Čujte glas Marijinega zvončka!
9. Bodi skromen.
Poslušajte, mili otroci, kaj vam bo danes povedal zvonček Marijin o krščanski skromnosti. Glejte, dragi,. mnogo ste se že naučili od drobnega Marijinega zvončka. Da bo pa vaša popolnost mogla v resnici rasti in se raz-vijati kot uči naša sveta vera, bi ne bil naš pouk popoln, če bi izpustil to lepo čednost.
Skromnost! Ta lepa čednost je zvesta spremljevalka krščanske ponižnosti in prave vljudnosti; to je čednost, ki človeško srce naredi v resnici plemenito; to je čednost, brez katere si prave popolnosti niti misliti ne moremo. Vse ljubi in spoštuje to lepo čednost — pred Bogom in pred ljudmi prejme skromnost svoje plačilo. Tudi otroke naredi skromnost ljudem in Bogu prikupljive; zato le z veseljem poslušajte, dragi moji, kar vam bo govoril zvon-ček Marijin o skromnosti.
Kaj pa je skromnost? Kdo pa je skromen? Skro-men otrok je tisti, ki je z malim zado-voljen, preprost v mislih in besedah, pre-prost v vedenju d o m a, na poti, v šoli in v c e r k v i. Na preprostem otroku ne opaziš pretirano-sti, bahavosti in imenitnosti. — Nasprotna tej lepi čed-nosti je pa šopirnost, prevzetnost, nadu-tost,
Najlepše nas je poučil o skromnosti Kralj nebes in zemlje, Sin božji. Vse njegovo življenje — sama skrom-nost in preprostost. Ni se porodil Kralj nebeški v kra-ljevi palači — revni betlehemski hlevček je bil pozorišče tej veliki skrivnosti. Njegova postelj ni bila pozlačena in rahlo postlana — trde jaslice so nosile njegovo sveto telo. In potem celo življenje ... Ni zahajal h kraljem in velikašem,   reveže   je   obiskaval   in   bolnike   ozdravljal,
139
izmed preprostih ribičev je izbral svoje učence in apo-stole, skromnega Petra je postavil za poglavarja svoji Cerkvi. Ko je kot kralj mesijanski jahal v sveto mesto, je sedel na ponižni oslici. Njegova smrtna postelj — trdi les križa, njegovo vzglavje — trnjeva krona... Ljubi moji — naš Zveličar — najlepša šola skromnosti. — In kako je še danes med nami skromen! Tiho in skrito pre-biva v tabernaklju pod skromno podobo kruha in vina, in potrpežljivo čaka na nas, kdaj se približamo njerau, Gospodu svojemu ...
V skromnosti so se odlikovali tudi vsi pravi služab-niki božji. Zlasti ena vrsta teh svetnikov si je izvolila ljubo skromnost za vodnico: redovniki in puščavniki. Slišal si že, ljubi moj, o puščavnikih, ki so zapustili svet, zapustili visoke službe in bogate sorodnike in si poiskali v puščavi skrit kotiček, kjer so živeli Bogu in skrbeli za zveličanje svoje duše. Skromno je bilo njih bivališče, skromna njih hrana, vse njihovo življenje je bilo svetu skrito. A Bog jih je poplačal in skromne puščavnike po-veličal s svetniško krono, da jih nebo in zemlja poveli-čujeta. — Izmed redovnikov naj ti omenim v zgled sve-iega Frančiška asiškega. Bil je bogatih staršev sin — a odpovedal se je bogastvu, da je v svoji skromnosti iz srca mogel moliti: »Oče naš, ki si v nebesih!« Ustanovil je red frančiškanov, bil je njihov voditelj, a v svoji skrom-nosti  je bil zadnjemu izmed njih poslušen.
Vidite, to je skromnost! Gotovo bi tudi vi radi prav iz srca postali skromni. Da, ljubi moji, bodite skromni: v besedah, v dejanju. Ne govorite o sebi visoko, raje hvalite druge kot sebe, vse Ijudi imejte za boljše, za popolnejše kot ste vi. Vaše obnašanje naj bo skromno, vsak naj po vašem obnašanju spozna, da ste Marijini otroci. — Posebno vam pa priporočam s k r o m -nost v obleki. Glejte, v hudih, težkih časih smo, in .grdo bi bilo, če bi hodili vi nališpani in nečimerni. P r e -prostost v vsem, tudi v obleki! Obleka je vsaka dobra in lepa, tudi zašita, posebno zdaj, ko je vse tako drago.   Zapomnite si za vedno:
Obleka   ne   dela   človeka   — u m   in  pamet  prava, to je  prava  slava!
140
Skromnost stane nekoliko premagovanja in samo-zatajenja. A to samozatajenje Bog poplača že na tem svetu. Glejte, skromen človek je zadovoljen vedno in povsod. Celo življenje ga spremlja tisto zadovoljno ve-selje, po katerem svet koprni. V sreči zadovoljen in vesel, nesreče si ne žene tako k srcu, saj ve v svoji skromnosti, da je s svojimi grehi zaslužil tudi nesrečo, Tako je življenje skromnega — življenje zadovoljnega, srečnega človeka. In kdo ne želi biti srečen? Ljubi moji: v   skromnosti  je   sreča!
In na onem svetu! Milo se bo ozrl nebeški Sin na tiste, ki so hodili po njegovih stopinjah na tem svetu, ki so bili v življenju skromni, in poplačal jih bo tako, kot samo On, Kralj neba in zemlje, zna poplačati.
Pa še nekaj! M a r i j i n i otroci ste. In kdo je bil bolj skromen kot Marija? Potrudite se, da boste tutdi v tej čednosti posnemali Marijo in hodili po njenih sto-pinjah, da boste v resnici dobri otroci Marijini.
J. S —lič.