286. številka
Ljubljana, v sredo 11. decembra.
XXII. leto, 1889.
I '.haj a vsak dan ivecer, izimži nedelje in praznike, ter velja po posti prejeman za a vstro-ogerske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld,, za četrt lota 4 gld., za ieden mesec 1 gld. 49 kr. — Za Ljnbljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr,   Za pošiljanje na »lom računa se
po 10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tnje dežele toliko vefi, kolikor poštnina znafia. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr., te se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvol6 frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in npravni&tvo je v Gospodskih ulicah ftt. 12. DpravniStvn naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
„Mudra politika'.
(Konec.)
A da so nami Mudjnri in to marijanski mata-dorji drugače  mislili  o hrvatskem pravu  tudi po 1790. )., nego li danes misli  poslanec Kršnjavi in drugovi njegovi, to nam pričata prva madjarska državnika: Fran Deak in Ludovik Košut. Leta 18(51. govoril je Fran Deak  znameniti   govor o bodočih odnošajih Hrvatske in Ogerske.  On je pri tej priliki javno izrekel, da je združenje Hrvatske z Ogersk o poglavitno zavisno od Hrvatov;  da kadar  bi  Hrvatska  hotela pridružiti se OgerBki pod onimi pogoji, ki bi se jej za njen narodni  razvoj zdeli  najkoristneji,   bi  poslednja se temu udala ; (ločim, ako bi Hrvatska mislila, da je za njo  naposled   koristneje — odcepljenje, „mi, rekel je Deak, ne bodemo  tega ovirali, niti sile uporabljali, tudi ako bi to bilo v našej moči, kajti prisiljena vez bi pri mejsobnej mržnji ne bila koristna niti za nas, niti za vas". Isti Deak je rekel: ,,Mi ne gojimo  nikake  mržnje  zaradi preteklosti, niti ne bi gojili mržnje, ako bi Hrvatska  z ozirom na svoje intere.-e, dala se zapeljati na pot, različen od našega. Mi zmatramo tri dežele Dalmacijo, Hrvatsko in Slavonijo svojimi  zaveznicami, ki so svojevoljno delile z nami dobro in zlo usodo. Mej nami ne more biti govora o prevagi ali podrejenosti, ne ob oni zvezi, ki obstaje v nas že stoletja in katera treba, da se učvrsti na podlagi vza* jemnega sporazumljenja". L. 1850. pisal je Košut Hvojenm prijatelju: Tebi je znano moje mnenje o Hrvatski. Hrvatje neso narodnost, ampak narod Hoče li Hrvatska postati nezavisna, mi bodemo v to privolili  pod  neznatnimi   pogoji:  carinsko unijo. Reki prosto voljo, da se združi s Hrvatsko ali z Ogersko,  ali  pa da postane svobodna pomorska luka". Isti Košut v svojih  spominih piše,  da izjavlja ne samo v svojem, nego v imenu vsega mad-jarskega naroda, da Madjari Hrvate priznavajo za vezniki in brati in žele Ž njimi ponoviti združenje, ne   kot   „ p a r t e s adnexaeu, ampak kot „regnum socium".
Avstrijska zgodovina nas uči, da so Madjari vse državne sisteme, ki se neso strinjale ž njihovim zgodovinskim državnim pravom, zmatrali za prehodne
in pravno neveljavne; in zaradi tega s stališča svojega neso odstopili niti za stopinjo, dokler se neso dokopali do svojega današnjega položaja ter korakajo vedno dalje v svojih zahtevah. Nasproti pa se Hrvatje odpovedujejo svojemu pravu, oni priznavajo „status quo", bodi kakor koli. Po tej logiki, ako jutri, v državi zavlada katera koli sistema, ki bi porušila ne samo zgodovinsko, nego tudi narodna prava, katera bi Hrvatski tudi ono avtonomijo, kolikor je danes uživa, bi se po hrvatskih „vladi-novcev" mnenji, taka sistema morala priznati zakonito in veljavno, trebalo bi se jej podvreči, ne da bi se iskali kaki pogoji, da se premeni. — Zares modra in preveč praktična politika!
0 pouku in vzgoji gluhonemcev.
(Spisal J. II, ućitelj na c. kr. gluhoncmnici v Bečt ) (Dalje.)
Predložba vladna tudi zahteva, da obiskuje gluhonemi, oziroma slepi otroci tam, kjer ge jih nahaja manj nego dvanajst, ljudsko golo in se po-učujo vspored s polnočutnimi, ter se jim daje še poseben pouk petih ur v tednu. Kolikor se razvidi iz predložbe, se bode zahtevalo, da se gluhonemci v ljudski šoli pravilno poučuje, kakor v gluhonem-niči. A tega ne bode mogoče doseči, ker ne bode tem načinom za to sposobnih učiteljev, kakor sem že dokazal, drugič pak zahteva ta pouk več časa nego 5 ur na teden. Ako bi pa ta uredba imela nalogo, da se naj gluhonemi otroci samo pripravljajo za kak zavod, potem bi stvari mnogo koristila, kajti učenci bi potem Že prišli nekaj pripravljeni v zavod; učili bi se že bili n. pr. sedeti, malo risati, nekaj besed napisati, seštevati in odštevati do 20. — Učenec bi bil že reda in šole vajen, začelo bi se potem lahko takoj z izvabljanjem glasov in ne tratilo bi se toliko časa. Tudi pojmov bi več imeli in lahko napisali imena znanih jim reči j Učenec bi bolje napredoval, ker bi že poznal vse črke in bi le trebalo, da se mu samo jedenkrat pokaže črka za izviti glas. Posebno v začetku so gluhonemci jako nerodni in si ne morejo zapamtiti posamičnih črk, ter jih spojiti z dotičnimi glasovi. Samo pripravljanje za kak zavod bodi naloga ljudski šoli in to nalogo ljudska šola lahko in brez posebnega truda reši. Ako se pa ljudski učitelji poprimejo pravilnega
pouka gluhonemcev, bodemo kmalu obžalovali slabe nasledke. Govor gluhonemcev se bode popačil. Cesar se gluhonem otrok v začetku pouka navadi, to mu ostane. Izvabljanje glasov se more prepustiti veščemu in posebnemu učitelju, inače se gluhonemcu več škoduje nego koristi.
Saj se celo v Avstriji nahaja večja specijalna šola za gluhonemce, iz katere dobimo včasih gluhonemega učenca, prebivšega že dve ali tri leta v tej šoli in vendar nema niti pojma o stvareh, ki ga obdajajo in kateri govori, da je groza. Kaj je vzrok temu ? Učitelj, kateremu se je izročila ta Šola, poslušal je baje nekaj tednov na gluhonemnici. — Potem umetno take uspehe! — Slabi uspehi pa gotovo niso v korist takim zavodom, ker se potem občnost ne zanima za nje. —
V dokaz mojemu dvomljenju o koristi v vladnej predlogi nahajajoči li se naredeb še nekaj ! Prišla mi je slučajno brošura v roke, katero je spisal I K., učitelj na vadnici v Mariboru, pod naslovom : „Gluho-mutec in nja izobraževanje, z navodom, kako gluhoneme otroke doma izrejati in v domači šoli poučevati." —
Pisatelj je nekaj tednov poslušal na gluhonemnici v Gradci in že se čutil sposobnega, da je spisal „navod o pouku gluhonemcev", a njegova brošura nam kaže, da sam še glavnih pravil pri pouku gluhonemih otrok ne pozna in ne ume, kako se posamični glasovi izvabljajo. Treba mu je predočiti, da njegova teorija, katero predava na pripravnici, mu ne koristi nič in da bi bilo bolje, da si prisvoji prakso, predno pisari navode ali pa da stvar prepusti strokovnjakom. Učitelji gluhonemcev ne vzra-ščajo kar čez noč, kakor gobe po toplem dežji.
Sedaj, ko sem, kakor mislim, zadostno pojasnil mogoče nasledke, treba je še, da slišimo mnenje, katero so že pred skoro tridesetimi leti imeli nemški veščaki o naših zadevah in razmerah. V „Organ-u" listu zavodov za gluhonemce in Blepce na Nemškem, od leta 1861., štev. 1 na strani 16. je čitati to-le: „C. kr. šolsko nadzorstvo na Dunaji meni, da ljudski učitelji rešijo lahko tiste gluhonemce, kateri se ne morejo vsprejeti po zavodih, iz njihovega žalostnega duševnega stanja. Pa brez. dvoma se bode tudi tam kakor drugod skoro uvidelo, da dobrih uspehov ni pričakovati, in da ne preostaje druzega, nego da se
LISTEK
Blodne duše.
Roman.
Češki Hpiual VAchIhv Heneš • Tfebizsky, preložil I. Gornik. IDr-u.g-1 đ.el. (Dulje.) XII.
Glava gospoda župnika v Okrouhlini ni se še vse življenje toliko namislila, kakor za letošnje zime. Dopis prihajal je za dopisom, zdaj od okrajnega, zdaj od vrhnega urada. Gospodu župniku že ni teknila jed. Naj/.adnje korakale so skozi Podlesje tri stotnije pešcev, gospod župnik ukazal je, da su nesli Častnikom, knr je imel najboljšega, privlekel je tudi od nekje dve lagvići Por nčana, katerega je ne-kedaj dobil za nauk, ki se je možila gospodičina predstojnikovo, a vojakom se veuder ni mogel priljubiti. Videli so v župniku tudi potuhnjenega Pod-lesea! — Vojaki so sicer odšli, a gospodu župniku ni bilo Jaglje: čisto nepričakovano zginil je iz župnije gospod kaplan, in zaman pričakovali so ondu njegove vrnitve.
Župnik pečatil je baš zopet pismo, ko je pri-dirjal k njemu ves zasopljen cerkveuik.
„Kaj je novega, Fortunat?J
„ Ali častiti gospod že veste, kam je šel gospod kaplan ?*
Župnik zatajil je sapo, cerkvenik pa ni dolgo napenjal njegove radovednosti na škripce.
.Pristopil je k upornikom! Tak gospod in se tako spozablja! To vemo zdaj gotovo. Tudi JifiŠki Kvšt je zopet mej njimi, zdaj tudi s hčerjo!"
„Ali res? — Mej uporniki? — Tu imamo — tu imamo! Nečuvena reč! — O tem pripovedovali si bodo še ljudje, ko bomo mi že segnili! Idite s temle pisanjem na okrajni urad! Ah, ah, — to so zdaj časi! Bog, Bog naš! -- Oskrunil je naš stan in sebe večno osramotil!"
Kmalu potem, ko jo cerkvenik odšel, pridrdral je k fari kmetsk voz, in Katra zaklicala je gospodu župniku: Z Bogom!"
„Kam?"
„V Jifice."
nAli že zopet? In h komu?-4 „Nisem vprašala."
„ Vedno in vedno le Jifice! rekel  je žuj nik
nejevoljno in začel manj hitro kakor navadno delati priprave za tako pot. Potem ogrnil se je s plaščem z robom v cel krog.
„Kdo je bolan pri vas?" vprašal je sedši na voz zakrivaje se skrbno s koci.
„Gospod kaplan!" odgovoril je voznik kratko in Švignil po konjih.
Gospod župnik ni imel časa za novo vprašanje. Tako rekoč kakor blisk bili so v Jiricah in še hip, in konja obstala sta pred Kvetovo hišo. Bilo je tako v njej, kakor bi ondu dolgo časa nihče ne bival In vender je seljak pustil konje in vso goved ondu. Pogledali so pač Jirasovi večkrat, a tuja skrb človrku nikdar ne priraste k srcu. HUvi bili so odprti, goved zmršena in v konjušnji rezgetali so žalostno belci, da se nihče ne briga za-nje, da so jim žlebi prazni že tretji dan — Le na pragu se delo je jedino bitje, pravi varuh vsega . posestva. Bd je LiBec. Sedel je pri veznih vratih, kakor bi bil priklcnen. Oči pa je imel povsod po dvorišči, nihče ni smel ničesar premakniti. Kadar pa je zalajal, bilo je vselej čuti, kakor da ko-ja kliče, da se mu po nekotn toži, in ker nihče ni prišel, povesil je  za nekoliko časa glavo  in pomigal z re-
posebni zavodi otvore, seveda ni treba predragih internatov, ampak otvorijo naj se eksternati, ki skoro polovico manje stanejo kakor oni, in v katerih se je pri nas z boljšim uspehom poučevalo kakor v onih." V tem odstavku je torej povedano, da so na Nemškem že pred tridesetimi leti vse to zavrgli, kar hočejo pri nas zdaj upeljati. Gotovo je učila skušnja, da se s takimi uredbami ne doseže nič. Denar se zasionj potrosi, revežem pa vendar ni pomagano. Dolžnost človeštva pa je, da ae jim po maga in zato so se na Nemškem v vsaki deželi ustanovila podporna društva za gluhonemce in nlepce, in utemeljili so se mesto internatov eksternati. Posamične dežele skrbe za plačo učiteljev, ter za šolska poslopja in njdi ohranitev, podporna društva pa za hrano, stanovanje in obleko gojencev. Ti se dado posamičnim družinam po dva in dva na hrano, in učitelji zavoda pazijo na to, da dobivajo njihovi učenci dobro hrano, sploh da se v teh družinah dobro vzgoje. Uspehi so, kakor se čita, jako dobri in večina učiteljov na Nemškem je za eksternate, kajti otroci uče se z drugimi ljudmi občevati v korist za njihovo prihodnje življenje, ker so prisiljeni, da občujejo s svojimi redniki v jeziku glasovnem, zato vsi prav dobro govore.
Mislim, da bi bilo to tudi na Avstrijskem mogoče in posebno manjše dežele bi na ta način prav lahko vse svoje gluhonemce preskrbovale. V Zagrebu so že lansko leto ustanovili podporno društvo za gluhonemce ter se bode začetkom prihodnjega šolskega leta otvorila gluhonemnica. (Konce prih.)
Politični razgled.
Notranje <ležele.
V Ljubljani, 11. decembra.
„Hlas Naroda" piše, da je dosedaj državno zborMka večina že dovolj dovolila vlad'. Sedaj je pa tudi skrajni ras, da vlada spolni dolžnost svojo. Prišel je čas, ko morajo narodni zastopniki zahtevati, kar potrebuje narod češki in vlada ne sme odrekati njih zahtev.
„Zastavi" se piše iz Serajeva, da se mnogo govori o piemembi osobja v boMeuNkcJ osrednji upravi, da se pa še nič ne ve, kdo da pojde in kdo da pride. Bošnjaki pa mislijo, da se vsled prememb razmere v deželi ne bodo zboljšale, temveč rajši shujšale, kakor je navadno pri premembi uradnikov v Bosui.
Vnaiijc države.
Z Dunaja piše se .Novemu Vremenu", da Dunajska borza prosi, da bi jej avstrijska vlada dovolila na borzi kotovati bolgarsUo posojilo. Na to opaža PeterburŠki dnevnik, da bi tako dovoljenje značilo indirektno priznanje princa Ferdinanda knezom bolgarskim. Iz tega, kako bode postopala Dunajska vlada v te) zadevi, se bode videlo, je li iskrena izjava njena, da radi dobrih od-nošajev z Rusijo in zaradi miru evropskega hoče znižati simpatije do kneza Ferdinanda. „Fremden-blatt" ravnokar javlja, da je trgovinski minister že dovolil kotovanje bolgarskega posojila na Dunajski borzi, kar je vzbudilo nov vihar v ruskih listih.
Francoski listi pazno zasledujejo razvoj stvari na Ogerskem in se vesele, da je stališče mi-nisterskega predsednika se precej omajalo. Tiszi ne morejo odpustiti, da je v zbornici odsvetoval rojakom svojim, da naj se nikar ne udeležujejo razstave francoske. Mej Boulangerjevimi pristaši je razkol. Večina jih je za zmerno postopanje,  nekateri pa
pom . . . Ljubeznjiva, zvesta žival ! In kolikokrat na dan zalajal je tako žalostno!
„ Al i bode te že na stvori izstopili, častiti gospod?"
.Tu; — takoj!"
Gospod župnik za bip ni niti opazil, kdo ga je nagovoril. Mej potjo in v Jificah ni dvignil glave, da bi mu nihče ne videl v obraz. Pred hišo rešil se je najprej koca, potem ogrnil se je s plaščem in še se ni ozrl. Zivčasta desnica pomogla mu je z voza. Na Podleške vozove je teško stopati in Se težje izstopati.
Stoprav zdaj je pogledal, kdo mu je prišel nasproti. A prestrašil se je nekoliko, in jezik mu je za hip zastal.
Gospoda župnika spremljal je v svojo hišo sam Kvet.
Oba ustopila sta molče v sobo Lisec zasvetil je le močneje z očmi in ž njimi nekako nezaupno meril gospoda župnika. A s praga se ni ganil.
„Gospod kaplan da je pri vas — bolan?"
Gospod župnik obstal je v veži in ostro pogledal Kvota v obraz.
nIn vi ste ga skrivali pri sebi?"«
Gospod župnik ni niti čakal seljakovega odgovora. Imel le nedvojbeno se kako očitanje na
vender zahtevajo odločnost. Sedaj hočejo sklicevati shode, na katerih se bode protestovalo proti temu, da je zbornica potrdila Joffhoovo izvolitev, ki je dobil manj glasov nego Boulanger.
„Memorial diplomatique" je izvedel, da hofe Gladstone predlagati v dolenji zbornici, da se zopet snide parlament angleški, da naj vlada skliče shod zastopnikov velevlastij, na katerem bi se posveto vali o razoroženji. O razoroženji se je že pač marsikaj pisalo in govorilo, pa vse je bilo zaman. Tudi Gladstonov predlog zatorej ne sme pričakovati praktičnega uspeha.
Brali IJNli i cesar je te dni prišel v Evropo in sedaj je upanje, da izvemo kaj natančnejega ob uzroku brazilijskega preobrata. Dosedaj smo o tem dobili le nejasne kratke brzojavne vesti, vse drugo, kar s? jo o preobratu pisalo, bila so pa samo ugibanja in časnišUe kombinacije. Danes moremo že navesti nekaj podrobnostij. Dopisnik francoskega lista „Gaulois" je imel pogovor z grofom d' Eu, kateri misli, da je cesar napačno storil, da je potrdil z»kon, da se odpravi robstvo. S tem je zgubil naklonjenost konservativnih in protiliberalnih posestnikov, kateri na svojih plantažah za kavo potrebujejo robov. Hkratu se je začel pojavljati uporni duh v vojski, ki je postala druga drŽava v državi. Vlada je morala biti vedno slabši ter vojski prije njavati v najmzmiselnejših zahtevah. Da bi se mogla ustavljati vojski, osnovati je hotela vlada narodno gardo in to je bil začetek ustaje. Klicali so: „Proč z vlado, živela Bvoboda!" Sprva se je nameravala vreči le vlada, a kmalu so začeli klicati dijaki: „Živila republika!" Ta klic ponavljali so mlajši Častniki in kmalu je bil splošen Ko se je cesar vrnil iz Petropolisa v Rio de Janeiro, hotel je senatorju Silveiri Martinsu naročiti, da naj sestavi novo vlado. Ta je pa videvši, da Fonseca že ima vso moć v rjkah, predlagal cesarju, da naj se ž njim pogodi, toda Fonseca je odgovoril, da je že prepozno, kajti republika je že proglašena. Poročila, ki so jih dobili drugi listi iz Lizbone, se v glavnih točkah ujemajo s tem poročilom. Iz njih izvemo, da sta vojni in pomorski minister hotela ukrepiti neke naredbe proti nekaterim generalom in sumljivim polkom, ko je vlada bila zvedela, da Be nekaj pri pravlja. Koje bil ministerski sovet je general Fonseca z vojsko zašel mesto Ko je ininisterstvo videlo, da je osamljeno, skušalo se je pogajati z vodjami ustaje, toda republičani neso nič hoteli slišati o pogajanji. Ministri so vse sporočili cesarju v Petropolis, ki se je hitro vrnil v prestolnico. Republičauske čete so hitro obkolile cesarsko palačo in častnik je nazuanil cesarju, da je začasna vlada osnovana in da je cesar ujetnik. Cesar mu je odgovoril, da se razmeram umakne in hoče z rodovino svojo potovati v Evropo, ter pustiti domovino bvojo v nemiru Celega pol-stoletja je kazal svojo udanost domovini. On in vsa rodbina njegova bodo hranili najnežnejše spomine na Brazilijo ter vedno gojili najsrčnejše želje za njeno veličje in blagostanje. Cesar smel je sprva občevati s prijatelji svojimi, a pozneje so mu to zabranili. Dne 17. novembra so ga zbudili zjutraj ob 1 uri in mu naznanili, da ima takoj odpotovati. Čez dve uri so cesarja že spravili na ladijo „Alagoas", ki je takoj odptula s cesarsko rodbino. Dne 15. no vembra si je grotitija d1 Eu, prestolonaslednica, jako prizadevala, da organizuje proti upor, pa se je kmalu preverila, da ni upati uspeha. Petinšestdeset letnico je cesar praznoval dne 2. decembra na krovu ladije in pil na razvoj in blagostanje Brazilije. Ko je cesar se približal Evropi, je spustil lastovico rekši: Leti, poslanec moj, v Brazilijo nesi jej moj pozdrav. Omeniti je, da niti cesar niti noben drug član cesarske rodbine ni vsprejel pokojnine, katero je ponujala braziljska vlada. V Brazilijo se pa cesar ne bode drugače povrnil, Če lira ziljani iz lastne inicijative izvijejo republičanom vladanje iz rok in ga nazaj pokličejo.
jeziku, a Kvčt odprl je že dveri v sobo z besedami: ^Blagovolite zvršiti svojo dolžnost!"
V seljakovi sobi bila je neprijetna tišina. Le stara lesena ura pri vratih je hrkala, a tako, kakor bi se vsak hipec hotela ustaviti. Človeku, ki je ustopil, zazdelo se je, kakor bi mu v njegov obraz z vso silo zavel dih nesreče. Glave se je polaščala že omedlevica, iu oči za hip niso videle.
Gospod župnik se tudi takoj ni mogel zavedeti. Trpelo je nekaj minut, predno se je ozrl in predno je ugledal na levi strani v sobi posteljo in na postelji smrtnobledo obličje, z zaprtimi očmi in s tesno sklenjenima ustnicama . . . Zraven klečala je s skle-nenima rokama mlada devojka z očmi neodvrat.no uprtimi v smrtnobledo obličje na postelji, sledeč z zimnično pazljivostjo vsak migljaj v na videz mrtvih potezah. Na mizi belel je Čist prt in goreli sta voščen ici pobarvani s pestrimi cvetlicami.
Devojka se je začuvšt v sobi korake dvignila, poljubila gospodu župniku roko in ostavila sobo.
Smrtnobledo obličje na postelji se je premak nilo, oči so se odprle, obstale na priSleci in okolu tesno zaprtih ust se je nekaj zazibalo.   Ali je bil morda nasmeh, ali pozdrav! Moj Bog! Kak nasmeh, ko so oči že skaljene s perutjo Morane, ko se nad
Dopisi.
Iz Sredi se j» 8. decembra. (J os. Dogša f.)
Odprta noc in dan so groba vrata. Alj dneva no pove nobena prat'ka.
PreSiron.
Nemila in neizprosna Morana zahteva in pobira žrtev za žrtvo. — Dne 26. novembra t. 1. naznanil nam je mrtvaški zvon s tužnim glasom, da je preminol zopet jeden iz naše sredine ter se preselil iz te »solzne doline" v boljšo in lepšo domačijo. Umrl je namreč imenovanega dne v 56 letu svoje dobe g. Josip Dogša, bivši tukajšnji tržan in trgovec. Meseca junija letošnjega leta zbolel je na želodci in jetrih in od tistega časa jele so ga njegove telesne moči vidno zapuščati. Iskal je pomoči pri najglasovitejših zdravnikih, a vae je bilo zaman! In kako rad bi še bil živel, kako teška in britka mu je bila ločitev od žene in od svojih dveh majhnih otročičev! Pa ure njegovega Življenja bile so štete. Božja vsemogočnost je ukrenila, poklicati ga tjakaj, kjer za zveličanca ni britkih tug in bolečin, kajti tamkaj »žalovanja grenko mine, potok solz se posuši". Pokojnik bil je mož blagega in dobrega srca. Siromakom je rad pomagal, in pripoveduje se, da je čestokrat blago (usnje, s kojim je tržil), revnemu kupovalcu pod ceno prepustil. V narodnem oziru je bil plemenit in neomuhljiv značaj, ki ni samo s pustimi besedami, temveč tudi v dejanji vedno in povsod kazal, kako rad bi tudi on po svojih močeh pripomogel slovenskemu narodu do večje veljave in sreče.
Pokojni Jože bil je znan kot vesel in šaljiv človek. Dovtipnost njegova — ki ga je pa v času bo-lehanja popolnoma zapustila — pridobila mu je mnogo prijateljev in v družbi, ki je imela v svoji sredini „Dogšo Joža", vladala je gotovo splošna veselost, prava zidana volja. Pa saj v Središči in v Ormoži tudi ni bilo veselice, koje bi se Dogša udeležil ne bil, da, še celo v oddaljene kraje se je vozil k raznim narodnim svečanostim. Petje ljubil je nad vse. »Kjer ga petja ni, tam me nič ne veseli", tako se je račil večkrat izraževati. Bil je tudi sam dober pevec in ko se je v prejšnjih letih v našem trgu petje bolj gojilo kot dandanes, zahajal je pokojnik vedno in reduo k pevskim vajam.
Ves čas obstanka našega bralnega društva »Edinost" bil je Dogša njen odbornik; prejšnji čas opravljal je službo blagajnika, zadnji dve leti pa je preskrboval posel knjižničarja. Pokojnik je bil do začetka svojega bolehanja tudi vedno marljiv ud tukajšnjega ognjegasnega društva.
Kako so rajneega farani in drugi, ki so ga poznali, čislali, pokazalo se je pri njegovem pogrebu dne 28. minolega meseca. Velika množica domačih prebivalcev, trije duhovniki, ognjegasno društvo Središko in corpore (tudi Ormoško je bilo zastopano po načelniku in njega namestniku) več gospode iz Ormoža ter mnogo ljudij iz sosednih far spremljalo ga je na zadnjej njegovej poti. Tužue melodije svirala je domača godba, z ginljivimi besedami poslavljal se je po končanih pogrebnih molitvah v imenu sorodnikov, prijateljev iu znancev od pokojnika tržan g. Ivan Kolar ič, milo glasila se je nagrobnica Središkega pevskega zbora, pri katerem je rajnki toli in tolikrat z veseljem sodeloval.
usta že nagiba tajinstvena roka, da bi na nje pritisnila pečat večnosti! . . Kako se more le pokazati nasmeh na ustih, ko zginja v temni megli mlado življenje, nad Čegar zibelko so že spletale Rojenice nit, ki je vodila po poti samega odrekovanja. In vender so se nasmehala ta usta, odpirala se — oči jasnile so se za trenotek, glava dvigala se je više, a ni se mogla. Bila je tako slabotna . . .
Gospod župnik govoril je z zamolklim glasom in s postelje zvenelo je na njegovi ušesi le šepetanje, slabo, tiho, le včasih prerušeno od težkega, zlo naznanjujočega hropota, ravno tako, kakor atara lesena ura pri vratih, kateri je bilo videti, kakor da obstane vsak hipec.
Za precej  časa odprle so se stoprav dveri' in izstopil je gospod  župnik.   Krenil je proti nasprotnemu pragu, ki je vodil  v izbo,  kjer je bil Kvčt s Svetluško.
„Dobri ljudje! — Razžalil sera vaju! Ali mi odpustita?"
Gospod župnik ustopil je ves spremenjen. In pri tej prošnji tresel se mu je glas, kakor bi se bal, da mu odrečeta, da mu ne odpustita.
(Dalje prih.)
Ž njim zgubila je domovina naša zopet jed-nega svojih zvestih sinov, trg Središki jakega, za napredek vedno unetega občana, soproga njegova dobrega moža, otroka pa skrbnega in ljubečega očeta. — Lahka mu bodi zemljica! Blag mu spomin!
A. K.
Iz Releju gradu 9. decembra. [Izv. dop.] Mej načrti zakonov, ki so se predložili skupščini, je pač jeden najvažnejših načrt o reorganizaciji vojske. Uvela se bode narodna milica, in s tem vojna moč Srbije jako pomnožila, hkralu pa postavila na narodno-zgodovinsko stališče. Kose preustroji vojska, ne bode Srbija nič druzega, nego oborožen narod, narod v orožji. Vojske ne bode ničesar več ločilo od naroda, temveč bode ž njim jedina, ž njim gojila iste želje.
Srbska vojska bode zanaprej sestavljena iz redne vojske in narodne milice. Redna vojska se bode sestavljala iz stalne vojake in reserve. Stalna vojska bode majhna, v njej bodo vojaki služili le po jedno leto in potem 9 let v reservi. Vojna dolžnost začenja se z 21 letom. Glavna vojna sila bode narodna milica, ki bode sestavljena iz dveh sklicev. V prvi sklic bodo pripadali vsi uiožki, ki so že odslužili redno vojno dolžnost ali pa so zaradi kacega uzroka oproščeni vojaške službe, do 40 leta, s katerim letom prestopijo v drugi sklic narodne milice. Kdor pa ni sposoben za nobeno vojno službo, plačeval bode vojaško takso, ki bode znašala 10°/0 direktnega davka. Vojska bode razdeljena v pešce, konjike, topničarje in ženijce. Strokovne čete bodo: generalni štab, vojaški avditorijat, sanitetne čete, tehniški voj, poštni in brzojavni voj in vojaška duhovščina.
Vojaki narodne milice si bodo morali sami na-pravljati uniforme od domačega blaga po predpisih, ki se bodo izdali. Za ubožne bodo pa obleko napravile občine. Za vse prevažanje pri redni vojski imajo skrbeti občine, pri narodni milici pa oni vojaki milice, ki imajo svoje vozove. Vojaška taksa se bode stekala y zaklad za oboroževanje. Ravno tako bodo v ta zaklad plačevali velika zapuščinska iu cerkvena posestva, delniške družbe in denarni zavodi po 10% direktnih davkov.
Plače bode v Srbiji dobival odslej general 10.104, polkovnik 7 073, podpolkovnik 5.052, major 4 042, stotnik prvega razreda 2 779, stotnik druzega razreda 2.274, nadporočnik 1.920 in poročn k 1.516 dinarjev. Poleg tega dobi vsak častnik še 234 dinarjev doklade za postrežbo in 20 kubičnih metrov drv za kurjavo. Častniki, ki morajo imeti konje, dobe po 250 dinarjev doklade za konja. Ob času mobilizacije dobi vsak Častnik do stotnika 500 dinarjev za opravo.
Pri narodni milici se bode imenoval korporal desetnik, narednik dvajsetnik, poročnik vodnik, stotnik pa četnik. Pri divizijskih štabih se bodo osnovale zimske učilnice za izobraževanje četnikov in vodnikov narodne milice.
Ob vojski se bodo pa osnovali tudi oddelki prostovoljcev, katerim bodo poveljniki častniki ali pa druge sposobne osobe. Vseučiliščni dijaki bodo v stalni vojski služili le pet mesecev. Važno je tudi, da v Srbiji ne bode mogel nikdo biti državni uradnik učitelj ali župnik, če ni zadostil vojaškej dolžnosti.
To so glavne določbe tega načrta in iž njih se lahko vidi, da se bode po njem jako povekšala moč Srbije in torej tudi njena veljava. Glavna stvar je pa, da se tako vojska, ki bode v tako tesuej zvezi z narodom, ne bode dala zlorabiti nikomur v protinarodne namene.
Domače stvari.
— (Društvo „Pravnik") ima to soboto dne 14. decembra svoj shod v hotelu pri .Slonu". Prične se ob 71/« uri zvečer in na dnevnem redu mu je mej običajnimi točkami tudi predavanje društvenega odbornika gosp. An t. Levca: „(.) preložitvi naroka § 13. pravdne novele." — K obilni udeležbi vabi odbor.
— (Pri sv. Petru pri Mariboru) umrl je v 84. letu dobe svoje gosp. Marko G laser, častni kanonik in župnik. Pokojnik bit je vedno vrl narodnjak in obče spoštovan duhovnik. Bodi mu zemljica lahka I
— (Gospod   dr. Janko Mar o lt,) sekun darij v deželni bolnici, imenovan je deželnim okrajnim zdravnikom na Vrhniki. VrhoiČanji dobe v njem vrlega zdravnika in rodoljuba.
— ( „ M i r " ) ima v poslednji številki več dopisov, ki pričajo, kako živo se zavedajo koroSki
Slovenci. Iz Št. Petra pri Velikovci oglasil se je dopisnik, poudarjajoč potrebo slovenske posojilnice. Iz P od j unske doline naglasa dopisuik, kako koristno bi bilo ustanoviti gospodarsko politično društvo, katero bi bilo za kmete politična šola. Dopis iz Crne pa dokazuje, kako važna bi bila ondu posojilnica.
— (K valutnemu vprašanju.) „Presse" javlja, da se prihodnje dni prične obravnava mej avstrijsko in ogersko vlado zaradi regulovauja valute, za kar bi trebalo okolu 400 milijo: ov posojila, ker bi se takozvani „Salinenscheine" pustili v prometu in se samo državni bankovci skrčili na polovico. Ogersku vlada predlaga, da se kot jednota uvede frank (Franc-\Viihrung )
— (Na D u naj i) je 10. t. m , kakor smo poročali v včerajšnjem telegramu, umrl znani pisatelj narodnih iger L. Anzengruber, star komaj 50 let. Najbolj znana igra njegova je „Pfarrer von Kircbfeld".
— (Domača naša s 1 i k a r i c a) gospodična Ivana Kobilca, katera je bila, kakor smo zadnjič jedenkrat po „Diritto Croato" posneli, razstavila v Trstu jedno svojih slik, namerava sedaj tudi v Ljubljani, knkor f=e nam poroča, napraviti večjo razstavo, ki bode obsegala različne genre, študije in portrete (v oljnatih in v suhih barvah). Nadejati se je, da bode ta razstava prav interesantna ter da bode privabila mnogo občinstva in to tem bolj, ker je nje čisti dohodek namenjen dobrodelni napravi. Toliko za danes, prihodnjič povemo kaj natančnejega.
— („Hripa") ali, kakor jo imenujejo nemški listi, „Influenza", tudi „ruski nahod", razširila se je v Peterhurgu tako močno, da je ondu baje že 30.000 bolnikov. „Hripa" širi se letos od vzhoda proti zahodu Na Dunaji opazili bo prvi Blučaj koncem preteklega meseca, sedaj pa je število bolnikov že veliko, obolele so tudi že strežnice in mnogo zdravnikov in bolezen širi se iz sobe v sobo. Prvi obolel je za to boleznijo sekundarij na prvi kliniki občne bolnice, kmalu prišla je tudi druga klinika na vrsto.  Profesor Nothnagel predaval je v ponedeljek o tej bolezni in pred vsem odločno ugovarjal, da bi to bila predhodnica velikih epidemij. „Hripa" bila je  znana že začetkom  16. stoletja, vender nedostaje nam podrobnejih podatkov.  Ni je bolezni, ki bi se tako silno razširila, kakor hripa. Niti pri koleri ni število bolnikov toliko, kakor pri tej nenevarni bolezni in 40.000 in 50.000 slučajev ni nič posebnega. Nothnagel misli, da se hripa širi po mijazmah, po vzduhu. Kaj natančnega pa se ne ve, ker je tedaj, ko je zadnjikrat razsajala po Evropi, bacterologija bila še v povojih.  Ta nova bolezen preskočila je že v Pariz, kjer je obolelo v znani   prodajalnici  „Magazin  du Louvre" hkratu 400 osob. Hripa sama na Bebi ni nevarna, a vender zelo nadležna bolezen, ki traje 8 —14 dnij. Začenja navadno z mrzlico, bolnika bolf glava, ne diši mu jed, spanja malo, veliko nahoda.   Nevarna je ta bolezen otrokom, starčkom in sploh slabotnim oso-bam.  Kolikor znano, je ta bolezen že prikazala se v   Peterburgu,   Varšavi,  Moskvi,  Parizu, Dunaji, Krakovu, L^ovu itd.  Ruski profesor dr. Filatov priobčil je v .Ruskih Vjedoraostih" zanimivo razpravo o tej bolezni.   Dr. Filatov dokazuje, da je hripa nalezljiva in nadležna,   a nikakor nevarna bolezen, in da tudi ni v nobeni zvezi s kolero, marveč nastaja vsled neugodnega vremena. V Rusiji je bilo preteklo jesen več milijonov Ijudij za hripo bolnih, a niti jedna oseba ni za to boleznijo umrla. Kot najboljše sredstvo proti hripi priporoča v Pe-terburškem listu nek zdravnik žajbljev (Salbei) čaj. Vsaki čaši tega zdravila primeša se par kapljic naj-močnejega cognaca. Po tem zdravilu začne se bolnik potiti,  na kar mu odleže in je kmalu popolnoma zdrav. Rabi se tudi po trikrat na dan : Codeini puri Vis grM antipyrioi 4 gr., natri bicarbonici  P/a g*"-
— (Iz Bolca) piše prijatelj našemu listu: Danes 10. t. m. ujeli so moji ribiči v Soči veliko postrv, ki je 1 meter dolga in tehta 12 kilogramov. — Ta lep eksemplar pojde mej drugim na bodočo Dunajsko razstavo.
— (Narodno bralno društvo v Za-gorji) priredilo bode 8 prijaznim sodelovanjem kneškega na novega leta dan veselico, koje čisti dohodek je namenjen napravi društvene zastave. Podrobneji program priobčil se bode pozneje.
— (Vabilo k dramatičnej predstavi,) katero napravi narodna čitalnica v Kamniku v nedeljo v 15. dan decembra 1889 na korist fondu za
prenaredbo odra. Igralo se bole „Požigalčeva hči." Resna igra s petjem v petih dejanjih, češki spisal Jos K. Tyl, poslovenil Josip Stare. Po igri prosta zabava. Ustopnina navadna. Preplačila se z ozirom na zgoraj navedeni namen hvaležno vsprejmo. Začetek ob 7. uri zvečer. K tej predstavi vabi naj-uljudnejo častite ude in goste odbor.
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Dunaj 10. decembra. Profesor Schrotter zbolel je za hripo (influenco). Na občni bolnici je 25 zdravnikov in mnogo služnikov zbolelo za to boleznijo.
Pariz 10. decembra. Izmej poštnih in brzojavnih uradnikov jih je 150 za hripo zbolelo. Sestavila se je zdravniška enketa.
Berolin 10. decembra. V Spundau-u zbolelo je v tovarni za puške več sto delavcev za hripo. Tudi v tukajšnjih večjih trgovinah innožo se slučaji. Iz Gdanskega se javlja, da je ondukaj hripa že epi dem i č na.
London 10. decembra. Tukaj se širi seveda nezajamčena vest, da bode braziljska narodna skupščina takoj, ko se snide, bivšega cesarja dom Pedra imenovala dosmrtnim častnim predsednikom braziljske republike.
Dunaj 11. decembra. Akoravno se ka-taralični slučaji, posebno v občni bolnici zelo množe, se vender vsestranski konstatuje, da hripne epidemije (influence) doslej na Dunaji še ni.
Razne vesti.
* (Spomenik Ko so v s ki m junakom.) Znano je, da je na Vidov dan, to je dne 15. junija 1389. leta pulo n:i Koso vem polji pod turško gospodarstvo svoboda srbska. Ta dan je ondu pogindo mnogo vrlih in častitih junakov. Letos je minulo pet sto let, od kur je bila ta bitva in hočejo zatorej na Kosovem polji palim junakom v Kruševci postaviti spomen k V ta namen so darovali kralj Aleksander 2500, kralj Milan 1500, kraljica Natalija 1000, Belgrajsko mesto 300 iu regentje po 600 dinarjev.
* (M a j or i z ve n s lužbe K. Do bn er,) ki se je pred jednim letom izjavil, da je pripravljen voditi znano afriško ekspedicijo, in se je zatorej po Časopisih mnogo pisalo o oaobi njegovi, umrl je v garnizijskej bolnici v Budimpešti.
* (Most čez „Canal In Manche".( Družba kapitalistov prosila je trgovinsko minister-stvo francosko za konesijo, da sme premostiti morsko ožino mej Francosko in Angleško, katera je mej Folkestonoin in predgorjem Cap Gria-nez najožja a vender 35 kilometrov dolga. Ker se most ne bi zgradil v premi črti, ampak z ozirom na morske plitvine nekoliko zakrivljen, bode vsa njegova dolžina znašala 38 600 metrov, torej skoro dvakrat toliko, kakor je iz Ljubljane na Vrhniko. Orjaški most bode jeklen iu visel bode na 118 stebrih, ki bodo od 100 do 500 metrov narazen. Za vseh 118 stebrov bode treba štiri milijone kubičnih metrov betonskega zidovja. Za vsak steber bode povprek treba 476 delavnikov, k temu pa treba še dodati 160 dnij, ko bodo viharji zgradbo ovirali. Seveda se bode ob jeduem začelo graditi več stebrov, vender je delo proračunjeno na deset let. Most bode 50 metrov nad morjem in največje ladije bodo lahko plule pod njim. Gorenji jekleni del mosta bode tehtal 771.265 toti. Kar se tiče troškov, bo podjetniki proračunali, da hode dolenji del sta I 380, gorenji pa 480, vkupe 860 milijonov, približno torej jedno milijardo. Ker se vsako leto prevaža povprek dva milijona potovalcev iu 14 milijonov ton čez kanal, je pač jasno, da se bode ogromno to podjetje izplačevalo. Za zdaj treba samo še počakati, bodeta li francoska in angleška vlada dali dovoljenje za orjaški ta most, ki bode nadkri-ljeval največje stavbe vseh časov in narodov.
* (Kaj se vse izumi?) Kako veliko reči je že izumil človeški um, kaže to, da so v zjedi-njenih državah že izdali do pol milijona patentjV. Nekatere izumbe so pa tudi po tem. Nekdo je izumel pripravo, s katero se kokoši goljufajo ali slepe. To je pod gnezdom napravljena zaklopnica. Kakor hitro kokoš jajce znese, se zaklopnica odpre iu tajce pade v spodaj obešeno mošnjo. Kokoši sedaj druzega ne kaže, kakor drugo jajce zuesti. Drugi je vzel patent na izpoklejenega papirja narejeno mačko, katere oči pa so osvetljene s forforjem. Patentovana mačka sedi v kotu celo noč in straši podgane in miši, sne seveda nobene ne. Nek prijatelj otrok si je dal patentovati „Baby-ja', ki se 8 čudovito spretnostjo in naravnostjo plazi po vseh štirih. Nekdo ,'e pa izumil listnico z revolverjem. Će vas sreča ropar in hoče od vas imeti denar in imate tako listnico, daste mu jo brez skrbi, kajti kakor hitro jo zločinec prime, sproži se v njej skrit samokres in tri do pet krogelj ga bkratu zadene v noge, in ga toliko poškoduje, da se ga ni več bati.
* (Pozno potegovanje za dedščino.) Dva gospoda holandskega rodu prišla sta v London.
Oba zatrjujeta, da sta naslednika pred 50 leti brez oporoke umrlega Holandca Hermana Hake, ki je bil zapustil ogromno premoženje, ki je pripalo kroni, ker se ni nikdo oglasil Premoženje je sedaj naraslo z obrestmi na 1,000.000 funtov Sterlingov. Ko je Hsike umrl. imel je nečaka v Holandiji, ki pa o Ha-kevej smrti ni bil ničesar zvedel. Dva nećakova sinova sta se izselila v Ameriko. Tudi ta dva sta umrlo, ne da bi bila zvedela za zapuščino Poslednja sta imela štiri sinove, kateri se sedaj poganjajo za npuittno
* (Človek, ki more kaj prenesti.) Izredno ješč človek je pač v Budjevicah nameščeni igralec Robert Felder. Sedel je pred malo dnevi v Plznski pivarni. Pregledal je jedilni list in menil, da bi lahko vse zaznamovane jedi použil, ko bi ne bil njegov posel tako slab. Gostilničar, čuvši to. je bil takoj pripravljen staviti ž njim za ceno jedil in še za steklenico sektijskega vina. Predzadnji torek zvečer vršila se je ta gostinska stava v pričo 20 oseb. V jedni uri použil je g. Felder v- čerjico, obstoječo iz sledečih jedil: Juha z jajcem, pražena govedina, juha z razrezanimi mesnimi kosi (Ragont a la Itichelieu), golaž, telečja pečenka s salato, pun) jezik z grahom, pražena govedina, zakuhana juha, divjega prašiča pečenka s šipečjimi jagodami in cmoki, polži, sir in dvoje kruhov. Vse po celo porcijo! Kot ulažilo sta mu bila še dva litra Plzn-skega piva. Po tem več kakor blagoslovljenem obedu je „ješči" učenec Talije pil še stekleničko ruma in skledico črne kave, prižgal si smodko, bil vesel in dobre volje. Drugi dan je ustal zdrav in se veselil pri jutranji kavi dobljene stave.
»j
JJMJAMI
Mt<-.|i
za vse leto gld. 4.60; za pol leta gld. 2.30; za četrt leta gld 1.15.
Umrli 9<» v JJulHjćiiil:
9. decembra: Roznlija Kom, hilo» posestnica, 86 let, Poljanski nasip št. 12, za oslabljen jem.
10. decembra: Jožef 13och, hlapec, 21 let, Karolinška zemlja št. 4, za srčno kapljo. — Karo! Redar, kondukterjev sin, 14 ini'«., Frančiškanske uliOfl št. 6, za božjastjo. — Florijan Ažman, krojne, 60 let, Poljanski nasip fit. 60, za vnetjem hrbtnega mezgu.
V  d e z <i 1 n e J bolnici: 9. decembra: Fran Steblaj, gostač, 69 let, za plućnim emfizeuiom.
Meteorologično poročilo.
ĆftB OpB-
Eovanja
Stanje barometra: v rum.
Temperatura
Vetrovi
Mo-Nebo j krma v mm
7. zjutraj     95 0 no. i —8 6" C isl. szh.   obi. i
2. popol. j 733« mm.   —2H C isl. r»h    ob|,    0 00 mm.
9. zvečer   732 5 nm. i —4*2" O Isl. vzh. obl.
I I I I 1
Srednja temperatura — 5*2', za 46° pod noriualom.
3Z>ia.n.£iosls:a, borza dne 11  decembra t i.
(Izvirno 1	. i <-;;i uličnu	poročilo.)	
		Vf'crai	llHOl'.b
Papirna renta		85*8fi     — gld	>■"> 75
		feo 46     — „	m; ;j )
		107 H5     - ,	108-10
6°/0 marčna renta .	■	100 80     — f	l'.'o »JO
Akcije narodne banke.	ni *i	921 -     — ,	920 - -
Kreditne akcijo .   . .		8i7ft0    — ,	317-60
London......		117-75     — .	117-70
Srebro ......		—•--      — ,	... •—
Napol.......		H-86    — .	If86
C. kr. cekini ....		5 tU      — ,	h 61
Ncm:,kv marke   .   . .	• •	f>7 77»/, —	57 75
2> 60 75
75 40
7o
40/n državne tn *Ur h 1. HM      250 gld. 189 gld. 50 kr.
Državne .srečUe iz I. i "Ki K*)    , 173
'trprska zlata renta  4" . .        ... luO
.'gerhka papirna reuta 5° 0 . ... 97 V'.p ttajer&ke zemljišč, odvez, oblig. —
■ i.ii.iv. reg. srečke  50,9   .   .     100 gld. 122
ZtnH. ob«r. avstr. •'/§*/« zh**' zast- 'isti . 11S
Kreditne srečke.....100 gld 186
ČLdolfnve srečke..... 10  , 20
\kcije  auglo-avstr. ba ike    . 120 „ 146
I rammway-drust   vel)   i 70 gld. a   v. 222 , _
Izjava-
Ž*i nekaj časa hodi učenec p> stanovanjih mojih častitih p. n naročnikov in ponuja čevlje na prodaj, zatrjujoč, da je iz moje trgovine in da sem jaz vsled slabe trgovine primoran svojo zalogo narejenih čevljev po ceni na ta način prodajati.
Prisiljen s^m izjaviti avojim čaatitim p n. naročnikom, da nikdar Čevljev iz svoje zaloge ne dajem prodajati na gorenji način in hkratu svarim enega sleparja, ki zlorabi ime moje, da bi prodal svoje slabo blago.
Alojzij Kunst,
(1018) čovljsii-.
Trgovski pomočnik
22 let star, iznčen v trgovini z mešanim, večinoma špecerijskim blagom, prcuienil bi rad avoje mesto. Ponudbe npravništvii „Slovenskega Naroda". (1008—2)
Hiša na prodaj.
Iz proste volje priMlitm (radi tega, ker sem kupil drugo v Smarti ,em pri Litiji št. 58,) svojo hišo, ležečo v Zavi-Ntuiku pri Liliji, ob kantonski cesti, držeči v Ljubljano. Pri biši je lep sadni vrt in nekaj njive. Pripravna je z* vsakersno kupčijo ali gostilno. Cena ji j<i 1700 gld. — Natančneje pove prodajalec
(1017—1) Ivan Kaplija,
v Ljubljani, Židovska s(ei» &t. IO.
lad inteligenten gospod in go-spica, ki imata vsak po lO.ooo goldinarjev premoženja, želita in sicer gospod s pošteno gospico, a gospica s poštenim gospodom v korespondenco stopiti. (1010—2;
Prijazne ponudbe (če mogoče s sliko) naj se blagovoli: poslati za oba pod „S. 26 J. 19' poste re stan te Ljubljana.
Naznanilo in priporočilo!
Ker je moja fllijalna delavnica tik ineatar-akega iiiohIu na prostem in ju proti obrtni postavi in sploh tudi ni moč, »bi bi se v velikem mriuu zunaj delalo, sem jo za */imiki čas opiiNtil* ter opozarjam p. n. ob clnstvo, naj Itvoll potruditi so dt» m«>ju pravo delavnico v litMtue) ltifti luiHpruti parnemu mlina in me počastiti z mnogobrojnim! naročili. V za g-tovljenje najboljše in cene postrežbe se toplo priporočam z velespostovanji m
(1000 -2) ^1
kamnosek.
Glavno zastopstvo v Ljubljani
za Kranjsko neke že uvedene zavarovalne družbe se odda. Solidni, v tej stroki izved ni pmsitelji nai pošljejo svoje ponudbe s priloženimi referencami pod .,<». <«. Vi" na iludolf UoHse na Dunaji. (1009—2)
Zadruga užitninskega davka v II. Bistrici išče
d- SL O SL JO j SL
z letno plačo 432 gld.
(1004—8) Zastopnik: .11 u t. Vallenčić.
otrokom, damam, gospodom,
zahteva naj llustrovant božični seznam« ki se
mu takoj pošlje Iranko. (1011-3)
JP. HtSkWVw Praga, Graben 39.
XXttX*XttKIXIttttftKKfttttt
AVGUST SCHWEIGER
or«linn|e vt*ak duu od 9. «1«» 12. ure dopolnilne in o«l 2. do 5. ure popoludue.
Stanuje (908—14)
v hotelu „Pri Malici", II. nadstropje, št. 23.
Novu neprekoNljiva Pariška |>loml»n, priznana
od avtoritet za najboljšo, zobem jednake barve ter nadomesti " svojej trajnosti zlato plombo.
XXS$XXXXXIXIXXXXXXXX
I'      j «• i :
10. de*embra. Pri Slonu : VVeiner, Miisnard, Kno-s, Sacherl z Dunaju. — IlubeHcb Is Hu-»lejevi-e. — Prasclinikar is Kamnika. — Ca spe r i/. lJrage. — Muusch i/. Opatije.
Pri MssIKi: Enphrat, Ured«, Glas, Deiitscher, Ilabelka, L<i\vy t Dunaja. — Jeglič iz Sirija. — Hieng iz Rakeka. — Rotter \t Solnograda. — Hiclml Is Prage. — Hafner iz Št Pet i it.
Pri aVMtriJNk«m c«-«* «< >i : Kova U i/. Vip t' c. — Kov ičie 17. HoderAic — Ku ur ilie ikovca,
I'i i llKvnrNhfiii <l% o-ru : Liiig i i, Kočevja
Pri .Iii/ii.-m ko'<»-dvoru : Remer \c Brulio.
Gradec: Lekarna Vendelina pl. Trnkoczv ja, deželna lekarna, Sackstr.isse.
Dunaj: Lekarna Viktorja pl. Trnkoczv-ja. „pri sv. Fran-oišku", (ob jednem kemična tovarna), V., Ilunds-tlmrmstrasse 113.
Nepresegljivo za zobe
JO
Že več nego petdeset let
preverjeni in v obče priljubljeni toaletni predmeti za
kakor:
Eau de Lys de JLiohse,
jedino bianiU> proti ogorelosti, odstrani gotovo vse nečistosti kože, kakor: rumene lise, mOEOlJe, baknno rudečico, naredi obraz, vrat, pleča in roke svetit) bele, daje polti zdravi, mladostni vid. V origi-rialnih flakonib z navodibim za rabo.
ovo lilinomlečno milo,
zaradi svoje čistote in milobe najboljše toaletno milo. ki »Juaui va'ed tega, da ima mnogo tolfiče v sebi, kožo gibčno in niehkn.
Lohse-ov lilin poudre,
za po dnevi in zvečer, nonavadro line in n'žno kakovosti, držeč se in neviden na koži, bolj baržuuant, nego vsi drugi ha haj »joči se poudres, bel iu rosa za blondinke, rumen za brinetke.
Gustav Lohse, 46 Jager-strasse, Berlin,
dvorni pstrf\a.rci.e-u.r. (719—21)
S9 Dobivajo se v vseb prodajalnicab parfuma in galanterijskega blago. HH
Dunaj: Lekarna Julija pl. Trnkoczy-ja, „pri zlatem levu",
VIII., Josiisiiidterstrasse 30. Dunaj: Lttkarna dr. Otona pl. Trnkoczy-ja, rpri Radeo-
kiju", III , Radet^kyplaU 17.
I. salicilna ustna
voda
»roimitičim, upbva okrepčava* joče, zabranjuje gnjilobo z0'i ter »»»lstraiijuje iz ust neprijetni duh* Jedna velika steklenica 60 kr..
II. salicilni zobni
prašek
splošno priljubljen, upliva jako* okrepeevujoće torohranuje zobe Bvetb) bele, a 30 kr. Navedeni sredstvi, o katerih je došlo mnOflTO zahvalnih pisen., ima vedno sveži v zalogi ter vsak dan po pošti pošdja
lekarna
Ubald pl.Trnkoczy
ili|ilniiiiivaui  posestuik lekarne in kemik poleg iiieslne Liše v Ljubljani.
Zunanja naročila se s prvo pošto izvršujejo.
----- (1014 —1>
Pniocniln   in   evarilnl   ^ ■varlluni svojim neseni mislil atattellnlh l«»
rUJaOlIIIU III OVdlllUl jelkov g»npolov posestnikov lekarn VV. Ma-jirjii, ii. 1'ieenli ju in J. Kvobitdc, ker za to ni npbenegH povo la. Ljubljanski lekai nii iii  iiaicmnik  je v časopisih proslavljal  in proslitvlja  v koledarjih,
li pr. „ Deutseher Kal--nder lL-9i)-1 in „Narodni Kob-dar 1890 poleg »lru/.ib predmetov tudi si»li<i!n<- izdelke hvojc, kot posebno dubre iu preverjene. Sedaj pa svari najemnik on« lekarne občinstvo, baje hh podlagi napravljenih xi»i»ili pouku« hov. v „IVsbiuem o a.Kclu" in „brez salicila" pie«l rabo taeih sredstev. Itakemn Nitlicilu se mii ta gos;«.d sahvaliti za slabe skusnj«*, nas ne liriga, mi moremo temu nasproti kazati le na izvrstne uspi-he. ki so Me doHe^li v \ei- letin z naHiin keiiiieui* N.tlieilom.   Se ve da skoduie kemieno nečista salicilna kislina ali
sal cilnokisli uairoii, ker st i oba pomešana z rasruŠUJpčim fenolom, kar jo znanstveno dokazano, tud . tuhu Ma;;.» proda|tttl ti i dovoljeno. Salicilni izdelki morajo, di se dosežej<» ugodni uspehi, uiti pripravljeni is zajamčeno eisto keiuičuili auovij, v kaierik ne Hine biti niti »ledu tfmila, to jo, Iz po luediviiiMkej znanosti kot dobro lekarniško blago priznaiiik Bdmfil« Poslednji ras so se zares slišale pritožbe o slabih ponaredbah. Zatorej treba b^ti pri kupovan ji jako pazljiv, naši Halicilul  izdelki iiunjo  ime Trukoe/.v  iu obhiHtveno prizuauo znamko.
Izdajatelj in odgovorni urednik: l) rago t i u Hribar.
La.sttiiua iu tisk ^Xar(jilue Tipkani:".