GLEDALIŠČE
CARLO  GOLDONI:  LAŽNIK
Veseloigra   v   treh   dejanjih.  Režija   in   scenografija:   inž. arh. Viktor  Molka, jezikovna prireditev dr. Mirka Ruplja.
Carla Goldonija imenujejo literarne zgodovine, starejše in novejše, italijanskega Moliera. Kakor vsaka zgodovinska primerjava ima tudi ta samo relativno vrednost. Res je, da izhajata oba, Moliere in Goldoni, iz ljudske komedije, da sta oba gradila svojo komedijsko umetnost v neposredni bližini ljudske igre, katere grobo situacijsko komiko sta zmanjšala na spodobno mero in njene komične tipe zamenjala z individualnejšimi, toda oba sta opravila to delo zelo različno, vsak po svojem osebnem in nacionalnem geniju in geniju svojega časa, pri čemer se ni Goldoni ju nikoli izpolnil njegov življenjski sen, da bi ustvaril karakterno komedijo po vzoru Moliera.
V zvezi z Goldonijevo reformo italijanske komedije in njegovim bojem zoper Commedio delfarte pa je nastal tudi sloves o Goldonijevem odrskem realizmu in o njegovi vzpodbudni komedijski morali, pač zato, ker od Goldonija preganjana in likvidirana Commedia delParte ni bila nikoli niti realistična niti posebno moralna. Vendar je tudi Goldonijev odrski realizem in njegova moralnost samo legenda in to celo nevarna legenda, če bi hoteli iz nje izvajati praktične zaključke na odru. Zato si moramo pri uprizoritvah Goldonija biti predvsem na jasnem o značaju njegovega smeha in s tem tudi o razliki med njegovo komiko in komiko Moliera.
Moliere komponira svoje značaje, to se pravi, svoje naslovne junake, v smislu poznorenesančne dramaturgije, z mnogokratno povečevalno projekcijo ene same človeške slabosti ali strasti v junakov značaj. Nasproti tako utelešeni ideji neke človeške slabosti stavi Moliere z očitno namero kontrasta vse ostale osebe, ki so slikane z normalno psihologijo vsakdanjih ljudi in so v veliko manjši meri komični. Povečana projekcija ene same človeške slabosti v karakterni tip pa ne vsebuje samo izredno močnih komičnih učinkov, namreč dosega s svojo groteskno pretirano monomanijo globinske psihološke učinke prav tja do tragičnih in z njimi v zvezi tudi možnost avtorjeve samoizpovedi, kar je največja odlika Molierove karak-terne umetnosti. Prav pri tej poglavitni točki Molierove karakterne komedije pa se Goldoni z Molierom razhaja, ko pravi, v svoji dramatizirani drama-turgiji »II teatro comico«: »En sam značaj zadošča, da se nanj upre francoska komedija, okoli ene same strasti, ki jo avtor dobro uporablja in vodi, se sučejo številni dialogi, ki dobe z avtorjevo izrazno močjo videz novosti. Naši Italijani pa hočejo več, oni zahtevajo, da je sicer glavni značaj močan, izviren in znan, da pa so osebe, ki tvorijo epizode, enako značaji in da se zapletek oplaja s pripetljaji in novostmi.« To pa je bistveno drugačen koncept komedije, kot je Molierov. Ne en sam premočan značaj, ki s svojo manijo zaposluje vse ostale stranske osebe in razpolaga z vso situacijo v komediji, marveč več enakovrednih značajev, ki delujejo drug proti drugemu, in zapletki, ki se ustvarjajo iz presenetljivih situacij. V tem Goldoni-
1127
jevem konceptu komedije je čutiti še močan vpliv italijanske tradicionalne komedije in po tej poti Goldoni ni mogel nikoli dospeti do karakterne komedije. Toda to je samo ena stran vplivov, ki so delovali na Goldonijevo umetnost. Ako v Goldonijevih komedijah ni šampionov človeških slabosti in nečednosti, marveč so v njej samo povprečni ljudje z relativno revno karakterno komiko, pomeni to hkrati, da smo pri Goldoniju že v meščansko zmernem pasu človeških strasti in v znamenju Diderotove meščanske dramatike. Goldonijeve komedije kakor Primorske zdrahe, Pahljača, Kavarnica, Mirandolina nas zgodovinsko presenečajo predvsem s komiko družbenega kolektiva, s komiko ljudskih nravi in iz njh izhajajočih situacij. Močneje kot Molierova karakterna komedija so vplivali na Goldonija Diderotovi ¦ conditiones  sociales«,  družbeni  pogoji,  uporabljeni  v  okviru  komedije.
Toda teh conditions sociales, to je beneških poklicnih tipov in nravi Goldoni ni direktno prenašal iz življenja na oder, marveč posredno preko medija italijanske komedije, to se pravi, figure in situacije italijanske komedije je Goldoni približal življenju svojega časa in svojega rodnega mesta. Zato.je bil v neki meri upravičen očitek največjega Goldonijevega nasprotnika, kritika Barettija, da Goldoni ni ustvaril niti enega (novega) človeškega značaja in da je v svojih komedijah samo starim maskam spreminjal imena, samo da je Baretti pri tem prezrl, da nastopa pod temi spremenjenimi imeni že konkretna družba z resničnimi nravmi, ki jo commedia delUarte ni poznala.
Eno pa v tej zvezi gotovo drži — pri Goldoniju niti za hip ne pozabimo. da gledamo gledališče in da poslušamo igralce. To je sicer z vidika karakterne komedije pomanjkljivost, je pa hkrati Goldonijeva edinstvena odlika, ki  se je moramo pri uprizarjanju Goldonija v polni meri zavedati.
Ves Goldonijev navidezni odrski realizem je rokokojsko nečimerna in domiselna teatraličnost in kar pri Goldoniju privlačuje ni to, da gledamo na odru osebe, ki bi jih mogli poznati iz vsakdanjega življenja, marveč to, da te osebe poznamo iz gledališča in da jih gledamo pri Goldoniju v ljubeznivo ironični, lahkotno elegantni podobi meščanskega rokokoja. Goldonijevi junaki so vseskoz ljubeznivi in spravljivi značaji, ki svojemu dobrodušnemu avtorju pri razpletku ne delajo težav, dočim ima Moliere s svojimi monoma-ničnimi  tipi  prav  pri  razpletku  mučne  in   vidne  preglavice.
Eden nepogrešljivih in izredno učinkovitih elementov Goldonijeve umetnosti je njegov ritmično ubran dialog, ki ga ne govore v nobenem drugem svetu kakor v umetniškem in ki je prav zategadelj tako očarljiv. Pri sestavljanju dialoga uporablja Goldoni dosledno umetnost kontrapunkta in je tako, kakor pravi Silvio D'Amico v svoji Zgodovini dramskega gledališča, najbližji sorodnik glasbenikov svojega časa. In celo narečje, ki je sicer sredstvo miljejskega realizma, je pri Goldoniju v službi čiste teatralike. O Goldonijevem mešanju književnega jezika z narečjem pravi Del Linguo: ;>Italijan sredi Benečanov dela vtis astmatika s kratko sapo med ljudmi z zdravimi pljuči in dobro grajenim prsnim košem. In kadar Benečan prekine Italijana, pa četudi je ta Benečan Arlekin ali Truffaldino. je ko da bi buhnil sunek svežega zraka v zatohlo sobo, kjer se ljudje dušijo.« Tudi ta ljudski razgovor je muzikalno ubran, kar smo videli v dobrem prevodu Primorskih zdrah.
In tako se izkaže ves Goldonijev navidezni odrski realizem kot roko-kojsko ljubezniva  odrska stilizacija  vsakdanjega življenja.
1128
In Goldonijeva morala — je morala taistega rokokoja, ki jemlje življenje kot ljubeznivo, očarljivo igro. Goldoni ni satirik kot Moliere, namreč je ljubezniv ironik rokokoja. Ljubeznivo dobrodušnega in površnega Goldo-nija ni človeška hinavšeina nikoli tako grizla, da bi mogel napisati Tartuffa, ni lažnivo spakovanje družbe nikoli tako bodlo, da bi napisal Ljudomrznika, toda napisal  je krotkega  in  na  svoj način ljubeznivega Lažnika.
Lažnik zavzema med Goldonijevimi deli posebno mesto. Napisan je po Corneillevem Menteuru in ima v naslovnem junaku monomaničnega protagonista — lažnika, ki laže iz same sle po laganju. In vrhu tega ima to delo še eno, pravzaprav negoldonijevsko posebnost, uporablja namreč stalne komične tipe stare italijanske komedije, ki jih je Goldoni kasneje na vso moč preganjal in predstavlja torej prehodno obliko med commedio delFarte in poznejšo Goldonijevo komedijo nravi.
Lažnika je z lepim uspehom uprizoril inž. arh. V. Molka, ki ima smisel za stilno komedijo in kulturno zgodovinske draži, ki so z njo v zvezi. Njegova režija je pokazala tri vidnejše značilnosti: pantomimo, ki jo je dodal pred začetkom komedije, igranje v maskah in snemanje teh mask med igro ter  narečni,  primorski  govor  služinčadi.
Pantomimski prizor, kjer nastopajo figure kot lutke z odsekanimi, mehaničnimi gibi, je hotel povedati, da nastopajoče osebe niso posnetki resničnega življenja, marveč da so porojene v fantazijski delavnici commedie deli' arte z zakonitostjo svobodno improviziranega komedijskega navdiha. Seveda velja ta režijska domislica samo za to konkretno Goldonijevo delo, ne pa za Goldonija sploh, ki se je vse svoje življenje boril zoper marionete commedie delFarte.
Drugi zanimivi režijski prijem je igranje komedijskih figur v krinkah in snemanju teh krink. Svojih krink pa igralci ne snemajo ob začetku igre ali na njenem koncu, da bi tako poudarili, da igrajo stare komične tipe, marveč jih snemajo sredi igre in to ob izrazito realističnih prizorih, na primer Pantalone sname svojo krinko, ko se v svoji meščanski morali razsrdi nad svojim lažnivim sinom, ko da bi hotel s tem pokazati: zdaj ne igram več stare seme Pantalona, marveč resničnega očeta, ki mu poka srce spričo malopridnosti svojega sina. In ko sname svojo krinko, ki je naravnost realistična podoba starca, se pokaže izza nje bledo, nešminkano in popolnoma brezizrazno igralčevo lice. Toda igralcu sečentistu je bila krinka skupno z njegovimi bolj ali manj izvirnimi kretnjami in izvrnimi lazziji edina eksistenčna resničnost, brez katere ni bil nič, ker drugega obraza razen onega svoje krinke ni imel. In zato se nam zdi to ^moderno spogledovanje videza z resničnostjo pri igralcu sečentistu brez prave umetniške logike.
Tretji režijski prijem je bil govor služinčadi v primorskem narečju, ki je dalo Goldoniju na našem odru vso potrebno sol. In naše primorsko narečje se odlično ujema z Goldonijevim narečnim govorom, ker diši krepko po bližini pristaniških mest in vsebuje vso klepetavo bistroumnost in odre-zavost primorskega življa.
Edino kar smo pri naši uprizoritvi Lažnika pogrešali, je bila odrska ostvaritev Goldonijeve kontrapunktično komponirane umetnosti, muzikalnega ritma v kretnjah in muzikalnega ritma v govorici, kar pa je posledica pomanjkljive telesne, baletne in stilno-jezikovne kulture na našem odru. Realistična igra v Goldoniju pa poniža Goldonija na raven puste burke.
1129
Težavno naslovno vlogo je igral Andrej Kurent z veliko osebno prizadevnostjo, dasi Lelio očitno ni njegova vloga in bi zanjo verjetno v vsem današnjem ansamblu ne našli primernega igralca. Lelia je mogoče igrati na dva načina — ali tako, da se on svoje fantazijske lažnivosti zaveda, ali tako, da se je ne zaveda. Prvi način je verjetno lažji, to je Lelio, ki laže z ironi-ziranjem samega sebe in vse svoje okolice in mu pri tem ni mar osebne koristi, ker mu je fantazijsko zavijanje resnice največja osebna slast in uteha. Kurentov Lelio pa je mešal obe možnosti in ostvaril tako psihološko nejasen lik.
Goldonijev stil so v veliki meri zadeli Elvira Kraljeva kot Colombiim, Duša Počkajeva kot Rosaura, Majda Potokarjeva kot Beatrice, Drago Makuc kot Florindo, Branko Miklavc kot Brighella. Manj so se znali izvleči iz zarjavele srajce naše realistične igre Stane Potokar kot Balanzoni, Aleksander Valič kot Pantalone, Pavle Kovic kot Arlecchino, dasi sta bila poslednja dva s svojo humorno primorščino nadvse zabavna komična tipa. Ottavia je igral Dušan Škedl, izvoščka Jurij Souček, vajenca Branko Starič in pismo-nošo Bojan Peček.
Vzlic omenjenim pridržkom pa je bil Goldonijev Lažnik v SNG umetniško  razveseljiv  dogodek,  kakršnih  si  želimo  še  več.
VI. Kralj
1130