Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejeman velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta _ ' 4 grld-, za en mesee 1 gld. 40 kr V administraciji prejeman, velja: Za eelo leto 12 gld., za pol leta 6 gld., za četrt leta za en meseo 1 V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. y , Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema upravništvo in ekspedicija, Stoini trg št. 6, poleg „Katoliške Bukvarne". A Oznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če so tiska enkrat • 12 kr če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša! Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo, Vredništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I„ 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob »/»6. uri popoludne. Štev. 280. V Ljubljani, v ponedeljek 7. decembra 1891. Letnilt XIX. O Poljacih*). i. Št. Mladočehi so od svoje zmage sem postali nekako občinska tarča za vse tiste, kateri so čutili potrebo kazati kaj državno-organizatorskega talenta. Lehko jim delo; h kopici psovk, ki so letele na-nje od vseh strani, priložiti kako novo, ni bilo ravno pretežko, in vse zmene, ki so se vršile v državnem »pajkeljnu", podtikati Mladočehom v krivdo, poslalo je moderno. A to ni povsem opravičeno. Ali nimajo Mladočehi prava za obstanek? Ali je kdo v Avstriji, kateri more češkemu narodu branili, da si voli, kakor sam hoče, da veruje, komur on hoče, da se d& slepiti, od kogar on hoče? Država je liberalna in na tem stališču, kakor sedaj stoji, pač nema nikake pravice prezirati mož, kateri so uprav tako postavno izvoljeni, kakor Plener in Foregger. Doklor se liberalizem osnovno ne odstrani iz državnega temelja, dotl^ je zastonj smešuo jadikovanje in otruško zasmehovanje oseb, ki so strogo logični odsvit državnega ustrojstva. Dokler bo smel administrativni uradnik prezirati narodno jednakopravnost, dokler bo veljalo zatiranje posameznih narodov kot načelo, dokler bo dovoljeno, da se sme v današnji dobi javno izreči trditev, da mora država podpirati kapital in njegovo uničevalno delovanje, dokler se bodo škofje, quos Spiritus San-ctus posuit regere Ecclesiam Dei, prezirali in njihove za obstanek Avstrije neizogibno potrebne tir-jatve, stavile v eno vrsto s predlogi rabbija Blocha, ali še nižje, dotl^ nima nobeden prašiče zabavljati Mladočehom, če se prej ne ustavi temelju, na katerem so vzrastli — liberalizem v ustavi. Zato pa se mora povsod in vselej, kedar se govori o tem, z obžalovanjem omenjati poljsko kolo. Jasna je zgodovina naše ustave; jasno tudi, kako so se vedli poljski zastopniki v tej zadevi. Zgodo- *) Objavimo ta spis iz peresa pisatelja našemu listu, akoravno se v vsem ž njim ne strinjamo. Op. vred. vinska resnica se samo zatrjuje, če se priznava, da so poljski poslanci v Avstriji neizmerno škodili sv. veri naši in Slovanstvu. Lojaluost je druge Slovane često zadrževala, da se niso oglasili v tem obziru; zgodovinar pa, ki bode opisaval našo dobo, te lojalnosti ne bo poznal, ker je ne bo smel poznati in tedaj bo tudi naša molčeča lojalnost pokazala se kot vnemarnost in lena krotkost, ki je od svoje strani je pripomogla, da se tem dalje ni preobrnila politika naše države, da se tem dalje ni pokazal katoliški in v večini slovanski značaj njen. Poljski narod je veren in pošten, pošteno in za dobro vneto je svečenstvo njegovo, a dosedaj ni narod, ni svečenstvo vsled žalostnih okolnosti, ki vladajo v Galiciji, ni stopal v javnost. Zastopnikov poljskega naroda doslč še nismo videli v javnosti in odtod zlo! V politiki galiških poslancev dosepaj še nismo imeli prilike videti niti katoličanov, niti Slovanov. Odkod to? Na tem mestu bodi dovolj, da opozarjamo samo na tri faktorje, ki so drug od drugega odvisni, a vendar skupaj tvorijo tiransko falango : „r z d", „žydzi" in »p a ni". — Komur so razmere v Galiciji znane, vedel bo, kaj to pomeni in tudi priznal, da je naša trditev nepobitno osnovana. Toda »svaka sila do vremena". Mrtvaški zvonček že klenka tiranom povsod, kakor jih je vzrodil in jih še vzraja liberalizem in tudi v Galiciji bo prišel dan kazni njihove. Svečenstvo se dviga in križ v roki njihovi bo razgnal temo in porazil klevetnikov sebične nakane. Boj proti demoralizujočemu židovskemu zmaju, boj proti sebičnosti, boj za borni, potlačeni narod se bo tam kmalu vzbudil silneje, nego drugje in ni dvojbe, da bo zmagal Kristus Spasitelj. Da je temu tako, mogli bi navesti mnogo dokazov, mnogo prič poljskih, od katerih smo sami čuli take trditve, a bodi dovolj, da iz poslednjega, strogo katoliškega in k temu najboljšega lista poljskega »Przegl.ad powszcehny" " objavimo nekaj besedi. Zaslednjmo naše narodne nasprotnike. v. V prejšnjih člankih je bilo že omenjeno, da je nemškega »Schulvereina" duševno dete tudi društvo »S ii d m a r k". O tem nas prepriča kratek sostavek v že naznačenem nemškem koledarju državnega poslanca dr. Hoffmann-Wellenhofa. Društvo je bilo ustanovljeno v Gradcu dnč 21. novembra 1889. Kar skuša doseči »Schulverein" na duševnem polju, to želi »Stidmark" na gmotnem ter preprečiti vedno bolj razširjajočo se slovensko poželjivost v južnih pokrajinah. Najpred obrača pozornost na Spodnje Štajersko v obrambo nemštva. Zato hoče podpirati stiskane kmetovalce nemške, pospeševati kmetijske zadruge, odpirati pota za prodajo poljskih pridelkov, nakupovati zadolžene posestva, da pridejo zanesljivo v nemške roke; istotako hoče podpirati tudi nemške male obrtnike v trgih in mestih s posojili, darovi ... pa tudi razširjati duševno omiko z osnovo knjižnic . . . Dr. Hoffmann tudi pripoveduje, da je društven odbor pripravljen posebno pospeševati naseljenje Nemcev iz „rajha" osobito z Badenskega in Virtem-berškega v naših južnih planinskih deželah, posebno na Slovenskem Štajerju, v kateri lepi deželi je dokaj primernih kmetij za nizko ceno na prodajo. Odbor si sostavlja zapisnik takih posestev z vsemi potrebnimi podatki ter rad svetuje in pomaga naseljencem. Kakor poročajo »Freie Stimmen aus Kiirnten" št. 55, zborovalo je to društvo meseca julija v Gradcu. Iz odborovega izvestja je razvidno, da je večji del dohodkov bil porabljen za nakup necega posestva v Št. Iljuna južni železnici, ki je bilo v nevarnosti v roke priti Slovencem. Nakup-ljeno je bilo za 1841 gld. Dajalo je tudi nekoliko podpor in posojil nekaterim ubogim kmetom in obrtnikom v okraju mariborskem, radgonskem, celjskem. LISTEK. * Mozaik. VIL Pa pravijo, da ni modrih ljudij na svetu. Seveda strahopetnih pritlikavcev je res muogo, ki se ne upajo samostojno napredovati. Da bi pa ne bilo prav nič modrijanov več na svetu, to je laž, kruto-roga laž. In več jih je, nego si morete misliti. Kdo pa je zastražil Evropi mir? Kdo pa je dokazal, da smo se morali bojevati mi leta 1866 le zaradi tega, ker še nismo imeli teh znamenitih zaveznikov, kakor jih imamo sedaj, kdo pa nas je poučil, da je Venera najboljše nadomestilo za versko šolo in gorotanska nemščina največji biser devetnajstega paragrafa ustavnega zakona, če niso to storili modri možje ? fle, z;jate, kaj ne? In to še ni vse! Najznamenitejše delo je pač reforma katekizmova. Trebalo jejzato mnogo modrosti, umnosti iu strahu božjega, in vendar je šlo. To je menda vsaj vsakemu jasno, da mora v našem času napredovati tudi katekizem. Saj vendar to ni za nikamer, če se pred gledališči, in sicer po ulicah, kažejo najkrasnejši umotvori v srednje-afriških toaletah, če pa katekizem govori o neki »sramožljivosti", in če se drugje zopet junaško vadijo v zabavljanju na škofe in duhovnike, katekizem pa uči nekakšno »pokorščino". Menda je razvidno, da se ta upornost katekizmova ne sme dalje trpeti; z duhom časa mora napredovati, ker sicer je pač le ua škodo človeštvu. Modri možje so to izprevideli in spravili so se na to tako potrebno preosnovo. Res je, da so se slišali nekateri posamezni glasovi, naj se katekizem v obče zavrže. A to vendar ni primerno našemu tolerantnemu času. Katekizem mora biti, samo popraviti ga je treba; s tem načelom oboroženi so se podali slavni modrijani našega časa na delo. — In izvršili so je slavno in modro! Jedina škoda pri tem je ta, da se ta katekizem še ni povsod uvel, vendar jih je že precej, ki se ravnajo po njem. Slava jim! Ker ima današnje dni vsak človek svoja načela, ni čuda, da so jih imeli tudi naši modrijani. Zanimive so sicer vse seje, v katerih so se posvetovali o preosnovi katekizmovi, veDdar je mej njimi najzanimivejša prva, v kateri se je pokazalo, kako bistvena je v nekaterih stvareh modrost naše dobe. Vsak je imel svoje zasebne želje, svoje zasebne principe, svoje zasebno prepričanje, v glavni stvari pre-osnove katekizmove pa je vladala najlepša sloga. Vsi so namreč priznavali, da je brezpogojna potreba, da se prestavi nikavnica z desetero božjih zapovedi — v apostoljsko vero. Evo ti, vprašanje je rešeno in prememba pač ni tolika, da bi se moglo s takosvanega dogmatičnega stališča kaj oporekati. Lice življenja je s tem zopet vrneno v soglasje s katekizmom. In kako široka pota se s tem odpro napredku in omiki ! Saj je ravno tista črnogleda nikavnica v deseterih božjih zapovedih zavirala vso srečo in vso blaženost človeškega bitja, in če ti je zraven še zvenelo tisto mračno zatrjevanje vere, ti je bilo pač hudo pri srcu, pri tvojem blagem, na-prednjaškem srcu. Ni čuda, da si se branil taki samostanski za-duhlosti, kolikor si se mogel; ni čuda, da si se jezil na tihem in glasno, naj te reši dobrotna roka takih sramotnih vezij. Sedaj si srečen, sedaj si svoboden, sedaj si liberalen 1 Nikavnica se je postavila in s tem je bil konec vseh inkvizicij, konec vsega srednjeveškega mraka, konec vseh babjeverskih pravljic, konec trinoštva topih tonzurirancev, konec vsega, kar ti je težilo tvojo napredno dušo. Odprle so se zatvornice napredku iu omiki iu z vseh voglov je jel bruhati novi svobodni duh svoje plodove na srečne zemljane. Vstali so junaki uraueu fy p v urug«u flfl^""« ečilo. posebno pa odbpjr ^leda n£ la jeziktojrni mejj n§ j}f p r i š 1 a n c e m in je zbogtW v razgoyw Osnovati želi tudi kipečke posojil^. jjKf |r°fjN? spodnještajersjdh vin boS? po^pe^vati pspflvo jpjf-sebnih pivnic v Gradcu jp po IrugiV ^m^tih, ^ pa se ni že posrečilo, ~JL to, da posestva na v roke Slovencem jn je zbogT$g» y stopil doma ter v i g g z e m s t v u. nemj6l posle in obrtnijske poučni kg skuša javiti s službo y fezič^)6p^ frajft. Neki »Landesbttchereibeamter" Prane Goltsch je v imenu ljubljanske podružnice nasvetoval: Odbor naj izdd poučno brošuro o namenu in delovanju društva, ki bi se razdelila mej ljudstvo (ali samo nemško?). Osnovalo naj bi se južno-nemško tiskovno društvo v Celju (da prevzem6 tiskarno Eakuschovo) po načrtu odbornika rudniškega vodje Biegerja. Ali naj to v roko vzame vodstvo »Sfid-marke", ali pa samo celjska podružnica? Na pojasnilo dr. Derschatte je bil predlog sprejet. Tedaj je štelo društvo 28 ustanovnikov, 40 podružnic z okrog 4000 člani. Od teh je 28 podružnic na Štajerskem, 5 na Koroškem in 3 na Kranjskem (Tržič, Ljubljana, Kočevje). — Pri banketu je dr. Derschatta imel zelo politično nadahneno na-pitnico, v kateri se je jezil nad vlado, da povsod dela zoper nemške interese (?) in je za vzgled navedel le jedno osebo kazoč na Kranjsko, rekoč: Dokler ta mož stoji na čelu deželne vlade, dokler je še kak Winkler na Kranjskem, dokler Nemci niso dosegli, da se odstrani ta mož, o zboljšanju ni govoriti. Politični pregled, V Ljubljani, 7. decembra. lotraij«1 dežel«. Upravno sodišče. Dne 11. t. m. bode pred upravnim sodiščem važna obravnava. Češka občina Kraljevi Vinohrady je imenovala vladiko Strossmayerja častnim občanom. Oblastva so pa razveljavila to imenovanje, ker vladika ni avstrijski državljan. Ob-sina seje pa odločila, da to stvar spravi pred upravno sodišče, in dne 11. t. m. se bode o tem obravnavalo. Poljaki. Z večjo odločnostjo, nego kedaj, poljski listi naglašajo, da se Poljaki ne odrečejo od svojih avtonomističnih in narodnih načel. S tem dado levičarjem razumeti, da Poljaki njim na ljubo ne bodo zatajili teh načel. Poljski listi tudi pišejo, da Poljaki ne marajo biti manjšina v levičarski večini, temveč bi le vstopili v večino, v kateri bi bil tudi Hohenvvartov klub. Iz tega je pač vidno, da še kmalu ne dobimo stalne večine, ker na tako spo-razuraljenje mej Hohenwartovim klubom in levičarji ni misliti, Mladočehi pa tudi še hodijo svoja pota. Sama komedija. „Selski Noviny», organ češke kmetske stranke, piše, da so Mladočehi igrali samo komedijo, ko so spravili Plenerjev predlog na dnevni red, potem ga pa pokopali. Plener pa tudi igra komedijo, če misli, da bode rešil malega obrtnika s tem, da bi se mu odpustilo 2 gld. 20 kr. davka. Vse je sama komedija, ki pa mnogo stane. Taka sodba pač za Mladočehe ni laskava, posebno ker prihaja od strani, katero imajo zahvaliti mnogi mladočeški poslanci za mandate svoje. Voltaire in Rousseau; za njimi se je dvignila nepregledna četa osvobojencev v hlačah in brez njih, s slikami, s knjigami, ali vsaj s sekirami v roki. Odprta so bila na stežaj vrata gledališč in koncertnih dvoran, koder se je mogel napasti gladni duh; in vmes je pela giljotina svojo junaško napredno pesem. V resnici, krasno je bilo 1 P a d 1 a j e n i k a v n i c a in ž njo so se porušili meniški policaji, ki so z brezumno neusmiljenostjo branili pot do tuje glave, do sosedove njive. Ubila jih je modrost nove dobe! In sladke besede laži, hinavstva, goljufije, nečistosti, prešeštva so se oprostile črnega jarma in liberalno je zadihalo človeštvo na liberalni zemlji. In zbirali so se v svetiščih nove ddbe in so molili novega boga in novo vero. Mogočno je odmevalo od gore do gore, od srca do srea sladko in junaško priznavanje: „Ne verujem v Boga vsegamogočnega —" itd. Da, še sedaj odmeva. Učencev ima novi katekizem povsod in pod različnimi imeni vlada jedna vera v združenih dušah. Tu jo zovejo »narodnost", tam »h u m a n i t e t a", tu »a n ar h i* zem", tam »revolucija", In pri nas? Vprašajte pri »Naprednikovih" ! M. V. ffaflja. Y petek soboto se je v italijanski imjuV nadaljevala d§ba,ta o rimskem vprašanju, rm goiornik jg y petajf zahteval pojasni^ o do-jjnd 2. q_kt(jbra jn pred vsem hotel vedeti, j hočp vlada sroriti prai tistim, kj verlitfMega pretendenta. Nazadnje je zahteval, Ha naj se premeni prvi član ustave in odpravi garancijski zakon. Drugi govornik Bovio pa sicer ni zahteval odprave garancijskega zakona, temveč da se vse dobrodelne naprave umaknejo vplivu cerkve in podrede vplivu države. Treba je pa, da se narodu vccpijo novi ideali, ki se bodo opirali na znanost in kulturo. Koncem je pa rekel, da naj papež gre iz Rima, če mu sedanji položaj ne ugaja. Poslanec Barazzuoli je priporočal ločitev cerkve od države. Za odpravo garancijskega zakona on ni, ker je ta zakon dobro orodje za vlado. Bonghi je odločno proti odpravi garancijskega zakona in je tudi opravičeval Kalnoky-ja, ki je mej drugim naravnost izjavil, da Avstrija ne bode nikdar Italije motila v posesti Rima. Več se pa od njega ne more zahtevati. Ministerski predsednik Rudini je očital nasprotnikom, da ne postopajo pa-trijotično, ker so spravili v razgovor papežko posvetno oblast, ki je že dolgo mrtva in pokopana. Zgodovina diplomacije dokazuje, da je to vprašanje bilo mrtvo, ko J3 francoska vojska ostavila Rim. Za diplomacijo ostalo je le vprašanje o odnošajih mej papeštvom in katoliškimi državami. Francija je tedaj bila v veliko vojno zamotana in ni mogla ničesa storiti. Avstrija se je pa tudi tedaj izjavila, da se v to zadevo neče mešati. Italija je pa hotela pa-peštvu braniti duševno prvenstvo in zaradi tega se je izdal garancijski zakon. Italija bi pa bila prišla v velike zadrege, ko bi se 1871. leta bile vmešale druge države, posebno Avstrija. Avstrija je to leto izjavila, da garancijskemu zakonu naravnost pritrditi ne more, ker se neče mešati v notranje italijanske zadeve. Tako je Avstrija bila prva, ki je priznala, da je vsa ta stvar notranja italijanska zadeva. Nadalje je ministerski predsednik z veliko odločnostjo zagotavljal, da bi Avstrija celo z orožjem v roci branila jedinstvo Italije. Potem je govornik razkladal, da garancijski zakon spada med ustavne zakone, kakor se je izrekel državni svet. Tega mnenja je bil tudi Crispi. Garancijski zakon je svobodni zakon in se torej mora ohraniti. Vlada pa gleda, da ima država svetni značaj. Brezversko šolo hoče ohraniti. Tudi to namerava, da se civilnemu zakonu d& prednost in se uvede ločitev zakona, ali misli, da za to še ni pravi čas. Nobena italijanska vlada pa ne hode dopustila, da bi 6e druge države mešale v njene notranje zadeve. Sedanji ministri so vsi liberalni možje. Oavalleto .je izjavil, da z mini-sterskega predsednika izjavami ni zadovoljen. Če je bil Beust prijazen Italiji, kaj to pomaga, če pa Kal-noky ni. Crispi je zavračal ministra, da bi on bil kdaj se izjavil za garancijski zakon. Ko bi bil še minister, gotovo bi ga bil premenil. Ce pride do vojne, bode Avstrija imela dovolj dela na severu in torej ni misliti, da bi branila jedinstvo Italije. Italija se bode morala sama braniti. Potem je očital stranki, ki je sedaj na krmilu, da je bila proti pri-svojenju Rima. Še le levica je prisilila tedanjo vlado, da je šla v Rim. To je bistvo vse debate, iz katere se lahko posname, da so vse stranke italijanske zbornice nasprotne papeštvu in je mej njimi le ta razloček, da nekatere iz oportunizma prikrivajo malo svoje misli. Srbija. V Srbiji podpisujejo gospe in gospo-dičine protest proti iztiranju kraljice. Ta protest se bode poslal skupščini. Nabralo se je baje že dosti podpisov, Skupščina se pač na ta protest ne bode dosti ozirala. Rusija in Nemčija. Če je »Petit Parisien" prav poučen, je veliki knez Vladimir, predno je odšel iz Pariza, brzojavno vprašal, če bi ga vsprejel nemški cesar, ko bi potoval skozi Berolin. Dobil je pa odgovor, da bi ga cesar ne mogel vsprejeti, ker pojde na lov. Na ruskem dvoru so zaradi tega bajč jako nezadovoljni. Nemčija. Bismarck piše svoje „Spomine". 0,bjavili se pa bodo po njegovi smrti. Ko je šlo za to, da Arnima uničijo, je Bismarck dognal zakon, da noben nemški diplomat, če je tudi že v pokoju, ne sme nobene stvari objaviti, ki se tiče njegovega službovanja, brez dovoljenja cesarjevega. Bismarck je pa preveč prevzeten, da bi prosil cesarja dovoljenja. Ko se je omenjeni zakon izdal, ni mislil Bismarck, da bode kedaj še njemu nepriležen. Izvirni dopisi. Iz Celovca, 1. decembra. (Poslanec Ghon in koroški Slovenci.) Kjer gre zoper Slovence, tam se gotovo oglasi poslanec za kmetske občine volilnega okraja Beljak - Borovlje, da brani ubogo in zatirano nemško ljudstvo nasproti nakanam predrznih Slovencev. Toda v vseh svojih rfili-pikah" nasproti slovenskemu ljudstvu orje omenjeni poslunec Ghon vedno staro brazdo iu njegove ob- rabljene fraze, ki jijj ve$g ob tekj}) prilikah, postale sp že uprav sterpgjjngse! Tudi pri zadnji šoMj debati f državnem zboru oglasil se je omenjeni posjanec, da »mit dm yollen Brusttop 0er Ueberzeuggijg, mit Begei- sterung, vvelehe der gutpp Bache jv^jg* (tako piše tukajšnji »liberalni" lisWQ v irn^p koroških Slo-vencev ](!!) v^ alovensfii narod 11 ii a j « k a 1> o r z a. Dne 7. decembra. Papirna renta 5%, 16% davka . . . Srebrna renta 3%, 16% davka . . . Zlata renta 4%, davka prosta.....108 Papirna renta 5%, davka prosta .... 102 Akcije avstro-ogcrske banke, 600 gld. . . lOOb Kred tne akcije, 160 gld........276 London, 10 funtov stri..............118 Napolcondor (20 fr.)................9 Cesarski cekini ....................5 Nemških mark 100.........57 91 gld 01 , kr. 85 50 30 45 25 36'/,-61 „ 97»,,„ Dne 5. decembra. Ogerska zlata renta 4%.......104 gld. 35 kr. Ogerska papirna renta 5%......101 „ — „ 4% državne srečke .]. 1854., 250 gld. . . 134 „ 50 „ 5% državne srečke 1. 1860.. 100 gld. . . 145 „ 50 „ Državne srečke 1. 1864., 100 gld.....179 „ — „ Zastavna pisma avstr. osr.zein. kred. banke 4% 96 „ 25 „ Zastavna pisma „ „ „ „' „ 4'/i % 100 „ — „ Kreditne srečke, 100 gld.......186 „ 50 „ St. Genois srečke, 40 gld, ......61 „ — „ Ljubljanske srečke, 20 gld.......20 gld. 50 kr Avstr. rudečega križa srečke, 10 gld. . . 16 „ 60 „ Rudolfovo srečke, 10 gld.......19 Salmove srečke, 40 gld........59 Windischgraezove srečke, 20 gld..........— Akcije anglo-avstrijsko banke, 200 gld. . . 130 Akcije Ferdinandove sev. želez. 1000 gl. st. v. 2775 „ — Akcije južne železnice, 200 gld. sr. . . . 82 „ 75 Papirni rubelj . . ...............1 „ lo1, Laških lir 100 ....................45 „ 50 50 35 fmenjarnična delniška družba na Dunaju, jm w w —Wollzeile števT 10. Najkulantnejše se kupujejo in prodajajo v kursnem listu navedeni vrednostni papirji, srečke, valute in devize. SW Razna naročila izvršb se nnjtočiicje. Za nalaganje glavnic priporočamo: 4% gališke propinaoljske zadolžnioe. 4V, % zastavna pisma pftštanske ogerske komer- cijonalne banke. 4*/,% komunalne obveznice ogerske hlpotečne banke z 10% premijo. Na te papirje daje posojila avstro-ogerska banka in podružnice njene. Državna dobrodelna loterija. gtT Žrebanje dnč 29. deoembra! Glavni dobitek 100.000 gld. v gotovini. ilf Jedna srečka 2 gld. 6 srečk le gld. 850, 10 srečk le gld. 16 50. Priloga 280. štev. Pastirski list tl|®M» vernikom njihovih škofij, izdan v god sv. škofa in spoznavalca Martina dne 11. novembra 1891 o pi-ililii ioiovsksgai s na Dunaju. ii nadikofio in avstrijski vsem vernikom svojih škofij mir, pozdrav in blagoslov v Jezusu Kristusu, Gospodu našem! Preljubljeni v Gospodu! "Visoke in važne naloge našega svetega poklica, zlasti v času, ki ima tako obilno odločilnih in osodepolnih vprašanj, zbrale so nas tudi to leto k skupnemu posvetovanju. Štejemo se pri tem srečne, ker vladar sv. cerkve sam odobrava in se veseli naših shodov, kakor so nam dali sv. Oče izrecno spoznati v pismu z dnč 3. marca t. 1. Kako bi pa moglo tudi drugače biti? Saj namen naših shodov ni drug, nego ta, da dolžnosti svoje svete službe krepkeje izpolnujemo in, močni v edinosti, sebi izročene vernike s toliko bolj živimi besedami branimo nevarnostij, ki v našem času tako silno prete krščanski veri in krščanskemu življenju. Tako so naši shodi ob jednem budilni klici duhovščini in ljudstvu, naj opazujejo in umejo znamenja časa ter, vspoclbujeni po naših opominih, sodelujejo pri velikem delu, zopet vzbujati krščansko vero in krščansko življenje. Saj se vedno bolj grozeče postavljata nasproti krščanski in nekrščanski nazor o svetu ter bijeta med seboj boj na življenje in smrt za bodočnost narodov. Pri tem boju so v nevarnosti vsi temelji, na katerih sloni sreča človeške družbe — temelj državni, ker komaj se še nahaja kak državni red, proti kateremu bi se ne zaganjalo mogočno stranke, da ga razrušijo — temelj družabni, ker mnogi celo najstareje in najtrdneje glavne stebre druž-binskega reda: imetje, sveti zakon, družino, pokorščino nasproti oblasti postavljeni od Boga, predrzno zametujejo — temelj verski in nravni, ker najbolj bistvene temeljno resnice, ki so luč človeškemu duhu in neprekanljivi voditelji skozi to zemeljsko življenje: Bog, duševna duša, njeno življenje po smrti, večno življenje, to vse imenujejo zastarele predsodke. Ta polom, ki preti podlagi, na kateri sloni vsak človeški red, more preprečiti le ena moč, cerkev Jezusa Kristusa; e ona more vspešno zavreti vse napore onih temnih močij, ki si prizadevajo razkristijaniti človeštvo. A med tem, ko je cerkvi obljubljeno, da bode obstala nerazrušljiva, morajo posamezni narodi sami se odločiti, hočejo li svoje najvišje in najplemenitejše zaklade pocl varstvom in skrbjo sv. cerkve ohraniti, ali pa vsled svoje lastne krivde izgubiti. Zato stopamo mi, vaši od sv. Duha vam postavljeni višji pastirji, v svesti si cele odgovornosti svoje pastirske službe, v tem osodepolnem času pred vas, stopamo pred vas ter vas resno in goreče opominjamo, da se v sedanjem hudem boju odločno postavite ter zvesti ostanete zastavi Jezusa Kristusa v sredi sveta, ki se bolj in bolj od nje odvrača. I. Bili so časi, ko je bil svet poln krščanskega duha in jo Jezus Kristus vladal življenje narodov. Kakor prešinjajo solnčni žarki vidni svet, tako prešinjal je nauk krščanstva človeško družbo v vseh njenih razmerah. Postave in uravnave javnega življenja nosile so znak krščanske vere ter so slonelo na njenih temeljih. Krščanski nauk bil je podlaga poduku na višjih in nižjih šolah. Družina, posvečena po milosti sv. zakona, bila je kakor sadišče krščansko-vernih rodov. Kratko, človeška družba se je porajala, je živela in umirala v senci sv. križa. Res da tudi v tem krščanskem svetu človeško strasti niso nehale delati velikega pusto-šenja; nahajala so se pač tudi v njem pohujšanja, ki po besedah Gospodovih nikdar ne bodo izostala. Toda splošno živeli so narodi v luči sv. vere ter so zvesto ohranili upe, s katerimi razsvetljuje sveta vera temo zemeljskega življenja. In dandanes? ICako različna od tega je podoba, katero nam podaje življenje človeštva dandanes? Čudovito poslopje krščanske olike in omike, za katero se je trudilo toliko narodov in stoletij, kraljev in knezov, svetnikov in učenjakov, to poslopje bi radi popolno porušili, in na to delajo tisočeri po časopisih, po šolah, po zbornicah, po ljudskih shodih. In kaj si drznejo ponuditi narodom v zameno za blagre krščanstva ? Zemeljsko srečo zaznamujejo kot zadnji in najvišji namen življenja in kot edini opravičeni namen vsega človeškega hrepenenja. Toda kaj se pravi to druzega, kot razbrzdati vse nizke strasti, ki dremljejo v človeškem srcu, zmešati in razdejati vse pojme prave kreposti in nravnosti, ter zopet pahniti človeštvo v tista brezdna divjaštva, v katerih je ležalo kot suženj pred tisočletji in še vedno leži ondi, kamor še ni prisijala vzvišena krščanska resnica? Glejte, preljubljeni v Gospodu! to je tista velika nevarnost, ki žuga krščanskemu svetu, in zarad tega ne smemo nehati vedno z novega klicati vernike k obrambi njihovih najvišjih dobrot proti napadom nekrščanskega sveta. Za to pa niso sposobne mlačne in lene duše, ampak le verno-goreči katoličani, katoličani, ki so to v življenju in v resnici. Taki se pa vzgoje le s tem, da se tesno oklepajo zveličavnih resnic in zveličavnih pripomočkov sv. cerkve. Verno vspre-jemati od Boga razodete in od njegove cerkve učene zveličavne resnice in goreče hrepeneti, da je vedno globokeje spoznamo, je prvo znamenje verno-gorečega katoličana. A tisti niso taki, ki se odtegujejo prilikam, katere se jim ponujajo za njihov verski poduk — ki se ogibajo pridige, ki zanemarjajo krščanski nauk, ki opuščajo branje verskih spisov. Toda spoznanje sv. vero še ni dosti za tistega, ki hoče biti hraber vojščak za dobro stvar. Sin božji je hotel ljudi pripeljati k novemu nadnaturnemu življenju; zato jim ni prinesel samo vero, da bi jo v njih zdramil, ampak odprl jim jo tudi studenec milostij, da bi vzbujeno vero ohranil, okrepčal in dopolnil. Ako se pa ti studenci zanemarjajo, ako se molitev ne opravlja, ako so božja služba ne obiskuje, ako so sveti zakramenti ne prejemajo, nedelje in prazniki one-češčujejo s hlapčevskimi deli: kaj naj potem varuje proti slabosti srca in proti navalom veri sovražnega sveta? Ne, preljubljeni v Gospodu! le tedaj smo sposobni, da pomagamo zidati kraljestvo božje, ako si prizadevamo ga najprej sezidati v svojem notranjem. Tako je bilo v onih prvih časih krščanstva, ko je bil vsak vernik kakor apostol: vojak v armadi, trgovec v tujini, otrok v domači hiši, suženj pri svojem gospodarju, in tako se je zgodilo, da je nauk zveličanja prodiral neustavno v vse stanove. Pomislite, preljubljeni v Gospodu! prvak apostolov prisoja tudi vam duhovniško službo*), ne sicer v smislu krivovercev, kakor da bi bili delivci božjih skrivnostij; ne, za to je odločil božji ustanovitelj svete cerkve posebno duhovništvo; prisoja se vam duhovniška služba v onem duševnem pomenu, po katerem naj vsi, kakor posvečujejo same sebe, posvečujejo tudi druge ter navdušujejo za Boga in njegovo delo na zemlji. Izpolnujte torej prav goreče svoje dolžnosti kot pobožni katoliški kristijani; varujte se verske vnemarnosti, ki je žal že široke kroge v naši katoliški Avstriji zastrupila; sveto držite posvečevanje nedelje ter tako vselej zopet ponovite zavezo z Bogom, katero tako pogosto razrahljajo raztresenosti in boji vsakdanjega življenja. Na tak način pomagajte vsi, vsak na svojem mestu, katero po božji previdnosti zavzemate med svetom, ustaviti derečo povodenj vsestranskega razkristijanjenja. II. Toda, preljubljeni v Gospodu! delo posameznih v naših časih ne zadostuje, da izvršimo velike naloge. Razvoj vsega našega javnega življenja sili dandanes k združenju enakomislečih v dosego skupnih namenov, in zares se razširja človeško delovanje še le združeno v celi svoji moči. V združenju se krepi pogum in zavest, vzbuja se navdušenje in lastno prepričanje se utrjuje z vzgledom drugih. Ni je pa vezi tako močne, kakor je vera; ker tako se glasi obljuba Gospodova: „Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz v sredi med njimi".2) Zato priporočamo tudi cerkvena, t. j. pod vodstvom cerkve stoječa društva kot pripravno sredstvo, da se ohrani in varuje krščansko mišljenje in krščansko življenje proti brezštevilnim zunanjim zapeljivcem in proti zmotam lastnega srca. V teh družbah oznanjajo se velike resnice svete vere, s katerih modrostjo in globo-kostjo se ne more meriti nobena znanost sveta, in sicer se oznanjajo v obliki, primerni potrebam posameznih stanov in različni starosti; v njih se zbirajo udje skupno k obhajanju svetih skrivnostij, iz katerih zajema človek božje življenje; v njih se izgojujejo v oni resni, čisti pobožnosti, ki je vir vse domače sreče v hiši in delavnici in naj-gotovejša bramba nasproti krivim sklepom in prevaram zvitih zapeljivcev. Tako oboroženi s pravo omiko v vseh časovnih vprašanjih, vtemeljeni v strahu božjem, okrepljeni z molitvijo in prejemanjem svetih zakramentov, možje in mladeniči niso sužnji strahu pred ljudmi in žrtve vsake sle-pilne besede, ki jo izpregovori kak brezveren za-ničevalec in brezvesten zapeljivec ljudstva, so marveč varni in gotovi v brambi svoje vere, pogumni in neustrašeni v njenem spoznavanju, zvesti in vestni v spolnovanju svojih dolžnostij, močni in vstrajni v težavah svojega poklica. Tako skupno združene okoli ognjišča božje ljubezni in prave pobožnosti nosile bodo žene in device ta sveti ogenj v svoje kroge, z njegovim milim svitom bodo vspodbujale in vabile tudi druge, širile bodo okrog sebe prijeten duh neomadeževanega in krepostnega življenja in našle bodo v delih ljubezni do bližnjega svoj najlepši lišp in svoje najčistejše veselje. Na ta način bode se vresničilo, kar želi svetovni apostol, ko piše kristijanom v Rimu takole: „Bog ') I. Petr. 2, 9. ») Mat. 18, 20. potrpežljivosti in tolažbe vam daj, da bodete med seboj ene misli po Jezusu Kristusu, da z enim srcem in z enimi ustini slavite Boga Očeta našega gospoda Jezusa Kristusa. Zato sprejemajte drug druzega, kakor je tudi Kristus vas sprejel, v slavo božjo".1) Toda le tedaj bodo mogla društva delovati biagonosno, ako so njihovi udje pravi katoličani; pravi katoličani pa morajo biti s tem, da s sveto vestnostjo opravljajo pobožne vaje, po katerih jim sveta cerkev podaje nadnaturno življenje, kakor so: vsakdanja molitev, obiskovanje nedeljske in prazniške službe božje, pogostno prejemanje svetih zakramentov. S tem vtrjeni v zvestem izpolnovanju svojih dolžnostij do Boga in njegove sv. cerkve bodo družabniki ob jednem tudi na zunaj kvas za svoje bližnje ter je bodo vspodbujevali k enaki gorečnosti za čast božjo, k neustrašenemu spoznavanju svete vere in h krščanskemu pobožnemu življenju. V svojem državljanskem življenju pa bodo zvesto izpolnovali svoje dolžnosti do cesarja in države in med seboj gojili vez prave edinosti in ljubezni. Glejte, preljubljeni v Gospodu! tudi misel sv. Očeta je, da so cerkvene družbe potrebne. „Ker je čreda vernikov izpostavljena tolikim nevarnostim", pravijo v omenjenem pismu, „je velike važnosti vporabiti različna sredstva, ki jim utegnejo koristiti." Tem sredstvom pa prišteva oče krščanskega sveta „raznovrstne pobožne družbe, katere cerkev odobrava in hvali; kakor tudi tista dela in naprave, po katerih se varujejo verniki, zlasti mladina, pogube in zapeljevanja, in po katerih se pospešuje prekoristno pogostno prejemanje svetih zakramentov". Je li sedaj potrebno, da posebej naštejemo vse posamezne družbe, ki imajo to nalogo? Poznate je, preljubljeni v Gospodu! te dela naše svete cerkve; nahajate je pogosto v svojih farah pod vodstvom svojih duhovnikov: marijanske kongregacije, društva za može in mladeniče, mojstre in pomočnike, trgovce in rokodelce, delavce in delavke, dalje one krasne cvete krščanskega usmiljenja za lajšanje duševne in telesne revščine — različna so po svojih namenih in zunanjih napravah, po stanu, • spolu in starosti; a vse imajo eno nalogo, pospeševati zidanje kraljestva božjega na zemlji. Naj bi se beseda najvišjega pastirja sv. cerkve ne izgubila zastonj! Naj bi ne manjkalo teh blagonosnih društev v nobeni fari, kjer se nahajajo pogoji za ustanovitev takih društev. Naj bi bili pa tudi vsi udje cerkvenih društev vneti katoliški kristijani, da bodo po njih blagoslov vsprejemali, pa tudi blagoslov delili! Pa še neko drugo združenje priporočajo sv. Oče v onem pismu, katero so nam pisali, namreč javne shode vernikov po državah ali deželah ali druzih krajevnih razmerah. „Ker ako na strani sovražnikov", tako utemeljujejo svoje priporočilo, „ hudobni ljudje po vseh krajih se shajajo in v skupni zvezi delajo na to, da bi vernikom uro-pali sv. vero in iz nje izhajajoče dobrote: tedaj je gotovo prav in potrebno, da tudi katoličani pod vodstvom svojih škofov združijo vse svoje moči in trude v obrambo. Pri množici obiskovalcev bode jim mogoče prosteje in krepkeje potegniti se za spoznavanje vere in odbijati sovražno napade." III. Za zgradbo božjega kraljestva na zemlji pa ni nič važnejšega, nego družina. Ona je šola, ki pripravlja za delo večnega zveličanja. Nečemo sedaj govoriti o razmeri zakonskih med seboj, o dolžnosti medsebojnega posvečevanja in spodbujevanja, ampak le o nalogi, katero imajo izpolniti na dušah mladega rodu, kateremu je dal Bog po njih življenje. To nalogo pa, katoliški stariši! izraža apostol v lepem, globokoumnem izreku: ') Rimlj. 15, 5-7, „Vi sto moji ljubi otroci, zarad katerih zopet porodne bolečine trpim, dokler se ne vpodobi Kristus v nas."*) Prejeli so vaši otroci po božji uravnavi od vas telesno življenje; prejeti morajo po vas pa tudi višje dušno življenje. Kristus naj se po vas vpodablja v mladih dušah, v svojem nauku, v svoji postavi in v svoji svetosti. Duša otrokova mora biti vtrjena v večnih nespremenljivih resnicah, katere nam podaje krščanska vera. Ako mladi kristijan pri vsem svojem zemeljskem znanju ne ve, kaj daje namen in konec njegovega življenja; ako ne more odgovoriti na vprašanje: Od kod prihajaš ? kam greš ? — kaj bode pač iz njega postalo med tem svetom, polnim dvoma in zmote, v tej zmedenosti naukov, ki si drug drugemu nasprotujejo in duha otemnu-jejo? Kaj bode iz njega v teh viharjih življenja, v temnih urah trpljenja, v divjanju strastij? Ah, videli smo jih in gledamo je dan na dan otroke brezverskih družin, gojence brezverskih šol in odgojevališč. Komaj prestopijo prva mladostna leta, že niso druzega, kot razvaline časti in sreče in vseh pozetneljskih upov. Katoliški stariši! Kaj so bliščeče besede takoimenovane prosvete, ki ne more iztrebiti nobene pregrehe in vzgojiti nobene kreposti, v primeri z nauki božjega razodenja, ki dajo luč in tolažbo v vseh razmerah zemeljskega življenja! Te nauke vcepite zgodaj s svojo lastno besedo v duše svojih otrok: ker tako vas opominja Duh božji: „Ako imaš sinove, uči je z mladega."2) A ne opuščajte tudi, je vestno pošiljati k verskemu poduku, k pridigi in krščanskemu nauku. Zapišite dalje zgodaj v mlade duše glavno pravilo krščanskega življenja: „Boj se Boga in izpolnuj njegovo zapovedi!"3) Le eno pravo hudo je, največje hudo na svetu, prelomljenje božjih zapovedij, greh. Da bi bili pač vi, katoliški stariši ! o tem prepričani, kakor ona mati, in naj bi zato govorili, kakor je govorila ona svojemu sinu: „Ko bi vedela, da boš kedaj kak smrtni greh storil, videla bi te raje umreti pred svojimi očmi." Pazite torej na mlado srce ter zatirajte pravočasno vzbujajoče se strasti; pazite na njihovo druščino in ne trpite sape greha v njihovi bližini; hodite pa tudi sami vpričo njih po potih izpolno-vanja zapovedij božjih ter imejte v vsem, kar zadeva vašo otroke, pred očmi poglavitno krščansko pravilo: „Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi-"4) Vaše hiše bodo naj naposled pravi tempelj ni božji, kjer stoji vse pod vplivom sv- vere in vse na njo kaže- Pagani so imeli svoje domače bogove; pozdravljali so je po lopah palač, kakor tudi na pragih koč — in katoliški kristijani, ki časte pravega Boga, mu ne privoščijo vsakdanjega češčenja ter pogosto nimajo po svojih hišah ne enega znamenja, ki bi nanj spominjalo ! Privrženec krivega preroka ne zamudi na dani klic poklekniti, in bodisi tudi na cesti — razsvetljeni katoličani se pa ne zmenijo za molitev in ne zbero nikdar svojih otrok okrog sebe k skupni molitvi, ne zjutraj, ne zvečer, ne pri mizi, 0 koliko je starišev, ki prepozno spoznajo, kaj se pravi, vzrediti otroke brez pobožnosti in strahu božjega! Naj vas Gospod milostno obvaruje tacih žalostnih skušenj! Zato vadite svoje otroke pravega katoliškega življenja, vspodbujajto je k prejemanju sv. zakramentov, pa ne pokažite sami nobene vnemarnosti in brezbrižnosti glede cerkvenih obredov in pobožnih vaj, ampak napeljujte je z besedo in vzgledom, da se vdeležujejo milostij svete cerkve- Kolika sreča in kolika tolažba bo za vas, katoliški stariši! ako tako v svojih družinah širite kraljestvo božje! Pomislite, še nekaj let in drug ') Gal. 4, 19. ») Sirah. b. 7, 26. s) Ekles. 12, 13. 4) Mat. 16, 26. rod bo stopil na vaše mesto ter hodil mirao grobov, ki bodo krili vaše kosti. In kakšen bo ta rod ? To je skrivnost božja; a ta skrivnost je deloma tudi v vaših rokah. Pamet in vera nam pravite: ta rod bo tak, kakor ste ga vzgojili — pogrezoval se bo globokeje in globokeje ter se potopil v nravni gnjilobi, ako ga pustite vzrasti brez vere in pobo-žnosti; srečen pa bode in močan v vseh viharjih, ako ste ga vzgojili v Kristusu in za Kristusa. Pritožujete se z nami vred zastran marsikatere naprave v naši domovini na polju poduka in vzgoje mladine, in gotovo imamo vzroke za take pritožbe, naj se že ozremo na ljudsko šolo ali pa na višja učilišča. Na stališču, ki je žalibog cerkvi nakazan po naši novejši postavodaji in zlasti po šolskih postavah, ona ni v stanu v avstrijskem ljudstvu vspešno gojiti krščanske vere in krščanske nravi ter src ogrevati za vero, in zato raste odtujenje od krščanstva po vseh stanovih, ne da bi mogla cerkev zavirati. Kolikrat smo kazali na žalostne sadove naših šolskih naprav! kako živo smo izrekli svoje pritožbe tudi na pristojnem mestu — žal do sedaj brez vspeha. Toda mi ne bomo umolknili, ampak ponavljali bodemo svoje pritožbe v svojem in vašem imenu dotlej, dokler se ne bode ozrlo na pravične zahteve sv. cerkve; vi pa bodete med tem v svoji hvalevredni gorečnosti še nadalje tirjali in podpirali katoliške šolske naprave, med katerimi vam priporočamo tudi ustanovitev katoliškega vseučilišča. Zraven tega pa pomislite, katoliški stariši! tudi najboljše šole za vzbujenje verskega duha in krščanskega življenja same ne morejo veliko storiti, ako ne pomaga tudi družina. Nasproti pa se bodo nevarnosti krive vzgoje zmanjšale, ako vlada v vaših družinah pravi katoliški duh in ako tam dobiva vera in krepost varstvo in zavetje. Zato se ravnajte pri svojih otrocih zvesto po opominu modrega moža: „Zjutraj sej svoje seme in zvečer naj ne neba tvoja roka, ker ne veš, katero bo bolje vshajalo. to ali uno; in ako oboje skupaj, bo še boljše."1) IV. Vendar zastonj, preljubljeni v Gospodu! bo naš opomin, da se upirate napredujočemu razkri-stijanjenju in zlasti varujete zaklad sv. katoliške vere, ako ne bodete pazili na nadaljni opomin, katerega izrekajo sv. Oče v pismu, ki so ga nam pisali. Med tem, ko opozarjajo na pripomočke, katere naj rabimo proti nevarnostim, ki žugajo sv. veri in o katerih smo že govorili, povdarjajo še posebno, naj se izdajajo knjige in časopisi, ki služijo vernemu ljudstvu v obrambo sv. vere in ohranjenje blagih nravij, potom pa nadaljujejo: „Taki dobri spisi in časopisi, ki se izdajajo ali vsak dan ali ob določenih dneh, pri vsakem narodu zares veliko koristijo veri in državi, bodisi ker je branijo in pospešujejo, kakor tudi ker zavračajo spise nasprotnikov, katerim je namen škodovati, ter preprečijo nečisto okuženje. Po Avstrijskem so pa še toliko večje važnosti in koristi, ker ondi tisti časopisi, ki so najbolj razširjeni, služijo večjidel cerkvi sovražnim ljudem, ki jih morejo tudi ložje in na daleč razširiti, ker imajo mnogo premoženja. Potrebno je torej, tem spisom in časopisom postaviti nasproti druge, ki se bodo mogli z njimi meriti, da se tako njihove puščice okrhajo, njihova hudobna prevara razkrije, strup zmote odbija ter vspodbuja k pravemu krepostnemu življenju. Zato bode primerno in koristno, ako ima vsaka dežela svoje časopise, ki se, dejal bi, za altar in ognjišče bore, tako urejene, da v nobeni stvari ne krenejo od sodbe škofove, ampak se natančno strinjajo z njegovimi nazori in njegovo voljo; podpira naj je pa blagovoljno tudi duhovščina ter pomaga s svojimi lastnimi vednostmi, in vsi zares katoliški možje pospešujejo naj jc vsestransko in podpirajo bogato po svojih močeh in svojem premoženju." Kaj hi mogli, preljubljeni v Gospodu! tem opominom sv. Očeta še dostaviti? Gotovo je slabo časopisje poguba našega časa in zlasti naše domovine ! Ni ga dragocenejšega daru, kot je dar besede; beseda je izraz mislij, sredstvo poduka v resnici in pravici. Toda kaj postane iz njo v ustih tistega, ki se je poslužuje, da širi laž in greh? Izpridi in umori duše, zbega duhove ter razburka strasti srca. V višji meri pa stori to pisana beseda, store to slabi spisi in časopisi; ti so zastrupljen studenec, iz katerega zajemajo neprestano tisočeri ter si dado tako svoje srce pokvariti, svojo krepost izpodkopati in svoje večno življenje zatemniti. Li morete, preljubljeni v Gospodu! dan na dan brez očitanja svoje vesti piti iz teh studencev? Ali morete brez izbire in presoje vsprejemati spise in časopise, ki se vam ponujajo po gostilnah, po delavnicah, po ulicah in kolodvorih? Ali morete brati brez sramote in srda, kar vsak dan žali vaše najsvetejše čute, vam žuga iztrgati vaše najbolj dragocene zaklade? Ali morete trpeti, da se bero po vaših družinah spisi in knjige, katere jim prinašajo najhujši sovražniki vere in blage nravi ter napravljajo najpogubnejša razdevanja pri vašem domačem ognjišču? Mi bi se izneverili svoji pastirski službi, ko bi ne hoteli združiti svojega glasu z glasom najvišjega pastirja sv. cerkve, in pri tem ne moremo opustiti upanja, da bo njegova in naša beseda stvarila ondi življenje, kjer je vladala do sedaj smrt! Naj bi si pač povsod po katoliški Avstriji šteli v častno dolžnost, podpirati katoliško časopisje z vsemi močmi! Izginejo naj srce in nravi kvareči zabavni spisi iz katoliških avstrijskih družin ter naj se umaknejo pravim, katoliškim, ki krepe vero in nedolžnost! Naj se zjedinijo duhovniki in neduhovniki ter naj vzdržujejo in ustanove take liste, ki izpolnujejo nalogo, katero sveti Oče od-kazujejo katoliškemu tisku! Potem katoliška Avstrija ne bo redila s svojim denarjem zavdajalcev, ki ji zastrupljujejo njeno srčno kri; nič več ne bo vriskala nasproti onim, ki zaničujejo njeno vero in zasmehujejo njeno pobožnost; nehala bo prijaznost z načeli in nazori, ki so cerkvi sovražni in izginila bo s tem združena verska vnemarnost. In zarad tega pozdravljamo tudi z veseljem najnovejše delo v Avstriji, društvo katoliških učenjakov, ki so se zjedinili pod imenom „Leonova družba" v varstvo in obrambo katoliških načel na vednostnem polju, ter mu želimo blagonosno delovanje. V. Ko si je pa neverni in nekrščanski duh poiskal in našel privržencev v višjih in olikanih stanovih, obrača se dandanes tudi k delavskim stanovom ter je skuša napolniti z nezadovoljnostjo proti obstoječemu družabnemu redu, zlasti pa je odtrgati od cerkve ter jim vzeti vero in pobožnost. In na žalost svojo moramo gledati, da poslušajo ta vabila velika krdela iz delavskega stanu, da se dado preslepiti od sanjarij in krivih naukov brezvestnih zapeljivcev, da se odvračajo od cerkve ter se privajajo, šteti jo za svojo sovražnico. Je-li cerkev od delavskih stanov to zaslužila? No, katoliški delavci! poglejte v zgodovino cerkve. Ona jo razdrobila verige suženjstva; ko so z delavcem ravnali brez pravice kot z igračo grozovitosti in samovolja brezsrčnih gospodarjev in zaničevali njegovo človeško veljavo, vzela ga jo pod svoje varstvo ter ga predstavila pred celim svetom mogočnjakom in velikašem kot brata v Kristusu. Vsem preganjanim in zavetja potrebnim odpirala je v cerkvah in samostanih nedotakljivo pribežališče, da bi varovala njihovo prostost in življenje. Vsprejemala je sinove delavskega stanu med svojo duhovščino ter je povzdignila do najvišjih častij, da, celo kot svetnike na svoje altarje. Tako je ravnala sveta cerkev vsa stoletja, kar obstoji. Ali je znabiti sedaj ponehala njena skrb za delavsko ljudstvo ? Ne; bolj kakor kedaj obdajala ga je v naših časih z deli krščansko dobrodelnosti, ustanovila je za vsako njegovo potrebo, za vsako njegovo revo kako napravo svoje materne ljubezni, v pomoč za bolne in stare dni, za njegove nedorasle kakor tudi doraščajoče otroke mu je dala trume pobožnih redovnikov in redovnic. To vse je storila sveta cerkev za delavce in dela še naprej in naprej; seveda enega ni storila in ne bo tudi storila nikdar — ona ni pasla delavcev, kakor njeni dozdevni prijatelji naših dnij, s praznimi sanjarijami in lažmi. Nikdar mu ni rekla in mu tudi nikoli ne bode, da je njegov raj tukaj na zemlji; da obstoji namen njegovega življenja v tem, tukaj na zemlji se veseliti in vživati, ter potem kakor žival za zmeraj poginiti; da je vsaka, podložnost sramota in delo krivica in da pride kedaj čas, ko bo človek prost dela in trpljenja. Tako cerkev delavcu ni govorila nikdar, ker to je neumnost in laž; ker je in ostane delo postava te zemlje, ker je razlika med stanovi naravnava božje previdnosti in razdelitev zemeljskih dobrot pravica božja. Eekla mu je velikoveč ter uči tako neprestano, da se meri prava vrednost človekova po njegovi kreposti; da prava sreča človekova ne obstoji v vživanju, ampak tukaj v izpolnovanju njegovih dolžnostij in nekdaj tam gori v posesti Boga; da revščina in trpljenje na zemlji nikdar ne neha, da se pa s krščansko vero oblaži, s krščansko ljubeznijo olajša in s krščanskim upanjem potolaži. Sicer pa cerkvi ni zadostovalo, delavcu prihiteti na pomoč le s temi verskimi tolažili; zastopala ga jo do danes tudi v njegovih svetnih zahtevah in tirjatvah, v kolikor so pametne in pravične. Ali ni opominjala večkrat po svojem poglavarju državne oblastnike, naj zboljšajo stanje delavcev, kolikor se le da združiti z obstankom človeške družbe? Ali ni večkrat zapored povzdignila svojega glasu, da je delodajalce pozivala, naj bodo dobrotijivi in pravični, naj delo po pravičnih načelih poplačajo, naj odmerijo čas za delo na primeren, krščanski način, naj nedeljskega počitka in nedeljskega posveče-vanja ne kratijo? Kdo ima torej pravico, krščanski delavci! vam predstavljati vašo cerkev kot vašo sovražnico, kot zapreko vsacega zboljšanja vaših časnih razmer ? Ne, poslušajte glas resnice in ne sledite vabilom samopridnih zapeljivcev, ki nimajo pred očmi vaše sreče, ampak iščejo svoje namene. No zbirajte se pod zastavo brezbožnosti za prevrat vsacega od Boga postavljenega reda, ampak zbirajte se pod zastavo križa, za obnovo krščanskega svetovnega reda, v katerem edinem morete najti svojo časno in večno srečo. Posvetujte se v svojih društvih skupno glede zboljšanja svojih časnih razmer, a pazite pri tem na postavo in red, ter ne puščajte izpred očij pogojev vsake pozemeljske sreče, ki so: pridnost, varčnost, treznost, zvesta skrb za svojo domače. Ogibajte se pa vseh društev, ki pravijo, da morejo brez Boga in brez vere vašo osodo zboljšati, oklenite se velikoveč društev, katere jemlje cerkev pod svoje vodstvo in zavetje. Da se pa viri revščine in nezadovoljnosti delavnih stanov vspešno zamašč, mora pravo krščansko mišljenje prešinjati tudi delodajalce; ker le tako mišljenje zadržuje lakomnost, ki si izkoriščuje bedo bližnjega v lastno obogatenje, stavi meje brezobzirnemu izkoriščevanju delavnih močij, zavira poželjivost in nasladnost, nasproti pa razširi srca delodajalcev, da posnemajo ono božje srce, ki razliva nad druge polnost svoje ljubezni, ter jih uči, najti v zvesti skrbi za srečo podložnih največje veselje in čast. Res, da se zgodi v naših časih mnogo, da se zadosti pravičnim zahtevam in da se srca utešč; toda samo človeške naprave in uravnave te nalogo ne bodo rešile, ker src doseči in prestvariti ne morejo. Na to se mora pred vsem delati, da se duši delavskega ljudstva zopet povrne krščansko mišljenje, krščanska vera in krščansko upanje, duši delodajalca pa naj se k njegovemu zemeljskemu kapitalu pridruži mnogo dragocenejši kapital krščansko ljubezni do bližnjega. Kako bi pa mogli, preljubljeni v Gospodu! svoj opomin končati, ne da bi še enkrat vaš pogled obrnili na onega, ki nam je dal k temu tako krasna navodila! Leto za letom smo priče, kako se vlivajo iz njegovega sedeža potoki luči in modrosti in kako podajajo za vso človeške razmere dobra zdravila in prava pota, vse to pa v naj-krasnejših okrožnicah, katerim tudi nasprotniki sv. cerkve ne morejo odrekati svojega priznanja. Saj sveti Oče nadaljujejo trojno službo Boga-člo-veka, katero je O11 opravljal, ko je živel na zemlji; uče nas nezmotljivo besedo Jezusa Kristusa, ki nas varuje laži in zmote; vladajo nas z oblastjo Jezusa Kristusa, brez njih bi bili čeda brez pastirja, država brez vladarja; oni so najvišji duhovni pastir, ter izpolnjujejo za cel širni svet besede Gospodove: „ Kakor je Oče mene poslal, tako jaz vas pošljem",1) izpolnjujejo je s pošiljanjem škofov, ki s svoje strani zopet obnavljajo in. razmnožujejo duhovščino; oni družijo konečno vernike v cerkev, zidano na skalo, okoli katere viharji časov sicer divjajo, a je ne omajejo. Smemo li biti nehvaležni namenom božje previdnosti, ki nam je dala v sv. Očetu poroka za vse dobrote sv. vere ? Ali smemo biti vnemami glede kake stvari, ki nje zadeva ? Ne, preljubljeni v Gospodu! ne da bi hoteli zaznamovati pota, po katerih naj se to zgodi, moramo ') Jan. 20, 21. želeti in tirjati, kar vedno žele in tirjajo vsi pravi katoličani celega sveta, škofje, duhovniki in lajiki: prostost najvišjega pastirja sv. cerkve pri izvrševanju njegove svete službe in zatorej njegovo polno in pravo neodvisnost od vsake druge svetne oblasti. To tirjajo katoličani v imenu svoje svete cerkve, ki je razširjena po celem svetu in ne more biti nikomur podložna; v imenu božje resnice, ki mora neovirano izlivati svojo svitlobo na vse strani; v imenu duhovne vlade Jezusa Kristusa, ki se mora kazati v njegovem namestniku po celem katoliškem svetu prosta in neovirana. Kako opravičena pa je ta zahteva in kako po pravici se vznemirja katoliški svet zaradi sedanjega stanja, to so dokazali zadnji dogodki meseca oktobra tega leta. Ali se more žalostno stanje, v katerem se sv. Oče nahajajo, pokazati še jasneje, kot s tem, da jo celo prost pristop k njim odvisen od obnašanja krdela brezvernih nemirnežev, ali pa od rnigljeja skrivne, cerkvi sovražne družbe, in da se more vzeti sv. Očetu celo tolažba, vspre-jemati izraze spoštovanja svojih otrok, izražene mu pred njegovim prestolom? Zato, preljubljeni v Gospodu! ne bodemo nehali ozirati se zaupno in v ponižni molitvi k božji previdnosti, da so koristi svetnih kraljestev kmalu v soglasje spravijo z najvišjimi koristmi božjega kraljestva na zemlji ; a med tem bomo tudi nadalje ostali zvesti vzvišenemu nadpastirju na stolu sv. Petra z najudanejšo ljubeznijo in zvestobo ter mu bodemo zraven svoje molitve tudi nadalje po-kladali pred noge darove svoje otroške ljubezni, da mu olajšamo skrbi za vladanje cerkve. Teh darov prosimo za sv. Očeta zlasti sedaj, ko nimajo na razpolago nobenih druzih časnih sredstev, kot darove ljubezni svojih vernikov, in mi zaupamo v avstrijske katoličane, da v ljubezni in darežljivosti ne bodo zaostajali za nobeno drugo katoliško deželo. Ob jednem hočemo se pa že sedaj v duhu pripravljati, da bomo njihovo škofovsko petdesetletnico 1. 1893. dostojno praznovali s celim katoliškim svetom. Ko se pa spominjamo večnega kraljestva Jezusa Kristusa, v katero nas je pripeljal sv. Duh po sv. krstu, nečemo pozabiti zemeljskega cesarstva, čegar podložni in državljani smo. Živimo v resnem času in velike nevarnosti prete pokoju in miru sveta. Močna bramba miru je naša draga Avstrija, toda njena moč sloni na edinosti njenih narodov. Imamo pa zastavo, ki zbira okoli sebe vse narode velike Avstrije, zastavo katoliške cerkve, ob jednem zastavo naše presvetle cesarske hiše, in našega preljubljenega cesarja. Pod tem slavnim praporom, ki je zatrl svoj čas divjo pagansko ločitev in medsebojno sovraštvo, ter je zjedinil narode v krščanski omikanosti, zberite se torej vsi za čast in moč Avstrije ter ostanite krepki po moči katoliške vere in katoliške ljubezni in stanovitni v neomagljivi zvestobi proti cesarju in državi. »Preljubljeni", tako sklenemo z besedami apostola, „zato vedno molimo za vas, da bi vas naš Bog vredne storil svojega poklica, in dopolnil vse njemu dopadljivo dobro in delo vere v moči.1) On sam pa, naš gospod Jezus Kristus in Bog in naš oče, ki nas je ljubil in je dal večno tolažbo in dobro upanje v milosti, naj vspodbuja vaša srca, ter naj je ukrepi v vsakem dobrem dejanju in govorjenju.2) Sicer pa, bratje, molite za nas, da bi se beseda božja razširjala in poveličevala."3) Amen. ') II. Tesal. 1, 11. a) Ravno tam 2, 15 in 16. 3) Ravno tam 3, 1. Dano na Dunaju, v god sv. škofa in spoznovalca Martina, dne 11. novembra 1891. Friderik kardinal Fiirstenberg, knezo-nadškof olomuški. Franc kardinal Schonborn, knezo-nadškof pražki. Albin kardinal Dunaj ewski, knezo-škof krakovski, zastopan po S e v e r i n u M o r a w s k e m, nadškofu lvovskem rit. lat. Anton Jožef kardinal Gruscha, knezo-nadškof dunajski. Fulgencij Czarew, nadškof, škof livarski, zastopan po Filipu N a k i č u, škofu spletsko-makarskem. Severin Morawski, nadškof lvovski, rit. lat. Alojzij Matija Zorn, knezo-nadškof goriški. Janez Ev. Haller, knezo-nadškof solnograški. Silvester Sembratowicz, nadškof lvovski rit. gr. Izak Nikolaj Izakowicz, nadškof lvovski rit. arm., zastopan po Severinu Morawskem, nadškofu lvovskem rit. lat. Janez Krst. Zwerger, knezoškof sekovski. Matevž Jožef Binder, škof šenthipolitski. Jožef Janez Ev. Hais, škof kraljičin-graški. Anton Jožef Fosco, škof šibeniški, zastopan po Filipu Nakicu, škofu spletsko-makarskem. Janez Nep. Glavina, škof tržaško-koperski. Franc Ferretič, škof krški. Jurij Kopp, knezoškof vratislavski. Luka Solecki, škof przemiselski, rit. lat. Ignacij Lobos, škof tarnovski, zastopan po Severinu Moravvskem, nadškofu lvovskem rit. lat. Emanuel Janez Schoebel, škof litomefiški. Franc Sal. Bauer, škof brnski. Matevž Vodopič, škof dubrovniški, zastopan po msgr. Gregorju Raicevicu, imenovanem nadškofu zaderskem. Simon Aichner, knezoškof briksenski. Jakob Missia, knezoškof ljubljanski. Janez Krst. Flapp, škof poreško-puljski. Martin Jožef Riha, škof budejeviški. Evgen Karol Valussi, knezoškof tridentinski. Jožef Kahn, knezoškof krški. Franc Maria Doppelbauer, škof linški. Mihael Napotnik, knezoškof lavantinski. Filip Nakič, škof spletsko-makarski. Koloman Belopotoczky, titularni škof trikalski, apostolski vojaški vikarij. Julijan Pelesz, škof przemiselski, rit. gr. Julijan Kuilowski, škof stanislavovski rit. gr., zastopan po Severinu Morawskeni, nadškofu lvovskem rit. lat. Simeon Fulissich, kapitularni vikarij zaderski, zastopan po msgr. Gregorju Raicevicu, imenovanem nadškofu zaderskem.