SLOVENSKA ZEMLJA Glasilo slovenske kmečko - delavske politike Za konzorcij: izdajatelj in urednik Kreutzer Pavel, Ljubljana, Trnovski pristan 14 Izhaja vsak četrtek. Naročnina letno 40 din, polletno 20 din, četrtletno 10 din Štev. čekovnega računa 16.782. Tisk Delniške tiskarne d. d. (Predstavnik F. Pintar) Za kmete in delavce naročnina letno 32 din, polletno 16 din, četrtletno 8 din. Štev. 8 Ljubljana, dne H. aprila 1940 Leto III. Kreutzer Pavel: Naša mladina •• naše upanje? Vse kaže da bo vojna dolga, dolga in draga za države, ki se vojskujejo, in draga tudi za države, ki so nevtralne. Slovenskemu kmetu je v spominu doba 1914. do 1918. leta, ko so zaradi vojne cene vseh kmetskih pridelkov tako poskočile, da je imel tudi kmet dosti denarja. Razumemo, zakaj je marsikdo zdaj pričakoval, isto in tudi ne rečemo, da kmetu zvišanje cen njegovih pridelkov ne bi prav prišlo. Opozoriti pa moramo kmeta na to, da ga sami vojni dobički nikakor ne bodo rešili, kakor ga niso rešili 1918. leta. Vojna je draga in požre toliko gospodarskih dobrin, da smo vsi prizadeti. Mogoče je. da napravi posameznik v vojnem času dobiček, toda ta dobiček je pogosto le navidezen. Bridka resnica je, da nas vojna vse siromaši in da se moramo prav posebno potruditi, da zavremo njene škodljive nasledke. Slovenskemu kmetu ni dosti poma-gano, če poskočijo cene kmečkim pridelkom, zakaj Dri nas je malo kmetov, ki bi imeli kaj več živeža na prodaj, pa veliko kmetov, ki morajo živež še kupovati. Razen tega kmet ne prideluje vseh potrebščin sam; tako za gospodarstvo kakor za gospodinjstvo potrebuje mnogo industrijskih izdelkov, ki se nekateri v vojni še hitreje dražijo kakor živila. Dokler kmet še s starim orodjem in staro pripravo pretrpi, bo menil, da je bogat. Ko bo treba novo kupovati ali hišo popravljati, bo denar skopnel kakor pomladni sneg in ostal bo dolg. Kmetje, ki imajo kaj več gozda ali živine, ki z njo zaslužijo, si bodo danes pri oživljeni lesni kupčiji pač nekoliko opomogli, toda pazijo naj, da jim slednjič ne bosta ostala samo prazen gozd in prazen žep- Danes se po izkušnjah iz 1914. do 1918. leta tudi vse države drugače pripravljajo na vojno. Tedaj so se še vse države zanašale na vojno odškodnino premaganca ter najemale vojna posojila, da je bilo veselje. Danes vedo države, da z 'vojnimi odškodninami ni nič — Rusija n. pr. pri mirovnih pogajanjih s Finsko vojne odškodnine niti omenila ni — in da mora vsak svoje vojne stroške sam plačati. Zmagovalec bo dobil kvečjemu prazno in opusto-šeno zemljo. Enako kakor kmeta bi vojna osiromašila slovenskega delavca, obrtnika, uradnika itd. Le malokdo in to posebno dober in previden gospodar, ne bo trpel. Če bo pa po vojni vse natančno preračunal, bo spoznal, da bi bil navzlic vsem vojnim dobičkom v mirnem času za enako delo in enako skrb na boljšem. Seveda bi bil gospodarski položaj slovenskega kmeta in delavca navzlic vojni precej boljši, če bi bili režimi zadnjih dvajsetih let kmečki in industrijski proizvodnji posvetili tolikšno skrb, kakor bi bili morali. Na žalost so se z našimi naravnimi bogastvi okoriščali le tujci in ta čas ni mogoče na hitro kaj dosti storiti. Kmečko-delavsko ljudstvo, ki je bodisi iz nevednosti, bodisi iz brezbrižnosti te režime podpiralo, bo na žalost zdaj trpelo za svojo politično malomarnost. Tiste, ki so svojo krivdo spoznali In jo hočejo zdaj popraviti, pa vojna ne sme ovirati pri delu, ki ga bo treba na vsak način izvršiti za povzdigo našega gospodarskega položaja. Ali ste že poravnali naročnino? Pred oči nam je prišlo tole pismo osmošolcev neke ljubljanske gimnazije: «Mladi srno. Zato bi radi spoznali svet. Odločili smo se, da gremo po srečno opravljeni maturi na izlet v prijateljsko Bolgarijo. Iz svojih denarnih sredstev pa ne moremo zadostiti srčni želji. Zato Vam mi, uboge študentovske pare, pošiljamo to položnico, trdno prepričani, da nam svoje pomoči ne boste odrekli.« Pismo je povod današnjega sestavka, v katerem moramo slovenski srednješolski in akademski mladini povedati nekaj neprijetnih resnic. Nismo med tistimi, ki tožijo «pokvar-jeno mladino«, pa tudi ne med drugimi, ki se mladini prilizujejo zato, da bi jo vpregli v svoj strankarski voz. Vemo, da morajo naše delo nadaljevati le ljudje, ki so danes mladi in pripada bodočnost v slehernem primeru mladini. Ker smo pa v svoje delo vložili svoje življenje in srčno kri, nam ne more biti vse eno, kakšni bodo naši nasledniki, ki bodo nadaljevali delo, katero zahteva veliko samozatajevanja, gorečega idealizma, znanja, požrtvovalnosti, vztrajnosti, pridnosti in poguma. Naša velika žalost je, da pri današnji slovenski srednješolski in akademski mladini prav teh lastnosti ni dovolj. Naj nihče ne misli, da smo krivični, ker vidimo šolano mladino v drugih političnih taborih- Kot demokratje priznamo brez pridržka slehernemu mlademu človeku pravico, da si izbere politično prepričanje po svobodni vesti in volji. Mladini tudi ne bi očitali nobenega greha, ki bi ga storila iz res idealne navdušenosti za svoj politični nauk, kajti gorečnost, zanos in neudušljivi optimizem so še posebno svete predpravice mladine, ki so priznanja vredne tudi tedaj, kadar so obrnjene v napačno smer, da le izvirajo iz čistega prepričanja in idealizma. Mladina, ki ima te lastnosti, bo pokazala samozatajevanje, znanje in vztrajnost še tedaj, kadar bo morda po spoznanju mladostnih zmot krenila na drugo pot. Od take mladine bo imel slovenski narod v vsakem primem korist. Na žalost moramo reči, da ima slovenski narod mladine s temi lastnostmi malo, silno malo. To kaže že zgoraj navedeno pismo. Mladi osmošolci bi radi spoznali svet in prijateljsko Bolgarijo. Ker nimajo denarja, bi človek sodil, da bo požrtvovalna, vztrajna in idealna mladina izrabila počitnice, odšla peš na pot, si med potom z delom odslužila prenočišče in hrano. Tako bi imela najlepšo priložnost spoznati svet vseh štirih južnih slovanskih narodov in si pridobiti znanje, ki ga človeku ne moreta dati ne knjiga, ne hitra vožnja z vlakom. In namesto tega pravi mladina sama sebi «uboge študentovske oare» in moleduje kakor najslabši berač pred vrati. Ce bi bil to edini primer, bi ga ne spravljali v javnost. Rekli bi, ti osmošolci so imeli pač slabe svetovalce, ki jih niso opozorili na to, kaj je človek svoji časti in svojemu narodu dolžan. Toda sorodnih primerov najdemo še nič koliko. Povsodi zasledimo miselnost, da ima mladina, ki se šola na stroške staršev ali naroda, nekak privilegij na udobno življenje iz tujih sredstev in zaradi te nesrečne miselnosti je prišlo že tako daleč, da se iz javnih sredstev isto delo ne plačuje enako. temveč se ravna plačilo zgolj po stopnji šolskih spričeval. Da je taka miselnost slovenskemu kmečkemu in delavskemu ljudstvu nad vse škodljiva, je jasno. Ta miselnost rodi nadutost, s katero se že naša šolska mladina odtujuje narodu in prav tako izvrševanju dolžnosti do naroda. Zato moramo naši šolani mladini povedati, da zahteva politični razvoj odpravo vseh predpravic in tudi predpravic šolskih spričeval. Znanja in izobrazbe ni nikoli preveč, ali s tem, da si je človek pridobil znanje in omiko, si še ni pridobil pravice do rent. Le z vztrajnim in požrtvovalnim delom more človek dokazati pravico do kruha in obstoja, brez pridnosti, vztrajnosti, požrtvovalnosti, samozatajevanja in poguma pa pošteno ne more nihče nič storiti ne zase ne za narod-Zato se nam zde madeži na časti slovenske šolane mladine «akadernska pevska društva», »akademske podružnice CMD», itd., itd., ker vidimo v njih le neupravičeno povzdigovanje samega sebe nad narod. Če si pevec, poj s pevci, če si požrtvovalen Slovenec, druži se s požrtvovalnimi Slovenci in ne Trdnejše Našemu narodu očitajo kot izvirni greh šibko hrbtenico, največkrat ravno tisti, ki so mu sami hrbtenico lomili ter ga učili pohlevnosti in hlapčevstva. Ne rečemo, da narod tega greha nima, toda preiskati je treba, ali je ta greh res izviren ali je šele kesneje zastrupil naš narodni značaj- Če pomislimo vse, bomo to zadevo sodili malo drugače in ne bomo naroda dolžili izvirnega greha, ki ga nima. Zgodovina nam pove. da so bili Slovenci ob prihodu v Evropo sicer miroljuben pastirski narod, ki se je takoj, ko je našel pripravno zemljo, oprijel najmiroljubnejšega dela: stalnega kmetijstva. Navzlic tej prirojeni miroljubnosti pa Slovenci niso bili mile Jere in šleve, temveč po potrebi tudi prav odločni državniki in neustrašeni vojščaki. Ta junaška poglavja naše zgodovine so nam pozneje tujci zmerom zatajevali in marsikak Slovenec še danes nič ne ve od njih. V dolgih stoletjih življenja slovenskega naroda je pač usoda nanesla tako, da so nas številnejši in močnejši sosedje podjarmili in zasužnjili. V tej dobi smo izgubili marsikatero svojo dragoceno lastnost in v zadnjih desetletjih rajne Avstrije smo prišli po zaslugi svojih političnih predstavnikov tako daleč, da je naše izobraženstvo izgubilo vso državotvornost. Navajeno je bilo gledati državo (to je rajno Avstrijo) le kot zatiralko slovenske narodnosti in kot mogočno gospodarsko ob-lastnico, od katere je treba po trenutnih razmerah izvabljati politične in gospodarske drobtinice, zdaj s prilizovanjem in hlapčevanjem, z.daj z izsiljevanjem in neresnim žuganjem. Navidezni avstrijski parlamentarizem je omogočil, da so naši politični predstavniki oba načina predstavljali kot vnet in požrtvovalen boj za narodne pravice. Tako je od 1848. leta naprej postajalo razmerje slovenskega naroda do države čim dalje bolj negativno, to se pravi, vprašaj ali so akademiki ali ne. če si se izšolal na tuje stroške, ni narod tvoj upnik, ampak si ti dolžnik naroda, ki se mu moraš oddolžiti še s tem večjo pridnostjo, vztrajnostjo in požrtvovalnostjo, ker le potem bo tvoje znanje kaj vredno. Danes je neizrečeno žalostno, da toliko tisoč odrasle slovenske šolske mladine ne pokaže ne navdušenja, ne poguma, ne pridnosti, ne volje, da bi si šolsko znanje izpopolnila z delom in življenjskimi izkušnjami, ker šele vse to skupaj je res omika. Dokler slovenska šolana mladina ne pokaže teh lastnosti in take volje, slovenskemu narodu tudi njeno politično prepričanje nič ne hasne, pa naj bo to na skrajni desnici ali skrajni levici. Kdor nima trdne moralne podlage, bo tudi pri političnem delu postal zgolj koristolovec, če si ni politike sploh že zgolj iz koristoljubja in zaradi «službe» oprijel. Zato svetujemo naši mladini, naj se prej začne izpraševati: kaj bom narodu koristila? — preden si bo narod zastavil vprašanje: kaj mi taka mladina koristi?! nrolenScel politični predstavniki slovenskega naroda niso niti več resno hoteli sodelovati pri državniškem delu. Navzlic temu pa po tolikih stoletjih tlačenja in zatiranja slovenski narod v svojem jedru, to je, kmetu in delavcu, ni izgubil državotvornosti, katera mu je že pred tisoč leti ustvarila lastno državo (623—658 — kralj Samo itd.). Leta 1918. sta imela slovenski kmet in delavec zavest, da živita zanaprej v lastni državi, ki jo hočeta s svojim delom in svojim umom urediti in tudi s svoj krvjo in svojim življenjem braniti. Kdor je videl navdušenje slovenskega naroda ob ustanovitvi Jugoslavije, se je moral prepričati o državotvorni sili in volji slovenskega kmeta in delavca. Naravno je. da sta slovenski kmet in delavec državniško delo 'v lastni državi prepustila svojemu izobraženstvu. Tukaj sta slovenski kmet in delavec napravila napako, ki jo je naše izobraženstvo sebično izkoristilo. Ne da bi izobraženstvo kmeta in delavca brž politično vzgojilo, ga je obvladalo po starem avstrijskem načinu in se ni sramovalo lastnemu narodu odrekati in tajiti državotvornost. To je bil velik naroden greh, ki je slov. kmeta in delavca zbegal in ga marsikdaj speljal na nevarno pot mržnje do bratov Hrvatov in Srbov- V resnici pa so nas bratje Hrvati in Srbi v skupni državi bratsko sprejeli, kajti brata Radiča in z njima vsi pošteni Hrvatje so pravi slovenski narod zmerom spoštovali in Srbi so imeli v nas veliko zaupanje. Če je danes po 22. letih toliko drugače, je treba pač popraviti grehe, ki jih imamo sami na vesti. Kmet in delavec naj se zavesta svoje resnične državotvornosti in spoznata, da morata usodo slovenskega naroda sama v roke vzeti in uravnati. V trenutku, ko bosta to spoznala, se ne bosta več poniževala in klečeplazila, ker bosta začutila takoj — trdnejše hrbtenice. J. R.: Pregled, razgled II. Navzlic napetosti, ki nastaja na mejah vojskujočih se držav in v vzhodni Aziji, bo za izid vojne odločilno le evropsko zapadno bojišče. Mnogi menijo, da je zaradi velike utrjenosti obeh nasprotnikov ravno na tej fronti izključena vojaška zmaga in se sklicujejo na pomen solunske fronte 1918. leta. To mnenje je zmotno. Vsako utrdbo je mogoče zavzeti in vsako je mogoče braniti. Vprašanje je le, koliko orožja in mož žrtvuje vojskovodja- Mannerhei-mova črta na Finskem ni bila iz papirja, vendar so jo Rusi v treh tednih prebili. Zato ne moremo reči, da je ta ali ona črta nepremagljiva in nezavzetna. Ker je kompromisni mir med Nemčijo in Anglijo izključen, more vojno končati le popolna vojaška zmaga, tembolj, ker imata oba tabora namen zasesti nasprotnikovo ozemlje. Vojaške zmage pa kljub blokadi, podmornicam in letalom ne Anglija ne Nemčija ne moreta doseči z drugačnimi sredstvi kakor na Poljskem ali na Finskem. Zato bo v tej vojni premagano ljudstvo doživelo enake vojne strahote kot so jih doživeli Poljaki in Finci. Včasih beremo misel, da bo v tej vojni premagani narod potegnil seboj v prepad vso omiko človeštva. Kakorkoli je misel na milijonske žrtve strašna, moramo poudariti, da so taka prerokovanja pretirana. O resnični omiki narodov zapadne in severne Evrope dandanes ne moremo dosti govoriti. Milijonske izgube ljudi teh narodov pa lahko v kratkem nadomeste rodovitni narodi vzhodne in iužne Evrope. Sedanje zatišje na zapadnem bojišču Te vrste ljudi, ki so bili slovenskim kmetom do nedavnega še nepoznani, nam je dala gospodarska kriza. Kaj pa prav za prav hočejo, da o njih pišete, se bo vprašal kmet, ki teh ljudi ne pozna. Toda potrebno je, da o njih spregovorimo, da bodo poznani vsem, če ne po imenu, ker jih ne bomo navajali, pa vsaj po «delih». Pametni in preudarni javni delavci so se pričeli, ko je nastopila gospodarska kriza, ki je slovensko vas težko prizadela, zanimati za njene vzroke in iskati način, po katerem bi se mogla vas rešiti. Svoje misli in dognanja, so napisali v razpravah, ki jih je nekaj izšlo tudi v knjigah in imajo brez dvoma vrednost, ki se danes še ne da dovolj oceniti. Kmalu pa so našli posnemalce. O vasi in kmetih se je pričelo pisati zlasti pc raznih revijah (časopisih, ki izhajajo mesečno). Veliko črnila se je pretočilo za ganljive besede o težkem življenju kmetov; ti preučevalci so pisali o našem kmetu tako ljubeznivo, da bi ga gotovo ganile do srca, če bi jih bral. Kdo pa so ti preučevalci nas boste vprašali? Da, praiv na to vprašanje vam bomo odgovorili. Ljudje vseh nazorov, mladi in stari, ki so kdaj živeli nekaj časa na kmetih, pa svojih doživetij še niso pozabili. Morda so kdaj tudi občutili krivico, ki vlada zapostavljenim in trpečim ter zategadelj spremenili svoje gledanje na svet in življenje. Ko so izšle prve znanstvene razprave o vasi in njenih razmerah, so se hoteli izkazati. Pričeli so tudi sami pisati o vasi, njenih razmerah in življenjskem položaju kmetskega človeka. Tako smo dobili celo vrsto razpraiv, ki se zlasti odlikujejo po številnih statistikah, s katerimi so hoteli pisci teh razprav utemeljiti in podkrepiti svoje trditve. O teh spisih ne moremo razpravljati na tem mestu, ker jih je preveč in nam zato primanjkuje prostora, pa tudi bralci bi se ob njihovi suhoparnosti gotovo dolgočasili. Naše bralce hočemo nanje opozoriti samo zato, ker jih niso brali, toda če bi jih, bi se morali vprašati, kako Je ne dokazuje, da se ta vojna lahko konča brez vojskovanja in s kompromisnim mirom. Priprave za bitko, ki bo največja, odkar svet stoji in ki bo morala nenehoma trajati mesece in mesece, ne morejo biti v sedmih mesecih končane. Razen tega je treba v vojni počakati, da nasprotnik dozori za poraz. To se pravi, na kakršenkoli način mora biti tako zmehčan, da po vojaškem porazu klecne. Znano je, da so Angleži in Francozi žilavi, Nemci pa tudi vztrajni in potrpežljivi. O nemških revolucijah zgodovina ne ve dosti povedati. Velika država ne dozori tako hitro za poraz kakor majhna. Odločitev na glavnem bojišču utegne res pospešiti še vojno na kakem drugem bojišču, katero pa ne bo imelo enakega pomena, kakor ga je imela svoj čas solunska fronta. Treba je pomisliti, da so se tedaj na nemški strani vojskovale še Avstro-Ogrska. Bolgarija in Turčija- Postranska fronta, ki je priklepala nase velik del nasprotnikovih bojnih sil, je imela tedaj za zaveznike veliko večji pomen. Rekli smo že, da si za zdaj še nihče od nasprotnikov resno ne želi vojne na postranskem bojišču. Kljub temu se lahko odpro postranska bojišča v trenutku, ko bo stiska ali pa premoč katere izmed vojskujočih se velesil tolikšna, da ii ne bo več mar koristi, ki jih zdaj uživa od nevtralcev; ali pa v trenutku, ko katera izmed nevtralnih držav sama poseže v spor; ker nevtralnost zanjo ni nič cenejša od vojne in si obeta zaradi svoje odločitve skrajšanje vojne. Kdaj in kje se utegne to zgoditi, ne more danes še nihče prerokovati. mogoče, da še sploh živijo. Kajti toliko črnogledosti kot je v teh spisih ne najdete nikjer drugje. Njihovi pisci so skušali dokazati, da poznajo življenje vasi in kmeta do dobra. Ker je bilo življenje na vasi težko, so zato tudi pisali tako, če bi bilo življenje lepše, bi morda pisali bolj lepo in gledali položaj bolj rožnato. Storili bi najbrž nekaj podobnega kot je storilo letos «Jutro*, ki objavlja anketo o napredku slovenske vasi?! Le malo piscev teh razprav pozna vas res dobro. Svojo učenost so pobrali iz drugih knjig in razprav, zato ni prav nič čudno, če mi je eden tožil, da se Moderndorferjeva knjiga «Slo-venska vas na Dolenjskem* ne more Čisto prav ste povedali v drugi številki naše «Slovenske zemlje*, da ie po mišljenju sedanjih vodilnih slovenskih političnih strank vsak komunist, kdor ne trobi v njihov rog. To je seveda največja neumnost in vprašam vas samo, koliko pa je pri nas sploh ljudi, ki vedo, kaj je komunizem in kakšen mora biti človek, da bo dozorel za to politično idejo? Tisti, ki menijo, da je komunizem že samo dejstvo, če bodo kapitalistom vse vzeli, so bedaki. Brez dela in s samim uživanjem nagrabljenega blaga se ne da dolgo živeti. Naša pot je druga, vsakemu delovnemu človeku, predvsem pa kmetu in delavcu, je treba dati možnost poštenega zaslužka, da da bosta za svoje težko delo prejemala, kar zaslužita. Zato pa je potrebno, da se kmet in delavec pobrigata sama za vse, kar se v državi dogaja in v odločilnih trenutkih tudi odločno in pogumno nastopita. Kadar bosta kmet in delavec združena nastopila povsod, kjer se merijo in dele ljudske pravice, tedaj bo tudi nam ostalim mnogo bolje, ker bosta kot večinski del naroda gledala na to. da bo vsemu delovnemu ljudstvu bolje. Če samo pomislimo, kako malo smo in pot Gotovo pa je eno in na to moramo nenehoma misliti: Sedanja vojna bo zelo zničila orožje in kapital velesil, ki se vojskujejo, kar bo olajšalo položaj sosednih narodov, ki imajo manj orožja in kapitala. Nasledek vseh velikih in dolgotrajnih vojn je večje izenačenje, in izid današnje vojne bo le še bolj pospešil razvoj izenačenja v tisto smer, ki mu jo je določila francoska revolucija. Tega razvoja ne more nobeno prizadevanje zaustaviti in najsi se tudi vsi za kaj drugega vojskujejo. Angleški listi sami so že opozorili na velike spremembe, ki bodo po vojni neizogibne. Te spremembe se ne bodo dotaknile samo držav, ki se vojskujejo, temveč celih delov sveta. Doživljamo višek družbenega preobrata, kakršnega še ni zapisala zgodovina človeštva, ker zemlja še nikdar ni bila tako gosto naseljena. Ne bodo se spremenile samo meje držav, temveč tudi meje pravice in usode narodov. Miselni preobrat, ki bo nasledek vseh teh dogodkov, bo tako velik, da si ga danes še niti predstavljati ne moremo. Iz razvalin bo vstajal nov in lepši svet. V zmešnjavi, ki bo pred tem vstajenjem vladala, pa bo za male narode še toliko nevarnosti, da se bodo iz nesreče mogli rešiti le tisti, ki bodo imeli trdno začrtano pot in pravi čili pred seboj. Zato Bog ne daj, da bi veliki zgodovinski trenutki našli slovenski narod tako otroško nepripravljen in njegove predstavnike — z izjemo generala Maistra — tako sramotno majhne kakor 1918. leta. uporabljati. V njej je namreč Modern-dorfer lepo in prepričevalno opisal položaj in življenje ene dolenjske občine. Snov je 'v knjigi obdelana tako temeljito, da se ne da ponarejati ali morda zaviti in prepisati. Zato povemo vsem: Ni vsak poklican pisati o vasi in njenih razmerah, zlasti pa ne tisti, ki njenega življenja niti dobro ne pozna. Vsak, ki piše o vasi in preučuje njen položaj, se mora zavedati, da je za svoje navedbe in trditve slovenski vasi tudi odgovoren. Preučevalce, ki prikazujejo razmere slovenske vasi v napačni luči in jo rešujejo proti njenemu mišljenju, bo slovenska vas prej ali slej klicala na odgovor, medtem ko bo za prave razprave in spise, ki imajo vrednost, vedno hvaležna. To smo napisali našim kmetom v preudarek, da bodo poznali »preučevalce in prijatelje*, ki jih danes.ne manjka. Josip Udovič. v dvajsetih letih svojega narodnega državnega obstoja napravili za naše ljudsko zdravje, za naše bolnišnice, potem se moramo ob tej misli zjokati. Za kmečkega človeka ni v bolnišnicah prostora prej, kakor v zadnjem trenutku, ko človeka že duša zapušča. Na kmetih tudi ne moremo klicati zdravnika, kadar je potreba nujna, ker ga večinoma niti blizu ni, če pa je blizu, nimamo denarja, da bi ga plačali. Če pa že zbogaš tistih sto ali več dinarjev za zdravniški pregled, ti zmanjka denarja za zdravila, tako da je križ na vse strani. Tisti gospodje, ki se tako radi hvalijo, koliko so napravili za naše slovensko ljudstvo, naj le kdaj pogledajo nas uboge kmete, kmečke delavce, (viničarje itd., da bodo videli in spoznali, kako je pravo slovensko ljudstvo izčrpano in brez vsake pomoči. Kje je danes naš slovenski narod, 'ki je bil pred desetletji še tako krepak in zdrav? Marsikdo se večkrat sprašuje, češ. zakaj so naši ljudje tako malo odporni in se puste voditi iz hleva v hlev? Odgovor je na dlani. Revež je revež in v skrajni stiski se proda za vsak denar. za košček kruha tudi svoje prepričanje. Zato se tudi dogaja, da gleda naš človek tako rad preko meje in misli, da ie tam bolje. Veliko greše v tem oziru razni tuji plačanci, ki bi jih bilo treba takoj spoditi tja, kjer so dobili take izdajalske nauke. V veliki zmoti je 'vsak, kdor meni, da bo tujec rezal boljši kruh, kakor si ga bomo rezali sami, kadar pridemo do svojih državljanskih in ljudskih pravic. Imamo zadosti žalostnih primerov, kako se godi narodom, ki so pred nedavnim prišli pod tujo oblast! Niso samo ob premoženje in narodne pravice, še narodna govorica jim je prepovedana. Ali je usoda teh ljudi kaj boljša od usode nerazumne živali? Prav nič! Zato pa priporočam vsem kmetom in delavcem, skrbite, da pridete do svojih pravic v svoji lastni državi. Poglejte samo, kako drugi stanovi zase skrbe in se bojujejo, da pridejo do tega, kar zahtevajo. Vedite, da vam koč, k! se nad vami podirajo, ne bo nihče na novo pozidal, če jih ne boste pozidali sami s svojimi žulji in zaslužkom, ki vam ga zdaj drugi odjedajo. A. B. Dopisi Iz novomeške okolice Iz naše okolice je malokdaj kaj slišati. Toda ne mislite, da zato spimo. Kaj še, prav težko se moramo boriti za svoj obstoj in to je tudi vz.rok, da smo bolj molčeči, s čimer pa so menda mnogi kar zadovoljni, saj kot slišimo jim ni nič kaj po godu, če se oglašamo in zahtevamo svoje pravice. Lansko leto smo imeli slabo letino. Že pozimi nam je primanjkovalo živeža, zdaj spomladi pa so tiste hiše, ki jim hrane ni treba kupovati, redke. Vse se s strahom izprašuje; kaj bo? Toda odgovora ne ve nihče- Zdaj bi morali saditi krompir, pa ga nimamo, ker je bila lani tako slaba letina kakor že dolgo let ne. V vsej naši bližnji in daljni okolici je domači krompir opešal in zato bo treba dobiti novega, toda za to se razen nas kmetov nihče ne zmeni. Kmetje pa sami ne morejo kupiti semenskega krompirja, ker je predrag in nimamo razen vina, ki se ga tudi ne more prodati, kaj spraviti v denar. Primanjkuje pa nam tudi živinske krme. Mnogi so morali prodati precej živine samo zato, ker niso imeli krme. Ker slišimo razne gospode vedno lepo govoriti, ko nam dajejo obljube, pričakujemo, da se bodo zdaj izkazali, ko smo podpore in pomoči res potrebni, da bodo svoje besedičenje o ljubezni do nas zapostavljenih pokazali tudi z dejanjem. Na to pomoč ne računamo, ker vemo, da je ne bo, če si ne bomo sami pomagali. Zato preč od tistih, ki samo govore, pa nič ne narede. Iz Haloz V zadnjem času smo brali, kako velika nesreča je za Slovence alkohol in koliko žrtev zahteva vsako leto. Nekateri listi so pisali tako, kakor da mi viničarji in viničarski delavci zastrupljamo svoje otroke z vinom in žganjem. Ne bom se prerekal z gospodo, ki našega življenja ne pozna. Ne vino in žganje, temveč pomanjkanje kruha ie vzrok, da naši otroci prepadajo in da so telesno zaostali, če bi se res kaj storilo za zboljšanje položaja nas viničarskih delavcev, bi svoje otroke nasitili in oblekli, potem bi tudi ne bilo pri nas toliko telesno in duševno zaostale mladine. To sem napisal zaradi tega, da opozorim našo javnost na nas viničarske delavce in naš težki položaj. Želimo si izboljšanja svojega življenja in hočemo živeti človeka vredno življenje. To pa bomo dosegli samo tedai. če bomo složni in organizirani. B. F., viničarski delavec- Prispevajte za tiskovni sklad! „Preučevalci'* slovenske vasi Naša usoda je v naših rokah! Dogodki po svetu Vojna na severu Nemci zasedli Dansko in napadli Norveško Svetovni dogodki, ki se razvijajo z bliskovito naglico, so večkrat za nas veliko presenečenje. Tako presenečenje smo doživeli te dni, ko so prišla s severa prva poročila, da je Nemčija zasedla Dansko in napadla Norveško. Kaj je pripeljalo Nemčijo do te odločitve? Zavezniki so napovedali poostritev blokade, katere uspeh bi pomenil za Nemčijo poraz. Kajti Nemčija bi ostala brez vsakih sirovin, ker bi ji bil vsak uvoz skoraj nemogoč. Zato se je morala zavarovati pred angleško blokado: zategadelj ie zasedla Dansko in Norveško, ker upa, da ji bo zdaj mogoče tihotapiti po morju sirovine. Obenem pa ji bosta Norveška in Danska služili kot oporišče za pomorsko vojno, ki se bo brez divoma zdaj pričela. Nemška zasedba Danske in Norveške je bila za svet novo, veliko presenečenje. Vse se sprašuje, kaj so delali zavezniki, kajti skoraj nemogoče je, da bi bile nemške priprave z njihove strani neopažene. Pokazalo se je spet, da zavezniki danes niso sposobni prevzeti iniciative v svoje roke, kajti vedno jih prehiti Nemčija. Norveška se nemškemu napadu upira. Toda norveški odpor ne more biti uspešen; pomoč od zaveznikov pa bo Norveška težko dobila, ker so Nemci že zasedli vsa važnejša mesta, po katerih bi mogla priti zavezniška pomoč. Poleg glavnega mesta Osla so Nemci zasedli že ves južni del Norveške in prodirajo proti severu. Diplomatski boji za Balkan Vloga Balkana je bila vedno pomembna, če že ne odločilna. Tudi v sedanji vojni igra važno vlogo, zato se sučejo okrog njega ostri diplomatski boji 'vojskujočih se držav, ki hočejo pridobiti naklonjenost in podporo Balkana zase. Zlasti se prizadeva Nemčija, da si ohrani naklonjenost in gospodarsko pomoč balkanskih držav, pa tudi Anglija in Francija, ki imata na Balkanu svoje koristi, ne mirujeta. Svoje koristi pa ima na Balkanu tudi Italija, ki se jim ne bo odrekla, kar stalno poudarjajo njeni državniki. Nemčija upa, da bo mogla uvažati iz balkanskih držav tudi v bodoče, ker so ji sirovine in pridelki balkanskih držav za vojskovanje nujno potrebni. Zavezniki pa hočejo preprečiti iz balkanskih držav vsak uvoz v Nemčijo. Prizadevanja Nemčije podpira Italija, ki se je z Nemčijo baje sporazumela zardi razdelitve svojih in nemških koristi na Balkanu. Načrte Nemčije hočejo zavezniki preprečiti pravočasno. V Londonu in Parizu so posveti zavezniških poslanikov iz vseh balkanskih držav, da bodo dobili navodila za svoje delovanje. Toda Nemčija ne drži križem rok: njena diplomacija, ki se je izkazala za sposobno, je tudi na delu. Balkanske države ta diplomatski boj zaenkrat samo opazujejo, ker želijo ostati tudi v bodoče nevtralne in svojo nevtralnost tudi braniti. r Sprememba v angleški vladi. Angleška vlada je izpremenjena. Vodstvo vojne je v rokah bivšega mornariškega ministra Churchila, ki je najbolj odločen in tudi sposoben, da vodi angleško vojno politiko. + Angleške vojne edinice na Jadranskem morju. Po angleški napovedi poostritve blokade so se pojavile tudi na Jadranskem morju edinice angleških vojnih ladij, ki hočejo preprečiti v Nemčijo iz Italije in Jugoslavije po Jadranskem morju vsak uvoz. + Odločitev mera pasti na zapadu, je dejal gospodarski diktator Nemčije, minister general Goring. Vsa Nemčija mora biti zbrana okrog svojega voditelja, da bo zmagala in preprečila nakane zaveznikov. + Proti obnovi Avstrije v obliki monarhije, ki si jo baje zamišljajo zavezniki, pišejo nekateri romunski časniki. + Finska prosi za pomoč. Velika škoda, ki jo je povzročila finsko-sovjet-ska vojna, je prisilila finsko vlado, da je zaprosila Zvezo narodov za pomoč. Žrtve finskega naroda so velike. Porušenih je 4.500 hiš; v bojih pa je padlo nad 15.000 Fincev, okrog 40.000 pa je ranjenih. + Ameriški prostovoljci v Franciji. V Pariz so prišli prvi ameriški prostovoljci, ki bodo pomagali zaveznikom pri delu v Rdečem križu. + Petletni gospodarski načrt je sprejela romunska vlada. Načrt ima namen rešiti vprašanje industrializacije Romunije in romunske kmetijske proizvodnje. Če bo v danih razmerah izvedljiv, je drugo 'vprašanje. + Sovjetska zveza le uganka v sedanji diplomatski vojni. Svoje stališče ni opredelila, čeprav bi ga po odpoklicu poslanika Suriča iz Pariza in zbiranja zavezniških čet na bližnjem vzhodu morala, pišejo francoski listi. + Italija se pripravlja na obrambo. V Italiji je bil uveljavljen zakon o splošni vojaški in narodni mobilizaciji. Po tem zakonu bo moral ves italijanski narod biti v službi vojske. + Nemčija se pripravlja na napad. Vsi nemški časniki pišejo, da bo Nemčija kmalu pokazala svojo moč. Nem- čija se ne boji zaveznikov in jim bo svojo moč tudi dokazla, zaključujejo nemški listi svoje pisanje. + Novo angleško posojilo Romuniji. Anglija je dovolila kredit 5,500.000 funtov (1 milijardo 200 milijonov din) za nakup vojnih potrebščin. + Trgovinsko pogodbo med Sovjetsko zvezo in Anglijo napovedujejo v najkrajšem času. S to pogodbo bi Anglija rada ločila Sovjetsko zvezo od Nemčije. + Smrtna kazen je uveljavljena v Franciji za komunistično in hitlerjevsko propagando. Število policije bo povečano, da bo lažje zasledovala obe propagandi, ki sta v Franciji razširjeni. + Tajni vojaški razgovori v turški prestolnici Ankari, so bili med turškimi in romunskimi generali. Romunija ta posvet «uradno» zanika. + Blokado zahtevajo Francozi tudi na Jadranskem, Sredozemskem in Črnem morju, da se tako prepreči iz balkanskih držav vsak uvoz