Po čmrlje! i. |JiflHrobničev hlapec Gregor in mali Tonče sta si bila od nekdaj posebna jMjj^jm prijatelja. Komaj je Tonče znal hoditi, se je že rad motovilil okrog ^^®* Gregorja, čebedral }e venomer z njim in ga izpraševal o vseh mo-gočih rečeh, ki so prišle mali glavici na misel. Rekel mu je vedno le »stric«, in Gregor ni bil nevreden tega imena : malčku je prinesel rakov iz potoka, ko je nesel v mlin ; naredil mu je iz orehove lupine mlin na veter; naučil ga je žvižgati na prste ; pokazal mu je mlade jerebičke v grmičju. Z eno besedo, prav rada sta se imela drobni Tonče in korenjaški hlapec Gregor. Grcgor je šel kosit v Zakotck. Tonče ga ni vidcl, kdaj je odšel, kajti ni še bilo solnca izza Vrha in tudi zarja se še ni začela vžigati, ko je že pela Gregorjeva sklepana in nabrušena kosa travi in rožam zadnjo pesem. Dolgo je že kosil Gregor, veliko dolgih redi je že ležalo poieg njega. Za-zvonilo je sedem, treba je bilo iti zajtrkovat. A Gregorju ni bilo treba dolgo gledati, Tonče ga je že čakal pod črešnjo, in ko je odzvonilo in je od-molil, je zaklical po bregu : »Alo, stric, Ie gor pojdite !« Grcgor je obrisal s travo koso, pa ni šel gor, marveč }e zaklical Tončetu: »Danes pojdi pa rajši ti dol, nekaj ti pokažem!« — »Kaj bi 102 neki bilo ? Mladi ščinkovčki ? Ali morebiti celo kosi ?« je ugibal Tonče. Z naglimi koraki je stekel proti svojemu staremu prijatelju. »Čmrlje sem našel, pojdi, da ti jih pokažem !« Čmrlje ! Kolikokrat je Drobničev Tonče skrivoma zavidal svoje vaške tovariše, ki so imeli po tri ali še več panjičkov čmrljev. Eden je imel rdečke, drugi rumenčke, tretji zopet sivčke — on pa nikakršnih. Res da imajo oče cel ulnjak čebel, a čebele so očetove, čmrlji bi bili pa samo njegovi, samo Tončetovi. Zdaj jih bo pa- le imel, Gregor ve zanje in mu jih bo gotovo pomagal »ogreniti«. Šla sta pod hruško, ki jo je lanski sneg nagnil. Sredi pokošenih trav-nih stebel je pokazai Gregor na kupček mrve. »Pokril sem jih, da jih vrana ne zapazi in ne pokonča.« Od časa do časa je zletel izpod kupa debel čmrlj, šumno brenčeč. »Le bliže, Tonče ! Samo miren bodi in ne otepaj z roko, pa te ne bo nobeden !« mu naroči Gregor. Potem pa po-klekneta oba poleg kupa, ki je pokrival bivališče čmrljev. Gregor polahko odvzdigne travo, pod njo nekaj završi in zacvrči, in jezno se požene čmrlj vunkaj. »Sivčki so,« pravi polahko Tonče, ko po-gleda od blizu. Potem odstrani Gregor s klinčkom droben suh mah, ki je zakrival čmrlje, in izpod njega se pokaže rumeno satovje. Tonče komaj upa dihati, tako pozorno gleda. »Glej, to-le svetlo je med,« mu šepeta Gregor, »po slamici bi ga lahko izsrkal, pa pustiva revežem! Glej, v tehle lončkih se pa mladi godijo. Naj se ti malo posladkajo, ko prilezejo iz voščene zibke !« Tonče gleda in gleda; vidi, koliko čmrljev s sivimi zadki je prišlo na vrh satovja branit domačijo ; vidi, kako se nemirno vrtijo z razprostrtimi krili in jezno šumiio s tenkimi glasovi. Tudi matico mu pokaže Gregor s tanko slamico, ko prileze začudeno gledat, kaj je. »No, zdaj si pa videl. Pojdi domov in naredi iz kakšne lesene škat-lice panjiček, po kosilu jih bova pa ogrenila,« pristavi Gregor, ko je po-kril čmrlje z mahom in zeleno travo. Potem gre pod črešnjo, naredi velik »sveti križ božji«, pa začne jesti, Tonček pa odide domov. Kdo bi se čudil, da je bilo danes Tončku težje sedeti v šoli kot ne vem kje, da so mu bile tri ure kakor trije dnevi, da je prvi od vseh šolarjev pritekel nazaj v Zakotje ! II. Po šoli je začel Tonče stikati po omarah in po predalih. »Bi rad zopet krhljev ?« mu reko mati. Ko pa slišijo, da išče Tonče škatlico od cikorije za panjiček, se mu posmejejo, potem pa iztresejo cikorijo iz nove škatle, jo zavijejo v papir, škatlo pa dajo Tončku. Še s pipcem se naredi spredaj proti dnu mala odprtina, in panj je gotov. Ko odjužinajo, gre družina v Zakotek grabit. Gregor nekaj zamrmra gospodarju, ki se nalahno posmehne, potem pa odvede Tončka proti nag-njeni hruški. Deček sede precej blizu Gregorja in gleda, kaj ta dela, kako bo čmrlje ogrebel. 103 Gregor postavi škatlo zraven mahu, ga odstrani z dvema suhima vejicama, potem pa dvigne mah in gručo satja v panjiček. Čmrlji zopet jezno zabrenče, poženo se nekateri jezno kvišku, pa Gregor se ne zmeni za njih jezo, mirno spravlja še ostali mah in kosčke satovja v škatlico in ga urejuje. Večina sivčkov je že med mahom spravljena v novo biva-lišče. Potem postavi Gregor panjiček v jamico, kjer je bilo prej domovanje brenčeče družinice, in naloži proti vranam zelene mrve nanj; le odprtina je bila prosta, da čmrlji lahko letajo nemoteno vun in noter. »Le glej jih, kako se bodo hitro privadili! Zvečer, ko bodo vsi notri, pa pridi in vzemi panjiček domov, samo ne pozabi prej zadelati odprtine, sicer boš prinescl domov zatečeno lice !« Vselej je rad ubogal Tonče Gregorja, danes ga je pa še posebno natančno. Nekaj časa je še posedel v primerni razdalji od panjička in gledal prihajajoče in odhajajoče sivčke, potem je pa šel domov. Zvečer je pa odhitel s svojimi tovariši »čmrljarji« zmagoslavno po panjiček in ga položil na deske v gredi. Gregorju — stričku se je lepo zahvalil, mati st> ga pa drugo jutro dražili, zakaj se je celo ponoči v spanju branil z roko proti čmrljem — sivčkom. Vladimir Borovščak .