more izreči proti proračunu, ko pa nasproti temu stoje visoke postavke v korist tudi okoliškega prebivalstva, ki nujno potrebuje vodo. Res- je, da je prav on. dr. Sfiligoj, lansko poletje moral večkrat, na zahtevo prizadetega prebivalstva, opozoriti župana na pomanjkanje vode in prositi ga za takojšnjo dobavo vode s cisternami kar se je tudi zgodilo. Sledilo je glasovanje za smernice proračuna. Za iste je bilo oddano dvajset glasov, proti pa enajst. G. Bratuž se je, kot povedano, glasovanja vzdržal. * * * Proračun goriške občine, je v postavkah, ki se tičejo javnih del, zelo pester. V' celoti predvideva kakih 465 milijonov lir stroškov. Zato je občinski svet, na županov predlog, v petek 10. jan., po končanem glasovanju o smernicah proračuna, soglasno sprejel resolucijo vladi, katero prosi, da se zahtevani znesek v celoti in v najkrajšem času prizna in nakaže. Svetovalci Slovenske demokratske zveze so se že meseca septembra potrudili in predložili občinskemu odboru razne zahteve v korist vseh občanov, zlasti pa prebivalcev okoliških krajev s skoro stoodstotnim slovenskim poreklom, ki nujno potrebujejo vodo. Ker je odbor glavni in najvažnejši del od 28 postavk omejenih zahtev sprejel in vnesel v proračun, bi bilo nesmiselno in tudi nespametno glasovati proti proračunu, ko nihče od raznih govornikov ni predlagal kake bistvene in važne spremembe k njemu, ampak je vsakdo, ki je proračun stvarno pregledal in ga trezno ter pametno preučil in presodil, moral zaključiti, da ga ni moči kar tako pobijati in odkloniti. Vodo naši kmečki in drugi ljudje nujno raoijo za družino, za živino in za vrtnarijo. Odkloniti proračun, ki to vodo zagotavlja, bi pomenilo odkloniti tudi vodo tist.m, ki ne zahajajo v kavarno na sladke pijače, hladno pivo in drugo, ker nimajo toliko denarja, ampak si žejo tešijo le z vodo, ki pa mora biti čista in zdrava, ne pa deževnica v lužil... Kritika proti proračunu, pa ni bila stvarna, ampak precej površna in neresna. To se razume, da so svetovalci, predstavniki večjih italijanskih strank, ki bodo spomladi nastopili na volitvah, morali tako ali tako kritizirati in glasovati proti, toda zgoli iz političnih volilnih računov in ne zaradi stvarnosti kot take. Zadeva dodatnega davka v znesku lir $.973.500 predstavlja le izgovor, dlako v jajcu, da so nekateri odklonilno glasovali. Zlasti komunistična svetovalca sta se v tem oziru najbolj osmešila, ko je prav te dni komunistična občinska uprava v Bologni izglasovala proračun in ga uravnovesila z dodatnim davkom v znesku 820 milijonov lir, kar pomeni, proporcio-nelno, dvakrat toliko kot se je zgodilo v Gorici. Slovenci na Goriškem nimajo izgledov za dosego svojega poslanskega mesta. Svetovalcev SDZ niso v tem oziru motile prihodnje volitve in propaganda zanje. Tem našim svetovalcem je bila in je pri srcu le korist Občinarjev, zlasti onih iz okolice. Zato, in ne zaradi kake politične opredelitve na demokrščansko linijo, ka- kor bedasto piše »Primorski dnevnik«, so glasovali za proračun. Poleg »Primorskega dnevnika« pa o-brekuje tudi njegova sovrstnica »Soča«, ko trdi »da je dr. Sfiligoj predlagal povišanja družinskega davka, ki naj bi bil po njegovem mnenju prenizek«. Oba dopisnika, oni od »Primorskega dnevnika« in tisti od »Soče« sta s svojim poročanjem pokazala: 1) da nista proračuna verjetno niti prečitala; 2) da nista razumela niti proračuna niti razprave o njem ter potreb ljudstva; 4) da se dosledno vsem komunističnim časnikarjem rada poslužeta potvarjanje resnice, ko nimata argumentov proti svojim poštenim nasprotnikom. Sam njihov uradni zastopnik v občinskem svetu, g. Bratuž, se je glasovanja vzdržal, s tem pa proračuna ni odklonil, potem ko je 3.- jan. govoril proti tistim, ki so ga pobijali! Ce sedaj poklicni partijci, ob svojih kameleonskih spreminjanjih in neprestanih romanjih od enega političnega korita k drugemu, onemoglo cepetajo z novoli-starskimi »strmoglavci« vred, ne more] tudi tako zavijanje resnice preslepiti slovenskega človeka. Dialektične metode so pri nas že vse preveč izrabljene, da bi mogle še koga zavesti v zmoto. Slovenska demokratična, svobodoljubna javnost trdno in neomahljivo stoji za svojimi resničnimi, demokratično izvoljenimi voditelji. Profesionalnih strankarjev Slovenci ne potrebujemo ker profesionalec dela v korist tistega, ki ga plačuje in ne v dobro tistih, katerim se vsiljuje. Goriški Za »Primorskim dnevnikom« in »Sočo« se je proti našim slovenskim goriškim občinskim svetovalcem, izvoljenim na Slovenski listi z lipovo vejico, oglasil z napadanjem tudi njima sorodni »Novi list«. Bilo bi seveda čudno, če bi ti trije bratci ne bili složno povezani proti slovenskim svetovalcem, ki se tako pametno in pošteno zavzemajo in borijo za koristi občanov, zlasti onih slovenskega porekla, ki so jih zato tudi izvolili. O »Primorskem dnevniku« in »Soči« je odgovor na drugem mestu. Tu želimo prikazati naši javnosti tudi novolistarska protislovja, v katera je »modri« goriški dopisnik »Novega lista« tako očitno zabredel. V številki od 16. januarja očita našim svetovalcem, da v občinskem svetu preveč govorijo, namesto, da bi raje molčali in molčali po pravilu grškega filozofa, ki je dejal, da se nikdar ni kesal, če je molčal, večkrat pa, če je govoril, »Novemu listu«, kakor že »Primorskemu dnevniku« in »Soči« mamreč ni po godu, da se naši svetovalci nesebično potegujejo za koristi ljudstva in pri tej svoji požrtovalnosti žanjejo uspeh in priznanje od strani ljudstva, Boli jih, ker imajo v občinskem svetu svojega zastopnika, ki pa se ne drži linije in se proglaša zdaj za neodvisneža, zdaj za pro-gresivneža. Vedno ne ve, kdaj naj v občinskem svetu glasuje »za« in kdaj »proti«. Sam trdi, da nima nikogar, ki bi mu znal svetovati tako, da bi bilo vedno prav, tudi če sedi na dveh stolih hkrati. Boli jih tudi, da so naši brihtni svetovalci znali staviti občinskemu odboru svoje zahteve za napeljavo vode, za po- Predali so se Hennijepim socialisioi Iz časopisnih po’ročil izvemo, da so goriški titovci, nekdanji komunisti in ofarji, potem frontaši nato še do včeraj »neodvisni socialisti« s Cucchijem in Ma-gnanijem, stopili v stranko italijanskih Nennijevih socialistov. Dolgotrajna premišljevanja, pomenkovanja, posvetovanja in pogajanja so torej privedla do končne odločitve in vstopa v Nennijevo stranko. Kot zastopniki titovcev so imenovani v skupni odbor gospodična Dorica Makuc, učitelj Viljem Nanut in sovodenjski župan Ceščut. V izvršni odbor stranke je kooptiran učitelj Viljem Nanut. Kroži vest, da je vsega skupaj vstopilo v stranko nennijevcev le deset titovcev, in da se nekateri, ki so izostali, pogajajo za vstop v komunistično partijo. Ce govorica odgovarja resnici, je potem namen titovcev jasen: vrinti se v obe italijanski levičarskih stranki zaradi nadziranja njune politike do Titovine. Zelo čudno izgleda, da se titovci skrivajo za uradnim poročilom, namesto, da bi prišli na dan s celotno vsebino dogovora in z imeni slovenskih zastopnikov. Nič nismo namreč slišali, da bi bili demokratično izvoljeni na kaki širši seji ali kakem zborovanju. Korajžni pa so!... Do i*čeraj še tiha in zakulisna borba med komunisti in nennijevci ter titovci, je izbruhnila sedaj v strupeno medsebojno obračunavanje, kakor lahko sodimo iz osebnih napadov in iz pisanja listov »II Lavoratore« in »L' Unita«. KPI je menda računala na dobro kupčijo, pa ni nudila zadovoljivih jamstev za varuštvo in zaščito titovcev... Do kedaj bo novo izbrano varuštvo trajalo, si lahko mislimo, če se ozremo na dobo trajanja prejšnjih opredelitev goriških titovcev. ki so zopet enkrat dokazali, (in to naj si zapomni zlasti goriški poročevalec »Primorskega dnevnika«), da so vse prej samo ne samostojni Slovenci! Slovenstvo doberdobskih komunistov Doberdob je vedno slovel kot pristna, slovenska vas in je med prvo svetovno vojno celo postal, kot pesem poje slovenskih fantov grob. Toda v za mjih čas:h je tudi čez to kraško predel zapihal čuden veter ter marsikateremu Doberdobcu zmešal pojme. Danes je beseda poštenega Slovenca, ki se vedno in povsod zanima za našo stvar, za takoimenovane progresivne slo-'•e samo laž in golfija, in sicer samo zato, ker ta beseda temelji na pravični demokraciji. Za take progresiste je važnejša vsaka beseda tuje učenosti in modrost: iz enostavnega razloga, ker ima namesto V KLETI: Zadnji čas je da pretočimo vino. To delo bi moralo biti opravljeno že v začetku decembra. Ako vino ni prav čisto in je še motno, bomo pred pretakanjem, ko so mrzli dnevi, pustili okna odprta za nekaj dni, kar tudi pospeši čiščenje vina. Pravilno je, da vino pretakamo ob lepem, suhem vremenu. Ce smo moštu dodali kalcijev metabisulfit. če vino še ni prav čisto, in tudi sploh je prav, da vino ob prvem pretakanju dobro prezračimo. To dosežemo na ta način, da vino skozi pipo pretakamo v večji bakreni kotel in na pipo pritrdimo razpršilnik. Bolje je, če je tak razpršilnik bakren, lahko pa uporabljamo tudi onega katerega rabimo za zalivanje z zalival-nikom na vrtu. Ako rabimo tak zalival-nik, moramo paziti, da ni rjast, ker bi v takem slučaju prav lahko vino oksidiralo. Pretočili bomo vino le v dobre, zdrave in čiste sode, katere požeplamo z enim azbestnim trakcem na 2 hi prostornine. Z žveplom dosežemo . da pretočeno vino ne porjavi in tudi pomaga, da se vino hitreje in bolje sčisti. Kakor rečeno, pretakamo v bakren kotel in v sode nalivamo skozi bakren lij. Ce pa imamo samo lesen lij, je prav, da denemo v tak lij kak bakren predmet, kako n. pr. stare kuhinjske pokrivače, ki pa seveda morajo, biti zelo čisto oprane. Posebno pa moramo rabiti bakrene posode pri pretakanju vina, kateremu smo bili dodali metabisulfit, ker baker odvzame duh po žeplu oziroma duh po gnilih jajcih, ki ga sicer metabisulfit pušča. Pri prelaknju bomo posneli samo čisto vino. Goščo, to je drožje pa bomo prodali ali pa sfiltrirali v vrečah. Sodi morajo biti vedno do vrha polni. Ce nam slučajno primanjkuje vina za napolnitev kakega soda, bomo tak prazen prostor v sodu zažveplali. SETEV GRAHA: Ob suhem vremenu lahko sejemo grah v lehe na njive, če je zemlja godna t. j., da ni premokra. Sejali bomo sedaj grah vrste »senator« in »telefon«. Najbolje bo uspeval grah, če ga bomo sejali v zemljo, ki je bila preteklo leto dobro pognojena s hlevskim gnojem. Tako zemljo pognojimo pred setvijo z e-nim od celovitih gnojil, kakor n. pr. PKN in sicer v količini približno 8 kg. na 100 kvad. metrov površine. Ce pa bomo gnojili sedaj hlevskim gnojem, moramo rabiti samo dobro vdelan gnoj ter mu dodati približno 4 kg. superfosfata in 1 kg. kalijeve soli na 100 kvad. metrov površine. Da nam miši ne bodo uničevale graha, nastavimo vabe s strupom, kakor je »fosfuro di zinko« ali pa še bolje strup »SOREXA«, ki je strupen samo za miši. Strup postavimo na kamenito ploščo in ga pokrijemo s kosom strešne opeke, da bi ga druge živali ne použile. Pokojnine kmetom Zadnje dni so kmetje prejeli prve pokojninske knjižjee. Marsikatera družina je lažje zadihala, ker ji taka pokojnina o-lajša gospodarski položaj. Med temi so tudi slovenske družine pridnih kmetovalcev na Goriškem. Posebno pri srcu nam je usoda briških kolonov in veseli nas, da je pokojnina prišla kot mana z neba prav njim. ki so jo tako zelo potrebni. Zakon o kmetijskih zakupih Kmalu bo dokončno izglasovan tudi zakon o kmetijskih zakupih, zakon, ki bo nudil kolonom nekaj možnosti, da postanejo lastniki zemlje, ki jo obdelujejo. Izgleda namreč, da bo ta zakon vseboval pravico, da bo pri prodaji zemljšča imel prednost za odkup prav kmet sam, ki ga ima v zakup. demokracije za podlago rdečo barvo, simbol komunističnega zatajevanja k sme .narodnosti in lastnega jezika ter zapelja-vanie ljudstva pod krvoločno diktat-uo. Po vzgledu številnih bikov, ki se pasejo na gmajni, se nekateri Dooerdobci, ne meneč se za usodo slovenskega človeka, jezika ter doma, pasejo ob tuj' besedi raznih socialističnih in komunističnih šarlatanov ki so postali že skoro vsakodnevni njih gostje, ali boljše rečeno: lovci na njih volilne glasove, kakor da bi šlo za lov na divjačino. Zimska pomoč V sklad zimske pomoči brezposelnim so dorovali: profesorji slovenske gimnazije in liceja 12.300 lir, profesorji slovenskega učiteljišča 6.850 lir in profesorji nižje srednje šole 10.550 lir. 9 Vidmu obsojeni časnikarji V soboto 25. januarja se je pred kazenskim sodiščem v Vidmu zaključila o-bravnava proti trem časnikarjem, ki jih je tožil čg. Kračina iz Sentlenarta v dolini Nadiže zaradi obrekovanja, da je protiitalijanski eksponent. Trije časnikarji: Arturo Manzano, Giorgio Provini od »Friuli liberale« in dr. Pasquale De Simone od »Arene di Pola« so bili obsojeni vsak na 5 mesecev in 10 dni zapora in 44.445 lir globe ter vsi trije skupaj na 200.000 lir odškodnine čg. Kračini, 90.000 lir njegovemu odvetniku in na plačilo sodnih stroškov. Kazen pa je pogojna in vsem trem je sodišče priznalo tudi olajševalno okoliščino, da so dejanje zagrešili iz nacionalnih ozirov. K sodbi bi pripomnili sledeče: upamo in želimo, da bi italijanski časnikarji ne smatrali vsakega Slovenca za izdajalca in vsako slovensko besedo, ki jo ustava ščiti, za izdajstvo proti državi. Na meji je potrebno, da vlada mir in medsebojno razumevanje tu živečih narodov ob zavesti, da ustava jamči vsem državljanom popolno enakopravnost brez izjeme na jezik in politično prepričanje. POPRAVEK V našem listu štev. 1„ leto XII. od 1. jan. 1958 smo pod člankom »Slovenska govorica ni veleizdaja« poročali, da se je 13. decembra 1957 vršila pred videmskim okrožnim sodiščem kazenska obravnava v zadevi zasebne tožbe čg. Kračine, župnika v Sentlenartu v dolini Nadiže, proti videmskemu' dnevniku »II Messag-gero Veneto«, ki ga je svoječasno javno napadel in mu očital protiitalijanstvo in drugo. To vest popravljamo in sporočamo javnosti, da se omenjena razprava ni vršila in zaključila proti videmskemu dnevniku »II Messaggero Veneto«, katerega čg. Kračina zadevno niti tožil ni. V zmoto nas je bila zapeljala izjava, ki jo je na razpravi 13. decembra podal toženi g. Arturo Manzano. kakor sledi tudi iz »Gazzettina« od 15. decembra 1957, da mu je namreč »Messaggero Veneto« zaupal nalogo naj poizveduje o nekem domnevnem pr tisku, ki naj bi ga Italijani izvajali proti neki slovenski manjšini v dolinah itd. To so -bile poizvedbe, ki pa jih je priobčil list »li Friuli libe-rale« (in ne »I! Messaggero Veneto«), Tem je sledila tudi kazenska ovadba. Besede v kurzivu odgovarjajo v prevodu izjavi g. Manzana. Toliko smo resnici na ljubo dolžni pojasniti! pravo ulic in poti, za ureditev staleža slovenske potrežnice in tako dalje. Zah. teve, ki jih je odbor v glavnem sprejel in v proračun vnesel. Zato so seveda naši svetovalci za proračun logično in dosledno glasovali, ne da bi potrebovali nasveta kakega Josepha philosopha, ki se je na slovenski šoli le toliko filozofije naučil, da zna sicer navajati grškega filozofa, ne pa tudi njegovega imena. Protislovje »Novega lista« tiči v tem, da se je ravno ta list ob volitvah leta 1956 zaganjal proti nekemu kandidatu Slovenske liste z lipovo vejico, sedaj izvoljenemu svetovalcu, češ da je preveč molčeč in da ne bo znal zadostno govoriti in se za koristi ljudstva boriti. Zdaj predlaga in zahteva pa molk! Dopisniku »N. 1.« ni po volji, da so naši svetovalci v občinskem svetu- govorili, stavili pismene zahteve, jih tolmačili, se zanje potegovali, jih dosegli in za proračun, ki jih je sprejel, glasovali. V svoji številki od 23. januarja pa piše, da se proračun odlikuje po tem, da ne izkazuje primanjkljaja. Hvali upravo mesta, kii da je bila v tem pogledu izredno delavna in uspešna. Ze ta ugotovitev odličnosti proračuna in ta hvala delavnosti in u-spešnosti občinske uprave zgovorno opravičuje glasovanje naših svetovalcev za proračun. Kljub temu jih očitajoče poziva, naj pojasnijo slovenski javnosti, zakaj so glasovali za letošnji proračun, ne da bi pomislil, da so naši svetovalci svoje pojasnilo že dali v samem občinskemu svetu in v slovenskih listih. Same prilastice, torej, ki jih »Novi list« nudi svojim bralcem v zabavo. Vse to zgovorno dokazuje, da izvestni dopisnik »Novega lista«, ki taka pojasnila zahteva (ko so vendar že bila dana, in sam priznava, da je občinski proračun odličen, uprava pa izredno delavna in uspešna!) ni verjetno možgansko sposoben kakega pojasnila sploh doumeti. Pri tolikih protislovjih dopisnika »Novega lista« moramo res zaključiti z ugotovitvijo: »Si tacuisses, philosophus min-sisses«! Bilo bi, torej, zelo koristno in pametno, če bi molčal. Pa ne zato, da bi ga kdo priznaval za filozofa, ampak že zato, da bi javnost ne izvedla, iz njegovega lastnega peresa, da ne pozna niti logike, kaj še grško filosofijo in slovensko politiko!... CiPhuShi oMatshi podvigi ..Primorskega dnevnika" Goriški dopisnik »Primorskega dnevnika«, slovenski javnosti dobro znan zaradi svojega hudo majavega komunističnega modrovanja, je v številki z dne 5. jan. svojega lista zopet izpljunil nekaj kapljic žolča iz svoje dialektične možga-novine. Prazno se zaganja v SDZ in njene svetovalce, ki so v občinskem svetu dosegli lep uspeh v korist našega ljudstva. Razumemo, da je dopisniku »Primorskega dnevnika« trn v peti vsak uspeh naših demokratičnih svetovalcev, katerim so potrebe in koristi ljudstva v prvi vrsti pri srcu. Svoja zaganjanja bi dopisnik »Primorskega dnevnika« z mnogo večjim uspehgm obrnil proti svojim sovrstikom-komuni-stom, Miladinu Černetu in drugim, že zaradi sledečega: 1) Pokrajinski svetovalec Miladin Černe je proti dr. Sfiligoju, ki je lani pozdravil svetovalce po slovensko, dejal v. pokrajinskem svetu, da se tam ne sme uganjati nacionalizma in je tako povedal, da se naši slovenski svetovalci ne smejo posluževati svoje materinščine; 2) Titovci so svojo nekdaj samostojno slovensko politično organizacijo sramotno razpustili in se predali italijanski stranki; 3) Komunistična občinska uprava v Doberdobu je že v prvem letu svojega poslovanja pokazala popolno nezmožnost upravljanja občine; 4) Dopisnik »Primorskega dnevnika« iz Gorice je v stalnih stikih z italijanskimi socialisti in komunisti, od katerih črpa svoja poročila; 5) Titovci nosijo na Goriškem velik del krivde za sedanji položaj Slovencev v Italiji, ker so vodili nečloveško nasilno politiko zlasti leta 1945 i proti Italijanom, i proti Slovencem in to skupaj in dogovorno z italijanskimi komunisti. Za danes le toliko! Prepoved zvočnih znahou Goriško županstvo objavlja, da so zvočna znamenja motornih vozil vseh vrst od 1. februarja naprej ponoči in podnevi, prepovedana v mestu od Soče do državne meje in do železnice Gorica, južna postaja - Šempeter. Izvzeti so torej kraji na desnem bregu Soče in kraji pod železnico Ločnik - Gorica, južna postaja -Šempeter. V slučaju nevarnosti nezgode prepoved ne velja. Ponoči pa smejo motorna vozila dajati znamenja z lučjo. Znamenja z lučjo pa so ponoči obvezna na križiščih in ovinkih ter pri prehitevanju. Kršilci te prepovedi zapadejo denarni kazni od 400 do 8000 lir. Kazen za kršitve ponoči se podvoji. Dušni ev Rimski Lančiškan Blandino della Croce ima v svoji celici na zidu obešeni dve pištoli »Colt«. Orožje je simbol nevsakdanjega apostolata, kateremu se je zafti-»al oče Peter Blandino, dušnemu pastir-*tvu namreč, med tistimi ameriškimi Ita-lij *ni, a. so jih oblasti Združenih držav Ugca Zaradi njihovega protizakonitega delovanja v Ameriki, v njihovo staro ionuvino. Ameriška policija se je odločila za ta ukrep, ko se je med ameriškimi varuhi Miru in reda utrdilo prepričanje, da nekateri ameriški Italijani v New Y6rku in Chicagu razširjajo početia, ki naj bi bila za las podobna zloglasni mafiji. Ameriške oblasti so tem izgnancem odrekle ameriško državljanstvo in jih vrnile rojstni deželi. Lucky Luciano, ki so ga v Združenih državah sumničili tihotapstva z mamili, je bil prvi, ki je moral spet domov. Bogati Luciano si je kupil v Neaplju Podjetje za medicinsko tehnične proizvode. Newyorški Ralph Liguori se je namestil v Rimu. Tudi Joe Adonis je svoje dolarsko premoženje naložil v trgovske kupčije. Vsi izgnanci pa niso s seboj prinesli iz Amerike polnih žepov dolarjev. Večina od kakih pet sto deportirancev, ki jih je ameriška policija največkrat kar čez noč izgnala, so se vrnili v staro domovino kot popolni reveži. Prav temu proletariatu so namenjeni dušno pastirski napori očeta Blandina, Z bedo teh izgnancev se je frančiškan Prvič seznalil, ko je v neki gostilni v bližini neapeljske opere San Carlo spoznal dva izmed izgnancev. Mladega redovnika je pretresla tragedija teh povratnikov. »Skoraj vsi izmed njih so prišli v Ameriko v otroških letih in se čutijo v Italiji kot brezdomci,« je dejal oče Blandino. »Mnogi izmed teh nesrečnežev živijo pod policijskim nadzorstvom in ne smejo zapuščati svojega sedanjega bivališča.« V resnici najdejo ti izgnanci le redko kdaj zaposlenje. Da bi popolnoma ne propadli, so se poskušali nekateri Protizakonito vrniti v Združene države. Ce jih ujamejo, jih čaka ječa dveh let, Po prestani kazni pa zopetni izgon v Italijo. Vse kar jim je še preostalo, je krčevit ameriški narodni ponos. Nekdanji Joe Udarnik, kakor je sam sebe imenoval, je dejal: »Niti misliti ne morem tako, kot mislijo moji rojaki.« Beda deportirancev je očeta Bladina tako pretresla, da je sklenil nekdanje iztirjence spet spraviti na pravo pot. Za seboj je imel že nekaj izkušenj. Med vojno je bil vojaški kurat, po vojni pa je opravljal dušnopastirsko službo med italijanskimi vojnimi zločinci, ki so jih obsodila zavezniška sodišča. Oče Blandino je pričel s svojim mi-sjonskim delom s koncertom v operi San Carlo, pri katerem je sodeloval tudi pred-kratkim umrli Beniamino Gigli. Dobrodelna prireditev je dušnemu pastirju prinesla veliko navdušenja, pa tudi precej denarja in ukor cerkvenih oblasti. Oče Blandino pa je vztrajal. Zbral je nesrečne izobčence v domovih in se nato odpravil na pot do tistih izgnancev, ki se v domovino niso vrnili praznih rok. Eden izmed teh izgnancev je newyorškemu Podzemlju naslovil pretresujoč apel, ki ga je dalje širila neka ameriška radijska oddajna postaja. Poziv je očetu Blandi-nu prinesel številna anonimna denarna darila. Frančiškan pa je našel tudi med rimsko družbo nekaj mecenov. Tako je vojvodinja Marija Tereza Puccini z znatnimi zneski podprla frančiškanovo podporno akcijo. Policija je seveda samaritansko delovanje spremljala z nezaupanjem. Zato je imela tudi tehtne razloge. Pred kratkim je pri neki raciji polovila kar lepo število iskanih zločincev, ki so pri očetu Blandinu našli zatočišče. Policija je nato dve koloniji patra Blandina zaprla. Frančiškan Peter Blandino pa taka nezaupanja stalno vzporeja s primerjavami iz zgodovine frančiškanskega reda. Ko so pred sto leti banditi umorili nekega redovnika v samostanu Bellegra pri Rimu, se je preostalim redovnikom posrečilo bandite spreobrniti, in vsi so postali redovniki. Predno pa so se vrata zaprla za njimi, so zadnjič v zrak ustrelili s svojim morilnim orožjem. »Kdor hoče k meni«, pripominja oče Blandino, »mora pred tem odložiti orožje.« Oče Blandino je prepričan, da bo svojo idealno zamisel že kmalu tudi uresničil. Skupno z ameriškim izgnancem Lu-ckyjem namerava zgraditi tovarno, v kateri bi zaposlil vseh pet sto izgnancev, ki jih je Amerika deportirala v Italijo. Ljubezen atomskega stoletja Tehnika napreduje s silnimi koraki na vseh področjih človeške dejavnosti. Ameriška televizija je pred kratkim pozvala samce nad 21 let starosti, ki bi se želeli poročiti, da izpolnijo detajlirano vprašalno polo. V tej poli niso bile vsebovane zgolj značilne fizične lastnosti, pač pa so motali kandidati odgovarjati tudi na povsem osebna vprašanja, na primer: »Ali želite zakonsko posteljo in skupno spalnico, ali samsko posteljo v samski sobi? Koliko otrok si želite? Ali se vam zdi, da mora tudi zakonska žena opravljati pridobitna dela izven družinskega kroga? Kakšno je vaše mnenje o kajenju in alkoholu? Ali vam ugaja glasba in kakšna zvrst vam je posebno všeč?« Tudi ameriškim dekletom, ki bi se rade poročile, je vodstvo televizije poslalo podobne vprašalne pole. Tudi dekleta so morala odgovarjati na radovedna vprašanja. Nato pa so moške in ženske vprašalne pole izročili elektronskemu možganskemu robotu v obdelavo. Prvi par, ki ga je robot po izvršenem delu postavil pred zakonsko zvezo, sta bila 23 letna natakarica Barbara Smith in 28 letni reklamni potnik John Caran. Oba sta se pred televizijsko zaslonko predstavila številnemu televizijskemu občinstvu. Barbara in John se do takrat sploh še nista nikoli videla. Oba pa sta izjavila, da sta se zaljubila na prvi pogled. Tri dni kasneje sta se zaročila. Pripovedovala sta, da sta z največjim začudenjem dnevno opazovala, kako sta si podobna v okusu in sodbah dnevnega življenja. »Prepričana sva«, sta izjavila, »da bi nikoli ne bila tako srečna, če bi naju robot ne povezal.« S tem so odprli pot tehniziranju in avtomatiziranju tudi ljubezni. Te perspektive pa gotovo niso ravno razveseljive. Seja SOZ Slovenska demokratska zveza za TO sklicuje sejo glavnega odbora za nedeljo 9. februarja ob 9.45 uri v društvenih prostorih v ulici Machiavelli 22-11. s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo izvršnega odbora; 2. Aktualnosti. Izvršni odbor SDZ p,... m \ g Slovenski javnosti doma in na tujem! Mal' položi dar domu na oltar! To je bilo geslo naših dedov in očetov. Z lastnimi žulji, s pritrgovanjem od ust, si je slovenski narod gradil lastno šolstvo, lastne Narodne domove, lastno kulturo, lastne demokratične in politične ustanove. Z lastnim tvarnim in delovnim požrtovanjem so se naši predniki na tej zemlji upirali raznarodovanju, utrjevali so svojo narodno zavest in dvignili so naš rod na zavidno višino napredka in kulture. To je bilo v tistih časih ko človeških zamisli še niso vcepljali v srca in duše s pištolo v rokah, z ječo in prisilnim delom. To je bilo v časih ko človeka še niso ponižali za sužnja, ko nasilje še ni bilo glavni steber »nove« človeške družbe. - Fašizem je uničil italijansko demokracijo, naš narod pa je čez noč oropal vseh narodnih pridobitev. Druga svetovna vojna je obračunala s črnim nasiljem in zdramila italijansko demokracijo. Slovenskemu narodu v domovini pa je prinesla na žalost največje suženjstvo v vsej njegovi zgodovini. Kopica ljudi, ki za samostojno politično življenje slovenskega naroda ničesar ni storila, ki tega naroda niti priznavala ni, ko je v tuji službi kovala zarote proti svobodi naroda in posameznika, je zasužnjila narod. Proti fašizmu so po prvi svetovni vojni vstali pogumni ljudje, ki so se mu upirali po vseh svojih moralnih in na- Znanstverw mesto v Sibiriji Sibirija postaja čedalje važnejše področje Rusije. V tem času delujejo številni znanstveniki, ki preučujejo pogoje za čim uspešnejšo znanstveno obdelavo te prostrane dežele. Partijski tajnik Hru-ščev si je pred kratkim ogledal v Moskvi model prvega sibirskega znanstvenika središča. To mesto bodo zgradili ob robu mesta Novosibirsk ob reki Obi. Postavili bodo vseučilišče z nekaj deset inštituti v prvi vrsti naravnoslovnega značaja. Seveda ne bo manjkalo tudi hotelov, šol, otroških vrtcev, kinematografov itd. V okviru nove petletke so v načrtu številne .raziskovalne znanstvene komisije, ki naj preiščejo obširna obzemlja tako za učinkovito izkoriščanje zemeljskih zakladov, kot za gospodarsko eksploatacijo surovin. \/ desetih Ierih naj bi Sibirija poslala najmočnejše rusko oporišče premogovnikov in električne energije. Prav tako naj bi na tem področju množično povečali proizvodnjo aluminija, magnezija, titana. Pri tem moramo upoštevati, da leži v Sibiriji 75 % vsega ruskega gozdnega bogastva. Poleg tega so tu še nepregledne površine neobdelane zemlje. Zaradi teh pobud je sovjetska vlada že pred kakimi šestimi meseci ustanovila sibirski oddelek na akademiji znanosti. Nove aretacije u Jugoslaviji Aretacija dveh vodilnih članov nekdanje socialistične stranke, in sicer Aleksandra Pavloviča in Bogdana Krekiča v Beogradu je izzvala v Sloveniji, celo med nekaterimi partijci, nekdanjimi socialisti, precej vznemirjenosti. Partijski aktivisti so to aretacijo omenjali le v zaupnih razgovorih in dokazovali, da sta bila oba vodilna socialista aretirana zato, ker sta vzdrževala nedovoljene stike z dr. Topalovičem v tujini. Nekdanji socialisti pa zatrjujejo, da so ti stiki neob-hodno potrebni za zbližanje Titove Jugo-slavije s socialističnim Zahodom. V okviru decentralizacije nameravajo tudi celo vrsto obstoječih inštitutov in laboratorijev premestiti iz Moskve v Sibirijo. Ti inštituti naj bi delovali v neposredni bližini proizvodnje. Za nameravano^ znanstveno mesto je na razpolago površina kakih 1100 ha gradbišča. 2e sama ta navedba nam kaže ogromno obsežnost novega znanstvenega središča. Seveda bodo postavili tu tudi bogato knjižnico, tiskarno in lastno založništvo. Predvideni so elektronski računski stroji in najmo- dernejše druge tehnične naprave. Mreža nadaljnjih znanstvenih središč se bo raztegnila po vsej obširni Sibiriji tja do Vladivostoka. V Jakutsku bodo zgradili inštitut za diamantna raziskovanja, prav tako bodo postavili poseben inštitut za sibirsko gozdarstvo. Vsako leto izgubi ruska država več 10 milijard rubljev na škodah, ki jih povzroča nezadostna zaščita drevja. V borbi proti gozdnim požarom in proti gosenicam bo ta inštitut opravljal zelo koristno delo. SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA 1 N SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST V TRSTU predstavnici demokratičnih Slovencev na Tržaškem, sta 20. jan., na skupni seji, razpravljali o najnovejših protislovenskih nastopih in sta sprejeli RESOLUCIJO s katero: 1. - UGOTAVLJATA, da so javni protesti tržaških desničarskih jMlitičnih in nepolitičnih organizacij proti državni oblasti, ker je naslovila poziv na nabornike slovenske narodnosti v slovenskem jeziku, v kričečem nasprotju z ustavo Italijanske Republike, ki - ne glede na kasnejša in še vedno neu-zakonjena določila Londonskega sporazuma o rabi slovenskega jezika -čl. 6. že sama jamči polno zaščito narodnostnih manjšin. 2. - OBSOJATA gonjo ekstremističnih krogov proti zgraditvi novega poslopja za državne višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu, za katero so pristojna državna oblastva končno in uvidevno odobrila potrebna finančna sredstva. 3. - OBŽALUJETA, da se v dobi evropskega združevanja, Skupnega tržišča in Evratoma, na Tržaškem še vedno najdejo ljudje, ki odrekajo sodržavljanom drugega jezika pravice, ki jih sami v polni meri uživajo. To je v kričečem protislovju s čl. 3' republikanske ustave in podžiga nacionalno in rasno mržnjo ravno ob mejah države. 4. - POZIVATA odgovorno državno oblast, da v interesu strpnosti, mirnega sožitja in miru'med italijanskim in slovenskim prebivalstvom~ v bodoče z večjo odločnostjo prepreči javna hujskanja proti rabi 'slovenskega jezika in proti slovenski narodnostni skupini sploh. V Trstu, 20. januarja 1958. SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST rodnih močeh. Komunistov med njimi ni bilo. Takrat smo na tej zemlji imeli tudi neznaten trop fašističnih prodancev, ki so danes na tej in na oni strani najbolj goreči strežniki komun stičnega terorizma. Tudi po d.ugi svetovni vo^ni so proti komunistien, st ahovladi vstali svobodoljubni ljudje. Iz ni so ustvarili politično organizacijo d mokiatičnih rojakov, iz nič je vzklilo tu :i iastlo svobodnih demokratičnih Slovencev »Demokracija«. Ne pozablja, m >! V vseh časih svetovne zgodovine so se n \rodom ob težkih urah vsiljevale diktature pod najrazličnejšimi pretvezami in vselej je nsrod nasilnike in njegove oprifnike pognal. V Venezueli se je to zgodilo pred nekaj dnevi. Mal’ položi dar domu na oltar ! To je bilo in je ostalo geslo tudi sodobnih Slovencev. Na prostovoljnem idealnemu delu, žrtovanju in nesebičnih naporih so vzklile vse plemenite zamisli na tej zemlji od Kristusovih časov dalje. Svoboda, narodna zavest, moralne vrednote in demokratični odnosi, to so glavni sokovi narodnega življenja in njegovega obstoja. Slovenci in Slovenke v domovini ječijo v okovih diktatorske strahovlade. Dnevno srečavamo njih trpke usode po ulicah in cestah. Njihove klice po svobodi in demokraciji duši tajna policija. Lažniva propaganda pa pretvarja njihovo trpljenje v raj na zemlji. »Demokracija« je njihova nepotvorjena glasnica pred svetovno vestjo. »Demokracija« je glas vplijočega v puščavi komunizma. »Demokracija« je dokazno popravljanje množičnih komunističnih laži. »Demokracija« je budilka resnice in tol-mačica tako demokratičnih načel kot komunističnih zamolčevanj. »Demokracija« je živa vera v zlom nasilja in neporušljivo upanje v boljšo bodočnost slovenskega naroda. »Demokracija« je najučinkovitejša zavora ditatorskih samopašnosti. »Demokracija« pa ne živi od krvavih žuljev, ki jih komunistični izterjevalci iztiskajo iz živih teles slovenskih mučenikov za komunistično sleparjenje svetovnega javnega ‘‘mnenja. Zato, Slovenci in Slovenke, doma in na tujem, žrtvujte nekaj svojih prihrankov, da ne utihne zadnji slovenski svobodni in demokratični glas! Mal’ položi dar domu na oltar! Vsak tudi najmanjši dar v tiskovni sklad »Demokracije« krepi naš krik v svetu, jača našo vero v bodočnost, približuje dan osvoboditve! Darove lahko nakažete po čekovni položnici na naš poštni čekovni račun Trst št. 11-7223 in označite za »Tiskovni sklad Demokracije« ali pa na kakršen koli način. Kdor hitro da, da trikratno! Vsem darovalcem že v naprej prisrčna hvala! GLASBENA MATICA V TRSTU priredi v nedeljo 9. feb. 1958 ob 10 uri v ljudskem domu v sv. Križu in ob 20 uri v Avditorju v Trstu Nastop KVINTETA AVSENIK s sodelovanjem JEŽKA (Milčinski Frane) Koviča in pevskega dueta Vabila bodo na razpolago od srede 5. II. dalje v Tržaški knjigarni (ul. sv. Frančiška 20) ter v nedeljo od 18 do 20 ure v ul. Roma 15-11. odnosno eno uro pred pričetkom pri blagajni dvorane Ljudskega doma v sv. Križu. POD ČRTO Z Zrno na čajanki Zina ji je bilo ime, pravzaprav Zinan-da Mihaelovna Suhodolskaja. Imela je šestnajst let, ko sva se spoznala. Jaz pa sem bil v tisti starosti, v kateri mlad človek ve, da je Zina najlepše dekle v vasi Cervino, ali bolje, najlepša v vsej Prostrani Rusiji. Vasica Cervino leži precej daleč od glavne ceste. Majhna vasica s skrivljenimi bajtami in prerešetanimi kočami, s kričečimi kokošmi in gagajočimi racami, z umazanimi prašiči in številnimi mačkami. Idilična vasica, vsa obkrožena od vitkih brez, prav takih kakršna je bila Zina. Vasica, v kateri so se starali ljudje samo zato, ker so bili srečni. In zakaj naj bi bili srečni? To nam bo povedala med Vrsticami prav tale zgodba... Prav tu v vasici Cervino sem se naučil, kako se pije čaj. Zina me je naučila. Ni umela samo, kako se kuha čaj, pač pa je poznala pri tem mnogo zgodb. Na primer: Samovar Suhodolčeve družine je bil star, hudo star. Ze ded prededa ga je uporabljal za kuhanje čaja. Samovar v Rusiji ni kakršno koli kuhinjsko orodje. Samovar spada k družini, je kos izročila, ki se je z očeta pi-enaša na najstareišega sina. Skratka: Samovar je za ruskega človeka prav isto, kar je za Angleža njegov kamin. Brez samovarja ni razpoloženja. »Moj ded« je žlobudrala Zina, »je nekoč vzel samovar s seboj na dolgo potovanje. Odhajal je v Smolensk, v mesto, ki je zgrajeno na gričih in ki ima zlato katedralo. Bilo pa je zelo toplo, zato je ded v vlaku zadremal. Ko se je zbudil, samovarja ni bilo nikjer. Pobrali so ga. Ded si je drgnil oči pregledal pod klopjo. Nič. Prebrskal po mreži za prtljago. Tudi nič. Bože moj, kje je vendar samovar? V svojem nedopovedljivem strahu je ded zagrabil za zasilno zavoro. Pridrvel je vlakovodja: »Kaj se je vendar zgodilo, očka?« - »Moj samovar! Izginil je. Ukradli so mi ga...« Tedaj pa je nekdo pomolil glavo iz sosednjega kupeja in dejal: Pomiri se očka! Tvoj samovar je tu. Nisem te hotel buditi, pa me je tako hudo žejalo po čaju, da sem si ga izposodil. Oprosti prosim!...« Mlad mož iz sosednjega kupeja je seveda plačal kazen. Pet rubljev. Ded ga je povabil naj vendarle enkrat pride v Cervino. Mladenič je v resnici tudi prišel. Imenoval se je Mihael Ivanovič in je bil Zinin oče. Tako je Zina pripovedala še polno drugih zgodb o čaju. V prejšnjih časih, to mi je povedala, je ruski človek, če že ne samovar, pa vsaj čajnik nosil s seboj, to se pravi posodo za vodo. Kipjatok, vrelo vodo so si izposojevali kar pri strojevodju, iz parnega kotla lokomotive. Pa tudi to mi je še odkrila Zina: Napitnina je v današnji Rusiji prepovedana, ruska govorica imenuje napitnino: »na čaj« to je nekaj kopejk za čaj. Pravzaprav pa sem hotel pripovedovati, kako me je Zina naučila piti čaj. »Caj se pije takole«, me je poučevala. Pri tem mi je v usta porinila sladkorno kocko. »Ne pogoltnite je« je strogo ukazovala. Caj se mora srebati skozi sladkor. Ali pa takole: zopet mi je porilna sladkorno kocko med zobe. Tokrat sem moral odgrizniti košček in izpiti požirek čaja. Odgrizniti in piti, odgrizniti in piti. Ali pa takole. Najprej sladkorno kocko oblizati, nato pa piti čaj. Lizati in piti, in spet lizati in piti. Povedati pa moram, da nikoli čaj ni bil tako sladak, kakor je bil tisti, ki sem ga pil z Zino. H. E. Ura in njen cof Ko so mi to zgodbo pripovedovali, je bil gospod U. že visok uradnik ministrstva. Za polno človeško pokolenje pred tem pa je bil še čisto majhen gimnazijec in, če se dobro spominjam, je gimnazijo obiskoval v Gorici. Takrat se je zgodilo, da je od svojega očeta, kraškega posestnika, prejel ža god žepno uro-cilindrico, kot so takrat te izdelke imenovali. Žepna ura ni imela verižice, pač pa samo košat svilen cof, ki je pri odprtem jopiču po spodnjem delu telovnika vsemu svetu oznanjal, da ima fant uro. ■ Mali Andrej je bil na uro zelo ponosen, saj je bil med takratnimi gimnazijci lastnik resnične ure prava bela vrana. Nič čudnega, če je fante kar naprej vlačilo uro za cof, da se prepriča, koliko minut je preteklo od prejšnjega ugotovljenega časa. Čas pa je kljub temu potekal v neskončnost, in ta čas je fantiču pričaral še eno srečo. V Gorici je bil v tistih dneh semenj sv. Andreja. Mladi gimnazijci so že pred tem velikim dogodkom pridno nadzirali priprave, vendar so semenj odprli šele tisto zgodnje nedeljsko jutro, ko jc kraški očanec prestopil prag fantičeve podstrešne čumnate. Fante, tako je premišljeval Kraševec, naj si nekoliko ogleda svet, saj se v šoli kar pridno uči. Za praznike pa bo tudi treba nakupiti nekaj najpotrebnejšega. Tako sta se oče in sin napotila proti sejmišču, kjer so se vrstile stojnice z najraznovrstnejšo 'kramo, strelišča, zabavišča in še polno drugih čarovnij. Pomešala sta se med - množico, postajala pred stojnicami in občudovala prodajalce, ki so nudili tudi po deset najrazličnejših reči za pol krone denarja. Kupila sta polhovko za očeta, predpasnik in ruto za na glavo materi, čevlje za sestrico in še marsikaj drugega. Oče je sinu razlagal zanimivosti, čeprav so tudi njemu ostale razne iznajdljivosti prikrite. Ko sta tako pohajkovala, se je očetov pogled ustavil na rdečem svilenem cofu 'fantove ure. Andrej je levico trdovratno tiščal v hlačnem žepu, da je cof lahko veselo bingljal. Tedaj je očetu treščila v glavo svarilna misel. Izkušnja jc najboljša učiteljica, je oče pogosto zatrjeval doma in po kraških ogradah. Ko jc Andrej z odprtimi očmi in usti občudoval briškega fanta, ki je s težkim kladivom porival kazalec na navpičnem drogu navzgor in s tem bahavo razkazoval orjaško moč svojih mišic, je oče naskrivaj in z vso opreznostjo potegnil za cof in sinu izmaknil uro. Prav z isto previdnostjo jo je spustil v žep svojega jopiča. Nekaj minut kasneje je sina pobaral: »No, Andrej, koliko pa je že na uri?« Andrej je iztegnil roko po cofu, pa ga ni bilo nikjer in tudi ura je odšla s co- fom. Hlastno je preobrnil vse žepe, se pretipal od vrha do čevljev, iskal med nogami množice, vendar je bilo vse zaman. Solze so mu dušile grlo, nato p,a je dejal z ne posebno pogumnim glasom: »Oče, uro so mi ukradli! Ukradli so mi jo!« Oče ga je karajoče pogledal, zmajal z rameni in glavo, kakor je bila njegova navada, in hripavo pokašljeval. Nato pa jes inu spregovoril obširno na besedah bogato pridigo. Skoraj za las tako, kakršno je slišal zadnjo nedeljo v cerkvi. Vsakdo mora svoje stvari čuvati kot čuva dobri pastir svoje ovce. Posebno to velja za mesta, kakršna je Gorica, vsa mesta so polna hudobije, velikih in malih zločincev. Hudo nevarno je, je nadaljeval oče, da v taki gneči človek razkazuje take zapeljivosti kot je rdeč cof z uro. Andrej je poslušal očetove besede ii) postajal čedalje bolj žalosten, dokler se mu iz oči nista utrnili dve debeli slani solzi. Ko je to oče opazil, se mu je zdelo, da se je pridiga približala koncu. Ljubeznivo je [»trepljal sina po glavi in dejal s predrugačenim, očetovskim glasom: »Nič ne jokaj, Andrej! Uro sem ti sam" nalašč potegnil iz žepa. Hotel sem ti samo dokazati, da moramo v življenju paziti na svoje lastne stvari! Skrbno paziti!« Segel je v žep, da bi uro vrnil Andreju. Te pa tudi v njegovem žepu ni bilo več. Izmaknil jo je tatič, ki je opazoval ves prizor. Morda je tudi slišal del oče-tove pridige, pa se ga na žalosl ni prav nič prijela. Al. Hun. mirovna ofenziva V teh dneh preživljajo državniki svobodnega sveta težke čase. Bulganin obsipa ves svet s svojimi mirovnimi snubil-nimi pismi, z vztrajnostjo in po načelih najbolj vsiljive množične propagande. Sovjetski agenti, s katerimi je preplavljen demokratični svet, obratujejo s polno paro. Tako je mirovna ofenziva kremeljskega spočetka in komunističnih oblik splošna. Ves svet obsegajoči psihološki val, naj bi zajel in premlel slehernega svetovnega zemljana. Svobodni svet vlada in urejuje še vedno človeška vest, ki strogo tehta odgovornosti in dejanja. Tej vesti je edino merilo razlikovanje med dobrim in zlim. Komunistični svet te vesti ne pozna. Njemu so edino merilo koristi in škodljivosti, ki lahko pospešijo ali zavirajo svetovno revolucijo. Ali je v takem okolju sploh mogoč razgovor med svobodnim in komunističnim svetom? Vestni zahodni državniki v teh dneh sprašujejo svojo vest, ali naj se usedejo s kremeljskimi oblastniki k mizi, da bi z njimi razpravljali o zavarovanju svetovnega miru, o razorožitvi, o prekinitvi poizkusov z atomskim orožjem, o prosti coni atomskega orožja: v Evropi, o umiku tujih čet, o sožitju in mirnem sodelovanju vseh prebivalcev naše zemlje? Ali pa naj zavrnejo roko sprave, ki se je iztegnila iz Kremlja s palmovo vejico v zapestju in ki je za enkrat pustila doma vžigalice, bombe, hujskaške naklepe, solze in kri, s čemer je dosedaj stregla svobodnemu svetu? Gotovo ni naroda na svetu, ki bi si resno želel vojne, čeprav neprenehoma zatrjujejo vesti z one strani železne zavese, da je za milijone in milijone zasužnjenih narodov vojna edino in zadnje upanje, da se otresejo komunističnih diktatur in boljševiškega terorja. Tega stanja se zavedajo kremeljski mogotci; zavedajo pa se prav tako, da je ogromna večina svobodnih narodov za mir. Zavedajo se, da je v demokratičnem svetu ljudstvo tisto, ki svojim državnikom narekuje svojo voljo. Zavedajo se, da nima ruski narod pod udarci sovjetske diktature in tiranije nobene besede. STALINOV ZLI DUH V takih okoliščinah izgleda boljševiš-ka mirovna igra preprosta zadeva, posebno še, če imamo stalno j^j-ed očmi dejstvo, da v Sovjetiji vlada neomajno dalje Stalinov zli duh. Ce boljševiška propaganda neprestano bruha po vsem svetu mir in bratsko sožitje med narodi ter s satansko demagogijo zatrjuje, da je uresničenje teh zamisli odvisno samo od dobre volje Zahoda, potem je razumljivo, da učinkujejo take sugestije na Zahodu popolnoma drugače kot na Vzhodu. Komunistični mirovni apostoli, ki so vse doslej prižigali po svetu revolucije in nemire, širili med množice sovraštvo, mobilizirajo v demokratičnem svetu im ovne sile, ki naj bi prisilile vodilne zahr'lr>e politik;. da vsaj razgovarjajo s kremeljskini! dikia-tu ji. ?e tega ne bi st..ir; p >lem jih bodo boljševiki razkričan pred sveiovno .avnostjo ko* vvjne hujskače. Tako postavljajo zvitorepe boljševiške taktične zvijače celo vrsto zahodnih državnikov pod pritisk demokratičnega javnega mnenja. Vsi pa dobro vemo, kako nevarno je božanje zveri. Tako je zahodna vest postavljena pred najtežjo preizkušnjo. Satanska boljševiška igra z najplemenitejšo človeško zamislijo pa po vrhu vsega razkraja enotnost zahodnega sveta in mrtviči njegove duhovne in tvar-ne sile. Ustvarja razkol med tistimi, ki nasedajo boljševiškim potvorbam in med onimi, ki so si že davno na jasnem, da je vsaka boljševiška palmova vejica le skrbno prikrita pištola. Čudno je le, da je človeštvo tako strahovito pozabljivo. Ob tem bombardiranju Bulganinovih snubilnih pisem, nam udarjajo na ušesa histerični kriki sobnega slikarja Adolfa Hitlerja: »To je moja zadnja ozemljska zahteva«, s katerimi je izsiljeval popuščanja zahodnega sveta. Kakor hitro pa je popustljivost tudi dosegel, jo je izkoriščal za nadaljne nesramne zahteve. Gotovo tudi še n>so odšli pri preudarnih ljudeh v pozabo tisti mo-nakovski dnevi, v katerih je z dežn;kom oboroženi Chamberlain »v zadnji minuti reševal svetovni mir« s tem, da je poskušal s svojo popustljivostjo, dobroto in poštenostjo spremeniti krvoločnega volka v nedolžno jagnje. Prav to dostojnost požrtvovalnost in iskrenost do svetovnega miru si je nacistična beštija v človeški podobi tolmačila kot šibkost in strahopetnost ter se nepremišljeno in krvoločno pognala v drugo svetovno vojno. Chamberlainova miroljubna politika nosi v znantni meri odgovornost za krivdo druge svetovne vojne, za smrt in bedo milijonov ljudi. Vsi ti spomini vrejo na površje kot opozorilo, da ditatorskim besedam ne bi smel nihče verjeti. NEKDANJI IN DANAŠNJI DIKTATORJI Pogrešno pa bi bilo, če bi takratne razmere enostavno enačili s sedanjimi. Hruščeva druščina ni blazna kakor je bil Hitler. Kremeljski mogotci so trezni računarji, zviti in lokavi realisti, ki jih ne preganja trenutna histerija, pač pa so svoje cilje postavili na dolgoročne do-spetke. So to izkušeni psihologi, izvrstni šahisti s premišlienimi potezami, ki naj nasprotnika mutirajo. So to prekanjeni propagandisti. Prav zato so tudi mnogo nevarnejši od patološkega Hitlerja. Predvsem pa stoji za današnjimi nasilniki, ki danes še vladajo, jutri pa bodo morda’ ležali s prestreljeno glavo na dvorišču Lubianke, ustroj, ki ne pozna morale človečanškega dostojanstva, nravstvenih kvalitet in niti zakonitosti. To je ustroj fanatične brezbožne vere. Ta ustroj je človeštvu razgalil nosilec Stalinove nagrade, nekdanji ameriški komunistični pisatelj Hovard Fast, o katerem smo že večkrat poročali v »Demokraciji«. Njegova dela so širili v Sovjetiji v milijonskih nakladah. Po znanem tajnem govoru Hruščeva na XX. kongresu partije je izstopil iz komunistične stranke. V svojem najnovejšem delu je Fast napisal tudi tole: »Verjel sem v boga brez oblačil, pa mi tega nihče ni povedal. Sedaj moram izpolniti samo še eno zelo važno nalogo: da tega brezbožnega boga narišem v vsej njegovi strahotni nagoti«. V tej knjigi so našteta pretresljiva priznanja sovjetskih diplomatov in komunističnih voditeljev, ki so nekoč zajezdili tigra, pa ne morejo več z njegovega hrbta, ker bi jih ob takem poskusu požrl. Takih »tigrskih jezdecev« nam tudi v Trstu ne primanjkuje, čeravno bi tu tak odskok pomenil le nekaj več kot pa podest normalnega civilnega poguma. ‘ »Ta proces samoonečaščenja in zatiranja individuma je tako važen in s partijsko strukturo tako tesno povezan, da se mora temu procesu podvreči tudi sam voditelj. Ce hoče pri tem končno le izvajati absolutistično oblast, se njegova individualna človečnost skrči na absolutni minimum«. Tako piše nekdanji goreči komunist. S takimi ljudmi, z zastopniki takega ustroja dostojni ljudje pač ne morejo raz-govarjati. Vse kar bi s takim žrtovanjem dosegli, bi bil kvečemu namišljeni mir, bi bil trojanski konj, iz katerega trebuha bi poskakali vojaščaki, da bi brez boja zavojevali svet. Kar je moralno krivo, ne more biti pdlitičho pametno, je nekoč dejal britanski državnik Gladston. Vse to kar smo povedali o vrednosti mirovne to >'v bfenžive v svetovnem merilu, vel, a ao^ pike- in vejice tudi v našem ozkem političnem okviru. Vsi Vi-dalijevi oklici, vsa njegova snubljenja, ki jih ima ha bogati zalogi za bodoče volitve, imajo isto vrednost kot Bulga-ninove p.smeae. potegavščine. Tega ne smemo j)ofs. i. • .:. ; Ko se danes govori o Beogradu, mislijo pri tem ljudje na Tita, za nas in za sto tisoče ljudi iz vseh dežel, ki prebirajo knjigo »Novi razred«, pa Beograd ni Tito, pač pa Djiias, zaključuje Sillone. Bilanca titoushe načelnosti Ko je leta 1945 odhajalo slovensko učiteljstvo v slovenske okoliške šole, so revolucijski aktivisti KP hujskali naše okoličane z zločinskimi klevetami proti slovenskemu učiteljstvu in ga kamenjali-Tiskarni »Edinost«, ki so se je polastili komunisti, so prepovedali tisk slovenskih šolskih knjig; slovenskim ljudem so z grožnjami prepovedali, da po desetletjih najdejo košček kruha pri državni ali mestni javni upravi, oziroma pri zaveznikih; grozili so lastnikom požganih domačij, če pristanejo, da jim zavezniki pozidajo domove; svojim očitnim in prikritim privržencem so ukazali odhod z radijske postaje, Trst 2., itd. itd. Po nekaj letih se je ta prevzetnost sprevrgla iz divjega sovraštva v spolzke priliznjenosti. Pred dvanajstimi leti si je titovska KP s poldrugim ducatom raznih prekrščevanj lastila monopol sovraštva, danes si lasti za iste cilje monopol ljubezni. Danes niso titovci tisti, ki kamenjajo slovensko šolo pač naj bi bili oni tisti, ki jo branijo; danes ne prepovedujejo tiskanje slovenskih šolskih knjig, pač pa protestirajo proti zapostavljanju. Danes ne grozijo tistim, ki se potegujejo za javne službe, pač pa zahtevajo zaposlitve s partijskimi seznami v rokah. Danes jim ni treba več kričati proti obnovi uničenih slovenskih domov, ker zaveznikov ni več. Danes svojih aktivistov ne zganjajo z radijske postaje, pač pa živahno trobijo j I k naskoku na to isto ustanovo, ki so jo poskušali nekoč uničiti. Take so načelnosti titovske druščine. Pred dvanajstimi leti so bili njihovi tržaški priverženci prepričani, da bodo vsi če že ne ministri, vsaj »ta vikši«, pa so se urezali. Režim na oni strani jim je teoretično edino zveličavni, če pa nekoga tja za stalno pokličejo, je ogenj v strehi socialističnega raja. Take so njihove načelnosti in nič drugačna ni njihova zna-čajnost. DEPORTIRANCI. Podtajnik za zunanje zadeve, Folchi, -je na, vprašanje poslanca De Totto, ali je. italijanska vlada storila kakšne uradne korake pri jugoslovanski vladi glede deportiranih italijanskih državljanov v Jugoslaviji, odgovoril, da je jugoslovanska vlada izjavila, da na jugoslovanskem ozemlju ni nobenega deportiranca, ki bi bil italijanski državljan. Kje pa je podpresednik SDZ, Ferdo Kalin, ki je italijanski državljan? Morda bi uredniki »Pr. dn.« kaj poizvedeli, ko se že tako skrbno zanimajo za urednike »Demokracije«. Kje so ostali številni O-penci, ki so izginili kot vojaki NOV v letih 1945/46 po končani vojni? Kaj so jih res takrat prodali Sovjetiji? Ali je trgovina s sužnji prepovedana samo v Aziji in Afriki, v Evropi pa je dovoljena? Tudi na ta vprašanja za sedaj še ne bomo dobili odgovora... ik 5?! * ROTACIJSKI SKLAD. Iz rotacijskega sklada so po časopisnih vesteh odobrili od junija 1956 do 31. dec. 1957 tržaškim in goriškim podjetjem 3,6 milijarde lir posojil. * # * ...IN VSE TIHO JE BILO... Citatelj »Demokracije« je uganil s svojim zagotavljanjem, da D. H. od »Pr. dn.« na konkretne dokaže ne bo trenil z jezikom. Javnih rizprav setitovci že od nekdaj otepajo z najbolj jalovimi izgovori. Titovski »argumenti« čvetejo pač samo v senci Udbe, na svobodnih tleh pa jih popari že prva polemična slana. Citatelj Dogodki doma Dne 30. januarja nas je za vedno zapustil naš 89 letni dragi oče in ded, gospod Martin Okretič mlinar To žalostno vest sporočamo vsem prijateljem in znancem. Nabrežina, 1. februarja 1958. Žalujoči družini OKRETIČ in PERTOT Pogreb dragega pokojniku je bil v petek, 31. januarja. »Demokracije« naj bi titovcem ob priložnosti še postregel s tistim »strogo zaupnim« leninizmom, ki ga komunistični tisk tako skrbno skriva preprostemu človeku. Tudi med nami visokošolci se tupatam navdušuje po kak razpeljavček, ki še ni utegnil prežvečiti celotne komunistične modrosti, pa ga zapeljuje bučna propaganda prav tako kot ga preganjajo zagrenjenosti določenih naših narodnih nasprotnikov. Iskrena hvala čitatelju za poučne Leninove citate! Visokošolka Vera. # # * SNEG IN LED. Z vseh okoliških krajev poročajo o poledici in snežnih zametih. Določila o cestnem prometu predpisujejo, čiščenje snega ne samo pred zasebnimi poslopji, pač pa tudi pred javnimi. Skoraj 14 dni po snežnem blagoslovu je še vedno polno snega in ledu ne samo po nabre-žinskih trgih in ulicah, pač pa tudi po tržaških predmestjih. Cesta skozi Nabrežino proti Sv. Križu in sanatoriju je na določenih mestih skrajno nevarna tako za pešca kot za vozilo. Pokrajinska uprava, ki ima cesto v oskrbi, ni storila svoje dolžnosti. Tudi občinska uprava v Nabrežini se drži gesla: Bog ga je dal, Bog ga bo vzel! * * * KPI KOPN1I. Palmiro Togliatti, vrhovni poglavar italijanskih komunistov, je v nekem svojem govoru priznal, da se je število komunistov, ki je znašalo pred tremi leti nad dva milijona vpisanih čla-nnov, znižalo na 1.680 000. Od leta 1956 do 1957 se je število članstva KP11 zmanjšalo za 10 odstotkov. KPI pa je v zadnjih letih izgubila pri volitvah v delavske svete večino v najvažnejših industrijskih obratih. a # * ZA UNIČEVANJE BOROVNEGA PRELCA. Županstvo opozarja vse lastnike borovih nasadov, posebno pa jusarje, da je uničevanje borovega prelca po zakonu obvezno. Pokončevanje zapredkov mora biti zaključeno do 15. februarja. Kdor bi tega ne dela pravočasno ne opravil, bo to storilo Gozdarsko nadzorništvo na stroške prizadetih. Pri opravljanju tega dela je potrebna previdnost. Gosenice v obrambi streljajo s svojimi bodičastimi kocinami. Te kocine povzročajo vnetja na koži. Posebno neprijetno je, če zaidejo v oči ali v dihala. Zato je najbolje, da gnezda odrežemo z vejami vred in vse skupaj zažgemo. * * * . i VELJAVNOST STARIH PREPUSTNIC. Tržaška kvestura je v sporazumu z okrajnim odborom v Kopru odredila, da se ukine vidiranje za prepustnice starega izdanja, ki se bodo lahko uporabljale brez slike do 31. avgusta 1958. UTRIPI Zaradi tehničnih ovirov še ni izš'a priloga SPM »Utripi«. Naše cenjfe'nlj; či-tatelje prosimo naj nam oproste ter jim sporočamo, da bo priloga »Utripi« izšla v številki »Demokracije« od 1. mai'ča;‘ PODPIRAJTE SDB DAROVI. G. Josip Peric iz Steverjana je daroval za sklad »Demokracije« name-to venca na grjb prijatelja in sotrpina fašističnega in komunističnega nasilja Al freda Sfiligoja m 1.000. N.N. iz Peči pri Sovodniah darv,„l za sklad »Dem ,!;fr> c je« lir 600. K C. iz Tržiča daroval ob priliki desete obletnice obstoja SDZ v »"Urici za volilne s' oške lirl.000. Vsem prav pridna hvala! MALI OGLASI Dve 15 letni absolventinji Nižje trgovske strokovne šole iščeta zaposlitev. Ponudbe sprejema uprava »Demokracije«. Uredništvo i n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30.— Naročnina : mesečno L 50,— — letno L 600,— Za inozemstvo: mesečno L 90,— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223 Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarno Adria, d. d. v Tritu