ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 4. novembra 2004 Leto XIV, št. 22 DJILEJŠ PREDSEDSTVA STR. 3 STO RAD SPEJVA, JE V SRCI BOGATI STR. 6 Delovna skupina za manjšine pri Srednjeevropski pobudi LENDAVA - IDEALNO PRIZORIŠČE Delovna skupina za manjšine pri Srednjeevropski pobudi ki ima sedež v Trstu, se je sestala v Lendavi, del srečanja pa je bil tudi v Porabju, na gornjeseniški narodnostni osnovni šoli, na generalnem - konzulatu in v Slovenskem kulturnem in informativnem centru V Monoštru. • Lendava ob deseti obletnici delovne skupine za manjšine in ko Srednjeevropski pobudi predseduje Slovenija, ni bila izbrana po naključju. Prva dva sestanka sta bila v Trstu, kjer so se seznanili s položajem slovenske manjšine v Italiji in italijanske narodnosti v Sloveniji, sledila, pa je logična odločitev za srečanje ob slovensko-madžarski meji, kjer je bilo idealno prizorišče za predstavitev reizultatov, kako v neki regiji urejajo položaj manjšin in kako v sožitju živi manjšina z večinskim narodom: prekmurski Madžari v Sloveniji in Porabski Slovenci na Madžarskem. Srednjeevropska pobuda temeljito spremljasprejemanje zakonov o varstvu manjšin in uveljavljanje evropskih standardov, omogoča pa tudi izmenjavo izkušenj med državami, ki so članice Evropske unije in onih, ki se pripravljajo na članstvo. SEP vključuje 17 držav, predstavniki enajstih so prišli na konferenco v Lendavo in Porabje, kar je po oceni Milana Predana, predsednika slovenskega predsedstva v Trstu, zelo dobra udeležba. Sestanek v Lendavi je bil tudi v znamenju desete obletnice delovne skupine za manjšine in desete obletnice sprejema „Instrumenta SEP za zaščito pravic manjšin”. Gre za najpomembnejši dokument, ki je nastal v okviru Srednjeevropske pobude. V Lendavi so predstavili tudi obširno publikacijo, v kateri je vrsta člankov in razprav, ki bodo v pomoč tistim, ki se z manjšinsko problematiko ukvarjajo poklicno ah se za tematiko zanimajo. V razpravi je najprej župan Lendave Anton Balažek predstavil dvojezičnost in sožitje, pri čemer je poudaril, da ne gre zgolj za uresničevanje zakonov, ampak za način življenja v tem obmejnem prostoru. Župan je tudi poudaril, da mora postati dvojezično in obmejno območje pomembnejši dejavnik v meddržavnem sodelovanju. Predsednik prekmurskih Madžarov György Tonika je ocenil, da prekmurski Madžari živijo v „normalnih okoliščinah”, žal pa imajo kritične razmere Madžari v Vojvodini in Ukrajini. Zelo pohvalno se je izrazil o izgradnji modernega RTV centra, v katerem sta Prekmurski madžarski radio in uredništvo madžarskih TV oddaj, kajti to je „najsodobnejši narodnostni RTV center v Evropi.” Med probleme, ki skrbijo prekmurske Madžare, pa na prvo mesto sodi prepočasen gospodarski razvoj ob meji. Kako je organizirano dvojezi- čno šolstvo, kakšne kulturne ustanove in medije imajo prekmurski Madžari, pa so se udeleženci prepričali ob obisku v neposrednih okoljih. In jih potlej - ko so obiskali narodnostno šolo na Gornjem Seniku, poslušali razpravo generalnega konzula Marka Sotlarja in obiskali Slovenski kulturni in informativni center ter Slovenski Radio v Monoštru - lahko dovolj verodostojno primerjali z razmerami v Porabju. Tako so želeli tudi organizatorji, nekoliko manj zadovoljni pa so bili uradni madžarski predstavniki, med njimi tudi Miklos Boros, sicer predsednik izvršnega sekretariata SEP. Na sestanku v Lendavi so raz- pravljali tudi o uresničevanju 23. člena Instrumenta SEP za zaščito pravic manjšin, po katerem je zagotovljena pravica „do svobodnih in neoviranih stikov z državljani druge države, s katerimi manjšina deli etnične, verske in jezikovne lastnosti ali kulturno identiteto.” Države ne bodo omejevale stikov, marveč „pospeševale čezmejno dogovarjanje na narodni, regionalni in lokalni ravni.” Dejstvo je, da se je s 1. majem pet članic SEP vključilo v Evropsko unijo, 10 članic je še vedno izven, kar manjšinam ponekod povzroča resne probleme. Nekatere države, denimo Madžarska in Poljska, so poiskale možnosti v tem, da ob uvedbi viz le-te zastonj delijo svojim pripadnikom, ki niso v EU. V imenu slovenskega Urada za narodnosti je Janez Obreza predlagal, naj Delovna skupina prouči predlog Slovenije o organizaciji sestanka na temo „udeležba narodnih manjšin v procesih odločanja.” Pobuda je bila sprejeta in bo uresničena zelo verjetno v Sloveniji, ki ima tudi na tem področju specifične izkušnje, „saj ni dosti držav, ne samo v SEP, ki bi zagotavljale manjšinam zastopstvo, denimo, v parlamentu.” Naslednja seja delovne skupine za manjšine bo v Romuniji, in sicer zato, ker v SEP vedno iščejo takoimenovane „primere dobre prakse” pri uresničevanju manjšinskih pravic, in taki primeri so, po besedah Milana Predana, tudi v Romuniji. eR Člani delovne skupine za manjšine SEP na Generalnem konzulatu v Monoštru. 2 Slovensko-madžarski sporazum o upravljanju voda STO MILIJONOV FORINTOV ZA SKUPNO ČISTILNO NAPRAVO Slovenja in Madžarska sta 21. oktobra 1994 v Ljubljani ustanovili stalno slovensko-madžarsko komisijo za vodno gospodarstvo in podpisali sporazum, ki ureja sodelovanje med državama na tem področju. Po dveh dneh zasedanja v Radencih so rezultate desetletnega dela in sodelovanja predstavili v Monoštru nekoliko širšemu krogu udeležencev. Ob desetletnici je izšla tudi trijezična vsebinsko bogata publikacija z najpomembnejšimi informacijami o sodelovanju, rezultatih in načrtih pri urejanju voda. Sedanji predsednik slovenske delegacije Tomaž Globokar je v pozdravnih besedah poudaril, da komisija obravnava problematiko voda v najširšem smislu, od obrambe pred poplavami do varstva in zaščite vodnih pojavov, denimo sonaravno urejanje strug in priobalnih zemljišč. ,,Mislim, da je največja zasluga te komisije v tem, da smo usklajeno razreševali probleme in se dogovorili za skupne naloge pri gradnji vodovodov, kanalizacije in čistilne naprave, medtem ko je eden večjih projektov, zadrževalnik visokih voda na Kobiljskem potoku, v začetni fazi uresničitve. Za izgradnjo zadrževalnika sta zainteresirani obe državi.” Tomaž Globokar tudi pravi, da se je po članstvu Slovenije in Madžarske v Evropski uniji zgodil kakovosten prehod, ki pomeni več skupnih in konkretnih projektov in manj pogovarjanja o tem, kaj je potrebno ali bi bilo potrebno narediti. Tako imenovana evropska direktiva postavlja v ospredje posamezna porečja kot temeljna območja za sodelovanje. Dr. Andras Gombos, ki predseduje madžarski delegaciji v mešani komisiji, je v pozdravnih besedah zapisal, da je težišče sodelovanja vodnozbirno območje Mure, kjer se prepleta sodelovanje med Avstrijo, Hrvaško, Madžarsko in Slovenijo. Ocenil je, da posvečamo premalo pozornosti ohranjanju kakovosti voda, od katerih je odvisna kakovost življenja. Povedal je tudi, da je madžarska vlada za skupno čistilno napravo v Bajansenyu odobrila 100 milijonov forintov, tako da bo kmalu podpisan sporazum o tem projektu, ki naj bi postal vzorec dobrega sodelovanja med Slovenijo in Madžarsko. eR Udeleženci na 10. obletnici sporazuma Štajerski Slovenci v Somboteli Sombotelski Slovenci so lanjsko leto ojdli na Potrni v Avstriji v Pavlovi hiši. Tü so se spoznali s člani Kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko. Letos 15. oktobra so gorpoiskali Somboteu predstavniki štajerski Slovencov. Najoprvim so si poglednili ižo Avgusta Pavla. Judita Pavel njim je pokazala Sto, na šterom je Pavel delo. Njegovi omar z njegovimi knjigami. Prve izdaje Pavlovi knjig in družinske kejpe. Avgust Pavel je prišo v Somboteu s svojo držino 1920. leta. Najoprvim je biu Profesor madžarščino na dekliški, po tistom pa eške na moški gimnaziji. 1926. leta je odpro javno (nyilvános) knjižnico v Muzeji Savaria. 1928. leta je prejkvzöu etnološko zbirko in je grato namestnik direktora muzej a. Štajerski Slovenci so v Muzeji Savaria poslüšali predavanje o etnološkom in muzeološkom deli Avgusta Pavla. Pogledali so malo razstavo iz njegovi rokopisov, inventarni knjig in drügi dokumentov. Idejo za tau, ka bi v Somboteli zozidali edno ves, v šteroj so vsefelé iže iz Železne županije, tö Avgust Pavel dau l. 1941. Če bi Zdaj nazaj prišo, bi gvüšno rad biu, ka že slovensko ižo tö mamo. Štajerskim Slovencom se je tö trnok vidla. Na grob Avgusta Pavla v kripti salezijanske cerkve so štajerski Slovenci prinesli trnok lejpi venec pa so ma svejčo vužgali. Zadvečarka so se srečali s člani sombotelskoga slovenskoga drüštva. Najoprvim njim je spejvo naš pevski zbor. Po tistom pa so se spoznali z delovanjom našoga drüštva in naše samouprave. Pri uresničitvi programa sta nam pomagala Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu pa Javni sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, šterim se lepau zavalili. Marija Kozar Pri Juditi Pavel Predsedniki manjšin pri ministrici za enake možnosti 21. oktobra je predsednike manjšinskih samouprav na Madžarskem sprejela dr. Kinga Göncz, vodja Ministrstva za otroke, mladino in šport. Omenjeno ministrstvo bo v novi vladni strukturi skrbelo tudi za enake možnosti, zato bo po načrtih nadzorovalo tudi Urad za narodne in etnične manjšine, ki je do zdaj deloval neposredno pod nadzorom kabineta predsednika vlade. Prvega srečanja z »manjšinsko« ministrico sta se udeležila tudi državni sekretar za manjšine Vilrnos Szabo in predsednik Urada za narodne in etnične manjšine Antal Heizer. Predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš je za naš časopis povedal, da je ob kratki predstavitvi posame- znih manjšin in njihovih problemov bilo največ govora o proračunu za leto 2005, oziroma o manjšinskih postavkah v njem. Predvidevana manjšinska proračunska sredstva so večinoma enaka kot v letošnjem in lanskem proračunu, kljub temu da so skoraj vsi predsedniki opozozili na probleme pri finansiranju šol oziroma inštitucij. Možnosti za veliko spremembo pri proračun- skih številkah ne vidi niti nova ministrica. Druga poglavitna tema pogovorov je bila načrtovana sprememba manjšinskega zakona. Državni sekretar Vilmos Szabo je potrdil informacijo, ki je bila objavljena v dnevniku Nepszabadsag, da opozicijska stranka Fidesz ne podpira t. i. manjšinskih volilnih registrov. Stranka Fidesz namreč zavrača predlog vlade, da bi se naslednjih manjšinskih volitev lahko udeležili le državljani, ki so kot manjšinci registrirani v registru posameznih manjšin. Po sedaj veljavni volilni zakonodaji za svetnike manjšinskih samouprav lahko kandidira vsak, ne glede na to, ali je pripadnik manjšine ali ne. Na zadnjih lokalnih in manjšinskih volitvah je prav zaradi tega prišlo v samouprave nekaterih manjšin precej nemanjšincev. Temu se želi vlada izogniti s sestavo manjšinskih volilnih registrov, ki bi jih sestavile komisije, člane katerih bi delegirale same manjšine. Sicer v tem vprašanju niti same manjšine niso enotne, t. i. maloštevilne manjšine namreč zavračajo načrt, kajti v volilnih registrih vidijo sredstvo za preštevanje manjšin. M.S. Predsednik trinajstih manjšin pri dr. Kingi Göncz Porabje, 4. novembra 2004 3 Djilejš predsedstva Slovenske zveze Predsedstvo (elnökség) Slovenske zveze je svojo gesensko delo začnilo z djilejšom 13. oktobra. Iz 19 članov predsedstva je na djilejš leko prišlo 16 pa tričlanska nadzorna komisija (felügyelő bizottság). Na djilejši smo meli tri vekše teme za dnevni red. Doma je že vsakši leko prejk pogledno finančno poročilo (beszámoló) Porabja d.o.o., stero je pripravo finančni direktor Štefan Küplen. S toga smo leko zvedli, kak gazdöjva, kak stodji z delom, s pejnazi d.o.o. V prvom pau leti so redno meli goste v hoteli, restavracija pa mejla dosta gostüvanj, skupin iz Slovenije, držinske svetke. Za drügi dnevni red smo delavci Zveze taprajla ka vse smo delali od zadnjoga djilejšaj juniuša mau. Predsednik Zveze Jože Hirnök nam je dau na znanje, ka je Zveza mejla tri razstave v Slovenskom daumi. Vleti pa vküper z Galerijo v Lendavi mednarodno likovno kolonijo, gde je deset umetnikov ustvarjalo kejpe pa kipe z Več rosagov, iz Slovenije, Estonije, Slovaške pa Vogrskoga. Jože Hirnök kak predsednik Zveze dostakrat odi na kakše djilejše, med tejmi je najbola fontoško omejniti Zagreb. Predstavniki (képviselők) krovni organizacij iz Avstrije, Hrvaške, Italije pa z Vogrskoga so letos ustanovili Slovensko manjšinske koordinacijo. V Zagrebi so med drügimi mesti gonč o slovenskom zakoni, steroga naj bi pripravo slovenski parlament za tiste Slovence, steri živimo zvün Slovenije. Klara Fodor je taprajla, kakšno delo sta opravlale s kolegico Gyöngyi Bajzek, stera pela na Zvezi od juniuša pa kakšne vekše programe pripravlate do konca leta. V juniuša smo meli Porabske dneve s ciljom, da bi vse bola vcuj potegnili, pridobili domanje mlajše za slovenski gezik, za kulturo pa naj vsebola poznane baudejo stare meštrije. Etak smo prvi den v pausado vzeli z luftom gora napinjene špile za porabsko deco iz vrtcov pa šaul. Drüdji den smo pa meli kulturni program z do- manjimi mlašečimi skupinami pa odraslimi iz Slovenije. Te den smo meh vö postavlene stare mešterije pa porabsko gesti, specialitete. Na konci junija smo vküp sprajli prvi slovenstji tabor za porabske šaulare. 27 domanji mlajšov pa 4 iz Murske Sobote so se keden dni leko spoznavali s porabskimi šegami, plesi, pesmimi, slovensko rečtjauv. Tabor ma dober glas, mlajši si želijo, naj vsakšo leto leko pridejo v takšni tabor, ka nas preveč veseli. V mednarodni likovni tabor v Doberdob v Italiji je tri števanovske dekličine sprvajala na keden dni Gyöngyi Bajzek. Kulturne skupine so mele 23 nastopov v taum časi. Te poti pa nastope pripravlamo na Zvezi. Na Verici smo s pomočtjauv verički lidaj letos oprvim držali festival buč (tikvi) v malom, ka k leti dosta na vekšo škemo vküper sprajti. V Slovenskoj vesi smo meh koncert z Oktetom Suha, s pevci z avstrijske Koroške. Pripravili smo prvo velko Srečanje slovenski pevski zborov v Varaši, na Verici pa veseli kulturni zadvečerek z gledališko držinov Nindrik-indrik pa z Ljudskimi pevci Vrtenek iz Gornji Petrovec. Za pevske skupine organiziramo nastope za božične koncerte. V novembri de Zveza držala občni zbor (közgyűlés). Za sakalovsko folklorno skupino se nam je s pomočtjauv Marije Rituper pršikalo dugoletni problem rejšiti s tejm, ka smo dobili mladoga fudaša Borisa Velnera iz Vučje Gomile, steri zvöjn igranja dosta pomaga pri tejm, ka se mladi vsebola vöjpajo pogučavati v slovenskom geziki. Vküper z vodjo folklore Jožijom Illešom smo dosta mladi ziskali gora zatau, ka bi dobili nove člane. Zagnauk se je pršikalo dobiti dva para. Natanače Jožeta Illeša Zdaj sprobavala vküper spravlati mlašečo folklorne skupino v Sa-kaluvci. Zatau smo prosili na pomauč Evo Šömenek, dugoletno plesalko pri domanji folklore stera de vodila tau skupino. Mlajše de včila plesati Marija Rituper iz Murske Sobote, pomagala de ji pa Eva. Na gorenjoseničtji šauli so se že lani leko včili polko pa valček plesati mali mlajši. Velka želja tej starišov pa ranč tak mlajšov je bila, naj letos tadale leko vküper plešejo. Tau je nam na Zvezi preveč velko veseldje, vej pa nikoga nej trbej nam trucati, napalevati. Etak smo znauva zaprosili Marijo Rituper, naj tadale vči te mlajše, depa Zdaj že redne mlašeče plese. Skupino de vodila Senička lerenca Irma Filip. V števanovskoj šauli že drügo leto lepau dela mlašeča folklorna skupina pod mentorstvom (že ranč ne mora biti pitanje) Marije Rituper s pomočtjauv lerence Anice Szalai. Na seničkoj šauli že več kak deset lejt mamo glasbeno šaulo, samo fejs Škoda, ka do gnesden nejmamo nikoga, Sto bi igro na fudi ali z drügim škirom pa bi leko sprvajo domanje folklorne skupine. S svetovalkov porabskih šaul Valerijo Pergerjevo pa podravnateljicov seničke šaule Ildiko Treiber smo prosili najprvim školnika pa ravnateljico glasbene šaule v Murski Soboti, naj se ovak, bola na léki način včijo naši mlajši igrati, naj se zvekšoma včijo igrati domanje pesmi. Radi bi bili s starišami vred, če bi tej mlajši v vseveč mestaj leko pokazali svojo znanje. Pa smo dosegli, mlajši so že (na konci oktobra) pripravleni za nastop. Senička folklorna skupina de se štja letos včila nauve plese, za tau smo zaprosili Jelko Pšajdovo iz Desternice na Štajerskom. Dröjštvo slovenske mladine na Vogrskom, stero je bilau ustanovljeno leta 2001 pod vodstvom Brigite Šoš, je melo malo programov v tej lejtaj. Zdaj geseni smo na znanje dali Vsejm članom, ka mo na leto 4-5 programov organizirali za nji pa tau redno spelamo tü. Veseli bi bili, če bi štja več mladi Slovencov leko pridobili. (Z nauvo predsednicov Amando Sita smo 23. oktobra pripravili prvi letošnji program pa ške gnauk v decembra) Na velko veseldje se nam je pršikalo dobiti dröjštvo Leo v Murski Soboti, s sterimi se leko povežejo, vküper majo programe. Vküper spravlamo mlade moške, ženske v Varaši, Slovenski vesi za eno pevsko skupino. Na konci je Sekretarka Predlagala, tanačivala predsedstvi naslejdnje. Po tejm vsakšo leto naj Zveza vöplača ceringo avtobusov v vsakšoj vesi, steri vozijo lüstvo na prauško v Vasvár. Tau naj vsakšoj vesi vöoznanijo pri cajti sami župniki. Tak brodi, ka bi zveza bola mogla priznati, poštöjvati delo tisti lüdi, steri v cerkvaj slovenske svete pesmi tü spejvajo. Predsedstvo se je vzelo zatau, je na tejm, naj etak tü pomaga Zveza domanje lidi. Pogučali smos se, naj občni zbor bau v petek, 26. zadvečerek od 17.00 vöre, kam do pozvani vsi tisti aktivista steri so bili na zadnjom velkom djilejši v leti 2002. Na te den do pozvane vse porabske kulturne skupine, gda mo z enim svetili nji tü. Na začetki novembra vskašoma damo na znanje v pismi. Predsedstvo je melo več prošenj, pišem za pejnaze od različni organizacij. Dröjštvo slovenske mladine je dobilo za novemberski program 30.000 forintov, Števanovski vrtec za božična darila 25.000 forintov, dolejnjoseničko gasilsko dröjštvo 50.000 forintov, „stari” futbalisti v Slovenskoj vesi 100.000 forintov, Dröjštvo za lepšo ves v Števanovci za borovo gostüvanje 200.000 forintov. Zvekšoma smo taoprajli svojo delo na djlilejši, tadale mo pa opravlali 10. novembra. Klara Fodor Sekretarka Zveza je letos prvič organizirala tabor »Za materinščino«. Porabje, 4. novembra 2004 4 Števanovska gledališka skupina pri Svetom Duhi 23. oktobra 2004. se je Števanovska amaterska gledališka skupina na sploj lejpo potüvanja napautila. Pozvanje smo dobili iz Škofje Loke, ka je eden sploj lejpi Varaš v Sloveniji; da bi našo komedijo „Na biroviji” tam naprej dali, doj zošpilali. Kak se je nam igra pršikalo od toga bi nej ge pisala. Gospaud Franc Pisanec, ki nas je na tau gostüvanje pozvau, je povedo, da on tau napiše pa püšle na uredništvo našoga časopisa. Ges pa ne morem brez rejči njati vse tisto, ka smo tam zadobili. Kak smo se mi tak daleč »pritepli, gde nas, Porabske Slovence, težko razmejo, če gledamo jezik? Potüvanja Pisanec d. o. o. je potovalna agencija (utazási iroda), ki go prejk ma, vodi moj dober prijatel Franc Pisanec, steri Večkrat pripelala iz Škofje Loke turiste k nam v Porabje. Predsednik Slovenske zveze Jože Hirnök je mene proso, če bi nistarne skupine po Porabji vodila, njim pokazala naše Vasnice. Morem povedati, ka sam tau prošnjo z veseljom spunili kakoli ka dobro Znam, ka v Škofji Loki načeše gučijo kak mi v Porabji. Pa itak smo se lepau razmeti, tak sam od tistec letos že tretjo skupino vodila. Gosti, turisti so tak prajli, ka so sploj zadovolni bili zatok tü, ka so čüli, »kauštali« naš Porabski jezik. Pa te se mi tüj doma dostikrat tak abamo od toga jezika, kak če bi nas stoj grizo. Etakšoga reda človek znauvič pa znauvič gor pride, ka te jezik, ka smo ga erbali od svoji prednikov, je ranč tak dosta vrejden kak kakšikoli drugi jezik. Samo ga moramo gučati. Etak sam mejla priliko spo- znali dosta lüdi iz Škofje Loke, kakoli ka sam že tam iz prešnji cajtov tü mejla spoznance. Gorenjisenički mešani pevski zbor je tü povezani z ednim njigvim zborom. Depa našo gledališko skupino je gospaud Franc Pisanec pozvo k njim. Od Porabje je Škofja Loka 300 km daleč. Fajn smo potovah, vej pa Laci Kovač pa Piští Žökš sta takšiva, ka eške v pekeo tü najdeta, če je potrejbno. Te den popoldneva v enoj vöri smo se srečali s gospodom Pisancem, depa prišla je k nam moja že dugoletna prijatelica, ki je organizirala srečanje pevski zborov, Metka Brinjavec, tü. Od tiste vöre mau je vse tak šlau kak po maslu. Vse je bilau točno or- ganizejrano. Name so pozvali v njigvi radio, tam sam mogla intervju dati, drügi so tačas poglednili čüdovito Škofjo Loko. Spoznali so staro in nauvo mesto. Vidi se, ka je tau »bogato« mesto, tüj pridni, delavni lüdje živejo. Spoznali smo najbole staro »hišo« v mesti, se zove kašča. Ta sploj stara zidina je dobro vöponücana. Zvedli smo, ka vsakši štuk ma svojo funkcijo. Najbole Spodkar je pa sploj lejpa gostilna, kama so nas na obed pozvali naši gostitelji. Neškem vam apetita delati, sploj pa tistim nej, steri neškejo debeli biti, depa kakši obed smo mi tam dobili, tau je nika fantastično bilau. Dobih smo grbanjavo župo, pečenoga pršiča s prilogami. Desert, kavo, dobro vino. Vse je nika posebno, depa itak tak domanjo bilau. No vej pa nejsmo Zaman vsi Slovenci. Doma smo nej vcuj navčeni k tomi, ka bi sam küjar prišo k našim stolom pa bi pito, če je kosilo v reda, ka bi kaj drugo bilau, ka bi želeli. No, človek sé vsigdar vči. Cajt je brž odleto pa smo sé že pri gledališki dvorani bili, od centra tak 3 km, pa se »ves« zove Sveti Duh. Tam so nas že čakali. Predstavnik krajevne skupnosti je pripravleni bio na vse, ranč tak kak oskrbnica zidine, ki je tak povedla, ka je ona iz Prekmurja in se vüpa, da de gnes samo »Prekmurka«. Od krajevne skupnosti samo eške telko, ka smo eške kaj takšega nej zadobili. Že v petek so nas g. Pisanec klicali, naj nesemo s sabo račun za toga volo, ka nam oni potne stroške plačajo. Hvala njim. Pa te je s tejm ešče nej konec. Gda se je igra končala, je k meni staupo eden človek pa mi je edno lejpo žametno trnjovo raužo prejk dau pa edno lejpo karto, na šterom je te misli napiso: »Prišel spet je čas, ko Slovenec kjerkori že živi, se močno boli, da Evropi, svetu pokaže in dokaže, da to zelo kulturno-delovno ljudstvo živi in močno želi, da pokaže, pomaga, ka- ko se s srčno kulturo v miru - sožitju ljudstev mnogih v miru, poštenem delu lepo živi, za prihodnje nam od usode danih - podaijenih dni Zato naj prijaznost, srčnost tö kulturno skupino še dolgo, dolgo naj krasi, saj s tö čutno gesto za kulturo neizmerno nam polepšajo z njimi danih uric al pa kar celih dni.« Posebna je bila ta gesta tü. Pa te samo eške nekaj od publike. Sploj sam rada bila, ka je dosti takši lidi prišlo, steri so se kak turisti že srečali z nami. Publika je bila enkratna, naši so se čüdivati pa sploj veselili, ka so njim trno ploskali. Te pa naj se nišče ne čüdiva, ka je našim igralcem tau ne pozabni nastop bio, steroga si zamerkajo tačas, ka do živeli. Najlepše hvala vsem, ki ste tau organizejrali, ki ste nas Prišli gledat, nam etakšo velko poštenje dali. Tau je nikak tak, kak je tam meni eden človek pravo: »Nej je tau važno, kak govorimo, važno je tau, ka je tau vse slovensko«. Irena Barber Člani gledališke skupine z gostiteljico Metko Brinjavec France Cukjati na čelu državnega zbora Potem ko so poslanke in poslanci na predlog mandatno-volilne komisije v svežnju in brez glasu nasprotovanja na ustanovni seji potrdili mandate vsem 90 novoizvoljenim poslankam in poslancem ter na ta način izpolnili osnovni pogoj za konstituiranje oziroma za formalni nastop novega parlamentarnega sklica, so na tajnem glasovanju za novega predsednika državnega zbora izvolili Franceta Cukjatija, iz največje poslanske skupine SDS. Bolgarski predsednik obiskal Slovenijo Sloveniji kot prihodnji predsedujoči Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) bomo zapustili "dobro dediščino", je v času tridnevnega obiska v Sloveniji povedal bolgarski predsednik Georgi Parvanov, čigar država bo konec leta predsedovanje organizaciji predala Sloveniji. Glede gospodarskega sodelovanja med Ljubljano in Sofijo je bolgarski predsednik izrazil zadovoljstvo, ker blagovna menjava med Slovenijo in Bolgarijo raste. Slovenija od petih pogojev za uvedbo evra za zdaj ne izpolnjuje treh Evropska komisija je pred dnevi objavila konvergenčna poročila za 11 držav članic EU, ki še niso v evroobmočju, vendar pa bodo morale vanj po izpolnitvi kriterijev vstopiti. Slovenija od skupaj petih pogojev za uvedbo evra za zdaj ne izpolnjuje treh, je v poročilu ugotovila komisija. Pri tem pojasnjuje, da država ne izpolnjuje kriterija o stabilnosti cen, saj je njena inflacija previsoka, prav tako pa država v mehanizmu menjalnih tečajev ERM II še ne sodeluje dve leti. Nadalje je komisija ugotovila, da Slovenija ne izpolnjuje pogoja pravne skladnosti. Kriterija, ki ju država že izpolnjuje, sta njena proračunska pozicija ter dolgoročne obrestne mere. Porabje, 4. novembra 2004 5 Madžarska kuhinja brez paprike? Po odloku vlade je na Madžarskem od 28. oktobra prepovedana prodaja rdeče paprike v prahu. Minister za zdravstvo Jeno Racz je pozval prebivalce in tudi gostince, naj niti doma ne uporabljajo paprike iz starih zalog. Vzrok drastičnega ukrepa je, da so pri teh madžarskih podjetjih za preprodajo paprike v prahu ugotovili, da le-ta vsebuje strupene sestavine, in sicer od dovoljene mere desetkrat-petnajstkrat več aflatoksina. Strupena snov, ki poškoduje imunski sistem in jetra, se najde v nekaterih tropskih glivah. Madžarska podjetja za trženje paprike so svoje zaloge dopolnjevala s papriko, ki so jo kupovala v južnoameriških državah. Zdravstvena inšpekcija predlaga prebivalcem, naj kupujejo oz. uporabljajo le papriko, pri kateri je rok trajanja najmanj 15. april 2005. Ne bo več rednega služenja vojaškega roka V teh dneh bo odslužil redni vojaški rok zadnji madžarski vojak, kajti na podlagi madžarske vojaške reforme bo redno vojsko zamenjala profesionalna vojska. Mladi 17. letni fantje pa bodo vseeno naborniki, kajti opozicijska stranka Fidesz je v parlamentu preprečila, da bi se ukinila inštitucija naborništva. »Ko ni več meja« Svetovni slovenski kongres je 29. in 30. oktobra priredil v Monoštru posvetovanje z naslovom »Ko ni več meja«. Na dvodnevnem posvetovanju so se predavatelji iz Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske osredotočili na naslednje teme: Preseganje manjšinske miselnosti; Družina, cerkev in vrtci v predšolski vzgoji otrok; Slovenska identiteta v osnovnošolskih in srednješolskih programih; Visokošolski programi ter možnosti zaposlovanja. Slovenska maša v Budimpešti Slovenska manjšinska samouprava v 18. okrožju Budimpešte se je že ob ustanovitvi, leta 1998, odločila, da bo vsako leto organizirala v Budimpešti slovensko mašo, kajti budimpeštanski Slovenci do takrat niso imeli nobene možnosti za bogoslužje v maternem jeziku. Znano je, da smo Porabski Slovenci verni ljudje, kar se je pokazalo tudi na dosedanjih slovenskih mašah. Le-teh se niso udeleževali samo Slovenci, temveč tudi naši madžarski someščani. Župnija v uhci Batthyany nam je bila na pomoč pri organiziranju obredov v slovenskem jeziku. V Budimpešti deluje tudi Slovensko društvo, zato smo se dogovorih, da to nalogo vsako drugo leto prevzame društvo, ki mašo organizira v drugi cerkvi, ki je v centru mesta in lažje dostopna. 9. oktobra nas je ponovno obiskal gornjesenički žup- nik Ferenc Merkli, ki je s sabo pripeljal tudi cerkveni pevski zbor z Gornjega Senika ter tudi nekatere vernike iz svoje župnije (Gornji Senik, Dolnji Senik, Sakalo- vci). Škoda, da vodja zbora Ilonka Györvari zaradi bolezni ni mogla priti, toda zbor je kljub temu odlično opravil svojo nalogo. Med gosti smo lahko pozdravili Ksenijo Škrilec, prvo sekretarko Veleposlaništva R Slovenije v Budimpešti, Elizabeto Bartok, županjo Dolnjega Senika in Lacija Bajzeka, predsednika slovenske samouprave na Dolnjem Seniku. Gostje iz Porabja so si popodne ogledali Hišo terorja, muzej, ki je bil postavljen v spomin žrtvam nacizma in komunizma. Gospoda župnika z Gornjega Senika so na župniji sprejeli kot starega znanca, kajti s tamkajšnjim župnikom se dobro poznata. V pridigi pri sveti maši se je osredotočil na ohranjanje vere, maternega jezika in identitete. Pevski zbor pa je na koncu svete maše zapel še nekaj lepih nabožnih pesmi, ki so jih z veseljem poslušali vsi verniki, ne le budimpeštanski Slovenci. V imenu slovenske samouprave se zahvaljujem vsem, ki so se trudili, da bi se slovenska beseda slišala med zidovi budimpeštanske cerkve. Predvsem gospodu župniku Merkliju in pevcem z Gornjega Senika. Ferenc Kranjec predsednik Župnik Merkli po sveti maši v krogu vernikov iz Budimpešte in Porabja Porabje v Budimpešti Slovenski dan v podružnici Slovenskega društva v Budimpešti Kot da bi Slovenci v Budimpešti hrepeneh po domačem zraku, vsi povabljeni gostje so bili iz Porabja: Karel Holec, sodelavec časopisa Porabje, števanovske ljudske pevke in števanovska gledališka skupina. Karči Holec nam je prinesel svoje izredno dobre fotografije ter knjigo Andovske zgodbe/Andovske prpovejsti. Na njegovih fotografijah so zna- nci: znani smehljaji, znane gube, znani pogledi; že davno videne, a nepozabne hiše, pokrajine. Pred nami je mlad, zadovoljen človek, ki se dobro počuti v svoji vasici; pozna, razume in ljubi svoje sovaščane. Njegova vas pa pripada tistim redkim krajem na svetu, kjer se ljudje še spoštujejo. »Jaz jih imam rad zato in sem jih vesel, ker živijo v An- dovcih. Nismo enaki, vsak ima nekaj na grbi. Tudi jaz, tudi drugi. Mislim pa, da se od drugih vasi razlikujemo po tem, da se kljub napakam, ki jih imamo, znamo spoštovati,« piše Karči v svoji knjigi. Zazvenijo slovenske, porabske melodije. Pojavijo se na odru značilni porabski karakterji, tema je vzeta iz vsakdanjega življenja, izrazi so Porabski - torej »diši porab- sko«. In ljudje, nastopajoči, čeprav imajo tudi oni probleme, težave v življenju, so zmeraj veseli, prijazni in z izredno veliko aktivnostjo poskušajo oh- raniti materni jezik in prenesti vzdušje našega Porabja na druge. Tudi zdaj jim je uspelo v Budimpešto prinesti kos Porabja. Najlepša hvala za to. Agi Kallay Nastopajoči se zahvalijo za aplavz Znani in novi obrazi med gledalci Porabje, 4. novembra 2004 6 Sto rad spejva, je v srci bogati 16. oktobra zvečer so v Monoštri v gledališki dvorani lejpi glasovi doneli. Na koncerti slovenskih pevskih zborov, ki ga je organizirala Slovenska zveza, so sodelovali MoPZ PROVOX iz Nove Gorice, ŽePZ »S CERKLJAN’KE«i z Cerknega, MoPZ »Gradiški fantje« iz Gradišča, MePZ KUD-a Angela Besednjaka iz Mestne četrti Magdalena iz Maribora in MePZ Avgust Pavel z Gornjega Senika. Istina, gda smo šli od doma, sé je dež lejvo, dapa tiste, steri radi majo spejvanje, tou nika nej mautilo. Lepo je bilo slišati telko različni glasov iz vsej koncev Slovenije. Program je biu zanimiv in bogati, mislim, ka se je publiki tö vido, ka so dosta ploskali. Dosta poslušalcov je bilo, za vremena volo so se ništerni zbojali, ništerni so pa radi bili, ka so Zdaj čas meli priti na te lejpi koncert. Dostim je dobra spadnilo, ka se je Slovenska zveza pobrigala za prevod tou rejsan moramo spoštüvati. Tak mislim, ka je niko- mi nej žao bilau, ka je prišo poslüšat tou lejpo petje. Pevci smo si pri večerji ešče vnaugo lejpi pesmi zapeli. Med člani zborov je bilou pet harmonikara šteri so fude nej šparali, tak so je vlejkli, ka sam mislila, ka jih bodo raznok vče- snili. Veseli podje so vsakšoga nanje vzeli, ka se je nej šparo pri plesi. Muzikant, šteri je na enom koli ribaš emo pa še zraven nikše cingole, je naganjo tiste, šteri so nej šteli plesat iti. Koražno je bilo gledati, kak so najšli mesto med stolami plesala. Že dugo sam nej vidla telko fudašov na enom mesti pri nas. Pevci smo si zamenjali kakše dobre note, da bi se jih leko navčili. Za prihodnje leto je nas že več pevski zborov povabilo. Posebej župan Nove Gorice, Mariborčani in Gradiški fantje. Mi radi sprejmemo vabila, če mo mogli, pridemo rade vole. Zahvalimo se Slovenski zvezi za tak lejpo organiziran program. Vera Gašpar Moški pevski zbor PROVOX iz Nove Gorice Mešani pevski zbor KUD-a Angela Besednjaka iz Maribora Pismo iz Sobote Nouvi kormanj Na, pa smo ga doubili, naš nouvi kormanj, naš nouvi parlament! Buma, ne vejm, naj sam zatoga volo veseli ali pa naj sam žalosten, leko čemerasti tö. Rejsan ne vejm, kak naj se ravnam zavolo toga našoga nouvoga parlamenta. - Tej nouvi zdaj red naredijo v Sloveniji, -si je na glas brodila moja tašča Regina, trno čedna ženska. - Vej tisti gor plačajo, steri so v prejšnji lejtaj telko spokradnili, pa njim je nej niške na prste stoupo. Naj se vidi, ka geste pravica na toum svejti! - je ta moja trno čedna ženska čistak po moški vdarila po stoli. Dapa té naš nouvi kormanj, ka smo ga zvolili, je že čistak na štarti zabloudo. Kak če bi slejpi bio. Najprva so vcejlak slejpi gratah od sreče, ka so gvinili. Kak kakši auto s stou pa edno falingo- se je začo zaletavati k ednim pa drugim, s sterimi naj vküper stoupi, ka de v parlamenti najdjakši. Po tistom je dau té auto v rükverc pa je začo nazaj vlačiti vsikšo tisto rejč, stere je tak na šurko koulivrat trampitalivo. Zdaj nagnouk bi svoje falinge privalo s tistimi tö, za stere je gučo, ka z njimi nikak vküper ne stoupi. Zdaj je kcuj slepoti grato glüpi pa nejmi tö. Od zaletavanja es pa ta, od pelanja naprej pa nazaj je pomalek té naš nouvi kormanj grato eške vcejlak oumani. Tak je oumani grato, ka se ne more z drugimi v parlamenti zgučati, gde de steri sejdo. Boug moj, takši do red delali v ednoj maloj Sloveniji pa se ranč tou ne morejo dogučati, kama steri svojo trno dobra plačano rit dole deje! Vej se nam pa ne smeje samo Evropa, v stero smo se tak paščiti, vejn se nam smejejo eške krave v stali mojga padaša Karija. - Vejš, ka, - mi je pravo nej dugo nazaj, - moje krave da- vlejo iz dneva v den menje mlejka. Od tistoga dneva, gda smo doubili nouvi parlament, je z njimi nej vse vredi. Po tistom pa, ka so sé začali štükati okoli toga, gde si stoj dole sede pa dé vö i z nji samo eške za kakšo malo š alico vrrnjoga mlejka. Vej me pa na nikoj deje ta baja, - je samo pogledno prouti šanki, če njemi plačam eške edno pivo. - Vejn se na dvouri s sousedam preveč zgučavleš od politike pa tou na vüje vlečejo, - sam njemi škeu tanača davati. - Kaj bi pa, - je čemerasto zamajno z rokou. - Vej pa vejš, ka ge od politike nigdar nejsam gučo. Brodo sam si, ka krave tou nikak v sebi čütijo, tou, ka se godi pri nas. Tak sam si brodo in emo sam istino. - Začo je gučati vcejlak po tiüma, kak če bi skrb emo, naj ga niške ne čüje, kak če bi straj emo, naj bi si stoj nej brodo, ka se je njemi vcejlak zmejšalo. -Vnoči sam vajo djau gor na dveri od štale. Tou bi ti mogo čüti. Moje krave so se smedjale, ka sej e vse trousilo. Kak če bi med mükanjam ojdle nut v mojo vajo reči kak so politika, Janša, demokracija, parlament, koalicija, opozicija, lejvi pa pravi, politični center, politično se pogoditi in vse takšo. Te sam pa dveri tak za eden peden naraji gore oupro, - je Zdaj padaš Kari šuktivo, ka sam ga kuman eške čüo pa razmo. - Tou bi ti mogo videti. Krave so se od smeja kotale, se zbrsavale, se pöjale med seuv, od smeja se njim je rovlouvge vrtelo kak zbešnjene vöre, naš bik pa se je od straja potegno nut vkikeu. Tou bi ti mogo videti pa čüti, - si je kuman eške zdravo, švic pa se je lejvo od čeladoj po licaj po šinjeki ta nut za goler. - Kak pa je bilou pred štirimi l ejtami, gda so bile tiste volitve za nouvi parlament?- me je migalo tadale. - Boug moj, tej e nej bilou nika boukše. Da pa tisto jesen sam eške nej vedo, zakoj moje krave davlejo namesto mlejka škipke, - si je briso vcejlak mokro glavou. - Gda pa je palik začalo vö iz vümena tečti mlejko? -sam mogo tomi priti do kraja. - Tau je bilou včasi po tistom, gda je tisti indašnji kormanj več nej biu slejpi, nejmi pa oumani, - se je Zdaj Kati dun za vrajžo silo zmiriu. - Tau je bilou brž po tistom, gda so ta pozabili na svoja obečanja in so začali z velkimi lampami pripovejdati, kak, nam je najboukše in bi brezi nouvoga kormanja že zclavnik zabloudili. Mlejko je prišlo po tistom, gda so začali po staroj šegi lažati, - je zgotouvo in zdaj un naraučo pivo za oba. Tou sam pripovedavo mojoj tašči Regini, trno čednoj ženski. Istino mate, nej mi je vörvala. Samo je zmajnola z rokou pa mi tumačila, kak so lažali tisti stari s kormanjom v rokaj, tej nouvi so pa tak pošteni, ka se tou gvüšno ne more zgoditi. Dapa kak čüjem, Karijove krave več ne davlejo vrnje mlejko, liki po staroj šegi vö iz nji pride čüda mlejka. Kak bi nej, če pa je nouvi kormanj vözglaso, ka z njim pridemo ta, kama nas je stari kormanj Zaman škeu pripelati. Miki RADIO MONOŠTER na UKV(FM) 106,6 MHz Porabje, 4. novembra 2004 7 Mlašeči guči pri Malom potoki Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo. Velke oči Od vsej mlajšov je biu Zvün male Rožike najmenjši mali Tom. Dapa zatoga volo je nej biu nika menje bister pa včasi po mlašeče zaletejni. Zvün toga, ka je biu najmenjši, je biu vcejlak takši, kakši morajo biti podje pri osmi ali deveti lejtaj svojoga mladoga žitka. Biu pa je zato vseeno malo načišen od drugih. Biu je takši den tö, ka so si cejli den nej na gesti ranč zbrodili, samo mali Toni je biu vsigdar lačen. Pa se njemi je tou na tejli ranč nej poznalo. Njegvi padaši pa padaškinje so se že šalili z njim, ka prej lüknjo ma v želodci pa v črvej, ka je takši mali pa tenki kak vrbova vejka. Rejsan je tak bilou, od vsega mnougoga gestija se je malomi Toniji nej nika na rebra zgrabilo, kak če bi vse, ka zej, brž blišnilo od lamp ta doj prouti tistoj spoud-njoj lüknji tam zar. In je palik grato nebesko lačen. Tak je nej čüdo, ka je dostakrat odbejžo tam od Maloga potoka, na pragi mami povedo, ka je lačen in že mleu v lampaj domanji krü z žirom pa lükom. Nazaj do potoka je prišo s polonje djapke v rokaj pa polonje že pogejdene. - Ge nut v potok skačem, mali Toni je vsigdar lačen. Mi se naganjamo kak kakši vijer. Mali Toni ma v sebi lačen čemer, - so se vedli šaliti z njim, gda je od lakote v najvekšoj sveklim več nej sunca vido. In tak njemi je tou pomalek že prejk prišlo. Sam s seuv se je zgučo, ka nede šou do- mou prva, kak slejdjen ne odide od Maloga potoka. Bila je nebesko lejpa Sobota. Bila je tista najbole lejpa sprtolejt. Že malo po tistom, gda so mame že prišle iz baute, so se mlajši najšli pri Malom potoki. Mali Toni se je za zajtrik nasüno kak eške nigdar nej. - Zdaj vejn dugo nemo lačen, - si je brodo. Dapa njegvi želoudec si je nej tak brodo, kak si je brodila njegva glava. Že tam za dobre dvej vöre je začo lačen gratüvati. Želoudec njemi je zapovedavo: - Daj mi gesti! Glava njemi je nazaj gučala: - Nej ti trbej nika gesti! Bole pa, kak so se naganjali in lejtali od potoka do vesi in nazaj, je biu želoudec bole glasen od glave. Že bi skur pravo, ka brž domou skouči pa se je vgrizno v djezik. Spoumno se je, kak do se palik šalili z njim pa se norca redli iz njegve lakote. Tak včasi njemi je želoudec vküper stisnilo, kak če bi ga zvezo s špagoutom. Zagnouk je nej več biu lačen. Tou je trpelo edno vöro pa pou. Te je vöter prineso od ednoga rama sago po friško pečenom krüji. Želoudec maloga Tonija je tak včasi grato kak globka prazna lüknja. Vse je že z blejdim glejdo, tak njemi je tisti friški krü odo po nousi, po glavej in sploj vseposedi. Najraj bi skričo: - Ka me pa briga, ka te si brodili od mene pa ka te gučali! Ge sam lačen pa amen! Dapa nika je nej kričo. Ranč te, gda je tou škeu napravili, ga je globko v oči poglednila mala Rožika. Že dugo se njemi je vidla, kak če bi biu tak malo zalübleni v njou. Na, zavolo nje je nej nika pravo od lačnoga želoudca. Nazaj si ga je zvezo s špagoutom. Tak je šla pomalek lejpa sprtolejti Sobota proti večeri. Tak so se lepou špilali, ka so ranč pozabili na obed. Samo maloga Tonija je mantralo, kak naj povej, ka je že čas prišo za obed. Samo je pogledno malo Rožiko, že je več nej brodo na obed. Dapa večer je dun trbelo domou. Mali Toni je tak küro prouti domu, ka se je vse kadilo za njim. Že na pragi se je na ves glas zdrao: -Mama, mama, tak sam lačen, ka bi vuka leko pojo! Mama njemi je sklala na Sto vse tisto, ka je ostalo od obeda. Toni je škeu; naj njemi kcuj deje eške večerdjo. Mama je tak napravila. Toni je začo gesti, kak če bi pšenico v mlin sipavo. Dapa že za kratek čas se njemi je začalo stavlati. Trüden je biu, tista prva lakota je ta odišla. Žlica je čidale bole žmetna bila, nož čidale bole toupi, na vilico se je nika več nej gore bodnilo. Že za deset minutov je mali Toni spau pred talejrom na domanjom steli. Mama ga je gledala, Oča pa se kcuj eške smejau in pravo: -Sto bi si brodo, ka ma naja sin tak velke oči. Oči so bile bole lačne, kak pa je biu l ačen za istino. jej jeje, jej tej naš pojbič, ka ma vekše oči za gesti, kakj e velki un san. Zdaj sta se smedjala oba vküper, mali Toni pa je senjo, kak z malo Rožiko sedita v krčmej in gejta grbanjovo župo, ajdinski raji šterc, pečeno mesou, kapüsto s klobasami, retaše, sladoled, torto, pogače in tak tadale. Miki Roš Mladi in veseli Društvo slovenske mladine na Madžarskem je 23. oktobra organiziralo srečanje za svoje člane. Prvotni namen srečanja je bil, da bi se dogovorih o tem, kakšne programe bomo imeli do konca leta oziroma kaj načrtujemo za naslednje leto. Ko smo program načrtovali, smo želeh imeti po uradnem delu piknik na prostem, toda slabo vreme nam je prekrižalo načrte. Kljub temu upam, da nam je za vsakega uspelo pripraviti vsaj eno točko, ki mu je bila všeč. Najprej smo si ogledali film z naslovom Porabje nekoč in danes, ki ga je posneto slovensko uredništvo v Szombathelyu, ter se pogovarjali o samem filmu. Naša »mamica« Klara Fodor nam je sestavila test, kajti zanimalo jo je, kaj vse vemo o Porabju in o Sloveniji; Bila so sicer vprašanja, na katera nismo znali odgovoriti, ampak ker je bilo zelo prijetno vzdušje, sem prepričana, da smo si odgovore na ta vprašanja dob- ro zapomnili. Po testu smo igrali »aktivity«, sicer malce amatersko, kajti nekateri smo že pozabili, kako dobro je biti otrok in se igrati. S pomočjo kuharjev restavracije Lipa smo se naučili pripraviti posebne solate, naprimer solato iz tunine, jajc in krompirja. Seveda smo vse, kar smo pripravili, tudi pojedli, da bi ugotovili, kako dobri kuharji smo. Naslednji program društva bo 11. decembra, ko bomo delali okraske in darila za božič. Če ste mladi in imate voljo, da bi se nam pridružili, vas z veseljem pričakujemo. Povezah se bomo tudi z mladimi iz Prekmurja, in sicer z društvom Leo iz Murske Sobote. Amanda Szita predsednica društva Pri reševanju kviza smo delali po skupinah. Kar smo skuhali, smo tudi pojedli Porabje, 4. novembra 2004 Bratev grozdja pri Smodiši 23. oktobra je nej samo na Madžarskom svetek bijo, liki v Otovci pri Smodiši tö. Zato ka te den so grauzdje brali. Kak gnauk svejta, Zdaj je tö dosta lüstva vküpprišlo. Razlika pa itak v tejm bila, ka so med brači bili Porabci tö. Gazda je prejk časopisa Porabje pozvau vsakšoga, Sto je te den čas emo pa ga zanimala trgatev ali kulturni program, naj pride malo na turistično kmetijo Smodiš v Otovce. V pau desetoj, gda sam dja taprišo, je že velko spejvale bilau. Varaške ljudske pevke so tak karažno spej- vale, ka se je od tauga ešče megla začnila zdigavati. Ne vejm, če so one vsigdar tak karažne ali samo od lanjskoga grauzdja, ka jim je Smodiš ponüdo, dapa tau gvüšno, ka so mele volau. Gda sam se z autona dja tö vö zavlejko kak eden drveni mačak, te sam dja že tö baukšo volau daubo. Zato, ka kak sam dvera aupro, že audalič je dišo vinski golaž, ka ga je eden Senički možak küjo vanej na dvauri. Program se je v desetoj vöri začno z bratvo za povablje- ne goste. Nagnauk smo po več redaj brali grauzdje, dapa samo bejlo, zato ka črne fajte so ešče nej bile zrejle. Dja sam z varaškimi ženskami biu v ednom redej. Tak so flajsno brale grauzdje, ka sam dja samo üšo za njimi kak eden »brigádvezető«. Z drügoga reda je gazda Smodiš večkrat prejkskričo ženam: »Popejvejte, naj bo- la karažno baude.« »Pa tisti, steri nejmamo glas, mi ka naj delamo?« pi- ta nekak. »Vi pa füčkajte,« pravi gazda. Meni je samo sledkar na pamet prišlo, Zaka Smodiš tak truco nas, naj popejvamo pa füčkamo. Zato, ka dočas ne moremo grauzdja djesti, več ostane za Vino. V enajstoj se je začno kulturni program, gde so nastopile Varaške ljudske pevke, Kristina Pahor, svetovna prvakinja na diatonični harmoniki, in mladi harmonikarji iz občine Puconci. V enoj smo leko kauštali tisti vinski golaž, steri je cejli Predpodnaum dišo po goricaj. Vrejdno je bilau čakati. Vinski golaž z domačim krüjom, potistim pa goričko vino vcuj, človek si baukše ranč ne more želeti. Popodne je ešče nastopila gledališka skuina Nindrik-indrik iz Porabja. Po bratvi se je pa začela veselica z Lacijom Korpičom K.H. Gazda je nej samo kontroliro, malo je pomago tö. Varaške ljudske pevke so trno dobro volau mele. Veseli zadvečerek na Verici Slovenska zveza je že na začetki leta vzela v svoj delovni program, ka de na Verici letos dvakrat mejla slovenski program za domanje lidi. 22. septembra, kak smo že dali na znanje, smo meli festival, delo s tikvimi. V nedelo, 17. oktobra, pa karažen kulturni zadvečerek. Pozvanje, v sterom smo na znanje dali, ka za programa de čakalo domanje lidi, nam je talala bautošica-krčmarica Marika Konkolič. V program smo dali porabsko gledališko držino Nindrik-indrik pa ljudske pevce pa goslare Turističnoga dröjštva v Gornji Petrovci, steri so pred kednom nota pokazali svoj CD v domanjoj vesi. Lüstvo smo čakali na tretjo vöro, gda je štja tak vövidlo, ka nede dosti lüs- tva. Za kratkim časom se je pa posebna soba v krčmej tak puna gratala, ka štja v krčmej je stalo lüstvo. Ljudski pevci pa goslarge so Včasik z dobro volauv začnili, spejvali so karažne domanje pesmi pa je sprvajali na bobeni, harmoniki, z ejbarom, s kosauv pa z ribašom. Gledališka skupina Nindrik-indrik je pa zašpilala v domanjoj rejči svojo dramo „Sto je bujo sausada?”, stero so dob- ro razmeli pa vzeli lidge. Naj tau žalostno zgodbo vömenimo z veseldjom, so nam gostje pa redno zaigrali. Tak dobro se njim je pršikalo, ka so štja mogli gora spejvati. Po programi smo pozvali vse lidi na posanco vina pa žmani kroj z zasekov namazano. Kak smo bili veseli, ka smo leko bili vküper pa so lidge nikšnoga pobejga nej meli domau. Mislim, ka je tau največ vrejdno pri enom programi, ka se malo vküper dobimo, veselimo, pogučimo, ka si pri vsakdanešnjom deli ne moremo privauščiti. Biti med lidami takšnoga reda, gda smo dobre vole, se dobro porazmejmo, je največ vrejdno za nas, steri tau vküp napelamo. Posaba smo hvaležni števanovskim pevkam, stere smo pozvali zatok, ka do ma- lo vküper spejvale pri bejlom stoli z našimi gosti. Veričani-Ritkarovčani pa vsi, steri ste nam dali te program, vam baug plati za te lejpi den, nepozablene spomine. Krčmarici Mariki pa posaba za njeno prijaznost, za tisto, ka nam je vse pripravila. Želimo si ške dosti takšni srečanj z domanjimi lidami. Klara F. Skupina iz Gornjih Petrovec. Veričani so lepou vküpprišli. Berite Porabje tudi na spletni strani www.porabje.com ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.