cena posamezne številke 30 din
263332
Časopis
za
kritiko
znanosti
Kazalo
3 Ciril Klajnšček / Produkcija, prevencija in rehabilitacija invalidov v
organizacijah združenega dela
7 Erich Wulff I Psihiatrija in gospostvo (I)
10 Matevž Grenko / Razmerje med teologijo in politično ekonomijo
12 Intervju z Ernestom Mandelom
15 Tom Clarke / Tiha revolucija? Politika delavskih kooperativ od
1800-1980 (I)
18 Theodor W. Adorno / K logiki socialnih znanosti .
21 Georg Gorsz, John Heartfield / Umetnjakar - Der Kunstlump
23	Siniša Zarič / Ekonomija, ekonomija (...)
24	Jože Dežman / O življenju Slovencev v italijanskih koncentracijskih
taboriščih
68/1984
UDK 3
časopis za kritiko znanosti/68/2
časopis za kritiko znanosti/68/3
UDK: 346.65-056.26
^НННШ!^ «ЛНИНВ^.	јшнннц^^ jHA лм^ ЈНШ MA	јц^
prevencija in rehabilitacija invalidov
v organizacijah združenega dela
Gril Klajnšček
Invalid je predmet krščanskega usmiljenja, sociomedi-
cinski problem, nadloga in zadrega za dekleta, v katera
se zaljubi. Je poklicna tarča svetovalcev, življenjski
kruh izdelovalcev invalidskih vozičkov, cilj poslovnežev
in sredstvo, s katerim si uspešni državljani pomirijo
svojo vest. Na milost in nemilost je prepuščen prezapo-
slenim zdravnikom in medicinskim sestram in premalo
zaposlenim birokratom in raziskovalcem. Pomilujejo in
ignorirajo ga, dajejo mu pomoč in ga jemljejo v pokro-
viteljsko zaščito, obravnavajo ga in se nad njim čudijo.
Vendar ga le redko jemljejo kot ČLOVEKA.
Louis Batlye
Strokovnjaki morajo, osvobajajoč se paternalizma in
dušebrižništva, ustvarjati solidarnost s hendikepiranimi.
Vendar ta solidarnost ne sme temeljiti na psevdohuma-
nosti, ampak na identiteti skupnih interesov. V poveza-
nosti s temeljnimi subjekti revolucionarnih sprememb
morajo, ob skupni politični identiteti, denuncirati tiste
centre obtujene družbene moči, ki jim vsiljujejo idioti-
zem profesije ter invalidsko kariero.
Ivan Biondič
Uvod
V vseh »kriznih situacijah« so najbolj prizadeti tisti, pri
katerih nastopa takšen ali drugačen telesni in (ali) dru-
ševni primanjkljaj, defekt ali bolezen. V naših delovnih
organizacijah so to tisti, ki jih običajno poimenujemo z
besedo »invalidi«. Uradno gledamo nanje kot na se-
stavni del našega življenja, nekoliko drugače dejansko.
Če so nemoteči oz. dobri delavci in tovariši, tedaj
njihove drugačnosti običajno ne zaznamo, oziroma nas
niti ne moti. Dogaja se celo, da v delovni proces dobro
integriranih invalidov sploh ne poimenujemo s tem
izrazom. Toda nekaj povsem drugega je, kadar se pri
njih pojavi upad v sposobnosti izpolnjevanja pričako-
vanj in zahtev poslovne in ekonomske politike, oziroma
kadar postanejo »socialni problem« - prepuščen v
obravnavo kompetentnim strokovnjakom in službam, ki
znotraj obstoječe delitve dela v delovnih organizacijah
skrbijo za krpanje lukenj, ki so posledica napak ozi-
roma pomanjkljivosti ekonomske in razvojne politike.
To so delavci v kadrovsko socialnih službah oziroma
posamezniki različnih profilov: kadroviki, socialni de-
lavci, psihologi, tehnologi, varnostni inženirji ipd. Nji-
hova, deklarativno sicer preventivno koncipirana vloga
namreč še vedno ni našla svojega pravega mesta veljave
in afirmacije. Kar pomeni, da se ti delavci in službe še
vedno nahajajo le bolj ali manj v vlogi gasilcev požarov
oziroma napada na posledice, katerih vzrok ostaja še
naprej nerazrešen. Da pa bi bila mera kritike še bolj
popolna, je treba povedati, da so ti »gasilci požarov«
običajno še vpeti v neustrezen način obravnave invali-
dov.
Takšna je ponavadi realnost našega varstva invalidnih
oseb, ki je ne more nadomestiti ne latentna humanost in
doktrinarno-politična superiornost našega samouprav-
nega političnega sistema ter modela samoupravljanja,
na sklicevanje in priseganje na nekakšna načela huma-
nosti, pravice in enakopravnosti. Nadomesti jo lahko
zbolj drugačen, naravi problematike prilagojen, ustrez-
nejši in kvalitetnejši način dela. Tega pa je moč uteme-
ljiti le na poznavanju bistvenih slabosti in pomanjkljivo-
sti danes prevladujočega koncepta in načina dela, kar
pomeni, da si moramo v vsakem konkretnem delovnem
okolju temeljito pogledati v oči ter posamezne pro-
bleme tudi poimenovati s pravim imenom. Vendar se
konkretna kritika obstoječega načina dela ob tem ne
sme spuščati na nivo obrambe tega ali onega (poslov-
nega, ekonomskega, političnega ali celo povsem zaseb-
nega iz različnih razlogov favoriziranega) interesa, niti
ne sme predstavljati zgolj nekakšne antiteze obstoječi
praksi, ki nima dejanskih pogojev za svojo uresničitev.
Nasprotno: usmerjena mora biti v kritično analizo (ne
lakiranje) doseženega, z namenom, da se postavijo novi
Max Ernst, 1920
smotri. Če hoče biti učinkovita, se mora spremeniti v
nenehno odpiranje novih perspektiv. Vendar pri tem ne
mislim zgolj na nekakšno teoretično kritiko, ampak na
konkretno kritiko v konkretnih delovnih organizacijah.
V zadnji instanci je to konkretno spreminjanje razmer
znotraj naših delovnih organizacij, v katerih invalidsko
varstvo (prevencija in rehabilitacija) dejansko le deli
usode socialne politike, katere integralni del predstav-
lja. Le-ta pa je še vedno vse preveč tradicionalno zaščit-
niška, restriktivna, potisnjena na stranski tir, podrejena
muhavostim tržišča ter kratkoročnim, poslovnim pred-
vsem ekonomsko (podjetniško) utemeljenim interesom,
ciljem in potrebam.
Zategadelj želim v pričujočem tekstu pokazati na neka-
tere objektivne in subjektivne determinante izhoda iz
obstoječe situacije. Se pravi, da želim ponuditi nekak-
šen okvir za kritiko razmer oziroma pokazati na smeri
iskanja alternativnih rešitev v samih delovnih organiza-
cijah. Tega pa praktično ne more opraviti nihče drug
kot tisti, ki se osebno nahaja znotraj razmer, katerih
(nus)produkt je vsakodnevno izločanje, marginalizira-
nje in segregiranje ljudi, ki so telesno in (ali) duševno
manj sposobni, drugačni - invalidni (v nadaljevanju
bom govoril predvsem o telesno prizadetih).
Vendar moram takoj opozoriti, da prenekatere izrečene
besede predstavljajo in(to namerno) le skrajno izo-
streno oziroma potencirano stališče do nekaterih slabo-
sti in napak v oceni obstoječih razmer, kar pomeni, da
tudi ne predstavljajo toliko rezultata teh ali onih empi-
ričnih študij, v katerih bi bilo že vse do potankosti
izmerjeno in objektivizirano, niti posploševanja opisa-
nih problemov na prav vse primere. To pomeni, da ne
težim k nikakršni strogo znanstveni (ekzaktni) objekti-
vizaciji, ampak želim podati predvsem »posebno« vide-
nje problemov, kakršnega sem si ustvaril na osnovi
številnih osebnih kontaktov oziroma razgovorov z de-
lavci, ki se v delovnih organizacijah neposredno ukvar-
jajo z reševanjem problematike invalidnih oseb. V ve-
liki meri sem se naslanjal na spoznanja, ugotovitve in
ocene, ki so jih podali predstavniki delovnih organizacij
na seminarjih, v zvezi z ustanavljanjem zavodov za
usposabljanje invalidnih oseb.1
Moje osebno prepričanje namreč je to: prvič, da delo na
področju prevencije in rehabilitacije^ invalidnih oseb
temelji na pomanjkljivem in neustreznem poznavanje
bistva problemov invalidnih oseb; drugič, da to delo ni
zadovoljivo tudi zaradi tega, ker v naših delovnih orga-
nizacijah še nimamo ustrezno usposobljenih timov, ki bi
bili kos reševanju takšnih multidimenzionalnih in kom-
pleksnih problemov; in tretjič, če ustrezni kadri obsta-
jajo, se takoj zastavlja še vprašanje njihove dejanske
vloge, mesta in pomena v strukturi različnih interesov
(in subjektov, ki so nosilci posameznih interesov) ozi-
roma znotraj obstoječe porazdelitve vpliva in moči v
naših delovnih organizacijah. To je še posbej relevantno
v situaciji, ko se proklamirani temeljni motiv življenja
in dela delovnih organizacij v današnjih kriznih razme-
rah - to je ustvarjanje dohodka in čim večji devizni
priliv iz izvoza blaga in storitev - neredko sprevrača v
takšen stil obnašanja, ki bi ga najbolje poimenovali z
izrazom vulgarni ekonomizem.2
Invalidi so sestavni del
našega vsakodnevnega
življenja
Po nekaterih ocenah je pri nas okrog 1,5 do 2 milijona
invalidnih oseb. V povojnem obdobju lahko beležimo
njihov skokovit porast, še posebej invalidskih upoko-
jencev, po katerih smo ena izmed vodilnih dežel v
Evropi. Velikemu številu invalidov, ki smo jih nasledili
od stare Jugoslavije in ki so status invalida dobili šele
1945 se je v povojnem razvoju pridružila še cela armada
na novo nastalih invalidov. Nekoč agrarna in v vojni
opustošena dežela se je tako rekoč čez noč razvila v
srednje razvito industrijsko deželo, kar je imelo za
posledico stalno tendenco rasti števila delovnih invali-
dov, tako da je skupno število danes prav zaskrbljujoče.
Po podatkih iz študije dr. Milenkoviča3 je število delov-
nih invalidov v SFRJ od 1946 do konca 1976 poraslo za
celih 961%.
Na podlagi vzorca 28283 oseb obravnavanih na prvo-
stopenjskih komisijah v 1974 so bili med vzroki invali-
dnosti zastopani tile vzroki: kardiovaskularne bolezni v
25,82% primerov, duševne okvare in okvare živčnega
sistema v 15,02% primerov, bolezni kosti in mišic v
11,3%, poškodbe in profesionalne bolezni v 10,7%
primerov itd.
Nič bolj niso ohrabrujoči podatki, ki jih пајфто v
gradivu zveze sindikatov Slovenije o Humanizaciji dela
z vidika varstva pri delu, invalidskega varstva in zdrav-
stvenega varstva. Ocena številk v poslednjih petnajstih
letih namreč kaže, da se vsak tretji delavec upokoji
invalidsko. Med invalidskimi upokojenci je več kot štiri
petine delavcev iz neposredne proizvodnje, jasna pa je
tudi povezanost med kvalifikacijo in invalidskim upoko-
jevanjem - čim nižja je kvalifikacija, temveč je invalid-
skih upokojitev. To pa že direktno kaže na škodljiv
vpliv delovnega procesa v nekaterih proizvodnih dejav-
nostih na zdravje in delovno sposobnost delavcev.
Značilno je, da se vsako leto še bolj poveča število
invalidov druge in tretje kategorije, katerih število je
1980 poraslo že na približno 21.000, kar je dvakrat več
kot pred petimi leti. Značilno je tudi krajšanje pokoj-
ninske dobe in zniževanje starostne meje pri invalidskih
upokojitvah: tako se je ta doba v zadnjih desetih letih
znižala za približno dve leti in znaša sedaj 24 let (moški)
oz. 19 let (ženske). Povprečna starost ob upokojitvi pa
je 49 let pri ženskah 51 let pri moških. In če sedaj
upoštevamo, da je pri nas zakonsko postavljena pokoj-
ninska doba 40 oziroma 35 let, potem se lahko resno
časopis za kritiko znanosti/68/4
zamislimo nad temi podatki. Posledice teh gibanj pa se
seveda odražajo na višini pokojnine, to pa na življenj-
skem standardu upokojencev, kar pomeni, da se zača-
rani krog kmalu sklene.
V	posebej težavnem položaju se nahajajo invalidski
upokojenci tistih panog, ki so vsa leta imeli tudi najnižje
osebne dohodke kot npr. tekstilna industrija. Sicer pa se
ta problem zaostruje tudi v drugih panogah, na kar so
opozorila gradiva in analize, ki so jih posredovali repu-
bliški odbori sindikatov delavcev posameznih panog,
kot so premogovniki, črna metalurgija, gradbeništvo in
gozdarstvo.
Med vzroki za nastanek invalidnosti (podatki se nana-
šajo na obdobje med 1. 1970-1980) so na prvem mestu
bolezni in sicer kar v 86,3% primerov. Sledijo nesreče
pri delu (6,43%), poškodbe izven del (6,18%) in po-
klicne bolezni (1,53%). Ob tem pa je zanimivo vedeti,
za kakšne bolezni gre. Gre namreč za bolezni kosti,
mišic in vezivnega tkiva, čemur sledijo bolezni srca in
ožilja ter duševne motnje. Gre torej za vzroke, ki se
običajno označujejo kot »nepovezani z delom«, dejan-
sko pa ne moremo spregledati povezave med delovnimi
in življenjskimi pogoji, zdravstvenim varstvom delav-
cev, bolezensko odsotnostjo in invalidskim upokojeva-
njem, oziroma sploh z nastankom invalidnosti. Ugotovi-
tve, da so najpomembnejši vzrok invalidnosti bolezni,
nas napotujejo na potrebo po okrepitvi zdravstvenega
varstva delavcev in njihove zavesti o skrbi za lastno
zdravje. Druga pomembna ugotovitev je pa ta, da so
škodljivi tehnološki postopki in nočno delo, delo na
posebno težkih in zdravju škodljivih delih, ki so benefi-
cirana, pomemben vzrok pri nastajanju invalidnosti.
Tako je še v začetku 1979 delalo 37862 delavcev
(4,3%) na delih, ki so zaradi svoje težavnosti in škodlji-
vosti beneficirana.
V	zvezi s problematiko invalidnosti velja opozoriti tudi
na ekonomski aspekt. Zelo jasne so namreč tendence
visoke udeležbe invalidskega zavarovanja v delitvi na-
rodnega dohodka, saj ta udeležba že nekaj let nazaj
znaša blizu 2% in se zmanjšuje kljub splošnemu izbolj-
ševanju življenjskih in delovnih pogojev.
Prevencija invalidnosti
Iz gornjega vidimo, da je problematiki invalidnosti po-
trebno posvetiti veliko več pozornosti ter v prakso
vpeljati učinkovitejše ukrepe, ki bi morali biti tudi
dolgoročno planirani. Doslej smo se namreč vse preveč
zadrževali na poudarjanju različnih pravic, ki izhajajo iz
pokojninsko invalidskega zavarovanja, vse premalo pa
na sistematičnem odstranjevanju vzrokov, ki lahko pri-
peljejo do nastanka invalidnosti. Tako npr., vsej mno-
žici samoupravnih aktov in zakonskih predpisov navk-
ljub, še v marsikaterih delovnih organizacijah nismo
uspeli preseči tehnokratskega pojmovanja, ki delavca
obravnava kot mezdnega delavca oziroma poceni de-
lovno silo, ki kot sredstvo služi za uresničevanje eko-
nomskih ciljev podjetja. In potem se istočasno čudimo,
zakaj programiranje zdravega in varnega dela v delov-
nih organizacijah še ni našlo plodnih tal. Po eni strani to
planiranje4 še vedno pojmujemo kot vsakoletno opre-
deljevanje sredstev za potrebe npr. osebne zaščite, po
drugi strani pa še vedno ni jasno, kaj bi v vsebinskem
smislu plan razvoja varnega dela in zdravstvenega var-
stva moral vsebovati (povzeto po omenjenem gradivu
ZSS).
Take ocene izhajajo iz poročil inšpekcijskih organov.
Eden izmed vzrokov za takšno stanje pa je tudi v tem,
da je varstvo pri delu razumljeno predvsem kot stro-
kovno operativno področje tehničnih strokovnjakov
(referenti za varstvo pri delu) in da se k tem vprašanjem
ne pristopa z vidika celovitega družbenega in ekonom-
skega razvoja OZD - torej v več razsežnostih in inter-
disciplinarno.
Med tem ko so v nekaterih visoko razvitih industrijskih
deželah že ugotovili, da vprašanja varovanja življenja in
zdravja, delovne zmogljivosti, bolniških izostankov, in-
validnosti itd. ne morajo reševati zgolj s tehničnim
varstvom, temveč so za to potrebni še drugi vidiki in
interdisciplinarni pristop vseh strokovnjakov - torej
namesto tega, da bi se od njih tudi kaj naučili, mi še
vedno ponavljamo stare napake ter vzdržujemo tradi-
cionalni model tehnične racionalnosti: reševanje pro-
blemov s tehničnimi sredstvi, na tehnični način.
Ob tem tudi ni odveč, če se zavemo, da tudi deklarirani
»antitaylorizem« pri nas še zdaleč ni opravil s »taylori-
zmom«, kar pomeni, da še vedno ohranja nekatere
njegove elemente:
a)	Čeprav je začel z združevanjem delovnih nalog »anti-
taylorizem«, še vedno ohranja načelo produktivnosti
kot osnovno načelo in cilj organizacije dela.
b)	Kljub temu da poudarja potrebo po pestrosti in
raznovrstnosti dela, po izobraževanju ob delu, po sood-
ločanju, in nagrajevanju po delu ipd. se v resnici često
omejuje zgolj na psihološki tretma delovnega procesa in
pri tem ostaja na načelu individualizma. To pomeni, da
se ne zanima za odnose med delovnim procesom ter
socialno in organizacijsko strukturo delovne organiza-
cije oz. družbe kot celote.
c)	Delo poskuša narediti sicer manj monotono, toda
ohranja celokupno hierarhično organizacijo delovnega
procesa, ki pa se že v sami osnovi zoperstavlja tako
samoupravnemu reguliranju odnosov, kakor tudi tesni
delovni soodvisnosti in soodgovornosti delavcev v ok-
viru avtonomnih delovnih skupin, ki naj bi predstavljale
alternativno obliko horizontalizacije medčloveških
odnosov znotraj industrije.
Josip Županov pa trdi celo, da se »tayloristicna logika in
organizacija, ki je v razvitih deželah že v veliki meri
demodirana, pri nas postavlja kot nedoseženi družbeni
ideal«.5
S tem v zvezi si je treba postaviti še vprašanje, kakšna
filozofija človeka in kakšni motivacijski mehanizmi se
skrivajo izza konkretnih akcij, politike in procesov or-
ganizacije dela, njegove humanizacije oziroma varstva
pri delu torej preventivnega invalidskega varstva.
»Temeljitejša analiza, ki sicer nima prostora v tem
referatu, bi namreč odkrila, kako v naši družbi - sicer
bolj na implicitnem kot eksplicitnem nivoju - dejansko
prevladuje tradicionalna filozofija in tradicionalna mo-
tivacijska teorija karakteristična za industrijsko hierar-
hijo. (podčrtal K. C.) A hierarhija ima »pesimistično
filozofijo« o človekovi naravi: človek je po naravi len in
pokvarjen, delo mu je že po naravi odbijajoče in se mu
izogiba. Zato ga je treba k delu prisiliti z ostrimi kon-
trolnimi ukrepi, oziroma ga velja podkupiti, da bi
vestno izvrševal zastavljene mu naloge. Na kratko, teo-
rija motivacije se zvaja na dilemo: palice ali korenčka,
oziroma, na tayloristicno kombinacijo korenčka in pa-
lice, t.j. stimulativnega nagrajevanja ter ostrega nadzora
in kontrole«.6
Z vso protislovnostjo takšne filozofije se srečujemo,
kadar te ideje predstavljajo osnovo za »družbeno ak-
cijo« na nivoju delovne organizacije:
-	po eni strani se stimulira in poudarja nagrajevanje po
delu (za katerega se često pozablja, da je dejansko še
vedno buržoazno načelo in da z njim ni moč razrešiti
vseh problemov),
-	po drugi strani pa spodbujanje kontrole nenehno
hromi avtonomijo (kar pomeni tudi dejansko odgovor-
nost, vpliv in moč) delavcev.
Posledice pa se še najbolje odražajo prav na delavcih iz
področja kadrovsko-socialnih služb, tj. tistih, ki v našem
primeru profesionalno skrbijo za izvajanje invalidskega
varstva. Po eni strani sta njihova dejanska avtonomija
in vpliv omejena na minimum, po drugi strani pa se od
njih pričakuje učinkovito odpravljanje oziroma reševa-
nje napak in pomanjkljivosti ekonomske politike. S
tem, da se učinke njihovega dela običajno želi izmeriti s
kriteriji ugotavljanja učinkovitosti, kakršne se uporab-
ljajo v procesu materialne proizvodnje.
Dalje pa se v zvezi s tem postavlja še neko drugo
vprašanje. Namreč, koliko delovnih organizacij (ka-
drovsko socialnih služb) v naši republiki dejansko raz-
polaga z ekipo oziroma timom strokovnjakov, ki bi na
osnovi enotne vrednostne orientacije z aplikativnim
raziskovalnim delom kontinuirano in resno pomagala
pri razreševanju družbenih problemov v organizacijah
združenega dela? Še nekaj let nazaj smo imeli v celi
Jugoslaviji zgolj deset (10!) tovrstnih delovnih organi-
zacij. Vprašanje je zanimivo iz dveh strani: po eni strani
s stališča zadostnosti oziroma omejenosti posamezne
stroke (pa naj si bo katero koli že) po drugi strani pa s
stališča že omenjene porazdelitve moči v strukturi ra-
zličnih interesov, med katerimi so že zaradi same narave
DO neposredno favorizirani ekonomski.
In slednjič je v zvezi s prevencijo potrebno omeniti še
uveljavljanje odborov za varstvo pri delu, ki naj bi jih
kot svoje izvršilne organe ustanavljali delavski sveti.
Sestavljeni naj bi bili tako široko, da bi bila v njih
zagotovljena tudi pristojnost strokovnih delavcev iz ka-
drovskih, socialnih in varnostnih služb. V taki razširjeni
sestavi pa naj bi opravljali naslednje funkcije:
-	kritično proučevanje investicijskih načrtov, ki bodo
vplivali na spremembo delovnih pogojev,
-	kritično presojanje prevzema tuje tehnologije,
-	kritično spremljanje prilagajanja delovnega časa de-
lavcev, kakor tudi nočnega, nadurnega in zdravju škod-
ljivega dela,
-	skrb za redne preventivne preglede in premeščanje
delavcev,
-	skrb za čimprejšnje vključevanje vsled delovnega
procesa izločanih oziroma dezintegriranih (preusposab-
ijanje, dousposabljanje),
-	spodbujanje raziskovalnega in inovacijskega dela.
itd.
V zvezi z njimi bi bilo potrebno opraviti temeljito
analizo obstoječega stanja in se povprašati, kje dejan-
sko obstojijo, kako delujejo, v kakšni sestavi in koliko
dejansko izpolnjujejo vlogo, kakršna jim je zaupana.
Rehabilitacija invalidov
Ob nekaterih doslej opisanih značilnostih delovanja
kadrovsko-socialnih služb oziroma znotraj obstoječe
logike funkcioniranja naših delovnih organizacij se tudi
ustavno in zakonsko opredeljena vloga delovnih organi-
zacij delavcev kot nosilcev »rehabilitacije invalidov«,
uresničuje še vse prepočasi. A problem ni le v tem, da se
uresničuje prepočasi, ampak predvsem v tem, da se k
rehabilitaciji tudi profesionalno pristopa na neustrezen
način, izhajajoč iz napačnih predpostavk oziroma zgre-
šenega konceptualnega okvira. V nadaljevanju si ga
bomo na kratko ogledali.
Najprej moramo vedeti, da mi nimamo neposrednega
kontakta z invalidi v tem smislu, da bi jih lahko opazo-
vali in si razlagali njihove probleme neodvisno od naših
osebnih izkušenj, pojmov, teorij, klasifikacij in kriteri-
jev, našega jezika, interesov, potreb, problemov in vre-
dnostnih orientacij. Nasprotno - sleherni izmed naših
odnosov do invalidov predpostavlja neko stališče do
invalidov kot nekakšne realnosti izven nas. Sleherni
izmed teh odnosov predpostavlja jezik, klasifikacijo,
kriterije, poglede in interese. Med nami kot subjektom
ter invalidi kot (seveda pogojno rečeno) »objektom« je
razpeta pojmovna mreža in teoretični modeli, skozi
katera ta »objekt« spoznavamo.7 Grafično bi si to lahko
ponazorili nekako takole:
Shema 1.__________________
STROKOVNI	SUBJEKT
DELAVCI
V	OZD
POJMOVNA	OPTIKA
MREŽA, TE-
ORETIČNI
MODEL
INVALIDNE	»OBJEKT«
OSEBE
V	OZD
VPLIV:
-	pridobljenega znanja,
-	izkušenj iz preteklosti,
-	stališč, potreb, interesov,
-	situacije oziroma konteksta,
v katerem se nahajamo,
-	identitete:
-	osebne,
-	družbene,
-	profesionalne.
Iz gornjega je razvidno, da je prav tako pomemben tudi
kontekst, v katerem se nahajamo, pri čemer pa v prvi
vrsti mislim na institucionalno organizacijski vidik na-
šega dela. To pomeni, da smo pri delu z Ijudmi-invalidi
oziroma pri reševanju njihovih problemov ali nuđenju
pomoči v delovnih organizacijah bistveno opredeljeni,
določeni in (neredko) tudi omejeni s povsem določe-
nimi predpisi, zakoni, statuti, pravilniki, planskimi do-
kumenti, programi dela, organizacijskimi navodili in
delovnimi nalogami oziroma da pri tem delu ne gre za
neposredno nuđenje pomoči, ker se hkrati nahajamo
tudi bolj ali manj v vlogi tistega, ki skrbi za funkcionira-
nje institucije.
Shema 2_______________
STROKOVNI	SUBJEKT
DELAVCI
V	OZD
INSTITUCIONALNI	POSREDNIK
OKVIR DELA:
-	predpisi,
-	zakoni,
-	statuti,
-	pravilniki,
-	plani,
-	programi,
-	organizacijska navodila,
-	delovni nalogi
INVALIDNE	»OBJEKT«
OSEBE
V	OZD
Vendar pa delovna organizacija ni zgolj nekakšen si-
stem, ampak je hkrati živ organizem z lastno dinamiko
odnosov (sociopsihodinamika), strukturo moči, inter-
esov in potreb subjektov, ki v njej opravljajo določena
dela in naloge ter posameznih organizacijskih enot, ki jo
sestavljajo. Hkrati pa je kot taka tudi del širšega -
ekonomskega, političnega, tehnološkega, kulturnega
itd. konteksta, ki v določenih situacijah tako ali drugače
tudi sam bolj ali manj opredeljuje vsebino in način dela
ter dinamiko odnosov znotraj nje same.
Sedaj, ko smo si na kratko predočili in v osnovnih
potezah tudi pojasnili vsaj nekatere bistvene faktorje, ki
opredeljujejo naš delovni odnos do invalidov, se lahko
povrnemo h konceptu, za katerega smo rekli, da ne
ustreza dejanski naravi problema oz. da je neustrezen.
Prva značilnost tega koncepta je, da temelji na predpo-
stavki o obstoju normalne, zdrave oz. »validne družbe,«
znotraj katere se nahajajo le ne-zdravi, ne-normalni oz.
»invalidni posamezniki.« Pri tem »družba« predstavlja
nekakšen zaprt sklop sestavnih delov, znotraj katerega
se od posameznikov pričakuje predvsem uspešno funk-
cioniranje oz. učinkovito izpolnjevanje predpostavlje-
nih mu vlog. A s tem, ko se ne postavlja pod vprašanje
sama obstoječa stvarnost in logika njenega (reproduci-
ranje oziroma funkcioniranja, so problemi invalidnih
oseb dejansko že fiktivno koncipirani. Kajti nikdar se
radikalno ne postavlja vprašanje njihovega »dezinte-
gratorja«, ne postavlja se vprašanje porekla družbenih
norm, ne postavlja se vprašanje »določevalcev« druž-
beno željenega vedenja, ne postavlja se vprašanje o
tistih, ki odločajo o tem, kaj je to efektivno in zakaj
morajo določene skupine sploh bolje funkcionirati.
Ker problemov invalidnih oseb ne izvaja iz dejanskih
razmerij, v katerih se nahajajo, ta koncept dejansko
izhaja iz predstave o invalidnih osebah kot nekakšnih
bitjih specialnega družbenega pomena. A da bi bila
mera še bolj polna, je treba kar naravnost povedati, da
je ta pristop običajno tudi izrazito skrajen - se pravi
pristop po načelu »AD DEFECTUM«. To pomeni, da
se izvor problemov invalidnih oseb pripisuje neposre-
dno sami telesni prizadetosti, kronični bolezni, oziroma
defektu.
Dodatni problem je še v tem, da vse to ne deluje na
zavestni ravni, ampak vedno vključuje tudi elemente
nezavednega in podzavestnega, pri čemer mislim pred-
vsem na prisotnost številnih predsodkov, stereotipov in
mitov na eni ter na obrambne mehanizme vedenja in
nerazrešene konflikte iz preteklosti, ki predstavljajo
repromaterial našega vsakodnevnega življenja in delo-
vanja, na drugi strani.
časopis za kritiko znanosti/68/5
Zategadelj potem ni nič čudnega, če so invalidi v očeh
»zdrave«, »normalne« ter »validne« večine vse prej kot
ljudje. Dejansko namreč izven družbenega konteksta
njihovi problemi ne morejo biti razumljeni drugače kot
»stvar po sebi« oz. nekakšna »usodna omejenost njiho-
vega življenja«. Na ta način se invalidi v naših glavah
spreminjajo v reveže, (ki so potrebni usmiljenja), v
kliente, delovni predmet, surovino, oz, v proizvod.
Spreminjajo se v tip ljudi, ki rabijo tipizirane programe
rehabilitacije, posebna delovna mesta, specialni tretma
itd.
Dejansko pa kot NUS-PRODUKT nekega povsem
konkretnega načina življenja in dela predstavljajo »pri-
kazni znotraj carstva ekonomije« »breme na plečih
ekonomskih proračunov« in »slabo vest« vseh tistih, ki
so jim načelno sicer pripravljeni pomagati, a pri svojem
delu iz različnih vzrokov običajno niso dovolj uspešni.
Naše delovne organizacije pa so še vedno v prvi vrsti
gospodarski subjekt, katerih uspešnost se prvenstveno
meri skozi kriterije tržišča, ki ima svoja - od »sociale«
razlikujoča se - merila enakosti, bratstva, ljubezni, re-
snice in pravičnosti.
Vrednostno-integrativni
okvir dela kadrovsko-
socialnih služb
Eden izmed bistvenih faktorjev, ki posredno pogojuje
neustrezen odnos do invalidov, je tudi v tem, da se
nasploh na integriranost delavcev v proizvodni proces še
vedno gleda predvsem kot na tehnicno-organizàcijski
ne pa tudi socialni fenomen.
Se pravi, da nanj ne gledamo kot na problem medseboj-
nih odnosov, pri katerih je potem seveda treba upošte-
vati tudi motiviranost ljudi, njihove interese, potrebe,
stališča itd. Poleg tega smo v današnjem svetu priče
tega, da vse večjo funkcionalno soodvisnost, ki je posle-
dica nenehno naraščajoče delitve dela spremlja nezado-
voljiva oziroma prenizka socializiranost vedenja ljudi v
proizvodnih procesih. Ali na kratko, socializiranost ve- .
denja ljudi znotraj proizvodnih procesov zaostaja za
njihovo objektivno, z delitvijo dela pogojeno soodvi-
snostjo.
Stopnja socializiranosti vedenja ljudi pa se najbolje
kaže skozi stopnjo identifikacije z vsebino skupnih ci-
ljev po eni strani oz. skozi prepad med osebnostjo in
njeno dejavnostjo, po drugi strani. Tako se recimo skozi
situacijo, ko pravimo, »moja osebnost je eno, delo pa
nekaj drugega«, povsem jasno kaže pomen, ki ga temu
delu pripisujemo. Se pravi, da ta izjava izdaja naš lastni
intimni odnos do dela, s tem v zvezi pa na neki način
tudi že stopnjo naše osebne motiviranosti in angažira-
nosti v procesu uresničevanja delovnih ciljev. Kajti,
nikakor ni isto:
-	ali nekomu delo pomeni zgolj sredstvo za zadovolje-
vanje nekaterih osnovnih življenjskih potreb oziroma za
nabavo sredstev, ki služi zgolj njegovi lastni reproduk-
ciji,
-	ali pa gre za dejavnost, v kateri se ta oseba ustvar-
jalno samopotrjuje po človeški plati, oz, da uresničuje
svoje potencialne sposobnosti, potrjujoč pri tem delu na
človeški način tudi druge.
Moralni imperativ »dobro opravljaj svojo funkcijo, za
drugo pa se ne brigaj (»uzdaj se use i us svoje kljuse«),
je namreč možen zgolj v okviru prve možnosti.
Subjektivno vrednotenje oz. pomen, ki ga ljudje pripi-
sujejo svojemu delpause, se hkrati nenehno navezuje na
takšen ali drugačen tip vedenja, na takšen ali drugačen
način usmerjanja vedenja ljudi znotraj uresničevanja
delovnih ciljev, oziroma je povezan z nekim povsem
konkretnim tipom motivacije.
In na ta način smo prišli do enega izmed ključnih
problemov: to je vprašanje vrednostno-integrativnega
okvirja, kakršen se neposredno izraža skozi prakso na-
ših delovnih organizacij.
Oz. gre za vprašanje enotnosti in razlik vrednostnega
sistema, ki predstavlja okvir delovne integracije:
1.	tistih, ki skrbijo za uresničevanje temeljnih proiz-
vodnih ciljev (tehnično in poslovno vodstvo) in
2.	delavcev kadrovsko-socialnih služb, ki v tem primeru
skrbijo za prevencijo in rehabilitacijo invalidov.
Problem je namreč v tem, da se delavci, ki jim je znotraj
delovnih organizacij poverjena skrb za reševanje tako
imenovanih socialnih problemov nasploh nahajajo v
objektivno protislovnem položaju, saj že po sami naravi
svojega dela predstavljajo nekakšno »aktivno slabo
vest« tistih, ki so nosilci ekonomsko-tehnične racional-
nosti oz. etike. Ta protisloven položaj pa se, izražen v
prvi osebi, najlepše kaže skozi dilemo:
-	ali naj se podredim že omejeni racionalnosti,kar po-
meni, da se postavim v vlogo servisne službe za poprav-
ljanje in blaženje napak ekonomske in razvojne poli-
tike, ter si na ta način zagotovim relativno mirno funk-
cioniranje znotraj obstoječe organizacijske strukture,
-	ali pa naj prevzamem (tudi), vlogo nenehnega »izzi-
valca konfliktov,« s tem, ko si dosledno, sistematično in
angažirano prizadevam za uresničevanje strategije in
ciljev družbenega razvoja, utemeljenega na ideji huma-
nizacije oz. osvobajanja od razčovečujočega načina živ-
ljenja. Ali z drugimi besedami, delavci kadrovsko-so-
cialnih služb so nenehno razpeti med alterantivo in
dejansko možnost:
-uspešnega funkcioniranjav soglasju s poslovnim in te-
hničnim vodstvom po eni strani ter ???
-	aktivnega re(e)volucioniranjaobstoječih razmer, ki jih
nenehno (vsaj potencialno) spravlja v konflikt z nosilci
ekonomsko-tehnične racionalnosti (etike), po drugi
strani.
Iz tega, h kateremu tipu se ravnanja v praksi nagibajo
(dejansko gre vedno za določeno mesto na kontinuuma
med tema dvema skrajnostima), torej sklepamo na vre-
dnostni sistem, ki predstavlja okvir nekega povsem
določenega tipa integracije.
V prvem primeru, ko je delavec usmerjen predvsem v
tehnologijo dela, imamo opravka z normativnim mode-
lom integracijet. j. z razumevanjem vlog in pozicij ter
njihovim učinkovito opravljanjem v skladu z normativ-
nim sistemom ob prisotnosti socialne kontrole. S stališča
usmerjanja vedenja ljudi gre v teçp primeru za razume-
vanje vlog in ravnanja ljudi brez upoštevanja temeljnih
motivacijskih mehanizmov oziroma spoznanj o poveza-
nosti posameznih problemov. Ker pa se takšno razume-
vanje integracije veže na tehnično-tehnološko racional-
nost, ki ji ustreza že omenjeni tip motivacijskih mehani-
zmov, si tudi kaj hitro lahko predstavljamo, na kakšen
način se v takšnih kadrovsko-socialnih službah pristopa
k reševanju socialnih problemov - v našem primeru,
invalidnih oseb.
S povsem drugačnim tipom racionalnosti pa imamo
opravka v primeru, kadar izhaja integrativni okvir dela
kadrovsko-socialnih služb iz njihove relativne avtono-
mije pri določanju in uresničevanju ciljev socialne poli-
tike in temelji na razumevanju o povezanosti posamez-
nih problemov ter upoštevanju protislovij in zakonitosti
znotraj razvoja lastne dejavnosti. In nobenega dvoma
ni, da imamo v obeh primerih opravka tudi z različnimi
rezultati dela. V prvem primeru gre predvsem za ustvar-
janje (lažnega) »socialnega miru« in počasne spre-
membe, v drugem pa je poudarek ravno na vsebinskih
spremembah in hitrem ter sprotnem reagiranju na
vsako novonastalo situacijo.
Na takšni osnovi bi torej lahko naredili sklep, da se
»bolezen« in s tem povezana zmanjšana učinkovitost
kadrovsko-socialnih služb dejanskko začenja takrat, ka-
dar se le-te začenjajo klanjati vsakodnevni pragmatični
racionalnosti, kadar razumevanje (znanje) začenja na-
domeščati norma (sankcija) in kadar postane njihova
struktura tako toga, da na njeni osnovi ni možno nika-
kršno bistvenejše prilaganjena novonastale situacije
oziroma spremembe, ki jih povzroča dinamika okolja
delovnih organizacij.
Drug sklep pa bi bil ta, da boj za izboljšanje dela na
področju invalidskega varstva vedno sovpada z bojem
proti tradicionalnemu obravnavanju tega področja kot
zaščite nekakšne marginalne oziroma obrobne katego-
rije ljudi. Ali z drugimi besedami, boj za boljšo preven-
tivo in rehabilitacijo v organizacijah združenega dela
sovpada s habilitacijo, »postavljanjem na noge« oz. s
splošnim dvigom, kvalitete dela kadrovsko-socialnih
služb. Ta dvig kvalitete pa je možen le kot delo združe-
nih moči ustrezno usposobljenih delavcev, različnih
profilov. In to iz dveh razlogov: prvičzaradi polivalent-
nosti, multidimenzionalnosti oz. kampleksnosti tako
imenovanih »socialnih problemov« in drugič,zaradi av-
toritete argumentov, ki kot rezultat sistematičnega in
organiziranega timskega dela edini lahko vsaj delno
parirajo muhavostim tržišča, ter logiki, vrednotam in
morali, ki jo povzroča pristajanje na pragmatično eko-
nomsko-tehnološko racionalnost.
Predpogoj za obstoj in jačanje takšnih služb pa je ta, da
v zavest vodstev in samoupravnih organov, (ki so ne-
redko še vedno le transmisija volje prvih) najpoprej
prodre prepričanje o potrebnosti »investicije«, ki jo
pomeni zaposlovanje strokovno kvalificiranih kadrov-
,katerih naloga bi naj bila proučevanje kvalitete življe-
nja v procesu dela, proučevanje medsebojnih odnosov
delavcev pri delu in izven dela, spremljanje, proučeva-
nje in reguliranje njihovih socialnih in življenjskih pro-
blemov itd:8
K načelu »ad humanuni«
Z ozirom na to, da preseganje starih birokratskih in
nesamoupravnih pozicij pasivnega stališča, »koliko de-
narja,toliko uslug« (napredek je mogoč le z denarjem),
ter odpravljanje togosti pri iskanju novih rešitev na
nivoju strokovnih služb naših delovnih organizacij na
področju invalidskega varstva ni možno vse dokler osta-
jamo znotraj tradicionalnega (že omenjenega) koncep-
tualnega okvira oz. razumevanja problemov invalidnih
oseb, bom v nadaljevanju poskušal še na kratko poja-
sniti razumevanje invalidov po načelu »ad h uman um«.
Spreminjanje družbenega sveta so namreč vedno priče-
nja s spreminjanjem tolmačenja sveta!
Razumevanje problema invalidnosti po načelu »ad hu-
manuni« ne pomeni ničesar drugega kot njihovo tolma-
čenje v smislu evidentno človeških problemov. In to na
način, da na izhajamo iz nekakšnih teoretičnih koncep-
tov po sebi, in iz njihove posebnosti, ampak da tolma-
čimo probleme teh ljudi izhajajoč iz njihove dejanske
vpetosti v pogoje, razmerje in odnose našega vsako-
dnevnega življenja. Kajti, če invalidi niso nikakršna
bitja specialnega pomena oz. če niso nobeni »mar-
sovci«, ampak evidentno človeška bitja - ah potemta-
kem smemo njihove probleme tolmačiti izhajajoč iz
drugačnih principov, vrednot in stališč, kot jih uporab-
ljamo za razumevanje problemov nas »zdravih«, »nor-
malnih«, »vodilnih«?
A da bi se izognili nepotrebni kognitivni disonanci, se
pravi spoznavno-teoretičnim nesoglsjem oziroma ne-
sporazumom, moram takoj opozoriti, da znotraj pojmo-
vanja invalidnosti po načelu »ad humanum« ne gre več
za tradicionalne, ustaljene pojmovne sheme, Kajti člo-
vek, ki je prišel v položaj, ko je telesno prizadet,
necelovit, okrnjen oz. »defekten« (sem prištevamo tudi
kronično bolne ljudi) nas ne zanima več s stališča nje-
gove telesne prizadetosti oziroma bolezni, ne s stališča
formalno-prevnega oz. družbeno pripoznanega statusa.
Nasprotno. Zanima nas on sam kot živi individuum, ki
prihaja do svoje identitete znotraj nekih povsem kon-
kretnih pogojev življenja in dela, se pravi znotraj nekih
konkretnih odnosov, vezi in razmerij, v katere stopa.
Zanima nas kot človek, ki se ob tem, ko je prišel v
položaj telesne prizadetosti, necelovitosti oz. kronične
bolezni, sooča s celo vrsto segregaci j skih in marginaliza-
cijskih učinkov obstoječega načina življenja. Zanima
nas kot človek, ki pod pritiskom zavednih in nezave-
dnih, zavestnih in podzavestnih, znanih in neznanih
mehanizmov lastnega vedenja, znotraj nekega povsem
konkretnega odnosnega konteksta, nahajajo v takšnem
odnosu do lastne telesne prizadetosti, necelovitosti,
okrnjenosti oz. bolezni, ki mu onemogoča uresničeva-
nje njegovih potencialnih sposobnosti oz. mu onemo-
goča, da sebe doživlja in uresničuje kot (enako) vre-
dnega človeka. Se pravi da nas invalidi ne zanimajo več
zgolj s stališča njihovega individualnega funkcionalnega
karakterja, ampak predvsem s stališča njihovih proble-
mov, ki so obenem komulativni izraz splošno aliena cij-
skih učinkov obstoječega življenja.9 V zadnji instanci
namreč invalidnost sama kot taka predstavlja tudi eno
izmed pojavnih oblik družbenostrukturnih neenako-
sti.10
Da pa bi vse to razumeli, si moramo vsaj za trenutek
spet priklicati v spomin, da »zdravi«, »normalni«, ozi-
roma »validni« v odnosu do invalidov nismo toliko
somišljeniki po naših somatskih značilnostih, kot po
predsodkih, stereotipili in mitih ter po nekaterih temelj-
nih obrambnih mehanizmih, ki smo jih osvojili znotraj
obstoječega življenja.
Tako smo bolj ali manj skoraj vsi prepričani, da je
telesno prizadeti človek pač nesrečen in da mora zaradi
tega trpeti. Pri tem pa pozabljamo, da je pomen, ki ga
telesno prizadeti človek pripisuje svoji telesni prizade-
tosti, bistveno določen prav po družbenem okolju ozi-
roma vedenju ljudi. Kar z drugimi besedami pomeni, da
je »družbena infekcija« oz. vedenje ljudi tisto, ki po-
vzroča, da telesno prizadeti človek svojo telesno priza-
detost doživlja kot nujni, zadostni in neogibni vzrok
trpljenja. Torej je treba vedeti, da neposredni vzrok
frustracij ni telesna prizadetost oziroma obolenje, am-
pak interference z željenim delovanjem, ki je pod veli-
kim vplivom konformizma.Oziroma, za posameznikovo
(invalidovo) samorazvrednotenje, njegove frustracije,
način doživljanja njegovega lastnega položaja in s tem
povezano vedenje, je kriva »družbena infekcija« (pre-
vladujoče norme in vrednote, stališča, predsodki in
stereostipi in s tem opredeljeno konkretno vedenje
ljudi).
Doslej povedano pa je čudovito izrazil Andre Gorz, ko
pravi:
»Na svojo eksistenco lahko gledam le v okviru globalne
situacije. V okviru le-te pa so moje potrebe obreme-
njene z moralnimi, kulturnimi, družbenimi in praktič-
nimi pomeni. Družba me je namreč denaturalizirala s
svojimi nazori, izobraževanjem, z nenehno opreznostjo
in z jezikom, ki je upostošen z moralnimi ocenami in
težnjami. Družba me spodbuja, da sprejem svojo biolo-
ško eksistenco skozi pravila obstoječega sveta. Ona me
uči, da razmišljam o sebi kot o človeku skozi določene
norme. Postavlja me v kontekst določenih tehnik odri-
vanja, zadovoljevanja, akcije in interpretacije samega
sebe. Na ta način me je človeštvo iztrgalo iz mirne
enotnosti z naravo, brez možnosti vrnitve.11
Ali na kratko, kakor pravi Kahlil Gibran:
»Tako kot obstaja neka vez med dušo in telesom, tako
je tudi samo telo povezano s svojim okoljem.«12
In če gledamo na invalide v tem smislu, potem se
spremeni tudi samo razumevanje »rehabilitacije«, k^jti
problem, s katerim se v okviru »rehabilitacijskega nu-
đenja pomoči« odslej ukvarjamo,ni več sama telesna
prizadetost, ampak v prvi vrsti
-	odnos telesno prizadete osebe do lastne telesne priza-
detosti,
-	odnos med okoljem (ožjim in širšim, delovnim in
družinskim) in prizadeto osebo,
-	odnos med okoljem in nami kot velikimi rehabilita-
torji ter
-	naš lastni odnos do telesno prizadete osebe.
Upoštevajoč pri tem seveda spoznanje, da se oblikova-
časopis za kritiko znanosti/68/6
nje človekove identitete (torej tudi doživljanje teh ljudi
kot manjvrednih oziroma invalidnih) vrši zmeraj le
znotraj konkretnih razmerij, znotraj konkretne socio-
psiho-dinamike.
To pomeni, da invalid odslej ni več »predmet dela«, ki
bi ga bilo moč oblikovati po vzoru enostavnega delov-
nega procesa (človekova dejavnost + predmet dela +
delovno sredstvo = produkt). Oziroma problemi reha-
bilitacije niso več problemi tehnično-tehnoioške narave.
V	okviru takšnega razumevanja invalidnosti, problemov
teh ljudi ni moč reševati na tradicionalni defektokratski
način. Prav tako pa ta pomoč ni več zgolj stvar »kompe-
tentnih strokovnjakov« (čuvarjev znanja in kontrolor-
jev vedenja) kajti problemi invalidov se v luči razume-
vanja po načelu »ad humanuni«, dejansko kažejo kot
problemi obstoječih medčloveških odnosov.
V	tem smislu govori Djordje Vukotič:
»Zadnji čas je, da opustimo krožno pot okrog napač-
nega prepričanja, da je okvarjeni vid vzrok grozomor-
nemu položaju slepih v družbi. To je isto kot kriviti črno
polt za rasno diskriminacijo črncev. Ne more se spreme-
niti barva polti, niti vrniti izgubljenega vida, a spreme-
nijo se lahko družbeni odnosi. To je vzrok vseh social-
nih težav. Problem slepih ni medicinske, temveč so-
cialne narave (...) problem slepih je razredno vpraša-
nje.« 13
Še bolj pa so morda ilustrativne besede iz pisma znane
slepe gluhoneme Hellen Keller, ki ga je naslovila stav-
kajočim dclavcem Little Falls v New Yorku, 1912:
»Ne morem uživati blagodati življenja, ki se mi ponu-
jajo, dokler so oni zapostavljeni in poniženi... Moje
simpatije so na njihovi strani, njihova stvar je tudi moja
stvar. Glede na to, da so jim prikrajšana sredstva za
življenje se tudi sama čutim prikrajšana. Vse dokler so
oni sužnji industrije, tudi sama ne morem biti osvobo-
jena.«14
In povsem upravičeno bi potemtakem torej bilo, da bi
besede Hellen Keller tudi zaobrnili. Mislim predvsem v
praksi!
Zaključek
Z oziroma na dejstvo, da je konkretno analizo in kon-
kretno spreminjanje razmer na področju invalidskega
varstva v združenem delu možno izvajati le znotraj
konkretnih delovnih organizacij, se bom ob zaključku
teksta omejil zgolj na nekatere neposredne vsebinske
konsekvence pristopa po načelu »ad humanum«.
a)	Iz povedanega najpoprej izhaja, da se mora znebiti
urejanje invalidske problematike (prevencija in rehabi-
litacija) tako tehnokratsko-birokratske logike urejanja
zadev, kakor tudi zaščitniško pasivne skrbi zanje (nado-
mestila, beneficije). Logiko takšnega dela v neki de-
lovni organizaciji pa ne more nadomestiti zgolj ta ali oni
prizadevni ali celo super-usposobljeni strokovnjak, am-
pak le interdisciplinarni tim oz. ekipa strokovnih delav-
cev na osnovi enotnega vrednostno-integrativnega (in-
teresnega) okvira. Njihova naloga naj bi bila ta, da se po
eni strani ukvarjajo s sprotnim reševanjem tekočih vsa-
kodnevnih problemov invalidnih oseb, po drugi strani
pa morajo biti usmerjeni v sistematično, poglobljeno in
dolgoročno odpravljanje problemov, ki se zakonito po-
javljajo na tleh vsakodnevnega življenja in dela delov-
nih organizacij,
b)	A pri opravljanju teh funkcij se le-ti ne smejo
zapirati sami vase,ampak morajo izkoristiti prav vse
razpoložljive možnosti in subjekte: tako strokovne
službe in institucije izven lastne delovne organizacije
(naj omenim samo Zavode za usposabljanje invalidnih
oseb, ki so že v fazi konstituiranja), kakor tudi samou-
pravne organe in družbeno-politične organizacije zno-
traj delovne organizacije (predvsem v smislu dajanja
predlogov in ustvarjalnih pobud za akcijo skupnega
pomena)
c)	Iz spoznanja, da problemi invalidov niso problemi
tehnične narave, ampak da gre v bistvu za probleme
medčloveških (družbenih) odnosov, pa hkrati jasno
sledi, da njihovo raševanje ne more več biti zgolj stro-
kovna, ampak tudi družbeno-politična naloga. Seveda
ob upoštevanju dejstva, da gre za dva različna, sicer pa
povsem dopolnjujoča se vidika celovite skrbi za invali-
dne osebe, ki ju nikakor ne gre med seboj mešati. Eno
je namreč vsakodnevno nuđenje pomoči invalidnim
osebam, v smislu, da čimbolj človeka dostojno zaživijo
znotraj obstoječih pogojev življenja in dela (predvsem
strokovna naloga),drugo pa je prav tako vsakodnevno,
vendar dolgoročno usmerjeno prizadevanje za odprav-
ljanje družbeno-strukturni oblik neenakosti oziroma
boj za odpravljanje alienacijskih, segregacijskih in mar-
ginalizacijskih učinkov (predvsem družbeno-politična
naloga) vsakodnevnega življenja.
d)	Iz gornjega torej sledi, da mora biti vsakodnevno
reševanje tekočih in perečih problemov invalidnih oseb
usmerjeno tako, da že po svojem bistvu služi ne le
krpanju napak in slabosti obstoječe prakse, ampak tudi
procesom humanizacije tega življenja, da služi njegovi
deinvalidizaciji. Nenazadnje je »deinvalidizacija« vse-
bovana že v samem bistvu re(e)volucionarne, sociali-
stične oz. samoupravno-demokratične preobrazbe. Se-
veda, če le-to razumemo kot neprestano vzajemno pri-
lagajanje ljudi ob rastoči demokratični zavesti oz. kot
osvobajanje od takšne oblike razvoja, ki se odvija po
principu »denar je sveta vladar«.
»Samoupravljanje zahteva solidarnost med ljudmi, za-
vest o družbeni medsebojni odvisnosti, stalno kulturno
in moralno revolucijo: borbo zoper sebičnost, divji indi-
vidualizem, izkoriščanje vpliva malomeščanstva, idejne
in duhovne primitivnosti in banalnosti, zoper človeško
nesramnost in agresivnost; zoper odkrivanje zvitosti,
privilegijev in prikritost hlepečih po oblasti in samoljub-
nežev. Predvsem pa odpravljanje odnosov, ki obnav-
ljajo starega in otežujejo nastajanje novega sveta in
novega življenja (... J z namenom, da človeška koope-
racija in toplina prevladata nad samoživostjo, utilitari-
stično in vulgarno ravnodušnost jo; ter da bi se poka-
zalo, da je ljubezen Človeka do človeka veliko varnejši
pogoj za napredek in uresničevanje vseh in vsakogar -
kot pa mržnje in razdvojenost (podčrtal C. K.), ne glede
na to, koliko sta »prirojeni«.
Opombe:
1.	Gre za seminarje namenjene mentorjem invalidnih oseb v
združenem delu, ki smo jih v okviru samoupravnih interesnih
skupnosti za zaposlovanje za celotno področje Slovenije opra-
vili delavci Zavoda za rehabilitacijo invalidov Ljubljana. Med
udeleženci pa so bili sorazmerno enako zastopani tako rekoč
vsi profili kadrov, ki se profesionalno ukvarjajo z reševanjem
invalidske problematike.
2.	Gre za nenehno indeksiranje življenja ter dajanje prednosti
kratkoročnim ekonomskim rešitvam ob istočasnem odrivanju
nekaterih temeljnih vsebinskih (humanih) ciljev samouprav-
nega socializma na stranski tir.
3.	Jovan Milenkovič, Prekvalifikacije invalida rada u Jugosla-
viji i udruženi rad, Inštitut za dokumentaciju zaštite na radu,
Niš 1977.
4.	»Naše planiranje je še zmeraj materialno, finančno, ki
ustreza državnemu planiranju z ekonomskimi kategorijami
samoupravnega sistema pa v planih še začeli nismo«. (B. Sefer
1981, 190).
5.	Sociologija 1-2/1980, 17. »(...) nisem toliko nerealen, da
ne bi videl zaostalost naše situacije, v kateri bi bil taylorizem
dejansko napredek, toda od zaostalosti ne kaže delati ideolo-
gije.« (prav tam).
6.	prav tam.
7.	Djuro Šušnjič Otpori kritičkom mišljenju, 185.
8.	Vse to namreč predstavlja »predpogoj za delavčevo osvoba-
janje pri delu, za njegovo predanost delu, zadovoljstvo z
delom, kar ima povratno ugodne posledice na številna po-
dročja delavčeve ustvarjalnosti in produktivnosti«. (Živka
Černivc, Problemi socialne sigurnosti radnika, Socialne poli-
tike 11-12/1982).
9	Bistvo odtujitve na individualnem nivoju je ravno v zaviranju
razvoja človekovih potencialov
10	Bistvene karakteristike družbene neenakosti sistemske in
strukturalne narave so naslednje:
-	so relativno trajne in stabilne;
-	obnavljajo in ohranjajo se na sistemski način in izražajo
relativno čvrsto strukturo,
-	najprej se izražajo na tistih področjih, ki so strateško po-
membna za družbeno življenje celo družbe,
-	objektivno nastajajo na latenten ali manifesten način iz
vladajočih družbenih odnosov,
-	po pravilu so vsaj do neke mere institucionalizirane, zašči-
tene in podpirane z različnimi mehanizmi,
-	kažejo tendenco, da se prenašajo iz enega na drugo po-
dročje,
-	so množične narave,
-	s svojimi celokupnimi dolgoročnimi in kratkoročnimi učinki
se odražajo na celotno življenjsko situacijo, na povprečne
življenjske možnosti in življenjske perspektive množice ljudi.
(Glej Srdjan Vrcan, Društvene nejednakosti i moderno druš-
tvo).
11	Naše teme, 2/1978.
12	Duhovne izreke, Graf os, Beograd 1981, 15.
13	Djordje Vukotič, Tito sljepima, Socialna misao, 7 1977.14
Naš život, 1/1950
Literatura:
1	Mate Bturović , Socialna sigurnost in socialna aktivnost v
organizaciji združenega dela, SP 6/1982.
2	P. Bučar, Upravljanje, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981.
3	Živka Čmivc, Problemi socialne sigurnosti delavcev, SP 11-
12/82.
4	Branko Djurkovič, Ukrepi ekonomske stabilizacije in razvoj
družbenih dejavnosti v letu 1963, SP 1/1983.
5	Eksperimenti u demokratizaciji radnih odnosa (prilozi izuča-
vanju društvenog sistema), + 6. zv., Biblioteka Čovječki si-
stem, Zagreb 1978.
6	Humanizacija dela z vidika invalidnosti in zdravstvenega
varstva, Knjižica Sindikata, 35. zv., Delavska enotnost, Ljub-
ljana 1981.
7	S. Ilič, Psihosociološki apsekt informiranja v združenem delu
(Humanizacija delovnega okolja), Delavska enotnost, Ljub-
ljana 1979.
8	Informacija o zagotavljanju socialne varnosti invalidnim
osebam v SR Sloveniji, Skupščina SRS, Ljubljana 6. 9. 1979.
9	Svetislav Jovanovič, Socialni predsodki kot faktor pri inte-
graciji invalidnih oseb.
10	B. Kavčič, Samoupravna organizacija dela, Delavska enot-
nost, Ljubljana 1982.
11C. Klajnšček, Invalidnost, rehabilitacija in deinvalidizacija,
ZRI, Ljubljana, 1981.
12	C. Klajnšček, U susret jednom humanijem uključivanju
hendikepiranih u proces rada (kritika tradicionalnih pristupa),
Referat za IX. kongres Medjunarodne asociacije za preven-
tivnu i socialnu medicinu, Beograd 1981.
13	S. A. Maglin, Hvatanje muva na med: istraživanje menad-
žerskih iniciativa ka humanizaciji rada, Gledišta 5-6/1979.
14	Zuhdija Mahmutovič, Izobraževanje delavcev s področja
varstva pri delu, SP 6/1982.
15	Zuhdija Mahmutovič, Načrtovanje in programiranje pre-
vencije invalidnosti v organizacijah združenega dela, SP
3/1982.
16	Ilia Mihailovič, Naloge in obveze organov upravljanja,
vodilnih in vodstvenih delavcev s področja varstva pri delu, SP
1/1982.
17	Milosav Milosavljevič, Nekatere ideje o razvoju socialnega
dela, SP 3/1982.
18	Milosav Milosavljevič, Socialno delo na prelomnici, SP
2/1982.
19	Ljubimka Obradovič-Aleksov, Medicinski in socialni
aspekti profesionalnih bolezni in rehabilitacija, SP 2/1982.
20. V. Rus, Odgovornost in moč v delovnih organizacijah,
Moderna organizacija, Kranj 1972.
21	F. Šebič; Puna zaposlenost - univerzalni interes suvreme-
nog sveta, Pregled, Sarajevo 2/1977.
22	B. Šefer, Socialna politika v socialistični samoupravni
družbi, Delavska enotnost Ljubljana, 1981.
23	Djuro Šušnjič; Otpori kritičkom mišljenju, Beograd 1981.
24	Djuro Vekič, Zaposlovanje v pogojih sprovajanja politike
ekonomske stabilizacije, SP 1/1982.
25	J. Županov, Sociologija, marksizam i industrijska sociolo-
gija, Sociologija 1-2/1983.
UDK: 364.65-056.26
združeno delo, invalidsko varstvo, rehabilitacija
Ciril Klajnšček: Produkcija, prevencija in rehabilitacija
invalidov v organizacijah združenega dela
Gre za konkretno analizo razmer na področju invalid-
skega varstva v združenem delu. Avtor ugotavlja, da se
je treba znebiti urejanja invalidske problematike tako
tehnokratsko-birokratske logike urejanja zadev, kakor
tudi zaščitniško pasivne skrbi zanje (nadomestila, bene-
ficiranje). Logiko takega dela v delovni organizaciji ne
more nadomestiti zgolj ta ali oni prizadeti ali celo super-
usposobljeni strokovnjak, ampak le interdisciplinarni
tim, skupina strokovnih delavcev na osnovi enotnega
vrednostno-integrativnega (interesnega) okvirja. Vsa-
kodnevno reševanje tekočih in perečih problemov inva-
lidnih oseb mora biti, ugotavlja avtor, usmerjeno tako,
da že po svojem bistvu ne služi le korigiranju napak in
slabosti obstoječe prakse, ampak tudi procesom huma-
nizacije življenja.
časopis za kritiko znanosti/68/7
PSIHIATRIJA

Politično posluževanje psihiatrije na zahodu in vzhodu
(D
Erich Wulff
Zdaj gre za to - in s tem smo na vrhuncu humanosti - da
se ne izpriča zločin, temveč bolezen teh ljudi - govo-
rimo o obtoženih! Kdor pride na temelju in s skliceva-
njem na katero koli idejo - od Platona do Smitha - o¿l
Lista in Lassalla - od Campanelle in Marxa - do sklepa
0	omejevanju, razvrednotenju, poniževanju ali celo na-
domesti ji vosti bogu od vekomaj dopadljive in od
NJEGA SAMEGA ustanovljene nemške monarhije
(inclusive Lichtenstein), ta je à priori bolan, ima dolus
criminis laesae majestatis kot telesno nadlogo, ne da bi
to opazil, je že s sklepanjem na sebi samem in za sebe -
ne da bi moral kraljevi gospod predsednik spregovoriti
le besedo - postal zločinec. Moderna država pa želi na
izteku stoletja ter z upoštevanjem ideje, za katero še ne
vemo čisto natanko, če izvira od boga (od katerega
izvira tudi božja milost vladarjev), nastaniti te ljudi v
zavetišče, v bolnišnice, v idejne ustanove.
Iz Oskar Panizza: Psihopatia criminalis. Navodilo za
psihiatrično ugotavljanje in znanstveno potrditev du-
ševnih bolezni, ki jih je sodišče spoznalo kot nujne. Za
zdravnike, laike, pravnike, skrbnike, upravne usluž-
bence, ministre itd. Verlag der Züricher Diskussionen,
Zürich 1898, 73-74.
VSEBINA
1	Uvod
1.1 Omejitve svobode psihično bolnih, nesposobnost
krivde in varnostni ukrepi pri »duševno bolnih prestop-
nikih«
2	Psihiatrični poskus obtožencev pri političnih procesih
v ZRN
3	»Psyhiatric Justice« v ZDA
- 4. Sodna psihiatrija v SZ
4.1	Kampanja o »zlorabi psihiatrije« v politične na-
mene
4.2	Najpomembnejši očitki kampanji
4.3	Podatki o številu prizadetih
4.4	Posebne psihiatrične bolnišnice v SZ
4.5	Strokovno - mnenjski in varovalni postopek
4.6	Dokumentacija znanih primerov
4.7	Psihiatriziranje disidentstva in deviantnosti
4.7.1	Pojem bolezni, pogostost skrbstva in psihiatrizi-
ranje
4.7.2	Politično področje; človekove pravice in protiko-
munistična kampanja
4.7.3	Psihiatrični pojem bolezni v SZ
4.7.4	Pojem bolezni in organizacijska členjenost psi-
hiatričnih ustanov
4.7.5	Socialnozgodovinski razvoj psihatričnega pojma
bolezni v SZ
4.7.6	Tabuiziranje neinstitucionaliziranega zaznavanja.
Socialistična pametnost in norost
5 Sklep
1. Uvod
Križanje psihiatrije z državno oblastjo je staro toliko
kot psihiatrija sama. Foucault1, Dörner2, Castel3, in
drugi so mogli dovolj natančno pojasniti, da psihiatrija
od svojega rojstva kot medicinska znanost ni prevzela
samo terapevtske naloge, marveč tudi od države priv-
zeto nalogo, »iztrebljanje nerazuma«, ki je bila prej
dodeljena kaznilnicam, delavnicam in blaznicam. V pra-
ksi ji je ta naloga pripadla z ustvarjanjem vselej sodob-
nih institucij in zdravljenja pa tudi socialne kontrole
(zavetišč, psihiatrije, »sektorizirane« v bližini srenj raz-
členjene po teritorialnih področjih pristojnosti itd.),
znanstveno s tem, da je svoje pojme bolezni priredila tej
praksi ter jo tako tudi teoretsko podpreti. V mlajši dobi
sta Güse in Shmacke 4 do 1945 nadaljevala z analizo, ki
sta jo delala do srede 19. st. Foucault in Dörner, in pri
tem poiskala tudi praktično in pojmovno opremo sodne
(»forenzične«) psihiatrije v nemškem govornem pro-
storu. Če iz teh dobro dokumentiranih del izluščimo
jedro, smo v skušnjavi, da bi rekli, da uporaba psihia-
trije v politične namene, psihiatričnih sredstev prisile in
pojmovnega aparata, ki jih opravičuje za to znanost do
zdaj ni bila nič slučajnega, občasnega, zunanjega, tem-
več bistveni del njene družbene naloge, kolikor se že ta
izteka v iztrebljanje in zatiranje tistega, kar so država in
družbene oblasti, ki se preko nje reprezentirajo, defini-
rale kot »nerazum«. Zloraba in (uporaba) psihiatrije (e)
sta se potemtakem vsaj delno pokrivali.
Vsekakor takšna ugotovitev najprej ni mnogo več kakor
besedna igra, ki zavestno zabrisuje mejo med z zako-
nom skladno (»zakonito«) uporabo v politične namene
ter nezakonito zlorabo. Takšno brisanje meje sicer ja-
sneje izrazi notranjo povezanost represivnih funkcij
psihiatrije - kar je lahko koristno in razodevajoče za
vse, ki so dejavni v psihiatriji. Vendar pa je to hkrati
povezano z dvema predpostavkama, ki se javno veči-
noma ne razlagata: Kot prvo se morajo tudi pravice do
posamičnega »nerazumnega« odstopanja od družbenih
ali celo zakonskih norm ustaliti nasproti tem brez opo-
rekanja kot »višje vrednote« - resda znotraj določenih
meja, toda te obenem ostanejo večinoma nedefinirane.
»Politična« zloraba psihiatrije bi bila torej po tej pred-
postavki že uveljavljanje splošnih interesov nasproti
posamičnim, interesov »polisa« nasproti interesom indi-
vidua - (npr. pri prisilnem ravnanju z nekim občasno
izredno agresivnim psihotikom, pri skrbništvih, rejniš-
tvih, odvzemu vozniškega dovoljenja itd.) - s tem pa
smo že prišli do druge predpostavke omenjenega zabri-
sovanja meja: K domnevno nepremostljivemu na-
sprotju med državo, družbenimi silami in individuom, ki
ima za marksista ta nespravljivi, antagonistični značaj le
v razredni družbi za mezdno odvisne.
Če torej iz neovrgljivega dejstva, da je psihiatrija poleg
terapevstkih nalog nenehno izpolnjevala tudi neko dr-
žavno represivno naročilo, brez ovinkarjenja zaklju-
čimo, da je represija individualnih potreb in razvojnih
možnosti njeno jedro, njeno najgloblje bistvo, medtem
ko predstavlja njena zahteva po znanstveno utemeljeni
terapiji le neki ideološki plašček, ki si ga odeva, potem
se nenadoma znajdemo na antipsihiatričnih - in poli-
tično anarhističnih - izhodiščih. S teh je mogoče vsako
psihiatrično intervencijo zapopasti kot (bolj ali manj
subtilno) formo zatiranja, kakor to P. Cooper5 tudi
izrecno počne. Takšno izhodišče daje - tam, kjer
ostane, drugače kot pri Cooper ju, neizrečeno — celo
prednost, da je mogoče vsakokratnega političnega na-
sprotnika osramotiti povsod tam, kjer je na njegovem
področju psihiatrija povezana s kakršnimi koli držav-
nimi uredbami: z aktualiziranjem povsod prisotnih an-
tipsihiatričnih čustev, često tudi še v najbanalnejšem
pomenu besede. Represivne funkcije, ki jih ima psihia-
trija danes še povsod, je tako mogoče prikazati kot
neposredne izrazne forme državnega nasilja nekega do-
ločenega političnega ali družbenega sistema.
Nenehno si bo treba zavestno prizadevati, da ne podle-
žemo tej skušnjavi. Zato naj bo v tem sestavku vpraša-
nje zlorabe psihiatrije zastavljeno drugače:
Kje psihiatrija prebije področje delovanja, ki ji je dode-
ljeno, naj bo to v območju svobodnega odločanja posa-
meznika ali v območju drugih državnih ali socialnih
izpostav (agentur): policije, kazensko-pravnega varstva,
šole itd. Znotraj takšnih možnih prestopanj meje je
zanimivo predvsem vprašanje: kje psihiatrija izvaja
funkcije zastopništva za politično ali državnopravno
represijo in zakaj? Prva domneva bo šla v to, da dobi
psihiatrična oblika zatiranja prednost pred policijsko ali
kazensko-pravno takrat, kadar leži kršitev norm, ki jo
je treba popraviti, v črni luknji, ki je z zakoni le slabo
opremljiva. Njeno psihiatriziranje bi omogočilo, da se
izogne pravni pojasnitvi nekega po možnosti stvarnega
razmerja, pa je kljub temu doseženo zaželeno repre-
sivno delovanje. To se bo moralo izpostaviti, če takšna
interpretacija zadostuje.
1.1. Omejitve svobode
psihično bolnih,
nesposobnost krivde in
varnostni ukrepi pri
»duševno bolnih
prestopkih«
Za psihiatrično izvedene omejitve svobode obstajata
dve tipični situaciji: Prvo označuje to, da je kak človek
dan v neko psihiatrično kliniko proti svoji volji - po
možnosti tudi brez prepričljive nujnosti. To se lahko
zgodi spet le z upoštevanjem formalnih pravnih predpi-
sov ali z njihovo kršitvijo, ki je v razvitih kapitalističnih
državah pa tudi v socialističnih deželah tako pogosta, da
je razprava o tem malodane odveč. Nasproti tej spada
prva situacija v psihiatrični vsakdanji kruh. Različni
zakoni o pošiljanju psihično bolnih v zaprte oddelke
navajajo v večini dežel kriterije, ki tvorijo predpostavko
za psihiatrično internacijo: kaj je razumeti pod tremi
kriteriji - »ogrožanje drugih« ali »samoogrožanje«,
ključni pojmi večine psihiatričnih zakonov o odvzemu
svobode, pa ostanejo pri tem večinoma prepuščeni poj-
movanju zdravniških izvedencev in odločilnih sodnikov.
To pa, vsaj glede bolestnosti duševnih vzgibov, ki pogo-
jujejo samoogrožanje in ogrožanje drugih, spada v psi-
hiatrovo strokovnost. Tako je mogoče zajeti področje
pristojnosti psihiatričnih prisilnih sredstev zelo ozko, pa
tudi zelo široko. V zadnjem primeru se seveda vsiljuje
govorjenje o »zlorabi« - vsekakor v okviru yeljavnih
pravnih predpisov. Pri tem je odločilno tudi, kam se
področje psihiatrične pristojnosti razširja: v svobodni
prostor odločanja posameznikov oz. skupin, ali pa na
področje dosega drugih represivnih instanc: policije,
kazenskega sodstva, »skrbstvenega organa«.
V tehi delu je vprašljiva le razmejitev v okviru presoje
kazenskopravne odgovornosti: na to pa smo pristali pri
drugi tipični oblastnopsihiatrični situaciji.
Večina držav je v svoje zakone sprejela predpise, ki naj
preprečijo, da se mora obsoditi in kaznovati obtoženec,
časopis za kritiko znanosti/68/8
Sophie Tauber in Hans Arp, 1918
ki zaradi neke psihične bolezni ni odgovoren za svoja
dejanja oz. »ni sposoben nositi krivde« (nich schuldfähg
ist).8
Vpeljava takšnih zakonskih določb od meščanske revo-
lucije dalje je brez dvoma napredek nasproti prejšnji
pravni samovolji, ki je duševno bolne storilce kaznovala
ravno tako kot zdrave in jih - ob ustreznih deliktih -
celo obešala.9
Kolikor močneje se je izvajala meščanska zakonitost,
toliko je ta napredek vsekakor razkrival tudi nasprotno
stran: če sta se namreč psihiater in sodnik združila proti
nekemu obtožencu, potem je mogel ta, ki bi naj mu
določba o kazenskopravni neprištevnosti v primeru psi-
hične bolezni služila, prav s to določbo izgubiti pravico
do korektnega postopka: medtem ko je bil namreč
obtoženi zaradi psihičnega obolenja proglašen kot prav-
dno nesposoben, postopek proti njemu pa ustavljen, so
ga hkrati vendarle - s sklepom sodišča - nastanili v
psihiatrično bolnišnico. V takem primeru je bila obrav-
nava formalno omejena na »varnostni postopek«. Tu so
bili psihiatri, četudi ne pravno, dejansko njegovi edini
sodniki. Od njihove presoje je bilo odvisno, kdaj je bil
kak obtoženec sodno uveden, pa tudi kdaj je sodišče
soglašalo z izpustitvijo oskrbovanega kot »duševno bol-
nega prestopnika«, ki je bil zdaj bolnik, ne pa obsojeni
jetnik. Če je bila neprištevnost ugotovljena pred zaklju-
čkom postopka, okrivljeni pa poslan v psihiatrično bol-
nišnico, potem državnemu tožilstvu sploh ni bilo treba
več dokazovati krivde.
Toda, celo če je v neki redni sodbi za dokazano krivdo
prišlo do pomilostitve zgolj zaradi neprištevnosti, je
moral pomiloščeni namesto s časovno omejeno zaporno
kaznijo pogojno računati s psihiatrično oskrbo za nedo-
ločeno dobo. Ponekod - tako v Districts of Columbia v
ZDA10 - obstaja celo avtomatska povezava pomilosti-
tve zaradi psihiatričnih razlogov s prisilnim bolnišničnim
zdravljenjem. Takšna zdravljenja se izvajajo večinoma
v posebnih oddelkih, v katerih so življenjski pogoji
često brezupnejši kot v zaporu, kar terapevtska prizade-
vanja, če sploh obstajajo, obsoja na brezsmiselnost.
Take vrste »trdnjave« za duševno bolne prestopnike
obstajajo tako v Sovjetski zvezi kot v ZDA in v ZRN.
Večinoma ima »varnost« - to pomeni stalen nadzor
oskrbovancev - jasno prioriteto nad terapevtskimi za-
snovami, ki se morajo v nekem takem okolju omejiti na
- neredko tudi nasilno - dajanje zdravil.
Kar koli že je bilo v zadnjih 20 letih napisanega o
psihiatričnem bolnišništvu: še danes se - v nasprotju z
nekaterimi psihiatričnimi bolnišnicami, v katerih so bile
izvedene reforme - v večini »trdnjav« obsežno vrši
dodatno pohabljanje, ki ga trpijo psihično bolni v eno-
ličnem in nemikavnem okolju totalnega institucional-
nega varstva. Ob dramatičnih pričevanjih iz sovjetskih
»trdnjav« pa za nas ni nobenega razloga za samoupra-
vičevanje' .
2. Poskusi psihiatriziranja
obtoženih v političnih
procesih v ZRN
V normalnem kazenskem postopku je naloga branilca,
da za svojega mandanta, kadar ima oporo za to, da pri
njem obstaja duševna bolezen, uveljavi nesposobnost
krivde ali vsaj zmanjšano sposobnost krivde. Samo v
jasnih primerih - če gre npr. za kakega zdravljenega
bolnika ali pa če okoliščine dejanja same kažejo neko
neprištevnost - bo državno tožilstvo iniciralo pri sodišču
za izvedbo strokovne preiskave - praktično zmeraj v
soglasju z okrivljenim oz. njegovim pravnim svetoval-
cem. Pri političnih procesih ali pri tistih, v katerih gre za
interese mogotcev, se v tem oziru vlogi državnega to-
žilca in branilca zamenjata. Zdaj skuša tožilstvo doka-
zati neprištevnost storilca proti volji okrivljenega in
njegovega branilca. To se je zgodilo npr. v primeru dr.
Weiganda, ki ni hotel pustiti pri miru samomora nekega
častitljivega moža CDU iz 1. 1961 in je želel izsiliti
preiskavo o tem - kot psihopatski prepirljivec je bil
proglašen za neprištevnega in vtaknjen v neki zavod;
eden izmed izvedencev, profesor Selbach iz Berlina, je
želel na svoji kliniki iz njega napraviti »prijaznega in
razumnega človeka«.i: Tudi Ulrike Meinhof bi naj bila
-	proti svoji in branilčevi volji - s prisilnimi sredstvi tja
do narkoze podvržena nevrološkopsihiatrični preiskavi,
da bi se preverila njena prištevnost. Množični protesti
strokovne javnosti bi lahko to tudi preprečili.13 V pro-
cesu proti dr. Wolfgangu Huberju iz Kolektiva sociali-
stičnih pacientov iz Heidelberga je deželno sodišče v
Karlsruheu (direktor deželnega sodišča dr. Göhl) dne
10. 5. 1972 v okviru nekega psihiatričnega izveden-
skega naloga zastavilo naslednje vprašanje: »Predpo-
stavimo, da nekdo zavrača pravno in gospodarsko ure-
ditev Zvezne republike in zavestno nasprotuje njenim
gospodarskim strukturam ter dela kazniva dejanja, da
bi jih spremenil. Ali bi bilo mogoče po priznanih pravi-
lih psihiatrije že zgolj v tem najti zadosten namig, da
ima takšen okrivljenec motnje v zavesti, bolezenske
motnje duševne dejavnosti ali da je duševno ome-
jen?«.14
Ni mi znano, kako je od sodišča potrjeni izvedenec
odgovoril na to vprašanje. Toda že zastavitev vprašanja
deželnega sodišča v KarlsruheU priporoča interpreta-
cijo, da se politična opozicija proti državni in družbeni
ureditvi ZRN, kjer ta opozicija krši veljavne zakone,
pojmuje že kot taka po možnosti za noro ali pa vsaj za
psihično nenormalno. Takšno stališče je starejše od
ZRN same; zgleduje se lahko po neki častni nemški
nacionalni tradiciji: na primer po izvedencih Krae-
plinssu15 in Kahnsu16 v procesu proti obtoženim vodjem
Münchenske sovjetske republike 1. 1919, v katerem so
bili ti označeni kot samouveljavljujoči se psihopati,
hkrati pa vendarle (v skladu s takrat - delno pa še danes
-	prevladujočim pravilom) proglašeni za kazensko-
pravno popolnoma odgovorne.17
Ti primeri iz Nemčije in kasneje iz ZRN kažejo, da
skuša država tudi pri nas zabrisati mejo med psihiatrijo
in kazenskim pravom in da ji to neredko tudi uspeva.
Pri tem je njena korist v političnih procesih jasno razvi-
dna: »neprišteven« potuje za daljši čas, morda za zme-
raj, v »trdnjavo«, če ima srečo tudi ne da bi mu v
procesu morali dokazati krivdo; hkrati pa je s tem
doseženo, da je njegova dejanja mogoče označiti kot
dejanja »blaznega« in jih tako razrešiti vsake politične
dimenzije. Taka potreba se zelo razločno kaže v dikciji
deželnega sodišča v Karlsruheu v procesu proti dr.
Huberju. Pri tem je stopnja zavedanja o takih koristih
pri psihiatričnih ali juridičnih instancah vsakokrat ra-
zlično izražena in le svarim lahko pred teorijami zarote,
ki vsepovsod vidijo na delu državno vodstvo na najvišji
ravni.
3. »Psychiatric justice«
v ZDA
Tega, da se psihiatrija tudi v kapitalističnih deželah
zlorablja v politične namene ali za silne privatne inte- •
rese, ne kaže samo nekaj pravkar omenjenih primerov
iz ZRN. Thomas S. Szasz je v svoji knjigi »Psychiatric
Justice«18 sledil vprašanju, »kako sta psihiatrična profe-
sija in pravni establishment sklenila tiho zaroto, da bi
državljanom odvzela ustavno pravico do sodnega po-
stopka«.
Szasz na štirih izčrpnih primerih (Perroni, Hoffer, Wal-
ker in Lynch), ki so bili iz psihiatričnih razlogov progla-
šeni za pravdno in okrivljivo nesposobne in so jih strpali
v psihiatrične bolnišnice, čeprav niso niti ogrožali skup-
nosti niti niso potrebovali zdravniške nege, ilustrira
sodelovanje psihiatrov izvedencev z državnim tožil-
stvom, državnimi koristmi, pa tudi s silnimi privatnimi
interesi.
Perronija naj bi neka velika gradbena družba dva me-
seca pred iztekom njegove najemne pogodbe pognala z
bencinske črpalke, na kateri je delal 10 let. Ko so ljudje
iz gradbene družbe na ozemlju njegove bencinske čr-
palke postavili prometni znak za prepoved, ga je odstra-
nil. Kakor hitro so ga hoteli ponovno postaviti, je v zrak
izstrelil svarilni naboj. Zaprli so ga, vendar je bil zaradi
psihiatričnih razlogov proglašen za nesposobnega za
obravnavo.
Szasz kaže v protokolih izpovedi prič, kako je psihiater
-	izvedenec, da bi podkrepil svojo tezo o Perronijevi
obravnalni nesposobnosti, razlagal kot shizofrenične
simptome: odprtost zgornjega gumba na srajci, občasno
mežikanje z očmi, »izmikajoče« odgovore na izveden-
čeva vprašanja, »premišljen« nastop itd. Na vprašanje
branilca, kakšno obnašanje vendar pričakuje od nor-
malnega človeka v psihiatrični bolnišnici, je izvedenec
odvrnil: »V psihiatričnih ustanovah ni normalnih ljudi«.
Vsi poskusi, da bi za Perronija izsilili sodni postopek, so
propadli: tudi poskusi z ameriško postopkovno določbo,
da je državno tožilstvo takoj po tem, ko je neki obtože-
nec proglašen za obravnalno nesposobnega, poobla-
ščeno, da zahteva ponovno strokovno mnenje: pravica,
ki obtožencu ni dostopna že zategadelj, ker je le-ta po
pravilu neposredno po nastanitvi v sodno-psihiatrični
posebni oddelek preklican. 10 let po aretaciji je Perroni
-	za katerega ni bila znana nobena psihiatrična predzgo-
dovina - še zmeraj sedel v psihiatričnem zavodu. Do
procesa, v katerem bi moralo biti osvetljeno ozadje
njegovega »dejanja«, ni prišlo - v prid veliki gradbeni
družbi, ki je dala takoj po Perronijevi aretaciji bencin-
sko črpalko porušiti. *
Hoffer je imel psihiatrično predzgodovino: 1. 1944 je v
vojski, kasneje pa še enkrat prestal shizofreno epizodo,
vendar pa je bil proglašen za zdravega. L. 1958 je bil
obtožen več seksualnih deliktov (poskus posilstva, so-
domita, zapeljevanje mladoletnika), vendar je svoje
storilstvo zanikal. Na temelju njegove psihiatrične
predzgodovine so ga kot obravnalno nesposobnega brez
postopka vtaknili v neko psihiatrično zavetišče, od ko-
der se je 1. 1960 obrnil na Szasza za pomoč. Boj za
potrditev njegove sposobnosti za obravnavo, ki ga je
vodil Szasz, je trajal do 1. 1963: tako dolgo tudi zatega-
delj, ker je državno tožilstvo, ki je tudi še po prvem
pozitivnem strokovnem mnenju in ustrezni sodni odlo-
čitvi izvedlo novo preverjanje Hofferjeve zahteve po
tem, da bi bil obravnalno sposoben, vsekakor potrdilo.
V	procesu je nato Hoffer priznal zapeljevanje mladolet-
nika - na nekem običajnem ameriškem kravjem sejmu
- nakar so preostale točke obtožnice odpadle. Obsojen
je bil natanko na tolikšno zaporno kazen, kolikor je je
že odsedel v zavetišču: torej je bil takoj po procesu
izpuščen.
V	tem primeru se vsiljuje sum, da je državno tožilstvo
šlo po poti psihiatričnega odvzema svobode zaradi tega,
ker Hofferju dejanj, za katere je bil obdolžen, sicer ni
bilo mogoče dokazati, pa se je organom in psihiatrom-
izvedencem kljub temu zdelo »varneje«, da ga kot
domnevnega seksualnega delinkventa vendarle izločijo
iz prometa. Za takšno zaščito pred kriminalom se »psi-
hiatrični kazenski pregon«, kakor ga imenuje Szasz,
naravnost ponuja.
Edwin Walker je bil desnoekstremistični upokojeni ge-
neral, ki je 1. 1962 demonstriral na mississipijski uni-
verzi proti uporabi zakonov o državljanskih pravicah,
1. 10. 1962 pa je bi aretiran zaradi upiranja državnemu
nasilju, hujskanja k uporu in podobnih deliktov. Preden
mu je uspelo osvoboditi se s kavcijo, je bil pri telefon-
skem razgovoru med nekim uradnikom pravnega mini-
strstva in šefom - psihiatrom jetniške uprave premeščen
v bolnišnico za zvezne jetnike v Springfield, Missouri,
da bi se izpeljala psihiatrična ocena tako, da bi bil
Walker proglašen za nesposobnega za obravnavo.
Walkerju, ki je imel mnogo denarja in močno ozadje, je
nato 6. 10. 1962 vendarle uspelo osvoboditi se s kav-
»cijo, čeprav so jetniki, ki se morajo prepustiti strokovni
ocenitvi, ponavadi tretirani kot neprostovoljni psihia-
trični pacienti, od katerih se ne sprejema nikakršna
kavcija, 22. 11. 1962 je bil Walker spoznan za obrav-
nalno nesposobnega v postopku, v katerem si je lahko
izvedenca izbral sam. Nato je obtožba proti njemu 21.
1. 1963 čisto zapadla.
Tu je bil očitno storjen poskus, da bi se izognili za vlado
ZDA mučnemu procesu proti visokemu oficirju, ki je
bil tudi na mednarodno pomembnih funkcijah v Južni
Koreji, na Formozi in v ZRN ter da bi obtoženca, ki je
vlado ZDA že večkrat diskreditiral z zavzemanjem
desnoekstremističnih in rasističnih stališč, postavili na
hladno po psihiatrični poti. Ta poskus je spodletel za-
radi finančnih sredstev in političnih zvez, ki jih je imel
Walker in kot »very important Person«, on edini »ni bil
nemočen pred tako človekoljubnim sumom državnega
tožilstva, da je preveč bolan za sodno obravnavo«
(Szasz).
Frederick Lynch, upokojeni podpolkovnik, je bil areti-
ran 6. 11. 1959, ker je izdal nepokrit ček za 100
dolarjev in po ustreznem opominu svojega konta ni
poravnal v predpisanem roku petih dni. Brez branilca se
je pred sodiščem zagovarjal kot »nekriv« in bil zaradi
tega podvržen psihiatrični preiskavi. 4. 12. 1959 je bil
proglašen za nesposobnega za sodno obravnavo ter za
nedoločen čas poslan v psihiatrično bolnišnico zaradi -
po psihiatrični ekspertizi - manično-depresivne psihoze,
ki da je v enem prvih stadijev izboljšanja. 28. 12. 1959
je bil nato vendarle proglašen za sposobnega za obrav-
navo, kljub temu pa proti njegovi volji zadržan v bolniš-
nici. Potem, ko so se Lynchu razkrile posledice njegove
odločitve (da se bo zavzemal za ne-krivdo), se je posku-
sil po nasvetu svojega zdaj pritegnjenega odvetnika
proglasiti za krivega. In vlogi nasprotnkov v procesu sta
se obrnili: državno tožilstvo je z vsemi sredstvi vztrajalo
pri tem, da je Lynch zaradi psihične bolezni »nekriv«,
medtem ko je obramba silila v njegovo obsodbo. Sodi-
šče je Lyncha zaradi duševne obolelosti oprostilo in
ukazalo njegovo namestitev v psihiatrično zavetišče.
Proti najprej uspešnemu Lynchevemu prizivu je dr-
Sophie Tauber in Hans Arp, 1918
časopis za kritiko znanosti/68/9
žavno tožilstvo vložilo revizijo, ki mu je uspela. Svoj
proces je Lynch končno dobil na vrhovnem sodišču
Združenih držav meja 1962. Potrjena je bila njegova
pravica, da se prizna za krivega. Psihiatrična bolnišnica
je nato predlagala - in dosegla - Lynchevo nadaljno
internacijo - zdaj na temelju normalnih zakonov o
odvzemu svobode. 23. 8. 1962 je Lynch, ki so ga še
zmeraj zadrževali v bolnišnici, storil samomor.
Pri Lynchu ni mogoče prepoznati posebnih razlogov,
zaradi katerih državno tožilstvo in psihiatri niso želeli
procesa, ki bi šel v posameznosti. Prej dobimo vtis, da
so državno tožilstvo in izvedenci hoteli za vsako ceno -
na račun Lyncha - uveljaviti stališče, ki so ga že enkrat
zavzeli, da bi obveljala njihova. Na žalost jim je to
uspelo - kljub za Lyncha ugodni odločitvi vrhovnega
sodišča - s tem ko so nato namesto kazenskega prava
uporabili deželnopravne določbe prisilne uvedbe.
V	nekaj primerih, ki jih je dokumentiral, vidi Szasz
zgolj vrh ledene gore. Navaja vrsto drugih primerov
»psihiatričnih obsodb«, ki jih pozna samo iz časopisnih
poročil: Kenneth Washington, ki je kot poslušalec se-
natne debate o pravicah barvastih, na kateri je bilo od
sto senatorjev prisotnih le pet, zaklical: »Kako hočete
storiti nekaj za pravice barvastih, če vas je tukaj le
pet«14 in so ga zaradi tega poslali v psihiatrično bolnico,
pa primer Herberta Callenderna, predsedujočega orga-
nizacije za državljanjske pravice Core v Bronxu, ki je
hotel tožiti newyorskega župana zaradi rasne diskrimi-
nacije pri mestnih gradbenih projektih in je zato prišel
za 5 dni v newyorsko psihiatrično bolnico Bellevue —
Hospital20.
Številnih navedb o pogostosti zlorabe psihiatrije v ZDA
Szasz ne more podati; tudi dvomi, da bi bil zdaj takšen
številčni material na razpolago. Pri njegovih lastnih
preiskavah se je v glavnem omejil na Vzhod, srednji
Zahod in zahod ZDA21. Južne države Szasz glede pogo-
stosti prikrojevanja prava nasploh primerja s fašistično
Nemčijo. Szaszeva lastna interpretacija Psihiatric Ju-
stice v ZDA se glasi: Kjer obtoženega ne uspejo obso-
diti kot krivega in ga kaznovati kot zločinca, ga je
mogoče še zmeraj diagnosticirati kot duševno bolnega
in ga zapreti kot nekoga, ki proti svoji volji potrebuje
psihiatrično zdravljenje.«22
4. Sodna psihiatrija
v SSSR
4.1 Kampanja o »zlorabi psihiatrije« v politične na-
.mene
V	naši deželi so dobile največjo publiciteto obtožbe o
politični zlorabi psihiatrije v SSSR. Svetovna kampanja
proti tej domnevni zlorabi, ki se je udeležujejo levi,
liberali, konservativni in reakcionarni, zadnji posebej iz
emigrantskih krogov, skuša vzbuditi vtis, kakor da je
postal v SSSR pregon politično opozicionalnih (»disi-
dentov«) v posebne psihiatrične bolnišnice tipična
oblika političnega discipliniranja.
V	obrambo predvsem sovjetskih disidentov se je med-
tem tudi v ZRN izoblikovalo Združenje proti politični
zlorabi psihiatrije, ki mu poleg reakcionarjev kot je
F. Neinberger pripadajo tudi protifašistični liberati kot
W. V. Baeyer.-3 Literarni viri o politični zlorabi psihia-
trije v SSSR pa so komaj kaj bolj pregledni. Začetek je
bil storjen s knjigo Bukovskega: Nova bolezen v
SSSR: opozicija. 4 Od važnejših publikacij so medtem
izšle Pljuščeva lastna avtobiografija,25 knjiga Zadeva
Pljušč (T. Mathon in J. J. Marije)26, Sredi rdečega trga
(N. Gorbanevskaja,27 Ruske politične bolnišnice (S.
Bloch in P. Reddaway)28 - poleg številnih brošur, ki jih
je izdala predvsem Amnesty International, pa tudi
drugi, delno politično nepregledni komiteji ali organiza-
cije.29. Tudi medicinska literarna služba Inštituta za
vzhodno Evropo Svobodne univerze v Berlinu je k
problemu politične psihiatrije v SSSR že publicirala
izčrpem članek o disidentih Sovjetski psihiatri (Snež-
nevskij, Mrozov itd.), pa tudi Literaturnaja gazeta in
Med. gazeta ter Izvestija so temu nasproti večino ob-
tožb o politični zlorabi psihiatrije v SSSR zavračali in
zatrjevali,31 da se tam v psihiatričnih bolnišnicah ne
nahaja niti en zdrav človek. V ZRN je časopis DKP
objavil brošuro Hansa Walkerja, namestnika šefa re-
dakcije komunističnega dunajskega Volksstimme z na-
slovom: Psihozaporna gonja - avstrijski psihiatri kot
očividci v Sovjetski zvezi.32 Med obema frontama je,
koliko vidim, zgolj nekaj člankov britanskih psihiatrov,
tako članek J. Winga, London, Psihiatrija v Sovjetski
zvezi, ki se - čeprav na kratko - dotika problema
»političnih disidentov« in ga skuša interpretirati.33
Če primerjamo objave o zlorabi psihiatrije v zahodnih
deželah in v SZ, potem nam bo jasna tudi neka bistvena
razlika: na zahodu je le nekaj individuov (kot Szasz) ali
nekaj najpogosteje antipsihiatrično orientiranih skupin,
ki zbirajo in objavljajo material o tej temi. Diskusija
ostane največkrat — s podporo hektografičnih brošur, ki
so dosegljive le kratek čas - omejena na levo sceno
nekaterih evropskih velemest.34 Pri tem se glavni očitek
usmerja proti psihiatriji nasploh kot organu represije,
manj pa proti njenemu posluževanju kapitalizma. Čisto
drugače je s kampanjo proti zlorabi psihiatrije v SZ:
mnoge zjiane založbe objavljajo knjige na to temo,
ruske emigrantske organizacije razpolagajo s skoraj
neomejenimi sredstvi za publikacije in poučna potova-
nja na to temo, masovni mediji se problema lotevajo
rade volje in Amnesty International je napravila iz
njega eno svojih poglavitnih kampanij.
Partijsko - politično neodvisni marksist se znajde v
prisilnem položaju, če se konfrontira s to temo. Hotel se
bo izogniti vseu, kar bi ga pripeljalo v navlako protiko-
munistične kampanje hladne vojne. Po drugi strani bo
moral misliti na to, da barbarstvo stalinizma ni bilo zgolj
protikomunistična iznajdba, da torej lahko čisto propa-
gandistično motivirani očitki sovražnikov socializma -
(razrednih nasprotnikov) - vsebujejo zrnce resnice. Če
to zrno obstoja, potem ga velja - pogojno - izluščiti iz
kupa laži. Četudi bi zadeval samo del očitkov, bi imeli
marksistični psihiatri posebno dolžnost, razkriti re-
snične zlorabe tudi v SZ, jih analizirati in premisliti o
njihovem odpravljanju in preprečevanju. To ne bi bilo
nobeno vmešavanje v »notranje zadeve« neke druge
države, temveč dokaz internacionalne solidarnosti, iste
internacionalne solidarnosti, ki sta jo izvedla Georges
Marchais (KPF) in Lucio Lambardo - Radice (KPI),35
ko sta se uspešno zavzela za izpustitev sovjetskega
matematika Leonida Pljušča, ki je bil zaprt v posebni
psihiatrični bolnišnici v Dnepropetrovsku. To, da se
glasovi kritike proti politični zlorabi psihiatrije v SSSR
ne krepijo le v vrstah pristašev hladne vojne, konserva-
tivcev, liberalcev, trockistov in maoistov, temveč tudi v
krogih velikih komunističnih partij, le potrjuje nujnost
znanstvenega preverjanja očitkov, pa tudi njihove poli-
tične analize.
4.2 Najpomembnejši očitki kampanji
Najpomembnejše očitke sovjetski psihiatriji je mogoče
strniti v naslednje:36
1.	V SZ so tisti, ki javno izražajo drugačna politična ali
religiozna stališča ((»disidenti«) ali pripombe na napake
organov, obtoženi za razna ravnanja proti obstoječim
zakonom (npr. »klevetanje SZ«). Vendar pa mnogi od
njih niso postavljeni pred sodišče, temveč jih kot »du-
ševno bolne« pošljejo v psihiatrične bolnišnice, najpo-
gosteje v posebne bolnišnice za duševno bolne zločince.
2.	Te, največkrat duševno popolnoma zdrave osebe,
proglasi kak strokovni odbor ali v nujnih primerih višji
strokovni odbor moskovskega Instituta Serbskij, ki do-
biva direktive od KGB ali je že sam (kot ekspert
Instituta Serbskij) v njeni neposredni službi, za duševno
bolne ali za potrebne prisilne nege. Sodišča zmeraj
sledijo tem ekspertom.
3. Pri tem so postavljene diagnoze kot »psihopatski
razvoj osebnosti ob prisotnosti reformističnih idej«
(Grigorenko),37 »kronična psihopatija, ki si je privzela
formo shizofrenije« (Gorbanevskaja)38, »shizofrenija z
mišljenjskimi in čustvenimi motnjami, ki sovpada z
blodnjami o socialnih reformah in z nezavedanjem last-
nega stanja in situacije« (Kuznecov),39 »pritajena shizo-
frenija s paronoidnimi motnjami, reformnimi idejami in
mesijanskimi elementi« (Pljušč).40
4. V posebnih bolnišnicah se duševno zdrave ujetnike
prisilno zdravi z zdravili, pri čemer se uporablja tudi
sredstva, ki povzročajo vročino in bolečine kot sulfocin,
ki so že izginila z običajnega zdravilnega spektra v
svetu. Zdravljenje se pogosto predpiše kot kazen za
nedovoljeno obnašanje. Ce se ujetniki pogovarjajo o
političnih temah, potem se to kaznuje s povečano dozo
nevroleptičnih ali sedirajočih zdravil. Jetnike se ovija
tudi v topla vlažna ogrinjala, ki se pri osušitvi napno in
povzročajo neznosne bolečine. Mnogi ujetniki so v po-
sebnih bolnišnicah tudi tepeni in nasploh izpostavljeni
slabemu ravnanju.
5.	Le kdor se odpove svojim političnim nazorom in njih
same proglasi za bolne, lahko računa z izpustitvijo in je
obravnavan kot »ozdravljen«. Zdravniki skušajo jetni-
kom stalno sugerirati takšne »bolezenske nazore«.
6.	Čeprav obstaja v posebnih bolnišnicah paralelna me-
dicinska in administrativna hierarhija, pa o vsem odloča
KGB, ki mu pripada tudi večji del personala.
7.	Vsaki dve leti komisija preveri, če je kak pacient
lahko izpuščen, vendar pa ne na podlagi osebne prei-
skave, temveč zgolj na temelju aktov. Pri tem je obdela-
nih 15-20 primerov na uro. Uradno ima zadnjo besedo
sodišče. Vendar pa vse njegove odločitve že vnaprej
programira KGB.
4.3	Podatki o številu prizadetih
Le malo podatkov je o tem, kolikšno število ljudi naj bi
bilo prizadetih s takšnim psihiatričnim prisilnim zdrav-
ljenjem. Aleksejev, vseskozi sovjetofobni emigrant, go-
vori o 4000 pacientih v posebnih bolnišnicah: vendar pa
naj bi bili to največ duševno bolni kaznjenci.41 Gorba-
nevskaja je število posebnih bolnišnic ocenila na 10,
število političnih jetnikov v njih pa na okoli 150, od
katerih je polovica zaprta zaradi religiozne, polovica pa
zaradi politične dejavnosti.42.'Bloch in Reddeway izha-
jata od približno 220 psihičnih jetnikov.43 Wing govori
o približno dveh ducatih imen, ki so postala znana na
Zahodu, vendar pa ne izključuje višjega skupnega šte-
vila.44 Najvišje ocene izvirajo od Pljušča, po katerem
naj bi se samo v posebni bolnišnici Dnepropetrovsk
nahajalo 60 »večinoma zdravih« političnih jetnikov.45
Novikov, pobegli bivši vodja oddelka Instituta Serbskij,
je ocenil število političnih »psihinih jetnikov« na 35046
in ocenil število posebnih bolnišnic v Sovjetski zvezi na
12.47
Celo če utemeljimo najnižje število (Wing) kot pravo,
bomo morali izhajati iz tega, da gre za več kot posa-
mezne napake ali diagnostične zmote, toda tudi če
sprejmemo najvišje, bo jasno, da je prav tako malo
mogoče, da gre za neko masovno internacijo zdravih
zaradi političnih motivov. Številčne primerjave popol-
noma dopuščajo primerjavo ocen Wingsa pa tudi ocen
Gorbanevskaje s Szaszovo dokumentacijo zlorabe psi-
hiatrije v ZDA. Pri tem je po mnenju Podrabineksa48
mogoče v zadnjih letih označiti upadanje znanih prime-
rov zapiranja v psihiatrične posebne bolnišnice z upo-
rabo političnega člena v kazenskem pravu. Tudi po
mnenju Nemškega združenja proti politični zlorabi psi-
hiatrije so bile od julija lani spet bolj zapažene »le
kratkoročne« internacije.49
4.4	Psihiatrične specialne bolnišnice v SSSR
Kar zadeva značaj posebnih bolnišnic, postane iz vseh
razpoložljivih dokumentov jasno, da gre tu za zavetišče
v Gottmanovem smislu.50 Pacienti nosijo oblačila za-
voda (Pljušč), dopisovanje in paketne pošiljke so ome-
jene in se cenzurirajo51. V enem prostoru leži do 20
bolnih, sprehod traja le 1 do 2 uri dnevno. Pri protestih
in kritikah je pogosto slabo ravnanje oskrbnega osebja,
zdravljenje z zdravili, premeščanje v »nemirne« od-
delke, prepoved sprehoda, dopisovanj in obiskov.52 Pri-
stojni dobijo pri vprašanju o počutju pacientov odgo-
vore kot: »Zastrupitve s filozofijo nisem mogel ugoto-
viti, zato je določeno nagnjenje k matematiziranju psi-
hologije in medicine« (Pljušč) 3. Če vprašate po zdravi-
lih, vam bodo zdravniki ponovili: »Mu že dajemo to,
kar je potrebno« (Pljušč).54 Te navedbe bi lahko imeli
za izmišljene, če ne bi izvedeli od Wolkerja samega, ki si
vseskozi prizadeva, da bi očistili Sovjetsko zvezo vsa-
kega suma o zlorabi psihiatrije, da bolnim takrat, ko jih
pripeljejo, odvzamejo vse osebne stvari.55
Predložene informacije o značaju psihiatričnih posebnih
ustanov dopuščajo v povzetku povratni sklep, da se le-
te, kar se tiče opreme, terapije, poteka dneva in »var-
nostnih ukrepov« - kaj malo razlikujejo od trdnjav
Zvezne nemške sodne psihiatrije in od nekaterih velikih
psihiatričnih bolnišnic, ki se jih reforme zadnjega deset-
letja niso dotaknile. Tudi po podrejenosti posebnih
bolnišničnih ustanov notranjim ministrstvom se bi-
stveno ne razlikujejo od zavodov Zahodnih dežel, ki so
najpogosteje odgovorni sodnemu ministrstvu (to po-
meni tudi, da ministrstvu za zdravstvo niso odgovorni).
4.5	Strokovno mnenjski in varnostni postopek
Postopek, ki vodi do tega, da obtožene pošljejo v psi-
hiatrične bolnišnice, je zelo podoben tistemu v Zaho-
dnih deželah. Ob sumu na psihično bolezen je mogoče
vsak trenutek procesa, pa tudi po presoji, naročiti psi-
hiatrično ekspertizo (oceno) o duševnem stanju obto-
ženca in obsojenca. Kaj pomeni »sum«, vsekakor ni
fiksirano v nobenem zakoniku. Strokovno mnenje izda
neodvisna komisija psihiatrov javne zdravstvene službe
(ne sodne uprave). Razen tega je ob neskladju v komi-
siji ali po naročilu državnega tožilstva, branilca ali s
sklepom sodišča mogoče zahtevati višje strokovno mne-
nje, najpogosteje od moskovskega Instituta Serbskij.
Sodišče samo se nato odloči, ali bo sledilo priporočilom
strokovne komisije.56 Zato obtožbe postopka strokov-
nega ocenjevanja ne zadevajo njegovih formalnosti,
temveč domnevno ali realno odvisnost izvedencev, dr-
žavni tožilcev in sodnikov od želja KGB-ja, pa tudi
njihovo delno pripadnost tej instituciji. Menda naj bi
profesorja Lunca z Instituta Serbskij često videli oble-
čenega v uniformo poročnika KGB, Morozova pa kot
generala te varnostne policije.57 v kampanji Zahodnega
tiska se žonglira s strah zbujajočimi začetnicami kot
KGB ali MDW, obenem pa je sugerirano, da gre oba-
krat za tajno policijo. Toda zamolči se, da MWD po-
meni preprosto notranje ministrstvo in da je tajna poli-
časopis za kritiko znanosti/68/10
cija, ki je bila prej podrejena temu uradu, že zdavnaj
postale samostojni organizem.
(Se nadaljuje.)
Opombe:
I	M. Foucault. Wahnsinn und Gesellschaft. Suhrkamp-Verlag,
Frankfurt na Maini 1969.
: K. Dömer. Bürger und Irre. Europäische Verragsanstalt.
1969.
' R. Castel. Psychoanalyse und gesellschaftliche Macht. Athe-
näum-Taschenbuch AT 4057, Frankfurt na Maini 1976.
4 H. G. Giise in N. Schamacke. Psychiatrie zwischen bürgerlic-
her Revolution und Faschismus. 1. in 2. zv.. AT 4109 in AT
4116. Frakfurt na Maini 1976.
D. Cooper. Oui sont les Dissidents? Editions Galilée, Pariz
1977.
ћ To je največkrat v traktatih o sovjetski psihiatriji.
Deželni zakoni, ki so urejali duševno bolnost, so v ZRN
postali potrebni na temelju 104. člena ustave. V začetku 50. let
so jih opustili. Nove formulacije teh zakonov, skoraj vse v prid
samoodločbe psihično bolnih, so bile v zadnjih letih sprejete
npr. na Bavarskem. Westfalskem in na Spodnji Saški.
s Forensic Psychiatry. Report on a Working Group. Siena
13.-17. 10. 1975. Regional Office for Europe World Health
Organization, Kopenhagen 1977.
4 H. G. Güse in N. Schmacke: op. cit., 2. zv., 206 ff.
10 T. S. Szasz. Psychiatric Justice. Collier-Books, New York
1971, 44 ff.
II	»Trdnjave« za tako imenovane duševno bolne prestopnike
in posebne bolnišnice za le-te so f ZRN črni madež na Zaho-
dno. verbalno reformistično psihiatrijo. Že same težave pri
možnostih obiska takšnih zdravstvenih ustanov so do zdaj
omejevale njihovo kritiko. V nekaterih posebnih bolnišnicah
so - po osebnem pričakovanju nekega kolega, ki je tam delal -
še leto dni po ukinitvi 195. člena kazenskega zakonika, ki je po
stavljal kot kaznivo tudi homoseksualnost pri odraslih, prisilno
zdravili homoseksualce, ki so bili za svoj »delikt« ekskulpirani
iz psihiatričnih razlogov.
12	Justizskandal Weigand. Konkret 2 (1965).
13	Glej FR s 16. 8. 1973, 21. 8. 1973, 23. 8. 1973.
14	FAZ 15. 8. 1973.
15	E. Kraepelin, Psychiatrische Randbemerkungen zur Zeit-
geschichte. Südd. Monatshefte 9 (1919). glej tudi H. G. Güse
in N. Schmacke, op. cit., 1. zv., 173 ff.
16	E. Kahn, Psychopathen als revolutionaäre Führer. Z. ges.
Neur. 52 (1919), 90-106.
17	E. Wulff, Psychopathie? Soziopathie v: Wulff, E„ Psychia-
trie und Klassengesellschaft, 304-320, Fischer-Athenäum
Taschenbuch, Frakfurt na Maini 1972, in H. G. Güse,
Schmacke, op. cit.. 2. zv., 266 ff.
18	T. Szasz, op. cit., 1, naslovna stran, podnaslov.
14 T. Szasz, 267/268.
20	T. Szasz. 268.
21	Samo v državni bolnišnici Matteawan (New York) se nahaja
1000 oseb, ki so jih tja zaprli kot »obravnalno nesposobne«
(Szasz, op. cit., 50). V District of Columbia je bilo 1. 1961 25%
vseh obtoženih ocenjenih za »obravnalno nesposobne« in po
tem veljavnem zakonu poslanih v posebno bolnišnico. (Szsaz,
op. cit., 54).
-- T. S. Szasz, op. cit., 235.
23	Glej zaokroženo pismo Nemškega združenja proti politični
zlorabi psihiatrije z 20. 5. 1977.
24	V. Buskovskij, Une nouvelle maladie mentale en URSS:
I'oposition. Le Seuil, Pariz 1971.
25	L. Pljušč, Le carneval deThistoire. Le Seuil, Pariz 1977.
2t T. Mathon in J. J. Marie, L'affaire Plioutsch. Le Seuil, Pariz
1976. Nemška izdaja: Die Affaire Plijuschtsch. Fritz Molden,
München-Dunaj, 1976.
27	N. Gorbanevskaja, Midi Place Rouge. Ed. R. Laffont, Pariz
1970.
28	S. Bloch in P. Reddaway, Russias Political Prisoners. Gol-
lancz, London 1977.
24 Npr. Die Internierung sowjetischer Dissidenten in psychia-
trischen Anstalten -Amnestry International (AI), Hamburg,
ali Dokumentation über Leonid Plioutsch, Gesellschaft für
Menschenrechte, Frankfurt na Maini, v Franciji: Bulletins d'
information, Comité contre les Hôpitaux psychiatriques en
URSS.
30	A. P. Podrabinek, Politische Psychiatrie in der Sowjetunion.
Mitteilungen des Medizinischen Literaturdienstes. Osteuropa-
Institut an der FU Berlin, 8. zv., 9. letnik, 87-94.
31	Tako prof. Ruben Nadjarov s Psihiatričnega inštituta Aka-
demije znanosti v SZ (Le Figaro, 20. 2. 1976), A. W. Snežnev-
skij, direktor Psihiatričnega inštituta Akademije znanosti v
SSSR (Izvestija, 24. 10. 1971). Literaturnaja Gazeta (organ
Združenja pisateljev v SSR) (Le Figaro, 5. 2. 1976). G.
Vladimirskij: Med. Gazeta Moskva, 30. 9. 1977, 4, cit. po
poročanju Medicinske literarne službe, op. cit., 95,96. K.
Brjancev, Lažnivci v močvirju klevetanja. Izvestija, 24. 10.
1971,	tudi: Lettre ouverte de l'association des neurologes et
des psychiatres sovietiques. 1. 10. 1973. Bulletin 3. št., Comité
centre les hôpitaux psihiatriques spécial en URSS, 9-11.
32	H. Wolker, Psychiater auf Studienfahrt in der Sowjetunion,
Ein Reisebericht über Gesundheitswesen, psychiatrische Ei-
nrichtungen und »Psychofaft« - Hetze. UZ. Erlebnisse, Tat-
sachen, Dokumente. Düsseldorf 1977. Kritično stališče o tem
poročilu: I. Hutter, Amnesty International, Dunaj: Pravilno
stališče neresničnih trditev v objavah Volfsstimme s 7.-20. 9.
1977, ob obisku avstrijskih psihiatrov v Sovjetski zvezi, Dunaj
29. 9. 1977, tudi: Sum v zlorabo sovjetske psihiatrije še naprej
upravičen, Arbeiterzeitung (Dunaj), 5.10. 1977 in Človeško v
ruski psihiatriji, Kurier (Dunaj), 5. 10. 1977.
33	J. K. Wing, Psychiatry in the Soviet Union, Brit. Med. J.
1973, 1, 433-436.
34	Npr. brošure »Groupe Information Asile« (GIÀ), časopis
Gardesfous, v Parizu. Dokumentacije Rdeče pomoči: Das
Komplott zwischen Gerichtspsychiatrie und Justiz itd.
35	T. Mathon in J. J. Marie, op. cit., 160, Bulletin No. 5 des
Comité les Hôpitaux Psychiatriques Spéciaux en URSS, 11.
36	Podrabinek, op. cit., 87.
37	W. Bukovskij, op. cit. 97.
38	W. Bukovskij, op. cit., 106.
34 W. Bukovskij, op. cit., 143.
4(1 T. Mathon in J. J. Marie, op. cit., 28.
41	S. Alekseev, Abuse of Psychiatry as a tool for political
Repression in the Soviet Union. Med. J. Aust. 1976, 1,
122-123.
42	Osebno sporočilo.
43	S. Bloch in P. Reddaway, op. cit.
44	J. Wing, op. cit., 435.
45	Le Figaro, 4. 2. 1976.
46	J. Novikov, Kronzeuge gegen den KGB, Der Stern, št. 16,
13. 4. 1978, 138.
47	J. Novikov, op. cit., Der Stern, št. 15, 6. 4. 1978, 156.
48	A. P. Podrabinek, op. cit., 94.
44 Sklenjeno pismo Nemškega združenja proti politični zlorabi
psihiatrije z 20. 5. 1977, 4.
0 E. Goffman, Asyle. Edition Suhrkamp 678, Frankfurt na
Maini 1973.
51	T. Mathon in J. J. Marie, op. cit., 71, 73.
52	A. P. Podrabinek, op. cit., 91-94.
53	T. Mathon in J. J. Marie, op. cit., 73.
54	T. Mathon in J. J. Marie, op. cit., 68.
55	H. Wolker, op. cit., 31.
56	Forensic Psychiatry, op. cit., 21-22.
57	J. Novikov, Der Stern, št. 14, 30. 3. 1978, 74. A. P.
Podrabinek, op. cit., 90.
Prevod iz: Erich Wulff, Psychiatrie und Herrschaft (I), Das
Argument 110, julij/avgust 1978.
Prevedla: Vlasta Jalušić.
med teologijo in politično
Matevž Grenko
UDK: 24:330(497.12)
Uvod
Morda naslov prispevka zveni za nekatere dovolj nena-
vadno. Vendar je to le prvi vtis, saj temeljitejše sezna-
njanje z omenjeno problematiko pokaže upravičenost
razpravljanja o razmerju med teologijo in politično
ekonomijo. Govoriti o slovenski 'klasični' teologiji po-
meni obravnavati teološko misel vse do drugega Vati-
kanskega koncila. Takratni teoretiki slovenske teologije
so analizirali praktično vsako področje; četudi je bilo
njihovo teoretsko argumentiranje - za takratne razmere
in trakratni čas - dovolj vešče, pa so pri praktični
(akcijski) dejavnosti povsem odpovedali. Povrh vsega
so se držali takratnih papeških enciklik - Leona XIII.:
Rerum novarum 1891, Pija XI.: Quadragesimo anno
1931 in Divini redemptoris 1937 - kot dogem, to pa je
istočasno pomenilo, da so v prvem obdobju (to je čas po
Rerum novarum) bili kritični tako do kapitalizma-in
njegovih pojavnih oblik, kot seveda tudi do socialistič-
nih gibanj v svetu in pri nas. Drugo obdobje (čas po
Quadragesimo anno) pa pomeni dosledno odklanjanje
vsega, kar bi lahko samo spominjalo na socializem ali
komunizem, in trmasto zagovarjanje kapitalistične
družbene ureditve.
V takšnem ozračju so slovenski 'klasični' teologi spre-
govoril tudi o pojavnih kategorijah politične ekonomije
v razmerah meščanske družbe. Slovenski teologi so v
svojih analizah težili predvsem k teologizaciji ekono-
mije s tem, da so teološke pojme uporabljali v ekonom-
ske namene. Tako so želeli, da bi odstranili dejanske
razlike med ekonomijo in teologijo, kar pomeni, da so
■■■naквшваввпммммшмиашвшижиашкжмнммншмнвниша
zamenjali pojmovna koncepta tako teologije kot eko-
nomije. Rezultat tegr. poskusa naj bi se odražal v eko-
nomizaciji teologije in teologizaciji ekonomije.
Politična ekonomija
v pogojih meščanske
družbe
Poglavitna razlika med marskističnim razumevanjem
politične ekonomije in teološko predstavo o teologiza-
ciji ekonomije je v tem, da marksizem politično ekono-
mijo kot anatomijo meščanske družbe jemlje na izhodi-
šče dosledne materialistične teorije o družbi. Meščan-
sko družbo marksizem obravnava v vseh njenih pojav-
nih oblikah in vidikih kot omejen in prehodni družbe-
nozgodovinski proces. V razmerah meščanske družbe
imamo opraviti z določenimi objektivnimi zakonitostmi,
ki pa izvirajo iz ekonomskih danosti in torej ne iz nekih
etičnih ali teoloških predstav o konstituiranju harmo-
nične meščanske skupnosti. Ker torej marskizem pre-
soja vse družbene pojave v razmerah konkretnega druž-
beno-zgodovinskega obdobja, zato je prisiljen, da kriti-
zira vse tiste pojmovne kategorije teoloških mislecev, ki
zakrivajo to njihovo specifično naravo. Razlika, ki ob-
staja v tem oziru med marskizmom in teologijo, je v
tem, da je teologija največ časa posvetila teoretskim
načelom politične ekonomije, medtem ko je marskizem
poudarjal pomen ekonomskih raziskovanj v obstoječi
časopis za kritiko znanosti/68/11
meščanski proizvodnji. Ko si je marksizem postavil za
nalogo, da bo raziskal kapitalistično ekonomsko uredi-
tev s stališča dejanskosti, je s tem le znanstveno po-
udaril smoter, ki bi ga moralo imeti pred očmi sleherno
natančno raziskovanje ekonomskega procesa. Zato ab-
straktno teološko raziskovanje ostaje prazno in brez-
plodno, saj ne odkriva tistih zakonitosti, ki omogočajo
nastanek, razvoj in propad določenega družbenega si-
stema in z njim vred povezane blagovne proizvodnje.
Teološka abstraktnost v nobenem primeru ne more
sovpasti s čutno konkretnostjo danih razmer; spoznanje
razmer je zanjo bolj sredstvo, ki teologiji služi za ideali-
stično rekonstrukcijo družbe, ki naj bi ponovno potrdilo
prednost abstraktnih izvajanj nad življenjskimi eksi-
stencami. Ne vedoč, da je abstraktna teološka misel že
zdavnaj prenehala biti orodje progresivnega družbe-
nega razvoja.
Šele marskizem je vzpostavil zavestno in na višji dialek-
tični ravni povezanost med politično ekonomijo in ob-
stoječo meščansko družbo. Pri tem marksizem opozarja
na izkoriščanje, ki ga kapitalistično upravljanje družbe-
nega delovnega procesa vsiljuje mezdnim delavcem, ki
so v podrejenem odnosu v obstoječih meščanskih raz-
merah. Vsled tega marskizem kritizira tudi tradicio-
nalno politično ekonomijo, ki ni odkrila in dovolj pre-
cizno opisala temeljna družbena razmerja med proizva-
jalci in upravljalci, ki se v določenem zgodovinskem
obdobju pojavijo v prikriti in sprevrženi obliki kot
odnosi med stvarmi. Zato je povsem očitno, zakaj mar-
skizem ni mogel avtomatično sprejeti rezultatov, ki jih
je dosegla politična ekonomija pred njim. Ni bilo na-
mreč mogoče, te isto politično ekonomijo, ki jo je
delavski razred podedoval od meščanskega razreda,
spremeniti v teoretično orožje proletarske revolucije.
Dejstvo je, da mora proletariat pri razvijanju svoje
lastne revolucionarne misli sicer izhajati iz dosežkov
meščanskega ekonomskega raziskovanja, hkrati pa se
proletariat zave, da so prav meščanske ideje in utele-
šene institucije, tisti nasprotnik, ki ga mora s svojo
lastno akcijo preseči. Naloga proletariata ni več samo
prehod k bolj razviti stopnji v razvoju politične ekono-
mije, še manj v praktičnem nadaljevanju razvijanja
meščanskega načina proizvodnje, pač pa v rušenju in
uničenju obstoječega načina proizvodnje ter v afirmaciji
lastnega razreda, ki mora odslej tako teoretično kot
praktično postati nosilec celotne politične ekonomije.
Namreč samo s praktično in teoretično akcijo lahko
proletariat izpelje potrebno spremembo obstoječih raz-
merij materialne proizvodnje.
Ne glede na dejstvo, da marskizem ne zanimajo teolo-
ške predstave, ki nimajo ničesar skupnega z raziskavami
materialnih družbenih temeljev, si v nadaljevanju po-
glejmo nekatere temeljne sestavine politične ekono-
mije, kot jih v svojem poskusu teologizacije ekonomije,
vidijo predstavniki slovenske 'klasične' teologije.
Sestavine politične
ekonomije v luči slovenske
'klasične4 teologije
Najbolj splošno oceno ekonomskega vidika marskizma
je podal klasični katoliški sociolog A. Gosar. Takole
pravi: »K temu, da je imel marskizem veliko privlačno
silo, mu je pripomogla tudi dozdevna jasnost in logič-
nost gospodarske teorije.« Toda takoj za to »doz-
devno« hvalnico, pa teolog odpoje drugi del. »In vendar
je ves ta nauk, je vsa gospodarska teorija marksizma
napačna, ker so bile osnove, na katerih je zgrajena, v
jedru zgrešene.« (1) K tej teološki koncepciji, dodajmo
še marskistično kritiko. Tako kot se stvarna kritika
teologije ne more zadovoljiti s tem, da bi z znanstveno
analizo odkrivala tostransko bistvo meglenih oblik teo-
loških predstav, tako je tudi teološka kritika ekonom-
skih sestavin nepopolna vse dotlej, dokler se omejuje na
razkrivanje obstoječih ekonomskih pogojev, ki so odraz
teoloških predstav. Zato se marskistična kritika teolo-
gije zaveda dejstva - če nekoliko parafraziramo Mar-
XOVO misel iz Kapitala - da teološko odražanje obstoje-
čega sveta ne bo docela izginilo vse dotlej, dokler ne
bodo praktični pogoji vsakdanjega družbenega življenja
ljudi, vsak dan kazali docela razumljivih in razumnih
odnosov med človekom in naravo in med ljudmi sa-
mimi. Prav tako bo tudi življenjski proces ljudi, se pravi
materialno-družbena produkcija, izgubila svoj teološki
pajčolan šele takrat, ko bo spremenjena v rezultat za-
vestnih in organiziranih dejavnosti svobodno združenih
ljudi.
a) Delo Delo »sicer ni vir rabne vrednosti proizvodov,
ki je odvisna od raznih njim prirodnih svojstev, pač pa
menjalne vrednosti«. (2) Točno, delo je torej tudi odvi-
sno od raznih »prirodnih svojstev«, kajti že iz naravne
pogojenosti dela sledi, da mora biti človek, ki ne pose-
duje nikakršne druge lastnine razen svoje lastne de-
lovne sile, v vseh družbenih sredinah blago drugih ljudi,
ki so lastniki predmetnih pogojev dela. Zato teologi
sklepajo dalje, da je delo tisto, »ki nese, t. j. množi
vrednosti in s tem tudi kapital.« »Nadvrednostni proi-
zvaja le delo«, kajti »kapital ne more roditi novega
denarja, nove vrednosti, ker je mrtev in nerodoviten«.
(3) Tu je treba poudariti, da kolikor se gleda na delo v
njegovi specifični naravi koristnega dela in na enak
način na »nadvrednost«, v njegovi materialni obliki kot
na predmet koristnosti, potem delo ni in ne more biti
edini izvor bogastva. Teološka predstava, da je delo
edini izvor bogastva spada v ideološki privid, češ da vsi
elementi produkcijskega procesa izvirajo iz cirkulacije
blaga. Marskizem pa nasprotno obravnava delo v nje-
govi konkretnosti, se pravi kot delo, ki proizvaja blago
za drugega človeka, ki je sicer plačano po svoji vredno-
sti, dejansko pa izkoriščano.
Zato teologova ugotovitev, da »ima tudi kapital svoj
delež v proizvodnji in mu torej gre tudi del dohodkov«,
kajti »bilo bi zmotno, ko bi si vse sadove iz proizvodnje
lastilo delo« (4), ne zadane v bistvo problema, oz. ga
celo zavestno speljuje na napačno sled. Teolog sicer
zapopade, da gre formalno za samostojno delo posa-
meznega delavca in da je kapitalistična produkcija v
bistvu produkcija za prodajo, saj mora biti vsak proiz-
vod naprodaj kot blago. Toda spregleda drugi del,
bistveno sestavino, da namreč proletarski delavci oprav-
ljajo svoje delo dejansko ločeno od materialnih produk-
cijskih sredstev in jim zato produktivne sile (njihova
lastna orodja in narava njihovega dela) stojijo nasproti
v obliki kapitala. Na koncu tudi teolog omili svoja
izvajanja. »Kapital sam po sebi resnično ničesar ne rodi,
brez človeškega dela je brezploden, je mrtev. A če
človek z njim ob istem trudu desetkrat več proizvode,
zakaj bi potem ne mogli reči, da je kapital koristno in
potrebno pomagalo v produkciji, pomagalo, ki mu tudi
pripada določen delež iz proizvodnje!« (5) K tej opre-
delitvi kapitala naj dodamo, da to sicer velja morda za
kapitalistično ureditev, nikakor pa ne za Socialistično
družbo, kjer ne moremo sprejeti, da bi bila razmerja
med ljudmi, temelječa na razmerju med človekom in
naravo kot specifično zgodovinsko obliko družbenega
razmerja, utemeljena v kapitalu in kapitalskem odnosu.
Blago. »Blago imenujemo vsako reč, ki je izdelana ali
pridelana za prodaj ali sploh za zameno z drugo
rečjo«.6 Tako teološka verzija teologizacije blaga. V
skladu z marksistično mislijo, pa blago pomeni kapital,
toda kapital pomeni tako teoretično kot zgodovinsko
precej več kot zgolj menjavo blaga. Teologi želijo pri-
kazati blago kot izhodiščno in temeljno kategorijo ob-
stoječe (takratne) kapitalistične družbe. Toda blago v
svoji družbeni obliki ni izhodišče, temveč rezultat raz-
voja določenega tipa družbe. Res pa je, da blago obstaja
poglavitna oblika v kapitalistični družbi, kajti v specifič-
nih razmerah kapitalistične blagovne produkcije, je od
vsega začetka blago tudi sama delovna sila. Teolog ima
na prvi pogled prav. »Zamena« ali menjalna vrednost se
res najprej pokaže kot menjalno razmerje v katerem se
med seboj zamenjata dve uporabni vrednosti. Skratka
»v menjalnem gospodarstvu so stvari toliko vredne,
njihova menjalna vrednost znaša toliko, kolikor lahko
na trgu zanje dobiš«.7 Toda njihova »menjalna vre-
dnost« - kar teolog ne uvidi - vendarle ne nastaja med
blagom, ki se izmenjuje na tržišču, niti ne med osebami,
ki kupujejo in prodajajo blago, pač pa je vzpostavljena
že prej v okviru produkcijskega procesa, le da takrat ta
razmerja ostajajo v prikriti obliki odnosov med stvarmi,
kot vrednostni odnosi blaga. Vendar teolog kar ne more
popustiti. »Toda brez menjavanja tudi ne moreš množiti
vrednosti, ker stvari sploh nimajo vrednosti in jih ne
moremo spraviti v denar brez menjavanja.«8 Kot je
razvidno, teologija skuša menjalno vrednost blaga, ki
prihaja do izraza pri nabavi in prodaji proizvodov dela
opredeljevati kot dano količino vrednosti, spregledajoč,
da je to le formalno pojmovanje stvari, bistvo pa ostane
zakrito. Treba se je namreč zavedati, da se v procesu
menjave ne pojavlja le družbeno naravno gibanje stvari
blaga, denarja, se pravi ne pojavljata se le blago in
kapital kot samostojna subjekta. Namreč, v sferi kapi-
talsko-blagovnih odnosov kot odnosov stvari, se vzpo-
stavljajo tudi ljudje kot svobodni osebki, toda s fetiši-
stično zavestjo nadčutne narave blaga, ki ljudi sili v
medsebojno menjavo stvari. Tako dobimo pojav, da v
družbeni menjavi nastopijo stvarni odnosi med ljudmi
in družbeni odnosi med stvarmi.
Skratka: če na kratko prikažem menjavanje blaga v
kapitalsko-blagovni sferi, potem lahko rečem, da ne gre
za neposredni produkcijski odnos ljudi do narave, kot
koristne materije njihovih uporabnih vrednosti,, temveč
in predvsem za specifično maščansko pogojeno reduk-
cijo različnih oblik konkretnega déla na vsebinsko
enako abstraktno družbeno delo nasploh,
c)Vrednost, presežna vrednost. »Najvažnejše vprašanje
v ekonomični vedi je vprašanje o vrednosti«.1' »Mirno
torej lahko rečemo, da brez vrednostne teorije ni mar-
ksizma«, zagotavlja vodilni,klasični' teolog10) Vrednost
res predstavlja najbolj splošni pojem, ki ga pa so upo-
rabljali že klasični ekonomisti, tako da po formalni plati
to ni neki ,novi' marksistični pojem Toda po vsebinski
plati, pa pojem resnične vrednosti marksizem uporablja
kot delovno orodje, s katerim želi razkriti pravo vsebino
klasičnega pojma vrednosti in kritično razložiti fetiši-
zem blaga. Prav gotovo pa se ni mogoče strinjati s
tistimi teologi, ki sodijo, da gre pri pojmu vrednosti za
fizično lastnost, ki da pripada stvarem skupaj s tistimi
fizičnimi lastnostmi, zaradi katerih so te stvari uporabne
za človekove potrebe. »Vrednost se torej ne ujema z
delom. Bistveni del vrednosti je res iz dela, ne pa vsa
vrednost. V stvareh je poleg človeškega dela se drug
skupen element, ki jim daje vrednost. To je njihova
koristnost in primernost, za zadovoljé človeške po-
trebe,« zatrjuje drugi teolog.11 Toda za marksizem vre-
dnost predvsem ni fizična lastnost, temveč je družbena
lastnost blaga, izražena v družbenih razmerjih, v katerih
se proizvod proizvaja in razdeljuje. Vrednost blaga tako
ne izvira iz njegovih fizičnih kvalitet ali iz njegove
posebne koristnosti, prav tako pa tudi ne iz lastnosti, ki
jih ima delo udeleženo pri njegovi proizvodnji. Zato se
teolog zaman trudi govoreč, da »gre, brezdvomno vre-
dnosti dela prvenstvo nad vrednostjo materije, a upo-
števati moramo tudi materijo«.12 Vsebina vrednosti, ki
nastaja pri družbeni produkciji prav gotovo niso raz-
merja med stvarmi (med materijo in delom - po teolo-
gih), katera le navidezno izražajo globlja družbena raz-
merja med ljudmi; to pa zato, ker je prav meščanska
družba tista posebna oblika družbenega življenja ljudi,
v kateri postanejo najbolj temeljna razmerja med
ljudmi odvisna le od takšnih umišljenih predstav, po
katerih delavčevi proizvodi, se pravi proizvodi njihovih
rok obvladujejo njih same. To pa je mogoče le zato, ker
odtujitev delavca ne izvira le iz njegovega razmerja do
proizvodov njegovega dela, temveč tudi iz same proiz-
vodne dejavnosti.
»Gospodarsko načelo katoliške cerkve sloni na delu.
Delo je, ki proizvaja nadvrednost in le ono daje pravico
do nie,« nam zatrjuje socialno usmerjeni,klasični' teo-
log.1 Jasno je, da mora obstajati določen razvoj pro-
duktivnosti dela, da lahko obstaja presežna vrednost.
Samo možnost tega presežka pa še ne ustvarja njegove
dejavnosti. Delavec mora biti prisiljen, da dela prek te
mere in ta pritisk izvaja kapital. »Delavec zasluži torej s
svojim delom to, kar je njemu za življenje potrebno,
zraven pa še nekaj več. In to ostaja kapitalistu kot
nadvrednost«.14 Podjetnik dobi le toliko vrednosti in
torej le toliko dobička, kolikor več vrednosti proizvede
delavec, kakor pa dobi za zaslužek«, meni teolog in
pristavlja, da je »na tej osnovi zgrajeno vse Marxovo
delo«.1" Če se že omenja Marxovo delo, potem je treba
reči, da njegova ekonomska teorija izhaja prej iz na-
sprotnega načela, da namreč kapitalist pridobiva de-
lovno silo pod dokaj ,normalnimi' pogoji, mezdni dela-
vec pa prejme polno protivrednost svoje delovne sile,
katero je prodal. Bistveno prednost, ki jo ima kapitalist,
tako ne izvira iz ekonomskih načel - kot to mislijo
teologi, pač iz njegovega priviligiranega družbenega
položaja, ki mu kot lastniku produkcijskih sredstev
omogoča, da v okviru svojega produkcijskega procesa
izkorišča posebno vrsto uporabne vrednosti, torej de-
lovno silo, ki jo je kupil za njeno ekonomsko vrednost,
d) Odnosi med kapitalisti in (mezdnimi) delavciNeko-
liko zabavno opredelitev tega odnosa srečamo pri p.
Tomincu. Takole pravi: »Delavec torej v službi deloda-
jalca ne dela morda v tem smislu, kot dela vol v službi
kmeta, ampak če delavec stopi" v delovno družbo s
svojim delodajavcem, je združenje različnih sil, ki so
potrebne kot sredstvo za zadovoljitev potreb, ki jih
človek ima«.16 Teolog ima po svoje prav, kajti delavec
se v kapitalizmu kaže kot objektivni pogoj produkcije,
ki ga kapitalist ne prisvaja kot nekakšno neposredno
naravno danost, pač pa ga sprejema posredno kot no-
silca abstraktnega dela. Res gre za »združenje različnih
sil« in to v tem smislu, da je kapitalistova volja hkrati
volja kapitala, volja do moči razpolaganja s presežno
vrednostjo, delavčeva volja pa je hkrati volja blaga, ki
se hoče prodati. Teolog je zato zelo odločen: »Jasno je,
da bi moral biti lastnik kapitala, kdor je lastnik dela.
Ako je pa kapital tudi sam produktiven, tedaj lahko
dobi delavec svoje in lastnik kapitala svoje«.1 Tu je
primer za očitno dvojno mistifikacijo kapitalsko blagov-
nih odnosov; po eni strani gre že za znano povnanjenost
družbenih odnosov na račun personifikacije stvari, po
drugi strani pa za vzpostavljanje in reproduciranje ljudi
kot formalno svobodnih in enakopravnih osebkov. Iz-
gleda kot da teologom ni jasno, da kapitalistična pro-
dukcija temelji tako na zgodovinskem kot teoretičnem
pravilu, po katerem so resnični temelji tako na zgodo-
vinskem kot teoretičnem pravilu, po katerem so resnični
producenti ločeni od svojih sredstev za produkcijo. Pri
tem pa mora delavec, ki ni lastnik produkcijskih sred-
stev prodajati svoje delovne zmožnosti lastniku produk-
cijskih sredstev. Zato je le teološka ilizija, češ da razpo-
lagajo delavci svobodno s svojo lastnino, saj je nemo-
goče, da bi pri odnosih, ki so vzpostavljeni prek stvari
(lastnine) produkcijskih sredstev lahko govorili o nepo-
srednih odnosih med lastnikom in delavcem. Tako
»končno tudi mezdno razmerje ni nujno krivično ker
kapital in delo skupaj proizvajata in kapital lahko jem-
lje svoj delež,«.18 trdi Ahčin, Gosar pa dodaja in to
zveni skoraj pomilovalno, da le »moralno visoko stoječe
delavstvo, ki se dobro zaveda ne le svojih pravic, temveč
tudi dolžnosti nasproti delodajalcu in nasproti družbi ter
jih vestno izpolnjuje, je velevažna ustvarjajoča sila dru-
žabnega razvoja.«''' Ta tekst je kar svetopisemsko nav-
dihnjen o zvestobi in vdanosti, ki jo je služabnik dolžan
izkazovati svojemu gospodarju, vse to pa pod krinko
nadaljnega izkoriščanja in zatiranja delavstva.
Res je sicer, da lahko delavec stopa tudi v neposredne
odnose z lastniki, vendar le kot lastnik svojih delovnih
zmožnosti, ki seveda niso zunaj človeka, temveč so
sestavni del delavčeve osebe, kar pa z drugimi besedami
pomeni, da mora delavec prodajati svojo delovno zmož-
nost (kot svojo zasebno lastnino) kapitalistu in da jo
mora ta pri onem kupovati. Ne glede na pravkar ome-
njeno, pa mezdni delavci, ki so brez lastnine produkcij-
skih sredstev in ki prodajajo svojo individualno delovno
silo lastniku-kapitalistu, so kot razred od začetka do
konca skupna last posedujočega razreda, ki edini dejan-
sko razpolaga s produkcijskimi sredstvi. Teolog meni,
da je »prvi in najbližji družabno gospodarski problem
ta, kako urediti zasebno gospodarjenje ljudi tako, da bo
vsak dobil, kar mu po pravici gre.«20 Mislim, da so
avtorjevi dobri nameni v tem primeru premalo, saj
delavec v meščanskih razmerah je in ostaja predmet
trgovanja. Ker ostaja v meščanskih razmerah družbena
produkcija pod vodstvom in v prid kapitalista zaradi
njegovega povečevanja dobička je in ostaja glavna na-
loga, ki ga bijejo proletarski razredi, ko se opirajo
razrednemu izkoriščanju, dokončno uničenje kapitali-
stičnega blagovnega fetišizma z neposredno organiza- |
cijo asociacije svobodnih proizvajalcev. »Za to pa je
potrebna materialna podlaga družbe, ali vrsta material-
nih eksistenčnih pogojev, ki so sami spet samonikli
proizvodi dolgega in mukepolnega zgodovinskega raz-
voja«, pravi Marx v Kapitalu.21
Teološka kritika skuša nastopati tudi proti socialistič-
nim spremembam in to na osnovi apologije obstoječega.
časopis za kritiko znanosti/68/12
»Akumulacijska teorija in katastrofalna proletarizad j a
mas samo dokazujeta, da ne korakajo socialne reforme
vzporedno z bliskovitim tehničnim razvojem, ne pa, da
moramo uvesti komunizem«." Ravno nasprotno bo res,
saj se prav z akumulacijsko teorijo zanikuje gospostvo
kapitala. Kajti polarizacija družbe na dva pola - na pol
kapitala in na pol dela (oz. na pol bogastva in na pol
revščine) - pomeni začetek razpada stare družbe kapi-
talističnega produkcijskega načina in porajanje in afir-
miranje novega socialističnega odnosa, kjer bo družbeni
sistem produkcije upravljala skupna volja združenih
delavcev.
Sklep:
Za teološke kategorije politične ekonomije, s katerimi
so slovenski »klasični« teologi pojasnjevali takratno
porajajočo se kapitalistično družbo pri nas, lahko re-
čemo, da so za tisti čas in abstracto zadovoljive. Toda za
obsežnejše raziskovanje celotnega zgodovinskega raz-
voja meščanske blagovne produkcije, kakor tudi za njen
revolucionarni prehod k neposredni družbeni organiza-
ciji produkcije se izkažejo kot izrazito neprimerne, da,
celo kot konzervativne in neuporabljive v analizi kon-
kretne dejanskosti sestavin politične ekonomije. Za ce-
lotno takratno obdobje pa je značilna tipična izjava
njihovega ideološkega agitatorja, ki na simptomatičen
načtn izraža takratno teologizacijo mišljenja in življe-
nja. Torej: »Naša naloga, naloga krščanske vede je
dana sama po sebi: Uporabljajmo slabosti nasprotni-
kov, da obnovimo in utrdimo živo krščansko mišljenje
in življenje«.::> Mislim, da to parolo, s pridom uporab-
ljajo ne le »klasični« teologi, pač pa tudi »Sodobni«
(pokoncilski) teologi na Slovenskem, toda to je že druga
tema.
Z usmeritvijo v družbeno lastnino in v samoupravno
razreševanje problemov družbenih produkcijskih pro-
cesov, imamo prav v naši družbi izrazito priložnost, da
se marksizem ne odpoveduje svojemu poglavitnemu
orožju - analitični metodologiji družbenih procesov in s
tem ne pristaja na zagovarjanje in apologijo obstoje-
čega.
1 A. Gosar, nov družabni red I, Založila družba sv. Mohorja,
Celje 1933, 310.
: A. Ušeničnik, Sociologija, Ljubljana 1910, 296.
; A. Tominec, Delo in kapital. Socialna misel 1925, 199.
4	I. Ahčin, Sociologija I, Ljubljana 1953, 105.
5	I. Ahčin, Socialna ekonomija I., Buenos Aires 1958, 207.
6	J. Pavlica, O bistvu kapitalizma. Katoliški obzornik 3/1899,
189.
7	A. Gosar, v: 1. op., n. d., 311.
8	J. Pavlica, O bistvu kapitalizma, v: 6. op., n. d., 194.
4 J. E. Krek, Izbrani spisi, 3. zvezek, Ljubljana 1925, 383.
10 A. Ušeničnik, Izbrani spisi, V. del, str. 244, Ljubljana 1940.
"I. Ahčin, Socialna ekonomija I., v: 5. op., n. d., 206-207.
12 J. Jeraj, Sociologija, samozaložba, Maribor 1932, 107.
" A. Tominec, Delo in kapital, v: 3. op., n. d., 202.
14	J. E. Krek, Izbrani spisi, v: 9. op., n. d., 384.
15	A. Ušeničnik, Izbrani spisi, v: 10. op., n. d., 243.
16	A. Tominec., Osnovna načela krščanskega socializma,
Ljubljana 1931, 91.
' A. Ušeničnik, Izbrani spisi, v: 10. op., n. d., str. 244.
18 I. Ahčin, Sociologija, v: 4. op., n. d., str. 106.
A. Gosar, Za nov družabni red, drugi zvezek. Družba sv.
Mohorja 1935, str. 145.
20 A. Gosar, Za nov družabni red I., v: 1. op., n. d., str. 315.
2'K. Marx, Kapital I, CZ, Ljubljana 1961. 93.
22 J. Jeraj, Sociologija, v: 12. op., n. d., 112.
2? J. E. Krek. Marksizem razpada. Katoliški obzornik 3/1899,
134.
UDK: 24:330(497.12)
teologija, politična ekonomija
Matevž Grenko: Razmerje med teologijo in politično
ekonomijo
Slovenski teologi so v svojih analizah težili predvsem k
teologizaciji ekonomije s tem, da so teološke pojme
uporabljali v ekonomske namene. Tako so želeli, da bi
odstranili dejansko razliko med ekonomijo in teologijo,
kar pomeni, da so zamenjali pojmovne koncepte tako
teologije kot ekonomije. Rezultat tega poskusa naj bi se
odražal v ekonomizaciji teologije in teologizaciji ekono-
mije. Za teološke kategorije politične ekonomije, s
katerimi so slovenski »klasični« teologi pojasnjevali
takratno porajajočo se kapitalistično družbo pri nas,
lahko rečemo, da so za tisti čas in abstracto zadovoljive.
Toda za obsežnejše raziskovanje celotnega zgodovin-
skega razvoja meščanske blagovne produkcije, kakor
tudi za njen revolucionarni prehod k neposredni druž-
beni organizaciji produkcije se izkažejo kot izrazito
neprimerne, celo kot konzervativne in neuporabljive v
analizi konkretne dejanskosti sestavin politične ekono-
mije.'
• *<Д	^l* -1Л вјју^ ■ * ж§ ff^ffi^y» • _а д	К% .	' ' * јд ¡Pf ^ D^
.......... .... ..... ............ ..... .*.#•*. ..»••.
z Ernestom Mandelom
I. del
1. vprašanje:
Pri razlagi dolgih valov, kot jc to mogoče razbrati iz
vaših knjig in člankov, delate pomembno razliko med
prehodom iz depresivnega v ekspanzivni val in iz eks-
panzivnega v depresivni vai Ker se že od konca 60. let
nahajamo v depresivnem valu, nas zanima ali je že
mogoče predvideti oziroma čutiti tiste specifične druž-
bene silnice (dogodke), ki naj bi povzročili tako imeno-
vane »sistemske šoke«, ki so, kot to prepričljivo doka-
zujete, neogibno potrebni za prehod v nov »boom«
kapitalisitičnega produkcijskega načina oziroma lahko
privedejo, če odmislimo svetovno kataklizmo, do nove,
bolj napredne družbene oblike?
Mandel:
Kateri koli »sistemski šok«, ki bi kapitalizmu dovolil
vstopiti v nov, ekspanzivni »dolgi val razvoja«, bi moral
biti katastrofalne narave, primerljiv s tistim iz let 1930
-1940: uničujoč poraz delavskega razreda v ključnih
imperialističnih deželah, ki vodi v kvalitativno narašča-
nje mere presežne vrednosti in zato tudi profitne mere
(dajmo zgodovinski okvir te navedbe: Hitlerjeva zmaga
v Nemčiji je pomenila, da so za isto vsoto mezd profiti
narasli za 300 odstotkov), uničujoč poraz narodno
osvobodilnega in delavskega gibanja v nekaterih ključ-
nih deželah »tretjega sveta«, vojne kvalitativno širše
narave kot tiste, do katerih je prišlo v zadnjih 35 letih.
Cena za človeštvo bi bila porazna: najmanj več sto
milijonov mrtvih, če ne celo, v primeru jedrske svetovne
vojne, popolno uničenje človeške civilizacije. Toda.če-
prav se vse to zdi »nepojmljivo«, ni nemogoče. Uniču-
joči trendi v to smer so vgrajeni v sedanjo krizo, v
sedanje svetovno stanje.Če bi zanikali njihov obstoj, bi
bila to samoprevara. Na srečo je med začetkom takš-
nega trenda in njegovo polno uresničitvijo razlika (in
časovni odlog) ogromna, tako da ni nobenega razloga,
da bi postali malodušni glede prihodnosti človeštva.
Po drugi strani pa je z vsemi protislovji buržoazne
družbe, ki naraščajo in se grmadijo drug na drugega, z
vsemi sedanjimi in bodočimi reakcijami naprednih
družbenih sil na krizo (v prvi vrsti delavskega razreda)
»sistemski šok« popolnoma drugačne narave prav tako
možen (in po mojem mnenju je bolj verjetno, da bo
uspel dolgoročno): sistemski šok socialne revolucije, t.j.
strmoglavljenje kapitalističnega sistema, vzpostavljanje
samoupravnega demokratičnega socializma, ki bi ta si-
stem zamenjal v ključnih deželah sveta. V tem primeru
bomo imeli pozitivni izid sedanje krize s stališča člove-
škega napredka.
To, kar se mi zdi najmanj verjetno, je postopno prema-
govanje sedanje krize z relativno majhnimi spremem-
bami v delovanju mednarodnega kapitalizma, npr. po-
večanje industrijske teže nekaterih »dežel tretjega
sveta« (celotni delež svetovne industrijske proizvodnje,
ki nastaja v tretjem svetu se je v zadnjih 20 letih povečal
od 8 na 12 odstotkov. Nekateri pravijo, da bi se v
naslednjih letih lahko povečal na 15 odstotkov), nara-
ščanje robotizma (ki odvzema 5 do 10 odstotkov vseh
človeških delovnih mest) itd. Vse takšne spremembe
vodijo le k zaostrovanju notranjih protislovij sistema,
namesto da bi dovoljevale resnični »nov začetek« hitre
ekspanzije.
2.	vprašanje:
VII. poglavju Poznega kapitalizma - Struktura svetov-
nega kapitalističnega gospodarstva - razvijate in argu-
mentirate tezo, da je rast in širjenje kapitalističnega
produkcijskega načina že dve stoletji pod vplivom dia-
lektične enotnosti treh momentov:
-	tekoče akumulacije na področjih, ki jih je že zajel
kapitalistični produkcijski proces,
-	tekoče prvobitne akumulacije na področjih izven do-
sega kapitalističnih produkcijskih procesov ter
-	določanje in omejevanje drugega procesa s strani
prvega ali, kar je isto, borba in konkurenca med zgor-
njima momentoma.
Ker je od zadnje, popravljene izdaje Poznega kapitali-
zma minilo že deset let, nas zanima, kako so se okvirno
ti trije momenti nadalje razvijali v zadnjem desetletju?
Mandel:
Lahko pokažemo dva nedavna primera te kombinacije
»starih« in »novih« področij akumulacije kapitala.
a)	Geograski razvoji v isti industrijski veji: npr. sever-
nomorska in mehiška nafta nasproti naftnemu izvozu
držav Opeca sta 1973 močno omajala vpliv Opeca na
svetovnem naftnem trgu (drugi energetski viri npr. al-
žirski plin, sovjetski plin, zahodnoevropska jedrska
energija imajo podobno vlogo).
b)	Razvoj novih industrijskih vej in proizvodnje izdel-
kov, ki nadomeščajo starejše: razvoj kvarcnih sestavnih
delov, ki so oslabili tradicionalno urarsko industrijo, je
omogočil množične prenose proizvodnje na Japonsko, v
Hong Kong, v Južno Korejo, toda povzročil je močno
reakcijo prej prevladujoče švicarske urarske industrije,
ki se je prav tako usmerila v posel s kvarcnimi urami;
razvoj elektronskega pisalnega stroja, hišnega računal-
nika in besednega procesorja (word-processor), ki
močno načenjajo tradicionalno industrijo mehaničnih in
električnih pisalnih strojev itd.
3.	vprašanje:
V naši knjigi The Second Slump ste izčrpno opisali
konkretne oblike in vzroke nastopa krize in sledeče ji
recesije v 1. 1974/75. Ali bi lahko na kratko opisali, v
čem je specifičnost krize iz 1. 1979 in velike recesije, ki
traja že štiri leta?
Ernest Mandel
časopis za kritiko znanosti/68/13
Mandel:
Analiza, ki jo vsebuje The Second Slump (Drugi zlom)
je bila aktualizirana v francoski knjigi La Crise
1974-1982 (Kriza 1974-82) (nadaljnja aktualizacija
bo v prihajajočem nemškem prevodu te knjige, ki bo
vključeval analizo okrevanja 1984). Recesijo 1. 1979 v
ZDA je povzročil 4sti kolaps povpraševanja v avtomo-
bilski in gradbeni industriji, ki sta zmanjšali proizvodnjo
ena za 35 in druga za več kot 50 odstotkov, vse v
povezavi z deflacijsko monetarno politiko, še posebej z
visokimi obrestnimi merami, ki so s tem, da so omejile
kredit, še v večji meri zmanjšale povpraševanje. V
osnovi je recesijo povzročila kombinacija permanentne
krize profitonosnosti in presežka kapacitet.
Recesija v 1. 1979-1982 je bila hujša kot v 1. 1974-75
zaradi dejstva, da tokrat polindustrializirane dežele
(Brazilija, Mehika, Argentina, Južna Koreja, Tajvan,
Singapur, Hong Kong), dežele Opeca in tako imeno-
vane socialistične dežele niso mogle služiti kot alterna-
tivni trgi, ker so bile v resnih kreditnih škripcih (dolžni-
ški krizi). Poleg tega so nekatere izmed teh dežel same
šle skozi ostre recesije (kar se v 1. po 1974 ni zgodilo).
4.	vprašanje:
Veliko ste se, kot je razvidno iz vaših del, ukvarjali z
denarno teorijo. Zato nas zanima, kako gledate na
sedanjo monetaristično ekonomsko politiko razvitega
kapitalizma in nasploh, kateri so možni razpleti seda-
njega mednarodnega denarnega sistema?
Mandel:
Malo verjetno je, da bi v bližnji prihodnosti prišlo do
temeljne spremembe mednarodnega monetarnega si-
stema (ali raje: nesistema). Standard zlate valute (v
resnici: zlati dolarski standard), ki so ga vzpostavili v
Bretton Woodsu, se je zrušil, ne le iz tehničnih razlogov
(krčenje zlatih rezerv ZDA) temveč zaradi osnovnega
vzroka: izginotja absolutne nadvlade imperializma
ZDA nad mednarodno kapitalistično ekonomijo, ki je
bila realna materialna osnova za to, da je bil »dolar prav
tako dober kot zlato«. Seveda so možni različni medna-
rodni monetarni sistemi kot:
a)	obnovitev prevlade dolarja,
b)	vrnitev k čistemu in enostavnemu zlatemu standardu,
c)	nadomestitev dolarja z drugo »vodilno« papirnato
valuto,
d)	obojestranska vloga dveh ali treh valut kot medna-
rodne denarne rezerve poleg zlata,
e)	ustvarjenje »svetovnega papirnatega denarja« (de-
narnega zlata) tipa posebnih pravic črpanja (SDR -
Special Drawing Rights). Do vseh teh rešitev najverjet-
neje ne bo prišlo.
Obnovitev prevlade dolarja predpostavlja množičen od-
liv zlata nazaj v ZDA, to je konstanten presežek pla-
čilne bilance ZDA (ki bi bil, mimogrede, katastrofa za
svetovno ekonomijo). Osnovni trend gre očitno v na-
sprotni smeri.
Vrnitev k zlatemu standardu bi zahtevala veliko bolj
»uravnoteženo« razdelitev zlatih rezerv na račun evrop-
skih imperialističnih sil v prid Japonske, največjih poin-
dustrializiranih dežel in Opeca. Ponovno menim, da se
najverjetneje to ne bo zgodilo.
Nobena druga imperialistična sila (ali skupina sil, kot je
Evropski skupni trg) danes nima ekonomske moči, da bi
prevzela mesto ZDA kot vodilne imperialistične države.
Ne bi mogle dolgo vzdržati tveganja, da bi njihova
valuta (npr. écu - evropska valutna enota skupnega
trga, izhajajoč iz oblikovanja Evropskega monetarnega
sistema) igrala vlogo glavne mednarodne papirnate va-
lutne rezerve.
Kombinacija dolarja, jena in evropskega écuja (ali še
slabše nemške marke) kot mednarodne papirnate va-
lutne rezerve, bi še bolj povečala sedanjo nestabilnost
monetarnega sistema in obseg špekulacije. Razmerje sil
med močjo in relativno stabilnostjo teh treh monetarnih
območij se ves ča$ premika; tako bi realni tečaji med
njimi tudi stalno nihali. Poskuse, da bi uveljavili fiksne
menjalne tečaje, bi preprečili regularni valovi špekula-
cije.
Kar se tiče »svetovnega papirnatega denarja«, bi bila
njegova emisija v zahtevanih velikanskih količinah ne-
mogoča iz istega razloga: interimperialistična konku-
renca, stalna nihanja v mednarodnih ekonomskih in
finančnih razmerjih sil, odsotnost »svetovne države«,
poskusi vsake imperialistične sile, da bi izkoriščala polo-
žaj svoje lastne valute v svoj lastni prid in na račun
svojih konkurentov itd.
5.	vprašanje:
Jugoslavija spada v krog držav, ki so največji svetovni
dolžniki. V enem samem letu je naša valuta devalvirala
za okrog 100 odstotkov. Odplačilo dolgov, izvoz za
vsako ceno in pod ceno, skrčeni uvoz, zniževanje real-
nih prejemkov delavskega razreda (kar duši delovno
motivacijo) itd. lomijo naše reprodukcijske verige. V
podobnem položaju se nahaja še lepo število drugih
držav širom po svetu. Zanima nas, ali menite, da je ob
obstoječih svetovnih odnosih podrejenosti objektivno
nujno prišlo do take svetovne dolžniške ekonomije in
kakšne posledice bo ta gordijski vozel svetovnih dolgov
prinesel zadolženim državam in svetu v celoti?
Mandel:
»Mednarodna dolžniška kriza« je produkt metod, s
pomočjo katerih se je podaljšal povojni »boom«
(umetno, pravijo nekateri; toda ta beseda je s stališča
marksista brez pomena, to je materialistična ekono-
mika, dokler nastopa realno naraščanje proizvodnje),
predvsem s permanentno inflacijo bančnega denarja, to
je kredita.
Obstojajo štirje glavni »skladi dolga«, ki pritiskajo na
svetovno gospodarstvo: sklad velikih privatnih podjetij
(med njimi nekaj vrhunskih multinacionalk), sklad za-
sebnih gospodinjstev (potrošniški dolgovi) in zasebnih
kmetij, sklad imperialističnih vlad in sklad tretjega sveta
in tako imenovanih socialističnih dežel (ta, četrta kate-
gorija predstavlja okoli 850 do 900 milijard dolarjev iz
velike skupne vsote, za katero nihče ne ve, toda ki je
verjetno nekje okrog 5000 milijard dolarjev). Od štirih
skladov je zadnji »najbolj eksploziven« zaradi nevar-
nega neravnotežja med prihodki v »trdnih« valutah in
dolgovi v »trdnih« valutah.
To neravnotežje je tako veliko, da je najbolj verjetno,
da ta dolg v vsej celoti nikoli ne bo odplačan. Za takšno
odplačilo bi bil potreben npr. odliv več kot 700 milijard
dolarjev iz tretjega sveta na Zahod in na Japonsko,
torej konstantni presežek v plačilni bilanci teh dežel v
teku 5 do 10 let. Ker bi dotok kredita verjetno usahnil
(drugače se dolg ne zmanjša), bi takšen povratni odliv
denarnega kapitala lahko financirali le bodisi z ogro-
mnim prilivom investicij zasebnega tujega kapitala, kar
ne pride v poštev, ali z ogromnim trgovinskim presež-
kom, t. j. z radikalnim zmanjšanjem uvoza teh dežel iz
Zahoda in Japonske, kar bi bila katastrofa za imperiali-
stične dežele in bi jim pomenila izgubo več milijonov
delovnih mest. Dejansko je bil kredit tretjemu svetu in
»socialističnim« deželam vsekakor že od vsega začetka
večinoma kredit imperialističnim izvoznim*industrijam.
Kaj se bo zgodilo? Kot prvo se bodo banke zadovoljile z
dobivanjem obresti za neplačane dolgove in sprejele de
facto moratorij glavnice. Drugič, kompenzacijska me-
njava fizičnih kontingentov bo rasla na račun trgovanja
s »trdnimi« valutami.
S socialističnega stališča to ni katastrofa. Prednost naj bi
dali socialni pravičnosti pred tako imenovano gospodar-
sko učinkovitostjo. Za socialista je nesprejemljivo, da bi
imeli milijone brezposelnih in ponovni pojav množične
revščine zaradi ohranjanja »mednarodne plačilne zmož-
nosti«. Hkrati naj bi s podpiranjem nacionalnih in med-
narodnih mehanizmov demokracije proizvajalcev, sa-
moupravljanja, pravice ljudi, da odločajo o svojih prio-
ritetah prek drugih sredstev, kot je trg (referendumi,
neposredna posvetovanja, javna kontrola in kritika itd.)
skušali preprečiti, da redukcija mednarodne »tradicio-
nalne« trgovine ne bi privedla do birokratske kontrole,
pretirane centralizacije, zelo velikih izgub in neučinko-
vitosti.
II. del
Za nas je, razumljivo, posebej zanimivo vaše tematizi-
ranje socializma, oz. tistega družbenega stanja, ki ga
določate s pojmom prehodno. S tem v zvezi bi radi vaš
komentar na naslednje naše poglede.
1. konstatacija:
V enem izmed intervjujev, objavljenem v knjigi Revo-
lucionarni marksizem danes pravite, da se kapitalistični
način produkcije in socializem ločujeta predvsem po
karakterju politične oblasti, zrušitvi diktature buržoa-
zije in po lastninskih razmerjih, ukinitev privatne last-
nine. S to trditvijo poleg ostalega predpostavljate pred-
vsem neko zelo jasno in določno zvezo med kapitalistič-
nim načinom produkcije, med razmerjem delo-kapital
in privatno lastnino. Naše stališče je, da sicer obstaja ta
zveza, vendar dodajamo, da se razmerje delo-kapital
oblikuje tudi v drugačnem lastninskem razmerju, npr.
državnem lastninskem razmerju, pač glede na specifične
zgodovinske pogoje, v katerih se artikulira razmerje
delo-kapital. Skratka, oblika lastnine in z njo specifični
lastniki so načini eksistence razmerja delo-kapital v
določenem zgodovinskem miljeju. Če se v, recimo
temu, klasičnem kapitalizmu to razmerje posreduje
skozi privatno lastninski izraz in kapitaliste privatnike,
se na primer v primeru socializma kot prve faze komu-
nizma, oz. bolje zadnje faze kapitalizma razmerje delo-
kapital posreduje skozi državno lastninski izraz in skozi
birokracijo kot personifikacijo takšne posebne artikula-
cije tega razmerja. Trdimo torej, da privatna lastnina je
rojstna forma razmerja kapital-delo, toda ne edina in
končna lastninska forma tega razmerja.
Mandel:
Ne strinjam se z vašo definicijo socializma, ki je različna
od Marx-Engelsove. Za Marxa in Engelsa socializem
kot prvo (ali nižjo) fazo komunizma že označuje odsot-
nost blagovne produkcije. Ne gre za vprašanje formalne
definicije. Gre za vprašanje bistva. Pri blagovni produk-
ciji vladajo proizvajalcu njegovi izdelki, ekonomski za-
koni se sami uveljavljajo za njegovim hrbtom, on zato
ostaja odtujen, medtem ko skupno lastnino upravlja
država ali proizvajalci sami.
Zato je znanstveno pravilna definicija vseh tako imeno-
vanih socialističnih dežel, da so dežele v prehodu iz
kapitalizma v socializem in ne socialistične dežele.
Po drugi strani pa ne verjamem, da so kapitalistične
dežele. Trditi, da je državno upravljana lastnina kapita-
listična lastnina, pomeni ponovno definirati kapitalizem
popolnoma drugače od Marxa in Engelsa. Kapitalizem
je splošna blagovna produkcija. V Sovjetski zvezi in na
Kitajskem imamo le delno blagovno produkcijo. Ni res,
da ima birokracija kolektivno v lasti produkcijska sred-
stva. Ona z njimi upravlja, a niso njena lastnina. Razlika
je bistvena. Kolektivni lastnik (npr. delavci delavske
proizvodne kooperative) lahko kolektivno prodajo vse
svoje orodje (ne morejo ga prodati individualno, toda
lahko ga prodajo kolektivno; lahko celo zaprejo koope-
rativo). Sovjetska in kitajska birokracija ne moreta
kolektivno prodati tovarn. Te niso njihova lastnina, niti
individualno, niti kolektivno.
Razen tega je napačno domnevati, da so produkcijski
odnosi v Sovjetski zvezi enaki produkcijskim odnosom
kapitalistične dežele. Odnosi med individualnim delav-
cem in individualnim upraviteljem znotraj tovarne se
lahko zdijo podobni tistim v ZDA in na Zahodu (celo ta
videz vara, toda tega ne bom razvijal). Toda produkcij-
ski odnosi nikakor niso omejeni na te notranje produk-
cijske enote. Zajemajo vse odnose, ki jih moški in
ženske uveljavljajo med seboj v produkciji njihovega
materialnega življenja. Vsebujejo odnose med različ-
nimi produkcijskimi enotami, načine cirkulacije pro-
dukcijskih sredstev in potrošnih dobrin, načine prisvaja-
nja družbenega presežnega produkta itd.
Dejansko v Kapitalu, III. zvezek, Marx poudarja, da je
oblika prisvajanja družbenega presežnega produkta od-
ločilna za karakterizacijo različnih produkcijskih nači-
nov. V kapitalizmu si je moč prisvojiti ta presežni
produkt le skozi prodajo, to je v denarni obliki, ker ima
obliko blaga. V Sovjetski zvezi je v glavnem prisvojen v
obliki uporabnih vrednosti.
2. konstatacija:
Strinjamo se, da se vprašanje ukinitve kapitalističnega
načina produkcije postavlja kot vprašanje ukinitve de-
lovanja zakona vrednosti. Vprašljiva pa se nam zdi
argumentacija, ki jo navajate v zvezi s to ukinitvijo. Ta
argumentacija se sestoji iz naslednjih družbenih pogo-
jev:
a)
Da so produkcijska sredstva last države,
b)
da obstaja centralno planiranje,
c)
da ima država monopol zunanje trgovine.
AD. a)
Menimo, da se država, kolikor se pač more, pojavlja '
predvsem kot organizator, upravljalec in kontrolor
splošnih družbenih pogojev produkcije, dočim sam
splošen produkcijski proces tudi v socializmu, torej
proces produkcije, cirkulacije, konsumpcije in distribu-
cije poteka pod sicer modificiranim toda v osnovi še
vedno delujočim zakonom vrednosti. Odnosi v in med
socialističnimi podjetji, t. i. »zdrava socialistična konku-
renca«, kreditni sistem, obstoj in funkcija denarja, vse
to so dejstva, ki govore temu v prid.
AD. b)	I
Predpostavka naših ekonomistov in vašega izhodišča je, j.
da obstaja temeljno protislovje socializma kot proti-
slovje med planom in trgom, oz. kot pravite vi, bla- l
govno produkcijo. Naše mnenje je, da je to razmerje fe
teoretsko, predvsem pa praktično iluzorično razmerje.
Kajti, ko se priznava to razmerje, se priznava obstoj
plana in blagovne produkcije. Ne planira se torej nebla-
govna produkcija, (torej neka produkcija, ki stoji izven
delovanja zakona vrednosti) temveč prav ta produkcija
sama. Alokacija produkcijskih resursov v deželah socia-
lizma, njeni rezultati, govore o tej teoretski in praktični
zablodi. Skratka, planirati anarhijo, pomeni načrtno
uveljavljati in razširjati zakone te anarhije. Zaradi tega
je politični voluntarizem, ki ste ga posadili na zatožno
klop neuspešnosti socialistične ekonomije, predvsem
rezultat te anarhije in ne njen vzrok.
AD. c)
Monopol države na področju zunanje trgovine po na-
šem mnenju ne zmanjšuje in ne ovira delovanja svetov-
nega kapitalističnega trga. V skladu z interesi nacio-
nalne ekonomije, oz. skupin nacionalnih ekonomij na
svetovnem trgu, se skozi državno regulativo pospešuje
ali zavira vključevanje različnih sektorjev te ekonomije
oz. teh ekonomij v svetovni kapitalistični trg. To sicer
lahko ekonomistično gledano pomeni drugačno vpetost
v svetovno kapitalistično ekonomijo, toda v ničemer ne
odteguje vpetosti te ekonomije kot take. Ali sodeluje
neko socialistično podjetje v svetovni kapitalistični eko-
nomiji po naročilu države ali po svoji lastni presoji, v
tem ni nobene usodne razlike. Za akumulacijo kapitala
v svetovnem obsegu to ne pomeni nobene ovire. Za-
menljivost blag, ki se producirajo ali v socializmu ali v
klasičnem kapitalizmu, oz. na svetovnem trgu, pričajo o
blagovnih družbenih razmerjih (ki jih vsebujejo). Pro-
dukcija sovjetskega plina za Zahodne države in produk-
cija črpalk za ruski plin govore o tem, da se oboje
producira ne kot produkt, temveč kot blago. Za tem
tičijo določena družbena razmerja. In ker gre za bla-
govno produkcijo v širokem obsegu, pravimo z Mar-
xom, da je to možno samo kot kapitalistična produkcija.
Mandel:
Nikoli nisem rekel, da naj bi država prevzela produkcij-
ska sredstva. Rekel sem, da je osnovni predpogoj za
odpravo kapitalističnega produkcijskega načina od-
prava vladavine zakona vrednosti, kar pa je nemogoče
brez odprave privatne lastnine glavnih produkcijskih
sredstev. Kako priti do te odprave pa je drugo vpraša-
nje.
Skupna lastnina ima lahko obliko državne lastnine (kot
so pravilno ugotovili mnogi jugoslovanski teoretiki: dr-
žavna lastnina je neka oblika skupne lastnine, toda
najnižja oblika skupne lastnine). Lahko ima obliko
lastnine združenih proizvajalcev (na eno enoto: to bi
bila skupinska lastnina; temveč na narod ali celo med-
narodno); med obema obstojajo razne »hibridne«
oblike itd.
V prehodni družbi zakon vrednosti vsekakor ni odstra-
njen, toda nič več ne vlada. To je točno neko vmesno
stanje med vladavino in izginotjem zakona vrednosti
(kot v družbi enostavne blagovne produkcije, v prehodu
med fevdalizmom in kapitalizmom), ki odseva prehod le
med splošno blagovno produkcijo in splošno produkcijo
uporabnih vrednosti.
Na vprašanje o planiranju. V osnovi sta le dva načina za
alokacijo virov ali, če hočete, za uravnoteženje produk-
cije in družbeno spoznanega povpraševanja (potreb):
bodisi a priori skozi planiranje (direktna alokacija)
bodisi a posteriori skozi tržne mehanizme (indirektna
alokacija). Raznolikost oblik je v obeh načinih aloka-
cije, toda oba sta v osnovi različna.
časopis za kritiko znanosti/68/14
Dr. Richard Huelsenbeck, 1917
Lahko imamo »popoln« trg drobnoblagovnih lastnikov
(več ali manj enakih). Lahko imamo »popoln« trg drob-
noblagovnih lastnikov + bogatih trgovcev in bankirjev
+ polfevdalno stanje in plemstvo; lahko imamo kapita-
listični trg z velikim številom podjetij, ki niso zmožna
vzpostaviti tržne kontrole (in atomizirane množice indi-
vidualnih mezdnih delavcev); lahko imamo trg z ogro-
mnimi monopoli in organiziranim delavskim razredom
(ki prodaja svojo delovno silo kolektivno preko sindi-
kalnih pogajanj in ne individualno) itd., itd. Toda v
končni analizi so vse to vacante tržne ekonomije, neka-
tere ekonomsko bolj učinkovite kot druge, nekatere
družbeno bolj napredne (manj neenake) kot druge itd.
Če zamenjamo privatna velika podjetja z delavsko pro-
izvodnimi kooperativami, smo še vedno pod tržno eko-
nomijo.
Prav tako imamo lahko raznovrstne oblike planiranja.
Planiranje obstaja v majhnih primitivnih vaških skup-
nostih. Planiranje obstaja pod azijskim produkcijskim
načinom. Planiranje je v prehodni družbi med kapitali-
zmom in socializmom. Planiranje je v socializmu in
komunizmu.
Lahko imamo despotsko planiranje. Lahko imamo de-
mokratično planiranje. Lahko imamo planiranje, ki je
zelo rutinsko in stagnantno. Lahko imamo planiranje, ki
je zelo dinamično. Lahko imamo učinkovito planiranje
in ekstremno razsipno planiranje. Planiranje ni uteleše-
nje najboljše vrednostne presoje. Pove le, da so bili
produkcijski viri alocirani z vnaprejšno odločitvijo obla-
sti, kakršne koli so že (slabe ali dobre, despotske ali
demokratično skupščinske).
Zdi se mi, da v Sovjetski zvezi in celo v Jugoslaviji
obstoja kombinacija obeh oblik alokacije. Največ je
planirnanja (dobro ali slabo, despotsko ali demokra-
tično, to je drugo vprašanje). Nekaj prevzame trg (več v
Jugoslaviji, manj v Sovjetski zvezi toda tudi v Sovjetski
zvezi počasi naraščajo tržne odločitve). Strinjam se, da
je razsipno in delno neučinkovito. Toda ni »anarhija«.
Jc hibridna kombinacija, ki vodi k velikemu razsipava-
nju, toda v celoti k manjšemu razsipavanju kot v kapita-
lizmu. Dokaz: dolgoročna stopnja gospodarske rasti je
bistveno večja v Jugoslaviji, v Sovjetski zvezi in na
Kitajskem kot v imperialističnih deželah.
Kar se tiče monopola zunanje trgovine je njegova
glavna funkcija preprečiti svetovnemu trgu, to je za-
konu vrednosti, da bi deželi diktiral osnovne linije
njenega ekonomskega in družbenega razvoja. Tu velja
isto, kar je bilo prej rečenega o zakonu vrednosti. Nihče
ne more voluntaristično preprečiti, da ne bi svetovni trg
vplival na gospodarstvo posamezne dežele ali manjše
skupine dežel. Toda socializacija produkcijskih sredstev
in monopola (ali državnega monopola ali monopola
združenih proizvajalcev, kar ne spremeni bistva stvari)
zunanje trgovine lahko prepreči, da bi svetovni trg
diktiral, vodil gospodarstvo posamezne dežele. Primer-
jajte samo razvoj Jugoslavije med 1. 1919 in 1939 in
med 1. 1949 in danes in videli boste razliko. Ali pa samo
primerjajte posledice lanskoletnega diktata Mednarod-
nega monetarnega sklada na Jugoslavijo in Peru in
ponovno boste videli razliko.
Na zelo dolg rok obstoja nerešljivo protislovje. Bodisi,
da je ukinjen vpliv zakona vrednosti (da blagovna pro-'
dukcija izgine), mednarodna trgovina je demokratično
in mednarodno planirana (in preneha biti »trgovina« v
tradicionalnem pomenu besede) bodisi, da se vpliv sve-
tovne trgovine preoblikuje v dominacijo svetovne trgo-
vine (t. j. socialistično planiranje nacionalne ekonomije
popolnoma propade). Toda to je dolgoročna alterna-
tiva.-Dokončati izgradnjo socializma v posamezni deželi
je nemogoče. Toda lahko začneš graditi, lahko utrdiš
svoj položaj, lahko zavlačuješ, medtem pa se revolucija
razširi v nove dežele, lahko se pojavi širša mednarodna
skupnost nekapitalističnih dežel, kompenzacijska trgo-
vina lahko dopolni trgovanje za dolarje in nemške
marke ali jene itd.
3. konstatacija:
Trdite, da socializem ni družba, v kateri dominira prido-
bitniški interes (interes profita, interes kapitala).
Kapitalistični način produkcije je po našem mnenju
produkcija kapitala, torej razmerja delo-kapital v ve-
dno večjem obsegu, skratka, rečeno sociološko, pro-
dukcija in reprodukcija specifičnih razrednih razmerij.
S stališča delavca, delavskega razreda in to je seveda
osnovno marksistično izhodišče, je prav vseeno, če se
njegova atomiziranost, pripetost na produkcijski pro-
ces, njegova formalna, predvsem pa dejanska brezprav-
nost in zreduciranost, dogaja kot zgodba »svobodnega
sveta« in privatne lastnine, ali pa kot zgodlpa realnega
socializma pod vodstvom »delavske države«. Če je
nekje »povabljen« v produkcijski proces s prodajo
svoje delovne zmožnosti, drugod pa z ilizuijo, da temu
ni tako in da skozi zapletene mehanizme državne racio-
nalnosti obvladuje svoj družbeni položaj, je pač vseeno.
V	trenutku, ko producira blago, producira tudi sebe kot
blago. Reproducirati se kot blago pa ne pomeni nič
drugega kot reproducirati razmerje delo-kapital, torej
osnovno razredno razmerje, kapitalistično razredno
razmerje.
Delavcu je vseeno, ali nad njim in nad procesom v
katerega je vključen,, bdi kapitalist ali birokrat, on
zaradi te razlike ni nič manj delavec. Aktualni družbeni
spopad na Poljskem s svetim, upamo, začastno žalost-
nim koncem, govori o spopadu med delavci in »delav-
sko državo«. To je politični spopad, torej razredni
spopad. S tem seveda utemeljen v produkcijskih raz-
merjih. Skratka spopad med delom in kapitalom. Dr-
žava ni pri tem nobena oseba iz neke druge pravljice.
Najmanj iz komunistične. Po načinu funkcioniranja in
po svoji družbeni vlogi v celoti pripada rojstnemu kraju
socializma, torej kapitalističnemu načinu produkcije.
Da zaključimo. S politično revolucijo, zrušitvijo stare
države in ukinitvijo privatne lastnine so dane možnosti
za juriš na nebo. Toda samo to in nič več. Znotraj novih
pogojev še naprej obstajajo povsem enake možnosti za
razvoj kapitalističnega načina produkcije, oz. za razvoj
komunističnih družbenih odnosov. Na žalost dejstva
kažejo, da se »stari odnosi« ne pojavljajo kot materina
znamenja, temveč, da se »novi odnosi« rojevajo kot
zvezdni utrinki. Zableščijo in izginejo na temnem nebu.
Trpljenje in boj delavstva v t. i. deželah socializma
najbolj zgovorno pričata kako daleč smo od neke ne ka-
pitalistične družbene produkcije.
Mandel:
Strinjam se, da dokler delavec samo producira blago,
avtomatično producira (reproducira) sebe (svojo de-
lovno silo) kot blago. Toda točno to je vprašanje: ali
ruski, jugoslovanski itd. delavec »proizvaja le blago«?
Moj odgovor je ne. Proizvaja oboje, blago in prave
uporabne vrednosti - bistveni del opreme javnega sek-
torja ni sestavljen iz blaga. Zato le delno proizvaja sebe
kot blago: njegova delovna sila je oboje, blago in ne-
blago. Je več kot navaden mezdni delavec, čeprav mez-
dno delo še ni popolnoma izginilo. Skratka, ostaja v
vmesnem položaju.
Da bi ta vmesni položaj izginil, je potrebno več trans-
formacij j.:
-	rastoča direktna kontrola delavcev nad svojimi po-
goji produkcije in pogoji dela (rastoče samoupravljanje
v resničnem in ne formalnem pomenu besede);
-	rastoča kontrola delavcev nad družbenim presežnim
produktom, ki se ne more pojaviti le na delovnem
mestu, temveč se mora pojaviti tudi v nacionalnem
merilu;
-	rastoče odločanje delavcev o delitvi narodnega do-
hodka med različne velike proporce, rastoče odločanje
delavcev o ključnih prioritetah, ki izhajajo iz te delitve,
kar pomeni demokratično centralizirano samoupravlja-
nje, ki se izvaja preko regionalnih in nacionalnih kon-
gresov delavskih svetov + socialistična demokracija in
socialistični pluralizem;
-	vse večje zmanjševanje delovnega dne tako, da bi
lahko odpravili družbeno delitev dela na proizvajalce in
profesionalne uslužbcnce;
-	vse višji nivo spretnosti in kulture delavcev;
-	zagotovilo minimuma življenjskega standarda brez
česar jc utopično verjeti, da bo ekonomski egoizem
odpravljen;
-	rastoča družbena in ekonomska enakost, brez katere
je utopično verjeti, da bodo znotraj skupin in sektorjev
prenehali boji za ekonomske ugodnosti.
Intervju sta pripravila in realizirala: Igor Omerza in
Srečo Kirn.
Življenje in delo Ernesta
Mandela
I. Biografski pregled
Ernest Mandel se je rodil v Belgiji I. 1923 in je po rodu
Flamee. Še ne polnoleten se je 1. 1940 pridružil trockistom v
svoji rojstni deželi. Takoj po nacistični invaziji in okupaciji je
sodeloval pri formiranju ilegalne skupine za boj proti nemškim
zavojevalcem. Od 1. 1941 pa vse do druge aretacije je deloval v
odporniškem gibanju. Nacisti so ga dvakrat aretirali. Prvič mu
je uspelo pobegniti, ob ponovni aretaciji 1944 pa je bil poslan
v ujetniško taborišče v Nemčijo.
Med obema aretacijama, t. j. v začetku 1. 1944, je sodeloval na
ppJi evropski konferenci tajnih sekcij IV. internacionale. Na
prvem povojnem kongresu IV. internacionale je bil izvoljen "
vodilno telo te organizacije, kjer je še danes. Na vseh svetovnih
kongresih te organizacije, od sredine petdesetih let naprej, je
glavni referent za mednarodno politiko. Danes je Mandel eden
izmed vodilnih osebnosti trockističnega gibanja v svetu, zahva-
ljujoč med drugim tudi svojemu teoretičnemu delu in ugledu.
V	60. in 70. letih je sodeloval v belgijski nacionalni sindikalni
federaciji, kjer je bil član ekonomske študijske komisije. Bil je
tudi urednik tednika La Gauche (Levica), organa levega krila
belgijske socialistične partije. Že dvajset let aktivno sodeluje
na sindikalnih, delavskih in drugih seminarjih (simpozijih)
širom po Evropi. Tako je npr. lansko leto sodeloval na cavtat-
skem simpoziju.
Na Mandelovo politično delo So buržoazne vlade reagirale na
svoj proslavljeni in opevani »demokratični« način. Mandelu je
bil v določenih obdobjih prepovedan vstop v ZDA, Francijo,
/£RN, Švico in Avstralijo (o vzhodnem bloku nimamo podat-
kov).
Ernest Mandel sedaj živi in dela v Belgiji, kjer je profesor na
bruseljski svobodni univerzi (Vrija Universiteit Brüssel).
II.	Bibliografija
Na prošnjo uredništva Časopisa za kritiko znanosti nam je E.
Mandel poslal svojo bibliografijo. Ta je pomanjkljiva toliko,
ker, prvič, ne vsebuje letnic izdaje ali včasih celo založniške
hiše, drugič upošteva le knjige, izdane v angleškem jeziku, in,
tretjič, zaradi preobsežnosti ne vsebuje Mandelovih člankov.
Toda za naš namen in za okvirni vpogled v avtorjev opus več
kot zadostuje.
Angleške izdaje Mandelovih knjig:
-	Marxist Economic Theory, Merlin Press, London;
-	The Origins and Development of the Economic Thought of
Karl Marx, New Left Books, London;
-	Europa vs. America? Contradiction of Imperialism, New
Left Books, London;
-	Introduction to Marxist Economic Theory, Pathfinder Press,
New York;
-	The Decline of the Dollar, Pathfinder Press, New York;
-	Introduction to Marxism, Zed Press, London;
-	Late Capitalism, New Left Books, London;
-	Revolutionary Marxism To-day, New Left Books, London;
-	Trotsky, a study in the dynamic of his thought, New Left
Books, London;
-	The Long Waves of Capitalist Development, Cambridge
University Press;
-	The Second Slump, New Left Books, London;
-	On Bureaucracy;
-	On Fascism;
i- The Marxist Theory of State, Pathfinder Press, New York;
-	A Critique of Eurocommunism, New Left Books, London;
-	Marx, Sraffa and the Neo-Ricardians, v tisku pri New Left
Books, London.
V srbohrvaščino sta prevedeni dve Mandelovi knjigi: Marxist
Economic Theory (Rasprava o marksističkoj ekonomiji, Vese-
lin Masleša, Sarajevo, brez letnice izdaje) in Mandelovo živ-
ljenjsko delo Late capitalism (Kasni kapitalizam, Ekonomska
biblioteka, Zagreb 1981).
Mandel je danes znan po vsem svetu. Njegove knjige so
prevedene v trideset jezikov. Knjigo Introduction to Marxist
Economics so prodali v 400.000 izvodih in tudi Late capita-
lism, to zahtevno strokovno knjigo so prodali v 70.000 izvodih.
III.	Okvirna vsebinska opredelitev Ernesta Mandela
Na tem mestu se ne moremo podrobneje spuščati v vsebinsko
analizo tako kompleksnega in vsestranskega družbenega mir
sljeca in politika, kar Ernest Mandel prav gotovo je (čeprav si
to »pravico« pridržujemo za kako drugo priložnost).
Njegova osnovna teoretična značilnost je, da skuša s pomočjo
Marxovih polit-ekonomskih kategorij in zakonitosti (kot jih je
Marx razvil za kapitalistični produkcijski način nasploh) razlo-
žiti imperialistični stadij kapitalistične družbe, ki se kronološko
začenja konec XIX. stoletja in traja še danes. Poseben po-
udarek daje analizi povojne ekspanzije kapitalizma, ki se je
končala konec sedemdesetih let. To obdobje Mandel imenuje
pozni kapitalizem, kar ni najbolj korektna opredelitev. Ta
striktna naslonitev na Marxa je Mandelova največja prednost
pred drugimi podobnimi avtorji, kajti ob ohranjanju in celo
potenciranju kapitalističnih produkcijskih odnosov v XX. sto-
letju (in celo kapitalski absorbciji socialističnih revolucij) po-
staja Marx vse bolj mislec in »ekonomist« tega in ne prejšnjega
stoletja. Ena izmed glavnih Mandelovih odlik je tudi širina
njegovega pristopa, saj se ne omejuje samo na proučevanje
ekonomskih faktorjev, ampak opazuje gibanje kapitala tudi z
drugih zornih kotov.
Mandelova razmišljanja o socializmu, birokraciji, diktaturi
proletariata, blagovni produkciji v prehodnem obdobju ipd. so
šibkejša točka njegovih družbenih analiz in predvidevanj. Če-
prav je to nasploh rakasta rana marksizma, obstajata za to pri
Mandelu še dva dodatna razloga: prvič živi in dela v razvitem
kapitalizmu in ne čuti toliko praktičnih in teoretičnih proble-
mov kot jih čutijo (čutimo) tisti, ki žive v prehodnih družbah in
drugič, ko analizira sodobne socialistične procese, stopa na
mesto Mandela znanstvenika Mandel politik. Kritični bralec bo
prav gotovo opazil kvalitetno razliko med odgovori na prvi del
intervjuja in odgovori na drugi del (prvi del se nanaša na
analizo kapitalizma, drugi na probleme socializma).
Širšemu občinstvu priporočamo predvsem, da si prebere Man-
delovo najpomembnejše delo Pozni kapitalizem, ker je to, vsaj
kolikor lahko presodimo iz Ljubljane, eno izmed najboljših, če
ne že kar najboljše delo o povojnem kapitalizmu, kar jih je
uspela sproducirati revolucionarna marksistična misel v zad-
njih nekaj desetletjih.
IV.	Zaključek
Uredništvo našega časopisa že približno pol leta vodi kore-
spondenco z Ernestom Mandelom. Rezultat tega dopisovanja
je tudi intervju, ki je pred vami. Toda to je šele skromen
začetek. Vsekakor bomo poizkušali konec tega ali v nasled-
njem letu organizirati njegovo predavanje v Ljubljani. O tem
bomo bralstvo Časopisa za kritiko znanosti pravočasno obve-
stili.
Igor Omerza
Dr. Richard Huelsenbeck, 1917
časopis za kritiko znanosti/68/15
Tiha revolucija?
Politika delavskih kooperativ od
1800-1980
i.
Tom Clarke
Uvodno pojasnilo
Britanski sociolog Tom Clarke je eden najbolj znanih
raziskovalcev delavskih kooperativ (zadrug). Glede na
to, da se tudi pri nas začenja intenzivna diskusija o
kooperativah, je prav, da imamo vsaj nekaj podatkov in
analiz, ki se nanašajo bodisi na zgodovino kooperativ,
bodisi na problematiko sodobnih kooperativ in koope-
rativnega gibanja.
Iz obširnejšega teksta z naslovom: A Peaceful Revolu-
tion? The'Politics of Workers Cooperatives 1800 1980
smo za prevod izbrali nekaj najbolj zanimivih poglavij.
Omenjeni tekst je T. Clarke, 1. 1981 predložil kot
referat na seminarju o industrijskih kooperativah, ki ga
je v Kopenhagnu organiziral Inštitut za organizacijo in
industrijsko sociologijo.
Prevod je opravila Zlata Gorenc.
Uvod
Oživljanje intelektualnega zanimanja za delavske koo-
perative, s povečevanjem števila tistih, ki proučujejo,
prisostvujejo in se zavzemajo za rast delavskih koopera-
tiv, doslej daleč presega praktične dosežke le-teh. Kljub
njihovim navidezno radikalnim konotacijam se podpora
delavskim kooperativam po političnem spektru vedno
bolj širi, čeravno nasprotujoče si usmeritve predstav-
ljajo zelo divergentne implikacije o kooperativah.
Opaznih je nekaj različnih političnih pristopov, ki vklju-
čujejo socialističen, utopično-socialističen in utopično-
kapitalističen pristop. Namen pričujočega dela je, da
oceni tehtnost omenjenih pristopov, najprej v odnosu
do zgodovinskega razvoja delavskih kooperativ ter nato
v luči sodobnih izkušenj in razprav, ki zadevajo delav-
ske kooperative.
Poleg pogostega frazerstva obstajajo tudi številne
splošne podmene, ki jih priznava večina zagovornikov
delavskih kooperativ:
a)	Kooperative zagotavljajo večjo varnost zaposlitve,
pri čemer ljudem zagotavljajo lastništvo in upravljanje
lastne organizacije.
b)	Kooperative omogočajo demokratičen nadzor, pri
čemer dovoljujejo delavcem, da participirajo pri spreje-
manju odločitev, tako da uresničujejo možnosti za nji-
hov osebni razvoj v partnerje v produkciji in ne v
mezdne delavce.
c)	Kooperative zagotavljajo boljše plačilo in boljše de-
lovne razmere za vse, tako da odpravljajo razsipništvo
in zapravljivost. Alternativno, če ni možno povečati
materialnega nagrajevanja, pa obstaja večje notranje
zadovoljstvo v bolj smiselnem delu.
d)	Kooperative stimulirajo naraščanje proizvodnje in
povečanje produktivnosti tako, da spodbujajo zavzetost
pri delu. Alternativno kooperative proizvajajo kvalitet-
nejše proizvode, ki so družbeno koristnejši.
e)	Kooperative zmanjšujejo konfliktno naravo kapita-
lizma, zaradi njih je kapitalistični sistem smotrnejši in
bolj znosen. Alternativno so kooperative proizvodni
prototip socialističnega pluralizma bodočnosti.
Dosežke kooperativ, kar zadeva zgoraj omenjene pre-
dnosti, teoretiki kooperativ pogosto obravnavajo kot
zelo obetavne, vendar je namen tega dela pokazati, da
so uspehi kooperativ na tem področju dokaj problema-
tični. V bistvu se zgodovinski problemi proizvodnih
kooperativ, ki so tradicionalno omejevali njihov razvoj,
pogosto reproducirajo tudi v sodobnih kooperativah.
(...)
Pionirji iz Rochdala
Pollard opredeljuje posamezna obdobja v zgodovini
kooperativ: v prvih štirih desetletjih 19. stoletja je
prevladoval Owenianski idealizem z močno željo, po-
begniti pred pustošenjem zgodnjega industrijskega ka-
pitalizma. Vseskozi do konca stoletja je prevladovala
praktičnost Rochdaleskih principov, z željo oblikovati
prostor za delavski razred v okviru novonastajajočega
ekonomskega obilja. Obstajalo je ostro nasprotje med
trdnim konceptom Novega moralnega sveta zgodnjih
kooperativ in nedoločnim hrepenenjem kasnejših koo-
perantov, potem ko so opustili svoje, sicer donosne,
trgovine. »Prvi so menili, da so prodajalne in njim
pripadajoče delavnice začasno sredstvo za dosego bolj
vzvišenega cilja odprave kapitalističnega družbenega
sistema in zamenjave le-tega z Novim moralnim sve-
tom, tipom socializma, v katerem bi komaj kakšna
obstoječa institucija in družbeni odnosi preživeli v pre-
poznavni obliki. Drugi so videli prav v prodajalnah in
delavnicah samih obete in udejanitev boljšega sveta, v
katerem je bilo nadaljevanje kapitalizma, implicitno z
lastniki kapitala in mezdnimi delavci vred, samo po sebi
umevno. (Pollard, 1967, str. 102).
Ironija je hotela, da so Rochdaleski pionirji, ki slovijo
kot utemeljitelji modernega gibanja kooperativ, odgo-
vorni za prvo večje razhajanje z owenianskim ideali-
zmom: odločitev, ki so jo sprejeli leta 1844, da izplačajo
posamezne dividende za nakupe, je bila v nasprotju s
kolektivistično in egalitaristično usmeritvijo kot inte-
gralnim delom ideala kooperative. To so dosegli le člani
drobnoprodajne mreže, ki jih je skrbela velikost nji-
hove dividende, in sicer tako, da so premagali težnjo
delavcev, da bi tovarno upravljali kot delavsko koope-
rativo. Omenjeni člani so potrebovali denarno spod-
budo za trgovanje z lastnimi prodajalnami: presežki,
dobljeni s trgovanjem, bi se neenakomerno distribuirali
¿ned posameznike, namesto da bi ga družba zadržala in
uporabila za projekte skupnih potreb. Medtem ko so
bili owenisti prepričani, da so njihove trgovine z živili
»predverje k eri blaginje, so se nove kooperative bolj in
bolj ukvarjale s praktičnimi učinki svoje uspešne proda-
jalne in njenih poslovalnic. Nikoli niso namerno preki-
nili s preteklostjo, vendar so se ideali pravice, poštenega
trgovanja, izkoreninjanja revščine in pomanjkanja po-
lagoma spremenili le v izvajanje tekoče distribucije, in
kmalu tudi produkcije v Rochdalu. Hkrati se je temeljni
ideal življenja v skupnosti umaknil še bolj v megleno
prihodnost.« (Pollard, 1967, str. 97). Ko je idealizem
izputhel pod težo bolj vsakdanjih in neposrednih pro-
blemov, so bila revidirana prvotna načela kooperativ:
zavezanost enakosti se je izjalovila v prizadevanja za
povečevanje mezd - kooperativa je postala lestev za
vzpenjanje znotraj kapitalizma in ne za odpravljanje le-
tega. Ko se je zelo razširilo gibanje potrošniških koope-
rativ z ustanavljanjem tovarn, ki so stregle potrebam
potrošniških svetov, so napori za ustanavljanje samo-
upravnih delavnic postali vse bolj redki. Čeprav so
vodje kooperativ ohranili skrb za blaginjo svojih zapo-
slenih, je bila le-ta povezana z osrednjo skrbjo za
učinkovitost in dobičkonosnost, tako kot n.pr. v kon-
ceptu delitve stimulacij, za katere so ugotovili, da spod-
bujajo zavzeto sodelovanje delavcev pri promociji in-
teresov družbe - zmanjšujejo možnosti sporov in stavk
ter povečujejo proizvodnjo in ustvarjajo višji in bolj
reden profit. (B. Jones, 1894, str. 499)
Zgodnji industrijski kapitalizem je bil za prve koopera-
tive sinonim za izkoriščanje, stisko in ogroženost. Priča-
kovali so njegov neizbežen propad in uspostavitev ko-
munističnega sistema. Po letu 1850 je blaginja nara-
ščala, razmere so se popravile, tako da so se pričakova-
nja od intenzivnega izkoriščanja usmerila k postopnemu
izboljšanju. V tem kontekstu so kooperative naredile
veličasten kompromis s kapitalistično družbo, kar jim je
omogočilo, da so se razširile in hitro naraščale, često
sprejemajoč pritiske in usmeritve obstoječega sistema,
četudi so bili v nasprotju z načeli kooperativ. »Nova
kooperacija ni bila več evangelij upora, še manj revolu-
cije. Navzela se je barv neposrednega okolja in se
razvila v ... polje investiranja prihrankov delavskega
razreda in v izraz viktorijanskih idealov samopomoči.«
(Cole, 1925, str. 229). Ravno tako kot je ASE prispe-
vala k upoštevanju in spoštovanju sindikalizma, so nove
kooperative skušale doseči, da bi njihovo gibanje po-
stalo eno izmed priznanih institucij viktorijanske
družbe: »V bistvu so vneto branili načelo profita, koo-
perativa naj bi iz delovnih ljudi naredila spoštovanja
vredne, poslušne in imovite državljane.« (Pollard, 1967,
str. 109).
S. in B. Webb o združenjih
proizvajalcev: poslovni
obstanek, integracija
in demokracija
Zaradi tega zgodovina proizvodnih kooperativ, žal, ni
bila »tiha revolucija.« (C. Webb, 1904). Proizvodne
kooperative so sprejemale in priznavale sočasne po-
slovne vrednote in način organiziranja, kar vse je bilo
neizbežno za njihov obstanek, vendar pa je to pripeljalo
do ustrezne degeneracije demokratičnih idealov in pra-
kse. (B. Jones, 1894). Sidney in Beatrice Webb sta bila
najbolj vehementna pri kategoričnem razkrinkavanju
delavskih kooperativ: »Kot kažejo izkušnje, so demo-
kracije proizvajalcev doslej propadle na popolnoma
enak način, vedno kadar so skušale pridobiti in organi-
zirati instrumente proizvodnje. V zelo redkih primerih,
ko se takšna podjetja niso spremenila v koncerne, pa so
vendarle prenehala obstajati kot samo-upravne Demo-
kracije proizvajalcev in so v bistvu postala združenja
kapitalistov.« (1921 a, str. 133) »Poleg tega, tiste
družbe, ki so imele kakršenkoli viden finančni uspeh ali
so se razvile do določene velikosti, vsaj v večini prime-
rov dokazujejo, da so se občutno oddaljile od oblike
samo-upravne delavnice - in to v tolikšni meri, da lahko
trdimo, da so to obliko opustile... Lahko ugotovimo,
da samo-upravna delavnica, ne glede na to, kako dolgo
je obstajala, ni stabilna oblika. Njena bistvena značil-
nost, združitev proizvodnega delavca in upravi j alca v
eni osebi, le redkokdaj vzdrži dalj časa. Vedno teži k
vrnitvi na običajno delitev, značilno za kapitalistični
sistem, na neproizvajalne lastnike kapitala, ki nadzirajo,
na njim podrejene managerje, ki ukazujejo in na mez-
dne delavce, ki izpolnjujejo ukaze.« (1914, str. 20, 22).
Leta 1914 sta S. in B. Webb objavila obsežen prikaz, ki
ga je vodil Fabian Research Department, z namenom
raziskati vprašanje, ali se industrija lahko organizira
izključno na temelju združevanja proizvajalcev. S. in B.
Webb sta slednje definirala kot »združitev delavcev z
namenom, da sami vodijo delo v svoji delavnici in med
seboj delijo produkte skupnega dela.« (str. 13). Opu-
stila sta prejšnja utopistična prizadevanja, ker se niso
skladala s to definicijo in nato predstavila katalog pone-
srečenih proizvodnih kooperativ, začenši s krščanskimi
socialisti in njihovim Društvom za ustanavljanje zdru-
ženj delovnih ljudi, poskusom iz leta 1849, da bi usta-
novili kakUucat samo-upravnih delavnic krojačev, čev-
ljarjev, zidarjev, kovačev, tiskarjev, pekov in izdeloval-
cev klavirjev. Skoraj vsa ta združenja proizvajalcev »so
na enak način žalostno propadla« zaradi insolvence.
Redka, ki so bila finančno uspešna, so postala eksklu-
zivna s strogimi pravili sprejemanja, delovala so v duhu
pridobitništva, vdajala so se brezobzirnemu smrtono-
snemu tekmovanju in v nekaj letih postala »zgolj
majhna profitarska špekulantska podjetja v rokah malih
gospodarjev.« Čeprav so bile osnovane po istem mo-
delu druge neodvisne samo-upravne delavnice v različ-
nih mestih in različnih strokah, so običajno doživele
podobno usodo. Naslednji poskus večjega obsega so
bile sindikalne kooperativne družbe. Sindikati so nare-
dili več zaporednih poskusov, da bi ustanovili koopera-
tivne delavnice: po stavki in začasnem odpustu delavcev
leta 1851 je generalni svet ASE odločil, »da sovražen
časopis za kritiko znanosti/68/16
upor delovne sile proti kapitalu ni osredotočen na
izboljšanje položaja delavcev... vse prihodnje delova-
nje bi moralo biti usmerjeno k pospeševanju sistema
samo-zaposlovanja v obliki združenih delavnic kot naj-
boljšemu načinu resničnega uravnavanja položaja de-
lavskega razreda«. Vendar nobena kooperativa s po-
dročja strojegradnje, železarske in tekstilne industrije
ni živela dlje kot nekaj let. V letih 1871-75 so rudarski
sindikati iz Durhama, Northumberlanda in Yorkshira
investirali v premogovniška podjetja, ki naj bi jih
upravljali rudarji sami, vendar so propadla. V letih
1899-1906 so bila s pomočjo sindikatov ustanovljena
združenja v tiskarski, čevljarski in tesarski stroki,
vključno s štirimi gradbenimi podjetji, ki pa so bila
likvidirana v nekaj letih. Tretja struja združenj, ki sta
jih identificirala S. in B. Webb, so bile delniške družbe,
ustanovljene za upravljanje bombažnih predilnic. Te
družbe so privabljale vlagatelje iz vrst delavcev z delni-
cami po 1 funt. Ta Podjetja delavskega razreda z ome-
jeno zavezo so se zelo malo razlikovala od kapitalistič-
nih delniških družb, vendar so postala pomembna zna-
čilnost industrijskih mest Lancashira.
Ni bilo običajno, da so delavci imeli delnice v tovarni, v
kateri so bili zaposleni. Toda če so bili delničarji v svoji
tovarni, so bili v poziciji, da nasprotujejo strogemu redu
uprave. Četrta struja proizvodnih kooperativ so bile
kooperative, ki so jih ustanovili potrošniški sveti, z
namenom, da proizvajajo izključno zanje. Slednjič so
obstajale kooperative, ki so izhajale iz Združenja delav-
skega družabništva. Ko so le-te propadle, se je združe-
nje bolj navduševalo nad idejo delitve profita med
kapitalom in delovno silo. (str. 14.)
Med leti 1850 - 1914 je bilo ustanovljeno na tisoče
kooperativ. S. in B. Webb sta ugotovila, da so rezultati
le-teh »izredno skromni«, kajti manj kot 100 družb je
preživelo v obliki kooperativ, pa še te so se zelo odda-
ljile od svojega ideala. S. in B. Webb sta opredelila
preživele kooperative kot »samoupravne delavnice,
delne avtonomije in služabnike trgovin«. V samouprav-
nih delavnicah je bil upravni odbor sestavljen v glavnem
iz delavcev, ki jih je zaposlovala družba, velika večina
zaposlenih delavcev je bila tudi delničarjev, torej neo-
dvisnih od dominacije zunanjih kapitalistov. Odkrila sta
lahko le eno kooperativo, ki je popolnoma ustrezala
tem kriterijem. To je bila majhna družba tkalcev iz
Lancashira, Nelson Self-Help Manufaturing Society.
Ustanovljena je bila leta 1888 po šestmesečnih stavki,
»Vseskozi je obstajala v najstrožjem smislu kot družba,
ki je priskrbela svojim članom stalno zaposlitev pod
ugodnimi pogoji, vodi jo odbor osmih članov, ki so vsi
zaposleni v družbi in jih vsako leto izvolijo zaposleni
delavci, ki predstavljajo delničarsko telo.« Čeravno je
bila družba solventna, pa je bila manj produktivna kot
druge tovarne. Neki kritik je trdil, da »nekateri člani...
nočejo sprejeti discipline, ki običajno prevladuje v pri-
vatnih tovarnah. Avtoriteta direktorja je vprašljiva in je
pogosto ne upoštevajo; odbor mora pogosto obravna-
vati pritožbe o direktorjevem ravnanju z delavci. Ker so
vsi člani odbora delavci, so zelo dovzetni...« (str. 15).
Pogosto sklicevanje S. in B. Webb na pomanjkanje
avtoritete uprave, ki naj bi spodbudila delovno disci-
plino v proizvodnih kooperativah, spominja na poročilo
iz Spectatorja (»malomeščanski angleški časopis«) iz
leta 1866, na katero je Marx veselo pripomnil: »Iz tega
poročila je razvidno, da je glavna napaka rochdaleskega
eksperimenta s kooperativami tale: ,Izkazalo se je, da
združenja delovnih ljudi lahko uspešno upravljajo trgo-
vine, tovarne in skoraj vse oblike industrijske proizvod-
nje, da zelo hitro izboljšajo razmere, v katerih živijo
ljudje, vendar niso pustila prostega mesta za gospo-
darja.' Kako grozno!« (1976, str. 449). Druga skupina
samo upravnih delavnic je bilo trinajst čevljarskih
družb v Lcicestru in Ketteringu, kjer so večino delničar-
jev tvorili posamezniki, ki niso bili zaposleni v družbi,
prav tako pa je bila večina zaposlenih delavcev tudi
delničarjev. V upravnem odboru so delavci imeli ve-
čino. Delovne razmere v teh kooperativah so naredile
na S. in B. Webb močan vtis:
»Ko sva obiskala nekaj teh družb in se pogovarjala s
posamezniki, ki so dobro poznali njihovo delovanje, sva
bila presenečena nad zadovoljstvom in občutkom svo-
bode, ki sta prevladovala med tistimi, ki so imeli to
srečo, da so zaposleni tu. Ni »gonje« in stroge disci-
pline. Vsi, moški in ženske, ki prejemajo mezdo po
kosu, se lahko med delom pogovarjajo in pojejo; lahko
prekinejo z delom in spijejo čaj ali se pomudijo pri
obroku; brez težav dobijo dovoljenje za odsotnost z
dela ali za javno delovanje. Obstaja precejšnja stalnost
v zaposlovanju, kajti zelo se trudijo, da obdržijo na delu
vse delavce. Delavci so popolnoma zavarovani pred
odpustom, ki bi ga lahko povzročila muhavost ali samo-
volja delovodje ali direktorja. Izvaja se ustaljena poli-
tika, da nihče ne more biti odpuščen, razen v primeru
hude kršitve. Delovni prostori so zdravi in*Iobro pre-
zračevanj, medsebojni odnosi in morala so precej nad
povprečjem. Nič čudnega torej, da se delavci trudijo, da
bi obdržali delovne mesto in da imajo te kooperative
zelo dolg seznam čakajočih na zaposlitev. Kar zadeva
zlasti delavke, je očitno, da te družbe nudijo številne
ugodnosti. V Leicestru je kompetenten opazovalec po-
sebno poudaril primernost takšnih družb za zaposlova-
nje deklet. V privatnih podjetjih dekleta lahko zaslužijo
več za kos (celo do 30 šilingov), vendar na račun
neznosnega »tempa«, zaradi tega tudi večkrat zbolijo.
Včasih so celo tako izčrpana, ko pridejo z dela, da ne
morejo niti govoriti, »počutijo se neprijetno«. Ker ne
vzdržijo napora, pridejo na seznam bolnih. Nasprotno
pa je stopnja obolevnosti pri dekletih, ki delajo v samo-
upravnih delavnicah, zelo nizka. Ni jim treba delati v
tako hitrem tempu, pri delu niso v tolikšni meri obreme-
njena. Poleg tega imajo lahko svoje majhne radosti,
skodelico čaja, lahko klepetajo, niso tako strogo nadzo-
rovana. Vse to delavke zelo cenijo.« (Str. 16.).
S. in B. Webb sta ugotovila, da je cena, ki jo plačajo za
to humanost, nizka ekonomska učinkovitost v primer-
javi s tekmeci. Le-ta je delno posledica ohapnejše disci-
pline pri delu, pa tudi problema tehnoloških inovacij,
kadar le-te ogrožajo tradicionalna delovna mesta. Če bi
načrtovali takšne spremembe, ki bi pomenile izgubo
delovnega mesta, bi naleteli na močan odpor med zapo-
slenimi. Tako so prisiljeni ohranjati stare metode dela,
družba pa na trgu zaide v ekonomsko neugleden polo-
žaj.«
Naslednjo skupino kooperativ sta S. in B. Webb opre-
delila kot ,delne avtonomije' približno tridesetih zdru-
ženj, ki jih je ustanovilo Združenje delavskega družab-
ništva, ali pa so prevzele ustroj, ki ga je le-to svetovalo.
Združenje je opustilo načelo samo-upravnih delavnic,
vztrajali so le pri določbi, da naj bi proizvodni delavci
imeli pravico: dobiti delež od neto profita, potem ko je
plačana fiksna stopnja obresti na kapital; da lahko
postanejo v določeni meri delničarji, če to želijo in da
imajo delavci - delničarji predstavnike v upravnem
odboru! S. in B. Webb sta bila kritična do teh organiza-
cij, kajti le majhno število delavcev je bilo tudi delničar-
jev, pravila pa so določevala, da so predstavniki zapo-
slenih v upravnem odboru v manjšini. Edini upošteva-
nja vreden primer tovrstne organiziranosti so bile ti-
skarske delavnice, ki jih je ustanovil sindikat tiskarskih
delavcev z namenom, da si utrdi položaj v določenem
mestu. Določili so enotna merila za sindikalne mezde in
delovni čas ter priskrbeli stalno zaposlitev za področ-
nega sekretarja. Vendar so omenjene družbe običajno
ostale razmeroma majhne. S. in B. Webb sta o ,delnih
avtonomijah' napravila zaključek: »Ne moreva mimo
dejstva , da obstajajo primeri, ko te družbe ali izkori-
ščajo v svoj prid ime kooperativa ali priznano jim
udeležbo pri delitvi profita, ali pa špekulirajo pri dru-
žabništvu in niso v bistvu nič drugega kot karteli malih
gospodarjev. Le-ti si pridobivajo profit s plačami in
obrestmi na delnice, tako da zaposlujejo sebi podrejeno
delovno silo za izredno nizke mezde. Včasih nastopajo
kot »skupinovodje« ali pa oddajajo delo na dom, kar je
dejansko ,izkoriščanje'. Tega bi se mogoče rešili, če bi
sindikat kooperative in Združenje delavskega družab-
ništva »očistila« svoje sezname.« Slednjič je obstajala
kategorija kooperativ, ki so bile »odvisne od trgovin«.
Te so se še vedno predstavljale kot združenja proizva-
jalcev, čeprav so bile »v bistvu zgolj priveski skupine
kooperativnih trgovin (združenja potrošnikov), ki so
praktično oskrbovale celotni trg, priskrbele večji del
kapitala za delnice in posojila, prevladovale so v uprav-
nih odborih družb s svojimi predstavniki v tolikšni meri,
, kot so s svojimi naročili tudi določevale njih proizvod-
njo.« (str. 19). V tem razredu je bilo dvanajst velikih,
stabilnih in uspešnih kooperativ, vendar so bile vodene
od zgoraj, včasih celo od zunaj.
Pri pregledovanju svojega poročila sta S. in B. Webb
strnila težave, s katerimi se srečujejo kooperative, v tri
skupine internih problemov:
»Na osnovi dokazov lahko zaključiva , da relativna
neuspešnost združenj proizvajalcev - trajni občutek, da
so onemogočam, da so se jim visoki ideali izrodili, da
njihov obstoj pomeni neprestan boj - izvira iz njih
samih, da morajo iskati vzrok za to v značilnostih, ki so
skupne vsem, ne glede na stroko in deželo, kjer obsta-
jajo... Sklepava, da je prav oblika sama - združenje
proizvajalcev - slabo prilagojena za obstoj. Zdi se, da
takšna oblika, aplicirana na demokratično kontrolo nad
industrijo, sama po sebi vsebuje tri vodilne pomanjklji-
vosti, ki so v vseh zabeleženih primerih vzrok za neučin-
kovitost. Očitno je, da skupina delavcev, ki proizvaja
določeno blago, kljub poznavanju tehnološkega procesa
ni sposobna, kadar sama nadzoruje svoje podjetje, v
zadostni meri zagotoviti ali (i) ustrezne delovne disci-
pline, ali (ii) potrebnega poznavanja tržišča , ali (iii)
dovolj intenzivna prizadevanja za spreminjanje proce-
sov.« (str. 21)
Potem ko sta S. in B. Webb pripisala vzrok na neuspeš-
nost proizvodnih kooperativ njihovemu internemu
funkcioniranju in ne tržnemu sistemu proste konku-
rence, v katerem so kooperative delovale, sta ponudila
rešitev, in sicer integracijo proizvodnih in potrošniških
kooperativ, kar bi lahko delno zmanjšalo odvisnost
proizvodnih kooperativ od tržišča. Tako bi potrošniški
sveti priskrbeli proizvodnim kooperativam stalen dotok
kapitala, izvajali upravni nadzor, zagotovili stabilno tr-
žišče in vplivali na uvajanje tehničnih izboljšav, (str.
22). Novi upravni odbori proizvodnih kooperativ naj bi
bili sestavljeni iz članov potrošnikih svetov (ki so bili,
kot sta trdila S. in B. Webb, predstavniki odjemalcev iz
vrst delavskega razreda). Vendar ju pri tem očitno ni
zanimalo, da bi to neizogibno vodilo v izgubo avtono-
mije in demokratičnega nadzora v proizvodnih koope-
rativah.
D. C. Jones Y. S- in B.
Webb: Možnosti za obstoj
in demokratična
participacija
Prepričljiv poskus, da bi ovrgel trditev, ki jo vztrajno
zastopata S. in B. Webb, t. j. o trajno pogubnih implika-
cijah o proizvodnih kooperativah, najdemo v zadnjem
času v delu D. C. Jonesa (1976 a). V pisanju S. in B.
Webb na to temo natančno odkriva, da iz njunega
pisanja vztrajno veje odklonilno stališče do naporov za
ustanavljanje proizvodnih kooperativ: »Vsako združe-
vanje proizvajalcev, ki zečanja svoje delovanje kot al-
ternativa kapitalističnega sistema propade ali pa pre-
neha biti demokracija proizvajalcev.« Jones polemizira
s S. in B. Webb o sposobnosti proizvodnih kooperativ,
da obstanejo in ohranijo demokratično participacijo., S
predstavitvijo ekonomskih in statističnih analiz, ne pa
tudi političnih, Jones načne problem definicije, kaj kon-
stituira proizvodno kooperativo, kajti S. in B. Webb,
kakor tudi drugi kritiki, npr. Ben Jones, so se nagibali k
obravnavanju tudi takih organizacij, ki so si lastile naziv
proizvodnih kooperativ, a so prakticirale npr. le delitev
profita in tako razvrednotile participativnost lastnega
vzorca. Definicija, ki jo Jones ponuja za »izvirne« pro-
izvodne kooperative, je precej šibka. Vsebuje pravico
delavcev, da sodelujejo pri delitvi kapitala, da participi-
rajo pri upravljanju podjetja in delitvi profita, in sicer
brez pogojev, kar zadeva minimalno sorazmerje, ki naj
bi ga uživali delavci glede na zunanje delničarje. S tako
definicijo Jones lahko prikaže, z natančnim zbirom
vzorcev različnih kooperativnih teles, da je bilo gibanje
proizvodnih kooperativ, četudi zelo skromno, obsegajoč
približno 100 kooperativ z manj kot 10.000 delavci, še
vedno aktivno do leta 1918, ko je polagoma, vsaj po
velikosti, začelo upadati.
Ko se Jones spoprijema s trditvijo S. in B. Webb v zvezi
z vitalnostjo proizvodnih kooperativ, želi dokazati, da
so proizvodne kooperative živele dalj časa kot privatna
podjetja. To stori tako, da oceni vztrajnost in obseg
tendence k dvigu v povprečni starosti kooperative glede
na privatne koncerne. Tako je bila leta 1963 srednja -
starost proizvodnih kooperativ 66 let, majhnih privatnih
podjetij pa 22 let. (str. 46) Koristno je opomniti kritike
kooperativ, da majhne kapitalistične družbe prav tako
propadajo. Vendar Jones tu raziskuje le stare koopera-
tive, ki so se obdržale, kajti leta 1963 je obstajala v
primerjavi z letom 1895 manj kot tretjina kooperativ.
Jones priznava, da so bile kooperative, ki so se obdr-
žale, močno skoncentrirane v starejših industrijskih pa-
nogah, npr. v oblačilni in obutveni industriji, medtem
ko so manjše kapitalistične družbe vključevale novejše
razvijajoče se panoge, kot je npr. lahka industrija. Poleg
tega privatniki po stečaju takoj ustanovijo drugo
družbo, medtem ko je bila pri kooperativah, če so
propadle, kot je razvidno iz vedno manjšega števila le-
teh, iniciativa trajno zaustavljena.
V nepopustljivi kritiki pesimizma, ki sta ga izražala S. in
B. Webb v zvezi s participatornim karakterjem proiz-
vodnih kooperativ, Jones iz njunega dela izpelje tri
merila za participacijo: delež delavcev v članstvu
družbe, udeležba na kapitalu družbe in delež pri organi-
zacijskem odboru družbe. Jones trdi, da je v primeru,
ko je delež delavcev po teh merilih več kot 50%, družba
visoko participativna, »logika, ko določimo, da več kot
polovica pomeni visoko stopnjo participacije (je enako
potencialnemu nadzoru), je jasna, kadar se nanaša na
število zaposlenih v upravnem odboru (več kot polovica
pomeni, da imajo zaposleni večino, če pa so vsi člani
odbora zaposleni delavci, pomeni, da imajo popolno
kontrolo) ali na zaposlene kot sorazmeren del članstva,
ali na lastništvo zaposlenih, prav tako tudi kadar se
nanaša na pravičnost.« (str. 64). Vendar so ta merila
popolnoma formalna in nezrela. Če naj jih uporabimo
za statistično testiranje participacije, morajo biti dopol-
njena z nadaljnimi empiričnimi analizami take vrste, kot
sta jih opravila S. in B. Webb in njuni raziskovalci, t. j. z
analizo delovanja konkretnih kooperativ. (Jonesova
merila so namreč izpeljana iz ugotovitev S. in B. Webb:
»V vseh teh kooperativah delež delavcev v članstvu
družbe, udeležbi na kapitalu družbe, število sedežev v
upravnem odboru in, splošno, pri nadzoru družbe ni
učinkovit.« (1914, str. 19) Jones jih v nekakšnem po-
manjkanju znanja razbere kot«... nadzor nad družbo
ni učinkovit... (zaradi majhnega) deleža delavcev v
članstvu družbe... (in) udeležbe na kapitalu... (in)
številu mest v organizacijskem odboru.« (1976 a, str.
48—49) Jones priznava, da ta merila niso najbolj pri-
merna za ugotavljanje stopnje participacije in pri tem
meri na problem poštenega prikaza parcialnih interesov
na področju stroke (kvalificirani delavci so imeli pre-
dnost pred nekvalificiranimi delavkami, poudarjata S.
in B. Webb), kakor tudi na problem, kako močan je pri
nadzoru lahko vpliv predsednika odbora tudi ko delavci
tvorijo celoten odbor. Jones zaključi: »Pri pomanjkanju
sprejemljivih kazalcev stopnje participacije, je uporaba '
enostavnih alternativnih meril, četudi nepopolnih, vse-
kakor bolj zaželena kot uporaba nikakršnih meril.« (str.
65) Celo tako označena merila, ki jih uporablja Jones,
izkrivljajo in slabo prikazujejo politično realnost v koo-
perativah, pretirano prikazujejo stopnjo delavske parti-
cipacije in nadzora, tako da namesto da bi prikazala, kar
je pomembno tudi kot merljivo, dejansko prikažejo kot
pomembno tisto, kar je brez težav merljivo.
Kakorkoli, rezultati, do katerih je prišel Jones z upo-
rabo omenjenih meril stopnje participacije, nam ne
vlivajo zaupanja v participativnost proizvodnih koope-
rativ, ne oziraje se na Jonesovo trditev, da »sta S. in B.
Webb napačno interpretirala obstoječe razmere...
njuna pričakovanja za prihodnost se niso uresničila«
(str. 52). Tako so do leta 1970 v samo eni družbi
zaposleni imeli več kot 50% pravic in samo v eni družbi
so zaposleni predstavljali več kot 50% v članstvu delni-
čarjev. Najbolj impresiven podatek, ki nam ga predstavi
Jones je, da so do leta 1970 v 46% družb delavski
predstavniki tvorili več kot 50% članov upravnega od-
bora. Historična tendenca naj bi bila, da se obdržijo
družbe z večjim številom delavskih predstavnikov v
upravnem odboru, (str. 50). Ob pretiranem ukvarjanju
s statistično natančnostjo Jones zanemarja osnovno po-
litično analizo. Sicer se zaveda pomembnosti empiričnih
časopis za kritiko znanosti/68/17
raziskav: »Obstaja množica predstav in hipotez o tem
področju, vendar zagovorniki tudi najbolj ortodoksne
doktrine ne preverjajo v praksi,« (D. C. Jones 1976 b,
str. 27). Pa vendar omejuje svojo študijo le na stati-
stične podatke ter na ta način ne ovrednoti organizacij-
ske in strukturalne zadrege, ki omejujeta delavsko par-
ticipacijo.
Vprašanja, ki bi jih bilo treba raziskati, če naj bi
verificirali Jonesovo trditev o trajni participaciji v de-
lavskih kooperativah, vključujejo tudi tole:
a.	sestava: kdo zagotavlja zastopnike iz vrst delavcev v
upravi? N. pr. v kakšen razmerju naj bodo zastopane
različne stroke in v kakšnem razmerju administrativni
delavci?
b.	vpliv: kdo ima v upravnem odboru, ne glede na
formalno zastopanost, dejansko največji vpliv pri spre-
jemanju odločitev ali kdo formalno tvori večino?
c.	poslovne zadeve: katere zadeve upravni odbor prou-
čuje in katere zanemarja? Katere zadeve se zdijo
stvarne in katere neprimerne?
d.	omejitve: kako omejevalno deluje zunanje okolje na
odbor pri sprejemanju odločitev? Katere odločitve izvi-
rajo iz notranjih potreb in katere se sprejemajo pod
zunanjim vplivom?
Samo z analizo naštetih različnih področij je možna
ustrezna ocena distribucije moči v kooperativah in širši
družbi. (Lukes, 1974). Zato je bilo v Scottish Dail News
vprašanje, da naj bi delavci imeli večino v odboru,
ocenjeno kot odločilno. V praksi se je izkazalo, da je
najpomembnejše: nereprezentativna narava mnogih, ki
so bili izvoljeni v svet navidezno kot predstavniki delav-
cev; prevladujoč vpliv Roberta Maxwella v odboru;
dejstvo, da zaradi nezadostnega investiranja, zaradi ma-
wellove moči, sindikalnega konservativizma in drugih
vzrokov mnoga pomembna vprašanja niso bila pri-
merno obravnavana; in slednjič dejstvo, da sta vlada in
reklamno tržišče postavila kooperativam tako stroge
omejitve, da je ostalo zelo malo prostora za iniciativo ali
določnejši vpliv celo na nivoju uprave). Pri ocenjevanju
participativnega značaja proizvodnih kooperativ Jones
preveč poudarja člene ustanovitvenega akta koopera-
tive in njeno formalno strukturo. Čeprav je demokrati-
čen akt pomemben pogoj za demokracijo, v nobenem
primeru ni tudi garant zanjo, kakor nam na različne
načine odkrivajo dela Michela (1962) in Marxa (Dra-
per, 1974). Formalna demokratična struktura često za-
kriva celo najbolj oligarhično prakso.
Kot Jones odklanja »napačna trditve, kar zadeva navi-
dezne inherentne degenerativne tendence v participa-
tornem značaju proizvodnih kooperativ«, (1976 a, str.
66) S. in B. Webb, trdi, da sta le-ta neupravičeno
ožigosala vse proizvodne kooperative kot prevare in
polomije zaradi njunega »pristranskega položaja«.
»Zato je njun nespremenljiv odnos , kar zadeva navi-
dezno neparticipativno naravo proizvodnih kooperativ,
verjetno v veliki meri produkt določene ideologije.«
(str. 57). Jones meni, da sta zaradi te ideologije S. in B.
Webb grajala proizvodne kooperative, da so kot samo-
upravna podjetja degenerirale in nedosledno hvalila
»izvirno filantropijo« najmanj samo upravnih podjetij,
in sicer tistih, ki so bila integrirana s kooperativno
drobnoprodajno mrežo. V bistvu interpretacija S. in B.
Webb ni bila nedosledna: značilnost združenj proizva-
jalcev, ki so delovala v okviru tržnega sistema, kate-
remu so sicer zelo nasprotovala, je bila, da so spodbu-
jala koristolubja in bila nastabilna. Nasprotno pa so
združenja proizvajalcev, ki so služila potrošniškim sve-
tom, oblikovala uporabno formo proizvodnje, bila so
zelo stabilna, kajti priskrbela so možnost proizvodnega
nadzora in planiranja, kar vse je bilo nepojmljivo za
proizvodne kooperative, ki so lebdele na svobodnem
trgu. S. in B. Webb sta imela prav, kar zadeva komer-
cialno tveganje proizvodnih kooperativ in tendence v
degeneracijo participacije, pa vendar je njuna trditev
zavajajoča, ko navajata, da so omenjene lastnosti proiz-
vodnim kooperativam »inherentne« in ne rezultat dej-
stva, da so kooperative delovale v tržnem sistemu proste
konkurence.
V neki točki je Jonesova kritika S. in B. Webb popol-
noma točna: njun prezir do delavskega nadzora, pri-
pravljenost, da resno pretehtata tudi najbolj prazne
meščanske argumente proti demokratičnemu nadzoru
in njuna posebna nagnjenost, ki sta jo gojila do učinko-
vitosti in reda poklicne birokracije. To je v njunem
raziskovalnem delu o kooperativah zelo očitno, saj brez
posebnega nasprotovanja večkrat omenjata nepo-
membne pritožbe nesrečnih direktorjev, ki so jih zame-
njali upravni odbori: »Člani odbora se nenehno pritožu-
jejo, kritizirajo direktorjeve metode in poudarjajo, da
bi bil njihov način dela plodnejši in bolj učinkovit kot
direktorjev, ovirajo ga pri delu, hromijo njegove napore
na način, ki onemogoča uspešno delo... Čutiti je, da je
sistem, v katerem so tudi delavci člani upravnega od-
bora, v principu napačen, v praksi pa škodljiv; zelo
redko imajo delavci üstrezne sposobnosti, potrebne za
tovrstno delo, prezirajo in odklanjajo upravljalsko dis-
ciplino in tako s svojimi dejanji spodbujajo delavce, ki
niso v odboru, da sami ravnajo podobno. Družba ima
preveč gospodarjev!« (1914, str. 16). S. in B. Webb
razširita ta prezir do delavske kontrole v splošno zavrni-
tev možnosti demokratičnega upravljanja v kateremkoli
združenju:
»Nobena samo-upravna delavnica, noben sindikat, no-
beno strokovno združenje, nobena kooperativna
družba... doslej ni bila uspešna pri upravljanju, če so
podrejeni zaposleni imeli pravico izvoliti ali odstaviti
izvršilni organ ali direktorja... Vedno se je izkazalo kot
nemogoče vzpostaviti odnos med delovodjem ali direk-
torjem, ki morata dajati navodila in ukaze svojemu
osebju in članom osebja, ki se zberejo na občnem
zboru, ocenjujejo njegovo delo, mu nakazujejo usmeri-
tve in imajo moč, da ga odstavijo, če se ne prilagodi
njihovim željam.« (1921 a, str. 166).
Ta birokratski elitizem je bil, kot dokazuje Jones, ne-
srečni fabianski vpliv na razprave o delavskem nadzoru
v britanskem delavskem gibanju dvajsetega stoletja,
posebno v obdobju povojne nacionalizacije, ko so bili
delavci izključeni iz vsakršne formalne udeležbe pri
nadzoru nad industrijo.
Vseeno pa je Jonesova ocena posledic proizvodnih koo-
perativ za industrijsko demokracijo nasploh nevzdržna.
Poudarja, da Clegg ni imel prav, ko je trdil, da lahko le
sindikati zastopajo industrijske interese delavcev: »V
britanskih proizvodnih kooperativah so delavske inter-
ese prvenstveno zastopale različne institucije, katerih
člane ne moremo prištevati k delovni sili. Med temi
institucijami sindikati zavzemajo pri neposrednem za-
stopanju delavskih interesov upoštevanja vreden, ven-
dar izrecno sekundaren položaj.« (D. C. Jones, 1976 a,
str. 59). Nasprotno pa proučevanja proizvodnih koope-
rativ S. in B. Webb in drugih raziskovalcev odkrivajo,
kako osrednjo vlogo so imeli sindikati pri zagotavljanju
sprejemljivega plačila, zaposlovanja in pogojev v proiz-
vodnih kooperativah, kar lahko označimo kot osnovne
»industrijske interese« delavcev; npr. v neki družbi:
»Problemi pri upravljanju so bili privedeni do naj-
manjše možne mere, ko so sprejeli delovni čas, ki ga je
narekovala tovarniška listina in lestvico akordnih mezd,
ki jo je tekoče uveljavljal sindikat.« (S. in B. Webb,
1914, str. 15). Jonesu ni uspelo razumeti, Clegg pa je
poudarjal pomembnost neodvisnih sindikatov, ki svo-
bodno zastopajo delavske interese, ne da bi pri tem
prevzeli delo uprave. Osrednja slabost Jonesovega pri-
stopa delavskim kooperativam je njegova predpo-
stavka, da se bo v kooperativah, ki delujejo v tržnem
gospodarstvu, s samim sprejetjem formalne demokra-
tične strukture delavski nadzor povečal. V resnici pa so
delavci, kot kaže večina raziskav, vključno delo S. in B.
Webb, v podobni situaciji celo bolj izpostavljeni izkori-
ščevalskim pritiskom tržnih mehanizmov. S. in B. Webb
sta verjela, da je integracija v širše potrošniške koope-
rative tisti način, s katerim se proizvodne kooperative
lahko izognejo neugodnim učinkom trga.
časopis za kritiko znanosti/68/18
sociafnihTnanosti
Spor o pozitivizmu v nemški sociologiji
Theodor W. Adorno
Koreferat
Koreferent ima na splošno na izbiro, da se obnaša kot
pedant ali kot parazit. Gospodu Popperju bi se rad
zahvalil najprej za to, da me je rešil te mučne situacije.
Na to, kar je povedal, sem se lahko navezal, ne da bi
začel z Adamom in Evo, pa tudi ne da bi se tako zelo
opiral na besedilo njegovega referata, da bi moral po-
stati od njega odvisen. Pri avtorjih tako različnega
duhovnega izvora ni to nič manj presenetljivo kot šte-
vilna stvarna soglašanja. Pogosto mi ni treba nasproti
njegovim tezam postaviti antiteze, temveč lahko to, kar
je povedal, povzamem in poskusim reflektirati dalje.
Pojem logike razumem seveda širše kot on; meni je pri
tem pred očmi bolj konkreten postopek sociologije kot
obča pravila mišljenja, deauktivna disciplina. Njihove
lastne problematike v sociologiji tu ne bi rad načel.
Namesto tega izhajam iz Popperjevega razlikovanja
med obsegom vednosti in brezmejno nevednostjo. Le-
to je dovolj plavzibilno, prav gotovo v sociologiji. Vse-
kakor se sociologijo neprestano spominja na to, da do
danes ni prišla do nekega korpusa priznanih zakonov
primerljivega naravoslovnim znanostim. A to razlikova-
nje vsebuje dvomljiv potencial, potencial običajnega
nazora, ki gotovo ni v Popperjevem smislu. Zaradi
njega naj sociologija, zaradi svoje eklatantne zaostalosti
za eksaktnimi znanostmi, najpoprej zadovolji samo
sebe, fakte, očisti metode, preden zahteva zavezujočo in
obenem relevantno vednost. Teoretična razmišljanja o
družbi in njeni strukturi so potem pogosto prepovedana
kot nedovoljen poseg v prihodnost. Toda, če predpo-
stavljamo, da se začne sociologija s Saint-Simonom in
ne šele z njenim krstnim botrom Comtom, tedaj je stara
več kot 160 let. Nič več naj ne bi sramežljivo koketirala
s svojo mladostjo. Kar se zdi v njej kot začasna neve-
dnost, v nadaljnjem raziskovanju in metodologiji tega
ni mogoče preprosto odstraniti s tem, kar se imenuje z
nekim fatalnim in neprimernim terminom sinteza. Tem-
več se stvar upira goli sistematični enoti povezanih
stavkov. Ne merim na običajna razlikovanja med nara-
voslovnimi in duhoslovnimi znanostmi, denimo Ricker-
tovo med nomotetično in idiografično metodo, ki jo vidi
Popper pozitivneje kot jaz. Toda spoznavni ideal eno-
glasne, kar se da preproste, matematično elegantne
razlage odpove, kjer stvar sama: družba ni enoglasna, ni
preprosta, tudi ni nevtralno prepuščena v premislek
razpoloženju kategorialnega oblikovanja, temveč dru-
gačna, kot jo kategorijski sistem diskurzivne logike od
svojih objektov že vnaprej pričakuje. Družba je polna
protislovij, pa vendar določljiva, je racionalno in iracio-
nalno v enem, je sistem in neurejena, slepa narava in
posredovana z zavestjo. Temu se mora postopek socio-
logije ukloniti. Sicer zaide, iz puristične vneme proti
protislovju, v najusodnejše protislovje: protislovje med
svojo strukturo in strukturo svojega objekta. Tako
redko kot se družba izogne racionalnemu spoznanju;
kako so njena protislovja in njihovi pogoji razumljivi,
tako redko jih je pač mogoče eskamotirati z miselnimi
postulati, ki so vzeti iz materiala, ki je do spoznavanja
tako rekoč indiferenten, ki se ne upira znanstvenim
rabam, ki se spretno prilagajajo spoznavni zavesti.
Družboslovno podjetje je permanentno ogroženo s tem,
da iz ljubezni do jasnosti in eksaktnosti zgreši, kar je
hotelo spoznati. Popper se obrne proti klišeju, da po-
teka spoznanje postopno od opazovanja do ureditve,
zbiranja in sistematizacije svojega materiala. Ta kliše je
2,ato tako absurden v sociologiji, ker le-ta ne razpolaga z
nekvalificiranimi podatki, temveč edinole s takšnimi, ki
so strukturirani s celoto družbene totalitete. Dozdevna
sociološka nevednost označuje v širšem merilu zgolj
divergenco med družbo kot predmetom in tradicionalno
metodo; zato jo je tudi komajda mogoče nadoknaditi z
vednostjo, ki je zatajila strukturo svojega predmeta na
ljubo lastni metodologiji. Po drugi strani pa potem tudi
- in Popper bi to nedvomno ravno tako koncediral - ni
mogoče 'zdržati običajne empiristične askeze do teo-
rije. ßrez anticipacije tistega strukturnega momenta,
celote, ki jo je v posameznih opazovanjih komajda kdaj
mogoče adekvatno prestaviti ne bi nobeno posamezno
opazovanje našlo svoje vrednosti. S tem se ne zagovarja
nič podobnega, denimo, tendenci cultural antropology,
da se centralistični in totalni značaj nekaterih primitiv-
nih družb z izbiranim koordinatnim sistemom prenese
na zahodno civilizacijo. Tudi če se goji o njeni gravita-
ciji k totalnim formam in o propadu individua tako malo
iluzij, kakor jih gojim jaz, še vedno odločajo diference
med predindividualno in postindividualno družbo. To-
taliteta je v demokratično vodenih deželah industrijske
družbe kategorija posredovanja, ne kategorija neposre-
dnega gospostva in podvrženosti. To pomeni tudi to, da
v industrijski menjalni družbi nikakor ni mogoče vsega
družbenega brez nadaljnjega deducirati iz njenega prin-
cipa. Le-ta vsebuje v sebi neštete nekapitalistične en-
klave. Treba je razmisliti, ali v zdajšnjih produkcijskih
razmerah takšnih enklav, denimo enklav družine, ne
potrebuje nujno za lastno perpetuiranje. Partikularna
iracionalnost le-teh tako rekoč dopolnjuje iracionalnost
strukture v splošnem. Družbena totaliteta ne živi last-
nega življenja nad življenjem, ki ga združuje, iz kate-
rega sama obstoji. Producira in reproducira se preko
svojih posameznimih momentov. Mnogi od teh obdržijo
relativno samostojnost, ki je primitivno totalne družbe
bodisi ne poznajo, bodisi ne trpijo. A tako malokdaj kot
je mogoče tisto celoto izločiti iz življenja, iz kooperacije
in antagonizma njenih elementov, tako malokdaj je
mogoče kakršenkoli element razumeti tudi zgolj v nje-
govem funkcioniranju brez vpogleda v celoto, ki ima
svoje bistvo v gibanju posameznega samega. Sistem in
posameznost sta recipročna in spoznati ju je mogoče
samo v njuni recipročnosti. Celo one enklave, socialne
tvorbe, ki niso istočasne, favoriti neke socilogije, ki bi se
rada znebila pojma družbe kot vse preveč spektakular-
nega filozofema, postanejo, kar so, ne po sebi, temveč
šele v relaciji do vladajoče celote, od katere odstopajo.
To se morda v danes najbolj priljubjeni sociološki kon-
cepciji, koncepciji middle range theory, hudo podce-
njuje.
Nasproti od Comta dalje sprejetemu nazoru zagovarja
Popper prednost problemov kot napetosti med ve-
dnostjo in nevednostjo. Z vsem, kar pravi Popper proti
napačni transpoziciji naravoslovnih metod, proti »zgre-
šenemu in napačno razumljenemu metodološkemu na-
turalizmu ali scientizmu«, se strinjam. Če očita tistemu
socialnoantropološkemu učenjaku, da se z dozdevno
višjo objektivnostjo tistega, ki opazuje socialne feno-
mene od zunaj, izogne vprašanju po resnici in neresnici,
tedaj je to dober Hegel; v predgovoru k Fenomenologiji
duha zasmehuje tiste, ki so samo zato nad rečmi, ker
niso v rečeh. Upam, da gospod König ni jezen name in
da bo tedaj tudi pogovoru s Popperjem očital, da je
filozofija in ne sociologija. Zdi se mi pač omembe
vredno, da se je neki učenjak, ki mu je dialektika
anatema, prisiljen zateči k formulacijam, ki so doma v
dialektičnem mišljenju. Problematika socialne antropo-
logije, na katero meri Popper, bi bila lahko sicer ozko
povezana z osamosvojitvijo metode od stvari. Gotovo
mora, denimo veblenska teorija kake barbarske kul-
ture, primerjati svoje meritume, uglajene običaje viso-
kokapitalistične dežele z ritusi domnevno kar preveč-
krat testiranih Trobriandrov; toda dozdevna svoboda v
izbiri koordinatnega sistema se sprevrže v ponareditev
objekta, ker o vsakem članu moderne dežele pove
njegova pripadnost k njenemu gospodarskemu sistemu
realno neprimerno več kot najlepše analogije za totem
in tabu.
V mojem strinjanju s Popperjevo kritiko scientizma in
njegovo tezo o primatu problema moram iti morda dlje,
kot to on odobrava. Kajti sam predmet sociologije,
družba, ki sebe in svoje člane ohranja pri življenju in
obenem ogroža s propadom, je problem v emfatičnem
smislu. To pa pove, da problemi sociologije ne nasta-
nejo vedno z odkritjem, »da nekaj v naši dozdevni
vednosti ni v redu ... v razvoju notranjega protislovja v
naši dozdevni vednosti«. Protislovje ni treba da je,
kakor Popper tu vsaj suponira, zgolj »navidezno proti-
slovje med subjektom in objektom, ki bi ga bilo mogoče
naprtiti subjektu edinole kot insuficienco presoje. Prej
more imeti zelo realno svoje mesto v stvari in ga na
Marcel Janeo, 1916
Marcel Janeo, 1916
časopis za kritiko znanosti/68/19
noben način ni mogoče s pomnoženim znanjem in ja-
snejšo formulacjo spraviti s sveta. Najstarejši sociološki
model takšnega nujno v stvari se razvijajočega proti-
slovja je slavni § 243 iz Heglove Filozofije prava: »S
posplošitvijo povezanosti ljudi zaradi njihovih potreb in
načinov, kako se za le-te pripravi in prinese sredstva, se
pomnoži kopičenje bogastev, kajti od te podvojene
splošnosti imamo največji dobiček, na eni strani, kakor
na drugi strani osamitev in omejenost posebnega dela in
s tem odvisnost in stisko razreda vezanega na to delo.«1
Zlahka bi mi bilo očitati ekvivokacijo: problem je pri
Popperju nekaj zgolj spoznavnoteoretskega in pri meni
obenem nekaj praktičnega, navsezadnje kar problema-
tično stanje sveta. Toda gre za upravičenost ravno te
distinkcije. Znanost bi fetišizirali, če bi njene imanentne
probleme radikalno ločili od realnih, ki bledo odsevajo
v njenih formalizmih. Nobena veda o logičnem absoluti-
zmu, tako tarskijevska kakor nekoč husserlovska, ni
mogla dekretirati, da fakti sledijo logičnim principom,
ki izvajajo svojo zahtevo po veljavnosti iz očiščenja
vsega stvarnega. Zadovoljiti se moram s tem, da spo-
mnim na kritiko logičnega absolutizma v Metakritiki
spoznavne teorije, ki se tam zaveže neki kritiki sociolo-
škega relativizma, v kateri se strinjam z gospodom
Popperjem. Da pa koncepcija o protislovnosti družbene
realnosti spoznavanja le-te ne sabotira in izroči slučaju,
ima svoj vzrok v možnosti, da se tudi protislovje dojame
kot nujno in se s tem razširi nanj racionalnost.
Metode niso odvisne od metodološkega ideala temveč
od stvari. Popper računa s tem implicitno v tezi o
prednosti problema. Če konstatira, da naj bi bila kvali-
teta socialnoznanstvenih dosežkov v natančnem raz-
merju do pomena ali do interesa njenih problemov,
tedaj je za tem nedvomno zavest tiste irelevantnosti, na
katero so obsojene neštete sociološke raziskave s tem,
da sledijo primatu metode in ne primatu predmeta;
najsi bo. da hočejo metode razvijati naprej zaradi njih
samih, najsi bo, da izberejo predmete že vnaprej tako,
da jih je mogoče obravnavati z že razpoložljivimi meto-
dami. V Poperjevem govorjenju o pomenu ali interesu
se javlja važnost stvari, ki jo je treba obravnavati. Le-to
(stvar, op. prev.) bi jo bilo mogoče kvalificirati edinole s
tem, da se tudi relevantnosti predmetov ne da vedno a
priori oceniti. Kjer je kategorialna mreža tako gosta, da
je marsikaj pod njo ležečega zakrito s konvencijami
mnenja, tudi znanstvenega,zadobijo ekscentrični feno-
meni, ki jih ta mreža še ne zajema, včasih nesluteno
težo. Spoznanje njihove narave, osvetli tudi to, kar velja
za osrednje območje, pa sploh ni. Pri Freudovi odloči-
tvi, da se bo ukvarjal z »odpadkom vidnega sveta« ta
znanstveno-teoretični motiv morda ni bil neudeležen; v
Simmelovi sociologiji se je ravno tako izkazalo za plo-
dno, ko se je, nezaupljiv do sistematične celote, zatopil
v socialne specifikacije denimo tujca ali igralca.Tudi
zahteve po relevantnosti problema se ne bo smelo dog-
matizirati; izbira predmetov raziskovanja se legitimira v
veliki meri glede na to, kaj lahko sociolog na objektu, ki
ga je izbral, odčita; ne da bi to sicer smel biti izgovor za
tiste neštete projekte, izpeljane zgolj na ljubo akadem-
ski karieri, pri katerih se irelevantnost objekta uspešno
poveže s topoglavostjo research-tehnike.
Nekoliko previdnosti bi rad svetoval tudi pri atributih,
ki jih Popper, poleg relevantnosti problema, prisodi
pravi metodi. Poštenost, torej, da se ne slepari; da se
nekoč spoznano izgovori brez taktiziranja, naj bi se
razumelo samo po sebi. V dejanskem znanstvenem
poteku pa se to normo pogosto teoretično zlorablja. Da
se nekdo popolnoma prepusti stvari, pomeni tedaj to-
liko kot da ne dà tej stvari nič lastnega; temveč se
izenači z registrirano aparaturo; odpoved fantazije ali
pomanjkanje produktivnosi se podtika kot znanstveni
etos. Ne bi smeli pozabiti, kar sta Cantril in AUport
povedala h kritiki ideala sincerity v Ameriki; za pošte-
nega velja, tudi v znanostih, pogosto tisti, ki misli, kar
mislijo vsi, brez namišljene domišljavosti, da hoče videti
nekaj posebnega, in .je zato pripravljen blejati z dru-
gimi. Ravno tako premočrtnost in preprostost nista
neusmiljiva ideala tam, kjer je stvar kompleksna. Odgo-
vori zdravega človeškega razuma dobivajo svoje kate-
gorije od ravno obstoječega v takšnem obsegu, da ten-
dirajo k temu, da bi tančico le-tega ojačali, namesto da
bi jo predrli; kar zadeva premočrtnost, pa je pot, po
kateri prispemo do nekega spoznanja, komajda mogoče
anticipirati. Spričo zdajšnjega položaja sociologije, bi
dal med kriterije znanstvene kvalitete, kot jih imenuje
Popper, največji poudarek na držnost in svojskost pred-
lagane rešitve - njo samo je seveda treba vselej znova
kritizirati. Končno tudi kategorijo problema ni mogoče
hipostazirati. Kdor kolikor toliko nepristransko kontro-
lira svoje delo, bo naletel na stvarno stanje, katerega
priznanje otežkočajo samo tabuji dozdevnega nepred-
postavljanja. Neredko imamo rešitve; nekomu pride
nekaj na misel, in naknadno konstruiramo potem vpra-
šanje. A to ni naključje: prednost družbe kot nečesa,
kar sega v njene posamezne manifestacije in je zdru-
ženo nad njimi se izrazi v družbenem spoznavanju z
uvidi, ki izvirajo iz pojma družbe in ki se preobrazijo v
sociološko posamezne probleme šele z naknadno kon-
frontacijo vnaprej postavljenega s posebnim materia-
lom. Nekoliko splošneje rečeno: spoznavne teorije, ka-
kor jih je v nekolikšnji samostojnosti razvila in izročila
velika filozofija od Bacona in Descártese naprej, so tudi
pri empiristih, koncipirane od zgoraj navzdol. Živemu
spoznavanju so bile večkrat neustrezne; le-to so obstri-
gli po vzoru njemu tujega in zunanjega osnutka znanosti
kot induktivnega ali deduktivnega kontinuuma. Med
nujnimi nalogami spoznavne teorije ne bi bila zadnja -
Bergson je to slutil - da se reflektira, kako se torej
pravzaprav spoznava, namesto da se spoznavanje vna-
Max Ernst, 1920
prej opiše po logičnem ali scientifičnem modelu, ki mu
produktivno spoznavanje v resnici sploh ne ustreza.
Pojmu problema je v Popperjevi kategorialni strukturi
dodeljen pojem rešitve. Rešitve bi se predlagalo in
kritiziralo. S ključnim značajem kritike je z ozirom na
primitiven in spoznanju tuj nauk, o primatu opazovanja
označeno odločilno. Sociološko spoznavanje je dejan-
sko kritika. Toda pri tem gre za nianse, in tako se
odločilne razlike znanstvenih pozicij pogosto prej skri-
jejo v niansi, kot da bi se razkrivale v veličastnih svetov-
nonazorskih pojmih. Če poskus rešitve, pravi Popper,
stvarni kritiki ni razumljiv, tedaj se ga ravno zato iz-
ključi kot neznanstvenega, čeprav mogoče samo zača-
sno. To je vsaj dvoumno. Če pomeni takšna kritika
redukcijo na tako imenovane fakte, popolno zamenjavo
mišljenja z opazovanim, tedaj je ta deziderat niveliral
mišljenje v hipotezo in oropal sociologijo tistega mo-
menta anticipacije, ki ji bistveno pripada. Obstajajo
sociološki teoremi, ki principialno kot vpogledi v druž-
bene mehanizme, ki vladajo za fasado, prav tako iz
družbenih vzrokov, tako zelo nasprotujejo pojavom, da
jih izhajajoč iz le-teh sploh ni mogoče zadostno kritizi-
rati. Naloga njihove kritike je konsekventna teorija,
razmišljanja o posledicah, ne pa denimo (kako sicer
gospod Popper tudi ni formuliral) konfrontacija s stavki
zapisnika. Fakti zato niso v družbi zadnje, na čemer bi
spoznanje našlo svoje oprijemališče, ker so sami posre-
dovani z družbo. Niso vsi teoremi hipoteze; teorija je
telos, ne vehikel sociologije.
Tudi pri izenačitvi kritike in poskusa spodbijanja bi se
bilo treba pomuditi. Spodbijanje je plodno samo kot
imanentna kritika. To je vedel že Hegel. O »presoji
pojma« imamo v drugem zvezku velike logike stavke, ki
bi obenem lahko odtehtali večino tega kar je bilo od
tedaj prerokovano o vrednostih: »'... predikati dobro,
slabo, resnično, lepo, pravilno itd. izražajo, da se stvari
meri po njenem splošnem pojmu, kot naravnost pred-
postavljenem najstvu, in se s tem ujema ali ne.« Od
zunaj je ovrgljivo vse in nič. Skepsa pripada igri disku-
sije. Ta izkazuje zaupanje organizirani znanosti kot
instanci resnice, proti čemur naj bi sociolog deloval
zavračujoče. Spričo znanstvene thought controle, katere
pogoje imenuje sociologija sama, je posebno po-
membno, da priznava Popper kategoriji kritike osred-
nje mesto. Kritični impuls je eno z uporom proti togi
konformnosti kadar koli vladajočega mnenja. Ta motiv
je najti tudi pri Popperju. V svoji dvanajsti tezi strogo
izenači znanstveno objektivnost s kritično tradicijo, ki
»kljub vsem odporom tako pogosto omogoči kritizirati
vladajočo dogmo.« Apelira, podobno kakor v bližnji
preteklosti Dewey in nekoč Hegel, na odkrito, nefiksi-
rano, nepostvarelo mišljenje. Temu je brezpogojno po-
treben, moment poizkušanja, da ne rečemo igračkanja.
Vsekakor bi okleval, da bi ga brez nadaljnega izenačil s
pojmom poskusa ter celo posvojil načelo trial and error.
V klimi, iz katere to načelo izhaja, je beseda poskus
dvoumna; sproži naravoslovne asociacije in obrne svojo
ost proti samostojnosti sleherne misli, ki je ni mogoče
testirati. Toda marsikatere misli, in navsezadnje esen-
cialne, se izmuznejo testu in imajo vendarle resnično
vsebino: tudi s tem se Popper strinja. Noben poskus pač
ne bi mogel prepričljivo dokazati odvisnosti slehernega
socialnega fenomena od totalnosti, ker celota, ki prefor-
mira oprijemljive fenomene, sama nikdar ne postane
del partikularnih poskusov. Pa vendar je odvisnost tega,
kar je treba socialno opazovati od celotne strukture
realno veljavnejša kot kakršne koli ugotovitve, ki jih je
mogoče na posameznem neovrgljivo verificirati, ter je
vse prej kot gola miselna preja. Ce pa končno nočemo
pomešati sociologije z naravoslovnimi modeli, tedaj
mora pojem poskusa obseči tudi mišljenje, napolnjeno z
močjo od izkušnje požene preko le-te, da bi jo dou-
melo. Poskusi v ožjem smislu v sociologiji tako ali tako,
drugače kot v psihologiji, večinoma niso posebno pro-
duktivni. Spekulativni moment ni stiska družbenega
spoznavanja, temveč mu je nepogrešljiv kot moment,
naj je tudi prenehala idealistična filozofija, ki je nekoč
glorificirala spekulacijo. Temu bi bilo tudi mogoče pri-
pisati obrat, da kritike in rešitve med seboj sploh ni
mogoče ločiti. Rešitve so včasih primarne, neposredne,
v njih dozori kritika, preko katere so posredovane v
nadaljevanje spoznavnega procesa; predvsem pa,
obratno, figura kritike, če je le pregnantno uspela, rada
že implicira rešitev; le-ta se komaj kdaj pridruži od
zunaj. Na to se je nanašal filozofski pojem določne
negacije, ki mu Popper sploh ni oddaljen, kakor malo
ljubezni že goji do Hegla. S tem ko identificira objektiv-
nost znanosti z objektivnostjo kritične metode, povz-
digne le-to v organon resnice. Nobenemu dialektu da-
nes ne bi bilo treba zahtevati več.
Iz tega seveda sledi konsekvenca, ki v Popperjevem
referatu ni navedena in o kateri ne vem, ali jo akceptira.
Svoje stališče imenuje, v nekem zelo nekantovskem
smislu, kriticistično. Će pa vzamemo odvisnost metode
od stvari s tako težo, kakor jo nahajamo v nekaterih
popperjevskih opredelitvah, denimo v opredelitvah re-
levantnosti in interesa kot meril za družbeno spoznanje,
tedaj kritičnega dela sociologije ne bi bilo mogoče
omejiti na samokritiko, na refleksijo o njenih stavkih,
teoremih, pojmovnih aparaturah in metodah. Je obe-
nem tudi kritika predmeta, od katerega so vendar odvi-
sni vsi ti, na subjektivni strani, subjektov združenih v
organizirani znanosti, lokalizirani momenti. Naj so mo-
menti postopka definirani še tako instrumentalistično -
njihova ustreznost do objektov se pri tem vselej še
zahteva, najsi bo tudi prikrito. Potemtakem so postopki
neproduktivni, ko jim manjka takšne adekvatnosti.
Stvar mora priti v metodi do veljave glede na lastno
pomembnost, sicer je najbolj izpiljena metoda slaba. To
pa involvira, da bi se morala v podobi teorije pojaviti
podoba stvari. Kdaj je kritika socioloških kategorij
samo kritika metode in kdaj je diskrepanca med poj-
mom in stvarjo v breme stvari, ki ni to, kar zahteva, da
bi bila, o tem odloča vsebina teorema, nanašajočega se
na kritiko. Kritična pot ni zgolj formalna, temveč tudi
materialna; kritična sociologija je, če naj bodo njeni
pogoji resnični, v skladu z lastno idejo nujno obenem
kritika družbe, kakor je to razvil Horkheimer v obrav-
navi tradicionalne in kritične teorije. Nekaj tega je imel
tudi kantovski kriticizem. Kar je navedel proti znan-
stvenim sodbam o bogu, svobodi in nesmrtnosti, je
oponiralo stanju, v katerem se je poskušalo te ideje,
potem ko so izgubile svojo teološko obveznost, s su-
brepcijo rešiti za racionalnost. Tisti kantovski termin,
vtihotapljenje, zadene v miselni napaki apologetsko laž.
Kriticizem je bil militantno razsvetljenstvo. Kritično
mišljenje, ki se ustavi pred realnostjo in zadovolji z
delom na samem sebi, pa bi bilo kot razsvetljenstvo v
primerjavi z njim težko napredno. Vtem ko pristriže
njegove motive, bi moralo tudi v sebi tako zakrneti,
kakor to prepričljivo kaže primerjava administrativnega
researcha s kritičnimi teorijami družbe. Čas bi bil, da bi
se sociologija uprla takšni okrnitvi, ki se ukoplje za
nedotakljivo metodo. Kajti spoznavanje živi od odnosa
do tega, kar ni ono samo, do njegovega drugega. Temu
odnosu pa ne zadosti, dokler se le-to uveljavlja zgolj
indirektno, v kritični samorefleksiji; preiti mora v kri-
tiko sociološkega objekta. Če razume socialna znanost -
in trenutno ne prejudiciram o takih stavkih ničesar
vsebinskega — po eni strani pojem liberalne družbe kot
svobodo in enakost, po drugi strani pa principialno
zanika resnično vsebino teh kategorij v liberalizmu za-
radi neenakosti socialne moči, ki determinira razmere
med ljudmi, tedaj ne gre za logična protislovja, ki bi jih
bilo mogoče odpraviti s konkretnimi definicijami, ali za
naknadno nastale empirične omejitve, diferenciacije
izhodiščne definicije, temveč za strukturno stanje
družbe kot take. Tedaj pa kritika ne pomeni samo
preformulirati kontradiktorne stavke zavoljo enogla-
snosti znanstvene celote. Takšna logičnost lahko po-
stane zaradi premikanja realnih poudarkov napačna.
Rad bi dodal, da ta obrat enako aficira pojmovna
sredstva sociološkega spoznavanja; kritična teorija
družbe vodi permanentno samokritiko sociološkega
spoznavanja v neko drugo dimenzijo. Spomniti hočem
samo na to, kar sem nakazal o naivnem zaupanju v
organizirano socialno znanost kot garanta resnice.
Vse to vsekakor predpostavlja razlikovanje resnice in
neresnice, ki se ga Popper tako strogo drži. Kot kritik
skeptičnega relativizma polemizira proti sociologiji zna-
nja zlasti paretovskega in mannheimovskega kova tako
ostro, kot sem to večkrat naredil jaz. Toda tako imeno-
vani totalni pojem ideologije in zabris razlike med
resničnim in neresničnim, ni v smislu, če smemo tako
reči, klasičnega nauka o ideologiji. Predstavlja obliko
propada le-tega. Ta oblika se poveže s poskusom, da bi
temu nauku vzela kritično ostrino in ga nevtralizirala v
kako branžo v znanstvenem obratu. Nekoč je ideologija
pomenila družbeno potreben videz. Kritika ideologije
je bila vezana na konkretni dokaz neresnice nekega
teorema ali doktrine; goli sum ideologije, kakor je to
imenoval Mannheim, ni zadoščal. Marx bi ga bil, v duhu
Hegla, zasmehoval kot abstraktno negacijo. Dedukcija
ideologij iz družbene nujnosti ni omilila sodbe o njihovi
neresničnosti. Njihova izpeljava iz strukturnih zakonov,
denimo fetišnega značaja blaga, ki ga imenuje proton
pseudos, je hotela podrediti le-te ravno tistemu merilu
znanstvene objektivnosti, na katerega pristane tudi
Popper. Običajno govorjenje o nadgradnji in bazi (Un-
terbau) to že poplitvi. Medtem ko se sociologija znanja,
ki blaži razliko med pravilno in napačno zavestjo, ob-
naša kot da bi bila napredek v smislu znanstvene objek-
časopis za kritiko znanosti/68/20
Tristan Tzara, 1917
tivnosti, pade zaradi te ublažitve ponovno za pojem
znanosti, ki ga Marx vseskozi razume objektivno. Samo
s čenčami in neologizmi, denimo perspektivizmom, ne
pa s stvarnimi določili se more totalni pojem ideologije
distancirati od svetovnonazorsko-frazerskega vulgar-
nega relativizma. Zato odkriti ali prikriti subjektivizem
sociologije znanja, ki ga Popper po pravici denuncira in
v katerega kritiki je velika filozofija s konkretnim znan-
stvenim delom. To se v resnici nikoli ni pustilo motiti
generalni klavzuli relativnosti vse človeške izkušnje. Če
kritizira Popper kontaminacijo objektivnosti znanosti z
objektivnostjo znanstvenika, tedaj zadene s tem v total-
nega degradirani pojem ideologije, ne pa njegove av-
tentične koncepcije. Ta je pomenila objektivno, od
posameznih subjektov in njihovih stojišč, na katere se
pogosto sklicuje, daleč neodvisno, v analizi družbene
strukture dokazljivo determinacijo napačne zavesti; mi-
sel sicer, ki izvira po datumu od Helvétiusa, če ne od
Bacona. Vneta skrb zaradi zavezanosti stojišču posa-
meznega misleca izvira iz nemoči, da bi zadržali tisti
nekoč doseženi uvid v objektivno izkrivljenje resnice. Z
misleci in celo z njihovo psihologijo nima pretirano
veliko opraviti. Na kratko, strinjam se s kritiko socilo-
gije znanja gospoda Popperja. S tem pa soglaša tudi
nezvodeneli nauk o ideologiji.
Vprašanje o objektivnosti družbenih ved se povezuje
pri Popperju, kot nekoč v slavnem sestavku Maxa We-
bra, z vprašanjem po vrednostni svobodi. Ni mu ušlo, da
je treba to, medtem dogmatizirano kategorijo, ki se
vsepredobro ujema s pragmatičnim znanstvenim po-
djetjem, ponovno premisliti. Disjunkcija objektivnosti
in vrednosti ni tako prepričljiva, kot se bere pri Maxu
Webru, v čigar tekstih je seveda bolj kvalificirana kot je
bilo mogoče to pričakovati po njegovem bojnem klicu.
Čc imenuje Popper zahtevo po brezpogojni vrednosti
svobodi paradoksno,-ker sta znanstvena objektivnost in
vrednostna svoboda sami vrednosti, tedaj je to spozna-
nje vendar komaj tako nepomembno, kakor ga oce-
njuje Popper. Iz njega bi bilo treba potegniti znanstve-
noteoretske konsekvence. Popper povdari, da se znan-
stveniku ne bi moglo prepovedati ali uničiti njegovih
vrednotenj, ne da bi ga uničili kot človeka in tudi kot
znanstvenika. S tem pa je povedano več kot nekaj zgolj
spoznavno praktičnega; »ga uničiti kot znanstvenika«
involvira objektivni pojem znanstvenika kot takega.
Ločevanje ravnanja, ki vrednoti in vrednostno svobo-
dnega ravnanja je napačno, kolikor sta vrednost in s
tem vrednostna svoboda postvarelosti ; pravilno, kolikor
se ravnanje duha ne more po mili volji izogniti stanju
postvarelosti. Kar se imenuje vrednosti problem, se
konstituira sploh šele v fazi, v kateri so bila sredstva in
namene odtrgani drug od drugega, zavoljo neoviranega
obvladovanja narave, v kateri raste racionalnost sred-
stev pri nezmanjšani ali celo naraščujoči iracionalnosti
namenov. Še Kant in Hegel ne uporabljata pojma vre-
dnosti, ki je doma iz politične ekonomije. V filozofsko
terminologijo je prodrl pač šele pri Lotzeju; Kantovo
razlikovanje časti in cene v praktičnem umu bi bilo z
njim inkompatibilno. Vrednostni pojem se oblikuje na
menjalnem razmerju, je neka bit za drugo. V družbi, v
kateri je vse postalo nekaj takšnega, fungibilno - zataji-
tev resnice, ki jo je konstatiral Popper razodeva isto
stvarno stanje -, se je ta »za drugo« začaralo v neko »na
sebi«, v substancialno in kot to je potem postalo nere-
snično in je bilo primerno za to, da na ljubo vladajočih
interesov zapolni občutni vakuum. Kar je bilo nakna-
dno sankcionirano kot vrednost, ni zunanje v razmerju
do stvari, ji ne nasprotuje choris, temveč ji je ima-
nentno. Stvar, predmet družbenega spoznavanja, ni ne-
kaj brez najstva, zgolj bivajoče - to postane šele z rezi
abstrakcije - kakor ni mogoče pribiti vrednosti onkraj
na nekem idejnem nebu. Sodba o stvari, ki ji je gotovo
potrebna subjektivna spontanost, a obenem je vedno
zaznamovana s stvarjo, in se ne izčrpa v subjektivno
iracionalni odločitvi kakor si to predstavlja Weber. Ta
sodba je, v jeziku filozofije, sodba stvari o sami sebi;
njena krhkost jo poziva sem. Konstituira pa se v njenem
odnosu do tiste celote, ki tiči v njej, ne da bi bila
neposredno dana, ne da bi bila dejanskost; na tem
temelji stavek, da je treba stvar meriti po njenem
pojmu. Celotni vrednostni problem, ki ga sociologija in
druge discipline vlečejo s seboj kot balast, je potemta-
kem napačno postavljen. Znanstvena zavest o družbi, ki
se dela vrednostno svobodno, gre ravno tako mimo
stvari kot zavest, ki se sklicuje na več ali manj predpi-
sane in samovoljno statuirane vrednosti; če se uklonimo
alternativi, zaidemo v antinomije. Tudi pozitivizem se
jim ni mogel izviti; Durkheim, čigar chosisme po poziti-
vističnem mišljenju sicer prekaša Weberja - ta je imel
vendar v sami sociologiji religije svojo themo proban-
dum -, ni priznaval vrednostne svobode. Popper plača
antinomiji svoj davek toliko, kolikor po eni strani za-
vrača ločevanje vrednosti in spoznavanja, po drugi
strani pa bi rad, da bi se samorefleksija spoznavanja
zavedela svojih implicitnih vrednosti; hočem reči, da ne
bi ponaredila svoje resnice, da bi nekaj dokazala. Oba
deziderata sta legitimna. Treba bi bilo samo sprejeti
zavest njune antinomije v sociologijo. Dihtomija biti in
najstva je tako napačna kakor zgodovinsko izsiljena;
zato je ne gre preprosto ignorirati. Prozorna postane
šele ob uvidu, da je neizogibna, uvidu, ki ga posreduje
družbena kritika. Dejansko se vrednostno svobodno
ravnanje prepoveduje ne zgolj psihološko temveč
stvarno. Družba, na spoznavanje katere sociologija
končno meri, če hoče biti več kot gola tehnika, se.
kristalizira sploh samo okrog koncepcije o pravilni
družbi. Te pa ni mogoče postaviti nasproti obstoječi
družbi abstraktno, pač kot namišljeno vrednost, temveč
izvira iz kritike, torej zavesti družbe o njenih protislov-
jih in njihovi nujnosti. Če pravi Popper: »Kajti čeprav
ne moremo naših teorij racionalno upravičiti in niti
dokazati kot verjetne, pa jih lahko racionalno kritizi-
ramo,« tedaj ne velja to nič manj za družbo kot za
teorijo o njej. Iz tega je sledilo ravnanje, ki niti ne
vztraja trmasto na vrednostni svobodi, ki slepi proti
bistvenem interesu sociologije, niti se ne pusti voditi
abstraktnemu in statičnemu vrednostnemu dogmati-
zmu. Popper spozna latentni subjektivizem tiste vre-
dnostno svobodne sociologije znanja, ki se posebno
rada ponaša s svojo scientistično nepristranskostjo. Do-
sledno napada pri tem sociološki psihologizem. Tudi v
tem delim njegov nazor in morda smem opozoriti na
moje delo v Horkheimer j u - posvečenem slavnostnemu
spisu, kjer je razvita diskontinuiteta obeh disciplin pov-
zetih pod nezadostnim višjim pojmom znanosti o člo-
veku. Toda motivi, ki privedejo Popperja in mene do
istega rezultata, niso isti. Ločevanje med človekom in
socialnim okoljem se mi zdi vendarle nekoliko zunanje,
ki se vse preveč orientira po pač enkrat danemu zemlje-
vidu znanosti, katerega hipostazo Popper načelno za-
vrača. Subjekti, ki se jih psihologija obveže raziskati,
niso samo, kakor to imenujemo, pod vplivom družbe,
temveč jih le-ta oblikuje do potankosti. Substrat člo-
veka po sebi, ki bi se zoperstavil okolju - to oživi v
eksistencializmu - bi bil prazen abstraktum. Obratno
producirajo socialno učinkujoče okolje, naj bo še tako
posredno in nespoznatno, ljudje, organizirana družba.
Kljub temu ne smemo gledati psihologije kot temeljne
znaaosti socialnih znanosti. Spomnil bi preprosto na to,
da so se oblike podružbljanja, to, kar pomeni v anglo-
saksonski govorni rabi institucije, zaradi svoje ima-
nentne dinamike tako osamosvojile do živih ljudi in
njihove psihologije, se jim postavile nasproti kot neko
tako tuje in obenem premočno, da redukcija na pri-
marne načine ravnanja ljudi, kakor jih študira psiholo-
gija, celo na tipične in plavzililno posplošljive behavior
patterns, ne dosega družbenih procesov, ki se dogajajo
nad glavami ljudi. Vsekakor iz prednosti družbe pred
psihologijo ne bi sklepal na tako radikalno medsebojno
neodvisnost obeh znanosti kakor Popper. Družba je
celovit proces, v katerem ljudje, ki jih obdaja, vodi in
oblikuje objektivnost, vendarle na le-to tudi povratno
delujejo; psihologija se s svoje stràni tako redko zlije v
sociologijo kakor posamezno bitje s biološko vrsto in
njenim naravoslovjem. Prav gotovo fašizma ni mogoče
razložiti socialno-psihološko, tako kakor se je Authori-
tarian Personality včasih napačno razumelo; toda če
značaj vezan na avtoriteto ne bi bil iz sociološko razum-
ljivih razlogov tako zelo razširjen, tedaj fašizem na
noben način ne bi našel množične baze, brez katere bi v
družbi kot je bila weimarska demokracija, komaj prišel
na oblast. Autonomija socialnih procesov ni sama neko
na sebi, temveč temelji v postvarelosti; tudi ljudem
odtujeni procesi so človeški. Zato je meja med obema
znanostima tako redko absolutna kakor meja med so-
ciologijo in ekonomijo, ali sociologijo in zgodovino.
Spoznanje družbe kot totalitete implicira tudi, da mo-
rajo vsi momenti, ki so v tej totaliteti dejavni in ki jih na
noben način ni mogoče reducirati na zaporedje brez
preostanka, postati del spoznavanja; to se ne sme pustiti
terorizirati znanstveni delitvi dela. Prednost družbenega
pred posamezno človeškim je posledica stvari, tiste
nemoči individuuma nasproti družbi, ki je bila za Durk-
heima kar naravnost kriterij fait sociauxa; samoreflek-
sija sociologije pa mora biti budna tudi v odnosu do
znanstvenohistorične dediščine, ki zapelje v to, da se
preveč poudarja pozne znanosti, ki jo v Evropi universi-
tas literarum še vedno ne akceptira kot enakopravno.
Dame in gospodje, gospod Popper je v neki korespon-
denci, ki se je zgodila pred formulacijo mojega referata,
označil različnost najinih pozicij tako, da je mislil, ži-
vimo v najboljšem svetu, ki je sploh kdaj obstajal in jaz
tega ne .verjamem. Kar zadeva njega, je vendarle, zavo-
ljo drastičnosti diskusije, nekoliko pretiraval. Primer-
jave med sprijetnostjo družb različnih razdobij so
mučne, težko mi je sprejeti, da ni bila nobena boljša kot
tista, iz katere se je rodil Auschwitz, in v toliko me je
Popper brez dvoma pravilno karakteriziral. Vendar vi-
dim nasprotje ne kot nasprotje golih stališč temveč kot
Tristan Tzara, 1917
odločilno; oba bi lahko imela tudi odnos do filozofije
stališč in s tem tudi do sociologije stališč. Izkušnja o
značaju drubene realnosti polnemu protislovij ni po-
ljubno izhodišče temveč motiv, ki sploh šele konstituira
možnost sociologije. Samo tistemu, ki si more misliti
družbo drugačno kot obstoječo, postane le-ta, po Pop-
perju, problem; samo preko tega kar ni, se bo razkrila
kot to, kar je in za to naj bi vendar šlo v sociologiji, ki se
ne zadovolji, kot seveda večina njenih projektov, z
nameni javnega in privatnega upravljanja. Morda je s
tem točno imenovan razlog, zakaj v sociologiji, kot
posamezni znanstveni ugotovitvi, družba nima prostora. ,
Če je pri Comtu osnutek nove discipline izviral iz hote-
nja, da bi produktivne tendence njegove dobe, sprosti-
tev produktivnih sih, obvarovali pred uničujočim poten-
cialom, ki je že takrat dozoreval v njih, tedaj se na tej
izhodiščni situaciji sociologije od takrat ni spremenilo
nič, razen, da se je zaostrila do ekstrema, in to naj bi
imela sociologija v evidenci. Stari pozitivist Comte se je
zavedal tistega antagonističnega značaja družbe kot od-
ločilnega (značaja), ki ga je hotel razvoj poznejšega
pozitivizma eskamotirati kot metafizično spekulacijo, in
od tod izvirajo norčije njegove pozne faze, ki so potem
ponovno dokazale, kako zelo se družbena realnost ne
meni za zahteve tistih, katerih poklic je, da jo spozna-
vajo. Od tedaj ni kriza, ki se ji mora sociologija kazati
doraslo, nič več kriza meščanske ureditve same, temveč
dobesedno ogroža nadaljnji fizični obstoj družbe sploh.
Spričo neprizanesljivo v oči bijoče premoči razmer se
razkrije Comtovo upanje, da bi socilogija mogla usmer-
jati socialno moč, kot naivno, razen če bi dajala načrte
za totalitarne oblastnike. Da se je sociologija odpove-
dala kritični teoriji družbe, je resignacija: ne upamo si
več misliti celote, ker smo morali obupati nad tem, da bi
jo spremenili. Če pa bi zaradi tega sociologija hotela
zapriseči spoznavanju »facts and figures« v službi obsto-
ječega, tedaj bi moral takšen napredek v nesvobodi
vedno bolj omejevati ter vrh tega obsoditi na irelevant-
nost tudi tista detajlna spoznanja, s katerimi si domišlja,
da triumfira nad teorijo. Popperjev referat se je končal
z nekim citatom Ksenophasesa, kar je simptom tega, da
se tako kot jaz ne zadovolji z ločitvijo filozofije in
sociologije, ki slednji danes pomaga, k duševnemu
miru. Toda tudi Xenophanes je bil, kljub eleatski onto-
logiji, prosvetitelj ; ne zamen najdemo že pri njemu
idejo, ki se ponovi še pri Anatolu Francu:, če bi imel
nek rod živali predstavo o božanstvu, bi bila ta podobna
njegovi lastni podobi. Takšen tip kritike je izročilo
celotnega evropskegaprosvetljenstva od antike naprej.
Danes je pripadla njena dediščina v veliki meri socialni
znanosti. Le-ta hoče demitologizacijo. Ta pa ni zgolj
teoretičen pojem in ni pojem samovoljnega ikonobor-
stva, ki razbije z razlikovanjem med resničnim in nere-
sničnim tudi razlikovanje med pravim in napačnim. Kar
koli že prosvetljevanje naredi v odčaranju, na svoj način
hoče osvoboditi ljudi prekletstva; nekoč prekletstva
demonov, danes prekletstva, ki ga vršijo nad njimi
človeške razmere. Razsvetljenstvo, ki to pozabi, in ne-
zainteresirano pusti zakleto, kar je zakleto, in se izčrpa
v vzpostavitvi uporabnih pojmovih aparatur, sabotira
samo sebe skupaj s tistim pojmom resnice, ki ga Popper
primerja s sociologijo znanja. V emfatičnem pojmu
resnice je mišljena tudi pravilna ureditev družbe, naj je
je še tako nemogoče naslikati kot sliko bodočnosti.
Reductio ad hominem, ki inspirira vse kritično razsvet-
ljenstvo, ima za substanco tistega človeka, ki bi ga bilo
treba šele proizvesti v družbi, ki lahko obvladuje samo
sebe. V zdajšnji pa je njen edini indeks družbeno nere-
snično.
Prevedla: Alenka Novak
Prevod iz: Theodor W. Adorno, Zur Logik der Sozial-
wissenschaften, v Positivismusstreit in der deutschen
Sociologie, Lutherhand, Neuwied in Berlin 1970.
Opombe:
'Hegel WW 7, Grundlinien der Philosophie des Rechts, (Gloc-
kner), Stuttgard 1927, 318.
časopis za kritiko znanosti/68/21

Der Kunstlump
George Grosz
John Heartfield
Tokrat prinašamo prevod iz revije Der Gegner (Na-
sprotnik). Revija je bila ena od publikacij, v katerih je
nastopala berlinska dadaistična skupina (brata Herz-
felde, Georg Grosz, Walter Mehring, Johannes Baader,
Franz Jung itd.) in je izhajala v burnih letih vrenja po
prvi svetovni vojni. Za razliko od mnogih drugih dadai-
stičnih izdaj (Der blutige Ernst, Jedemann sein eigner
Fussball, Die Pleite, Die Pille...), ki so izhajale in
izginjale kot muhe enodnevnice, je »Nasprotnik« živel
nekaj dlje. Za primer berlinskega dadaističnega pisanja
smo prevedli tekst Der Kunstlump in ga pogojno poslo-
venili v Umetnjakarja, ker se v ljudomili slovenščini
bolj sramotilnega izraza nismo mogli spomniti. Besedilo
predstavlja napad na Kokoschko, kar pa je temu izlivu
besnega prepričanja ponudilo le povod, dejansko pa ta
manifest razgrinja pred nami najznačilnejše poteze an-
tiumetniškega, antiburžoaznega in antimilitarističnega
karakterja berlinske dade. Ta je v revolucionarnih mno-
žicah Berlina začutila zaveznika svojega programa prav
tako, kot so futuristi v Sovjetski Rusiji v Oktobru videli
futuristično dejanje. Tak odnos umetnikov avantgardi-
stov do revolucije, čeprav je bil za prvo partij no rabo
poraben, ni dišal nobeni od strank, ki so se prerekale in
borile za podporo delavstva. Da dadaistični manifest
predstavlja tudi enega od nastavkov za začetek spopada
na umetniški levici, bomo videli, ko bomo v Časopisu za
kritiko znanosti predstavili tudi polemiko, ki jo je v
časopisu Die Rote Fahne ta manifest povzročil.
Besedilo Umetnjakar sta zapisala John Hearthfield in
George Grosz. Izšlo je v Nasprotniku, 10-12, 1919/20,
na straneh 48Ñ6, prevedla pa ga je Mojca Dobnikar.
L. 1920, ko je tekst nastal in izšel, je bila Nemčija v
burnih bojih in spopadih med revolucijo in kontrarevo-
lucijo. Tega leta so bile demonstracije pred Reichsta-
gom, Noskejeve trupe in policija pa so streljali v zbrano
revolucionarno množico in pobili 42 ljudi. Prišlo je do
poskusa puča (t. i. Kappov puč) za obnovo monarhistič-
nega in militarističnega režima, vendar so delavci s
štrajkom puč onemogočili, medtem ko je socialdemo-
kratska vlada še naprej igrala svojo klavrno vlogo. V
odporu zoper reakcijo je nastala tudi rdeča ruhrska
armada, ki so jo redna vojska in prostovoljci iztrebili.
Boji so potekali med drugim tudi na Poštnem trgu v
Dresdenu, med demonstranti in Reichswehrom, ki ga je
vodil general Maerker: 59 mrtvih, 150 ranjenih. Med
streljanjem je bila v Dresdenski galeriji poškodovana
Rubensova slika Bathseba, in na ta povod je Kokoschka
odgovoril z »apelom«.
V istem letu je Hitler v miinchenski pivnici razglasil
program nacionalnih socialistov v 25 točkah. Horthy pa
si je pokoril Madžarsko - tedaj so mnogi madžarski
umetniki romali v Sovjetsko Rusijo in v Nemčijo. Sov-
jetska Rusija je dobojevala spopad s Kolčakom (ustre-
ljenim 7. februarja 1920) in Denikinom, maja 1920 pa
je Rdeča armada prestopila poljske meje. Lenin je
napisal Otroške bolezni ,levičarstva' v komunizmu in
poudarjal pomen elektrifikacije in sobotništva. Posnet
je bil film Kabinet doktorja Caligarija, Mejerhold je
odprl v Moskvi lastno gledališče, Tatlin je napravil načrt
spomenika III. internacionale, Ozenfant in Le Corbu-
sier sta pričela izdajati revijo L,Esprit Nouveau, v Nem-
čijo je prodrl jazz, na vrhuncu je bilo ateistično gibanje
- iz cerkve je v Nemčiji izstopilo preko 300.000 ljudi.
Dadaisti so bili v zenitu svoje dejavnosti.
Pri nas so razmahnili svojo dejavnost avantgardisti,
zlasti v Novem mestu, kjer je bila 26. septembra 1920
odprta razstava likovnikov (Jakac, Čargo, Mušič) iz
kroga, ki sta mu sicer pripadala tudi Podbevšek in Jarc.
Pisatelj in ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar je razstavo
pospremil z nekaj jesenskimi cvetkami, ki jih je objavil
24. oktobra 1920 v Slovenskem narodu pod naslovom
Doneski k novomeški razstavi: »Dandanes je nevarno
pisati o lepih umetnostih. Vsaj kar se slovstva tiče,
sedimo literati na razbeljeni peči. Zadnjič smo tu spodaj
pod črto izvedeli, da se tudi v literaturi pripravlja dikta-
tura delavstva; našo lepo knjigo hočejo po sili dobiti v
roke pisatelji boljševiki, in takrat gorje vsakemu, kdor
ne bi pisal in pel o proletariatu, o raztrgani obleki,
prazni skledi in tako dalje! Slabo mu bo, ker zagazi v
roke ne komunistom, kateri vzor je vsevesoljni plagiat,
temveč v roke pravim in pravcatim boljševikom, ki
bodo s puško v roki predpisovali, o čem smeš pisati in
kaj smeš zastružiti v slabe svoje verze. In če postane nek
stebriček naše drame komandant ljubljanske giljotine,
si bo nabral vsak dan par vrečic odsekanih pisateljskih
glav in s ponosom kazal na uspehe, kakršnih mu deske,
ki pomenijo svet, nikdar niso donašale. Obema bo
potem pomagano: tako stebričku kakor žejni giljotini.
Slovenska literatura pa bo podobna škafu, v katerem se
delajo krvave klobase, in bolj če bo krvava klobasarija,
večja bo slava dotičnega literaričnega klobasarja. Kdor
pa ne bo hotel, se pobije, in pri posebnih obtežilnostih,
če bo namreč kaj boljšega spisal kot beletristični boljše-
viki, se zagrebe kar živ v zemljo. Lepa prihodnost se
obeta našemu Parnasu, in vsaj mi, če bi starejših kdo še
imel pogum, kaj pisati, svest si, da bodo literarični
sovjeti, kadar se enkrat izorganizirajo, iz teh novih
spisov kovali obtežilnosti, da te morda po boljševiško še
živega sežgo.«
In za konec še nekaj podatkov o glavnih osebah, ki
nastopajo v besedilu:
George Grosz (1893-1959) je bil grafik in slikar, študi-
rai je v 1. 1909 do 1911 v Dresdeni^deloval v Berlinu
kot dadaist in se proslavil zlasti s svojimi karikiranimi
upodobitvami razrednih bojev tedanjega in kasnejšega
časa. Kljub svoji izraziti levičarski usmeritvi je bil že od
začetka tudi kritik sovjetske družbene prakse. L. 1932
je moral pred nacizmom pobegniti v Združene države.
John Hearthfield se je rodil kot Helmut Herzfeld 1.
1891, ime in priimek je poangležil iz antinacionalistič-
nih in antimilitarističnih pobud. Velja za očeta foto-
montaže. Študiral je v Münchenu, vojna in povojna leta
pa je deloval kot dadaist v Berlinu. L. 1933 je emigriral
v Prago, od 1. 1938 pa je bil v Londonu.
Oskar Kokoschka, avstrijski slikar, grafik in pesnik, je
študiral na Dunaju, se bojeval v prvi svetovni vojni, od
1. 1919 pa je bil profesor na akademiji v Dresdenu. Pred
preganjanjem moderne umetnosti se je umaknil domov
na Dunaj, po 1. 1934 je bežal v Prago, končno pa je 1.
1938 emigriral v London.
Wolfgang Kapp (1858-1922) je bil 1. 1917 med ustano-
vitelji »domovinske« stranke, marca 1920 pa je vodil
kontrarevolucionarne, monarhistične in militaristične
pučiste. Po propadlem puču se je umaknil na Švedsko,
vendar se je v Nemčijo lahko vrnil že 1. 1922.
Erich Ludendorf (1865-1937), nemški general in bojni
ideolog nemškega imperializma, je skupno s Hidenbur-
gom vodil nemško armado v prvi svetovni vojni, sodelo-
val pri organiziranju intervencije proti Sovjetski Rusiji,
v Nemčiji pa podpiral restavracijo monarhije. Zlasti kot
avtor teorije totalne vojne je sodeloval pri vzponu
nacizma.
Kari Gustav Emil Mannerheim (1867-1951) je bil fin-
ski državnik in maršal, ki je do 1. 1917 delal kariero v
carski ruski armadi, nato pa skupno z nemškimi inter-
vencijskimi silami vodil kontrarevolucijo zoper finske
revolucionarje. Vodil je tudi finsko obrambo proti sov-
jetski agresiji 1. 1939, od 1944 do 1946 pa je bil
predsednik Finske.
Friedrich Ebert (1871-1925), nemški socialdemokrat-
ski desničar, je bil že od 1. 1913 predsednik uprave
socialdemokratske partije Nemčije, med vojno vidni
socialpatriot in organizator sodelovanja s cesarsko
vlado, ob revoluciji 1. 1918 pa je postal Reichskanzler.
Bil je med organizatorji ali vsaj odgovornimi za umor
Karla Liebknechta in Rose Luxemburg, nato pa je
postal februarja 1919 predsednik nemške republike in
kot tak vodil krvavi obračun z revolucionarnimi gibanji
v Nemčiji.
Buržoazija ter s kožo in kostmi zapisano ji malomeščan-
stvo sta se pred vstajajočim proletariatom med drugim
nenehno obdajala tudi z oklepom »kulture«. Stara
bojna zvijača meščana! V okviru te, skupaj z njim v
blatu in govnu pogrezajoče se kulture, se nahaja »umet-
nost«. Vedno se s svetim pismom v roki blagoslavlja
morilno orožje, ki se ga nosi za naj nizkotne jše interese
brezbožne izkoriščevalske svojati (glej zdaj tudi Horty-
jevo Madžarsko), z Goethejevim Faustom v telečnjaku
in najhujšimi pesniškimi frazami kot pomirjevalnimi
pilulami v gobcu so si vselej dajali »etično ravnovesje«,
ki so ga v boju potrebovali za ropanje, zatiranje in
najbrezobzirnejše izkoriščanje drugih do golega.
V državnih stavbah za varstvo in vzdrževanje srednjeve-
ške oprave in predmetov, vojske odvečnih umetnostnih
uradnikov, vse mrtve, današnjim življenjskim potrebam
nasprotujoče navlake, pisarij in slikarij, ki ima v naj-
boljšem primeru le priročno historično vrednost za
idiote in lenuhe, ki mislijo, da morajo poveličevati
dokumente človeške neumnosti tja v najbolj sivo prete-
klost, visijo zaprašena »dela« Rubensa, Rembrandta, ki
nimajo danes za nas niti najmanjše življenjske vrednosti
več. So pa tržno zanimiva za meščana! V njih je zavaro-
val in naložil svoj denar. Kakor tudi danes kopiči svoj
presežni kapital v slikah slikarjev, ki ustvarjajo zanj in v
tem času lakote samo iz kapitalskih interesov pridobiva
v svojo last za svoje nenaseljene vojaške sobe, jedilnice
in domske sobé, pomembne podobe pomembnih
»ustvarjalcev« (ne žalite pomembnih in ne recite »de-
lavcev«!).
Zaradi takšnega nesebičnega trgovanja te pridobitve
meščanu mimogrede ustvarjajo ves sijaj in slavo pod-
pornika umetnosti ter dostojanstvo in visok položaj
prvorazrednega podpornika kulture, s katerega je mo-
goče našobljenih ustnic pljuvati sok med zlatimi zaliv-
kami prežvečenega havanskega tobaka na »sodrgo«, ki
opravlja samo produktivno delo. Da, da, dobro zama-
ščeno meščansko grbo strese srh spoštovanja prek pre-
potene zadnjice do postrežljivih petnih blazinic, če ji
naklonjena usoda omogoči, naj omenimo le enega od
mnogih primerov, da sme stopiti v palačo berlinskega
milijonarja Mendelssohna-Bartholdyja in vidi tedaj že
pod širokim, fevdalnim, s svečniki okrašenim stopni-
ščem, poleg stojal za obleke, tako nepomembno, kot da
ne stane prav nič (stane pa velikanske zneske), viseti za
dve dlani veliko krpico platna, ki ga je poslikal Henri
Rousseau; če se sme s svojim krznom celo dotakniti
slike, obesiti ob nesmrtno drago delo svoj še od dežja
vlažni plašč.
Da, tu vlada velikopoteznost. Ah! tu takoj začutiš di-
stanco, ki terja spoštovanje do debelega hišnega gospo-
darja, iif radostno se mu predaš. Tu obstaja duhovni
George Grosz in John Heartfield, 1920
časopis za kritiko znanosti/68/22
fluid, iz katerega s slastjo opazuješ svet. Tu se ti šele
razkrije smisel bivanja. Vse lepote te zemlje se ti raz-
pre jo tu! Ah! tu se voljno odkriješ pred pomenom
kulture, čutiš se bogato obdarovanega od nje in obveza-
nega, da ji stopiš v bran proti vsem pogubnim nameram
boljševizma, ki kulturo uničuje, proti razdiralskemu
divjaškemu duhu našega današnjega časa. In vse bolj
radostno je srce, ko se človek, kamor koli po naključju
že seže, dotakne dvakrat stotisoč mark vredne umetni-
ške oljne packe in ob najsijajnejših delih starih moj-
strov - pompoznih Rubensovih ženskih stegnih, cvetlič-
nih amoretih, generalskih mogočnikih z redi in zvez-
dami, ki so mojstrsko naslikani in jih danes ni moč
poustvariti, ob snemanjih s križa, možeh z zlatimi šlemi
kneza slikarjev Rembrandta - odkrije tudi moderna
umetniška dela, morda že zelo dragocene risbe in po-
dobe mladega profesorja Oskarja Kokoschke, morda
njegovo sliko Igralka Margareta Kupfer s svojim naj-
ljubšim psom, ki je lahko naslikana na levi ali na desni,
ne da bi govorila meščanu kaj neprijetnega, ki je lahko
naslikana z - imenujejo jo umetniško revolucionarno -
uporabo kobaltno modre, če pa te slučajno zmanjka, pa
je lahko slikana naprej tudi s prusko modro, in vendar
učinkuje že »klasično« in v umetniško čutečem domu
kake gospe mlinarskega veleposestnika Bienert-Dres-
den moti prav tako malo kot denimo malomeščanove in
mitničarjeve podobe Modra vrtna ograja, Pragozd 3,
Otrok z žogo, Gozd s cepelinom.
Da, sèm sodijo vsa ta velika umetniška dela! Na raz-
košne plošče visokih sten - ali morda v delavsko izbo, v
vsakdanjo bedo kakega delavca, mogoče nad njegovo
ušivo delavsko posteljo?
Kaj bi delavec z umetnostjo?
Ko se mora vsako uro boriti za svoje najprimitivnejše
življenjske potrebe, ko trepeta v razrvanih razmerah, v
katerih se po zaslugi meščanskega krvosesa in nabreklih
imetniških krastač neprestano utapljajo njegovi tova-
riši, njegova družina, vsi njegovi sobojevniki, in se
počuti krivega vsako minuto, ki je ne preživi v osvoba-
janju tega sveta iz sluzastih lovk kapitalističnega si-
stema.
Ko mora imeti nenehno odprte oči, da bi prehitel zlo-
čine, zvijače, prevare, ovinke, obrekovanja, s katerimi
poskuša meščanska družba uničiti njegovo reševalno
delo.
Ko se mora neprenehoma postavljati po robu kapitalu,
ki si na vse načine izmišlja in izvaja stabiliziranje izkori-
ščanja. Ko vidi, kako Eberti trgujejo s Kappom in
Mannerheimom in prodajajo revolucijo.
Ko vidi omiko, kako povezana z Ludendorffi meče
ročne granate.
Kaj bi delavec z umetnostjo, ki ga hoče kljub vsemu tem
zastrašujočim dejstvom voditi v nedotaknjeni svet idej,
ki ga poskuša odvrniti od revolucionarnega delovanja,
ki ga hoče pripraviti do tega, da bi pozabil zločine
imetnikov, in ga slepi z buržoazno predstavo o svetu
miru in reda. Ki ga torej izroča krempljem njegovih
mesarjev, namesto da bi ga podžigala proti tem psom.
Kaj bi delavec z duhom pesnikov in mislecev, ki se
vpričo vsega tega, kar mu stiska grlo, ne čutijo dolžni
začeti boja proti izkoriščevalcem.
Da, kaj bi delavcem umetnost? So dali slikarji svojim
slikam vsebine, ki bi ustrezale osvobodilnemu boju
delovnih ljudi, ki bi jih učile osvobajanja izpod jarma
tisočletnega zatiranja?!
Kljub vsej tej sramoti so slikali svet v pomirjevalni luči.
Lepoto narave, gozd s ptičjim ščebetom in večerno
zarjo! Naj pokažejo, da je gozd v umazanih rokah
dobičkarja, ki ga milje daleč razglaša za svojo privatno
last, s katero razpolaga sam, ga poseka, če to zahteva
njegova potrata, ga ogradi, da tisti, ki jih zebe, ne
morejo vanj po drva.
Toda umetnost je netendenčna. Ogleduj si!
Zato slikajo vso staro baročno božjo sleparijo, baročne
angele in baročne apostole, s katerimi ne ve živ krst več
kaj početi. Križanja na vse načine, v originalu za krščan-
ska kosila junkerjev in razmnožena za poneumljanje
ljudstva. Kot da bi jih še plačevala cerkev ali bi bili blizu
njenim idejam, kot da bi pred naglimi sodišči meščanske
republike lahko ubežali v njeno naročje.
Zato v podobah pridigajo beg čustev in misli, stran od
neznosnih zemeljskih stanj, ki luni in zvezdam, v nebo
in dajejo tako prosto pot strojnicam demokracije, ki
vendar merijo tudi na potovanje neposedujočih v či-
stejši onstran. Zato slabotnež, kakršen je Rainer Maria
Rilke, ki ga vzdržujejo nadišavljeni lenuhi, pesni, da je
»uboštvo veliki žar od znotraj« (Knjiga ur).
Delavci! Ko vam ponujajo ideje krščanske cerkve, vas
hočejo razorožiti, da bi vas toliko lažje izročili moril-
skemu državnemu stroju.
Delawvci! Ko vam v podobah prikazujejo kar koli,
česar se meščan še lahko oprime, kar vas slepi z lepoto
in srečo, krepijo njega, sabotirajo vašo razredno zavest,
vašo voljo do moči.
Ko vam kažejo na umetnost in kričijo: »Umetnost
ljudstvu!«, vas hočejo zapeljati, da bi verjeli v dobrino,
ki jo posedujete skupaj z vašimi mučitelji in bi njej na
ljubo opustili najpravičnejši boj, kar jih je kdaj videl
svet. Spet enkrat vas hočejo z »duhovnim« narediti
poslušne in vam vliti zavest o vaši lastni majhnosti v
primerjavi s čudežnimi deli človeškega duha.
Sleparija! Sleparija!
Najnizkotnejša prevara!
Nw, umetnost sodi v muzeje, da malomeščani na počit-
niških popotovanjih med krožnimi sprehodi zijajo va-
njo, umetnost sodi v palače krvolokov, pred sef. Če
gospod Stinnes po opravljenem veriženju, z ročicami v
naročju, oh, tako žuljavimi od striženja odrezkov, privz-
digne svoje, od neprestanega računanja, kako bi vam
dal čimmanj denarja, ah, tako kratkovidno očesce v
višave čisti človečnosti, poživi svojega preutrujenega
duha na antičnih podobah ali denimo na Kokoschkini
mojstrski freski Moč glasbe, tedaj je komaj mogoče
domnevati, da te slike pridigajo nujnost, da se uniči stari
in zgradi novi svet.
Delavci, vi, ki nenehno ustvarjate presežno vrednost, ki
izkoriščevalcem šele omogoča, da si okrasijo stene s tem
»estetskim« luksuzom, ki potemtakem umetnikom jam-
čite preživljanje, večinoma mnogokrat bogatejše kakor
je vaše, delavci, poslušajte zdaj, kakšno stališče ima
takle umetnik do vas in vašega boja.
Po Kappovih dnevih, ko ste se oborožili na jezo antimi-
litaristov in pacifistov, ki bi vas najraje videli, kako
oblečeni v dolge bele srajce, s svečo v eni in s knjigo
učitelja Franka Človek je dober v drugi roki, v dolgih
procesijah romate h križarjem kljukastega križa, da bi z
duhovnim orožjem pregnali bele zveličarje v teh dneh
se je takó umetniček, kakršen je Oskar Kokoschka,
republikanski profesor na umetnostni akademiji v Dres-
denu, ne le odvrnil od boja - in pri tradicionalnem
figarstvu intelektualcev je bilo koma pričakovati kaj
drugega - temveč je v ohranjevanju svoje umetniške
sleparije namenil prebivalstvu Dresdena tale kleni ma-
nifest:
»Vse, ki nameravajo tule v prihodnosti s pihalnikom
argumentirati svoje politične teorije, vseeno, ali levo,
desno ali srednje radikalne, najponižneje prosim, če bi
takšnih načrtovanih vojaških vaj ne imeli več pred
Zvvingerjevo likovno galerijo, temveč denimo na pu-
ščavskih streliščih, kjer človeška kultura ni v nevarnosti.
V ponedeljek, 15. marca je krogla poškodovala neko
Rubensovo mojstrsko sliko. Odkar slike nimajo več
možnosti, da bi se rešile od tam kjer niso več v varstvu
človečnosti, in tudi, ker bi lahko Antanta kak roparski
pohod na našo galerijo utemeljila s tem, da nimamo
nobenega čuta za slike, bi bilo dresdensko umetništvo,
ki se skupaj z mano boji in trepeta in se zaveda, da samo
ne more ustvariti takšnih mojstrovin, če bi bile te, ki so
nam zaupane, uničene, odgovorno, ker ni pravočasno z
vsemi sredstvi preprečilo, da ne bi bilo ubogo prihodnje
ljudstvo oropano svojih najsvetejših dobrin. Gotovo bo
pozneje nemško ljudstvo v rešenih slikah našlo več
sreče in smisla, kot v vseh nazorih danes politizirajočih
Nemcev. Ne drznem si upati, da bo prodrl moj na-
sprotni predlog, ki predvideva, da bi v prihodnje v
nemški republiki kot v klasičnih časih v svajah odločali
dvoboji političnih voditeljev - denimo v cirkusu - kate-
rih vtis bi povečalo homersko zmerjanje strank, ki jih ti
voditelji vodijo. Kar bi pač bilo nedolžneje, in manj
zmedeno kot zdaj običajne metode.«
Oskar Kokoschka, profesor na Akademiji upodabljajo-
čih umetnosti v Dresdenu.
Vse, ki še niso dovolj topoglavi, da bi pritrdili snobi-
stični izjavi tega umetnjakarja nujno prosimo, da se
energično opredelijo proti njej. Pozivamo vse, ki jim je
postranska stvar, če krogle poškodujejo mojstrske slike,
ko pa te trgajo ljudi, ki tvegajo svoje življenje, da bi
sebe in svoje soljudi rešili iz krempljev pijavk.
»Najsvetejše dobrine,« tudi če jih opisujejo kot umet-
nost, kulturo, domovino itd., niso dejansko nič drugega
kot delovni produkti produktivno dejavnih ljudi, in če
pozivajo na boj zanje, tedaj mislijo gospodje kot Oskar
Kokoschka, pa tudi Wilhelm II., boj za to, da bi te
najsvetejše dobrine ostale v rokah tistih, ki jih ponavadi
obravnavajo kot predmete špekulacij. Ljudje, ki bi radi
uničili vsako možnost, »da bi bilo ubogo prihodnje
ljudstvo oropano svojih najsvetejših dobrin,« bi pozdra-
vili, če bi namesto kot ta junak kulturnih fraz Ko-
koschka, ki slika roparski pohod Antante na naše gale-
rije, slike, sledeč primeru mesta Dunaj, prodali Antanti
za živež za podhranjene doraščajoče generacije. Za
»ubogo prihodnje ljudstvo« bi se s tem zgodilo več, kot
če se mu pušča možnost, da bo na krivih rahitičnih
nogah stalo v galerijah pred nepoškodovanimi mojstr-
skimi slikami. Nemško ljudstvo bi pozneje našlo še več
sreče in smisla v spominu na takšno ravnanje, ki je
pozabilo na kulturo, kot pa v racioniranju marmelade v
čast Rembrandta. Boji »vseh nazorov danes politizira-
jočih Nemcev« so logični izraz volje do nadaljnjega
obstanka in do tega, da se prihodnjim generacijam
ustvari drugačne življenjske razmere kot so te, ki samo
od Boga razsvetljenemu Kokoschki omogočajo, da se
naje do sitega in zbija šale na račun lačnih. Seveda, siti
ljudje potrebujejo mir za prebavljanje, in če nepo-
membno ljudstvo že mora zbujati pozornost, mu pač
sme, dunajskemu otroku poorglati: »Glavn de je
valčk«, ne sme pa mu s puškami in strojnicami priklicati
v zavest povezanosti z njegovimi soljudmi in odvisnosti
njegove usode od njihove. Malopridnež je, kdor hoče,
da bi njegovo vihtenje čopiča spoštovali kot božje po-
slanstvo. Danes, ko je to, da rdeči vojak čisti svojo
puško, pomembnejše kakor vse metafizično početje
vseh slikarjev. Pojma umetnost in umetnik sta iznajdba
meščana, in njuno mesto je lahko v- državi samo na
strani vladajočih, tj. meščanske kaste.
Tituliranje z »umetnikom« pomeni žalitev.
Označba »umetnost« pomeni razveljavitev enakovre-
dnosti.
Poviševati umetnika v boga pomeni isto kot poviševati v
boga samega sebe. Umetnik ni nikoli višje kot njegovo
okolje in družba tistih, ki mu pritrjujejo. Kajti njegova
mala glava ne producira vsebine njegovih stvaritev,
temveč predeluje (tako kot kotel za klobase predeluje
meso) podobo sveta svoje publike.
Oskar Kokoschka, ustvarjalec »psiholoških« portretov
malomeščanov, svojega psihološkega zanosa seveda ne
zapravlja za brezdušno svoj at. Spoznanja z realke mu
zadostujejo, da po resničnem historičnem preudarku
poziva leve in krive in ravne in desne radikale, naj se
gredo svoje politične teorije »s pihaunkom u rok na
strelišh u pušau, toku za šport, de stare majstrske slike
ne bojo puškudvane in čluveštvu nau przadjana škoda.«
In čeprav je, kot vsi veliki umetniki, nad sporom strank,
zaslepljenemu ljudstvu ne odreče naslednjega nezasli-
šano novega spoznanja: politična arena naj bi postal
cirkus, voditelji nastopajo tam kot gladiatorji, strankar-
ska drhal se deeere, zraven stoji požarna varnost z
minimaksom, da ne bi izbruhnil požar, nad vsem bdijo
varnostniki, da se nobenemu Rubensu in nobenemu
Rembrandtu ni treba vrteti v grobu.
Gospod profesor, mar ne poznate nobenega sredstva,
da bi dalo spet vstati iz groba Rubensu in Rembrandtu,
ki, mimogrede rečeno, niti telefonirati ne moreta, ki se
nam s trirogom, v kljunastih čevljih, čipkastih ovratni-
kih in s kavalirskimi meči zdita prav tako častitljiva kot
vaše slike? Nedvomno bi bila poklicana nemškemu
ljudstvu ozdraviti duševno razdvojenost in tako težko
preskušani domovini spet podariti mir in red ter jo
voditi v boljšo prihodnost. Antanta bi kajpada revidi-
rala Versaillsko pogodbo.
Delavci, ozrite se proti Dresdenu! Tam vidite zibelko
vaših srečnih otrok in bančni depó O. Kokoschke.
Oschka Kokoschka, ki se kakor hišna z gosposko boji in
trepeta, da mu gre za zadnjico, je za nas le povod, da bi
lahko razkrinkali meščansko umetnost, pri čemer ostaja
oseba tega profesorja tako postranska, kakor je sama na
sebi. Ta visokošolski učitelj za umetnost, ki je ob spre-
jemu učencev avtentično izjavil: »Uporabim lahko
samo absolutno nedotaknjene ljudi.« (ljudi, ki se jih
niso dotaknile reči in vprašanja današnjega časa, angele
z meseca, z metafizičnih poljan), je simptomatična
oseba, s katere nazori o umetnosti soglaša vse umet-
nostno uradništvo, umetnostni trg, javno mnenje o
umetnosti, in ko jo napadamo, hočemo zadeti vso umet-
nostno neumnost in prostaštvo in aroganco, ki se skriva
za njo. Vso nesramno umetnostno in kulturno sleparijo
našega časa!
Kokoschkine izjave so tipičen izraz prepričanja vsega
meščanstva. Meščanstvo postavlja svojo kulturo in
svojo umetnost višje kot življenje delavskega razreda.
Tudi iz tega spet izhaja, da ne more biti nobene sprave
med buržoazijo, njeno življenjsko naravnanostjo ter
kulturo, in proletariatom.
Delavci, to so poskusi neodvisnih, da bi to kulturo in
zlagane nazore o umetnosti rešili v proletarsko obnovo
sveta. Prav kmalu pričakujemo od gospoda tovariša
Felikxa Stössingerja, da vam bo v »svobodnem svetu«
pokazal dela pomembnega slikarja Oschke Kokoschke
in vam dokazal njihov pomen za proletariat, kakor vas
je seznanil tudi s cerkevno navlako isenheimškega ol-
tarja ali z današnjimi individualističnimi umetniškimi
trpinčenji nekega van Gogha. Egocentrični individuali-
zem gre z roko v roki z razvojem kapitala in mora pasti z
njim.
Z veseljem pozdravljamo krogle, ki žvižgajo po galeri-
jah in palačah, po mojstrskih Rubensovih podobah,
namesto po hišah ubogih v delavskih četrteh!
Pozdravljamo, če se odprti boj med kapitalom in delom
odigrava tam, kjer sta doma sramotna kultura in umet-
nost, ki sta nenehno služili privijanju ubogih, ki sta
boržuja razveseljevali ob nedeljah, da se je ob pone-
deljkih lahko toliko bolj pomirjen lotil svojega trgova-
nja s krznom, svojega izkoriščanja!
Samo ena naloga je pred nami:
Z vsemi sredstvi, z vso inteligentnostjo in konsekvent-
nostjo pospešiti razkroj te izkoriščevalske kulture.
Vsaka indiferentnost je kontrarevolucionarna!
Nikoli ne bomo prenašali kontrarevolucionarnega,
ohranitvenega gona Kokoschk, ki si niso prisvojili niti
razgibanih idej futuristov, na katerih jibdobah je edino
dobro to, da hočejo, naj jih po njihovi smrti sežgejo, v
pravilnem spoznanju, da bodo do takrat pač zdavnaj
zastarele. (Kaj nam bo v času brez masla futuristična
podoba Damski klobuk se pomika navzdol po stopni-
šču?!)
Pozivamo vse, naj se opredelijo proti mazohističnemu
čaščenju historičnih vrednot, proti kulturi in umetnosti!
Zlasti prosimo, da nam sporočite stališča proti pozivu
Kokoschke! Zbrati hočemo glasove proti takšnim malo-
pridnežem in tistim, ki se skrivajo za njimi, ter jih po
možnosti posredovati javnosti. O vas, delavci, vemo, da
boste čisto sami ustvarjali svojo delavsko kulturo, prav
tako kot ste z lastnimi silami ustvarili svoje organizacije
razrednega boja.
časopis za kritiko znanosti/68/23
Siniša Zarič
Ekonomija,
ekonomija (...)
Prvo pismo
Skopje, 13. januarja 1984.
Eminentno srečanje na temo Socialistična delitev po
delu, ob obletnici pomembnega makedonskega teore-
tika Mita Hadži Vasileva Jasmina. Srečanje je potekalo
ob prisotnosti celotnega političnega vodstva Makedo-
nije. Ekonomija in politika sta še enkrat v nerazdružljivi
povezavi. Ali nas dr. Kiril Temkov v svoji elokventni
diskusiji med drugim ne spominja na univerzalni pomen
socialistične delitve po delu, ki izhaja iz teoretske misli
M. Hadži Vasileva? V razpravi, ki pretendira na ab-
straktno-teoretično raven (v prvem delu srečanja), so
vidne temne sence oblakov kriznega naboja, ki nadkri-
ljuje posebej področje delitve. Niso odveč tudi opozo-
rila, da se lahko govori o poskusih samo formalnega
preslikavanja znane sheme delitve iz Kritike Gothskega
programa. V razpravi, ki je sledila, bo zabeleženo ek-
stravagantno stališče Dragoljuba Žarkoviča, da gre
pravzaprav za Marxov tekst, ki nima večjega pomena.
Priloženo je tudi delo (Mitra Šaroska), kjer gre za
diskusijo o tem, ali je delitev po delu isto kot delitev po
rezultatih dela - inspirirano očitno z drugim proble-
mom: za kakšno izražanje rezultatov gre ter kaj se za
njimi zakriva. Tak tip diskusije je elegantnejši, bolj
»spumante«. Izkristaliziralo pa se je tudi neko po-
membno vprašanje, ali bolje, zasijalo je z novim sija-
jem: ali ni velika razlika v dohodkih zaposlenih v različ-
nih gospodarskih in izvengospodarskih sektorjih in ve-
jah posledica nereflektiranja teze, pogosto kvalificirane
kot nelegitimne, o blagovnem značaju delovne sile v
prehodnem razdobju? (L. Markovič). In tako je, kot da
nekdo upravlja s predrago angleško elektroniko, vgra-
jeno v zelo lepo zgradbo Makedonskega narodnega
teatra, katerega beli oboki tvorijo svojevrsten kontra-
punkt pitoresknim, skromnim delom starega Skopja,
tega mesta polnega protislovij oz. kontrastov, na koncu
srečanja vklopljena razprava o novi knjigi Samoupravni
privredni sistem dr. Zorana Pjaniča, ki bo neposredno
za tem postal novi lavreat NIN-ove nagrade za publici-
stiko. Knjiga s svojimi teoretskimi dometi omogoča
kritični dialog.
Če je že v razpravi izrečena kritična opazka, da pod
posameznimi deli ni navedb o tem, kdaj in kje so bili ti
eseji objavljeni, pa želim članom redakcije razložiti,
kakšno konotacijo dajem tej opazki. Takoj: ta tehnični
detajl, s katerim so poznavalci problematike seznanjeni,
daje knjigi neki globlji pomen, glede na to, da so
prispevki avtorja, ki je znan kot pisec, ki poglablja
argumentacijo potrebe po spoštovanju objektivnih za-
konitosti in kriterijev blagovnega gospodarstva v socia-
lizmu, prvotno objavljeni v dolgem obdobju, ki ga je
karakterizirala prav eskalacija izvenekonomskih faktor-
jev na področju gospodarskega sistema teorije.
Se naj ubavo
Siniša Zarič
Drugo pismo
Sarajevo, 19. januarja 1984.
Selimo se v olimpijsko Sarajevo, zgodovinsko mesto, v
katerem se spopadajo, toda tudi koeksistirajo kot celota
in boj nasprotij, različne kulture. Arabeske v džamijah,
osvežena barva z mavrsko arhitekturo inspirirane fa-
sade sinagoge, pravoslavne in katoliške cerkve, avstroo-
grske palače, socrealistična zdanja, novi deli mesta, ter
ekskluzivni Holiday Inn Hotel s šotorom v velikem
atriju hotela, ki spominja, da so bile nekoč v tem mestu
cirkuške prireditve. Gostoljubni MC GK SK BiH Sara-
jeva D j uro Pucar Stari pa je v naši teoretski areni
organiziral razpravo na temo: Proizvodno in kreativno
delo v procesu socialistične revolucije. Pisanost mestne
arhitekture Sarajeva je predstavljala povsem primerno
ozadje pisanosti teoretskih pogledov in kontroverz o
problemu (ne)proizvodnega dela. »V izjemno živi raz-
pravi, v kateri so diskutantje pogosto klicali na pomoč
Marxa, sta se izdiferencirali dve različni stališči: eno se
zavzema za celovito kritiko odtujenega dela, uteme-
ljeno z Marxovimi humanističnimi vizijami, dočim
drugo, močneje materialistično poudarjeno, zahteva, da
se z argumenti prakse »redigira« teorija, pri čemer je
treba tudi Marxa nujno zaščititi pred »marksisti« (G.
Knežević, Pasti (ne)proizvodnega dela, Oslobođenje,
Sarajevo, 20. januarja 1984.). Vprašanj je bilo več. Ali
je v naši praksi, v tistem njenem delu, ki zaobjema
združeno delo, dominantna kapitalizacija ali humaniza-
cija dela? Kaj v naših samoupravnih pogojih pomeni
delitev na proizvodno in neproizvodno delo? Kje je
izvor te delitve in kako se upo/zlo-rablja? (G. Kneže-
vić). Gre za vrsto krucialnih vprašanj, kakor tisto o
kvalitativni in kvantitativni določitvi dela. S tem se je
tudi končno prešlo na, v vrsti sedanjih razprav v Jugo-
slaviji, centralno temo, to pa je kvantifikacija proizvod-
nje v okvirih blagovne produkcije, ki seveda tudi niso ■
edini možni okviri.
Maksus selam
Siniša Zarić
Tretje pismo
Priština-Prishtine, 5.-11. februarja 1984.
Cilj sedaj že tradicionalnega (četrtega - smo v deželi,
kjer »tradicije« ne pomenijo daljšega časovnega ob-
dobja) februarskega Tedna marksističnih razprav je bilo
srečanje profesorjev marksizma v šolah in političnih
šolah, teoretikov na tem področju ter pomembnih druž-
benopolitičnih delavcev. Vsekakor ni slučaj, da je bila
tema letošnjega Tedna: Ekonomska baza socialistične
samoupravne družbe. To pa je bila tudi priložnost, da se
zastavijo tudi neka druga vprašanja teoretsko-metodo-
loškega pomena. Zatem ko je bila kritika politične
ekonomije, s pomočjo B. Debenjaka, filozofsko in zgo-
dovinsko utemeljena, se je v diskusiji še nadalje posku-
šalo novelirati argumentacijo vprašanja, zakaj kritika
politične ekonomije in ne politična ekonomija. Za tem
tematskim blokom je posebej določeno število mlajših
znanstvenih delavcev tekom razprave, v skladu s sodob-
nimi raziskavami te problematike, poskušalo premisliti
tista vprašanja, ki jim je resno pretila definitivna kano-
nizacija, ter viza za vstop v prostore duhovniških semi-
narjev; gre za vprašanja baze in nadstavbe, ekonomskih
zakonov, družbene proizvodnje (na žalost ni prišlo do
realizacije ambicioznejše zastavljene teme: družbena
proizvodnja življenja - kar nas sili k vprašanju, ali
nismo nekoč ostali brez zasluženega kvalifikativa: »eko-
nomicističen«?), s posebnim pogledom na metodološke
aspekte in pasti azijskega načina proizvodnje. Posebno
pozornost pa so izzvale »naše teme«. Ena od tem se
glasi: Socialistična družba in samoupravno združeno
delo. Magična številka tri se je zopet pojavila v našem
pismu (tri pisma, tri srečanja, tri mesta). V okviru
omenjene teme je D. Marsenić opozoril, da se proble-
matika celote družbenoekonomskih odnosov lahko tol-
mači v trikotniku »velikih«: zakoni blagovne proizvod-
nje (tržišče), družbenopolitične skupnosti, ter samou-
pravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje. Re-
zultati teh sil opredeljujejo, končno, tudi karakter go-
spodarjenja. Komplementarna diskusija je bila tudi po-
slednji dan Tedna v okviru okrogle mize Blagovna
proizvodnja v socializmu. Ali te koncepcije lahko obsta-
jajo brez zaobjemanja protislovij blagovne proizvodnje
v naših pogojih? Background teh Razprav, Priština,
mesto, kjer nakopičena protislovja posredno kažejo na
nujnost take analize.
Lep pozdrav
Siniša Zarič
Post festum
Beograd, 13. februarja 1984.
Ko smo razmišljali o teh treh zborih, nismo bili v veliki
dilemi pri izbiranju skupnega (pod)naslova: Ekono-
mija, ekonomija (...), ki bi mu lahko pridali, inspirirani
s starim, dobrim angleškim filmom Sarm in kako ga
pridobiti, tudi to, »kako jo pridobiti«. Derogiranje za-
kona vrednosti in njegovih manifestacij, njegovih bi-
stvenih, in v tem obdobju, kar se je pokazalo, nezamen-
ljivih funkcij, je ena od fundamentalnih karakteristik
današnjega trenutka. Profesor Pjanić je v omenjeni,
nagrajeni knjigi podal naslednjo oceno: »Povezave med
subjekti ne potekajo po poti normalnega procesa meta-
morfoze blago-denar-blago, na mnogih točkah se v
družbi ustvarjajo fiktivni dohodki, širi se obči občutek,
da delo izgublja značilnost glavnega dejavnika vredno-
tenja prispevka posameznikov in kolektivov družbeni
skupnosti«.2
Še o protislovjih. Pisma sem pisal iz centrov nerazvitih
republik in pokrajine Kosovo. Naslovljena so na Časo-
pis za kritiko znanosti, ki se največ bere v najrazvitejši
repùbliki. Mislim na protislovja gospodarskega in regio-
nalnega razvoja. Omenili smo ambientalna in druga
socialna protislovja. Po našem mnenju manjka v vrsti
razprav prav dialektični karakter analize. Gre pravza-
prav za aktualni karakter tiste kritike, ki jo je Mito
Hadži Vasilev izrekel na račun sheme, ki ràzume zakon
vrednosti kot ostanek starega, dočim je načelno spre-
jeta, a bistveno nerazumljena socialistična blagovna
proizvodnja, novo, ki se razvija. Ta odnos »starega in
novega« je v takih interpretacijah obremenjen s po-
membnimi predsodki, katerih skupna karakteristika je
njihov nedialektičen karakter. Končno, ali ni sistem
samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogo-
varjanja, ki ga Pjanić imenuje »tretji mehanizem« (ob
zakonih blagovnega gospodarstva in zavestnega, plan-
skega reguliranja), zastavljen prav na nek mehanicisti-
čen način, kot »novo«, ali imanentno socialističnemu
blagovnemu gospodarstvu, ne kot mehanizem, ki bo
omogočil napredek zavestnega delovanja, temveč kot
mehanizem, ki ne bo pogojeval preseganja obstoječih
mehanizmovin vzpostavitve neke višje kvalitativne
ravni. Uvajanje teh zamisli, po profesorju Pjaniću »lepe
toda prezgodnje«,3 oz. razvoj takega instrumentarija
kot novega, mora predstavljati próces kvalitativnega
preseganja obstoječih načinov zavestnega odločanja
(delovanje družbenopolitičnih skupnosti ter druge
oblike planiranja), v smislu njegove demokratizacije in
ne spopad oz. mehanično zoperstavljanje mehanizmom,
ki jih v socializmu razvija blagovna proizvodnja.
Mito Hadži Vasilev je menil, da je ena od osnovnih
nalog socializma uresničevanje dialektične enotnosti
med delovanjem zakona vrednosti in socialističnega
proizvodnega odnosa, poosebljenega v delitvi po delu.4
Tu je treba pripomniti, da je ena od nalog naše teoret-
ske misli spodbijanje »vulgarizacij par exellence«, ki
spremljajo pojmovanje blagovne proizvodnje v sociali-
zmu. Namreč, kot bi to Marx zapisal, »čista tavtologija
je« izjava, da je blagovna proizvodnja v socializmu,
posebno delovanje ekonomskih zakonitosti v njenem
okviru, vzrok različnih recidivov eksploatacije, ki se
posebej ogleduje v kršitvi principa delitve po delu.5
Po mojem subjektivnem prepričanju se torej nahajamo
na začetku neke nove in pomembne diskusije, ki ima
stare teme. Toda fe stare teme zahtevajo novo branje,
novo razpravo. Ne mislim, da bo ta teoretska razprava
na istem teoretskem nivoju kot znane razprave dvajse-
tih let v Sovjetski Rusiji. Na drugi strani pa smo prepri-
čani, da je potrebno tudi novo branje teh tekstov, od
Lenjinkij zbornika pa naprej. Voluntarizem v gospo-
darskem življenju ter preve%poudarjena vloga političlTe
sfere zahtevata kritično spoznanje prakse, toda tudi
teorije.6
Treba je storiti novo reafirmacijo ter vsebinsko zaobse-
ganje tudi na področju planiranja - ali se ne zdi, da so
nove institucije na neki način potlačile tudi sam pojem
in termin »plan«, kar se je v diskusijah na omenjenih
zborih še posebej izražalo?
Tej tezi so komplementarne tudi opazke Bogomirja
Kovača, izrečene na Tednu marksističnih razprav, o
pogostih poskusih institucionaliziranja samoupravlja-
nja. Končno, toda ne tudi na zadnjem mestu, pa je
nujno tudi »pojasnjevanje blagovne proizvodnje«.7
Upam, da obilica snega ne bo pogojevala zamudo mojih
pisem in s tem zgubo njihove aktualnosti.
Vaš tovariš, kolega, član
Siniša Zorić
Opombe:
1	Ko sem razmišljal o naslovu mojega prispevka za Časopis za
kritiko znanosti, so mi prišle na pamet naslednje ideje: Tri
pisma, V znaku številke tri, ko sem se odločil za Ekonomija,
ekonomija(...), nisem slučajno vztrajal na ponovitvi besede.
O rubriki: pisma so za rubriko, ki bi jo Časopis moral še
nadalje negovati, Communications, ki je bila brez hrupnejšega
naznanila odprta s poročilom s konference socialističnih eko-
nomistov Britanije.
2	Z. Pjanič, Samoupravni privredni sistem, Radnička štampa,
Beograd 1983, 260.
3	Isto, 263. .
4	Glej: M. Hadži Vasilev, Dela, 1. zv., Komunist, Skopje 1982,
352.
5	Značaj prispevka mi ne dopušča, da prostor uporabim za
pojasnjevanje in mojo argumentacijo teze, da blagovna proiz-
vodnja ne pogojuje eksploatacije, na tisti prvi, teoretski ravni
oz. argument in teze, ki pojasnjujejo vzroke recidivov eksploa-
tacije.
6	Pomembno bo tudi to, da vsebina v največji meri odgovarja
naslovu (nazivu) Časopis za kritiko znanosti.
7	Tak je bil naslov poročila iz Prištine s Tedna marksističnih
razprav v Politiki, 11. februarja 1984.
časopis za kritiko znanosti/68/24
P • B • T
THE BLIND MAN
33 WEST fi/th STREET. NEW YORK
Johannes T. Baargeld, 1920
Jože Dežman
O življenju
Slovencev
v italijanskih
koncentracijskih
taboriščih
Delo Božidarja Jezernika, ki je izšlo v programu za-
ložbe Borec proti koncu lanskega leta, je z uvodno
besedo pospremil Slavko Kremenšek: »Če je pri dose-
danjih obravnavah obdobja narodnoosvobodilnega
boja in revolucije ostajalo kako vprašanje ob robu
strokovnega zanimanja, je to prav gotovo vsakdanje
življenje v tem času. Knjiga Božidarja Jezernika BOJ
ZA OBSTANEK je tako eno prvih, vsekakor pa prvo
obširnejše etnološko delo, ki zapolnjuje to vrzel.«
Tako ob boju za obstanek, ki ga srečamo v Jezernikovi
knjigi, poteka še boj za življenje. Za uveljavitev vsakda-
njega življenja kot resnega predmeta raziskave v slo-
venskem zgodovinopisju druge svetovne vojne. Izziv, ki
ga je Jezernik postavil sebi, je duhovito orisal v pogo-
voru, objavljenem v Primorskem dnevniku. Svoje poz-
navanje taboriščnega življenja pred raziskavo je pri-
merjal z zadrego slepca, ki ga postavijo pred slona. Ko
ta otipa slonov rilec, se mu zdi, da slona pozna in da je
podoben kači.	M
Ko v uvodu pisec opredeljuje etnologovo nalogo, da
išče »odgovor na vprašanje o družbenozgodovinskih
osnovah načina življenja pripadnikov določene druž-
bene skupine in o družbenozgodovinskih osnovah nji-
hovega opredeljevanja samih sebe in okolja«, si zastavi
tudi merilo za svoje delo: »Znanstveno preučevanje
načina življenja določene družbene skupine namreč ne
more biti golo obnavljanje le-tega, nasprotno: biti mora
njegova kritika.«
Čeprav so bila taborišča pogosto omenjana v različnih
besedilih, Jezernik ocenjuje kot res sistematično delo že
1. 1946 izdano poročilo Internacije, ki je delo Komisije
za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih poma-
gačev. Zanimiva ugotovitev, da je delo popisne komisije
za Jezernika več vredno kot vrsta poskusov tako raz-
iskovalcev kot piscev spominov in literatov.
Čeprav so pogovori z nekdanjimi interniranci oblikovali
njegovo predstavo o taboriščnem življenju, pa spomi-
nov ni vzel za primarni vir. Še več. Pobijanje izkrivljene
zgodovinske podobe življenja v taboriščih in nekritič-
nega sprejemanja tega izkrivaljanja je dragoceno orožje
v Jezernikovem boju za opis življenja v njegovi zgodo-
vinski resničnosti. Tako navaja primer knjige, ki je izšla
pred kratkim, nekdanjega interniranca iz Gonarsa in
Padove. V njej namreč lahko beremo, kako je bil avtor
interniran v Chiesi Nuovi in v Padovi, kot da gre za
dvoje različnih taborišč in še nekaj podobnih netočno-
sti. Še bolj značilno je tole: avtor da se je vrnil iz
taborišča po kapitulaciji Italije in po dolgotrajnem in
napornem potovanju (opis presenetljivo ustreza popo-
tovanju nekdanjih internirancev iz Reniccija!) prispel v
Ljubljano junija 1943 (torej pred kapitulacijo Italije -
op. JD)! Dejstvo, da se je lahko kaj takega izmuznilo
očem toliko ljudi, ki berejo delo pred objavo, pa zelo
zgovorno kaže našo navado, da radi z malo kritičnosti
ali sploh brez nje sprejemamo kot zgodovinsko resnico,
kar se komu zapiše ali zareče.
Bogato gradivo je Jezernik uporabil v tehtno opredelje-
nih poglavjih: taborišča, kategorije internirancev, tabo-
riščni oblastniki, taboriščni red, odrezanost od sveta,
samouprava, bivališča, prehrana, noša, sekundarni pri-
dobitni načini, zdravstvene razmere, žrtve taborišč, delo
in prosti čas, kultura in izobraževanje, vera, družina,
povezovanje in medsebojna pomoč, politična zavest in
organizacija.
Jezernik je dal besedo tako taboriščnim oblastem kot
ubornim Čabrancem, otrokom, tako aktivistom OF kot
njihovim nasprotnikom. Glede na to, da so viri ponekod
hudo skopi, da je bilo med interniranci mnogo nepisme-
nih, zgodovinsko nemih ljudi, je bilo to za Jezernika
zahtevno delo. Tako pogosto omenja gonarško beto, v
kateri so prevladovali Ljubljančani, vešči pisanja. Vse-
kakor je taka struktura virov delno vplivala na pripo-
ved.
Taboriščno življenje vstane pred bralcem v vseh tragič-
nih razsežnostih, v vsakdanjih drobnarijah, nadlogah...
Pripoved bogatijo številni citati, ki jih Jezernik v skladu
s svojo kritično usmeritvijo bogati s svojim razumeva-
njem, nas sili k razmišljanju, opredelitvi. Tako v po-
glavju o prehrani piše o tem, kako so interniranci v
taboriščih »sčasoma opuščali norme izpred internacije
in so se ,z užitkom' lotevali tudi ,plesnivih izvržkov', ki
so bili ,pokvarjeni do polne kosmatije'«. Kako reagira
Jezernik: »Tako so nekateri uživali krompirjeve olupke,
travo, kosti, celo zemljo; nihče pa se ni lotil podgan,
miši, martinčkov, žuželk, čeprav so umirali od lakote!
Slovenski interniranci so ves čas zviška gledali na Itali-
jane - ,mačkožrce' (Janko Molek, ki je bil v času
okupacije najstnik, pa ima še danes Italijane za ,mačko-
fuke'). Na Rabu so bili otroci lačni, da so jokali, pa so
vendar ,špotali' Italijane z ,butero' in ,mački'. Ko je
poleti 1942 v Gonarsu nekdo ponudil stavo: poje živo
miš, če mu tovariši v šotoru odstopijo dnevni obrok sira,
se je zbralo veliko gledalcev te ,neokusne šale'. Dogo-
dek pa je bil tako izjemen, da se je glas o njem razširil
tja do Ljubljane.«
Novo razsežnost v pripovedi doda tudi v epizodi, ko
govori o trgovanju internirancev z italijanskimi vojaki:
»Vojaki in karabinjerji so prodajali internirancem samo
za denar, zlatnino, ure in druge,boljše stvari'. Slovenski
interniranci pa so od njih kupovali predvsem hlebčke,
cigarete, nekateri tudi italijanske časopise, dopisnice
itd. Nikoli pa orožja; vsaj v nobenem izmed uporablje-
nih virov takšna možnost ni omenjena. V nasprotju z
njimi pa so židovski interniranci na Rabu kupovali od
svojih stražarjev tudi orožje.«
Cankarjevsko čutečemu bralcu ni posebej prijetno pri
duši ob Jezernikovem navajanju, da »se je v taboriščih
mit ,dobre slovenske trpeče matere' mnogokrat izkazal
za ,sentimentalno pravljico', za mit — kar v resnici je.«
»V Gonarsu je bilo primerov, da so nekatere matere
jemale otrokom hrano, toliko, da so otroci, stari od treh
do sedmih let, čepeli v kotih in po vogalih ,kot vrabčki,
ki se našopirijo, ko se začne mraz'.
Druge interniranke pa so pri taboriščni komandi vložile
zahteve, ,naj bi otroci (da bi jim matere ne pojedle
njihovih obrokov) posebej sami jedli'. Tej zahtevi so
taboriščni oblastniki ugodili in poslej so vse otroke
vodili vsak dan v poseben, z žico ograjen prostor, kjer
so dobili jesti, pred izhodom pa so jih pregledali, če so
res vse pojedli. Ta sprememba je povzročila, da so
otroci postali ,neverjetno živahni' in so si nekateri že
upali malo ponagajati, poprej pa zanje skoraj vedeli
niso. - Kako močno pa je še vedno živ mit matere, kaže
dejstvo, da so iz oddaje Še pomnite, tovariši, posvečene
Gonarsu, ki je bila na sporedu 25. julija 1982, izpustili
tisti del pripovedi Fanči Ponikvar, v katerem je pripove-
Johannes T. Baargeld, 1920
dovala, kako so bile interniranke iz junijskega tran-
sporta leta 1943 iz Ljubljane pretresene, ko so videle,
da so morali otroci jesti v posebno ograjenem prostoru,
da jim ne bi matere pojedle njihovih obrokov«.
Boj za obstanek Božidarja Jezernika je sveže in pogu-
mno napisano zgodovinsko delo, ki bralca pritegne tako
zaradi vsebine, o kateri pripoveduje, kot zaradi zani-
mive in angažirane pripovedi.
V svojem Boju za obstanek je Božo Jezernik podal
možen primer, kako naj bi v slovenskem zgodovinopisju
NOB in revolucije raziskovalci odkrivali tudi to, »da je
način življenja na ravni vsakdanjosti med temeljnimi
sestavinami zgodovinskega dogajanja«.
Naročilnica
Naročam
Časopis za kritiko znanosti
Ime in priimek _
Naslov___
Podpis ______
Datum __
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Slovenije Maribor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn
(odgovorni urednik), Andrej Klemene, Bogomir Kovač,
Bojan Korsika, Lev Kreft, Erna Kraševec, Mitja Maru-
ško, Ranko Novak (grafični urednik), Rudi Podgornik,
Diana Sivec, Leo Šešerko (glavni urednik), Nada Špo-
lar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko
Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Kersnikova 4, YU-61000 Ljubljana, uradne ure (torek,
sreda in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/319-498
Naročnina
Cena številke 30,00 din / cena dvojne številke 60,00 din
/ celoletna naročnina 300,00 din, za tujino dvojno
Številka žiro računa: 50101-678-473030, UK ZSMS,
Predsedstvo, Kersnikova 4 (za Časopis)
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.