282. številka. Ljubljana, petek 8. decembra. IX. leto, 187G. SLOVENSKI NAROD. Izhaja vsak dan, izvzemfii ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po posti prejeman za avitro-u^erske dežele za celo leto 16 gld., za pol leta 8 jrld., g« četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 |rld., za Četrt leta 3 g\d. 30 kr., za on mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih Solati in u dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljnblj an o za ćetrt leta "ž gld. 50 kr., po posti prejeman za ćetrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste 6 kr., ce se oznanilo enkrat tiska. 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole trankirati. — Rokopisi bo ne vračajo. — U redni S t v o je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 „gledališka stolba". Opravniitvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiSL Zaradi denašnjega praznika izide prihodnji list v nedeljo. Bismarkov govor, ki ga je govoril 5. dec. odgovarjajoč na neko interpelacijo, je največje važnosti in tudi najbolj zanima te dni. Dokler smo mi na krmilu, ne bode se nikomur posrečilo razdvojiti nas z Rusijo" dejal je Bismark in s tem trdno zvezo z Rusijo naznanil celemu svetu in onim vse upanje vzel, ki so mislili nahujskati poleg An glije še Nemčijo na Rusijo. „Ruski car nam je bil zmirom zvest zaveznik" hvali Bismark in se valjda domišlja, da bi se bilo leta 1866 in 1870 Nemcem vse drugače godilo, ko bi jim ne bil Rus dovolil zmagati. Ali pa ravna Bismark tako baš iz hvaležnosti tako, da zdaj obeta pomoč Rusiji, o tem se ne bomo prepirali, znamo pa, da je francoska vojska v letu 1877 uže reorganizirana in da vselej potreba in egojizem dela politične zveze, ne čutje. Bismark je dalje rekel... „Mi le potem aktivno (z vojsko) vmes poseči moremo, ko bi bil kateri naših prijateljev v nevarnosti od katere druge vlasti." To je naravnost žuganje onim, ki bi hoteli Rusom braniti pri njih v oje vitem postopanji, za zboljšanje položja kristjanov „za kar naš cesar in naš narod rad roke podaje", to je žuganje Angležem, pa menda tudi onim Mag-jarom in dunajskim Turkom, ki so našo monarhijo — hvala Bogu da brez vspeha! — ščuvali na Rusijo. Tudi tu se vpraša, ali je prav za prav brez vprašanja jasno, da ta pri- pravljenost nemškega cesarja in naroda menda ne izvira iz srca in človečnosti, ali tukaj je, kaže se dejansko in je za zdaj vrlo dobra za našo stvar. Znano je, da je bil Bismark, predno je dobil vajete pruske države, in take zdanjo osodo Nemštva v roke, diplomatičen poslanik v Peterburgu. Tam je preštudiral s svojim velikim umom rusko politiko. Videl je, daje historična naloga ruskega naroda podreti barbarsko vladanje azijatskih Turkov nad turškimi Slovani in nad kršćani sploh na Balkanskem poluotoku, — kakor si je tudi on postavil se svojega germanskega stališča za nalogo svojega politčnega življenja, da svojo Prusijo vzpostavina čelo razdrobljenoj Nemčiji. A videl je tudi, da se bode vsa Evropa protivila ravno tako pruskemu, kakor tudi ruskemu prizadevanju. Zato je vrlo verjetno, da sta on in Gorčakov uže tačas preračunila, kako treba jeden dru-zega podpirati in od tod je nastala po slo vanskej historiji sicer nenaravna, ali po političnih evropskih potrebah silna zveza rusko-pruska. Prvi so prišli Prusi na vrsto delovanja. Rusija je pošteno držala svojo obljubo, zadržala je vso evropsko koalicijo, ki je bila zoper prueko-nemške težnje. Zdaj stoprav je vrsta prišla na Pruso-nemce, da dokažejo poštenost svoje obljube. Hvala osodi, prisiljeni so i oni besedo držati Rusom. Da nijso s „kolosalno nehvaležnostjo" povrnili ruske dobrote, temu je menda bolj uzrok preračunanje in vnanja sila, zlasti pa žilava, k izpoznavanju prišla, oropana Francoska, nego bolj preudarek ali premišljevanje, da nekej drugej državi jednaka ne hvaležnost nij koristila, temuč neizmerno škodovala. Slovanstvo ima iz tega dobiček, ki je več vreden, ker ny prostovoljno dajan, temuč iz rešpekta pred Slovanstvom. Z 1» u litija 6. decembra. [Izv. dop.] Pred tremi leti, ko je prvi direktno voljeni državni zbor posvetoval se o budgetu, sedeli so vsi ministri zmagonosno na svojih sedežih, in ustavoverna stranka je z zaničlji-vim posmehom poslušala naše opozicijske govornike ter pikro in ostro odvračala vse napade. In denes kak razloček! Spet se pre-tresuje državni budget, govorilo je prvi dao šest poslancev in sicer vsi sumi ustavoverci in kako so govorili. Vsi proti ministerstvu \ Isti minister, ki je vselej s tako samosvestjo svojim nasprotnikom oponašal, da se oni ne izpoznajo dovelj v finančnih stvareh, finančni minister Depretis k sreči nij bil na svojem mestu; vozil se je baS ta dan iz Pešte na Dunaj v družbi svojega tovariša Lasserja in gotovo premišljal, kaj zdaj, ko šo razprave z ogerskim ministarstvom se končale brez vsa-cega resultata. Tukajšnje ministerstvo je ponujalo cesarju svoj odstop, a cesar tega nij hotel sprejeti, ampak želi, da ostaneta oba ministerstva, ter doženeta spravo. Poklican je tudi skupni finančni minister Ilofnian v Pešto, da bi on posredoval ali pa, kakor se od druge strani trdi, da bi sestavil novo avstrijsko mi-nisterstvo. Glede na to zmešnjavo, in sploh na vnanji Zaljubljeni hudič. (Ukrajinska povest; poslovenil L. G. P.) IV. (Dalje.) „Zakaj si mater slušala," — oponese jej hudič, „snj si imela sama svoj razum in svojo voljo !tt „Tudi to je laž," — smelo odbije ded, kajti kadar se je bilo za resnico treba potegniti, nij se ni hudiča bal. „Se silo in strahom," — dejal je, „lekko je na vse primorati človeka." „Premislita sama, kaj zahtevata,u — zagovarja se hudič, in malo je manjkalo, da nij plakal prokleti besnež; — „kako bi jaz pripomogel duši na otetju, ker sem hudič, ker sem za to, da pogubljam kristijanske duše! ... A mene bi," omeni, „za to dobroto raztrgali na kosce tM .Zakaj pa V" — povpraša ded in omeni: — „saj ne bode tako velik greh to, če otmeS eno dušo, saj se potlej lehko skesaš in deset drugih duš pogubiš, za kar ti bratje hudiči še brke poglade." „Poglade, morebiti izglade iz kože!" — zagodrnja hudič. „A kako bi jaz tebe ljubila!" — začudi se čaralnica in v hudiča ozre tako nutno, da se je led kar stresnil inrazpoknil; ded, malo je manjkalo, da se nij vdrl v ribnik, jedva je bil odskočil na suho. Hudič se zamisli: stoji na mesti, stoji in premišlja; ali nečista mati ga je bila s to ljubeznijo tako podkurila, da mu je teško bilo kaj izumiti. „Zgodi se, kar koli," vda se naposled hudič in obrne v čarodejko; „zgodi se po tvo-jej volji." Stopita torej iz ribnika : čarodejka se je razveselila, hudič se je žalostil tako, da je rep pobesil. Ded je čaralnici pomogel, da se je oblekla; sam se svojima rokama je otrl jej telo in začutil, da je ognjenejša postala do njega. Ko je natikal na njo košuljico, šepnil jej je na uho, naj ga posluša. Ded jo imel usmiljeno srce, začel je biti strpen do nje. nNo, hudič," — vpraša ded, — „kaj nama nasvetuješ zdaj ? Kaj moram učiniti, da se izveličam?" — doda iz svetega pisma besede. „To-le," — odgovori hudič in se skrči; „ne daleč od tu živi neki puščavnik, veliko moč ima pri bogu, vsak greh izbriše, če je treba, tudi največega grešnika spelje na zve-ličalni pot. Ko hitro deset let preživim z Odarko, popeljem jo k puščavniku in gotovo otme nje grešno dušo . . . bO ne, hudič!" odvrne ded, „v desetih letih se mnogo vode preteče; predno solnce zaide, — rosa oči izpije. V desetih letih Ča-rodejka lehko umrje, ali pa puščavnika bog pokliče k sebi. Ne, tako ne bode. Ker smo uže začeli, najboljše, da se takoj odpravimo k puščavniku." „Kaj bi se ti vtikal v tuje zadeve," — zagodrnja hudič zopet in od same jeze topotne z nogama. „Zakaj v tuje zadeve?" — vsklikne ded in tudi z nogo vdari ob tla; „ali nijsem jaz vaju zedinil? Pa če lažeš, kod bi dekle iskala tega puščavnika?" „Iludič nij še nikoli lagal!" zavrne hudič. politični položaj nij čuditi se, da nikdo prave pozornosti ne obrača na govorjenje v budget-nej debati. Le malo poslancev je, in to so večjidel samo osobni in politični prijatelji, kateri hote poslušati govornike. Večina pa se po mostovžih premika in dela kombinacije, kaj če biti in kako se če razvozlati gordiški ta vozel. Bis markov govor v nemškem državnem zboru je napravil tukaj veliko senzacijo Tur-kofili in teh je dovolj v na pol židovskem Dunaj i — so kakor z mrzlo vodo politi. V svojem strašnem črtu vsega Slovenskega so si uže domišljevali nekako koalicijo cele Evrope proti Rusiji. Seveda ko bi Nacek Kuranda bil na Bismarkovem mestu, on bi vse drugače bil govoril. Politikarji take baze so res prespali zadnjih dvajset let evropske zgodovine, sicer bi ne mogli tako bedasti biti v svojih sodbah. Zdaj se vijo turkofili, da bi v Bismarkovem govoru našli kako besedo, iz katere bi se dalo sklepati da Nemčija vendar nij tako trdno zvezana z Rusijo. Pa Bismark je očitno izrekel, da, dokler on stoji na njegovem mestu, tega prijateljstva nikdo ne bo raztrgal. General Černjajev je prišel na vabilo k besedi, katero je napravilo slovansko pevsko društvo. Sedel je s svojimi adjutanti na častnem mu prihranjenem mestu in ostal do konca besede, tudi aplavdiral z druzimi poslušalci vred pri vseh točkah. Lehko si mislite s kako radovednostjo ga je gledalo celo občinstvo, kojega je bilo mnogo zbranega. Dvorana je bila natlačena poslušalcev. Pevci so izvrstno peli. Po besedi je svirala vojaška godba, a Černjajev s svojimi ljudmi je takoj po besedi odšel, spremljan do izhoda od odbora. Tudi bivši srbski minister Ni koli č je bil v dvorani in več slovanskih državnih poslancev, gg. Vošnjak, Pfeifer, Klaič, M on ti potem nekaj čeških in rusinskih. Iz državnega zbora. V seji državnega zbora 5. t. m. se je začela debata o proračunu. Prvi, ki je govoril, je bil poslanec dr. Sckoffel. On pravi, da ne govori zato, da bi po sedanji metodi vlado frapiral, nego le, da jo vpraša, kam nas „Hudiču še norec ne veruje!" — vdari ga ded z besedo. „Bodi tedaj tako," — oglasi se čarodejka, „kakor ded Ciril trdi; vsaj to, idimo pogledat, kde biva ta puščavnik." Dolgo časa sta se pričkala hudič in ded, malo je manjkalo, da si nijsta skočila v lase, saj deda ne bi bil zmogel tudi najstarejši satan ne. Hudič se je praskal za ušesi in rad ali ne rad, moral se je vdati. Ne mara je imel kako skrivnost v torbi, ali moj ded je sam tudi pogodil, kaj mu je začeti.... Kmalu bodemo videli, — kateri katerega vkani. „Nuj, čarodejčica moja," — reče hudič, „leti domov; jutri Ciril in jaz — oba prideva k tebi in pojdemo k puščavnikn brez kake obotave." Čarodejka je sela na metljo, z glavo prikimala dedu, visoko dvignila se v zrak k oblakom in v tistej visočini se zvezdami letela domov. Hudič mj očij spustil z nje, dokler nij zginola, a potlej je trpko vzdihnil tako, da je listje po drevju začelo šepetati. Po močvirji se je nekaj gibalo, sova je ima dovesti deficit, ki se vsako leto ponavlja in da-li resno misli z novimi davki toliko več dohodkov narediti, da se ravnotežje naredi v državnem gospodarstvu. On meni, da se z novimi davki ne doseže ničesa; on ne opozoril je na slabo obrtnijo, on le prosi naj se pogleda v zemljiščne knjige, pa se bo videlo, da je na več zemljiščih dolgo črez polovico ali dve tretjini prave vrednosti. SiromaŠČina je epidemična postala. Ali bi ne bilo uže enkrat čas, da bi država ne izdala več nejro dobiva ? Očitalo se mi bo, pravi govornik, da se škoduje državnemu organizmu, ako se hranjenje vpelje. Kazalo se mi bo na vojne potrebe. A to trdenje nij veljavno. Kajti 1. 1867 je skupno terjanje znašalo 320,120.000 , goldinarjev, letos pa znaša za 85 milijonov več. Kaže se pa, da tega ne prouzročuje vojska, nego brezumno subvencioniranje nezmožnih železnic. — Naj se dalje pogleda, koliko je zdaj več uradnikov, kakor pred šestimi leti, in ko bi se hotelo dokazati da so potrebni, bi se le jako veliko zastonj pisati moralo. Opozorujem na drage eksperimente: svetovno razstavo, ustanovljenje visoke šole za zemljiško kulturo, vinorejsko-sadjerejske učilnice. Jaz bom pa tudi glasoval proti podpiranju duhovenstva, s čemer se ne doseže namen. Dalje govornik razpravlja zavod državnih posojilnic in vpraša, koliko se je tem dozdaj plačalo nazaj, koliko še ne, in kaj se sme smatrati za izgubljeno. Govoreč še enkrat o vojski, pravi, da eno leto popolnem zadostuje za izobraženje moža, ki zna pisati in brati, in da k temu nij nikakor treba maturitetnega spričevala. Potlej bi se vojaška hrana lehko izboljšala. Končno prosi zbornico, naj ne pozabi gospodarstvenoga položja države in naj ustanovi ravnotežje mej dohodki in stroški. Vlada naj ne posluša gospodarstvenih čarodejnikov, nego se navadi, stegniti se le tako daleč, kakor je pokrivalo dolgo, akopram bode pri tem slabo ležala. Poslanec P le ne r povdarja, da deficit ne znaša res samo 28 milijonov, in preračuni, da znaša v resnici 46 in pol milijona, brez obresti za kreditne operacije. Dalje očita vladi, da je pri svojih gospodarstvenih pod- skoviknila in daleč na močvirji je bik zarulil .....Tudi dedu se je srce stresnilo, tudi ded je vzdihnil; tako se je ločil od dekleta, ki ga je bil zapustil uže davno, ko je odšel v Sič. V. Ded in hudič gresta vštric dalje in raz-go v ar jata se, kakor se pomenkuje prijatelj s prijateljem. Ded hudiču odpira svojo roženo tobačnico, hudič pa dedu — hudič je postal postrežljiv tako: ko hitro je ded natlačil bil lulo, — da je satan ogenj uže imel vkresan; ded je poželel paljenke, budič pak mu je precej postregel z njo, a naposled je pečeno raco izvlekel iz svoje torbe in belega pšeničnoga kruha hlebec, na vse zadnje pa še smetanov kolač. Ko se je ded bil napil in najel, šinilo mu je v glavo, da bi hudiča otel; rad bi ga bil pokrstil, ali vendar-le mu je bilo na mislih: muri m popij! hudič naj ostane hudič, saj je moj tovariš, da bi pa tovariša srdil, to bi bila velika nečast in nehvaležnost. Ali kadar koli je pogledal v hudiča, vselej mu je bilo žal ga. „Povedi mi no, hudič/ — povpraša ded vzetjih navajena na pomanjkanje previdnosti Končno nasvetuje papirno posojilo z visocirai obrestmi. Govornik graja, da vlada premalo skrbi za hranilnico in gospodarske zavode sploh, in konstatuje kako je zdaj gospodarstveno vse zmešano. Poslanec Se hiinerer meni tudi, daje situvacija pri nas kritična. On ponavlja svoj govor pri vo'ilcih, ki je bil pa prej konfiscirao : „Vlada nij za blagostanje ljudstva skoro nič storila itd. Ona živi od denes do jutri, bi se moralo misliti, če deficit vedno raste. Privrženci znane teorije o ..trinkgeldu" (dr. Giskra) imajo še zmirom veljavo pri nas v javnosti. On je zoper velike izdaje za vojsko; pri nas je uprava vedno dražji; tudi parlament je temu kriv. On kot Nemec se nepokojnega čuti t tej domačiji in konča: „Vsak parlament ima tako vlado, kakoršno zasluži". (Dalje prih.) Politični razgled. Notrtaiije dežele. V Ljubljani 7. decembra. Notranji del politike dnevne važnosti obravnavamo na drugem mestu, v Članku iz Dunaja in državnega zbora. V Pragi so se nemiri ponavljali 6. dec zvečer, a hudega nij bilo. Pet študentov je obsojenih na 24 ur zapora. V m*.i J«* «lr£t»v*B. Kongres se vero- ameriluunmkfh zje-dinjenih držav je bil 6. dec. v \Vashingtonu odprt. Grant v svojej poslanici do kongresa prosi za zamero za zmote svojega vladanja (ker prihodnje leto ima odstopiti) in naglasa, da je v sedmih letih, koje on upravljal, treba za 300 milijonov men j davka plačevati, državnega dolga je 435 milj on. m en j, a obrestnih bremen za 30 miljon. On dalje konstatira, da je trgovina narasla. — Vojni minister je terjal šest mi lij on o v p osebne ga kredita in naglašal važnost pomorske vojske. Mar hoče Amerika (na strani Rusije) v boj stopiti če ga Angleži razobče? £r»nMt(iu\9ki knez je obrnil se v Rusijo do slovanskih odborov s prošnjo za podporo, ker mala Črna gora nema, da bi črez zimo preživela 30.000 iz Hercegovine pri-beglih. Ko bode ruska vojska v Mtu §n unijo marširala, razdelila bode baje 10O0O0 pro-klamacij na rumunski narod, katere so uže natisnene v Kišinev došle. „kako si se zaljubil v to čaralnico? — Saj menda vendar nij v delež prišla hudičem, temuč samo nam grešnikom.1* „0 bratec," odgovori hudič, „tudi mi imamo vsak svoje srce, kakor ga imate vi, a ta prokleta ljubezen! Kako bi pa vas skušali, da ne znamo, kakošno srce ima ljud ... Če pa srce imaš, kako bi videl va-nj? . . . Čuj Ciril," omeni hudič, sname čapko iz glave in prikloni se: „če mi pomoreš v mojej nakani, jako hvaležen ti bodem za dobroto." „Dobro," — pritrdi ded, — „zakaj ne bi pomogel poštenemu hudiču?" Ali dedu se je po glavi motalo še zmirom le to, kako bi dekle otel, kajti brez tistih ovinkov razodeto: dekle je dedu samemu bila nekako prirastla k srcu. „Le izberi si, kar koli hočeš !*• — ponudi mu hudič. „Nemam nikakoršne drugačne potrebe," — pove ded, — „le dobrega konja bi rad dobil." „Jaz bodem tvoj konj 1" ponudi se mu hudič, „pet let te bodem nosil okrog po sveti, pet let pa preživim z Odarko. Teh pet let pa premenim v petdeset — saj to znamo mi hudiči" fmr.iktt vlada je tudi pri novem glasovanji ostala v manjšini. Komunduros hoče dati ostavko, kralj pa ga ne pusti še. Markiz Salisbury je v C*iri*$mil prišel, sprejet kakor kralj, pozdravljan od angleških ladij, ki so se mu nasproti pripeljale — V ponedeljek se začne predkonferenca. .infflv.iht „Timesu so zadovoljni z Bis-markovim zadnjim govorom, ker bero iz njega, da hoče nemška vlada sicer Rusijo na konferenci podpirati, če Ignatiev ne bode agresivnih terjatev stavil. Izjava Bismarkova daje upanje, da bode vojska lokalizirana. Na Vr**n**o*kem ministerska kriza že nij končana. Zdaj pravijo, da bode Duclerc (zmerni republikanec, uže 1848 minister financ) na mesto Dufaurovo stopil in ministerstvo sestavil. Dopisi. X Itn litiji« 5. dec. [Izv. dop.] Dovolim si poslati vam nekoliko tvar ine, ki bi znala v sedanjem zimskem, torej za intresan-tne in resne pogovore v aristokrat.ičnih salonih jako ugodnem časi dati našim ljubljanskim „blaubltitlerjem" nekaj tvarine. Će bi povedali v svojem cenjenem listu, da je naš čestiti c. k. deželni glavar Kaltenegger Sel mej berače, ne bi sem vam tako verjelo, kakor verjamemo mi slovenski dijaki na Du-naji. Znano vam je gotovo, da je po večjem ub ozeniu slovenskemu visokošolcu Knaff-]&eva. stipendija velika pomoč. Marsikdo bi moral obesiti svoje študije na kol, ako bi je ne dobil in marsikdo jih je tudi obesil. Dosedaj se je mislilo vselej in povsodi mej slov. dijaštvora, da kdor je je bolj potreben, oni naj jo dohode. Sedaj nij več tako I Mej berače sta se letos vpisala dva ljubljanska plemenitaša: pl. Kaltenegger in Roth pl. Ro-thenhorst. Prosila sta za Knafrljeve stipendije in kakor vem iz gotovega vira poročati, dobil jo je letos uže jeden, pl. Rothen-horst, drugi pl. Kaltenegger, dobi jo prihodnje leto. Kako nam je misliti o prof. Čiž-manu, štipendijskemu referentu, ki ste ga nedavno tako slavili ko nepristranskega moža, to ne potrebuje nikacega komentara. Jaz bi gotovo z vami vred le vprašal, kako se more dati takovim plemenitim sinovom iz nore vn i h rodovin tak u b o ž e n list, da dunajski stipen-1 „Malo pomisli, da ne bode kakove laži/4 opomni ga ded. „Ne boj se!" — odvrne hudič, „na roko, na prisego in mojo peklensko besedo, pa saj tudi ne smemo žaliti Zaporožcev, zato ne, kur se potezajo za pravoslavno vero. Sicer pa tudi tudi nij velik dobiček to," — dejal je, „Če imamo piko na katerega; ubij6 ga nam na vojski, potlej pa saj znaš, da nemamo več pravice do njega. Tisto trenotje se od nekodi sv. Peter prikaže s svojim ključem in vrata odpre mu v nebesa, poleg tega pa še naklesti našega brata vratarja, za njegova usta in oči se celo ne zmeni ne; če za njim pride sv. Nikolaj, potlej pa le urno pocedi domov, če ne vrneš se v pekel brez repa, s korenino vred ti izpuli." „Ali imate kaj velko Zaporožcev v peklu?" — povpraša ded hudiča. „Ni enega ne! še tiste, ki smo jih imeli, jzgnali smo jih." „Zakaj pa ste jih izgnali V" — povpraša ded, „morda vam je tistega kotička v peklu za naše bratce bilo žal?" „Ko bi le tako ne hrmeli in nerodni bili," .— odgovori hudič, da bi skoro vse hudrce dijski referent podeli aa podlagi tega spričala stipendije. Za naše možjane je to neumljivo Kdo je v sta ni dati odgovor na to vprašanje V Mm Ilii«lf4» 2. decembra. [Izv. dopis.] Uže večkrat ste govorili o našej armadi, no, ker samo splošno, torej ne točno. Pošiljam vam denes po ruskih listih nekoliko bolj podrobni pregled one vojske, katera je razstavljena po raznih jugozapadnih mejah države, posebno pa na meji turški. Po mestu imenuje se ta vojska jugo-zapadna nasproti j ngo-izpadni ali kavkaškej, o katerej denes ne bodcmo govorili. Jugo-zapadna armada obsega šest korov (korpus), iz kojih štirje spadajo k operirujotej vojski, a dva k brežnej obrani. a) Operirujoča armada: Načelnik: Veliki knez Nikolaj Nikolajevič starši. Štabni načelnik: general adjutant Nepokojčicki; njegov namestnik in pomočnik : general-major Levicki. 8. kor. Poveljnik : gene ral-laj tenant Ra-decki; štabni načelnik : polkovnik Dinitrovski. 9. kor. Poveljnik: general-lejtenant baron Kridener; štabni načelnik: general-major Ščitnikov. 11. kor. Poveljnik: general-lejtenant knez Šahovskoj; štabni načelnik: Biskupski. 12. kor. Poveljnik: general-lejtenant Va-novski; štabni načelnik: general-major Duk-masov. b) Brezna obrana : Načelnik: general-adjutant general-lejtenant Semeka; štabni načelnik : general-major Goremikin. Glavni stan v Odesi. 7. kor. Poveljnik: general-lejtenant knez Barkljaj de-Tollli Wejmarn; štabni načelnik: general-major Janovski. 10. kor. Poveljnik: general-adjutant, ge-neral-lejtnant knez Voroncev; štabni načelnik: baron Vrevski. Vsak kor šteje po dve pesni diviziji in eni konjici, okolo 36.000 ljudi, 8200 konj in 108 kanonov. Vsaka divizija deli se na polke; pesna divizija šteje 4 polke pesne vojske in eno brigado artilerije z artilerijskim orodjem in prenosnim lazaretom in drugimi potrebnostmi: 16.000 ljudi j, 2540 konj in 48 kanonov; artilerijska divizija šteje 3 polke redne konjice in 1 polk Kozakov, z 1. ali 2. baterijama prepodili iz pekla. Ali nijsi še slišal o tistem Marku, ki se je po peklu klatil?" „1 kaj pa vendar počenjajo" — zopet popraša ded- „Pijo gorečo smolo," — odgovori hudič, „tako jo pijo, kakor žganje, lazijo v plavž in živo oglje brskajo iz njega. Malo je manjkalo da nam nij so uže pekla požgali. Na železnih mrežah leže, pa zmerom vpijo, da moramo kuriti pod njimi. Pali jih, kuri pod njimi, da jim koža cvrči in poka, pa vendar le preklinjajo, hudijo se in kriče na ves pekel, da zmr-zujo. Strašno velik križ imamo z njimi. Mi jih ne moremo cvreti tako, kakor Lehi, pa še ti jim ničesa ne mogo. Tudi v peklu ne moremo izumiti ničesar takega, kar so Poljaci počenjali z njimi. Nalivajko so pekli medo-vemu biku; vsa Varšava se je stepla bila poslušat, kako zarijove bik, ali nijso slišali ničesar. Cvrl se je ta srbopetec, na oglji, ali še žugnol nij. Kaj bi ti učinil z njimi? Če živemu ne prideš do živega, kako bi še le mrtvemu prišel?" „Tako mora biti to," omeni ded; „zato smo mi v Siči; za tega delj je Kozačina, zato, da vse pretrpi." redne donske konjice: 407G ljudy, 3139 konj in 12 kanonov. Toraj operirujoča armada šteje 144.000 ljudij, 82,800 konj in 438 kanonov. Obrežna obrana šteje 72 0O0 ljudij, IG.400 konj in 21f> kanonov. Cela jugo-zapadna armada torej broji okolo 216.000 ljudij, 49.200 konj in 048 kanonov. —r. Telegram ,,Slovenskemu Narodu". Z Dunaja 7. decembra. Budgetna debata se je denes nadaljevala. Mej drugimi je govoril slovenski poslanec Viljem Pfeifer. On je vladni sistem in vlado energično grajal. Desnica mu je pohvalno pritrjevala. Generalna debata je bila denes sklenena. Domače stvari. — (Ljubljanski mestni zbor) ima 12. t. m. javno sejo ob 5. po polu dne. Na vrsti je proračun mestne blagajnice za leto 1877, torej važna stvar. — (Ugovor proti zadnjej konfiskaciji) „ Slovenskega Naroda" smo denes uložili. Ob jednem tudi več materijala in dokazil naše svobode na Dunaj poslali na oglede. — (Valvazor se bode na novo izdal.) V Ljubljani se je ustanovilo društvo, čegar zastopniki so deželni koncipist Pfeifer, tiskarski faktor Krajec, kupec Novak, katero namerava izdati slavno veliko delo Valvazor-jevo v kranjskej deželi. To delo bode izhajalo v zvezkih po 50 kr. vsake štirnajst dnij, natančno v tisku in pisavi in podobah tako kakor je original. Naroča se lehko pri vseh knjigarnah, ali direktno pri J. Krajcu, Ljubljana, Blaznikova tiskarna. To podvzetje je vse hvale vredno, ker zdaj Valvazorja nij v • knjigotrštvu nikjer več dobiti; vendar pa je ta knjiga potrebna za vsacega, kdor hoče našega slovenskega naroda starejše življenje poznati. Knjige Valvazorjeve so znane in cenjene po vsej Evropi kot zgodovinski vir. Sramota za vsacega Kranjca, in za vsacega Slovenca (ker kar iz starine Valvazor poveduje o Kranjcih, velja o vseh Slovencih), če te stare knjige ne pozna. Zato je druga izdaja jako potrebna „Ali vendar le čakite!" — odgovori hudič „še malo časa, pa tudi na vas prihrmi veliko gorje; ker vas ne moremo ukrotiti z ognjem, zadušimo vas pa z mrazom!" „1 kde pa v peklu doboste toliko mraza?" — povpraša ded. „Mi ga nemamo, a vi ga imate," — pove hudič, „ pošljemo vam takega človeka, ki bode hujši od samega hudiča! ... Ta vam naredi mraz ... le čakite! Toda bodi-si tako ali tako, meni je malo do tega .... Ko bi le znal, kaj Odarka dela doma." „Povedi mi, hudič," — povpraša ded, „ali je res tako lepega života, ali se je samo promenila v tako lepo devo, kakor si se ti, promenil v Kozaka?" ,,Nikakor ne," — odgovori hudi, „prav tako se je porodila in da se promeni v cesarico, ne bila bi krasnejša. Samo ta napaka jo mori, ker se prerada zapeljati da z grešnega pota.'- Poleg tega pa je še to: ko bi ne bilo tega vražjega prokletega repa!" — pristavi ded in zamisli se. (Dalje pri Ji.) in le vsega priporočila vredno, da se naroča. Toliko za denes. — (Vabilo k so a rej i.) Revščina tare uboge siromake posebno ob zimskem času. Nahajajo pa se vselej blagosrčui pomočniki, kateri revežem svoje pomoči ne odtegnejo. Mestni učitelji, kateri revščino učencev dobro poznajo, se tedaj drznejo s podporo teh dobrodelnih pomočnikov pomanjkanje ubozih šo-larčkov z opravo najpotrebnejše obleke zlaj-šati. Oni napravijo jutri (soboto) pri Tavčarji veselico, pri katerej petje znani vokalni kvartet * Sloga" in godbo vojaška godba oskrbi. Več o tem pove program, kateri udeležnikom prijetno zabavo obeta. — (Slovensko gledališče). V soboto 9. t. m. se bode predstavljala prvikrat mikavna Kneiselova veseloigra v 5 dejanjih rAnti Ksantipa" ali „borbo ženstvu". — („Ranjeni Crnogorac"), krasna slika, katero je izvršil slovanski umeteljnik Czerinak in kupil biskup Strossmajer, se dobiva v Ljubljani pri F. Rudlu, kongresni trg št. 7. Široka je G7 cent., visoka pa 94, in veha brez okvira 5 gld., z okvirom pa 8 gld. 50 kr. do 11 gld. — (Kra nj sk i n e m š k u t a r s k i poslanci) Dež man, Schaffer, Hotschevar, Supan hočejo, kakor v ,,Laibacher Zeitung" beremo, zapustiti „fortschritts"-klub in vstopiti v klub levice ali strogo vladne stranke. Zakaj? Druzega povoda nemajo, kakor tega, da je ,,fortschrittsklub" sklenil, ne privoliti v nagodbo z Ogri nobenega višjega bremena za našo polovico monarhije. Mar gg. Dežnianu in Sctaaflerju to ne dopade? Kaj pravijo ljubljanski volilci? — (Svarilo.) Zadnji mesec se je veliko ponarejenih petakov raztrosilo, ki so prav dobro ponarejeni in ne lehko izpoznati. Serijo nosijo „E r 10" ali pa „D a 16". Oba „ss" v besedi „Comission" sta napošev ležeča, devica ima desni kot ust malo namrden. Družiti znakov nij lehko najti. — (Umrlo) je v Ljubljani meseca novembra t. 1. možkih osob 46, ženskih 41, torej skupaj 87; največji del za plučnjo tuberkulozo in raznimi sušicami. — (S amo umor.) Piše se nam: Ustrelil se je s puško na stranišču takozvane „prepo-situra" vojašnice, 5. t. m. o pol treh po polu dne v Trientu na južnem Tirolskem g. pl. Beruhard Appeltauer, nadporočnik našega slovenskega 47. peš-polka F. Z. M. Hartung. Samomorilec je rodom Nemec, rojen v Gnasu na Štirskem, služeč od leta 186G kot častnik v c. kr. vojski. Kaj ga je privedlo k groznemu činu še nij dokazano; sumi se, da dolgovi. Ranjki je bil omikan in visoko izobražen mož; človekoljuben in prijazen, ljubljen in spoštovan ne samo v oficirskih krogih, nego i pri možtvu. Njegova smrt je nas slovenske vojake prebritko zadeta, ker nas je smatral kot ljudi, ne kakor drugi nazivajoči nas pse. — (Nemško gledališče) v Ljubljani zopet letos uže umira. Denes imajo Ij ubijan Bki nemškutarski veljaki shod v kazini, da bodo sklepali koliko si bodo dali puščati na denarnej žili, da ga ohranijo še pri Žalostnem življenji. Predvčeranjem je bilo baje trinajstero ljudij v parterji. Potlej nij čuda. Tererije ulici št. 2, ?a tuberkulozo — iMsrija Tomoc, usnjaisk otrok, mara 3 leta H mesecev, na Poljanah št. 8, za r atiledki ška.latinke. — Pavel Bizjak, kočar, atar 23 1.. v deže ni bolnic ici, *a_ črevnim vSćip jemein. Bluz Ažiuan, tesar, st.tr 71 let, v kolcijskej ulici št. 1*, /;i naduho. — CeBtita mati K. z.ilija Uo. k. nuna, stara 7'J let, v uršulinskem kloštra št. 17, |A Starostno oslabe ostjo — Franca Hutt'uian, osnlu njišk otr- k, stur 4 ines., v civilnoj bolnišnici, la oslabelostjo. — Anton Nt-iidom, otrok m šinakega voditelja, tstar 10 mes., za liudolfove zelenice kotodrvOrott št. 12, ta fatjastjo. -- Matija Jevnik r, k;i,/.a ja sin, sur 18 Jot, v civiln.j bolnišnici, za ranami. — Neža Kragilj, cigarne fabriku d lavk.i, stara 4o h t, v gled.tlišku. natis. Tisoč in tisoč se ima zahvaliti za svoje zdravje načinu zdravljenja, kije v tej knjigi popisan; o tem pričajo mnogobrojna, zraven tiskana spričevala. Nihče naj dakle ne zamudi, kupiti si to izvrstno, populamo-medicinsko delo, ki stane 60 kr. a. v., prav kmalu v bližnji knjigarni, ali pa naj si jo proti vposlanju 12 pism. mark po 5 kr. da poslati od Kichter's Verlags-Anstalt in Leipzig, katera poprej, ako se to zahteva, pošlje 101» strani dolg iztisek iz nje franko, v pregled. (330—4) Umrli t IJiiRHjuial od 1. do 5. decembra: Bla orodni gospod Leopold vitez IJoiFern-Saal-feld, c. kr. vladni svetovalec, star 53 let, v Marije Anatherinova ustna voda in zobni prašek izdeljuje fmahriei M*iccoli, lekar na dunajske) cesti v Ljubljani. Tudi najboljši in najcenejši pripomoček za čiščenje ust. 1 škatljica zobnega praška . . 40 kr. 1 steklenica ustne vode . . . 60 kr. (F, 3—31) eri-S sr 3 Ef i M* *f H Bili. ti w kg OB* 1 B i. r 5. (j S? O , o o I 00 ■ I bo k I I IHLIUsll i pq- a O J"" O- p. ,— ?T B1 S g* a- 3* "S* - o jO o_ c h tn O* O E* ■? H" i? &8 1 cr o S (d m o V OS O j. oi g IS li (N, P, 0 tfOK OOCJ i rji fj, Naša menjalnica prodaja in kupuje vsakovrstne srečke, državne in obrtne papirje, zastavna pisma, pri-joritete, zlate in srebrne denarje itd. itd., eskontira zadete srečke in prejema kupone mesto plačila. oskrbujemo dalje komlaljonalno nakupovanje In prodajanje vseh borznih efektov, obdržujemo jih za jako zmerne obresti v zalogi in računamo svojim čestitim komitentom le 2 gold. kurtažo in '/9 °/o provizge pro borzni sklep, t. j. za 25 komadov. smo dalje vedno pripravljeni, da breaplaeno odgovarjamo na vsa na nas stavljena vprašanja o borauih poalovih nHJveBtnejše. prodajemo vse na Avstro-Ogerskem dozvoljene sreike proti dobrovoljnim obrobnim plačani in zagotavljamo posestnikom obročnic uže pri vplaČanji prvega obroka vsak na dotleuo »rečko odpaii dobitek. tudi kupujemo vse eksotične papirje in se potegujemo zdaj za akcije hipotekarno-rentne banke, linijske banke, akcijo unijskega stavbenega materijala, zadružne banke, dunajske hranilno banke, dunajskega blagajničnega društva itd. itd. itd., kakor tudi zastavnice od hipotekarne rentne banke in hipotekarno-kreditne ln predplačne banke, za kar so od nas dobivajo lehko najboljše cene. predplnčujemo daljo na vsakojnke srečke, državne iu obrtne papirje itd. po kakor največ moči nizkih obrestih, katere se tudi v obrokih lehko vračujejo. Tudi se promese na vse vzdigatve izdajejo. Ha« Menjalnica administracije lista „Wiener Finanz-Presse", Wien, Schottenring 6. (385—1) Izvestja daje gospod Anton Mi.oeeli v Ljubljani. Izdatelj in urednik Josip Jurčič. .Lastuma in tlak .Marodne tiskarne".