DELAVSKA
:>nioq
Glasilo krščanskega delovnega ljudstva
Uhaja vsak Četrtek pop.; ▼ »ludnfu prunlka «an poprej — Ureiblilvo: (Jubl)ana, Mlkloil-(eva c. - Nehranklrana pisma se ne spralemajo
Poaamesaa llarllka Din 1-So — Cena: M 1 mesec Din »•-, ia Četrt leia Din 19*-, nn pol letn Din Jo -; ea Inoiemstro Din T-- (aneseCato) — Oplai: po dogovoru
Oglasi, refclnniTtl« ln naroCnlna na uprave Delavska mbunlca, MlkloilCeva cesta »a. 1. na* Telefon 13M. Stav. Čekovnega raCuna 144*00
Krščansko socialistično gibanje
Referat tovariša Žumra na občnem zboru Jtsgoslovanske Strokovne Zveze
Vir družabnega in gospodarskega zla.
Svetovna gospodarska kriza pretresa ves svet. Z njo se pečajo vsi sloji, razne svetovne konference, diplomati vseh držav. Toda nihče ne zagrabi zla, ki grozi z razpadom človeške družbe, pri korenini. Vir vsega zla pa je moderni kapitalistični gospodarski sistem, ki je postavil vso človeško družbo^ njeno življenje ter medsebojne odnose posameznikov zgolj na materialistično podlago in s temi sam kot najmočnejši gospodarski faktor podredil vse človeško življenje ne le zgolj v materialnem, ampak celo tudi v duševnem oziru. S tem je proglasil borbo za materialne dobrine za višek človeškega življenja. Gibalo tega gibanja pa je velekapital, ki se dan za dnem grupira v vedno manjše edinii-ce, sam pa neomejeno gospoduje nad Vso industrijo. S koncentracijo kapitala v čim manjšem krogu pa nastaja tudi reakeionarstvo, ki odločno nastopa proti vsem, s tolikimi žrtvami pridobljenim pravicam vseh delovnih slojev. Dva odstotka ljudi vlada nad 98% človeštva in ga drži v nesvobodi. Racionalizacija in mehanizacija zmanjšujeta potrebo človeške delovne sile, plačte padajo, stroji stopajci v tovarno, delavci in nameščenci pa romajo na cesto in postajajo člani brezposelne 25 nliilrijonske družine, ki se množi in narašča dan za dnem. 25 do 30 milijonsko številko izkazujejo statistični uradi, koliko pa je uradom neprijavljenih brezposelnih? Lahko računamo, da trpi pod brezposelnostjo dnevno od 120 do 150 milijonskih rodbinskih članov. To so sadovi kapitalističnega gospodarstva in zato lahko trdimo, da je v kapitalističnem gospodarstvu jedro krize in ne v gospodarstvu samem. In v tem kapitalističnem gospodarstvu je tudi jedro krize družabnega reda v posameznih državah in zaradi tega je to kapitalistično gospodarstvo največji sovražnik reda in miru v vsaki posamezni državi, ker neusmiljeno* tira v revščino in obup ogromno večina prebivalstva.
Organizirano delavsko gibanje je nujno potrebno.
Zaradi tega pa je tudi vsako delavsko gibanje, ki se bori zakonitim potom za pravice izkoriščanih, naravnost državotvorno in ima država dolžnost vsako tako gibanje ne samo tolerirati, ampak naravnost podpirati. Gorje namreč državi, kjer bo delavstvo zahtevalo svoje pravice neorganizirano! Številke brezposelnih in postopanje delodajalcev z delavci pa naravnost v nebo kriči po pravici:
Dosledna taktika modernega kapitalističnega družabnega reda pa gre za tern, da si; absolutno podredi vse, ki so odvisni od dohodkov lastnega dela. S tari -ni boj proti svobodnim delavskim organizacijam dokazuje^ da hoče industrija vladati nad delavstvom brez vsake kontrole. Svobodne delavske organizacije so med drugimi merilo aa izraz duševnega razpoloženja delavstva. Tudi ta izraz svobodne delavske volje hočie. modemi kapitalistični gospodarski red zadušiti, skratka to zlo človeške družbe hoče poleg nositeljev tega zla usužnjiti in materializmu podvreči ves človeški rod:
In kaj. bo sledilo iz te reakcionarne dobe? Na eni- strani peščica bogatinov, pri polnih mizah v popolnem brezdelju, na drugi strani sproletarizirana 98% človeška družba;, obsojena na negotovost življenja* izhirana in prežeta obupa ter maščevalnosti. Enostavno nagromaden smodnik, za katerega je potrebna le
iskrica in v plamenih in strašnem maščevanju bo zažarel ves svet.
Kapitalizem razdiralec vseh osnov človeškega življenja.
To je samo načelna stran modernega kapitalističnega družabnega reda. Kaj pa indirektne posledice, ki izvirajo iz tega?
Na zdravstvenem polju. Vsled skrajno nizkih plač ne more človek zadostiti svojemu organizmu v tisti meri, kot organizem to potrebuje. Vsled tega se pojavlja hitro pešanje človeških odpornih sil v telesu. Razvija se tuberkuloza, ki strašno grozi človeški družbi. Po statističnih podatkih OUZD v Ljubljani hira samo v dravski banovini okoli 70.000 ljudi, z odprto tuberkulozo pa je okrog 20.000 ljudi. Samo v Ljubljani poseča šolo do 60% slabotnih in rahitičtaih otrok. Zakaj ta strašen propad človeške družbe v higijensikem oziru? Samo zaradi kapitalističnega družabnega reda, ki ne da delavcu niti toliko plače, da bi sa ohranil vsaj zdravje z zadostno hrano, obleko in zdravim stanovanjem.
Na socialnem polju. Velika brezposelnost grozi vsem državam z nemiri in prevrati. Ali je to kaj čudnega? Vsak človek, ki pride na svet, mora imeti predvsem sredstev, da si ohranja življenje — kruh. Od česa naj živi, ako mu družba ne da niti dela, da si zasluži potreben denar za hrano? In človek ga mora imeti. Razumljivo je, ako se ne bo pošteno mogel preživljati z delom, bo par skušal priti do najpotrebnejših sredstev nelegalnim potom. Temu je vzrok zopet kapitalistični družabni red, ki v svojem praktičnem udejstvovanju ne priznava dobrobit splošnosti, ampak samo poedincev.
Na moralnem polju. Za vsako družbo in državo je temelj sreče in blagostanja moralno zdrav človek. Ako je človeška družba nemoralna, je njena propast neizbežna posledica. Moralno zdrav človek pa predstavlja tudi močan duh, svobodno in odločno voljo, čuti se člana človeške družbe in v tej družbi hoče veljati za neoporečnega in vzvišenega nad vsem nizkotnim, človeka nevrednim življenjem. Toda tudi tu je nemoralni kapitalizem zasejal posebno njemu lastno nemoralo in v človeku hoče ubiti vse, kar ga dviga kvišku. V svojem praktičnem udejstvovanju je človeka pahnil med ostala pridobitna sredstva in mu hoče streti v duši vsak dvig nad materijo. Pahnil ga je v revščino, v odvisnost od zgolj materialnih dobrin ter ga obenem ponižal duševno do brezpravnega sužnja, kar je vir vse nemorale in notranjega duševnega razpadanja človeške družbe.
Naša pot.
Pri vseh teh navedenih dejstvih nam mora biti popolnoma jasna naša pot v bodočnost. Jugoslovanska strokovna zveza je delavska organizacija. Ona se mera boriti predvsem za delavstvo, to je za najbolj preganjan,, izkoriščan razred človeške družbe. Njegov moralni in materialni dvig nam mora biti naša najvišja naloga in največji zakon. Pot k temu cilju nas pa vodi ena sama in sicer v dosledni borbi proti vsemu, kar ovira srečo in blagostanje človeške družbe. Srečno delavstvo pa pomeni blagostanje v človeški družbi. Predvsem smo k tej nalogi poklicani mi, ki po svojem svetovnem nazoru priznavamo, da je človek stvar božja, da- je celo krona stvarstva. Po tfem svojem načlelu vidimo šele popolni smisel' naše borbe. Kakšen propad je med človekom, ki ga pozna se-
danja človeška družba, in med človekom po naših nazorih! In ko vidimo ta propad, vemo, da naše delo ni nesmisel, ampak ideja, za katero je žrtvovalo življenje nešteto ljudi, svetnikov in celo On, ki je to načelo v svetu upostavil in uzakonil.
To načelo pa je tudi ključ k blagostanju človeštva. Zato pa so delavske organizacije osrednja točka gibanja vse človeške družbe. Alko ni v človeški družbi kaj zdravega, prvo čuti to gnilobo delavstvo, ker je le ono odvisno od vsakdanjega dela svojih rok. Zato so in morajo biti delavske organizacije barometer zdravja in blagostanja človeške družbe. Te resnice bi se morali držati predvsem vsi katoličani in v korist katoliške družbe bi bilo, da bi merodajni faktorji večkrat pogledali ta barometer. (Seveda mislim tu popolnoma svobodno delavsko gibanje, ker sicer ni zanesljiv barometer.) Na žalost pa opažamo tu ravno nasprotno. Vsako politično udejstvovanje katoličanov je smatralo ikršč. delavske organizacije za podrejene in so vso ljudsko politiko vodili od zgoraj navzdol namesto od spodaj navzgor. To je bilo docela napačno, zato pa je sledil odpad od katoliške cerkve, katerega ni kriv toliko marksizem, kakor ga radi dolžijo prizadeti vodilni katoliški politiki, ampak političtno udejstvovanje teh politikov samih, ki so na eni strani simpatizirali z desnico, na drugi strani pa se borili proti prevelikemu razmahu krščanskih delavskih organizacij.
Neupogljivi smo.
Isto pot je šlo žalibog tudi pri nas.
Ko pa se je postavilo delavsko gibanje strogo na načelno delavsko in krščansko stališče, ki izključuje vsako simpatiziranje s kapitalističnim družabnim redom, so sledile posledice. Da se je temu gibanju proti nam pridružilo tudi »Prvo delavsko konsumno društvo v Ljubljani«, nain je bilo težko razumljivo. »Prvo delavsko konsumno društvo« je zrastlo iz delavskih žuljev. Tudi sedaj ne bi imelo več obstoja, ko bi mu delavei-člani obrnili hrbet. Toda vodstvo tega društva ni več delavsko, niti ne čuti delavsko. Naše gibanje ni bankarsko. Zato se ne steka denar v masah. Delavsko gibanje ima često potrebe preko lastnih denarnih sredstev. Zaradi, tega je čisto umljivo, da so dolžna zlasti delavska gospodarska podjetja, za katera deluje in žrtvuje ravno delavstvo', da nudijo po svoji možnosti delavskemu kulturnemu in strokovnemu gibanjiu gmotno podporo. Tudi »Prvo delkvsko konsumno društvo« je nudilo podporo v obliki stalnega inse-rata in stalhega mesečnega prispevka. Ko pa je nastal z desničarskim krilom naše katoliške družbe spor, je to podporo odtegnilo. Načelstvo »Prvega delavskega konsumnega društva«, kateremu načeluje g; dr. Andrej Gosar, ni niti smatralo za potrebne, da bi sploh odgovorilo na dopis Jugoslov. strokovne zveze, v katerem smo ga vprašali, zakaj tako postopanje. Vsak pameten človek bi namreč mislil, da take zadeve »Prvo delavska konsumno društvo« prav nič ne brigajo, če bi ga, bi se pa moralo postaviti na stran organiziranega delavskega gibanja..
Hiteli so ubiti Jtigoslfrv. strokovno zvezo. Sicer so povzročili, da srno morali za enkrat ukiniti okrožno strokovno tajništvo v Mariboru, tovariša Joška Rozmana pa poklicati v Ljubljano, kjer je prevzel organizacijo- kovinarjev, prav tako je »Prvo delavsko konsumno društvo« s tem korakom preprečilo, da še
nismo nnogli nastaviti med rudarji posebnega tajnika, ki je nujno potreben, toda ubili niso in ne bodo Jugoslovanske strokovne zveze same. Naloga delavstva je in bo, da prestreže tudi take udarce. Zavedati se moramo, da je »Prvo delavsko- konsumno društvo« last delavcev, zato mora postati v resnici delavsko.
Na pravi poti smo.
Tovariši imamo zavest, da delamo prav. To je potrdil tudi tov. Serra-rens, tajnik krščanske delavske internacionale v Utrechtu. Pretečeno leto je obiskal naše kraje. Imel je predavanje v Mariboru, Ljubljani in na Jesenicah.
V svojih javnih nastopih in zasebnih razgovorih je potrdil, da hodimo pravo pot. Zlasti pa je poudaril tudi, da se mora vse strokovno organizirano delavstvo zavedati svoje naloge, pa tudi svojih dolžnosti do svoje organizacije, pa bodisi v moralnem ali pa gospodarskem oziru.
Ko govorim o težavah naše organizacije, ne morem iti še preko dveh pojavov.
Vsi pravi prijatelji delavski in delavski st roko vniča rji poudarjajo*, da morajo biti delavske strokovne organizacije neodvisne in svobodne. V pretečenem letu smo doživeli čuden pojav.
V Kranju je nastala namreč tendenca, da bi se osnovala krščanska delavska organizacija izven okvira Jugoslov. strokovne zveze. V čast tamkajšnjemu delavstvu pa moramo povedati, da so bili duševni očetje tega pojava izven njegovih vrst. Delavstvo se mora tega zavedati, da je vsak njegov sovražnik, kdor hoče cepiti njegove vrste.
Naše stališče naprain tovariškim organizacijam je bilo, je in bo, da smo pripravljeni na skupno sodelovanje pri vseh prilikah, kjer gre za interese delavstva. To smo večkrat dokazali tudi v dejanjih. V letošnji poslovni dobi smo pa doživeli dva slučaja, katerih ne moremo drugače oznaniti, kot za izredno nedelavska in strankarska. Na Jesenicah in v Guštanju se je dogodilo, da se je hotel težki položaj delavstva izrabiti v korist druge sindikalne organizacije in v škodo JSZ. Na Jesenicah se je sicer položaj pozneje zboljšal, dočim v Guštanju ne. Tako postopanje pa ne prinaša nobenega sadu za organizacije, pač pa je v škodo delavstvu samemu. M,i ne bomo svojega zgoraj označenega stališča izpremenili, vedno borno na razpolago, kadar nas bodo klicali delavski interesi, toda dostojanstvo in svoboda naše organizacije mora biti vedno ohranjena.
Za množico kruha in pravice lačno!
Toda na vse take pojave smo bili pripravljeni in upamo, da bomo, ako smo za to dobo dovolj zreli, tudi preboleli ter zgradili močno krščansko delavsko strokovno organizacijo, katera mora po svojih načelih in izkristaliziranih članih v svojih vrstah odločilno vplivati na razvoj delavske politike, ki bo v korist ne le delavstvu, ampak vsej družbi.
Vemo, da nimamo prijateljev med inteligenco in boli nas, da celo katoliška akademjčna mladina nima pravega razumevanja za trpljenje in teženje našega delavstva. Kljub temu gremo mirno v bodočnost, o kateri vemo*, da je naša, da bo prinesla zmago zaničevanemu delavskemu stanu. Kajti na naši strani je ideja* ki živi v dušah, ki razr vnema srca in giblje množico, kruha in pravice lačnih. Zato vemo, da. bodo vse naše žrtve, vsa nasprotstva, ki jih imo-
Poročita	z	delav
Jugoslovanska strokovna zveza
Občni zbor JSZ
Občni zbor JSZ dne 31. maja 1931 pomeni mejnik v krščansko socialističnem gibanju. Razmere dozorevajo s pospešeno naglico. Taka doba stavi na vsako organizacijo posebne zahteve. Imeti mora jasne načrte in cilje. Pa to ni dovolj. Imeti mora tudi notranjo in zunanjo silo in moč, da te načrte izvrši. Notranja sila vsake organizacije pa zavist predvsem od duhovne skupnosti, od enotnosti mišljenja članstva in njenih pristašev. V kolikor še ni dosežena ta duhovna skupnost, je napravil občni zbor sklepe, s katerimi je dal direktive vodstvu JSZ.
Cilj našega gibanja je dovolj nazorno orisal tovariš predsednik Srečko Žumer. Ta cilj bomo pa dosegli le tedaj, če bo v gibanju neuklonljiva ofenzivna sila. Občni zbor je pokazal, da so skupine pripravljene na vse težave in boje, ki jih bo prinesel čas gibanju pri izvrševanju njegovih nalog in ciljev.
Občnega zbora se je udeležilo okrog 80 delegatov. Znamenje, da je bilo za občni zbor veliko zanimanje. Opravičilo je poslal le zastopnik viničarjev, ki je bil nujno zadržan.
Predsednik je otvoril občni zbor ob četrt na lil ter je trajal do pol 3 popoldne. Občnemu zboru je poslala svoje pozdrave tudi 'bralska kršč. soc. zveza železničarjev iz Cehoslovaške ter poslanec Curik.
'Glavni strokovni tajnik tov. Lombardo je naslikal v svojem poročilu glavne ovire, katere je srečavala strokovna organizacija v preteklem letu. Predvsem sta dve oviri:
Ena je delavstvo samo, ki kljub stalni agitaciji od strani organizacije in kljub vedno ostrejši reakciji od strani kapitalizma še ne uvideva, da je organizacija naravnost življenjskega pomena za delavstvo.
Druga ovira je neurejeno gospodarstvo, ki povzroča stalne krize. Take krize dajejo delodajalcem zaželjen povod, da otvorijo boj proti pridobljenim pravicam delavstva. Zato je razumljivo, da pomeni pretečeno leto za JSZ leto težkih bojev. Nekatera podjetja so odpovedala kollektivne pogodbe: Trboveljska premogokopna družba, Kranjska industrijska družbai, jeklarna Guštanj* Druga
podjetja so zopet reducirala stalež delavstva dn plače. Vsi ti procesi so bili trd oreh za poskušnjo organizacij. To poskušnjo so vzdržale in se uveljavile vsepovsod. Zagrešili bi pa napako, če ne bi odkrito povedali, da se je to uveljavljenje organizacij ravnalo po moči in discipliniranosti organiziranega delavstva.
V	imenu krize so podjetniki naskočili tudi že obstoječo .socialno zakonodajo. Zahter vali so, da se poslabša zakon o zavarovanju delavcev in pravilnik za bratovske skladnl-ce. Centrala je v vsakem slučaju zavzela svoje stališče in stavila svoje zahteve preko Delavske zbornice. Ne vemo, kakšen bo rezultat v tem pogledu. V očigled celotnemu položaju smemo upati, da bo ugoden.
Bič za delavstvo je stalno naraščajoča brezposelnost. Sicer imamo brezposelno zavarovanje. Toda celoten ustroj ne odgovarja namenu, potrebi in zahtevi časa. Potom Delavske zbornice se je pokremila akcija za reorganizacijo zavarovanja za .slučaj brezposelnosti. Pri tej akciji je sodelovala tudi JSZ. Pričakujemo ugodnih uspehov že iz tega razloga, ker ne more nikdo iti preko dejanskega življenja.
Kakor že omenjeno, je bila organizacija v borbi z vsemi zlemi pojav.i dejanske in namišljene gospodarske krize. Zaradi tega ni napredovala v številu članstva, pač pa v notranji konsolidaciji. Število neredno pričujočih članov se je skrčilo na 2 odstotka. To je vesel pojav in pomeni okrepitev zavesti tovarišev, kaj so dolžni organizaciji in samim sebi.
'Poročila posameznih funkcionarjev so bila sprejeta z izredno pozornostjo. To se je videlo zlasti v debati. Zelo podrobno '90 delegati prerešetali predlog o obveznem zavarovanju brezposelnega in podpornega fonda. Ker imajo nekatere stroke že take fonde, druge pa še ne, je prišel občni zbor do zaključka, da naj se ta predlog predebatira in prouči na članskih sestankih in vpelje tam, kjer je delavstvo za to.
Obširna in ostra debata se je vnela pri vprašanju odnošajev I. delavskega konsum-nega društva do organizacije. Enodušno so zahtevali delegati, da mora biti postopanje
ramo prenašati in vsi udarci, katerim smo izpostavljeni, le doprinesli k čim zmagovite jšemu uveljavljenju krščanskega socializma, ki mora postati Čredo slovenskega in delovnega ljudstva sploh, od kmetske izbe do zadnje delavnice!
Borci k nam!
Seveda moramo tudi sami delati pridno in vztrajno, da ta čas čimprej pride. V prvi vrsti moramo v to svrho hraniti in gojiti popolno neodvisnost krščansko socialnega pokreta! Mi se ne bomo družili z nikomur, ampak kdor odkrito in v celoti priznava program krščanskega socializma in kdor ga hoče izvajati dosledno ter iz popolnoma nesebičnih namenov, ta se naj pridruži nam!
Mi ne gremo in ne bomo šli skupaj z nobenim človekom in z nobeno sku-
pino, lci ima kapitalistično miselnost in dejansko podpira kapitalizem ter z njim dela kompromise, naj potem taka skupina nastopa pod katerimkoli imenom že. Želimo in delamo na to, da bi bili vsi, ki Kristusa priznavajo, edini in solidarni v svoji akciji, toda edinost je lč mogoča, če Kristusa ne samo izpovedujemo, ampak njegov nauk resnično izvajamo in s tem pripomoremo do zmage njegt*wmu kraljestvu pravice in ljubezni med človeštvom; če se bomo resno prizadevali, da življenje po njegovih zapovedih praktično in faktično uredimo: ne samo v družini, ampak tudi v fahriki in delavnici; ne samo v domačem krogu in kulturnih društvih, ampak tudi v vseh občestvenih in gospodarskih organizmih. Le v tem slučaju bomo edini pod eno zastavo, ki jo je razvil med nami dr. Janez Evangelist Krek — pod zastavo krščanskega socializma!
odbora te delavske zadruge tako, da bo v j skladu z delavsko organizacijo.
Pri slučajnostih so 'Stav.ili delegati razna vprašanja, zlasti so zahtevali pojasnila o načelih delavske okrožnice Leona XIII. in o delovanju Delavske zbornice 'ter o sodelovanju pri zbornici zastopnikov JSZ. O prvi točki je podal pojasnilo tovariš p. dr. Angelik Tominec, o drugi pa tovariš France Terseglav, načelnik kluba kršč. socialistov v Delavski zbornici. Njune lepe misli bomo priobčili v prihodnjih številkah. Občni zbor je napravil tudi važne sklepe in sprejel razne resolucije, katere priobčimo v prihodnji številki.
Pot je žasekana in zaznamovana. Tovariši, pojdimo na delo za naše skupne ideje pod geslom: Žrtve, borba in neupogljivost!
Železničarski vestnik
Še nekaj važnejših določb novega uradniškega zakona.
Po novem uradniškem zakonu ne bodo državni uslužbenci prejemali nobene stanarine. Zato se jim bo stanarina za upravna stanovanja odtegovala od osebne dra-ginjske doklade, ki je malo večja, kakor je bila po starem zakonu. Vrednost upravnih stanovanj se bo določila s posebno uredbo, laka uredba se izdeluje tudi v ministrstvu za promet za drž. prometno osebje.
Če pa mora po speeijalmh zakonih plačevati stanarino samoupravno telo (n. pr. občina učiteljem na ljudskih šolah), se ta znesek odtegne od osebne draginjske doklade.
Povišani prejemki, kakor tudi prvi prejemki ob sprejemu v službo, teko po novem zakonu vedno od! prvega prihodnjega meseca po dnevu spremembe. lo se pravi, državni uslužbenec si takrat samo pridobi pravico do višjih prejemkov.
š 263 tega zakona namreč določa, da civilni državni uslužbenci kakor tudi uslužbenci državnih prometnih naprav,
ki bodo potem, ko stopi ta zakon v veljavo, napredovali ali bodo postavljeni v zvanje višje skupine ii!n 's tem pridobili višje prejemke, ostanejo eno leto ob prejemkih. ki so spojeni s skupino, ki so jo do tega dne imeli. To velja tudi za zvišbe njih osnovne plače in stanarine, kakor tudi za periodične poviške. Rok enega leta se šteje za vsakega teh prejemkov posebej od dne, ko uslužbenec prvič potem. ko je stopil ta zakon v veljavo, pridobi povišek dotičnega prejemka.
Te odredbe ne veljajo glede, prejemkov, katere dobivajo uslužbenci ob prvi postavitvi, kakor tudi ob povratku v aktivno državno službo. Za druge prejemke pa veljajo tudi za te uslužbence povsem prejšnje odredbe'
Iste odredbe so predpisane tudi, za oficirje in vojaške uradnike.
Za rodbinske dokludte kakor tudi za osebne draginjske doklade ob izpre-inembi krajevnega draginjskega razreda ne veljajo te odredbe.
Po preteku enoletnega roka iz prvega odstavka in v prihodnje bodo prejemali uslužbenci popolne prejemke, k.i jim pripadajo po zakonu. Od tedaj se jim tudi odteguje prispevek za pokojninski sklad.
Od prejemkov se sme odtegovati, iu sicer sodno ali po lastnem pristanku, le eno tretjino prejemkov razen osebne in rodbinske doklade. V to tretjino se všteje
tudi davek in prispevek za pokojninski sklad.
Za vzdrževanje družine se sme odtegovati tudi več, ter tudi do 50% osebne draginjske doklade. V to tretjino se všteje tudi davek in prispevek za pokojninski sklad.
Za amortizacijske terjatve pri stavbenih zadrugah se sme odtegovati do 50% prejemkov razen rodbinske draginjske doklade.
RAZLIČNA POJASNILA GLEDE VOZNIH UGODNOSTI
Glavno ravnateljstvo drž. železiiic v Bel-gradu je izdalo naslednja pojasnila ,o določbah pravilnika o voznih ugodnostih:
1. Glede pravic do voznih ugodnosti je smatrati pozakonjene otroke zaradi kesnejše poroke njihovih staršev kot zakonske otroke.
2. Pravico do brezplačnega prevoza drv in premoga do 5000 kg na leto ima vsak železniški uslužbenec, ki ima lastno gospodinjstvo, ne glede na to, ali je poročen ali ne. Lastno gospodinjstvo pa ima uslužbenec takrat, če stanuje v lastni hiši ali pa kot najemnik v tuji hiši, ima svoje lastno pohištvo iu sam nosi stroške za gospodinjstvo.
3. Samski uslužbenec, ki živi v skupnem gospodinjstvu z drugim članom svoje rodbine, ki vodi gospodinjstvo, ima pravico do brezplačnega kuriva do 2000 kg letno.
4. Samski uslužbenec, ki vzdržuje kakega člana svoje rodbine in živi z njim v skupnem gospodinjstvu, ima pravico do brezplačnega prevoza kuriva do 5000 kg letno.
Kot dokaz, da kdo vodi gospodinjstvo, služi potrdilo mestne ali občinske oblasti, ako ni drugače predpisano na teritoriju ravnateljstva.
5. Pravico do voznih ugodnosti imajo po pravilniku le oni navadni fizični delavci,, ki so bili sprejeti k železnici na stalni posel. Te pravice torej nimajo drugi navadni fizični delavci (pavšalni, akordni in začasni), ki so bili sprejeti le, da izvršijo^ naprej določen posel in jim prestane služba, čim je ta posel izvršen.
Pri tem ne pride v poštev doba časa službe pri železnici, ker je njihovo službeno' razmerje do železnice, ne glede kako dolgo traja, vedno le začasno. Poleg tega so ti delavci zavarovani pri okrožnem uradu za zavarovanju delavcev in pri bolniškem fondu državnih železnic.
Isto velja tudi za pavšalne, akordne in začasne umne delavce.
Službene edinice morajo zato pri zahtevah za vozne olajšave za pomožno osebje vedno vpisati kategorijo, vrsto in stopnjo osnovne plače po tabeli pravilnika o pomožnem osebju.	,
Vozni razred pripada tem uslužbencem po šolski kvalifikaciji, če vršijo službo na odgovarjajočem položaju, sicer pa ne. N. pr.: Dnevničar s šolsko izobrazbo za Ul. kat. uradnikov, ki vrši službo na položaju zvanič-nika, ima pravico le do 111. razreda.
6. Rodbinski člani upokojencev, ki nimajo 20 let efektivne železniške službe, imajo pravico do voznih ugodnosti samo takrat, če zanje prejema upokojenec draginjsko doklado, rodbinski člani drugih upokojencev, ki imajo nad 20 let železniške službe, in rodbinski člani aktivnih uslužbencev pa imajo pravico do voznih ugodnosti tudi sicer.
Zato imajo sinovi, ki so stari nad 18 let in ki se šolajo v državnih zavodih na državne stroške, pravico do voznih ugodnosti, čeprav starši zanje ne prejemajo draginjske doklade po čl. 37. in 38. zakona o drž. pro-
SCrsčansk! soc afrcem in K&r! Marx
Znanstveni in kulturnohistorični pomen Marksovega nauka.
(Zbrani spisi župnika Hohoffa.)
V	najnovejšem času čestokrat menijo, da bi mogli v in izven socializma s povratkom k »pravilno razumevanemu kri-ticizmuc najti rešitev za filozofijo in za vse vede. Rešitev in napredek pa obstoji v tem. da se premagajo vse od Kanta nakopičene zmote.
Če se stvari, kakor pravi Kant, ravnajo po našem spoznanju, ne pa naše spoznanje po stvareh, potem imajo kapitalistično misleči prav, če menijo, da rodi kapital vso nadvrednost; potem je naravno, kar smatrajo ljudje za nravno, pa naj je v resnici še tako nenravno, še tako krivično iu še tako nesmiselno.
Podlaga Marks-Engelsovemu nauku ni materializem, čeprav sta se oba osebno priznavala za materialista, ampak opravičen realizem in resničen etičen idealizem. Materializmu se morajo današnji socialisti, v kolikor so po njem že okuženi, na vsak način radikalno odpovedati. Kajti niti -Marksova teorija o vrednosti, niti njegova celotna kritiku o kapitalu nimata z materializmom prav nobene zveze. In na ekonomičnem zgodovinskem nazirn-nju moremo imenovati materialistično edino in samo enostransko pretiravanje in zmotno posplošenje, katero trdi, da so vse razmere in ideje rezultat gospodarskih prilik.
Materializem je podlaga kapitalizma, ne socializma. Ekonomsko zgodovinsko nazirunje je le v toliko materialistično okuženo, ko spregleda, da določuje
poleg gospodarsikega predvsem nravnd življenje družabne razmere. »Vir vsega zla je lakomnost,« pravi s polno pravico apostol Pavel. Lakomnost jo povzročila vojno, vojna suženjstvo, tlačanstvo, moderno mezdno hlapčevstvo.
Engels je rekel nekoč: »Ravno tako kakor svoječasno Tomaž Akvinski je smatral tudi Marks privatno lastnino za potreben pogoj v gotovi dobi. Toda — in to ravno je razlika med krščanskim in novejšim znanstvenim svetovnim zgodovinskim naziranjem — osebna posest ni bila nujna posledica greha, skvarjenosti, ampak posledica vladajočega produkcijskega načina.«
Pri neki drugi priliki je zopet re-rel: »Če smatramo, da je pruska država ničvredna in da kljub temu eksistira, je utemeljena ničvrednost vlade v odgovarjajoči ničvrednosti podanikov. Prusi so imeli vlado, kakršno so zaslužili.«
Iz tega sledi logičen in dosleden sklep: Nepopolno lastninsko pravo in nepopoln produkcijski način sta utemeljena istotako v odgovarjajoči nepopolnosti producentov, ljudi. Nepopolnost, skvarjenost in ničvrednost ljudi so prvotne, so vzrok. Nepopolnost gospodarskega in pravnega ipoložaja je posledica. Kaj pa je vzrok ničvrednosti ljudi, če ne greh in iz njega izvirajoči pohlep, samogoltnost, egoizem, mamo-nizem?
Kaj razumeva znanstveni socializem pod »kapitalom«?
S polno pravico pravi p. Albert Wei0: »Kar dela socialno vprašanje nadvse težavno, je neverjetna razno-
likost mnenj, izrazov in razlag. Vsak si dela lastno terminologijo in vsak dan dobimo nove umetne izraze. Najslabše je pa to, da celo izraze, katere uporabljajo še skupno, razumevajo razni ljudje različno... Pri toliki neenakosti besed in pojmov more biti tako malo skupnega razumevanja in delovanja, kakor v Babilonu. Če ne pridemo v tej stvari zopet do enotnosti in sigurnosti, pomeni vsak trud za ustvaritev vede o družbi in za ustvaritev reda v družbi zgubo časa in moči.«
Kakor poudari imenovani avtor sam, spada v območje te v resnici babilonske zmešnjave tudi in predvsem beseda »kapital«.
O	pojmu in bistvu kapitala vlada danes še v in izven »znanosti« največja needinost in nejasnost.
Še čudovitejše kakor ves ta prepir in vsa ta zmešnjava je dejstvo, da nista obstoječa veda in javno mnenje niti o tem na jasnem, kaj razumeva današnji znanstveni socializem pod besedo »ka-pitak-
Je pa nujno potrebno, da pridemo končno tudi v tem na jasno. Čujmo torej, kaj razumevajo Karl Marx in njegovi privrženci pod besedo »kapital«.
Marx sam se je izrazil ž4e v 1. 1849. tako:
»Kapital obstoji iz surovin, delovnega orodja in življenskih sredstev vseh vrst, katere uporabljajo v ta namen, da ustvarjajo iz njih zopet nove surovine, nova delovna orodja in nova življenska sredstva. Vsi ti sestavni deli so produkt
dela, nakopičeno delo. Nakopičeno delo, katero služi kot sredstvo za novo produkcijo, je kapital.
Kaj je suženj-Črnc? Človek črnega plemena. Ena razlaga je vredna druge.
Črne je Črne. V gotovih razmerah postane šele suženj. Tkalni stroj je stroj za tkanje. Le v določenih razmerah postane kapital. Če ga iztrgamo iz teh razmer, je prav tako malo kapital kakor je zlato samo po sebi denar ali sladkor sladkorna cena.
V	produkciji ne nastajajo odnošaji ljudi le z ozirom na naravo. Producirajo le s tem, da delajo na gotov način skupaj in da izmenjavajo svoje delovanje drug napram drugemu. Da bi producirali, stopijo v gotove medsebojne odno-šaje in razmere in le v mejah teh družabnih odnošajev in razmer je njihov oduošaj do narave, nastane produkcija ...
Družabne razmere, v katerih človek producira, se sčasoma izpremenijo. Iz-premenijo se z izpremeinbo in razvojem materijalnih produkcijskih sredstev, produkcijskih sil.
Produkcijske razmere v svoji celoti tvorijo to, kar imenujemo družabne razmere, ali kratko: družijo, in sicer družbo na gotovi, zgodovinski razvojni stopnji s popolnoma lastnim značilnim značajem. Antična družba, feudalna družba, »meščanska« družba so take celovitosti (skuipnosti) produkcijskih razmer, od čijih vsaka zaznamuje v zgodovini človeštva posebno stopnjo razvoja.
Tudi kapital je družabno producij-sko razmerje. Je meščansko produkcij-
metnem osebju, to pa samo sinovi aktivnih uslužbencev in onih upokojencev, ki so imeli ob upokojitvi več kot 20 let službe.
Taki sinovi upokojencev z manj kot 20 let železniške službe pa imajo pravico do voznih ugodnosti le, Se njihovi starši prejemajo draginjsko doklado.
7.	Nadzornikom proge-pripravnikom, ki so bili sprejeti kot delavci in se tudi kot taki vodijo v staležu, pripada III. vozni red.
POCENITEV PERSONALNEGA PREMOGA PO 1. JUNIJU T. L.
Ljubljansko železniško ravnateljstvo je razglasilo, da velja od 1. junija t. 1. 1 tona trboveljskega premoga-kosovca le 225 Din.
Ruše. Najtopleje se zahvaljujem osrednjemu odboru za gmotno pomoč, ki mi jo je nudil ob priliki moje bolezni ter me rešil iz denarne zadrege. Priporočam prekoristno našo organizacijo tudi ostalim tovarišem. — Renat Ivan, prog. zidar, Ruše.
Kovinarji.
Odpoved plače glavnemu obratu. zaupniku.
Jesenice, 1. junija.
Jeseniški proletarci pri KID čutimo, da se od dneva, ko se je spremenilo lastništvo podjetja, razmere stalno slabšajo. Tako smo dne 16. maja zvedeli za novico, ki je ogorčila vse delavstvo brez izjeme. Glavni obratni zaupnik je namreč dobil obvestilo, da ne bo imel1 od 1. junija dalje več plače, ampak da mora zopet nastopiti delo. Dosedaj je imel že 10 let vsakokratni obratni zaupnik radi velikega števila delavcev in radi preobilice dela svojo posebno pisarno in plačo za osemurni delovni čas. To pa radi tega, da se je lahko popolnoma posvetil svojim dolžnostim. To staro pravico je podjetje torej s 1. junijem ukinilo. Delavstvo je pod-vzelo vse korake, poslalo je posebno spomt-nico na vodstvo obrata. Toda vodstvo je enostavno prezrlo želje in zahteve delavstva in brutalno izvršilo napad na pridobljene delavske pravice. Drugače namreč ne moremo označiti tega postopanja.
Ta korak vodstva pa naj bo delavstvu glasen opomin in poziv, da se moramo vsi do zadnjega organizirati. Le organizirana enodušnost je dovoljno jamstvo, da ne bo vodstvo na ta način izzivalo delavstva.
Viničarji
Utrdimo podporni sklad.
Žalibog je še med nami nekaj članov, ki smatrajo »Strokovno zvezo viničarjev« zgolj kot nekako podporno društvo. Taki člani ne smatrajo plačevanja članarine za žrtev, za donos, da zgradimo v zvezi z ostalim delavstvom boljšo in pravičnejšo družbo in boliše gospodarske pogoje, ampak le za sredstvo, da si pridobe pravice do uživanja podpor iz podpornega sklada.
Taki nazori so kvarni v dvojnem oziru: Ubijajo zavest in zaupanje v skupno mod. Posledice so take: Zavedni člani se obrnejo do organizacije le v najnujnejših slučajih, ker jo hočejo ščititi. Taki člani v resnici zbirajo premoženje organizaciji.
Člani druge vrste pa zelo obremenjujejo podporni sklad in letos smo izdali 6000 Din več, kakor smo dobili na članarini. Ker ni upanja, da bi prišla podpora od te ali one strani, je jasno, da bi pomenilo tako izrabljanje uničevanje podpornega fonda. Zato je bilo vodstvo prisil jeno, da je napravilo sklep, da se ne bodo od 1. junija t. I. dalje vpo-števale prijave za bolniške in podporne izjave, ako ne bo zdravnik potrdil z lastnoročnim podpisom, da je član iskal pr,i njem zdraviliške pomoči. Pripomnimo, da zdravijo okrožni zdravniki tiste, ki imajo ubožno spričevalo, brezplačno. Stari recepti se tudi ne bodo več vpoštevali.
Pri dajanju podpor se ne morejo vračunavati dolgovi na članarini. Kdor sedaj v času zaposlenosti dolguje za tisti mesec, v katerem prosi podpore, ne dobi nič. Večkratna podpora v enem letu v eni družini ali članu se dovoli le z ozirom na njegovo redno plačljivost hranarine in za dobo, kolikor let je član organizacije.
Vsak pošten in zaveden član bo gotovo odobraval ta sklep, ki ima namen obvarovati podporni fond pred izkoriščanjem in pred propadom.
Ubožni listi. Nekatera županstva nočejo izdajati ubožnih spričeval viničarjem v svr-ho zdravljenja. Tako postopanje je protizakonito. Zakon namreč določa, da ima vsak jugoslovanski državljan pravico do ubožne-ga lista, ako ne plača več kakor 25 dinarjev direktnega davka letno. Viničarji ga ne. Torej mora veljati zakon. Če se bodo dogajale tudi v bodoče take protizakonitosti, naznanite takoj centrali, da bo podvzela zaščitne korake.
Sv. Barbara v Halozah. Prav lep občni zbor smo imeli pri nas 14. maja. V odbor so bili izvoljeni tovariši Voglar Andrej, Kočevar Franc, Gaves Ivan, Zavec Franc in Za-vec Jožefa. Pri tej priložnosti je pristopilo več viničarjev v organizacijo. Tajnik zveze tov. Peter Rozman, nas je v svojem poročilu navdušil za nadaljnje borbe.
Sv. Jakob v Slov. goricah. V nedeljo, dne 17. maja se je v osnovni šoli zbralo lepo število viničarjev k občnemu zboru svojo skupine. Za zvezo je govoril tov. P. Rozman. Predvsem moramo imeti največjo pažnjo, da imamo po skupinah dobre, nesebične in delavne voditelje. Odborniki skupin se morajo zavedati svojih dolžnosti. Kjer se seje opuščajo, tam življenje v organizaciji umira. Odborniki in zaupniki se morajo medsebojno spoštovati in vzajemno delati vsepovsod. Ker se sklepa na sejah, se ne sme raznašati in kritizirati naokoli. Pristopilo je več članov na novo, odbor se je izpopolnil, tako da imamo sedaj upanje, da pod takimi pogoji mora naša skupina napredovati.
Zavrčc. Na binkoštni ponedeljek po prvi sv. maši se je vršil v stari šoli občni zbor skupine. Udeležba je bila precej številna. Po poročilih odbora, katera so bila sprejeta z odobravanjem, je poročal zastopnik zveze tov. P. Rozman o velikem pomenu in uspehih naše strokovne organizacije. Lahko bi danes pokazali še večje uspehe, še boljše bi nam lahko bilo, če bi vsi viničarji skupaj držali, to je, če bi bili vsi organizirani. Nekateri bi samo radi imeli veliko podpore, članarine pa ne bi plačevali. Letos smo od naše skupine poslali zvezi manj članarine, kakor pa so člani prejeli podpor. To bi naj bilo predvsem poučno za tiste, ki mislijo, da se člana-rinski denar pri zvezi uporablja v bogzna kakšne namene in da leži tam ogromen kapital. Tovariši, kdor tako misli, ta greši sam nad seboj in nad celotno »Strokovno zvezo viničarjev«. Tak ubija in razdira, nikakor pa ne gradi. Podpor se poslužujmo samo v najhujši sili, ne pa za vsako malenkost in kdajkoli. Izvoljeni so bili tovariši:	Kokot
Jožef predsednik. Težak Jožef podpredsednik, Rombek Jakob tajnik, Rombek Mihael blagajnik in Kranjc Franc gospodar. Namestniki: Belšak Jakob, Ropič Mihael, Kostanjevec Alojz. Nadzorstvo: Ropič Karol, Težak Alojz in Ropič Jožef. Pristopili so novi člani.
Jarenina. Občni zbor bo 14. junija 1931 zjutraj po rani sv. maši v šoli. Tovariši Jare-ninčani, poskrbimo, da bo udeležba obilna. Predvsem naj pridejo neorganizirani viničarji, da bomo mogli naše vrste ojačiti in si svoje, vsaj z zakonom priznane pravice priboriti. V slogi je moč in kdor ni z nami je proti nam, to velja* tudi za nas. Nesloga se nad nami silno maščuje.
Opekarsko delavstvo
Vrhnika. Vse člane strokovne skupine opekarskega delavstva obveščamo, da se vrši redni sestanek v nedeljo 7. junija ob 9 dop. v Rokodelskem domu. Vse tovariše prosimo, da se tega sestanka udeleže sigurno in povabijo tudi druge delavce.
Lesni delavci
Verd pri Vrhniki. Redni sestanek strokovne skupine lesnega delavstva se bo vršil v nedeljo 7. junija ob 9 dopoldne v Rokodelskem domu. Interes članstva samega je, da se sestanka udeleži polnoštevilno V nas je treba več življenja in zanimanja za orga* nizacijo. Zato vsi na sestanek.
Ra;no
Ljubljana. Občni zbor strokovne skupine Jugoslovanske strokovne zveze se bo vršil v
nedeljo 7. junija ob 9 dopoldne v prostorih JSZ, v palači Delavke zbornice na Miklošičevi cesti. Vse člane poživljamo, da se občnega zbora gotovo udeleže. — Odbor.
Delavsko zadružništvo
• • ko ■''riiiništvo. Vabilo na L redni občni zbor »Viničarske kreditne zadruge«, ki se bo vršil v nedelj« 7. junija ob 3 pop. v prostorih zadruge na Slamnjaku pri Ljutomeru. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva. L. Poročilo nadzorstva. 3. Odobritev računskega zaključka za leto 1930. 4. Volitev nadzorstva.
5.	Slučajnosti. — Dolžnost vseh članov zadruge je, da se občnega zbora udelažijo ali pa da pooblastijo svoje zastopnike, člane zadruge. Posebnih vabil ne bomo pošiljali, kakor tudi nobenih pooblastil. Ako bi občni zbor ob navedenem času ne bi bil sklepčen, se čez pol ure vrši na istem mestu in z istim dnevnim redom občni zbor ob vsakem številu navzočih zadrugarjev. — Načelstvo.
Viktor Zakrajšek:
V Vatikan
(Romarski spomini.)
Malo čudno so nas gledali ljudje, ko smo rekli, da gremo proti večnemu mestu. Od vseh strani smo slišali očitke, češ, v teh razmerah in v tej krizi se podajate na to pot. Pa smo kljub temu šli, ker nas je klical očetovski glas, da blagoslovi naše delo ter da novih smernic in utrdi stare za borbo, ki jo bije krščansko delavstvo za nov, pravičen gospodarski in družabni red. Sv. Oče sam je želel, da se zbero zastopniki krščanskega delavstva in tudi delodajalcev (žalibog, je bilo teh malo) okrog njega, da bi tako dal večji poudarek novi socialni okrožnici. Dovolj močno ozadje daje tej okrožnici sedanja svetovna gospodarska kriza in razmere v Rusiji, a Sv. Oče je želel, vsaj takoi je bilo videti, da s to slovesno proslavo 401etnice »Rerum novarum« nekoliko prebudi tudi one gospode, ki sede za mizo, bulijo v svoje številke in računajo pod parolo, kje bo večji dobiček, da vsaj za trenutek dvignejo svoje glave in zaslišijo glas, da nimajo povsem prav. Delavstvu pa je bilo treba dati tudi z najvišjega mesta moralno oporo, da ne omaga pri svojem delu za krščansko ureditev človeške družbe. V koliko je bij ta namen dosežen, bo pokazala pri-hodujost. S temi nadami smo šli v Rim in potrjeni v njih smo se vračali, saj nam jih je potrdila najvišja oblast, ki razlaga večno Resnico.
Vera v krščanska načela, ki še danes nosijo v sebi moč, da preobrazijo svet, nas je vodila k njemu, ki je najvišji razlagalec teh načel, in ta vera nas je vodila tudi preko predsodka, da gremo v fašistično Italijo. Saj je fašizem, samo dnevni pojav, samo majhen val, ki udarja ob večno trdno Petrovo skalo, Ta val nekaterim jemlje vid do te skale, a nam ga ni. Šli smo k svojemu Očetu, četudi je bilo treba za pot precej žrtvovati. In nihče se ni kesal.
Toliko se mi je zdelo porebno, da omenim, preden popišem našo pot. Ni nas bilo prav posebno veliko, ko smo se v ponedeljek 11. maja zvečer zbrali v Ljubljani, da se odpeljemo proti Trstu. 15 moških in 11 žensk je štela naša družba. Bila je precej pisana, vendar je bil v pretežni večini zastopan delavski stan. Vsekakor je bilo preslabo zastopano naše zadružništvo, kateremu je dala vendar Leonova okrožnica največji razmah. Poleg Ljubljane se je najbolj častno odrezal Tržič s 5 udeleženci. Zastopan je bil tudi »Slovenec« po glavnem uredniku.
V	Trstu.
Kako bo na meji? To je bila prva skrb, ki je nekoliko kvarila veselo razpoloženje v našem oddelku vagona. — Preko meje je šlo mirno Italijani so malo bolj natančno pregledali naše potne liste in drugega nič. Potem smo imeli vso pot lep mir. Italijanske oblasti so nam šle zelo na roko. Vso pot tja in nazaj smo imeli svoje oddelke, kamor niso pustili nikogar drugega, tako da smo se prav udobno vozili. Da je šla večkrat fašistična patrulja gori in doli po vlaku, je samoobsebi umevno. Tudi na vsaki postaji je bilo videti par črnosrajčnikov.
V	zgodnji jutranji uri smo zagledali morje, kar je zanimalo posebno tiste, ki smo prvič doživeli ta prizor. Pa vlak ni hotel čakati, da bi se naslajali ob tem pogledu. Kot da padamo v morje se nam je zdelo, ko smo drveli proti Trstu, in že smo morali (izstopiti na glavnem kolodvoru. Po mestu in na obrežju je bilo še vse mirtvo, le Kraševke so že razkladale na trgu zelenjavo. Pa tudi čez dan — odpeljali smo se naprej ob deseti uri — ni mesto posebno oživelo, zlasti v pristanišču je vladalo neko mrtvilo. Ogromno in krasno pristaniške nima sedaj nobenega
sko razmerje, >meščanske«, t. j. moderne, kapitalistične družbe. Življenska sredstva, delovna orodja, surovine, iz katerih obstoji kapital, niso li bila ustvarjena in nakopičena pod danimi družabnimi pogoji, v gotovih družabnih razmerah? Ali jih ne izpreminjajo pod danimi družabnimi ipogoji, v gotovih družabnih razmerah v nove produkcije? In ali ne izpreininja ta določeni družabni značaj produkte, ki služijo za novo produkcijo, v kapital?
Kapital ne obstoji le iz življenskih sredstev, delovnega orodja in surovin, ne le iz materijalnih produktov; kapi: tal obstoji zlasti iz menjalnih sredstev. Vsi produkti, iz katerih obstoji, so blago. Kapital . ni le vsota materijalnih p rod ulito v, je vsota blaga, menjalnega blaga, družabnih vrednot.
Kapital je isti, če postavimo namesto volne bombaž, namesto žita riž, namesto železnic parnike, pogoj je le, da imajo bombaž, riž, parniki — telo kapitala — isto menjalno vrednost, isto ceno kakor volna, žito, železnica, kjer je bil prej (namreč kapital) vteležen. Telo kapitala se more stalno izpremi-njati, ne da bi s tem utrpel kapital sam le najmanjšo izpremembo.
Toda če je vsak kapital vsota blaga, vsota menjalnih vrednot, še ni vsaka vsota blaga, vsota menjalnih vrednot kapital... Na kakšen način postane vsota blaga, vsota menjalnih vrednot kapital?
S tem, da se kot samotojna družabna sila, t. j. kot sila dela družbe, vzdr-
žuje in množi s pomočjo izmenjave za neposredno živo delo, za delovno silo mezdnih delavcev. Obstoj razreda, ki ničesar drugega ne poseduje kot delovno silo, je nujen predpogoj kapitala.
Gospodarstvo nakopičenega preteklega in sedanjega dela nad neposrednim živimi delom napravi šele nakopičeno delo za kapital.
Kapital ne obstoja v tem, da služijo vrednostne vsote ali »nakopičeno« delo živemu delu kot sredstvo za nove produkcije. Obstoja v tem, da služi živo delo nakopičenemu delu kot sredstvo za vzdržanje in pomnožitev njene menjalne vrednosti.
V	svojem znanstvenem glavnem delu piše Marx dalje: »Denar in blago nista že samo posebi kapital, ravno tako malo kakor produkcijska in življenska sredstva. Potrebujejo izpremembe v kapital. Ta izprememba se pa more izvršiti le pod gotovimi okoliščinami, in sicer: dve zelo različni vrsti blagovnih posestnikov morajo stopiti v medsebojne odnošaje, v kontakt. Na eni strani lastniki denarja, produkcijskih in življenskih sredstev, katerim gre za to, da ovrednotijo vrednostne vsote, ki so si jih prilastili potom nakupn tujih delovnih sil, na drugi strani svobodni prodajalec dela. Svobodni delavci v dvojnem smislu, da ne spadajo niti sami neposredno k produkcijskim sredstvom, kakor sužnji, tlačani itd., niti da jim ne pripadajo produkcijska sredstva, kakor pri samostojno gospodarečem kmetu ali pri samostojnem roko-
delcu. S to določitvijo blagovnega trga j so podani temeljni pogoji kapitalistične produkcije. Razmerje kapitala pred-
i	stavlja ločitev med delavci in lastnino j nad udejstvujočimi pogoji dela. Kakor j hitro se postavi kapitalistična produk-S cija na lastne noge, ne dobi le one lo-j čitve, ampak jo stalno na novo repro-j ducira v naraščajočem razmerju. Proces, j kateri ustvarja razmerje kapitala, ne j more torej biti nič drugega kakor pro-| ces, ki loči delavca od lastnine nad svojimi delovnimi pogoji, proces, ki iz-preminja na eni strani družabna življenjska in produkcijska sredstva v kapital, na drugi strani pa neposredne producente v mezdne delavce.
Ta ločitveni proces pa vključi celo vrsto historičnih procesov in sicer dvostransko. Na eni strani razdere razmere, katere delajo delavca za lastnika tretjih oseb in za prilaščeno produkcijsko sredstvo, na drugi strani uniči lastnino neposrednih producentov nad njihovimi produkcijskimi sredstvi. Ločitveni proces obsega dejansko ves zgodovinski razvoj moderne meščanske družbe, zgodovino, ki ne bi tvorila nikakih težkoč, če ne bi bili liberalni meščanski zgodovinarji naslikali razpad fevdalnega produkcijskega načina izključno kot emancipacijo (osamosvojitev) delavca, mesto hkrati tudi- kot izpremembo fevdalnega eksploatacijskega sistema v kapitalistični eksploatacijski sistem. Izhodišče razvoja produkcije je bilo hlapčevstvo delavca. Njen nadaljnji razvoj je obstojal v menjavanju oblike tega
hlapčevstva. — Četudi je kapitalistična produkcija semtertja že v 14. in 15. stoletju otvorila svoj sedež v deželah ob Sredozemksem morju, datira vendar kapitalistična era šele od 16. stoletja dalje. Tam, kjer je nastopila, je bilo tlačanstvo že davno odpravljeno in srednjeveška stanovska ureditev je bila v stadiju razpadanja.
Historični, epohalni v zgodovini ločilnega procesa so momenti, ko so bile velike človeške mase naenkrat in nasilno ločene od svojih eksistenčnih in produkcijskih sredstev in kot brezpravni proletarci vrženi na delovni trg. Razlastitev delavcev od zemlje tvori podlago za celoten proces ...
V	svrho izpremembe denarja v kapital mora torej imejitelj denarja dobiti »svobodnega« delavca, kateri razpolaga kot svobodna oseba čez svojo delovno silo kot blago in kateri nima drugega blaga, da bi ga prodal. — Narava ne producira na eni strani denarja in lastnikov blaga in na drugi strani le lastnike lastne delovne sile. To razmerje ni naravno zgodovinsko in tudi ne družabno, ki bi bilo lastno vsem zgodovinskim periodam. Očiividno je rezultat predhodnega zgodovinskega razvoja produkt mnogih ekonomskih prevratov, produkt propada cele vrste starejših oblik družabne produkcije,«
»Denar se uveljavi že zelo zgodaj kot kupec tako zvanih zaslug, ne da bi se spremenil denar v kapital ali pa, da bi bil splošni značaj gospodarstva prevrnjen.
pravega prometa. Mornarji in težaki so postopali in polegali po obrežju in čakali, kdaj bo zopet kaj zaslužka. Ko sem iz motornega čolna, ki nas je vozil po pristanišču mimo pomolov, skladišč in ležarinskih prostorov, gledal na mesto, ki se je v svoji krasoti kopalo v pomladanskem solncu, se mi je zdelo, kot da stojim pred veličastnim starcem ple-mitaškega rodu, ki v svoji zapuščeni palači toži o minulih časih. Če se kolo zgodovine ne obrne drugače, bomo kmalu rekli, da je Trst — bil- Skoda krasne lege in pripravnega pristanišča, a žila dovodnica je prerezana — zaledja ni... S komur sem v tem kratkem času govoril, mi je tožil o brezposelnosti in bedi in še o velikih davkih zraven.
(Dalje sledi.)
To n ono
Koliko prihaja časopisja v Hrastnik?
Jutro: dnevno 163 izv., ob nedeljah 3 izvode več; Slov. Narod: dnevno 5 izv.; Jugoslovan: dnevno 12 izv., ob nedeljah 50 izv. več; Slovenec: dnevno 139 izv., ob nedeljah 110 izvodov več; Domovina: tedensko 142 izv.; Življenje in svet, tedensko 62 izv.; Volkstimme, tedensko 17 izv., Delavska politika, tedensko 29 izv.; Slovenski gosp. 12; Delavska pravica 30 izv.; Domoljub 28 izv.;
Vrhnika. Hiša na Novi cesti. Na naša večkratna vprašanja je odgovoril »Slovenec« z dne 26. aprila in »Domoljub« z dine 29. aprila t. L Dosedanji stroški so znašali 60% nakupne vsote. Tako gornja časopiisa. Brez kcmenitarja!
Drugi kongres mednarodne zveze evangeljskih delavskih organizacij: Veliko protestantovskih delavskih strokovnih organizacij je organiziranih v krščanski internacijonali. Velika večina pa tvori lastno mednarodno zvezo v Utrechtu. Ta zvem je bila ustanovljena leta 1928 in bo imela 9. junija 1931 v Essenu (Nemčiija) ob priliki zborovanja protestantovskih delavskih organizacij iz Nemčije svoj drugi kongres.
Glavni problem je brezposelnost in boj proti njej. To vprašanje bodo obravnavali trije referenti in sicer Dr. W. Claussen; Dr. H. Schonfeld in 1. Haas.
Poleg tega je na dnevnem redu tudi svetovna razorožitev.
Našim tovarišem želimo veliko uspeha.
Jože Pogačnik: »Sinje ozare«. Založila Družba sv. Mohorja. Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju 1931 str. 72. Vezana knjiga stane za ude Din 15.—, neude Din 20.—.
Pesnik Jože Pogačnik se je med prvimi pojavil v mladem povojnem lite-iarnem svetu; že nad deset let smo se srečavali z njim v naših najboljših revijah. Zato smo veseli njegove drobne zbirke Sinje ozare. Pogačnik pa je zbral izmed velikega števila pesmi le tiste, ki so se mu zdele za zbirko nujne. Pesmi so res skrbno prebrane in pretehtano uvrščene v štiri značilna poglavja: Jaz
—	Bog — Zemlja — Človek. Povsod v celi knjigi, v vsakem poglavju, v vsaki pesmi posebej je pesnik otrok naše duhovno najbolj nemirne dobe in ureja sebe in svet iz razrvanosti teh dni v skladnost dobrega in močhega človeka. Če je pristen lirik le tisti, ki s svojim osebnim čustvom vzbudi, da zadrhte in harmonično zapojo tudii tuja srca, potem je Pogačnik izrazit pesnik naše dobe in njen dober kažipot. Pogačnik ni lahkokril pesnik. V njem je vsa teža časa, ki se bori za red in izraz, a njegova lepota je tiho opojna in močna. Noben blisk v temi, zakaj duša preseje in prečisti naval čustev in skozi njo siplje .sama drobna zlata nebeška luič. In še radii nečesa je Pogačnik značilen. Morda ni med sedajnimi pesniki nikogar, ki bi imel poleg intimne prisrčnosti tudi toliko prave domače svojstvenosti kot on.
S Pogačnikom je naša povojna književnost dobila noy in izrazito pozitiven dokaz svoje vrednosti in Mohorjeva družba je izpričala, da bolj in bolj na široko pojmuje svojo nalogo v slovenskem založništvu.
Za kratek čas
Dvomljivo. Neki meščan se je odpravljal s svojo družino na deželo. Zaradi tega je pisal posestniku vile, pri katerem je stanoval že preteklo leto, sledeče pismo: »Zelo rad bi zopet pri Vas stanoval. Toda moti nas
svinjski hlev, ki je v bližini stanovanja.«
—	V par dneh je dobil odgovor, ki se je glasil: Odkar ste bili Vi pri nas, nismo imeli nobenih prašičev več. Le kar brez skrbi pridite!«
Moderna gospodinja. Mladi gospod se je ojunačil in se poročil. Mlada žena ga vpraša, kakšna jed mu najbolj diši. Izvolil je rake. Žena jih takoj kupi in jih hoče takoj skuhati. Sicer ni vedela prav kako, toliko je pa vendarle vedela iz restavracij, da morajo biti kuhani raki rdeči. — Srečni zakonski mož ves vzhičen opazuje svojo mlado kuha-
rico. Nemalo se pa začudi, ko vidi, da trosi njegova ženica v lonec, kjer so se kuhali raki, tudi rdečo barvo, kakor je običajna za Veliko noč za barvanje jajc. Začuden jo vpraša: »Draga, kaj pa počneš?« — Ona mu pa odgovori: »Dragi moj, raki morajo vendar postati rdeči!«
Pismo uredništva! »Del. Pravica« ni mogla radi šlrajka v tiskarni iziti pretečeni teden.
Doma in na cesti, v vrtu in pri izletu
dobri in poceni platneni čevlii
„VIKTORIA“
s šivanimi gumi podplati
DETAUNE CENE PO PARU:
Številke 24-27. 28-34.	55-41.	42-46
Dinar 30’- 35*"50*-60*-
Dobllo se v vseh trgovinah ievliev.
Na veliko pri Palma Zagreb, poštni predal 226.
Ugodna
fazona,
elastična
hojal
Sive, bele In črne za šnlranje In na Spango.
Domači
Izdelek.
IMHrV«LN!y
Na vsakem podplatu zaščitni znak WIM P A S S IN G
Hermann Suderman:
GOSPA SKRB
Roman
»Saj je še tako mlad!« je odvrnila mati in ga božala po licih; potenj ga oblekla v lepi žametasti suknji«; smel ga je nositi prav do večera, ker je bil praznik. In tudi brata sta prišla in sta ga srč-kala, malo- zatoi, ker jima je bilo vse tako polno veselja, malo zaradi! lepega suknjiča. Tako debra še nista bila še nikdar z njim.
Pa, to je bil božic!
In ko se je bližala pomlad, se je začeto veliko šivanje in plefeenj© za opravo bratov. Pavel je smel pomagati pri ureza vanju, držati vatel in podajati škarje^ dvojčki sta pa ležali na tleh in grebli po belem platnu.
Brata je bilo trebai opraviti kakor dvai kralje* viča. Ničesar niso pozabili;. Celo ovratnice — metuljčke sta dobila, mati jih je bila ukrojila iz; stare taftaste ogrinjalke.
Brata sta bila ta čas neznansko ponosna. Igrala sta gospoda, vsak na svoj način. Maks si je vil cigarete na ta način, da je očetov tobak vsipal v majhne paipiripe zviitke, ki Ijih je na širokem koncu prižigal, in Mirko si' je* natikal naočnike, ki jjh je bil pritržil v šoli za šest gumbov odi hlač.
»Alji ti ugajam tako?« je vprašal in se petelinil pred Pavlom in ko je ta odgovoril »da«, ge je poT ljubil; če bi bil rekel »ne«, bi bil dobil bunko po glavi.
Takoj po veliki noči sta se brata odpeljala. To je bilo solza v hiši. A ko je voz oddrdral skozi dvoriščna vrata, je mati pritisnila svoj zasoJzeni obraz k Pavlovemu licu in šepetala:
»Dolgo smo te zanemarjali, ubogo dete, zdaj pa sva spet v dneh kot nekdaj.«
»Mama, se mene!« je zavpila mala Kati' in ste-zala roke, sestrica je delala isto.
»Res, vidve sta tudi še prti meni!« je zaklicala mati in solnce ji je zasijalo čez bledi obraz.
Potem je vzela vsako na eno roko, stopila z njima k oknu in dolgo zrla tja čez proti »beli hiši«.
Pavel je pomolel glavo izmed gub njene obleke in prav tako gledal.
Mati je sklonila pogled nanj, in ko je srečala njegove zelo pametne otroške oči, je malo zardela in se nasmehljala. A nobeden nii spregovoril besedic©.
Ko se je ace vrnil iz mesta, je zahteval, naj Pavel začne hoditi v šolo.
Mati se je zelo užalostila in prosila, naj pusti otroka vsaj še pol leta doma, da se ji ne bo preveč tožilo po najstareph, saj ga bo sama učila m ga dalj espravila bot pa učitelj. A oče ni hotel O' tem nič slišati in jo je zmerjal z mulo Jero. ^
Pavla je popadel strah. — Hrepenenje po šoli, ki ffa. ie bil prej vedno poln, je čisto uplahnilo; seveda, zdaj tudi bratov ni bilo, da bi ju hotel doseči.
Prihodnji dan ga je oče prijel za roko mja je peljal v vas, ki so prve njene hise bile oddaljene kalkih dva tisoč korakov od Meyhoferjevega po
S0StVfl
Še vedno dober kos poti za tako majhnega fantka.
A Pavel se je junaško držal. Bal se je očetovih udarcev tako, da bi bil korakal na konec sveta.
Šola ie bila nizko, s slamo krito poslopje, prav nič drugačno kot kmetska hiša, a pri hisi so stali redkcvFstni visoki drogovi z lestvami in ogrodji,
»Na te obešajo lene otroke,« je pojasnil oče.
Pavlova bojazen se je zvečala, ko> ga je pa učitelj, prijazen* star mož z belimi kocinami po bradi in z zamaščenim telovnikom, vzel k sebi na koleno in mu pokazal lepo slikanico, se je spet pomiril, le množica tujih obrazov, ki so strmeli vanj iz klopi, se mu je zdelo, da- ne pomeni nič
dobrega.	.
Dobila je zadnji prostor m je moral dve uri
vleči črte na, kaimeniti tablicit
V odmoru so prišli večji fantje k njemu in so ga izpraševali o kruhu za' južino, in ko so videli, da je obložen s narezano klobaso, so mu. ga vzeli. To je mirno pustil, kajti mislil je, da mora tako biti. Ko so se vračali domov, so ga pretepli, in nekdo mu je zatlačil koprivo za ovratnik. Mislil je, da mora tudi to tako biti, saj je bil vendar najmanjši v razredu; ko pa so bite hiše zai njim in je sam šel po obsijani ravni, je začel jokati. Vrgel se je pod brinov grm in strmel v sinje nebo, kjer so iastavice švigale sem in tja.
»Oh, če bi mogel tako leteti!« je mislil — tedaj se je spomnil »bele hiše.«
Vzravnal se je in 'je poiskal z očmi. Kakor začarani grad, ki mu je o njem pripovedovala mati v pravljicah, je žarela vanj. Okna! so se lesketala kot kot demanti in zeleni grmi so se ločili naokrog kakor stoletna trnjeva meja.
V njpgovo bolest se je mešalo občutje ponosa in samozavesti. »Maj si velik, saj hodiš že v šolo,«
si je dejal. »In če bi se hotel zdaj napraviti na pot, ne more nihče nasprotovati.« In potem ga je spet popadla tesnoba. Hudi bik; in stekli psi — saj človek ne more nič vedeti. Sklenil je, da si bo stvar premislil do prihodnje nedelje.
A »belai hiša«	mu odzdaj	ni	dala miru. Vsako^
krat, kadar je šel	čez ravan,	se	je izpraševal, kaj
naj bi neki na oni poti bilo hujšega kot na tej v šolo. Seveda cesta — ta je držala skozi teman smrekov gozd in v takih gozdovih domujejo različni škratje in čarovnice, tudi volkovi niso redki, kot kaže zgodba o rdeči kapici, a če jo udari povprek čez travnike, bo vedno lahko videl domačo hišo in se bo vsak hip mogel vrniti.
Ta pot se mu je zazdela kot častna dolžnost, ki jo mora izpolniti zdaj, ko je »velik«, in kadar se mu je bojazen na novo vzbudila, se je zmerjal, da je bojazljivec.
Ko je prišla nedelja, je	bil	trdno odločen, da
bo	tvegal pot tja.	Splazil se	je	čez plot in tekel
kolikor hitro je mogel, čez očefcne travnike v smeri proti »beli hiški
Prišel je plet, ki ga je zlahka preplezal in na to kos tuje stepe, kjer ni; bil še nikdar. A tudi tu ni bilo nič nevarnega*. Resje je zorelo v soncu; uvele mačje tačice^ so šumele pod njegovimi nogami. Poskušal je žvižgala, a še vedno je moral vleči zrak vase, da je bilo kaj glasu. Zato ga je bilo-sram in malodušje se ga je polotilo.
Potem je prišlo močvirno barje, ki je bilo spet očetova last. Marsikdaj je govoril o njem. Bavil se je z mislijo, da bo tam rezal šoto, a hotel je stvar začeti na veliko roko, in za to ni imel denarja.
Pavel, se je do členkov pogrezal v močvirje in šele zdaj mu je prišlo na misel, da bo morda umazal nove čevljev Ustrašil se je, zakaj spominjal se je materinih besed: »Dobro pazi nanje, fant, prihranila sem ti jih iz denarja za mleko.« Tudi lepi žametasti suknjič je nosil, ker je bila vprav nedelja. Pogledal je blesteče se našive in je bil za hip neodločen, ali se ne bi rajši vrnil, ne zaradi suknjiča, ne, samo zato, da ne bi bila mati žalostna.
»Morda bom pa le brez škode prebredel skozi,«. se je tolažil in začel teči naprej1. Tla so mu valovala pod nogami in pri vsakem koraku je za-žvrkalo, kakor kadar potegneš bat iz pinje.
Nato je prišel iz črne mrtve luže, na robu so , cveteli belolasi kosmatinci, na vodi pa je plavala železna raztopina in se lesketala kakor zeleni volk. Previdno se je izognil, zabredel je sicer po-polnpma v močvirje, a je koncem koncem vendar prilezel spet na suho, čevlji so bili res vsi premočeni in blatni.
Za Jugoslovansko tiskarno: K. Čec.
Izdaja; za konzorcij »Delavske Pravice« in ureja: Peter Lombardo.