• POGOVOR Z NAŠO ZNANO KOTALKARICO IN DRSALKO BINCO KFMSTAN
Lepi spomini ostajajo, neprijetni zbledijo
Najbrž ga ni Ijubilelja kotalkanja in drsanja v Jugoslaviji, ki ne bi poznal Albine Kristan, naše uspešne tekmovalke v teh dveh šporlnih zvrsteh. Njeno iine je lesno povezano z rojstvom drsanja in kotalkanja pri nas in hkrati tudi z uspehi, ki smo jih kol država dosegali v teh dveh šporiih. Leta 1952, ko si je Binca — tako ji pravijo pri-jatelji — kot šestlelno dekletce prvič pripela na noge letine železne kotalke, smo v Ljubljani imeli kotalkališče v Čufarjevi ulici (tam, kjer jc danes osnovna šola), umet-nih drsališč pa še nismo pomali. Ob prvih negoluvih korakih na cestnem asfaltu mala Binca prav ootovo ni slutila, kakšen talent se skriva v njej. Zalo pa je njen dar za ko-talkanje in ka.sneje za drsanje prav kinalu opazil Stanko Bloudek, naš znani telesno-kulturni delavec, ki je bil med drugim ludi velik Ijubitelj teh dveh športov.
Z Bloudkovo pomočjo, ob trdtm delu, z odpovedovanjem marsičemu drugemu. z ve-seljeminvoljojevletihod 1966do 1969do-segla Binca vrh svoje špormc kariere: v lem času je bila državna prvakinja v kotalkanju in drsanju, leta 1967 pa je — kot enaindvaj-setletno dekle — dočakala tudi svoj največji šporlni uspch na mednarodnem prizorišču: na svetovnem prvenslvu v kotalkanju v Bir-minghamu je osvojila šesto mesto.
Morda bi Binca Kristan v ugodnejših ra-zmerah, kot so bile lakrat, z več denarja, ki
bi ji omogočal trening ludi v tujini. dosegla še več. Morda bi se, če leta 1968 ne bi bilo prometne nesreče, njena športna pot še vzpenjala kvišku. A ležko je pravzaprav go-voriti o tem, kar bi lahko bilo, a ni bilo. Nekaj pa je gotovo; Binca Kristan ne obža-lu je, da je svojo mladost namenila drsanju in koialkanju. »Imela scm prijatelje, družbo, videla sem svet, ki ga drugačc ne bi imela pri-ložnost spoznati. Ne morem primerjati, ali setn bila s takim načinom živijenja za katere stvari prikrajSana oziroma kaj sem z njim
pridobila, saj tisto, česar nisem doživela, pač ne poznam. Lepi spomini ostanejo, ža-iostne stvari z leti zbledijo. V vseh teh letih pa^em prav golovo nekaj lepole in veselja dala drugim in sebi,« ob obujanju spominov ugotavlja Binca Kristan.
Poleti kotalkanje, pozimi drsanje
Od takrat pa do danes so se razmere za irening drsanja in kolalkanja sprenienile. Zdaj je skozi vse leto na voljo umetni led, Binca pa še ve povedati, kako je bilo včasih. »Me smo takrat kotalkalc zunaj, na betonu, drugi so to počeli v zaprtih prostorih na leso-nitu ali betonu. Ta sprcmemba tal nas je na tekmovanjih hudo motila. saj sla na takih tleh hitrost in odriv drugačna. Poleti smo ko-lalkale tudi po šest ur na dan, pozimi smo dr-salc. Bloudek je vstajal ob štirih zjutraj, da je proslor, kjer smo vadile, polivai z vodo. Prek lcta nismo imeli stika z drugimi drža-vami, z novoslnti smo se seznanjali na prven-stvih. Zdaj je todrugače: seminarji so, razna srečanja. lelevizija. Tudi vse obleke in rekvi-zite smo kupovali sami. V vsej svoji sportni karieri sem od drsalne zvcze dobila le par ilrsalk in dva drsalna dresa.«
Binca Kristan je zdaj republiška in zvezna sodnica za drsanje in kotalkanje. Ta njena funkcija pa jc po naših pravilih nezdružljiva s trenerskim delom. Pomisieki so namrcč, da bi trener svoje varovance bolje ocenjeval, »kar pa sploh ni res, saj si dosvojega učenca bolj kriličen. ker veš, česa je sposoben yi kaj bi lahko pokazal, a ni,« zanika to miselnost Binca Kristan.
Trencrskemu delu se je posvetila leta 1968, ko je po promctni nesruči bpoznaia. da s hotenjem in voljo ne bo zmogla premagati posledic poškodb. Nadvse rada ima otroke in četudi sama kdaj podvomi v to, ali je vrhun-ski šport rcs primerna pot za mladcga člo-veka ali ne, »si ne morem kaj, da mlade ta-
lente ne bi naučila vsega kar znam,« pravi. Tako je v letih od 1964 do 1972, v času, ko je živela v Zagrebu, v skrivnost prvih korakov na ledu uvajala državnega prvaka Maiasa, pa Romano Gačnik. Sandro Dubravčič in Natašo Katič, po vrnitvi v Ljubljano pa ludi Heleno Gazvodo. Prav zaradi že prej ome-njenih pravil se<pri drsalno kotalkarskem klubu Stanko Bloudek s trenerskim delom ukvarja nekoliko manj kot v preteklosti.
Drsalnemu športu v Ljubljani ne kaže dobro
Bili pri nas trener pa pomeni odreči se vsemu prosteniu času. »V svetu je ta šport tako napredoval, da mi z našim amaterskim
načinoni dela ne bomo obdržali stika z dru-gimi. Treba se je udeleževati sciiiinarjev, slediti novosiim, bitf kondicijski trcter, ko-reograf in psiholog, hkrati še izbirati glasbo. Zunaj je za vsako od teh področij zadolžen drug človek. Nam pa ob množici vseh teh opravi! zmanjkuje časa.« prav nič spod-budno ne razmišlja naša sogovornica.
Čeprav Binca sama o sebi misli, da je op-limistka, pa si ne more kaj, da ne bi črno-gledo zrla v našo drsalno prihodnost. »V ko-talkarstvu bomo morda še obdržali stik s sve-lom, v drsanju zagotovo ne. Klub nima de-narja, da bi plačal potrebne ure drsanja. Kljub vse večji profesionalizaciji športa v svetu se pri nas vračamo v amaterske raztne-re. V Zagrebu, kjer imajo financiran je tega športa boljc urejeno, bodo še lovili svetovni vrh, pri nas pa že zdaj, če ne bi bilo zagretih staršev in otrok ter mladih trenerjev...« ne dokonča misli, ki pa je ni težko uganiti.
Zadnje čase je pri nas za drsanje velika zanimanja; očitno pa je, da se z njim, še zlasti pa s tekmovalnim, ne bo mogel ukvarjati vsakdo. Dva para drsalk, en par za obvezne like, drugi za prosto drsanje, staneta zdaj 11.000 dinarjev. »Toda saj ne gre samo za doseganje rezultatov, ampak za to, da otroci preživijo lepa in nepozabna otroška in mla-dostna leta,« iz svojih izkušenj zatrjuje naša uspcšna kotalkarica in drsalka.
Binca Kristan. ki je, kar prav gotovo ni znano vscm, prebivalka Most, dela pa na fa-kulteii za telesno kulturo, inštitutu za kine-ziologijo, mirno in vedro pripoveduje o mi-nulih dneh. V primerjavi s pisateljem ali pe-snikom športnik nima te možnosti, da bi pu-stil za seboj vidne, vsak hip dosegljive siedi svojih dosežkov. V množici vsakdanjih do-godkov je njegovo ime lahko hitro pozablje-no. Slava tako izgine, a to, kar je lepega dal Ijudem, to, s čimer jih je obogatil, kot pravi Binca Kristanova, osiaja.
DARJA JUVAN