Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34100 Trst, ulica Ghega 8/1, telefon 60824 , 34170 Gorica, piazza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 1 1 /8464 PoStnina plačana v gotovini
D
N
I
K
LIST
Posamezna številka 80 lir
NAROČNINA:
četrtletna lir 850 — polletna lir 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4200 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb post. I. gr. bis
SETTIMANALE
ŠT. 926
TRST, ČETRTEK 8. FEBRUARJA 1973, GORICA
LET. XXII.
PRAZNIK
SLOVENSKEGA
DUHA
France Prešeren je nedvomno važen mejnik v slovenskem duhovnem življenju. Z njim se slovenska duhovna ustvarjalnost nenadoma, pravzaprav po zelo kratki predigri, ki jo je omogočila francoska meščanska revolucija, požene na najvišja področja ustvarjalnosti.
S svojim delom je Prešeren na eni strani utemeljil slovensko duhovno ustvarjalnost v evropskem smislu, po drugi strani pa se kljub svojemu svetovljanstvu ni umaknil z domačih tal. Ostal je takorekoč v slovenstvu, v izročilu rodne zemlje, vendar pa je na to izročilo gledal kritično.
Prešernova ustvarjalnost predstavlja učinkovito sintezo med svetom in domovino. Nikakor se ni umaknil v zatišje domačih štirih sten, temveč je znal idilo domačnosti dodobra prevetriti z zahtevnim duhom sveta. Kljub temu pa ni izgubil tal pod nogami in je ostal ves v slovenstvu, le da je to slovenstvo nenadoma, po dobah zadnjega provin-cializma, z eno edino izjemo, izjemo reformacije, znal široko povezati z dobro preračunanimi zna čilnostmi razburkanega časa svobodoljubne francoske revolucije in viharne romantike.
Značilno za Prešerna je dejstvo, da je bil sposoben širokih povezav, drznih kombinacij in hrabrih miselnih skokov. S svojimi svobodnimi ljubezenskimi, političnimi in verskimi pesniškimi izjavami je naletel na nekak bolj instinktiven kot zavesten odpor konservativno-reakcionarne slovenske srenje, namreč srenje drobnih meščanov, kramar jev in trgovčičev, majhnih tovarnarjev in skromnih špekulantov, ki je v novih svobodoljubnih idejah slutila nemir in dejansko nevarnost za obstoječi red, ki je omogočal skromno, a stanovitno bogatenje.
Ptešeren je zelo razločno videl nezadostnost slovenske, a tudi tedanje celotne avstrijske družbe, čepi av so nekateri v njem slutili nevarnega prevratnika, m to bil nikoli. Bil je pravo nasprotje pre-vratništva: izredno konstruktiven, etično visoko stoječ človek, ki je z utemeljeno kritiko skušal vzdramiti družbo in jj tako samo pomagati iz mraka nezavesti v jasno dojeto zavest. Pravilno doumet bi lahko samo koristil slovenski skupnosti in meščanstvu in Cerkvi in tudi državi, da bi odvrgla zaviralno topoumno navlako in se tako duhovno sprostila.
Kar poleg te kritične politične drže v pozitivnem smislu pri Prešernu najbolj ugaja, je njegova jasna in nedvoumna odkritost, ki se ne boji prikazati brezen, zablod, a tudi lepot pesnikovega notranjega sveta. V času izrazitega hinavstva, ki je resnice človekove duše in človekove narave zagrinjalo v lažnivi pajčolan, si je Prešeren v nerazviti, hinavski slovenski družbi upal jasno in nedvoumno prikazati svoje ljubezenske želje in hrepenenje. Nikoli pa ni tega svojega notranjega življenja omejil na golo erotiko, temveč je ta svoj svet lepih in tudi žalostnih sanj in manj dejanj povezal z izrazitimi narodnimi in političnimi manifesti.
Kljub temu Prešeren ni bil nikoli šovinist, kar so velikokrat bili pozneje nekateri njegovi nasled-
Deset let dežele
Dežela. Furlanija - Julijska krajina je te dni obhajala desetletnico svojega obstoja. Leta 1963 je namreč rimski parlament z u-stavnim zakonom sprejel njen statut, s čimer je bila s 15-letno zamudo priklicana k življenju zadnja dežela s posebnim statutom v državi, kot jo predvideva republiška ustava.
Popolnoma naravno je, da smo zlasti Slovenci v Italiji veliko pričakovali od nove u-pravne in zakonodajne institucije, saj so nam bili znani globlji vzroki in razlogi, zaradi katerih je ustava bila določila za ozemlje ob vzhodni državni meji poseben deželni statut. Iz razprave v ustavodajni zbornici namreč jasno izhaja, da je posebnemu statutu botrovala predvsem prisotnost slovenske narodne manjšine, ki ji je pofašistična, demokratična Italija hotela začrtati drugačno usodo od svoje predhodnice.
Furlanija - Julijska krajina ima danes za seboj skoraj deset let dela. Resnici na ljubo je treba priznati, da je v tem razdobju naredila marsikaj koristnega v korist tukajšnjega prebivalstva in zato vsekakor opravičila svoj obstoj. Toda tu nas predvsem zanima, kakšna je njena bilanca, kar zadeva našo narodno skupnost, reševanje in urejevanje njenih specifičnih vprašanj, to je zago tovitev njenega obstoja in skladnega ter nemotenega razvoja.
niki, predvsem politiki in ideologi. Prešeren ni videl nikoli samo dela, temveč vedno celoto. Končno njegova poezija ni le narodnjaški traktat, temveč krčevito prizadevanje po totalni, celotni podobi sveta.
V času, ki ni videl čez ljubljanski grad in Vod-mat, je Prešeren v svoji poeziji združil v učinkovit kozmos celotno dejanje in nehanje sveta. Zanj ni bila niti Kitajska niti Afrika niti Novi svet nekakšna »tabula rasa«, temveč je znal posebnosti in izvirnosti daljine popeljati v domačnost in domačnost tudi na tak način svetovljansko odpreti.
Poleg tega je Prešeren tudi z enkratno pomočjo žal zgodaj umrlega prijatelja čopa, tega odličnega slovenskega razumnika v najboljšem smislu besede, povezal izročilo predvsem slovenskega ljudskega pesništva z veliko duhovno tradicijo evropskega duha. Morda še nismo nikoli dodobra razmislili, da je bilo Prešernovo pesniško ustvarjanje v dobršni meri nekaj povsem novega, neki za Slovence enkratni literarni eksperiment, za katerega Prešeren v svojem kratkem življenju ni doživel nikoli pravega priznanja in potrdila, temveč se je v očeh nazadnjaške publike z nezahtevnim primitivnim literarnim okusom predvsem diskvalificiral.
V Prešernu vse preveč vidimo nekako pesniško figuro, ki je narodnjaško v zagonu delovala, ki nam je podarila mojstrske klasične literarne oblike, sonete in druge take stvari, ki je bila poleg tega tudi
Lev Detela (Nadaljevanje na 3. strani)
Na dlani je — in razvoj dogodkov v tem desetletju dovolj zgovorno potrjuje — da dežela Furlanija - Julijska krajina boleha za izvirnim grehom, ki smo ga v našem listu podčrtali že ob njenem rojstvu. Ta greh je zagrešil rimski parlament, ki ni hotel jasno priznati deželi natančnih pristojnosti, kar zadeva manjšinsko problematiko. Odtod izhaja cela vrsta težav za učinkovitejše in temeljitejše delovanje dežele v korist manjšine tako na zakonodajni kot upravni ravni, s čimer se dejansko daje velika potuha silam, ki jim je prisotnost slovenske manjšine napoti. Slovenci se seveda ne moremo sprijazniti s takšnim stanjem in bomo zato vedno bolj odločno nadaljevali s prizadevanji, da se v deželni posebni statut vnesejo spremembe ter dovolnila, ki so potrebna, da bo lahko dežela polno opravljala svoje naravne naloge ter dolžnosti.
Na tem mestu bi dalje hoteli opozoriti, da naše narodne skupnosti ne zanima samo problem pristojnosti, ki smo ga pravkar c-menili, temveč tudi problem prisotnosti slovenskih predstavnikov v deželnem zakonodajnem organu. Dosedanji volilni mehanizem je namreč po našem globokem prepričanju ne le pomanjkljiv, ampak tudi krivičen in v bistvu nedemokratičen, ker ne omogoča, da bi v deželnem svetu bilo izvoljeno toliko slovenskih zastopnikov, kolikor ustreza dejanskemu številu slovenskega prebivalstva v deželi. Prav temu krivičnemu mehanizmu se je treba zahvaliti, če smo imeli Slovenci v dosedanjih dveh mandatnih dobah le dva izvoljena predstavnika, kar nikakor ne odraža dejanskega stanja.
Desetletna deželna bilanca je, kar zadeva slovenske manjšinske probleme, vsekakor skromna, čeprav ne moremo trditi, da ni b'-lo nič koristnega narejenega. Med pozitivne postavke je treba vsekakor vključiti številne, tudi poglobljene razprave o slovenskih problemih, kar je omogočilo, da se je mar-sikak naš sodeželan italijanskega jezika spoznal s problematiko, ki mu je bila doslej skoraj popolnoma tuja. Zato moramo tembolj ceniti zlasti delovanje predstavnika Slovenske skupnosti, ki je moral sam opraviti naravnost težaško delo, saj bi to v normalnih okoliščinah terjalo prizadevanja cele c-kipe strokovnjakov in poklicnih politikov. Prav bi bilo tudi, če bi bila vsa ta prizadevanja sistematično zbrana in objavljena v posebni publikaciji.
V	drugem desetletju se bo dežela morala vsekakor spopasti z zgoraj omenjenimi nerešenimi vprašanji in pomanjkljivostmi, če bo hotela polno izvrševati svoje naloge, med katere prav gotovo spadata tudi reševanje in urejevanje specifičnih problemov slovenske narodne skupnosti na njenem ozemlju.
RADIO TRST A
♦ NEDELJA, 11. februarja, ob: 8.00 Koledar. 8.05 Slovenski motivi. 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša. 9.45 Franz Liszt: Madžarske rapsodije. 10.15 Poslušali boste. 11.15 »Pastirji severnih jelenov«. Drugi del: »Trgovec Enok«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Nepozabne melodije.
13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 13.30-15.45 Glasba po željah. 15.45 »Most«. Enodejanka, napisal Mario Fratti, prevedel Martin Jevnikar. Režija: Jože Peterlin. 16.35 Trio Irakitan in «Los Indios Tabajaras«. 17.00 šport in glasba. 18.00 Edvard Grieg: »Poročni dan v Trold-haugenu«. 18.45 Glasbeni cocktail. 19.25 Kratka zgodovina italijanske popevke. 20.00 šport. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 22.00 Nedelja v športu.
22.10 Sodobna glasba. 22.30 Zabavna glasba.
«- PONEDELJEK, 12. februarja, ob: 7.00 Koledar.
7.05 Jutranja glasba. 11.40 Radio za šole (za srednje šole) »Trst v srednjem veku«. 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce, srečanja, razgovori in glasba. 18.00 Umetnost, književnost in prireditve. 18 30 Radio za šole (za srednje šole — ponovitev). 18.50 NiccoloPaganini: Zvonček. 19.20 Odvetnik za vsakogar. 19.30 Jazz. 20.00 športna tribuna. 20.35 Slovenski razgledi: Srečanja — Tenorist Mitja Gregorač in pianist Aci Bertoncelj izvajata samospeve Saša Šantla, Vinka Vodopivca, Janka Ravnika, Emila Adamiča, Josipa Prochaska, Zorka Prelovca in Stanka Premrla. - Dokumenti o razi-sgovanju slovenskih narečij na Goriškem - Slovenski ansambli in zbori. 22.15 Zabavna glasba.
♦ TOREK, 13. februarja, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Pratika, slovenske viže in popevke. 12.50 Saksofonist Charlie Parker in Santi Latora. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce, 18.15 Umetnost, 18.30 Komorni koncert.
19.00 Poje Massimo Ranieri. 19.10 črtice in novele Stanka Vuka: »Tomaž iz Medane«. 19.20 Za najmlajše: pravljice, pesmi in glasba. 20.00 šport.
« SREDA, 14. februarja, ob: 7.00 Koledar, 7.05 Jutranja glasba, 11.40 Radio za šole (za I. stopnjo osnovnih šol) »Pesmi in pravljice za nas«.12.00 Opoldne z vami, 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Radio za šole za I. stopnjo osnovnih šol — ponovitev). 18.50 Duo Dapretto -Gherzei. 19.15 Higiena in zdravje. 19.25 Zbori in folklora. 20.30 šport. 20.35 Simfonični koncert. Vodi Oskar Kjuder. Sodeluje hornist Jože Falout. Giuseppe Tartini - pred. E. Bonelli: Andan-te in presto iz Kvarteta v d duru št. 15; W. A. Mozart: Koncert za rog in orkester v es duru, KV 495; Slavko Osterc: Religioso iz suite za orkester; Luka Sorkočevič: Simfonija št. 7 v g duru. Orkester Glasbene Matice v Trstu. V odmoru (21.00) Za vašo knjižno polico. 21.30 Romantične melodije.
22.05 Zabavna glasba.
♦ ČETRTEK, 15. februarja, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Slovenski razgledi:Srečanja-Tenorist Mitja Gregorač in pianist Aci Bertoncelj izvajata samospeve - Dokumenti o raziskovanju slovenskih narečij na Goriškem - Slovenski ansambli in zbori. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Umetniki in občinstvo (Dušan Pertot).
19.10 »Leto 1948 v Furlaniji in Julijski krajini«. (Elio Apih). 19.25 Za najmlajše: Pisani balončki, radijski tednik. (Krasulja Simoniti). 20.00 šport. 20.35 »Primerna napitnina«. Radijska drama. Napisal Ezio D’Errico, prevedla Alenka Rebula.
♦ PETEK, 16. februarja, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.40 Radio za šole za II. stopnjo osnovnih šol) Zaščitimo naravo: »Panda klub — zrak«. 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Radio za šole (za II. stopnjo osnovnih šol). 18.50 Sodobni slovenski skladatelji: Ivo Petrič. 19.10 Liki iz naše preteklosti: »Valo Bratina« (Lelja Rehar). 19.20 Zbori in folklora. 20.00 šport. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Vokalno instrumentalni koncert. 21.45 V plesnem koraku. 22.05 Zabavna glasba.
♦ SOBOTA, 17. februarja, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 13.30-15.45 Glasba po željah. 15.45 Avtoradio, 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Sopranistka Ljuba Berce-Košuta in pianist Gabrijel Pisani izvajata samospeve Ivana Grbca. 18.50 Poker orkestrov. 19.10 Pod farnim zvonom župne cerkve Marije Vnebovzete v Gorici. 19.40 Revija pevskih zborov 1972, ki jo je priredila Zveča cerkvenih pevskih zborov v Trstu, 20.00 Šport. 20,35 Teden v Italiji. 20.50 »In zvon spet poje v zlati dan«. Radijska drama, napisala Zora Saksida. Režija: Jože Peterlin! 21.30 Vaše popevke. 22.30 Zabavna glasba.
Pavel VI. imenoval
Prejšnji teden so javili, da bo papež Pavel VI. prihodnji mesec uradno podelil kardinalski naslov 30 novim kardinalom, med katerimi je osem Italijanov. Pri izbiri je papež upošteval univerzalnost Cerkve An težnjo, da bi tudi ostali svet, poleg Italije, dobil sorazmerno zastopstvo v kardinalskem zboru. Opaziti je, da mnogi novoimenovani kardinali pripadajo tretjemu svetu, zlasti nerazvitim državam Južne Amerike, Afrike in Azije. Od novih italijanskih kardinalov naj posebej omenimo msgr. Albina Lucia-nija, beneškega patriarha, zanimivo pa je tudi imenovanje msgr. Boleslavva Komine-ka, nadškofa v Wroclawu na Folijskem, edinega novega kardinala v vzhodnoevropskih državah.
Mnogi so pričakovali, da bo tokrat dobil kardinalsko čast tudi kakšen cerkveni dostojanstvenik iz Jugoslavije oziroma Slovenije, kar pa se ni zgodilo, tako da je 75jletni nekdanji zagrebški nadškof šeper, ki sedaj živi An deluje v Vatikanu, še vedno edini
PROF. CAPUDER PRI MEDICIJU
Kot smo izvedeli bo mladi prof. Andrej Capuder, prevajalec celotne Božanske komedije doživel priznanje, da bo sprejet v posebno avdijenoo pri italijanskem zunanjem ministru G. Mediciju.
Odlomki prevoda »Božanske komedije« so izšli v reviji »Prostor An čas«, pri kateri Capuder sodeluje in v kateri je svoj čas objavil izbran esej o Danteju in tudi več svojih lepih pesmi.
— Jn taku, Mihec, jernamo zdej novga direktorja na radji.
— Jakec, ne stoj mi zdej začent še ti! Kej ni blo že zadosti ča-kol? Kej ne znaš, de kašne reči, več ku mešaš, bol smrdijo?
— Sej ni rečeno, de če mešamo, de moremo tudi pokušavat! Ma nekaj moremo vselih reč tudi midva. Zatu ke stvar more vse-lih bet še preči pomembna, če je blo tolko protestov, polemik j n prfina ana trepeta-oija u parlamenti. Jn pravejo, de so tudi štrajkali.
— Bejzi, bejži! Vse skupej je strašno napihnjeno jn se gre samo za nekšne užaljenosti jn stare zamere. Aden je nasajen, zatu ke mu niso podalšali službene dobe, aden je jezen, zatu ke ni dobu tistga mesta, č egi ih so mi ga oblublali že nekej let. [Jn taku so mobilizirali Še sindikat, čeprav do zdej niso nikoli ubugali, kadar je biu štrajk jn so hodili vselih delat. Ma, se zna, tudi sindikat pride kašenkrat prou. Jn zdej kar naenkrat govorijo od pravilnih j n nepravilnih postopkov.
— Ja, ja, kdker de be do zdej bli vsi postopki pravilni. Kej je blo morbet pravilno, če je biu nastavljen za šefa od muzike aden, ke nanka ni konkurirau pr natečaji? Dva druga pej, ke sta res vložila prošnjo j n predložila vse dokumente jn spričevala sta se mogla 'lepu obrisat pod nusam. Vddeš, vselih je
30 novih kardinalov
živeči kardinal iz Jugoslavije. Naj omenimo, da smo Slovenci nekoč že imeli svojega kardinala, in sicer je bil to goriški nadškof Missia, ki je umrl že pred prvo svetovno vojno in je pokopan na Sveti gori.
—o—
PREŠERNOVE NAGRADE ZA LETO 1973
Včeraj so v veliki dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob prisotnosti mnogih uglednih gostov in predstavnikov javnega življenja slovesno podelili Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada za leto 1973. Prešernovi nagradi sta bili podeljeni dve, in sicer pisatelju Lojzetu Kovačiču za pripovedno delo »Sporočila v spanju — resničnost«, ter skladatelju Danilu Švari, ki je pred kratkim praznoval 70-letnico rojstva, za njegovo življenjsko delo.
Nagrade Prešernovega sklada pa so dobili naslednji kulturni delavci: igralec Boris Cavazza, pisatelj Primož Kozak, akademska slikarka Metka Kraševec, akademski slikar Vladimir Lakovič, arhitekt Saša Maechtig, o-perni pevec Danilo Merlak, režiserja Dušan Povh in Rosanda Sajko, pesnik Tomaž Šalamun in skladatelj Dane Škerl.
Opaziti je, da je tudi letos med nagrajenci več primorskih rojakov, tako Danilo Švara, Danilo Merlak in Vladimir Lakovič.
Izdajatelj: Engelbert Besednjak nasl. ♦ Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ♦ Odgovorni urednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarna Graphart, Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 77-21-51
blo vse prou jn neč se ne spounem, de be se biu kašen kej usajau. Tudi sindikat ne. Zdej pej naenkrat tašen hudič!
— Jest be še reku, de se pej nobeden ne zmisle za kašne ledi, ke že leta jn leta garajo na radji jn so zmiram samo honorarni jn nimajo nobenega socjalnega zavarovanja jn ne smejo bet nanka bolani, zatu ke pole neč ne zaslužejo. Tu viš be blo delo za socjaliste.
— Znaš, vsa stvar je tudi politična. Zdej sacjalisti niso u vladi jm taku jernajo tudi mejn besede. Sej so tudi u Rimi odžagali anga socjalista, ke je biu pr RAI. Jn taku, se zna, tudi u Trsti niso teli povišat glih anga socjalista. Sej jest zastopam, de so jezni.
— Ma vselih sm slišou, de je tisti dekret za novga direktorja podpisau u Rimi glih an socjalist.
— Ja, prou čudno je vse zmešano. Jest sm slišou, de se usajajo tudi zastran tega, ke je postou direktor aden od časnikarjev. Jn tu pej po paragrafih ne be smelo bet, de be mogu vancirat aden ke je od funkcionarjev. Ma zde j je pej tu, de glih tistem bogatem funkcionarjem so vsa leta dajali taku slabe ocene, de ni mogu nobeden prit na vrh. Jn zdej tisti, ke jem je dajau slabe ocene se pej jezi, de ni pršu nobeden od njeh na višje mesto.
— Znaš kej sm se spounu? Na tisto je-gro od Cankarja od doline šentflorjanske ke hudič štedira: Jn če tian ni tu, kar prave de je, čeglih ni jn de je morbet tisti, ke je, čeglih ni tisto, kar je, čeglih ni...
— Sej sm ti reku, de ne stojmo mešat teh reči! Sej je za se zmotet!
Mihec in Jakec se menita o radijskih zadevah
Trije zanimivi gostje
V prejšnjih dneh je bilo v Trstu nekaj izredno zanimivih predavanj tako za Slovence kot za Italijane. V Rossettiju je na primer predaval v okviru »Literarnih sobot« marksistični mislec Giulio Lombardo Radiče o temi »Avantgardni napredek ter razvoj osnovne kulture«. Razvoj sodobne tehnike — pravi ta vidni italijanski matematik, znanstvenik in svobodni mislec — se je v zadnjih 50 leitih povečal kot še nikoli poprej in to dejstvo močno vpliva najprej na delo in na organiziranost znanstvenikov samih, pa tudi na razvoj kulture širših slojev. To je treba razumeti tudi pri načrtovanju šolskih programov, kjer bi morali dokončno opustiti pojem enciklopedične šole. Mladini je treba dati možnost, da se že v šolskih klopeh sooča s sodobnimi znanstvenimi oprijemi. »Dvomiti o vsem, to je tisto veliko intelektualno junaštvo, ki nas ne sme zapustiti niti pred evidentnostjo čutov. In znanstveno delo mora iti prarv skozi tak trojen raziskovalni proces: dvomiti o vsem, vse preizkušati, odločiti se za tisto, kar je najbolj točno. To pa je tudi osnova tiste znanstvene revolucije, ki se je ne da zavreti, kjerkoli se je že pričela in se seveda ne more omejevati samo na področje tehnične znanosti.«
V istih dneh je govoril v novi dvorani študentovskega doma na tržaški univerzi oče Ernesto Bal-ducci o ->Knizi vesti v družbi, ki se razvija«. Oče Balducci je znan italijanski govornik, predava na teološki fakulteti v Firencah in se je že zelo zgodaj začel zavzemati za obnovo in za »aggiornamento« na vseh področjih krščanskega življenja. V ta namen je ustanovil in še sodeluje pri reviji »Testi-monianze«. Balducci je bil že pred leti v Trstu in je v Bonomijevem krožku govoril o vesti in svobodi, toda zaradi nezadovoljstva tržaške kurije raje ni prišel od takrat več v naše mesto.
Balduccijev govor je bil prepoln globokih misli in doživetih izkustev ter številnih, čeprav bolečih resnic iz sedanjega dogajanja v svetu, da bi bilo možno strniti vse v kratko obnovo. V glavnem se je predavatelj ustavil najprej pri analizi splošne krize v sodobni družbi. Ljudii pa je v glavnem razdelil v dve veliki skupini: v stranko strahu in v stranko upanja. Prav strah zaradi svoje bistvene šibkosti izstopa vedno kot nekakšna zgodovinska sila. Toda ta njegova moč v resnici le navidezna, saj ni procesa, ki bi lahko zdržal brez svoje notranje logike. Jasen dokaz so nam dogodki v Vietnamu, kjer majhen in do obupa zatiran narod ni le primoral največjo svetovno silo na diplomatska pogajanja, ampak je s svojim zadržanjem in s svojo prisotnostjo vrnil svetu upanje. Podobno tudi ne sme obupati nobeden izmed nas, ko v vsakdanjem življenju ne vidimo neke jasne poti ali kake zdrave rasti. Prevečkrat smo zmedeni zaradi premoči kvantitete nad kvaliteto, saj je prav za potrošniško družbo značilno, da ni več človek, ki ukazuje stvarem, ampak so že stvari same, ki vladajo človeku.
In pred tem dejstvom so vse dosedanje ideologije brez moči in zato izgubljajo svoj pomen. Zato je tudi prav, da se na njihovem mestu vedno bolj utrjuje nov odnos do sveta, ki temelji na osebni analizi vesti. Zato je pomen svobodne vesti v današnjem človeku tako važen in tako nujen pogoj za njegovo duhovno rast in konec koncev za njegovo dostojanstvo. Tudi pojem svobode, tiste nekdanje formalne svobode, ki je utegnila biti tudi okostenelo demagoška, vedno bolj odstopa prostor nekemu osvobajajočemu procesu v človeku, torej ne več svoboda, ampak osvobajanje celotnega človeka. Kvečjemu lahko trdimo, da se je v tem procesu povečal le koeficient svobode. In sile, ki zaradi svoje prirojene pristnosti lahko najbolje jamčijo
za ta novi kvalitetni preskok v človeku in v družbi, so prav mladi s svojo kritičnostjo, zatirani zaradi svojega globalnega upora in delavski razred, na katerem sloni produkcijski napredek. Zato je tudi prav, da se šola, ki danes gradi jutrišnjega človeka, otrese sedanje toge in nepotrebne informacijske strukture in postane to, kar mora biti, to je šola za vzgojo kritične zavesti. Oče Balducci je po svojem dolgem nenapisanem govoru še dolgo v noč odgovarjal na mnoga vprašanja številnih poslušalcev, zlasti mladine.
Prejšnjo soboto pa je prišel v Trst slovenski pesnik, esejist in mislec France Vodnik. V Slovenskem kulturnem klubu se je srečal s slovensko mladino in v sproščenem razgovoru je dolgo govoril o pomenu kulture, o veličini človeka, o vlogi naroda, o smislu dela in življenja sploh. Vrednote duhovnega značaja (z drugo besedo — kultura), lahko človeka ločijo od njegovega zunanjega vsakdanjega sveta, saj v tem slednjem pogosto prevladujejo suhoparni podatki in tehnična znanost. Kultura pa je vsekakor več kot vse to, je tudi poglabljanje človekovega humanizma, njegove srčne omike. Zato se je že zgodilo, da so nekateri narodi dosegli zelo visoko stopnjo civilizacije, so pa morda manj duhovno bogati kot majhni kulturni narodi. Zato je prav, da človek ustvarja v sebi ravnovesje celotne duhovnosti, se pravi ravnovesje med tem, kar znam in tem kar sem, z eno besedo: biti človek, biti odkrit, do vseh ljudi in ideologij enako pošten, samostojen in pristen. Vse to pa se morda še v največji meri kaže pri mladem človeku, zato bi vsakdo moral skrbeti, da bi ostal vedno čimbolj mlad. Mladost mora spremljati človeka vse življenje in zanjo bi se morali vedno sproti odločati, zlasti tisti, ki so nagnjeni bolj k statičnosti. Delo mladega človeka je da pri iskanju resnice prekaša tudi samega sebe. Vodnik je na posamezna vprašanja dodal še nekaj svojih spominov na pesnika Kosovela in svoj odnos do sodobnega pesniškega ustvarjanja. Ob koncu se je dotaknil pomena in dela predvojnega križarskega gibanja pri Slovencih. S svojim sproščenim in vendar klenim govorom je France Vodnik napravil na vse močan vtis svobodnega, odločnega in mladostnega človeka, ki s prepričljivo vero rase v samem sebi in posreduje to življenjsko moč svojim sogovornikom.
zelo čudaška, kar nas more celo zabavati, češ, poglejte ga, posebneža, sam si je kriv za svoje zavoženo življenje. Končno je vsakdo sam svoje sreče kovač!
Vse preveč smo ustvarili nekakšen kliše o Prešernu. Iz žive pesniške osebnosti s skrajno precizno, dinamično in dialektično govorico smo ustvarili enodimenzionalen tog tip, ki v šoli mladino, namesto da bi jo naučil brati skrivnosti literature, nauči literaturo sovražiti in zasmehovati. Morda nauči črkovati, brati zagotovo ne.
Prešernova večplastnost, njegova oblikovna, vsebinska in tudi ideološka odprtost je vse preveč zrasla v neplodno zaprtost, v muzej.
Potreben pa je živ, tvoren Prešeren, ki tudi danes z močnim glasom odgovarja na vprašanja časa in na skrivnosti sveta.
Zakaj Prešernova literatura je tudi vsa polna skrivnosti. Skrivnosten je v svojem posebnem življenju njegov Sonetni venec, skrivnostne so nje-
PRETIRANA URADNOST
Tržaški »Piccolo« je objavil 6. t.m. fotografijo pisma, ki ga je itržaški INAM iposlal Republiškemu zavodu za socialno zavarovanje v Ljubljani, pa ga je ljubljanska pošta vrnila, s prečrtano besedo Lubiana in z uradno opombo »Naslov nezadosten«. Komentar »Piccola« je bil seveda ta, da gre ta birokrat-ska doslednost na račun 'kakega delavca, ki težko čaka na rešitev svoje zadeve.
Tokrat moramo dati prav »Piccolu«. Vsi smo prejeli že mnogo pisem iz Slovenije, na katerih je stalo Trst namesto Trieste, in menimo, da nikjer na svetu pošta ne bi zavrnila pisma samo zato, ker je odpošiljatelj zapisa] ime mesta, Ikamor je bilo pismo namenjeno, samo v Obliki, kot se rabi v njegovem jeziku. To pomeni, da bi morali vsi ljudje v Sloveniji odslej pisati na naslove pisem samo Trieste, Gorizia, Opioina, Aurisina, San Doriigo deli a Valle itd. Narodna zavednost že, kjer je potrebna, ampak pretiravanje v takih malenkostih je nestrpnost in pikolovstvo ter samo smeši ljubljansko poštno upravo
TELEVIZIJSKA ODDAJA O SLOVENCIH
V	ITALIJI
V	torek zvečer je bila na ljubljanski televiziji oddaja o slovenski manjšini v Italiji, ki jo je pripravil An vodil tržaški dopisnik RTV Ljubljana Ivo Vajgl. Na njej so sodelovali predstavniki SKGZ Boris Race, Izidor Predan, dr. Peter Sancin, dr. Karel šiškovič, dr. Mirlko Primožič An dr. Vito Svetina. Oddaja je govorila o troh vprašanjih, ki so trenutno v središču pozornosti Slovencev v Italiji : zaščita slovenske narodnostne skupnosti ikot celote An ustrezne zalkonske norme, položaj beneških Slovencev An končno gospodarsko stanje slovenske manjšine.
V	VIETNAMU ŠE NI MIRU
Mir se vrača v Južni Vietnam ile počasi. Prišlo je že do kalkih 2000 kršitev premirja. U-pati je, da bo temu napravila Ikonec mednarodna nadzorna komisija, ki se počasi u-vaja v delo, zJlasti pa politične volitve, do katerih bi moralo priti v kake pol leta in pri katerih naj bi končno prišlo do besede tudi vietnamsko ljudstvo, ne pa 'samo diktatorji iin orožje. Vendar pa optimizem ni povsem na mestu.
gove Gazele, Krst pri Savici, a tudi navidez tako preproste pesmi, kot je to Nezakonska mati.
In skrivnostna je enkratna moč Prešernovega literarnega sveta. Skrivnosten je njegov pogumni literarni boj za novo, drugačno slovensko literaturo. Občudovanja vredna je njegova odprtost za vse posebnosti slovenske dežele in slovenskega človeka, ki je znala prikazati tudi lepe strani in nezaslužene bridkosti njegovega dajanja in nehanja. Občudovanja vredna pa je tudi ista odprtost za vse pomembne tokove časa, ki je njegovo poezijo pognala kot strela z jasnega v antologijsko knjigo pomembne literature sveta. Važna pa je tudi njegova odprtost za formo, za posebne možnosti oblike, ki jo nekateri, ki sicer imajo tudi danes Prešerna stalno kot svojega duhovnega vzornika na jeziku, redno pozabljajo.
Prešeren nam je lahko še danes pomemben duhovni zgled. Zgled za oblikovno odprtost in oblikovalno virtuoznost. Njegova literatura nam je lahko kažipot dobrega domačega, a hkrati istočasno svetovljanskega pisanja.
i. t.
Praznik slovenskega duha
(Nadaljevanje s 1. strani)
Zadovoljstvo nad resolucijo občinskega sveta
Izvršni odbor Slovenske skupnosti je na svoji redni seji dne 7. februarja z velikim
Izvršni odbor izraža upanje, da bo reso-
zadovbljstvom podčrtal dejstvo, da je bila 3. februarja v tržaškem občinskem svetu sprejeta resolucija, ki jo je njen svetovalec dr. Rafko Dolhar predložil na prvi seji novoizvoljenega tržaškega Občinskega sveta. Občinski odbor pa je na seji, ‘ki je bila prejšnji dan, 2. februarja, osvojil to resolucijo Slovenske skupnosti.
Resolucija, ki poziva Vlado in parlament, naj; čimprej izvedeta z ustreznimi instrumenti ustavna določila italijanske republike za celotno izvajanje državljanskih in demokratičnih pravic državljanov Slovenske manjšine, je nov uspeh v boju za naše narodnostne pravice. Izvršni odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da so za resolucijo glasovale vse stranke, ki so zastopane v tržaškem občinskem svetu, razen misovslke, Iki je 'tako še enkrat ostala osamljena v svojih preživelih težnjah.
V	objavo smo prejeli:
PO POŽARU NAFTE KMETJE PREJELI ODŠKODNINO
Pojasnilo na članek, ki ga je objavil L. V. v Primorskem dnevniku št. 31 dne 6. febr. 1973 na strani 2.:
Članek govori o odškodnini, ki so jo kmetje v Dolini prejeli za škodo, povzročeno ob požaru nafte. Omenja komisijo, ki je ocenila škodo v vinogradih in vrtovih, in v tej zvezi namiguje na »čudno ravnanje predstavnika Zveze neposrednih obdelovalcev, češ da je omalovaževal škodo in da so morali drugi člani komisije vztrajati pri določanju pravične odškodnine.«
V	tej zvezi je treba pojasniti, da so komisijo sestavljali štirje člani, med katerimi so bili trije kmetijski strokovnjaki, (Ja je komisija imela resno in odgovorno nalogo, katero je opravila z vso vestnostjo, in da so vsi člani sodelovali v popolnem sporazumu. Posebej je treba pohvaliti zastopnika kmetijskega nadzorništva, ki je nastopil kot zelo korekten in sposoben tehnik. Zato je pisanje L.V., ki ni bil član komisije niti ni bil navzoč pri njenem delu niti nima primerne strokovne kmetijske izobrazbe, da bi lahko presojal delo komisije, smatrati za golo natolcevanje. Komisija je zaključila svoje delo dne 14. septembra in SIOT je že zdavnaj izplačala prizadetim. Zato je pisanje L.V. po tolikem času še bolj čudno.
Potrebno pa je, da ob tej priložnosti pride v javnost nek dogodek, ki bi sicer ostal vedno le v okviru komisije, ki pa zaradi natolcevanja L.V. mora biti objavljen. Na zaključni seji po končanih cenitvah in izračunih, ki so bili opravljeni zelo vestno in v polnem soglasju med člani komisije, je predstavnik Zveze neposrednih obdelovalcev predlagal, da se vsem neposrednim obdelovalcem poviša odškodninski znesek za 20 odst., ker to ugodnost predvideva zakon v določenih primerih. Ta predlog pa je naletel na odločen odpor, in vse je kazalo, da ne bo sprejet, Nato je predstavnik ZNO zahteval, da se ta odklonitev vnese v zapisnik; ta nastop je šele prepričal prizadete, da so privolili, da se predlog za povišek vnese v zapisnik vsaj kot predlog komisije.
Kdo je v komisiji nasprotoval povišku 20 odst. in tako očituo skušal delati krivico neposrednim obdelovalcem? Zaenkrat imena ne bodo šla v javnost, ker bi bil tak postopek nekorekten, če pa L. V. želi in če člani komisije privolijo, bo zastopnik ZNO rade volje objavil vse podrobnosti.
Predstavnik ZNO v komisiji dr. Janko Košir
lucija — 'to je 'hkrati prvi 'tovrstni dokument, ki ga je sprejel tržaški občinski svet — dosegla cilje, ki si jih je Slovenska skupnost zastavila, ko jo je Vložila preko svojega zastopnika v občinskem svetu dr. Rafka -Dolharja.
SEMINAR ZA PRIPADNIKE ITALIJANSKE MANJŠINE
V soboto prejšnjega tedna se je v Izoli zaključil večdnevni 12. seminar italijanskega jezika in kulture, 'ki je namenjen učiteljem in učencem šol z italijanskim učnim jezikom na Koprskem in v Bujščinii. Na njem so predavali ugledni profesorji in priznani -strokovnjaki z raznih italijanskih univerz, gost letošnjega srečanja pa je -bil italijanski pisatelj in publicist Nino Pdlumbo, ki je s svojo neposrednostjo in preprostostjo naredil globok vtis med udeleženci.
Na seminarju italijanskega jezika in -kulture v Izoli so Obravnavali teme s področja umetnosti, gospodarstva, družbenega 'in političnega življenja, še posebej pa je bil poudarek na današnji italijanski stvarnosti. Predavali so tudi o Italiji v preteklosti, tako na primer o umetnosti, glasbi in življenju v 16. stoletju, dalje o pomenu -sodobnih slikanic, o vplivih energetskih virov na razvoj gospodarstva, o problemih združevanja v gospodarstvu, Italiji in skupnem tržišču, in končno še o futurizmu v literaturi im umetnosti ter inajnovejši otroški literaturi. Med seminarjem so pripravili dve Okrogli mizi, na 'katerih so govorili o značilnostih sodobne otroške literature in vprašanju romanticizma.
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
ima v Kulturnem domu na sporedu igro Ferdinanda Raimunda v dveh delih
KRALJ GORA IN LJUDOMRZNIK
Urnik predstav je naslednji: v petek, 9. t.m. ob 17. uri abonmajski red I; v soboto, 10. t.m. ob 20.30 izven abonmaja; v četrtek, 15. trn. ob 20.30 abonma red E; v petek, 16. t.m. ob 16. uri abonma red G; v nedeljo, 18. t.m. ob 16. uri abonma red F — okoliški.
V Kulturnem domu v Trstu bo v ponedeljek, 12. t.m. na sporedu delo Filiberta Benedetiča
PRAVILA IGRE
Začetek predstave je ob 15.30.
—o—
V torek, 13. t.m. bo v Kulturnem domu v Trstu na sporedu otroška spevoigra v treh dejanjih
JANKO IN METKA
Začetek ob 16. uri.
Še -letos bo pred tržaškim porotnim sodiščem proces proti štirim glavnim (krivcem umorov v tržaški rižarni. To so SS-avski major August AMers, Iki je baje zdaj zobo-dravnik v Hamburgu (po drugih virih je zaprt), še dva druga Nemca -in en Avstrijec, znani celovški kavamar Lerch. Toda pred sodiščem se bo znašel kvečjemu le Ahlers, ker drugi trije so »izginili1«. Lerch je prodal svojo kavarno v Celovcu in izginil nezna-
POKOJNI PATER GABRIJEL
V	sredo opoldne je v tržaški bolnišnici preminil pater Gabrijel, dober in zaslužen slovenski duhovnik. Rojen pred 51 leti kot France Česnik v Kleniku pri Pivki je prišel po vojni v Trst, kjer je pri kapucinih opravljal Slovensko službo božjo. ‘Po nekaj letih so ga cerkvene oblasti premestile nekam v Italijo, a se je kasneje vrnil v Trst, kjer je opravljal vsa zadnja leta Službo kaplana pri Svetem Vincenciju lin v iBar-kovijah. Pokojni pater je bil zello dobro poznan med tržaškimi Slovenci, saj je svojo duhovniško poslanstvo opravljal z veliko predanostjo in ljubeznijo. Pclleg tega pa je vedno z vesdljem sledil vsemu tukajšnjemu kulturnemu in prosvetnemu delu. 'Odločno -se je tu-d-i zavzemal za pravice 'Slovencev na vseh področjih. Hvaležni za njegovo življenjsko delo pokojnemu patru Gabrijelu želimo, naj počiva v miru.
V	soboto, 10. februarja bo v Slovenskem kulturnem klubu v Trstu, ulica Donizetti 3—I., v okviru spominskega dne Franceta Prešerna
LITERARNI VEČER
z recitacijami in literarnimi prispevki mladih sodelavcev SKK.	Začetek	ob	19.	uri.	Vabljeni!
KULTURNI KROŽEK »DEVIN-STIVAN« in Pevski zbor. »FANTJE IZPOD GRMADE«
priredita v soboto, 10. februarja, v društvenih prostorih v Devinu z začetkom ob 20. uri
KULTURNI VEČER
z naslednjim programom:
nastop pevskega zbora »Fantje izpod Grmade« pod vodstvom Iva Kralja - nastop dekli, škega pevskega zbora iz Devina pod vodstvom Hermana Antoniča — recitacije: odlomek iz Cankarjevega dela -Moje življenje« in pesmi naših pesnikov - predavanje Stanka Kosmine o temi»Slovenska mati, njen pomen ln njena naloga«.
Večer bo zaključil nastop folklornega ansambla »Kraški cvet« iz Nabrežine. VSTOP PROST VLJUDNO VABLJENI!
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA ln SLOVENSKA PROSVETA
prirejata
OSREDNJO PREŠERNOVO PROSLAVO
ob slovenskem kulturnem prazniku
v nedeljo 11. februarja ob 17. uri v Kulturnem domu v Trstu. Slavnostni govornik bo pisatelj Ivan Potrč.
Sodelujejo: Stalno slovensko gledališče z recitacijami Prešernovih poezij; Slovensko amatersko gledališče s Prešernovo avtobiografijo — tekst je pripravil Marko Kravos, glasbeno opremo prof. Janko Ban; Radijski oder z odlomkom Simčičeve drame Krst pri Savici in moški pevski zbor Tabor z Opšin pod vodstvom Svetka Grgiča.
ndkam, ‘ko so ga usllužno izpustili' -iz preiskovalnega zapora, še pred začetkom procesa proti njemu zaradi udeležbe pri množičnih umorih med vojno. Med procesom v Celovcu je bil že na prostosti. Proces je nato pro-niknil v pesku... Očitno je, da ;so mu avstrijske oblasti vrnile tudi potni list, drugače bi ne bil mogel izginiti na varno.
Preiskavo v Trstu proti njemu .in drugim trem zločincem vodi 'sodnik Sergio Serbo.
Proces proti morilcem v Rižarni?
Odlikovani kulturni delavci
V	času slovenskega kulturnega tedna je bila v ponedeljek 5. februarja v Ljubljani slovesnost ob podelitvi priznanj in odlikovanj ki jih je Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije prvič podelila nekaterim kul-turno-prosvetnim delavcem za njihovo dolgoletno in plodno delo pri razvoju slovenske kulture.
Izredna slovesnost je potekala na visoki kulturni ravni v klubu poslancev ob snemanju ljubljanske televizije. Vzdušje slovesnosti je povzdignil tudi oktet »Gallus« z izbranim nastopom.
Visoko kulturno slavje je potekalo od 16. do 20. ure. Podeljena so bila zlata in srebrna odlikovanja zaslužnim prosvetnim delavcem na vsem slovenskem ozemlju.
Od zlatih priznanj in odličij so bila podeljena tri tudi zaslužnim možem v naši deželi. Odlikovani so bili iz Trsta slikar in kulturni delavec dr. Robert Hlavaty, iz Gorice dr. prof. Rado Bednarik za njegovo življenj-
POMAGAJTE Sl!
Vedno se skoraj vsi pritožujemo zaradi neprenehnega 'naraščanja cen pni prodaji živil in drugih življenjskih potrebščin.
Potrošniki ali ipo domače povedano kupo-vallci >bi si pa lahko ituidi isami jpomaigali, da bi cene talko 'hitro ne hitele navzgor. V 'tem smislu je prefekturna oblast podvzela nekatere ukrepe. Vsak kupovalec, kateremu se zdi, da je trgovec brez vzrdka dvignil prodajno ceno, se lahko takoj pritoži na prefekturo iin >naj pokliče telefonsko številko 2151. To velja tudi izven mesta za druge kraje, kjer .naj pritožnik polkliče 'številko občinskega urada, ki imora pritožbo poslati na navedeno prefeikturno številko.
Bati se pa moramo, da inaši lljudje ne bodo imeli tolliko državljanskega čuta, da bi na ita način pomagali pri pobijanju pretiranih cen.
f- j- -131 S M
'»Na stol .Uuhko zložiš obleko,« je dejala. »Sobo Wn spet zaklenila, dia iboš imel mir, ker noooj je Polna hiša ljudi in Vsi :so pijani. Pa kar hitro se sipnaivi rv posteljo.*
Odhitela ije, on pa je sedel ima posteljo in se začel sezuvati. Zložil je obleko rta stol, ikakor mu je naročila, celo hlače je zganil po zgibih in jah obesil preko naslonjala, čeprav je komaj še držal oči odprte in se mu ije vrtelo v glavi. Ko je legel v čisto, dehtečo posteljo in položi) glaivo na blazino, ki je še rahlo vonjala po njenih laseh, se mu je zdelo, da se pogreza v globok vrtinec, kii ga kot v nekaki polžasti krivulji sesa vase, toda v tem občutju je že bilo nekaj prijetnega in sproščujočega, zžrto se mu je vdamo prepustil. Z vzdihom nagonskega udobja se je iztegnil ped edejo in takoj zaspal.
Ko se je Kiuina zijutraij, iko je ibil že beli dan, in so se zadnji gostje porazgubili, vrnila v sobico, je še vedno trdno spal. Bila je izmučeno in zaspana, da se je komau držala na nogaih, in naijraijSi bi 'bila kar omahnila na posteljo. Začela ga je tresti, da bi »a zbuidila, toda spali je trdno in mirno, obrnjen v zid in zakrivajoč si z roko glavo ikaikor otrok. Nagnjena nad posteljo ga je gledala v bledi svetlobi
s ko prosvetno, književno in vzgojiteljsko delo na Primorskem.
Tretje odlikovanje za zlatim vencem je prihranjeno spominu beneško-slovenskega očaka Ivana Trinka.
Odlikovancem čestitamo, enako tudi ustanovam, ki so prišle do prepričanja, da je treba tudi kulturnim delavcem dati priznanje.
Gabrje
PUSTITE NAM ŠOLO
Pravzaprav bi morali nasloviti ta poziv na šolsko skrbništvo iin tudi na nekatere naše ljudi in može, ki nastopajo v javnem življenju.
Gre namreč za našo šolo in obenem tudi za eno izmed slovenskih šol slovenske narodne skupnosti na Goriškem. Zato poudarjamo, da problem gabrske šole ne zadeva samo nekaterih gaberskih otrok ali družin, ampalk našo celotno Skupnost. Šolslki skrbnik v Gorici je namreč Sklenil, naj se zaradi higienskih 'vzrokov premesti slovenska osnovna šola iz Gabrij v Sovodnje.
Prav! Medtem se je pa sovodenj'ska občinska uprava že odločila, da bo (popravila za sedaj neustrezno šolsko poslopje. Hvaležni smo občinski upravi, ki se je odločila, da takoj ipaslknbi za potrebno delo. Starši in tudi drugi uvidevni ljudje pa menimo, da se pravno ali formalno šola ne 'sme premestiti v Sovodnje. V iprvi vrsti ise zadeva 'tiče nas, gaberskih družin, !ki imamo radi šolo za naše otroke doma. Poleg tega naj še povemo vsej naši in drugi javnosti, da v primeru, če se enkrat Soda ukine, je ne dobimo nilkoli več nazaj.
Ali bomo talko ohranili dediščino očetov in svoje pravice, ki jiih moramo tudi po italijanski ustavi braoiti?!
zimskega jutra in v tej mrzli svetlobi je bil videti tako tolod in upadel; lična kost se mu je ostro odražala pod kožo. Dihal je rahlo in tiho, komaj zaznavno. Ko ga je tresla, se 'je premaknil, toda vzdramil se ni im sroe ji ni dalo, da bi ga zbudila iz njegovega globokega spanja in nagnala ven. Smilil se ji je. Bila je preveč utrujena, da bi koij premišljevala. Potegnila je obleko s sebe, jo položila preko Tinetove, si sezula nogavice in drgetaje od mraza in utrujenosti zlezla ik rujemu pod odejo, tiho in previdno, da bi ga ne zbudila, te napol v spanju se je spomnila, da je pozabila naviti zapestno urico. S počasnimi in tihimi gibi jo je navila kar na roki, ker ni imela več toliko moči, da bi jo snela, potem pa je tudi ona takoj zaspala.
Ko se je Tine sredi dopoldneva zbudil, jo je z začudenjem čutil poleg sebe. Ležala je zvita v klobčič, tako da se ga je dotikala s koleni in je čutil na hrbtu njen topli dih. Dihala je mimo in enako merno kakor otrok. Potegnil je roko izpod odeje in pogledal na zapestno uro. Kazala je že pol enajstih. V sobici je bilo;mrzlo, sapa se je spreminjala v sive oblačke, sam pa se je začutil svežega In spočitega. Spomnil se je snočnjega večera dn obšel ga
Števerjan
ROJSTVA IN PORODE
Iz nove številke Števerjanskega vestnika posnemamo, da je bilo laniSko leto v Štever-janu precej živahno demografsko gibanje, to se pravi, da izkazujejo občinske matične knjige precej rojstev in smrti.
Rojenih je bilo 'dvajset novih Občinarjev, od teiga ije ikar šitiirdniajist žensk. Večina novorojenih je s Sovence.
Umrlo pa je lansko leto devet Števerjan-cev, in sicer pet moških in štiri ženske. Najstarejša jte bila Viktorija Maraž vd. Kom-janc z Bulkovja, stara 81 let.
Novih zakonskih parov je bilo v štever-janu devet.
V	drugih občinah se je poročilo pet naših deklet. V Jugoslaviji pa tri.
Poglavje zase pa je, da se bolj malo novih družin ustali v domači občini ali fari. Po večini zapuste dom in gredo drugam.
Ugodno vreme zadnjih dni je povzročilo, da po naših brajdah že mladje poganja in brsti. Starejši vremenski opazovalci pa so mnenja, da so ti pomladanski dnevi le še prezgodnji in da nas bo morda še marec presenetil is slabim vremenom, ki bo marsičemu v kvar.
ESPOMEGO
Goriška blagovna razstava, ali na kratko Espomego bo tudi letos odprta na razstavnem prostoru v dolini Koma. To bo že tretja razstava te vrste in bo trajala od 27. aprila do 6. maja. Udeležila se je bodo trgovska podjetja tudi iz Avstrije, Cešlke, Madžarske, Jugoslavije in Nemčije.
Ta razstava se bo po načrtu trgovskih krogov vsako leto ponavljala.
VABILO
Ravnateljstvo enotne slovenske srednje šole v Gorici vabi starše ali njih namestnike na roditeljski sestanek, 'ki bo v ponedeljek 12. februarja ob 18. uri v šolskih prostorih v ulici Randaccio.
Vljudno vabljeni.
je sram zaradi pijanosti. V ustih je imel še vedno zoprn okus po vinu in cigaretah, toda slabost je izginila.
Tedaj je Kuna v spanju rahlo zastokala. Obrnil se je k nji, počasi in previdno, da bi je ne zbudil, in se dvignil na komolec, da ji je videl obraz, ki ga je bila tiščala v njegov hrbet, kakor da je iskala pri njem toplote. »Bila je preveč utrujena«, je pomislil, »bogve, kdaj je šele prišla spat, nič je nisem slišal in srce ji ni dalo, da bi me nagnala, in me je pustila naprej spati.« Začutil je do nje hvaležnost in zahotelo se mu je, da bi ji izkazal kakšno nežnost, da bi ji rekel nekaj dobrega, kar bi jo razveselilo, toda ni je hotel zbuditi. Tedaj je spet zastokala. Videl je, da je slabo pokrita, rame in hrbet je imela skoro čisto zunaj. Postelja je bila ozka, tako je bila legla bolj na rob in se zadovoljila samo z majhnim kosom odeje, kolikor ni bil on pokrit z njo. Zdaj ji je bilo mraz v spanju in je stokala ter nagonsko iskala z obrazom njegove tople bližine. Potegnil je odejo na njeno stran in ji pokril hrbet in okroglo, polno ramo, s katere je bil zdrsnil ozki modri trak kombineže, rožnati trak modrčka pa se je globoko zajedal v belo. od mraza rahlo modrikasto polt in začrtal v njo rdečo brazdo. Ko je začutila toploto odeje, je rahlo zagodla v spanju od zadovoljstva kakor mlada žival in pre-menjala lego, nato pa mirno spala naprej.
(dalje)
RT V POMLADI
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Pogled skozi »Povečevalno steklo«
Z J avorškovo farso v treh delih »Povečevalno steklo« je Slovensko amatersko gledališče pričelo svojo drugo gledališko sezono. Lanisiko leto so nam tržaški amaterji predstavili komedijo »Gvetje hvaležno odklanjamo« teir Kosmačevo »Balado o trobenti m oblaku«. S tem je vodstvo SAG pokazalo, da ima trden namen segati na ©ni strani po delih, ki s svojo vedro in veselo vsebino uspejo publiko tudi zabavati in po bolj zahtevnih delih slovenskih in tujih avtorjev, kjer poleg njihove globlje in an-gazirane poante lahko bolj ali manj vidno sežejo na področje eksperimentalne igre.
Javorškovo »Povečevalno steklo« odgovarja bolj tej slednji zahtevi. Avtorjev namen je razkrinkati določeno svetohlinsko, (pokvarjeno in nepristno plast naše družbe in zato seže (po najrazličnejših gledaliških oprijemih, z namennom, da bi zagotovo dosegel zaželjeni efekt, se pravi zasmeh in odipor publike. Celotno dogajanje je zato tudi predstavil v zaifrikljivem, satiričnem ključu. Zgodba sama na sebi je temu primemo dovolj preprosta, da s svojo zapletenostjo ne bi morda zavajala gledavcev od osnovne avtorjeve misli. Gre v (bistvu za prihod nekega tujega, neobremenjenega človakia v sredo majhne, duhovno ozke, zatohle in pokvarjene vaške skupnosti, ikjer nesposoben župan graje svoj stolček, 'kjer meniha (predstavnika kakršnekoli od zgoraj postavljene avtoritete) brezobzirno izrabljata svoj položaj, opravljive in zavistne klepetulje pa sikajo na vse strani in se znašajo nad vsakomer. Prihod tujca zmede in prestraši vaščane, ki se ga hočejo rešiti. Toda po vseh pravilih malomeščanske družbe, ki se na zunaj vedno ikaiže v svetli luči, si tudi prebivalci Glažute izmislijo primeren zakonit postopek in tujca postavijo pod povečevalno steklo, da bi v njem odkrili 'potrebne razloge, da ga obsodijo. A .tujcu uspe, da jih s svojim siklepom prehiti in postavi pod obtožbo prav predstavnika narejene in napihnjene avtoritete ter predstavnika neke prazne, strahopetne oblasti. Zadnje dejanje služi Javoršku, da naveže ključne situacije iz odigrane igre na bistvene vzporednice vsakdanjega življenja Igra je dovolj vznemirljiva in zahtevna, tako da sta imela režiser Sergij Verč in amaterski ansambel zadosti dela, če sta jo hotela predstaviti živo, zanimivo in prepričljivo.
Verč se je najprej' odločil, da bo v tej Javorškovi farsi podčrtal komično stran takega malomeščanskega življenja v Glažuti in zato je upravičeno zapolnil duhovno pritlikavost Glažutarjev z natrpa-nostjo njihovega komedijantsikega obnašanja, kar je dala igri varitejsko razgibanost. Žal sta bogata scena in majhnost odra to razgibanost omejevala in ji občasno dala videz nepotrebnega prerivanja. Poleg tega pa je v prvem dejanju motila določena pripovedna razpotegnjenost, ki 'bi jo bilo možno skrajšati in s tem tiuidi skrajšati že talko in tako dolgo igro.
Poleg že omenjene 'bogate in funkcionalne scene, :ki so jo amaterji sami do potankosti izdelali po zamisli Ivana Verča, gre omeniti številne zvočne in svetlobne efekte, iki so kot mekaikšen obrobni komentar spremljali dejanje na odru in neprestano spominjali gledavce, da tista uboga Glažuta le ni tako oddaljena v prostoru in času od naših razmer. Pač pa sta se v nasprotju s tem režiser in kostumografinja Marija Vidau domenila, naj Glažutarji v skladu s svojo zastarelo in naizadnjašiko mentaliteto tudi ohranijo stare in smešne obleke.
Taj glažutarski opravi se izneverita le tujec Janez Pohlin, ki se nam predstavi kot hippy, in ste-
kletarski mojster Filip, ki mu mimo vseh zlaganosti in šablon še vedno nekaj pomenita odgovornost njegovega dela in iskanje neke etike. Oba lika sta bila gotovo lepo dodelana in izpeljana in sta ju prepričljivo padala Ivan Verč ter Drago Gašperlin. Boris Kobal in Magda Križmančič sta se potrudila v svojih vlogah župana in njegove žene. Zanimiva sta bila tudi oba meniha, ki sta ju podala Boris Mihalič in Branko Sulčič. Posebno sta se potrudili in dovršeno zaigrali obe vaški 'klepetulji, to sta Hrvatica (Milica Kravos) ter Svirnica (Anica Žer-
Prosimo, da poravnate naročnino!
jal), medtem ko sta imela Aljoša tok ter Jasna Petaros zanimiva in samostojna lika, ki sta se jima zelo posrečila.
Pri igri so še sodelovali Lučana Piribac, Silvester Metlika, Robert Ota, Lučka Battista in Janko Ban, ki je naštudiral sklepno pesem.
V celoti je treba reči, da je mladim amaterjem uspelo postaviti na oder zanimivo, moderno in prepričljivo podano sodobno delo, in so pri tem nedvomno napravili lep korak naprej, 'na poti svojega osebnega in tudi skupinskega izboljšanja. V prihodnje pa bodo morali še posebno paziti na odrski jezik in izgovarjavo, ki sta mestoma kar pre-oej šepala, toda to vselkakor mi nepremostljiva ovira Pri tem ne gre pozabiti, da tržaški amaterski oder sestavljajo poleg študentov tudi mladi delavci, ki iso zaposleni v neslovenskem okolju in se morajo za nastope na odrskih deskah toliko bolj potruditi.
Vodstvo SAG je gotovo precej tvegalo, ko se je odločilo za to zahtevno Javorškovo farso, toda zdaj, ko smo delo videli na odru je treba reči, da je ansambel svojo nalogo zelo dobro izpeljal, za kar gre zasluga tudi požrtvovalnemu režiserju Sergiju Verču, ki je zlasti zadnje tedne porabil ves svoj prosti čas za vaje z igravci in za pripravo te igre.
V gledališkem listu, ki so ga izdali za premiero »Povečevalnega stekla« sporočajo, da bo prihodnja letošnja premiera komedija Arkadija Leokuma »Sovražnika«.
Mohorjeva družba v Celju je napravila ljudem veselje, ko je poslala na knjižni trg knjigo Alojza Rebule z naslovom »Smer — nova zemlja«. To knjigo je marsikdo težko pričakoval, ker je upal, da mu bo pomagala, da si bo prišel na jasno o nekaterih duhovnih problemih, ki danes zaposlujejo misleče ljudi, kakor so jih vedno, vendar pa morda še nikoli tako nujno in žgoče. Zato je njen izid pozdravilo res veliko ljudi.
Po sicer frazerskem začetku uredniške opombe na ovitku je rečeno: »S knjigo Alojza Rebule "Smer — nova zemlja” obnavlja Mohorjeva družba svojo "Duhovno knjižnico”, se pravi zbirko z naslovom "Studenci žive vode” (Nova serija I.) Pisatelj sam je dal svoji knjigi podnaslov: šest meditacij. Knjiga je izvirna veroizpoved slovenskega izobraženca-laika, ki mu je krščanstvo ena najvišjih vrednot.
V	njej nam odlični slovenski pisatelj na nov, zelo prepričevalen način, kot literat, umetnik in mislec odgrinja svoje doživljanje in pojmovanje nekaterih teoloških problemov, ki so za današnjega, še posebej slovenskega človeka izredno zanimivi.«
SODOBNA SLOVENSKA GRAFIKA
V	KULTURNEM DOMU
V soboto, 10. t.m. ob 18. uri bodo v Kulturnem domu v Trstu odprli razstavo sodobne slovenske grafike, ki jo skupno prirejata Slovenska prosvetna zveza in Moderna galerija iz Ljubljane. Na njej so zastopani naslednji slovenski upodabljajoči umetniki: Janez Bernik, Bogdan Borčič, Riko Debenjak, Andrej Jemec, Meško Kiar, Metka Krašovec, Vladimir Makuc, Adriana Maraž, France Mihelič, Marjan Pogačnik in Gorazd šefran.
Razstava bo nedvomno vzbudila naj večje zanimanje tudi med tržaškim občinstvom, saj gre pri njej za prikaz ustvarjalnosti, kjer smo Slovenci dosegli enega izmed kvalitetnih vrhov tudi v širšem, evropskem okviru, nekateri zgoraj omenjeni grafiki pa so se močno uveljavili doma in v svetu.
GOSTOVANJE BEOGRAJSKIH PEVCEV V TRSTU
V okviru abonmajskih koncertov, ki jih prireja Glasbena matica iz Trsta, bo v soboto, 17. februarja, v Kulturnem domu v Trstu nastopil pevski zbor COLLEGIUM MUSICUM iz Beograda. Začetek prireditve je ob 21. uri. Rezervacija in prodaja vstopnic v pisarni Glasbene matice (ulica R. Manna 29, tel. 418-605) in eno uro pred pričetkom koncerta pri blagajni Kulturnega doma.
PREDAVANJA V MARIJINEM DOMU V TRSTU
V tem in prihodnjem mesecu bo v Marijinem domu v Trstu, ulica Risorta 3, vrsta predavanj, na katerih bodo sodelovali priznani slovenski profesorji in skušali pojasniti vprašanja, zlasti z duhovnega področja, ki si jih zastavlja sodobni človek. Prva tri predavanja bo imel profesor na teološki fakulteti v Ljubljani dr. Franc Rode, in sicer bo v petek, 9. februarja, govoril o temi »Moderna znanost in bivanje Boga«. Naslednji petek, 16. februarja, bo na vrsti predavanje z naslovom »Panteistič-ni in materialistični poskus rešitve problema, ki ga zastavlja obstoj vesolja«, v petek 23. februarja pa o temi »Vzroki modernega ateizma«. Predavanja dr. Rodeta se bodo vsakokrat začela ob 20. uri.
Prihodnji mesec bosta v istih prostorih predavala dr. Ivan Tomšič, profesor za meddržavno pravo na ljubljanski univerzi, in dr. Anton Strle, profesor na teološki fakulteti v Ljubljani.
Prvo, kar občuti bravec pri branju te nove Rebulove knjige, je občudovanje do njegovega poguma in bistrosti, saj se je v njej upal lotiti razpravljanja o stvareh, ki se jih skrbno izogibljejo, z najrazličnejšimi izgovori, skoro vsi sodobni teologi in pridejo v hudo zadrego, če jih kdo naravnost vpraša, kaj mislijo o tem, tako da je naravnost netaktno nadlegovati kakšnega duhovnega gospoda, ki sicer velja za spretnega bogoslovnega dia-letktika, s takimi problemi. Teologijo so zreducirali na zbirko moralnih zapovedi, kako naj človek živi, da bo v skladu s svojo vestjo in s cerkvenimi predpisi, zelo neradi pa spregovorijo o nadnaravnih rečeh, zlasti o posmrtnem življenju, torej o tistem, kar je pravzaprav bistvo vere. Rebula je odločno prelomil s to sodobno konvencionalno teologijo in skušal izčrpno ter poglobljeno odgovoriti na ta najbolj pereča vprašanja, ki mučijo človeka in kristjana — ne zgolj s teološkega stališča, ampak predvsem kot mislec ali bolje kot razmišljujoči kristjan in pisatelj, pa tudi kot razmišljujoči Slovenec, saj je pritegnil v svoja razglabljanja tudi našo narodno usodo.
Alojz Rebula: »Smer - nova zemlja«
šport Naši še vedno najboljši
NAMIZNI TENIS — DEŽELNO PRVENSTVO
V	nedeljo se je v telovadnici v Nabrežini odvijalo letošnje deželno prvenstvo, ki je služilo tudi za kvalifikacije za državno prvenstvo, ki bo maja v Fiuggiju. Nad dvesto tekmovalcev se je več kot dvanajst ur potegovalo za petindvajset deželnih naslovov. Naši dve društvi, ki se na Tržaškem ukvarjata z namiznim tenisom, to je Kras in Sokol, sta tudi tokrat dokazali, da sodita med najboljše v deželi. V nedeljo pa smo opazili, da se je raven, zlasti mlajših, precej dvignila, in priča smo bili nekaterim presenečenjem. Predvsem moramo omeniti, da je bila Sonja Miličeva zaposlena z državno reprezentanco na Dunaju in so torej ostale igralke imele lažjo pot, da si priborijo nekaj prvih mest, ki bi bila sicer že oddana. Med moškimi pa nista nastopila Ukmar in Fabjan, ker se nista javila na pokrajinskem prvenstvu; prvi zaradi bolezni, drugi pa, ker ne misli več igrati. Radovič in Pertot sta morala sama nositi vso odgovornost tako v tretji kategoriji kot med mladinci. Pertot je v jutranjih urah nekoliko odpovedal in si ni prislužil vozovnice za državno prvenstvo. Najprej je v tretji kategoriji klonil v četrtfinalu izkušenemu Ma-meliju, med mladinci pa je proti vsakemu pričakovanju položil orožje pred povprečnim Schusterjem. Popoldan je zaigral bolj umirjeno in skupno s Kobalovo osvojil zlato v mešanih dvojicah tretje kategorije. Radovič je osvojil naslov mladinskega prvaka ter tretje mesto med tretjekategorniki. Med dvojicami popoldne ni nastopal, ker je imel precej vročine. Ta njegova odsotnost je oškodovala zlasti soigralca Pertota, ki ni imel partnerja med mladinskimi dvojicami in med tretjekategorniki.
SLOVENSKI OBISKOVALCI VARČUJEJO
V	TRSTU
Na mesec pride v Trst na stotisoče obiskovalcev z one strani meje in iz vse Jugoslavije, čeprav zadnji čas njihovo število upada. Pri tem je zanimivo opazovati njihovo obnašanje.
Velika večina se sploh ne zmeni za nič drugega kot za trgovine. Le malo je takih, ki si ogledajo tudi kako tržaško zanimivost, še manj pa takih — lahko rečemo, da bi jih mogli prešteti na prste ene roke - - ki bi se pozanimali, kako je z našo slovensko manjšino. Celo ljudje tik onkraj meje so v tem pogledu takorekoč popolnoma brezbrižni. To lahko ugotovimo med drugim po dejstvu, da skoraj noben obiskovalec iz Slovenije ne kupi niti ene same številke kakega lista ali revije haše manjšine. Verjetno nimajo niti pojma, da ima naša manjšina tudi svoj tisk in da bi bilo dobro, če bi ga tudi drugi Slovenci posredno podpirali s tem, da bi ga kupovali in se tako tudi informirali o tem, kako se godi naši manjšini.
Medtem ko ljudje iz južnejših krajev Jugoslavije še vedno hodeč največ v skupinah tovorijo na vlak ali v avto slovite velike škatle s punčkami (z njimi mora biti zdaj preplavljen že cel Balkan) in cele plastične vreče cenenih tekstilnih izdelkov v živih barvah, pa se slovenski obiskovalci zanimajo bolj za kakšne posebne izdelke, npr. za blago za zavese ali za avtomobilske dele ih športne predmete ter oblačila. Zanimivo je tudi, da je najti v boljših in dražjih restavracijah opoldne skoro samo ljudi, ki govore hrvaško ali srbsko, in ti si privoščijo obilno in dobro kosilo, Slovenci pa Zavijejo rajši —• čeprav vzbujajo vtis ljudi z višjim življenjskim standardom — v kake cenene gostilne v stranskih ulicah, kjer si naročijo samo krožnik »pašte šute« ali kako drugo malenkost, kar no stane veliko. Ali je temu vzrok varčevanje ali kaj drugega, je težko reči.
Najmlajši zastopniki Sokola, ki redno trenirajo le nekaj mesecev, so doživeli svoj krst in so z igro še kar zadovoljili, čeprav niso bili še kos bolj izkušenim igralcem drugih društev. Naj omenimo sestri Bressani, brata Košuta, Rebulo in Zidariča. Dekleta zgoniškega Krasa so tudi tokrat pobrala levji delež v vseh kategorijah. Med naraščajnicami je Vesnaverjeva zmagala pred žigonovo in Rebulovo. Med mladinci je zasedla prvo mesto Blažina, ki je skupno z Pertotom osvojila tudi drugo mesto v mešanih dvojicah v isti kategoriji. Med tretjeka-tegornicami sta Vesnaverjeva in Kobalova zasedli drugo oziroma tretje mesto; obe skupaj pa si delita tretje mesto med članicami. Med ženskimi dvojicami sta zmagali Vesnaverjeva in Rebulova, žigo-nova in Blažinova pa sta bili tretji. Najzandmivejša je bila brez dvoma tekma med Peterlinijem in Košuto, ki sta se potegovala za naslov najboljšega. Kmalu bi prišlo do presenečenje, saj je pri izidu 2:2 Košuta že vodil z 19:16 in le izredna hladnost njegovega soigralca je pripomogla, da je klonil. Oba sta si razdelila še dvi dve mesti v kategoriji mešanih dvojic, kjer je Peterlini igral z Vesnaver-jevo, Košuta pa z Žigonovo.
Kljub manjši udeležbi kot druga leta so naši igralci zasedli celo vrsto prvih mest in še več odličnih uvrstitev. To dokazuje, da je naš namizni tenis še vedno na prvem mestu v deželi. Videli pa smo, da se ostala društva zelo trudijo in so bistveno izboljšala svojo raven, zato bomo morali odslej paziti, ker bo vedno težje ohraniti vodstvo tudi v tem športu.
V	vsaki kleti prihaja do izgub vina v sodih. Izguba nastane, če odtočimo iz soda nekaj vina ali če izhlapi. Izhlapevanje je odvisno od raznih okoliščin: od Vlage in temperature v kleti, od velikosti sodov, debelosti dog, gostote lesa in od starosti vina. V enakih okoliščinah v kleti je izhlapevanje iz manjših sodov s tankimi dogami dz redkega lesa in v katerih je mlado vino, večje kakor pa v nasprotnem primeru. Na površini vina pri nepolnem sodu lahko pride do številnih škodljivih (sprememb, ki zmanjšujejo kakovost pijače. Izhajanje ogljikove kisline, ki je potrebna svežosti vina, pa tudi izhajanje buketnih snovi v zrak Slabi kakovost vina. Lahko pa se vino tudi pokvari, če se razvijajo škodljive drobnoživke, ki jim ic zralk nuino potreben. Vino postane ber-sasto ali kanasto, začne rjaveti in cikati, zakaj kanove glivice in ocetne bakterije se kaj rade naselijo v nepolnem sodu. Nevarnost, da postane vino v nepolnem sodu bolno, je tem večja, čiim manij vsebuje alkohola in čim več je hranilnih snovi in sladkorja. Taka vina moramo še posebno skrbno dolivati. Močna vina sobolj odporna proti raznim boleznim, toda kljub temu mora biti sod vedno poln, ker bi vino sicer izgubilo svežost in buket. Dolivati začnemo pri mladem vinu in po končanem vrenju, brž ko iz soda preneha uhajati ogljikov dvOkis. Ko bo kletna temperatura začela spet naraščati, se bo vino raztegnilo, včasih je treba celo nekaj vina odvzeti, da ne preteka. Osušek je takrat manjši kot v času, ko temperatura v kleti pada. Prvi primer vellja za pomlad, drugi za
KOŠARKA: MOŠKA D LIGA
Netočni prosti meti in — poraz
HANNIBAL - BOR 68:50 (37:21)
V nedeljo so mladi Borovci igrali verjetno svojo letošnjo najboljšo tekmo, vendar so še enkrat klonili solidni ekipi »Hannibal«. Ta poraz je treba pripisati zlasti netočnosti naših igralcev pri izvajanju prostih metov, saj so dosegli le šest na dvaindvajset košev, kar je eno najslabših povprečij. Drugače pa so Tržačani igrali zelo požrtvovalno in pokazali lepo skupno igro. še enkrat se je odlikoval Fabjan, ki je bil tudi najuspešnejši strelec s sedemnajstimi točkami. Ostali so s svojo igro zadovoljili, le visoki šare je očitno imel slab dan in ni lovil odbitih žog ne v napadu ne v obrambi. Na splošno pa je pokazala ekipa precej napredka, čeprav je prvenstvo D lige za tako mlade igralce pretežavno.
ODBOJKA: ŽENSKA C LIGA
Po“rtvovalna igra mladih »sokolic«
SOKOL - OMA 0:3 (12:15, 11:15, 9:15)
V soboto so »sokolice« igrale svojo letošnjo prvo tekmo v C ligi, potem ko je. bilo skoro do konca negotovo sodelovanje te ekipe v tej ligi. Zato moramo pozdraviti nastop naših igralk, ki so v soboto, čeprav so bile le v šestih (zaradi bolezni so manjkale tri igralke), zaigrale zelo požrtvovalno. Pokazale so zadovoljivo igro in so v obeh prvih nizih vodile. Ob koncu pa so obakrat klonile, ker niso imele menjav in ker trener nima izkaznice in torej ne sme govoriti med tekmo. Prepričani smo, da bodo naša dekleta z rednimi treningi lahko dosegla boljše rezultate, zlasti še ker smo opazili, kako so se najmlajše že vključile v skupno igro. ketna
osusek znaša na leto olkali 3 odst. in še več. Da se ohrani dobra kakovost, je treba vino redno dolivati vsakih 14 dni ali vsaj vsake tri tedne.
Vino za dolivanje mora biti vsaj enake kakovosti (ali boljše, kot je vino, ki ga dolivamo), popolnoma zdravo in nepokvarjeno. Vendar se priporoča zalivanje (Starega vina s čistim, popolnoma prevretim mladim vinom, da se staro vino nekoliko pomladi. Previdno je treba zalivati vina, na katerih se je že razvila bersa. To je treba spraviti iz vina, kar dosežemo takole: ko previdno vlivamo vino v sod z lijakom, katerega smo vtaknili v daljšo gumijasto cev, ki naj sega pod površino vina, s kladivom tolčemo okoli t>i!ke, 'da ise odlušči bersa tudi od vlažnih dog nad površino vina. Soda ne napolnimo samo do vrha, ampak tako, da priteče iz njega nekaj vina z vso barso, ki je splavala na vrh. Preden sod odpremo, ga obrišemo okoli pilke, pa tudi piilko samo. Po (končanem dolivanju sod zunaj obrišemo, da bo suh in čist.
Pilke na ležalnih sodih naj bodo dolge, da segajo do vina. Tako ostanejo prožne in pod dobro tesnijo. Pilke ovijati s cunjo ni priporočljivo in je tudi nehigienično, ker se na cunjah, ki so mokre in nesnažne, zelo rade zaredijo škodljive bakterije.
Stalno pokušanje vin iz polnih sodov ni umestno, ker is tem vino v njih kvarimo. Za potrošnjo ga (imejmo vedno le v manjših sodih, drugo zalogo pa hranimo vedno v polnih, zalitih sodih.
Sodobno kmetijstvo
Dolivanje - najosnovnejša nega vina
jesen. Zguba vina zaradi izhlapevanja ali
19
Po Conradu Richterju prireja Olga Ratej, riše Melita Vovk-Štih.
2
\ V
37.	»Streli so prišli od zadaj,« je povedal Polovična puščica. -Ko sem se ozrl, sem videl tiste stekle pse. Tam za drevesi so stali.« Beli sin je vprašal: »Bratranec, kje pa sta hodila in kaj sta storila, da so v miru streljali na vaju?«— »Nič nisva storila. Samo pri dveh durih sva postala. V prvi hiši sva vprašala po tebi. Poslali so naju k drugi hiši. Tam, so povedali, da prebiva tvoj stric sodar.« Dečka je mrzlo spreletelo, v tisti hiši je doma stric Wilse, mož, ki ga je bil udaril. Vprašal je: »Pa sta rekla kaj takega, kar bi ga lahko užalilo?« Polovična puščica je odgovoril: »Bratranec, preden sva vstopila, je Mali žerjav še rekel: »Ne pozabi, da sva
gosta belega moža, zato bodiva vesela in pripovedujva vesele zgodbice.« Beli sin se je posmehnil. Najsi je bil Mali žerjav še
tako vesel in zabaven, belega strica seveda ni mogel udobrovo-ljiti. In zdaj je bil mrtev. Dobri, ljubeči Mali žerjav. »Pokopljiva ga,« je zdaj rekel. »Potem bova šla k belemu stricu in ga pobarala, kdo je morilec.« Z nožem in tomahavkom sta izkopala plitvo jamo. Nato je Beli sin, izčrpan in oznojen od napora, vendar s silno mržnjo v očeh krenil proti dvonadstropni hiši s sodarsko delavnico v prizidku. »Kdo je ubil Malega žerjava?« je vprašal.
I
m.
fit.
'f,
38.	Sodar je odprl in si pomel oči. »Hej, koga vidim? Pa sem mislil, da umiraš, Ali tvoj oče ve, kje se klatiš?« Beli sin ga je strmo gledal. »A kdo da je morilec? Vseeno, kdo je, Zdaj se pritepenec že sprehaja tam, kjer ne more delati škode. Ti, dečko pa marš noter,« je zavpil, okretno stegnil kosmato šapo in ga zgrabil Beli sin se je otepal in kričal: »Ičemil! Pomagaj mi!« Bil je pre slaboten, da bi se iztrgal sodarjevi železni plesti. Polovična pu ščica je tedaj skočil iz teme in se zakadil v presenečenega orja ka. Orjak se je zamajal, vendar ni izgubil ravnovesja, z brcami je odsunil Polovično puščico, z rokami pa zgrabil Belega sina za
vrat in ga začel daviti. Dečku se je temnilo pred očmi, v prsih ga je zbadalo tisoč puščic, ko je iznenada začutil, da je pritisk popustil. Skozi črno in rdečo meglico je zagledal belo desko, ki je švignila kvišku in hip za tem besknila... Beli stric se je sesedel, prekucnil in negibno obležal. Polovična puščica je pljunil in vzel nož izza pasu, rekoč: »In zdaj mu bova izrezala črno srce.« — »Matš. Nikar,« je sopel Beli sin, »moj stric je.« — »Pa ga vsaj skalpirajva, kakor je on Malega žerjava!« In sita se spravila na delo.