Izdaja Zveza Študentov Ju goslavtje, odbor vlsolcoSol sklh zavodov v Mariboru List ureja urednISkl odbor Slavko Pukl, Matjai Mulej Janez Ujčič, Martin PraS nlckl, Olga Cerlč (lektor In korektor) In Marjan Srlmpf Glavni tn odgovorni urednik: SLAVKO PUKL. - Uredništvo: Tomšičeva «5. telefon 22-977. — Izvod 50 par. — Rokopisov ne vračamo. — Tisk: časopisno podjetje Mariborski tisk atedra MARIBORSKIH ŠTUDENTOV APRILA t%6 MARIBOR Kako dolgo še di jaški domovi - razvaline Po kongresu SZDL Slovenije in pred zveznim kongresom Socialistične zveze se med mladimi ob razpravah o tezah pojavlja vrsta aktualnih in življenjskih vprašanj. Cotovo ni slučaj, da so ta vprašanja tesno povezana z življenjem, šolanjem in vključevanjem mladih v družbeno politično življenje. Vsakodnevna srečanja s težavami, napakami in odmiki od željene prakse nam narekujejo ta vprašanja, ki so resda mnogokrat nepodkrepljena, zaletava in včasih izvirajo tudi iz slabega poznavanja posameznih vprašanj; so pa zato odkrita in izrečena v želji popraviti in spremeniti. v Šolstvu druge stopnje je VELIKO RAZNIH PROBLEMOV, TAKO NESMOTRNO OMREŽJE, SKROMNE MATERIALNE MOŽNOSTI, POMANJKLJIVO SODELOVANJE Z GOSPODARSTVOM IN DRUŽBENIMI SLUŽBAMI. DIJAŠKIH DOMOV JE ČEDALJE MANJ, ŠTIPENDIRANJE JE MINIMALNO, KREDITI ZA ŠOLANJE PA SE NISO UVEDENI. Če se ustavimo samo ob točki o dijaških domovih, bomo našli na našem območju vrsto perečih problemov. Če tokrat izpustimo že tolikokrat ponovljeno željo po drugem študentskem domu v Mariboru in pogledamo, kakšno je stanje v dijaških domovih, bomo dobili zaskrbljujočo sliko. S tem, ko so se v Mariboru odpirale vedno nove srednje šole. že ustanovljene pa so vilnih diskusijah o visokošolskem študiju in ko te diskusije obsegajo i i čedalje več teoretičnih predlogov o tem, kako pripraviti študenta, ] ] da bo diplomiral čimprej in se zaposlil, naj tudi prispevek, ki ni popolnoma identičen, pomaga vsaj k razumevanju in nadaljnjemu i i izobraževanju strokovnjakov na visokih in višjih šolah. Moj namen i | je, da bi spregovoril obširneje o izobraževanju strojnih inženirjev j | na višji šoli, čeprav se seveda ne morem zapreti samo v te meje, i saj so vsi tehnični poklici zelo sorodni, in tako večina ugotovitev ! lahko ima tudi splošno veljavo. Šolska reforma, ki smo Jo začeli izvajati pred nekaj leti, je na široko omogočila razvoj šolskih institucij in ustanavljanje novih, različnih smeri in stopenj. Ce je začetek reforme obetal zelo presenetljive rezultate, zlasti kar zadeva število izšolanih strokovnjakov, so se vendar kmalu potem pojavile pomanjkljivosti tega enostranskega presenečenja. Ce smo lahko pridobili na kvantiteti, smo izgubili kvaliteto, ki nam jo je oropala dirka s časom. Povprečna doba študija se je skrajšala predvsem zaradi skrajšane dolžine poučevanja — predavanj (zmanjšanje števila semestrov), medtem pa so zaradi tega učni programi imeli znatno škodo. Vse kaže, da ob uvajanju reforme šolstva analiza ni bila dovolj precizna — in niti ni mogla biti. Težko si je namreč predstavljati, da bi lahko visokošolski študij skrajšali za eno petino, pri femer nismo poskrbeli, da nodo Šole in fakultete lahko opremile svoje učilnice, laboratorije, delavnice jn študentom v krajšem času nudile kvalitetnejši pouk. Šolska reforma je prinesla tudi norost stopnjevanja študija na visokih šotah in vzporedno s tem ustanavljale višjih šol, ki po rangu ustrezajo Prvi stopnji fakultetnega študija. Dandanes že praksa kaže, da skoraj nobena univerza v Jugoslaviji ni več na-vdu5ena nad stopnjevanjem študija na fakultetah, kajti program in gradivo je težko razdeliti tako, da bi študentje v ffasu študija dvakrat organsko končali Predavanja, dvakrat izpite in dvakrat diplomirali. Težnja, da bi opustili stopenjski študij na tistih fakultetah, ob katerih so že ustrezne višje šole, ni neutemeljena, in se bo najbrž tudi uspe-a uveljaviti v praksi. Stvar, o kateri moramo od tega trenutka dalje resno govoriti kot o nečem Posebno važnem za naš izobraževalni sistem, so višje šole. Le-te ne morejo ostati še dalje popolnoma Istovetne fakulteti prve stopnje, saj je njihova na-loga, da dajp strokovni kader, ki bo sposoben samostojno reševati določene tehniške in gospodarske probleme. Za-takšno delo je potrebna zaključena izobrazba, pridobljena le na zavodu, ki * ?[Pt*v^eva programe takšnega značaja, bogatene z mnogimi praktičnimi izkušnjami. Skoraj ves Izobraževalni proces pri riirti danes takšen, kt daje gospodarstvu ■ P'0,nante, ln le-tl so sicer formalno a aorazbo uspešno dokončali ln vsrkali vieeeišnjo mero teoretičnega znan|a, n‘,ojka jim pa osnovna praktična Izvoljivost. Ker menim tu govoriti pred-vanT 0 štrojnlklh In njihovem Izobraže-šni ’ Je zlasti važno, da vemo, kabin ,St> Potrebe po teh kadrih v industriji kakšne so kvaliflkacile Izobraževalne-slstema, kjer se le-tl šolajo aoh?j5tvo le’ da Industrija potrebuje teh 'n ustvarjalne konstrukterje ter Sem 4S° bo|l kot kdajkoli prej V natri? tehničnem svetu zdaj ne bo poln samo znanle. temveč tudi volja r, vztraJnost, če bomo hoteli držati še t-Лчп? razdallo s tehnično razvitimi de- " *mi Evrope ln sveta. Toda konstruk- terskega poklica se ne moremo priučiti kar čez noč. Teoretični predmeti so povsem eksaktni, determinirani, ki Jih je možno sprejemati in naštudirati s pomočjo matematične analize. So zakoni, aksiomi, ki veljajo neizpodbitno, konstruiranje pa Je kategorija zase, ln ni odvisna le od volje, marveč tudi od nadarjenosti. To je ustvarjalno delo, proces, ki aktivira v tvorcu vse razpoložljive komponente človeških sposobnosti in je ves Čas povezan z vsemi znanji in poznavanji snovi, kakor tudi z Idejo o napredku In Izboljševanju. Vse racionalne misli ne morejo dati predstave o konstruiranju, zato je toliko bolj važno, kakšen poudarek bomo dali konstruiranju kot predmetu posebej ali v povezavi z ostalimi strokovnimi predmeti. Pomen, ki ga konstruiranje ima, prt nas še zdaleč ni pravilno doumljiv, ln ga večina laikov ima za mehanično delo, ki ne zahteva kdove kakšne umske obremenitve. To pa je velika zmota ln v tem pogledu grešijo vsi. ki ne priznavajo glavne ln odločilne vloge v tehničnem razvoju — prav konstrukterjem. Ne samo to, da Je konstruiranje delo, ki zahteva dobro poznavanje snovi ln abstraktno mišljenje, temveč je to tudi postopek oživljanja abstrakcije, posredovanje v svet tehniške risbe, dalje v proizvodne oddelke, v dokončno obliko in funkcionalnost, ki Jo strogo preizkusi namen, kateremu služi. Kdor to delo pozna, ve, da se odgovornost ne neha ob pre/dajl dokumentacije, temveč ostane povezava med konstrukterjem In predmetom, ki ga Je konstrukter zasnoval. nepretrgana skozi vse faze fizičnega nastanka, preizkušnje, spremembe konceptov, reklamacije, uspeh, ali pa tudi neuspeh lastaiega dela. Vse službe v Industriji le dopolnjujejo osnovno Icon-struktersko dejavnost. Konstruiranje Je pa hrbtenica dobre In moderne Industrije; če je ta brez idej, potem zamre sleherna napredna dejavnost, kakor je to primer povsod drugod. Sele ko bomo dali konstrukterskl dejavnosti mesto, ki JI gre, in ko bomo znali ocenjevati odvisnost Industrijskega vzpona prav od strokovne moči inženirskih kadrov, tedaj menda ne bo težko uvideti, kako naj se takšni strokovnjaki šolajo. Poleg poudarka strokovnim in teoretičnim predmetom Je treba uvesti novo kvaliteto; samostojno konstruiranje. Slabost današnjega izobraževalnega sistema Je ta, da Sola ali fakulteta ne da Industriji-Inženirja, ki bi bil takoj, ali v najkrajšem času sposoben reševati konstruktivno tehnične probleme; svoj izvor pa Ima ta v dejstvu, da v času šolanja ni bil prebujen ustvarjalni duh in tehnična Intuicija. Na potrebno posebej opozarjati, koliko časa In denarja je šlo s tem v Izgubo, ln je sploh vprašanje, če se zamujeno še da povsem nadoknaditi. Morda je čas. da torej tudi v višjem šolstvu v času splošnega spreminjanja uvedemo študijske spremembe, ki bodo koristno vplivale na formiranje strojnega inženirja. (Na visokih tehniških šolah v Inozemstvu dobiva vse večjo veljavo predmet, ki se imenuje »Kon-struktionssystematlk« In ima namen zamašiti ravno dosedanje vrzeli v študijskih metodah, ki niso bile dovolj vitalne in prilagodljive ustvarjalnosti.) Izhodišče visokošolskemu izobraževa nju mora biti tudi sedaj, ko smo odpravili mnoge formalne pogoje. Se vedno težnja, da vzgoilmo zanesljivega strokovnjaka Na višješolski pouk ni najbolj ugodno vplivalo to. da smo dali preširoke možnoslt vpisovanja In smo mnogokrat spregledali še tiste pogoje, ki so bili prvotno postavljeni. Zgodilo se je celo, da so sprej.emne Izpite opravili tisti kandidati, ki iz kakršnihkoli razlogov niso dokončali srednje ali celo Industrijske šole. Seveda to ni nič posebno čudnega, če upoštevamo, da so se kandidati resno pripravljali na predmete, določene za sprejemni Izpit. Toda dalje niso šole upoštevale rigoroznih pogojev za vpis (dokončana srednja šola, ali industrijska šola s petimi leti prakse ln sprejemnim Izpitom, ali popolna osemletna šola z desetimi leti prakse ln sprejemnim Izpitom). S tem Je popolna srednješolska Izobrazba postala v očeh nekaterih smešna, če pa se je možno vpisati na višjo šolo tudi brez nje brez kakšnih dodatnih pogojev, razen sprejemnega izpita. Čeprav spričevalo naj ne bi bilo edini dokaz zrelosti ln sposobnosti, naj bi vendarle formalni pogoj za visokošolski študij tudi vnaprej bila matura. Bojazen, da bi akademske Izobražence osiromašili za zdravo humanistično podlago, ki Jo dobijo v srednji šoli, ni pretirana in je ne bo odveč povedati. Res pa Je tudi to, da so v praksi vpisi s sprejemnim Izpitom le majhen odstotek skupnega vpisa. V osnovi se je treba seveda odločiti, kako bi dokončno reformirali srednjo šolo. Za zdaj je tam pravzaprav zmeda in vprašanje je, če Imajo srednje šole svoi resnični dokončni značaj. Dobro bi nio dopolniti dodatni pogoj za vpis na višjo šolo. da Ima kandidat ustrezno srednjo šolo ali vsaj gimnazijo. Kandidati za nadaljnji študtj pa bi se zanj morali odločiti že prej, najbolje seveda tako, da bi se po srednji šoli razvejali: eni za fakultete, drugi za višje Šole. Kriterij v današnji srednji šoli bo moral doživeti koreniti preporod, da bi šolo povrnili na zrelo stopnjo, kakršno je uživala včasih. Brez pridržkov — a ne brez sramu — je treba priznati, da so kriteriji na srednjih šolah v zadnjih letih Izredno padli, zlasti še padajo od tedaj navzdol, ko Je začelo veljati vzgojno načelo, da dijaka, ki nt zadovoljil pogojem šole, ni mogoče Izključiti ln se zaradi tega brani In vzgaja vsemogoča nekvaliteta in Širi prepričanje, da srednjo šolo konča vsakdo, ki se je tja vpisal. Najbolj nejasno je še vedno vprašanje intenziflkacije Študija na višji šoli. S precejšnjo mero sprememb v dosedanjem klasičnem izobraževanju bi bilo mogoče doseči kar zadovoljive rezultate. Cimprej moramo spoznati potrebo po koreniti proučitvi, ali lahko v dveh letih predavatelji posredujejo kvalitetno toliko snovi, kot je vsebuje program in zahteva praksa. Zdi se mj, da ne, če ne pozabimo seveda tudi na kvaliteto diplomantov. 2e v začetku sem omenjal pomen konkretnega dela na določenih problemih konstruiranja in naj ne bo odveč, če sedaj to ponovim, delno zaradi tega da bi opozoril, da danes še ni tako, predvsem pa zaradi tega, da bi pokazal, kako utemeljena je misel, da bi bilo potrebno študij na višji tehniški šoli podaljšati za dva semestra (vsaj kar zadeva strojni oddelek) V omenjeno podaljšanje je všteta proizvodna praksa, ki bi jo študentje opravljali v podjetjih (približno dve tretjini v obratih, eno tretjino pa v konstrukciji) in ki bi jim zelo pomagala v zbliževanju s stroko. Vsaj en semester, in to pred koncem študija, bi naj bil posvečen intenzivnemu delu v šolskih risalnicah ob pomoči asistentov iz prakse. Ena od važnih oblik pomoči v izobraževanju strokovnih kadrov je sodelovanje gospodarskih organizacij in ustanov; doslej je bilo že velikokrat omenjeno, vendar napovedi še niso uresničene’in nič ne kaže, da bi bile kaj kmalu. Se vedno namreč ni zmagalo mnenje, da izobraževanje ni proces, ki bi bil samo v šolah, temveč je brez pridržkov potrebno vsestranske podpore prav tistih družbenih organizacijskih enot, za katere se kadri šolajo. Ni potrebno še posebej poudarjati, da bi v vzgoji inženirjev mogla In morala najintenzivneje sodelovati industrija z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Katera višja ali visoka šola danes ima možnost dati študentom zadosti Izkušenj, ki so potrebne za uspešen začetek dela v podjetjih? Najbrž malo-katera, to pa predvsem zaradi tega, ker se gospodarske organizacije precej vztrajno otepajo tesnejšega sodelovanja s strokovnimi šolami. 2e samo sprejemanje (bolje nesprejemanje) praktikantov je tako neurejeno, da povzroča pravo nezadovoljstvo šol. Dalje niso izrabljene mrtve rezerve raznih laboratorijev in inštitutov v podjetjih, kjer bi lahko študentje v času, ko le-ti ne služijo podjetju, nabirali čisto določene in dragocene izkušnje. Nekaj primerov razumevanja lahko vendarle najdemo; v Mariboru se odlikuje zlasti Tovarna avtomobilov. Seveda je tako sodelovanje samo temelj tistemu, kar se bo moralo razviti. Skoraj popolnoma so neizkoriščeni še strokovnjaki v podjetjih, ki bi lahko kot zunanji sodelavci šol prenašali svoje bogate izkušnje na študente v času konstruktorske dobe (zadnji semester). Na vrsti pa je najkvalitetnejši korak, ki ga mora storiti naša višja in visoka Šola, če želimo, da bo postala to, kar je njena dolžnost, in če hočemo v mednarodnem pogledu predstavljati ljudstvo, ki je sposobno držati korak z današnjim hitrim tehničnim razvojem v svetu. Moramo razviti pravi sislem prakticiranja študentov v podjetjih na začetku študija ali med njim. Prakse bi morale trajati najmanj šest mesecev, tako da bi se študent v tem času prilagodil fizičnemu in umskemu delu ter se na ta način uvedel v tehnično ustvarjanje. Kje in kako bodo delovna mesta v podjetjih na razpolago — to je zdaj vprašanje. Prav gotovo je eno: pokazalo se bo, če so podjetja zrela za razumevanje vzgoje kadrov in če se zavedajo, da je sklenitev takšnega sodelovanja s šolami pozitivna in dosti obeta. S tako organiziranim študijem bi bilo mogoče doseči, da bi večina študentov diplomirala v treh letih (sedaj je delež diplomiranih v tem obdobju sila nižji), višja tehniška šola pa bi s tem dala posebno kvaliteto strojnega inženirja, ki je naši industriji še kako potreben, Prehod na drugo stopnjo fakultete bi bil možen, čeprav manj pričakovan. Višja šolš bo. namreč izobraževala kader, ki bi preraščal -polovico fakultete«, zato tudi iz tega razloga stopnjevanje ne bi bilo več potrebno. Spoznati je pač treba neizogibnost dveh visokošolskih cenlrov v Sloveniji, ki bi se razlikovala po stopnji izobraževanja. Kakšna je pol do uresničenja takšnih zamisli, zaenkrat še ni jasno. Gre pač za vsebinsko spremembo .v našem šolstvu, in samo predlog ne more vzbujati mnenja, da je za izpeljavo pretežaven. Šolska reforma si je postavila nalogo izoblikovati takšne izobraževalne ustanove, ki bodo dajale predvsem dobre strokovnjake v krajšem času kot doslej. V ta namen bo pa treba še marsikakšen predlog pregledati, pretehtati. Tudi tisto, kar v začetku šolske reforme ni moglo biti predvideno, naj najde svoje pravo mesto pri obravnavanju strokovnih šolskih ustanov. Jasno je eno: Pri vsem razvojnem procesu bo morala naša industrija (in ne samo ta) tesno sodelovati s predlogi, priporočili, sredstvi, razpoložljivimi mesti za prakse — vse v prepričanju, da dela uslugo sama sebi. MARTIN PRASNICKI Pet let KATEDRE Pet kratkih, razgibanih let je v življenju nekega časopisa malo, a tudi mnogo, če so to leta snovanja in neprestane borbe za obstanek. Študentskemu listu so bile redkokdaj postavljene tako pogoste prepreke kot Katedri. Po »združitvi« s Tribuno je bilo le Se zelo malo upanja, da bodo mariborski Študentje dobili svoj časopis. In vendar. Peščica entuziastov je po skoraj desetmesečnih prizadevanjih uspela Izdati prvo številko. Tako pomeni maj 1965 že drugo rjjstvo Katedre. V petih letih so se pri listu izmenjale tri generacije. Mogoče preveč za študentski list, saj se pri teh uredniški odbori menjajo po 3—5 letih. Na hitro menjavanje uredniških odborov pri Katedri pa je vplival dvoleten študij in pa tudi neprestane težave okrog Izhajanja. mariborskih Študentov Namesto uvodnika ГЈ »i /a/CfUiA. ki **' ; Sv *0 VoMku ЛОЖ »J ».«*> ;. • tmrpJVMdjfuU ko »rjv.K pC'^1ЧЛ»8:- S <\>>’ i Kitno M 3- нЛ СЛ9*9 < r.umbvftkiii &>i4k ikitoih- : je vtb£ty< гл&л k^oStSn. , mff < « jp-.-A p* J V *<• V J Sodelovanje pri učnih programih tStotriiNdo na окпфО <с£авшМ InnJtteeci у Mmifcrre- J* Ш^Јж.Ја., Š->ti«n1nn _ *- 11 f 111 ttii■ r htfaimigi 11 L- ‘ - »ПШЛП1 trrtuteu t tdnttjnj Komo« Ш Mb ktttnM otaetaefln кж&ф ШВ - 81 j* fc,Wtlivni a« IMi - SoS «xy*»«r j рмктОш* tar UU Miio Trfpiknn H A R I it 0 n 3. MARCA 196! Ш01. srevvi n VBtBIN« • AnAcu* • Jte#**«*** iAub fr \p* Ob peti obletnici imo zaprosili za krajše razgovore glavne in odgovorne urednike, ki so v dosedanjih petih letih urejevali Katedro. Ustanovitev lista in ponovno izhajanje v letu 1965 je neločljivo povezano s prvim glavnini In odgovornim urednikom našega lista VLADOM GOLOBOM. O začetkih Katedre Vlado pripoveduje: »Prvi sklep o izhajanju lista je sprejel odbor Zveze študentov pozimi i960. leta. Na odboru so si zamišljali list na ciklostilu, vendar smo se kasneje odločili za tiskanje. Po uspešnem »lovu na sredstva« smo začeli izdajati Katedro v 3000 izvodih. Vem, da sem pri prvi številki opravljal vrsto del od urejc vanja do knjigovodskih poslov. Prva številka Katedre je nastajala v študentski sobi VEKS (v starem poslopju). Od šole smo si izposojali po 20 listov za tipkanje. 2e pred izidom prve številke smo dobili pod noge prvo poleno. Ljub ljanski študentje so razposlali druž beno političnim organizacijam pi smo, v katerem so seznanjali javnost, da je ustanovitev še enega študentskega lista v Sloveniji po trata družbenih sredstev. To njiho vo trditev smo ovrgli že s prvo šte vilko Katedre. Po/nejša priljubijo nost lista je pokazala prav nasprot no. Po drugem letniku smo se znašli v veliki denarni stiski. Obrnili snu se na vrsto forumov in na enem iz med vplivnih smo dobili odgovor: Znajdite sel Takrat smo se tako »znašli«, da smo s sredstvi zagolo vili redno 14-dnevno izhajanje, na bavili smo kompletno opremo, foto laboratorij in organizirali vrsto uspešnih prireditev. Pri prehodu na 14-dnevnik smo \ uredništvu pričeli z resnim študij sitim delom. Pripravljali smo semi narje, predavanja, in to delo se nam je bogato obrestovalo. Katedra je bila v tem Času zelo priljublje VLADO GOLOB na, saj je imela med študenti ii srednješolci okrog 6000 naročnikov Pri časopisu in literarni prilogi je sodelovalo preko 70 študentov in dijakov.« In perspektive Katedre? »Jugoslavija je na predzadnjem mestu v Evropi po številu izvodov časopisa na prebivalca. In drugi podatek: V svetu imajo univerze lastne tiskarne, v katerih že 2 un po važnem dogodku tiskajo časopis Mislim tudi, da morajo bodoči intelektulaci imeli neki ventil, da razmišljajo. In to ne samo o ozko d rokovni h problemih.« FERI HORVAT je urejeval Kate Iro zadnje obdobje pred njeno združitvijo s Tribuno. »Ko Še nismo vedeli, kakšni obla ki se zbirajo nad našim listom, smo skupaj na seminarju razmišljali o četrtem letniku, o posameznih rubrikah. Bili smo prepričani, da bo priljubljenost Katedre med bral ci še bolj utrdila. Pripravljali smo spremembe, snovali in se prepriče vali. Vendar je na ta naša prizadevanja ostal le prazen spomin in ne pola potiskanega papirja. Ko je izhajal tretji letnik Katedre, je bilo uredništvo kakor pravo miavljišče. Od jutra do večera smo pisali, se pogovarjali, tudi kre gali in skupaj odločali. Vedeli smo, kaj hočemo: študentski časopis, odkrit in neposreden opazovalec in zapisovalec življenja na šolah in izven njih. Vedeli smo, da nam primanjkuje kritičnih sestavkov, da je včasih lisi preveč poročevalski. Imeli smo koncept, ki ga pa žal nismo mogli uresničiti. Poznejša neprizadetost sodelavcev do novega lista je deloma razumljiva. Katedra bi morala postati takšna, kot smo jo zasnovali pred leti: kritičen in odločen spremljevalec študentskega in dijaškega življenja v severni Sloveniji.« Krajše obdobje je bil glavni urednik Katedre DARKO PASEK. Kmalu zatem se je zaposlil kot novinat pri radiu. O delu pri študentskem listu pravi: »Pri Katedri sem se prvič srečal z novinarstvom. Izkušnje, ki sem jih pridobil, so mi dale pogum, da sem se prijavil na razpis. Kmalu sem spoznal, da je razlika med delom pri 14-dnevniku in pri radiu ogromna. Zdi se mi, da je za sodelovanje pri Študentskem listu dovolj veselje do pisanja, pogum in osebna zavzetost, medtem ko je za delo v profesionalnem novinarstvu potrebna dolgoletna praksa, da novinar obvlada določeno področje. Delo v uredništvu Katedre je posebno pri tretjem letniku doseglo vsioko raven in je skoraj mejilo že na profesionalizem.« Kaj nrteniš o nadaljnjih možnostih \atedre? »Študentski list je v Mariboru ta res potreben Mislim, da smo o Razgovori z bralci Ob prti obletnici Katedre se Je uredniški odbor lista odlo-Ш, da pripravi razgovore s nekaterimi izmed Številnih bralcev.' Zaradi omejenega prostora smo se odločili, da naj udeleženci razgovora predstavljajo določeno skupino bralcev mariborskega študentskega lista. Tako smo izbrali štiri bralce, profesorja, nato predstavnika »starih bajt«, študenta prvega letnika in enega srednješolca. Vsem smo postavili podobna vprašanja, ki sc v glavnem nanašajo na razvoj, vsebino ter na perspektivo Katedre. Prvi odgovarja profesor RUDI ČRNKOVIČ, direktor višje ekonomsko komercialuc šole. - KAJ MENITE O RAZVOJU »KATEDRE«? Menim, da mora Imeti mlad človek, ki šiudira, svoj časopis, ki ga čila, ker mu to pomaga pri oblikovanju v popolnega strokovnjaka socialistične družbe. Ni dovolj, da mladina čita. ampak je potrebno, da tudi sama ureja časopis. Ce je tako, potem seveda priključitev h kakemu drugemu časopisu, ki ga drugi urejajo, in mu dajejo svoj koncept, pomeni ukinitev možnosti za izpopolnjevanje mladega človeka. O vsebini časopisa v preteklosti bi dejal, da ni bila popolna, ker je bila pretežno obrnjena k problemom študentov in študija, kar pa je le del študentovega življenja in njegovega stika z družbo. - KAKO GLEDATE NA PERSPEKTIVO ČASOPISA? »Katedra« ima isto perspektivo kot mariborske višje šote, zato bo pri svojem razvoju doživljala iste težave in zapreke kot šole. Časopisi se lažje ukinjajo kot šole, in samo to je razlog, da katera mariborskih šol ni doživela priključitve k ljubljanski instituciji, kot je to doživela -Katedra«. Doživljali pa boste ignoriranje pri tej In oni stvari, platonične pohvale in podobno vendar — tako kot šole — bo »Katedra« ostala, če bo dovolj samostojna, odporna in glasna In če se bo lahko pohvalila s kvaliteto. Ne samo zaradi popolnosti njene vsebine, ampak tudi zaradi borbe za obstanek in nfirmacijo mora »Katedra« obravnavati najširšo družbeno problematiko. Njena specifičnost naj ne bo vsebina, ampak pristop k problemom. Tako kot na mariborskih višjih šolah obravnavamo strokovna vprašanja s stališča osnovnih celic gospodarstva, tako je treba v »Katedri« obravnavati študentska in splošna vprašanja, in sicer s stališča osnovne celice družbe, to je človeka. MARIBORSKIH STUPSRTOV tem vsi prepričani. Z razvojem in decentralizacijo visokega šolstva pri nas se morajo skladno razvijati lu Ii študentski listi. Mislim, da je sedanja oblika Ka tedre najbolj primerna. Potrebno pa bi bilo objavljati več polemič nih sestavkov, saj teh študentje naj več želijo.« DARKO PASEK TOMEK - JOSIP HUDEK, študent gradbenega oddelka višje tehnične šole, je bil naročnik Katedre, odkar je začela izhajati, in meni o njej tole: — V Katedri mi je ugajata razporeditev ista po posameznih rubrikah, saj je tako vsak bralec hitro našel tisto, kar mu je všeč. Pogrešal sem edino nekatere specifične članke, ki bi prinašali novosti in problematiko 'stroke, ki jo posamezni študentje študirajo. Zdi se mi, da bi moral sedanji uredniški odbor ta predlog upoštevati, saj bi Ust s tem veliko pridobil na pestrosti in prav gotovo tudi na priljubljenosti med študenti. Glede vprašanja o potrebi po študentskem listu v Mariboru pa bi dejal, da je Mariborskim študentom Katedra nujno potrebna. Vsi vemo, kako smo bili obveščeni o dogodkih na naših višjih šolah v č^isu, ko nas je o tem obveščala le ena stran v ljubljanski Tribuni. VLADO KOROŠEC, študent prvega letnika pedagoške akademije: — O dosedanjem razvoju Katedre ne morem dosti povedati, kajti prvič sem se srečal z našim študentskim listom pred tremi meseci. O dosedanjih številkah, ki sem jih videl, pa menim, da so- bile dobre: pripomnil bi le, da bi moralo biti pri študentskem listu več sodelavcev kot doslej, predvsem z likovne strani. Tudi s kvaliteto papirja nisem povsem zadovoljen. Glede same vsebine pa mislim, da bi morala biti bolj polemična. Študent, ki občuti potrebo po obravnavanju kakšnega aktualnega problema, bi moral polemiko o tem vprašanju razviti v Katedri, tako da jo s tem posreduje celotni študentski javnosti. Zdi se mi tudi, da bi morala biti vsebina lista bolj živahna in bi bralec lahko takoj ugotovil, da ima v roljl študentski list. Glede bodočega razvoja časopisa pa upam, da bo Katedra postala nosilec kulturne, družbene in politične zavzetosti mariborskih študentov. S tem bi precej prispevalo k aktiviranju mladega človeka, za katerega danes ugotavljamo, da nekako stagnira. TONE STOJKO, dijak tehnične srednje šole za elektro in strojno stroko pravi: — S Katedro sem se spoznal že pred tremi leti. Moj odnos do mariborskega študentskega lista se verjetno razlikuje od gledanj študentov. Mnenja sem, da bi morala Katedra obravnavati problematiko vse mladine in ne samo študentov. V Mariboru bi potrebovali mladinski list. Ce pa že imamo Katedro, pa bi morala ta v večji meri kot doslej skrbeti za aktualna oprašanja vse mladine. Glede na to, da Je v Mariboru srednješolske in ostale mladine vsaj še enkrat več kot študentov, se mi zdi upravičena trditev, da je ena stran, namenjena srednješolcem, premalo. Za mladino so zanimiva vsa vprašanja, ki so povezana z delom organizacij Zveze mladine, športom, glasbo in mladinsko rekreacijo. Našteval bi lahko dosti zanimivih sestavkov, vendar bi bilo bolje, da prej zagotovimo potreben prostor, naio pa govorimo o vsebini. D. P. MONOLOG 0,DIALOGIH4 Revijo za kulturo in družbena vprašanja DIALOGE je uradno-formalno ustanovil občinski odbor SZDL Maribor Center, izdajateljica je Zveza kulturnih delavcev v Mariboru (vanjo Je seveda vključen tudi pododbor društva slovenskih pisateljev v Mariboru), revijo zalaga Založba Obzorja, ureja pa uredniški odbor, sestavljen iz tako imenovanega širšega uredniškega odbora, ki bi ga lahko imel tudi za organ družbenega upravljanja revije, ter iz ožjega operativnega uredniškega odbora. Funkcija obeh organov se je po 14 mesecih izhajanja revije praktično izoblikovala po delovni logiki tako, da je širši 13-6Ianski odbor kreator generalne usmeritve re- vije, medtem ko revijo sproti delajo uredniki posameznih resorjev (proza, poezija, literarno teoretična in umetnostna esejistika ter obča publicistika) z odgovornim urednikom na čelu, ki opravlja tudi delo tehničnega urednika. Pravno formalna In upravljavska plat DIALOGOV Je torej Jasna in razčiščena. Dodajmo še vire financiranja: revijo podpira z dotacijo prek Založbe Obzorja sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti SRS, ostali del stroškov pa zagotavlja založnica, ki vodi tudi poslovanje in administracijo ter razpečavanje revije. Revija velja letno od 17 do 23 milijonov starih dinarjev. Ta trenutek je za revijo še vedno najbolj žgoče vprašanje število naročnikov. Revija si Je pridobila doslej komaj nekaj sto naročnikov, čeprav bi opravičila svoj družbeni obstoj v bistve šele s kakšnimi 1000 ni obstoj v bistvu šele s kakšnimi 1000 Pričujoči sestavek želi torej informirati v prvi vrsti o določeni »naročniški« krizi Dialogov, pri tem pa bo nujno moral poseči v vzroke te krize. Najprej objektivni vzroki. Število naročnikov predhodnice DIALOGOV — Novih Obzorij — nam žal ne more služiti za stvarno primerjavo, kajti Obzorja so dobivali naročniki knjižne zbirke Založbe Obzorja zastonj oziroma kot sestavni del zbirke. DIALOGI so v tem smislu ločeni od edicij Obzorij oziroma od njihovih kupcev in naročnikov, zato moramo naročnike DIALOGOV imeti za ljudi, ki se za revijo resnično zanimajo in so naročeni na revijo samo zavoljo nje same, ne pa avtomatično kot naročniki knjig Obzorij. Ta ugotovitev nikakor ne opravičuje krize DIALOGOV, ki bi v slovenskem revlalnem prostoru kot 3. slovenska kul-tutno-llterarna družbena revija (poleg Sodobnosti in Problemov, Mladih potov nismo všteli, ker izhajajo kot priloga tednika Mladina v časopisni obliki) morali najti svoje mesto, če naj opravičijo obstoj z ustrezno družbeno odzivnostjo. Priznati moramo, da Je obstanek DIALOGOV — in tudi njihovo Izhajanje slovenska kulturna ki družbena javnost sprejela z razumevanjem, odobritvijo In moralno podporo, saj Je Jasno, da Je kulturno zaledje Maribora in severozahodne Slovenije sposobno kreirati in »hraniti« tako revijo. Ni pa se to priznanje odrazilo v stvarni odzivnosti revije pri bralcih oziroma naročnikih. Ta monolog bo zavoljo tega, ker sodi njegov avtor sam med pobudnike in urejevalce revije, v bistvu Informacija, ki bo imela prizvok samokritičnosti, kajti avtor tega zapisa sodi, da je tudi družbena resonančnost revije pogoj za njen obstoj in afirmacijo. seveda pa se mora v naših družbeno (samoupravnih) konstelacijah nujno Izraziti v zanimanju za revijo v obliki števila naročnikov-braleev. Ta zahteva boj pri nas — za vse revije — čedalje konsekventnejša, saj se financiranje kulture počasi, a vztrajno in za marsikoga »neusmiljeno« premika v neposreden in neadmlnlstratlven odnos med naročnikom revije (in bodočim glavnim financerjem) in revijo z vso njeno odzivno sposobnostjo. Naša družba z decentralističnimi sredstvi še ne bo kmalu samodejno reproducirala kulture (in tudi ne revij), ampak bo še vedno treba tolerirati določene oblike nacionalnega akumuliranja za »vzdrževanje« poglavitnih družbeno potrebnih kulturnih akcij in Institucij, toda za tak »kompromis« je odločilna vsebina kulturnih akcij, njihova kakovost. Pri reviji za kulturo in družbena vprašanja sl kakovosti ne morem zamišljati drugače kakor z njenim izvirnim družbeno-kulturnlm delovanjem, torej s kreiranjem umetniških osvestitev o človeku, toda ta družbeni angažma v obliki stvarjenja umetnosti je posreden In dolgoročen, revija pa mora doseči družbeno odzivnost tudi s svojo družbeno polemičnostjo, s svojim neposrednim, »vsakdanjim«, sprotnim družbenim angažmajem — torej s svojo bitko zoper družbene alienaclje. Torej literar-no-kulturno-družbena revija danes pri nas ne more več biti le omnibus literarnih in umetnostno teoretičnih prispevkov. ampak tudi živi osveščevalec zavesti o vsem odtujenem, nečloveškem in s tem ne-družbenem v našem času to okoliu. Prav pri teh konceptih pa se Je del širšega in tudi ožji uredniški odbor DIALOGOV notranje včasih globlje drugič bolj površinsko diferenciral. Med uredniki ožjega odbora (I. Kamenik, M. Kolar, S. Jug. F. Filipič in avtor zapisa) Je bilo precej notranjih debat in polemik prav o tem: posredna alt neposredna družbena angažiranost? Odgovorni urednik (F. Filipič) Je zastopal zlasti stališče posredne angažiranosti, torej stališče, da s samo umetniško literarno ali literarno-teoretično -stvaril-nostjo revija že uresničuje svoj družbeni angažma, medtem ko meni podpisani in še nekateri člani širšega in ožjega uredniškega odbora, da taka angažiranost za družbeno odzivnost revije tal zadostna in se je torej treba v njej spopadati tudi s spretnejšimi, »vsakdanjimi« družbenimi alienacijami. To svoje prepričanje sem naslonil na spoznanje, da revija samo s posrednim umetniškim angažmajem še ne opravičuje obstoja v slovenskem re-vialnem prostoru, saj Je umetnost mogoče objavljati še v drugih slovenskih revijah. Ker so Dialogi imeli doslej premalo sestavkov s prizadeto neposredno družbeno zavzetostjo in polemičnostjo — tudi po mnenju nekaterih kritikov in ocenjevalcev — do zdaj še niso uresničili dialoga in s tem svoje ustvarjalne eksistence. Seveda začasen odstop glavnega urednika F. Filipiča in njegov ponoven vstop v revijo ni imel za ozadje te globlje krize DIALOGOV, ampak le ne-nekatere osebne razloge, res pa Je tudi da a ponovnim Filipičevim prevzemom funkcije glavnega urednika kriza »nedl-alogovskih« Dialogov še ni razrešena In ostaja odprto vprašanje. Menim, da bi si vsaj določeno število novih naročnikov in bralcev DIALOGI lahko zagotovili, če bi sprejeli prej opisani koncept o angažiranosti, skratka če bi postali bolj družbeno polemični in resničen dialog. Po mojem mnenju (pišem namreč monolog, sem poudaril) je imel od Pododbora društva slovenskih pisateljev in od uredniškega odbora predlagani kandidat za glavnega urednika M. Kramberger koncept, ki je bližji tem zahtevam kot Filipičev koncept, žal pa sa Kramberger ponujene funkcije ni oprijel s pravo vnemo (razlogi za to so verjetno osebne narave, ali pa tudi ne, o tem ne morem soditi), zaradi česar je svoj urejevalskl koncept in program za ustanovitelja revije prehudo »zaostril« in s tem na neki način vnaprej dosegel, da ni bil sprejet. Sicer pa še danes ne vemo, ali je bil Krambergerjev program sprejet ali ne, saj nas SZDL občine Center o tem sploh ni obvestila. Ker revija mora izhajati mesečno in kolikor toliko redno, torej ni bilo mogoče čakati na odločitev političnega foruma (ustanovitelja), zato smo F. Filipiča ponovno povabili, naj še naprej ureja revijo. Književnik je vabilo sprejel. Kriza DIALOGOV pa ostaja še naprej nerazrešena, čeprav se Je ožjemu uredniškemu odboru vendarle delno posrečilo v letniku 1966 že v prvih številkah spodbuditi bolj polemično zasnovane prispevke. Pripis: študentska in dijaška mladina v Mariboru še premalo bere DIALOGE in v njih ne sodeluje. FRANCE FORSTNERIČ Razgovor o poeziji 1. Osnovna vprašanja Bereš naše literarne revije in knjižne zbirke. Občuduješ pesniške umotvore: in popolno odsotnost kriterijev. Ugotoviš, da sc je nekaj spremenilo. Pojavi sc ti mračna slutnja: nekoč (in še morda pred nedavnim) je bilo kar jasno, kaj je to poezija, kaj je to lirika. Naši današnji pesniki, starejši in mlajši (pri tem je treba priznati, da je le malo častnib izjem) in pa uredniki (kritiki) ustvarjajo situacijo, o kateri je res potrebno razmišljati, ali so sploh kaki kriteriji možni. Ali sploh smemo od poezije kaj zahtevati, pa čeprav — ko je že nc razumemo — vsaj to, da je resno In pošteno delo In da nismo že vnaprej opeharjeni? — O najrazličnejših teoretikih imam zelo slabo mnenje (morda ga bom zdaj imel tudi o sebi). O umetnosti sta že Aristotel in Platon povedala vse, kar se da kolikor toliko trdno zaključiti — ostali jih bolj ponavljamo kot dopolnjujemo (vsak seveda po svoje okrnjeno (n v svojem jeziku). Tako sem ugotovil, da bo le najbolje kmeta vprašati, kakšen je krompir. Zalo začenjam: pisal bom subjektivno. Zato bolj ostro, če komu ni kaj všeč, kaj me briga. Nikogar ne mislim prepričati: če bom koga pripravil do razmišljanja, bo že to dosti. Za začetek potrebujemo kakšno ne ravno pretirano pretenciozno ugotovitev, kaj je sploh poezija. Posebno: slovenska poezija. Malo zgodovine: za »krampar-sko« poezijo Je prišel »preporod«, ki je dal nekaj kar dobrih pesnikov, ki pa so dovolj klasični, da se danes ne moremo več vrteti okrog njih. Potem Je prišla znamenita »mladopotovska« generacija, ki z množico imen predstavlja droban čudež slabokrvnosti in starikavosti, v zadnjem času Je izbruhnila »nova« generacija in obvisela v zraku: v zraku pomanjkanja predhodnikov in v zraku svoje lastne avantgardnosti. Pojavila se je vsa konfuzna in lesena in to sta poleg blagodejne sproščenosti še vedno njeni glavni odliki. — Pesnikov imamo Slovenci kot listja in trave. In trenutno se vse — staro In mlado — se divje zaganja v nove in nove smeri. Vsakdo si skuša nakopati na glavo čimveč novih in novih vplivov, nove in nove filozofije nalete na plodovite obdelovalce. Rezultati so različni, a v glavnem vedno malce čudni. Toko dobimo: 1. nove oblike, a predpotopne vsebine; 2. pesmi, ki jih sestavlja le na pol izdelana snov — izražena čustva ali občutki (tl so posebno pri mlajših včasih še kar zanimivi), a so ta čustva in ti občutki preveč nepomembni; 3. pesmi, ki so pod prehudim vplivom neke (modne) filozofije in so torej pravzaprav grobo »kramparsko« tendenčne, 4. čista filozofska (po možnosti z metaforami garnirana) razglabljanja: ni potrebno. da bi imela kako filozofsko ceno, saj so vendar pesmi. Ni potrebno, da bi Imela kako pesniško ceno. saj so vendar filozofija. Da bi imela poezija kaj zveze s svetom? s časom? z živimi ljudmi? — Po šokirajoči zunanji obliki sodeč še že včasih. Ce pa skušamo soditi po celotnem učinku, torej tudi po vsebini, pa zaradi neverjetne odmaknjenosti in specialnosti — tudi samo včasih. Glavni problem slovenske sodobne poezijo je sila preprost. Izrazimo ga lahko kar v enem stavku: slovenska poezija enostavno ni več iskrena. — To pomeni: pesniki se bojijo kaj Jaz vem česa, morda da bi ne bili dovolj »poetični«, •norda da bi Jih ne tiskali, morda da je življenje vendarle bolj preprosto (ali bolj črno ali bolj belo), kot se kaže, morda se boje sami sebe in se boje, da so vendar precej omejeni in izgubljeni v nelogičnostih in strogi mehaniziranosti našega časa. Pravzaprav lahko Imamo za najbolj poštene tlsle slovenske pesnike, ki enostavno prostodušno — iskreno priznavajo s svojimi pesmimi, da sploh ne vedo, kaj bi, kako bi. V roke dobimo zbirke polne na videz kar dobrih pesmi: a kaj kmalu izbrskamo izpod .površine prazne miselne špekulacije. Take pesmi so bolj problematične kot prve. (Nadaljevanje na 8. strani) Ilustracije v tej številki je naredil Franc Bcrchtold Gledališče Poroka s siromašno nevesto Se pred dobrim mesecem sem ob Nestroyevi burki Teta iz Amerike zapisal, da mi osebno sicer ne leži posebej »ljudski repertoar« mariborskega gledališča (drame), da ga pa tudi ne odklanjam, saj se ml zdi, da bi lahko Teto Iz Amerike zagovarjali na račun ostalega temačnega repertoarja (tov na čarovnice, Dogodek v mestu Gogl — ta je bil napovedan). Toda po Poroki ženitnega goljufa Oldžicha Daneka se odločno postavljam v skupino tistih, ki jim letošnji repertoar ni všeč. Ce se mi zdi, da Je Nestroyeva »komedija čiste radosti« na meji med dobrim in slabim v gledališču, sodim, da je zadnja »nepomembna komedija« (kot piše pod naslovom Zenitnega goljufa) slaba. Morda se bo komu zdelo, da umetniškemu vodji Franu Žižku kaj podtikam z gornjim nekoliko hudobnim naslovom, saj s komedijo nima tako rekoč veliko opraviti, saj Je niti režiral ni. Vendar menim, da nisem krivičen. On Je gotovo tisti, ki je sodil, da je Poroka ženitnega goljufa toliko vredna, da sodi na mariborski oder. To pa je zmota, kot so zmota uvodne besede v gledališkem listu izpod Žižkovega peresa. Sam sicer priznava, da je ta igra slabša ob Blažkove Tretje želje, ki jo je z uspehom uprizorilo mariborsko gledališče lani, da pa ima vendar tudi pričujoča »druga najuspelejša komedija, ki je v zadnjem času nastala na Češkem«, dovolj humorja, kopico aktualnih bodic, predvsem pa žive in komične osebe. Mogoče je to tudi do neke mere resnično, a resnica je tudi, da ima še številnejše napake (dramaturško je nedosledna, saj je neenotna In se notranje prelomi in preusmeri z nastopom Hezouma, se spremeni v burko, niha, in se ne more odločiti med odrsko iluzijo in deziluzijo...). Tudi začetni nastop Klapačka in sam naslov ponujata misel, da bo šlo v komediji predvsem za poroko nekdanjega ženitnena goljufa, toda z najdenim denarjem stopi prvi problem v ozadje, zdaj gre že za odkrivanje preteklosti, za poštenost in nepoštenost, za način, kako bi se znebil Hezouma... Rdeča nit se pretrga, komaj jo še ujameš; ujameš jo pa lahko zato, ker že v samem začetku (pred koncem prvega dejanja) veš, kako se bodo končale ljubezenske štrene med vsemi tremi pari. Tiste bodice o socializmu so seveda same slabe domislice, ki se jim zarežimo, Imajo pa to slabost, da lahko nekritični gledalci mislijo, da je delo družbeno kritično in korajžno, je pa le skorajda plehko kot so plehki filmi, ki jih veliko lahko vidimo, a se nad njimi tudi jezimo. Uprizoritev Je najmanj dosegala besedilo, vendar imam vtis, da so se z njo mučili skorajda vsi ustvarjalci. Režiser gost Iz Češke Antonln Moskalyk, ki ga imamo v odličnem spominu še po lanski uprizoritvi Tretje želje (in sedaj še posebej po nagrajenem televizijskem filmu), tokrat ni imel možnosti za veliko ustvarjalnost. Solidno je rešil svo|o nalogo, razumem pa njegovo željo, ki jo Je Izrazil v kratkem Večerovem Intervjuju, da bi rad prihodnjič pri nas režiral kako dobro resno dramo. Morda torej tudi sam ni bil preveč zadovoljen z izbiro! Predstava |e bila seveda tekoča, živahna, dovolj glasna... Miloš Ditrlch (prav tako ugledni češki scenograf) je ustvaril lepo sceno, kt je bila po mojem najboljši del uprizoritve. Lepa, barvno čista, uporabna. Res pa je mogoče zrnce resnice v pripombi Branka Rudolfa (Dialogi št. 3), da |e primernejša za resno dramo kot za komedijo. O igralcih ne bi posebej govoril, razen da je škoda, ker igrajo v takem tekstu; to velja še posebej zn glavnega junaka Klapačka, ki ga |e igral Anton Petje. Saj je bil impresiven, sa| se |e na trenutke ujel z občinstvom, imel Je občutek za drobno znianslrano komiko, toda zdi se ml, da se je z vlogo mučil. Naj bo že kakorkoli, škoda je, da tako imeniten Igralec troši umetniški potencial v takih vlogah. To bi lahko rekli še za druge (Bačko, Jankova). Vendar smo lahko videli še nekatere dobre in sveže vloge. Tak |e bil Klasinc, sin ženitnega goljufa, prebrisan In pozerski, vendar simpatičen, pač standarden; Sirkova je bila mladostna tn ljubka. Tovornik je e svojim humorjem polnil odrski prostor, bil je dovolj glasen; ena dovolj uspela vloga v njegovem obsežnem opusu več... Nastopili so še: Boris Brunčko, Volodja Peer, Boris Kočevar, Jože Zupan, zmeraj ustrezna Pavla Brunčkova, Milena Godi-nova in Breda Pugljeva. Saj ni kaj reči uprizoritvi, dovoli solidna Je. Skoraj bi upal reči, da je igra ne zasluži; spet paFse mi |e zdel ansambel nekam heterogen, stilno neenoten. Ponavt|am: upam, da bo prihodnje leto vodila pot po začetku sezone navzgor, kar se tekstov In uprizoritev tiče, ne pa obratno kot letos. Upam, da je režiser in dramaturg mariborske d^ame spoznal, da je letos dovolj stregel okusu »kuharic«, in da bo prihodnje teto manj takih komedij »čiste radosti«, da bo snubil manj siromašne neveste, kot je letošnja Poroka. TONE PARTLJIČ Polemika kritika Enosiranost rubrike Naj včasih še tako godrnjam, st moram le priznati, da je v trenutni situaciji Delo ne le najboljši slovenski dnevnik, marveč celo v Jugoslovanskem merilu za Borbo najbrž najboljši dnevnik. Morda smo ljudje res bolj nagnjeni k temu, da raje kritiziramo kot hvalimo, zato mi dovolite nekaj pripomb h kulturni rubriki, ki se mi zdi enostranska, da ne rečem, pristranska, dasi bi morda lahko to očital v odtenkih celotnemu listu. Zakaj sodim, da je kulturna rubrika Dela enostranska in pristranska? Iz dveh razlogov. Prvič sodim, da je lokalistično preveč omejena na Ljubljano in njeno najbližjo okolico. Kot Mariborčan recimo močno pogrešam ocene mariborskega gledališkega Beatu in beatnikom se lahko (samo) smejemo Všeč mi je: to namreč, da je uredništvo Katedre ob sestavku V. Gajška z naslovom Beat in beatniki priobčilo še svoje mnenje, točneje, da je seznanilo bralce, s kakšnim namenom se je odločilo za natis članka, v katerem avtor razčlenjuje »smernice nositeljev idejnih novosti«. Ce so to v resnici idejne novosti, je v bistvu že drugo poglavje, kajti v prvi vrsti (naj) bi bilo poglavitno predvsem to, da je , — pisec ponazoril »smernice za razumevanje bcatmkov oziroma za njih delno razumevanje.« Pa jih je? V. Gajšek namreč! Tisti, ki si drzne vse nasprotnike beatništva-nebeatnlke, neodgovorno z žugajočim in vate naperjenim kazalcem pahniti med: — »meniško malovaščansko ali malovaščansko srenjo«, — »konvencionalne vročekrvneže«, — med »nje, ki ljubijo svoj srcnjskl mir in ki bi biti v stanju take, ki se temu (Gajškovemu miru) upirajo, podaviti kot mačke, jim iztakniti oči, jim odsekati roke« itd. itd. — ju med pošteno neumite puritance in podobne konvcncio-nallste, Avtor s svojim pisanjem opozarja, da je vsakdo, ki mu pojav beatništva (tipiziran z dolgimi lasmi, neobritimi “bradami, umazanimi cunjami, predvsem pa s kričavim cviljenjem na plesih) ni všeč, enostavno konvencionalni izrodek, popačenec, skratka nemogoč za dandanašnje dni. Opozarja tudi, da je malomeščanska srenja, ki gradi socializem, gosposka in konvencionalna, »neaktivna«, skratka, »v svoji lepoumniški ma-lovaščanski pridnosti nedojemljiva s smislom za lokavost in rast hinavstva v miru, namesto da bi sc potrudila, da bi postala boljša.« V. Gajšek si morda domišlja, da je z (zgoraj citiranim) bizarnim koketiranjem opravičil svoj beat kot uporniško protiutež vsemu (po njegovem) neživljenjskemu; pa ni. Ker je v svojih beatniško zanesenih označbah pozabil, kaj je v bistvu neživljenjsko v življenjskem (in kaj ne), in ker je tako slepo prepričan, da je izključno in samo on osebno za t. im. malomeščansko srenjo^ neživljenjski s svojimi razlagami. Kot da bi se šli tepoumniško malomeščansko pridnost, če bi zapodili v pozni ponočni uri izpred svoje hiše skupino kuštravcev, ekstazno kričavih z divje brenkajočimi strunami na kitarah in kot da bi se šla hinavstva, če bi od celodnevnega dela izmučena ženska takšnim feminiziranim tipom iz tretjega nadstropja stanovanjskega bloka izlila na njihova »svetišča« zajetno vedro vode. Naj bo avtorju jasno, da si s svojimi označbami ni pridobil več simpatizerjev beata in bcatnikov oziroma takih simpatizerjev, ki jim »ni do gradnje socializma« (kako naivno je prepričan, da so samo puritanci tega mnenja!), temveč je še več takih, ki niso konvencionalni popačcnci, pa bodo vseeno z antipatijo prenašali popačeno obnašanje mladih z dolgimi lasmi. Popačeno smešnih in klovnovskih. Ravno pravšnjih za smeh. Reatnikom se lahko torej zares (samb) smejemo. FRANČEK JAUK življenja, pa tudi sploh se mi zdi, da Maribor, Mursko Soboto, Koper, Piran,,, odpravijo bolj mimogrede. Res je, da imamo Mariborčani svoj dnevnik Večer, toda le redki so naročeni na Delo in Večer. Tako tisti, 'ki imamo le Delo, ne moremo zvedeti ocene mariborske gledališke predstave. In če so uredniki lahko poskrbeli kritike za vsa ostala slovenska gledališča (čeprav bi bilo morda bolje, da bi o tržaškem gledališču pisal kak gledališki izvedenec, ne pa novinar, ki ga sicer zelo cenim, D. Košmrlj; saj je očitno, da se na politiko veliko bolj razume kot na gledališče), kako da bi o mariborskem ne mogel kdo pisati. In poleg tega je Delo glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, ne pa glasilo mestnega odbora SZDL Ljub------------------------------ ljana. __ m m Drugič se mi zdi, da je rubrika enostranska tudi po kon- ■ H ccptu in da je nekaterim bolj odprta kot drugim. Vprašujem se Ж M ■ 111 namreč, ali bi bila tako širokogrudno odprta recimo Dušanu Plr- _________________________ jevcu, Edvardu Kocbeku, Vladimiru Kralju (da bolj ali manj slučajno omenim le nekaj imen) in drugim, kot je recimo Josipu Vidmarju. Na to misel me je med drugimi Vidmarjevimi članki privedel tisti list Iz Dnevnika (5. III. 19G6), v katerem govori o filozofskih kriterijih pri ocenjevanju umetnino s posebnim ozirom na eksistencializem. Ni mi treba posebej poudar- . jati, da Josipa Vidmarja cenim in tudi spoštujem, to pa ne pomeni, da bi mi moralo biti vse všeč, kar počenja. Tako mi ni bil prav nič všeč senilen izpad v že omenjenem listu Iz Dnevnika, in sicer izpad proti Dušanu Pirjevcu 5. III. 1966, kjer dokaj avtoritativno osmeši filozofsko interpretacijo umetnine in Obsodi vse, ki mislijo drugače, za čudake. Pravi: »Pričakovali je, da je vse to znano, ne bom 'rekel zapredenim mladim ljudem, ki bivajo njegove trabante, vendar pa vsekakor prepredenemu možaku, ki biva Dušana Pirjevca, če mi je dovoljeno govoriti v tem globokoumnem jeziku. In vendar nam vsi oni prodajajo postano modrost svoje filozofije, in to celo v literarni kritiki, kjer je gotovo najmanj na pravem kraju. Kaj bi rekli ti oznanjevalci resnice, če bi jim kdo raztolmačil Sartra ali Camusa s stališča tol-stojstva, kakor nam veliki duhovnik te ločine tolmači Gogolja s stališča ne najbolje razumljenega Sartra...« piše Josip Vidmar. Ne pada mi na pamet, da bi zagovarjal Dušana Pirjevca, ker ne potrebuje zagovora, niti nisem dovolj moder za kaj takega, sprašujem pa se vendarle, kdo bolje razume Sartra, Pirjevec ali Vidmar, in kako to, da predsednik SAZU imenuje doktorja znanosti (znanega publicista in znanstvenika in avtorja tako pomembne literarne študije, kot je Pirjevčeva Ivan Cankar in evropska literatura) le premetenega možaka in velikega duhovnika. Poleg tega pa se je Pirjevec pred časom odtekel polemiki z Josipom Vidmarjem prav zaradi privatništva in osebnega zmerjanja, na katerega je tudi tokrat zdrknil J. Vidmar. Saj vendar ni nikjer uzakonjeno, da se Vidmar ne moti; saj je tudi sam v svojem govoru, ki ga je prenašal slovenski radio ob proslavah svoje sedemdesetlenice, povedal, da je napisal le malo dobrega, le »nekaj dobrih kritik, tri ali štiri dobre eseje in nič več«, če se prav spominjam. Ali je bila to pretirana skromnost, ali le nečimrnost. Tudi nisem prepričanj da Pirjevec res ne počenja drugega kot interpretira besedne umetnine z merili eksistencialistične filozofije; na predavanju Literarno delo, ki je bilo v Mariboru (4. III. 1966), pač ni govoril le o tem, marveč predvsem o problematičnosti dosedanjih naziranj o umetnosti, ni pa propagiral kake nove vere. Navsezadnje lahko J. Vidmar piše, kar hoče, glasilo SZDL Slovenije pa ni dolžno tiskati vsega. Ce pa bi tiskalo Vidmarja, pa naj zagotovi, da bo v enaki meri lahko bralec dobil tudi druge poglede, ne pa le enostranske. Bral pa sem že veliko člankov v Razgledih in Tribuni, ki se dotikajo istih problemov, pa so imeli pripis, da jih je uredništvo Dela odklonilo. Imajo torej vsi enake možnosti? Zakaj je nekomu na razpolago prostor v časniku, drugemu ne? Tudi sicer bi lahko očital rubriki enostranost; recimo lani ob revijalnih krizah; ali pa bi se vprašal, kako da ni bilo sproti kakega članka o zanimivi obsodbi mladega pesnika Gajška zaradi žaljenja slovenske Katoliške Cerkve in še kaj. Čeprav me nihče (najbrž) ne prišteva med trabante tega ali onega (tudi sam ne), sem zapisal le vrstice. Vesel bom, če jih Katedra objavi, kajti Delo jih ni. TONE PARTLJIČ Filmsko pismo nega servisa. Tudi Študentski oder nima prostorov za vaje in zato gostuje na pedagoški akademiji. Žalostna je tudi slika uradnih prostorov SKUD, ki so skrčeni na eno samo sobico s površino komaj desetih kvadratnih metrov. Ce hočete to »izbico« najti se morate podati na dvorišče stare hiše v Slovenski ulici Kljub vsem navedenim neprijetnostim, pa je KUD Študent zelo aktiven, saj ima za ta in za naslednji mesec pripravljen bogat kulturni program, folklorna skupina bo Imela 25. tega meseca celovečerni nastop v SNG Maribor. Na programu bodo narodni plesi (slovenski, hrvatskl in srbski) ter slovenske narodne pesmi. S folklorno skupino bo sodeloval tudi pevski zbor KUD Študent ki bo zapel okrog devet pesmi. Študentski oder pripravlja celovečerni tekst, O tem več drugič. Kot vidimo Je delo društva dokaj obsežno, in mislim, da bo rodilo dobre sadove. Prav zato upajo, da bo SKUD dobil nove prostore in da bo Študentski oder imel kje vaditi že v bližnji prihodnosti (garderobe folklorne skupine pa so že preveč potrebne, da bi si upal pomisliti nanje). Morda se bodo odgovorni forumi počasi le prebudili iz svojega prijetnega sna, in bi končno že lahko enkrat ovrgli prastar ljudski Izrek: Kjer je kultura, tam ni denarja. Priznati moramo, da ngs na film veže veliko več kot zgolj samo želja po zabavi in morda radovednosti ob nekoliko svobodnejših ali zanimivih filmih, čeprav se nekateri izmed nas tega niti ne zavedajo in to samo nejasno čutijo. Zdi se nam absurdno, vendar Je resnica, da plaža, ki vse češče vdira v pravih povodnjih v naše kinomatografe, potencirano zastruplja okus gledalcev. Lc-ta pa je v povprečju že tako na zelo nizki stopnji, kar se kaže pri obisku izrednih umetniških filmov, kjer je 50 gledalcev na predstavi že prava redkost, in to v mestu s stotisoč prebivalci. Ce bi hoteli ugotoviti krivca tega stanja, bi se znašli v čudovitem začaranem krogu, kjer bi krivda šla preko kino podjetij, distribucije in producenta na razne komisije za ideološko in kulturno sodelovanje gledalcev z ustvarjalci, nakar bi se znova vse ustavilo pri gledalcih. Nimam namena nikogar od navedenih dolžiti, vendar mislim, da največjl delež krivde nosijo distribucijska podjetja, katerih naloga Je, da izbirajo filme ln da skrbijo za umetniško in idejno neoporečnost filmov. Distributerji izberejo letno sto šestdeset filmov, ki so razdeljeni na polovico vzhodnih in prav toliko zahodnih filmov. Koliko distribucijska podjetja upoštevajo vlogo filma v naši družbi nasploh, je razvidno že tz njihovega odnosa do kino podjetij, ko se večkrat pripeti, da njihove predloge in prošnje brez razloga zavrnejo. Pri mariborskem kino podjetju smo izvedeli, da dobijo z dolgo-metražnimi filmi še kratke filme, ki ne ustrezajo dolgemu filmu ln so mnogokrat povsem nekoristni, saj dobijo na primer z otroškim filmom risanke, ki po svoji zahtevnosti ustrezajo samo starejšim ljudem. Kratek film pa je pravi trn v peti distribuciji. Namreč, kako naj sl drugače razlagamo dejstvo, da dobrih kratkih filmov z raznih festivalov kratkometražnega filma nikoli ne vidimo, ali pa zagleda beli dan pred vsakdanjim občinstvom šele čez nekaj let po nastanku, ko Je po svoji tematiki ali po tehnični obdelavi že popolnoma zastarel, kajti kratek film je predvsem eksperimentalni film, katerega ideje prenašajo pozneje na trajnejše kvalitetne filme. Ako se ustavimo pri slovenskem kratkem filmu, znova ugotavljamo njegovo zapostavljenost in nezanimanje odgovornih ljudi zanj (izključujem letošnje kratke filme). In zakaj je potrebno vse to, če Imamo ljudi, ki v naši družbi skrbijo zanj, ga finančno podpirajo, potem pa shranijo v predale svoje samovoljnosti. Kino podjetje je neposredni posredovalec filmov, in s tem v očeh nepoučenih gledalcev prvi krivec za stanje, ki vlada v naši kinematografiji. V njihovo opravičilo naj navedem njihovo željo, ki je, razumljivo, vsaj nekaj časa neizvedljiva zaradi njihovega finančnega stanja ln negativnih odgovorov mestnega sveta. Zgradili bi montažno dvorano z dvesto sedeži pri kinu Union in jo povezali s čakalnico kino dvorane. Mala dvorana naj bi služila kot filmsko gledališče, v katerem bi predvajali kvalitetne umetniške in poučne filme ter jo uporabljali za šolske predstave in filmsko vzgojo. V poslednjem času Je na naših platnih vse več filmov, ki ne ustrezajo razvojni stopnji mladoletnika in zato razume etične vrednote erotike v sklopu umetnosti svobodnejših filmov (švedskih, francoskih) napačno. Prav v ta namen bi filmsko gledališče pripravljalo mlade gledalce na film in jim ga pred začetkom predstave razložilo, kar bi bilo vsekakor smotrnejše, kot da film mladini prepovedo in s tem položaj še poslabšajo. Dober odnos do Mariborskega kino podjetja imajo mariborske šole, ki načrtno s podjetjem oblikujejo program glede določenega števila zgodovinsko in idejno zanimivih filmov In s tem, čeprav v skromni meri, Izpolnjujejo program, o filmski vzgoji. Glede rentabilnosti filmov so vso stvar v Mariboru uredili tako, da kvalitetne filme vrtijo predvsem v kinu Partizan, ki ima manjšo dvorano ln je s tem tudi izguba najmanjša, vse ostale filme pa v večjih kinematografih Unionu ln Udarniku, ki krijeta vse stroške. Vprašanje, kako dolgo se bomo še morali dolgočasiti v kinematografih, ostane odprto, vendar moramo dati delno priznanje vodstvu Mariborskega kino podjetja, ki v zadnjem času seznanja gledalca s filmom že pred predvajanjem z obširno razlago ln opozorilom o resnični vrednosti filma in njegovi zahtevnosti. »Vloga sfinge v Cocteaujevem Peklenskem stroju, s katero sem Mariborskega kino podjetja, ki je povsem upravičeno dejala: »V kinematografih je toliko kulture, kolikor smo je zmožni plačatit« Davorin Valand Kultura Intervju Utesnjene perspektive Mariborsko kulturno umetniško društvo Študent je bilo že mnogokrat vzrok raznih polemik in razprav, ki pa se niso nanašale na slabo delo društva ali morda na njegovo neaktivnost, temveč predvsem na slabe razmere, v katerih mora kolektiv živeti ln delati. Toda kljub vsem tem glasovom, ki so društvu želeli pomagati, 6e razmere v SKUD niso nič, ali skoraj nič spremenile. Nasploh je lahko opaziti nezanimanje določenih forumov za delo organizacije, ki bi lahko v nekoliko ugodnejših razmerah bogato popestrila enoličnost študentskega življenja v Mariboru. SKUD ima tri osnovne skupine, na katerih gradi svoj kulturni program To so: folklorna skupina, pevski zbor in Študentski oder. Vse tri se borijo s precejšnjimi organizacijskimi težavami, ki Jih skušajo prebroditi po svojih močeh. Folklorna ekupina, na primer, nima niti prostorov, kamor bi lahko shranila noše. Začasno je v ta Nataša Sirkova najmlajša med mariborskimi gledališkimi igralkami ”•*'j' iu“ »* wssbb je rekla ln se igrivo zasukala na peti, »nič zato, če zardiš. Nekomu to celo pristaja.« ’ Pristajalo, to vem zelo dobro. Naenkrat me je zanimalo S Y,se' k:ir ,bi bn° ? "j?xv zvezt> Natašo Sirkovo, najmlajšo L, ™ пгек?»‘и‘ги; najmlajšo komedijantko. In tako sem bil čez minuto ali dve samo še ponižen poslušalec na klopi. »Štiriindvajset let mi je.« Štiriindvajset, sem pomislil. Godna za ženitev. »Ne,« je dejala, »hvala. S poroko zaenkrat še ne bo nič.« — Nič? Ste morda rojeni pod nesrečno zvezdo? »Rojena sem v znamenju vodnarja.« — Kako ste začeli. Mislim, kako ste začeli na odru? »Bilo je pred desetimi leti v Mestnem gledališču ljubljanskem. Moja prva učiteljica je bila Balbina Battelina-Baranovič.« — Prva vloga? »Mačehlna hči v Večeru pravljic.« — Prvi večji uspeh? »Vloga Jeane d'Arc v Shavvovi Sveti Ivani.« absolvlrala na akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani lansko leto.« — Prva ljubezen? »Oder,« je dejala. — Prva želja? »Vloga Jeane d'Arc v shawovl Sveti Ivani.« V Maribor je prišla razdvojena. Ni vedela, kam jo pravzaprav vodi pot. Ni poznala mariborskega okolja, ljudi, sodelavcev, novih odrskih znancev, občinstva. »Zdaj pa sem navdušena. Sijajni ste, Mariborčani, Štajerci.« Pohvala. Temperamentno je povedala tole. In Iskreno kot lahko pove iskreno samo dekle njenega temperamenta, njenega šarma. Pogovor bi še tekel naprej, če se ne bi oglasil zvočnik: »Na oderl Janez, Arnold, Pavlica, Nataša ...« Bežno sem ji zaželel le še veliko uspeha. Na odrskih deskah, seveda! VINKO SIMEK Križani beatnik Gajšek In Sveta družina NEKOLIKO ODMAKNJENO, PA VENDAR DOVOLJ JASNO IN NA DLANI SEM LAHKO ZASLEDOVALA PROCES ZOPER IN ZA GAJSKOVO SVETO DRUŽINO, DA SI LAHKO DOVOLIMTEH NEKAJ MISLI IN ZAKLJUČKOV. Dejstvo je — to se da razbrati Iz vseh napisanih razprav avtorjev, ki so Gajška skušali na različne načine branili — da v tem procesu ne sre prvenstveno za Gajška in njegovo umetniško osebnost (?) oziroma njegovo poezijo, če jo v konkretnem primeru sploh smemo tako imenovati. Gre bolj za političen problem o odnosu naše današnje družbe do pri nas obstoječe Katoliške Cerkve in pa za problem svobode govora in mišljenja človeka-umct-nika v današnji družbi. Nisem brala Svete družine, niti je ne nameravam prebrati. Objavljeni verzi v prejšnji številki Katedre, katerih tukaj ne nameravam ponavljati, mi zadostujejo, da sem si o pesmi ustvarila svoje mnenje, obenem pa trdno prepričanje, da se nihče od treznih umetnikov estetov ne bi (in ne bi smel) postaviti v bran avtorju, ker bi ga v nasprotnem primeru Imela za nevrednega takega naziva. Zaradi zgoraj postavljenega problema, ki se mi pa zdi bistven v vsej zadevi okrog Gaj-škove Svete družine, namreč zaradi problema odnosa cerkev-država in problema svobode govora in mišljenja, pa sc je vsa stvar precej izkrivila in ni, zdi se mi, dosegla takega učinka, kot bi ga morala. Morda je golo naključje (in\|al mi je, če je res naključje), toda istočasna objava obrambe Gajška v članku Petra Baloha in še nekega podpisanega R. II. ter članka »Beat in bcatniki« avtorja Gajška, me je privedla do identifikacije med beatom in beatništvom Gajška in morda še nekaterih in med nezrelim kvanlanjcm v stilu pubertetnih opolzkosti na stenah javnih stranišč, kateremu bi sc naj reklo pesem, oziroma poezija. Pričarajte si v spomin verze, objavljene v Katedri in mi skušajte oporekati, seveda ob upoštevanju pravila estetike, ki se mi zdi še vedno bistveno in elementarno pravilo vsake umetnosti. Rada bi bila nekoliko stvarnejša. Ne prištevam se h kuštravim ovcam (uporabljam izrazoslovje avtorja, ki se mi zdi v tem primeru dovolj primerno), pa vendar zaradi tega nimam nikake-ga kompleksa, niti nisem osebno pri- zadeta, če sem po njegovi (Gajškovi) opredelitvi v članku -Beat in beatnikl« postavljena v skupino konvencionalnega puritanstva in malomeščanstva, ki živi z lažjo In hinavščino na liniji. Sem prav navadna zemljanka s prav enostavnim spoznanjem o nujnosti bivanja v objektivni stvarnosti, ki jo imenuje-mo družba (kakršnakoli družba, naša ali zahodna), do katere si pridržujem vso subjektivno pravico kritičnega aktivnega odnosa do pojavov, ki se mi zde nepravilni in krivični, pa vendar s spoznanjem o nujnosti priznavanja nekaterih splošno veljavnih družbenih (človeških) norm, med katere prištevamo tudi moralo, kulturo, estetiko, umetnost pa institucije kakor državo, zakon itd., ki ta pravila medsebojnih človeških odnoslv branijo. Mislim, da med te osnovne medčloveške odnose sodi prvenstveno tudi srčna kultura človeka, neke vrste pieteta do določenih, stvari, kakor so kulturne dobrine, umetnost in konec koncev tudi religija. Da, religija kot čisto družbeno zgodovinski pojav, ki zaradi določenih objektivnih zakonitosti in razvojne poti človeške družbe oziroma zavesti obstaja živa še danes tudi4 v naši državi, kljub nasprotnemu svetovnemu nazoru. Gajšek »e spušča v svojem članku »Beal in beatnikl« v filozofiranje, ki bi naj — *n* deč po naslovu — bralcu družbeno opredelilo ln opravičilo obstoj beata In beatnlslva pri nas, vendar pa se v njegovi besedi to flozoflranje sprevrača v nekakšen nemočen nihilizem Jeznega pubertetnika, ki zasmehuje vse, kar bi naj predstavljalo določen red ter skuša tako pojav beata In beatnikov, s katerimi sc Identificira, primerjati kol •pozitiven« protest »svobode« zoper skorumpirano, oportunistično In puritansko »nesvobodo« vseh tistih, ki so po njegovem mnenju sklonili glavo pred zakonom In državo ter se sprijaznili s svojo bedno usodo. Vse lepo in prav. Toda, kadar nekaj napadaš In nekaj drugega zagovarjnš, kadar protestiraš, kadar želiš spremeniti slabo v boljše, takrat moraš napadati predvsem z večjo mero Inte livence sposobnosti ni znanja. Skratka, moraš znati utemeljiti tisto, kar misliš, da Je dobro, tisto kar zagovarjaš In želiš morda uveljaviti. Nekaj moraš skratka predstavljati oziroma predstaviti, če želiš, da ti drugi verjamejo. In kaj Je tisto nekaj, kar Je boljše? To nekaj že dolgo Iščem v vseh teii glavah kuštravih ovc, ki se večidel kakor čreda pasejo po kavarnah se zvijajo In tulijo na plesih. Tisto nekaj sem želela končno najti ob mnogo obetajočem naslovu Gajškovega članka. Toda, kaj je ostalo Gajšku v obrambo beata potem, ko le stresel vse svoje neotesane Jezične sposobnosti nad Inferiorno (po njegovem mnenju) izprijeno vsakdanjostjo normalnega življenja? NIC. Nič, razen že znane zunanje fasade. Dolgi lasje in ekstaza ob električnih kitarah. In to bi naj bil aktiven protest mladih kuštravih ovc zoper konvencionalnost. To je gola otročarija, na katero pa moramo včasih pogledati le malo bolj resno, vsaj ob taklli primerih kot Je on sam, beatnik Gajšek. Mi pa delamo prav nasprotno, čeprav z drugim namenom, o katerem sem spregovorila že na začetku. Kajti »Sveti družini«, ki se Je spravila na blatenje cerkve, Je sledil »Beat tn beatništvo«, ki napada že nekaj drugega, nekaj, kar ni nič podobno svetim podobicam ln Svetemu pismu. Bijemo sc za polltičnf problem, na videz za Gajška, pa vendar ne zanj, on sam pa počiva na lovorikah križanega poeta, ki mu ni dopuščena svoboda govora In misli. S tem ne delamo usluge niti njemu, še gianj pa nam samim. Da. Nekaj je v pojavu beatništva. Zelja po zunanji manifestaciji mladega človeka, v katerem se pretaka mnogo odvečne energije, ki jo lahko uporablja tako ali tako, vendar pa vedno s težnjo po zunanjem družbenem priznanju, po subjektivnem izstopanju iz množice, ki Je v osnovi vedno pozitivna, ima pa svoje odklone, za katere družba marsikdaj sama odgovarja. Najbolj enostavno je pač, izstopati iz množice, če imaš dolge lase, kajti ti ne zahtevajo nobenega telesnega ali duševnega napora, zrastejo kar sami od sebe. Enostavno je tudi pisati pesmi, in to take pesmi, ki si na račun neestetskega izražanja pridobivajo sloves. Človek se ni razvil iz opice zato, ker je bilo tako zapisano v nekem družbenem zakonu, temveč zato ker je bilo tako »zapisano« v njegovi naravi sami po nekem objektivnem naravnem zakonu o gibanju in nenehnem razvoju vsega živega. Ker ga je prav ta zasovraže-na objektivna nujnost privedla do zavestnega bitja, do zavestne dejavnosti, in vse ostalo, kar je nastalo pozneje in še nastaja, je rezultat njegove zavesti, njegove človekove dejavnosti. In v to zavest, v to dejavnost smo vklenjeni vsi (tudi bcatniki, pa naj sc še tako trudijo, da bi jo tako ali drugače zanikali) brezkompromisno, brezizhodno. dokler bivamo. In kljub temu niso le bivanjsko bivanjska možnost, temveč ljudje. To pa je mnogo več kot pa le možnost. Pa v tem ni nobene tragike, nobenega puritanstva, nobenega oportonizma ali konvencionalnosti, v tem spoznanju, da bivaš kot nerazdruž-ijivi del celote in da se ji do neke mere moraš podrediti, če hočeš obstajati, ne samo kot možnost, temveč kot človek. Upor proti temu spoznanju je znak nezrelosti, otročje zaletavosti v želji po svobodi, ki je le navidezna, po bivanju brez obveznosti, navidezno aktivnem, ki pa je v bistvu le mlahava in bojazljiva pasivnost. Ta upor je strah ali nemoč. Vsi bcatniki si bodo nekega dne (globoka sem prepričana o tem) »porezali lase«. Ce ne prej, takrat, ko jih bo k temu prisilila brezkompromisna objektivna in subjektivna nujnost v brezkompromisno dejavnost za zadovoljitev osnovnega človeškega nagona, nagona samoohranitve, pa naj zveni to še tako strahotno prazno in vsakdanje. Vse življenje menda ne bodo mogli tuliti in padati v ekstaze ob zvokih električnih kitar? In takrat bo morda Gajšek napisal nekaj o desalicnaciji alicniranih beatnikov? Pa bodo takrat prešli zaradi »porezanih las« v puritanstvo in oportunizem? In za konec. Nesmiselno se mi zdi, da so Gajška zaradi objavljene pesmi obsodili »verske nestrpnosti«. ^Obsoditi« bi ga bilo potrebno kot človeka, ki ima pesniške ambicije a strani umetnosti kot take. ker je kršit njeno osnovno pravilo, pravilo estetike. To, da napada cerkev, čeprav Je vprašanje, koliko je tak frontalni, predvsem pa neestetski in tudi neinteligentni napad \ oziroma kritika, v naši družbi še aktualen, saj cerkev nima nikakc možnosti vmešavanja v družbeno politično življenje in posameznika (ateista — in to je bistvene važnosti!), ni njegov največji greh. Ne zanikam dejstva, da je potrebno do tega družbenega fosila, če ga tako imenujem, še zlasti pri nas, zavzemati aktiven boj, za njegovo postopno odpravljanje, vendar pa je tak način povsem neumesten. Zalo se mi zdi toliko bolj čudno, da se ni o estetiki in ne toliko o vsebinski vrednosti pesmi oglasil kak »ateistični« umetniški kritik ter jo obsodil s te plati. Pre--pričana sem, da bi mu vsi, brez pridržka pritrdili, in kar je najvažnejše, avtor sam bi morda lahko ugotovil, da je za kritiko takega ali drugačnega družbenega pojava potrebno imeti predvsem dovolj znanja, pa tudi Inteligentnega in taktnega odnosa! MARIJA GOLOB Razgovor o poeziji Res lahko najdemo v slovenskem povojnem pesništvu še kar nekaj Iskrenih pasmi. Ampak: niti ene zbirke, v kater! ne bi bil kar lep del pesmi neiskrenih Kaj še pomeni neiskrenost) — Zadovoljevanje s površnimi razrešitvami. Po meni Iskanje novih izrazov, ne pa Iskanja novih globin občutja. Lirika Je trenuten ln zaradi te svoje trenutnosti otrpel odnos do sveta: če Je dramatika nastajanje ln Je usmerjena v bodočnost, če Je epika registriranje in prikazuje raje preteklost kot sedanjost, je lirika nastala ta hip In za ta hip Pesem Je samo ena (subjektivna) stran. Je le ena dramatična replika: v vsakem drobcu резт! pa se. če Je pesem le kaj vredna, zrcali še veliko več kot v pesmi sami: v ritmu, v metaforah, izboru In vrstnem redu besed se zrcali cel specifični način reagiranja. (To posebno lepo vidimo pri ljudskih pesmih.) Danes pa seveda pomanjkanje ritma, neumnost metafor ln preobilje besed — ne motijo niti pesnikov niti kritikov. Zato so pač pesmi lahko neiskrene. Odkrili smo kopico slabosti naše sodobne poezije. Priznati pa moramo, da so pesniki vendarle razbili stare pred- stavo o poeziji: da kljub vsemu počasi odkrivajo nove pesniške kriterije v novem svetu: posebno mladim to včasih z divjo sproščenostjo kolikor toliko uspeva. Kaj je torej poezija na Slovenskem? Kaj je torej poezija, kaj lirika? Na to vprašanje ne morem kar tako odgovoriti. /ato pa lahko vseeno nekaj domnevam. In tako poslavljam revolucionarno trditev: poezija je umetnost! Imeti mora torej glavo in rep. površino in simbol (po O. VVildu), Izhajati mora iz nekega za pesnika resničnega, oprijemljivega občutka, ne pa da bi bila povod za pesnjenje bolečina v trebuhu ali seksualna potrebnost ali želja po važenju. Tu naletimo na novo vprašanje. Dobro, poezija je umetnost. Ampak — ali je umetnost sploh .potrebna? Ne. Prav gotovo, da ni. Naj umetniki in kritiki govorijo o njej, kar hočejo: naj ji obe- šajo globokoumne predstave, jaz pravim: enostavno je nepotrebna. Človeka tako ali tako določa njegovo bivanje, ne pa zavest. Torej naj vsak skrbi za svoje bivanje, zavesti (in s tem premiš-Ijanja in odgovornosti) pa sc tako vsakdo otepa. (Kaj bi z zavesijo? Najpo-polncjši sodobni človek je vsekakor orangutan. In kaj bi z umetnostjo? Poglavitno je, da nas kak trenutek zabava, draži, potem jo pa pozabimo, da nas ne bi pri Čem ovirala.) Poleg tega zabava dela ljudi zadovoljne, umetnost pa nas samo vznemirja, širi nam občutke, notranje nas razvija — utegnili bi zrasti, se razširiti — in naenkrat ne bi bilo prostora za vse. In izbruhnila bi renesansa in klali bi se vsevprek in borili bi se za oblast kot v Shakc-spearjevih dramah. (Ti moji pogledi niso povsem novi — nekaj jih izraža že Platon, ki podi pesnike iz dobro urejene države. A jaz le mislim malo drugače.) Naš čas me spominja na gotiko. V njem so ljudje mirni, plahi — skromne barabice. Oni vsi žive v pričakovanju nebeškega kraljestva. Zdaj lahko ugotovimo še to, da so, ko že umetnost nima pravega smisla, tudi umetniki ljudje, ki počnejo nekaj povsem neupravičenega, skoraj neke vrste kriminal; po vsem tem pa se lu-df ne moremo čuditi, če je poezija takšna, kol je. Vsaka nova smer v poeziji — in gotovo je, da lahko govorimo o taki novi smeri, — mora najti svojo polnost, mora dozoreli, s lem si pa tudi počasi postavi svoje kriterije. Seveda pa je pretirano govoriti o »novi« poeziji — že tisočletja imamo »poezijo«, in zakaj bi naj prav zdaj, in kako da bi prav zdaj in še tako naenkrat, dobili nekaj, kar bi bilo absolutno novo? Res pa je. da je vedno težje govorili o liriki v starem smislu. V liriko se vedno bolj vtihotapljajo nellrični elementi. Lirski prijemi sc mešajo z epskimi in celo dramskimi. Govoriti o poeziji sami na sebi? Govoriti o posebnostih lirike? Mislim, da bi taka razglabljanja ne Imela pravega pomena. Zato bom v nadaljevanju — v prihodnji številki — govoril kratko in malo o umetnosti. FRANČEK RUDOLF To in ono o MLADINSKI KLUB ptujskih srednješolcih Sprejele so me ozke in strme ulice. Tn nmbient je neknj čisto svojega, nekaj, kar človeka spominja na preteklost, katera se bije s tempom današnjega časa. KAKO 21 VE SREDI TEGA SVOJSTVENEGA OKOLJA NJEGOVI SREDNJEŠOLCI IN KAJ DELAJO? Pohitel sem za dijakinjama, ju izgubil iz vida in se nato čisto slučajno znašel pred stavbo, v kateri domujejo kar tri šole: ESŠ, Administrativna šola in šolski center za trgovske kadre. Zvonilo je — pričetek pouka, KAM SEDAJ? Mahnil sem jo po stopnicah in poiskal tov. Stropnika, ravnatelja Sole. Moje zanimanje Je bilo osredotoCeno na materialno 6ta-nje ptujskih srednjih šol v pogojih gospodarske reforme. Sole se dotirojo iz medobčinskega sklada občin Ptuj ln Ormož. V glavnem pritekajo ta sredstva samo iz ptujske obCine, ormoška jih nima. S sredstvi, ki so na razpolago, krijejo le tekoCe potrebe. Pogovor se je usmeril na probleme, s katerimi se sreCuje na svojem delovnem mestu. NaJveC pozornosti posveča pedagoškemu delu, a ne zaostaja niti v tehničnem pogledu glede na pouk, saj so opremili kemijski laboratorij ln izdelali načrt za kabinetni pouk. Učbeniki so stalen problem, ker jih skoraj ni. Učni program je zelo obširen in zahteven. Učni uspeh je bil najbolj pereč ob zadnji redovalni konferenci. Izdelalo je samo 50 •/« dijakov. Po njegovem mnenju je glavni vzrok kampanjsko učenje. KAJ PA MISLIJO O TEM DIJAKI SAMI? Obn'1 sem se na mladinsko predsednico Manjo Vesenjak, dijakinjo četrtega letnika: »Vam je znano kampanjsko učenje, s tem pa seveda ni povedano to, da so vsi enaki. Velikokrat se boljši 1 čijo od ostalih, v primerih. kjer se pa dijaki vozijo je nemogoče organizirati kakršnokoli medsebojno pomoč. Takšnemu uspehu botruje v znatni meri materialno stanje nr.šlh dijakov. To so pretežno iz kmečko delavskih družin. Štipendistov pa ni mnogo. Težave delajo predvsem strokovni predmeti.« Skrbi je torej dovolj. KAKO JE Z MLADINSKO ORGANIZACIJO »V okviru DU so najbolj uspela predavanja — šola za življenje. Športna dejavnost prednjači pred ostalimi, saj Imajo registrirano športno društvo. Iz- recna želja dijakinj, pa tudi dijakov je, da bi imeli na šoli plesni tečaj, to pa vsled tega, ker vsa dekleta nimajo primernih oblek za vaje v Narodnem domu. Pa tudi bolj domače se počutimo na šoli, so dejale. Z drugimi ptujskimi šolami ne pridemo v stik, ker ni prostora za ureditev kluba srednješolcev in ostale mladine.« Topel stisk rok. Pohitel sem. Ura je kazala, da se bliža čas glavnega odmora. Toplo pomladansko sonce se je smejalo izza oblakov. Sence hiš so padale čez cesto. GIMNAZIJA PTUJ Klepet, smeh kot v vsaki šoli. V isti stavbi domuje tudi učiteljišče. Pozneje sem zvedel, da bo postalo v naslednjem letu pedagoška gimnazija. Povabilu na razgovor sta se odzvala Alenka Centnih in Željko Plohl, oba dijaka četrtega letnika gimnazije. Razgovor je zajel vsa področja dejavnosti. Šolska skupnost se ukvarja izključno s šolskimi problemi. Z vsemi ostalimi se ubada mladinska organizacija. Gimnazijci se udejstvujejo tako rekoč v vsem: v krožkih In sekcijah vseh vrst od debatnega kluba do sodelovanja z gimnazijami v Varaždinu in Čakovcu. Vsako leto izdajo tudi Almanah. Po dveh letih so ponovno ustanovili 120-članski mešani pevski zbor. Naš razgovor Je tekel v zemljepisnem kabinetu. Sama oprema bi bila za muzej. Tako me Je ta ambient spomnil na vprašanje opreme. To Je rak rana naše gimnazije. Zaradi neopremljenosti Je gimnazija dobila pogojno verifikacijo. Povedala sta mi, da imajo sicer kmetijski ln fizikalni laboratorij, vendar ju ne uporabljajo. Nihče nima vstopa v njiju, ker imajo ključe profesorji. V fizikalnem kabinetu Je poveče-valnlk, ki ga nihče ne uporablja. Pri pouku imajo samo demonstracije. Želeli bi pred- vsem več modernejših učnih pripomočkov. Učilnico za tuje jezike. In še kaj. KAJ PA KLUB? Tega nam obljubljajo že celo večnost. Zdaj smo se navadili tudi samo na obljube. Moji žrtvi sta letošnja maturanta. zato sem najprej Alenko povprašal, kaj meni o maturi. Po njenem mnenju je prevelik poudarek na prirodoslovnih vedah na račun humanističnih. Kombinacija humanističnih ved z matematiko se Ji ne zdi posrečena. 2eljko je rekel, da ga nič ne moti tista matematika. Kljub temu ne bi bilo slabo, če bi bilo več kombinacij na izbiro. Ogreva se, da bi poleg slovenščine, humanističnega predmeta, bil še en tuj jezik. Upajmo, da se Jim bodo Izpolnile vse želje. Pozanimal sem s% kako Je z fizikalnim laboratorijem. Poiskal sem prof. Žmavca, ki predava flziko. Komaj sem omenil, da so se pritožili, je že bruhnil: »Kaj, kdo?«. No, potem se Je pomiril. Vsaj na zunaj. Bil je tako prijazen, da ml je razkazal fizikalni »laboratorij«. Ta »laboratorij« je tako klavrn, da ni vreden iiRe-na, še manj opisa. Tisti povečevalpik bi se še da! spraviti v red. Samo malo več dobre volje z obeh strani bi bilo treba. Tov. prof. 2mavc mi je povedal, da je oprema za laboratorij že naročena in naslednje šolsko leto bo deloval s »polno paro«. Tudi v kemijskem laboratoriju Je stanje podobno. Takšno je torej njihovo življenje. Napotil sem se po stopnicah, ki tečejo navzdol kadar gremo dol ln gor ko gremo gor. Tečejo kot življenje srednješolcev — sredi skrbi ln veselja za šolskimi klopmi. ANTON DODLEK Razgovor s ptujskimi srednješolci Je pokazal, da si žele primeren prostor, kjer se bodo lahko shajali. Da bi Izvedel kakšne so perspektive v zvezi z ustanovitvijo kluba, sem obiskal ObK ZMS v Ptuju. Clan komiteja tov. Zadravec ml je povedal naslednje: »O ustanovitvi kluba smo govorili ie leta 1956. Tako smo iskali prostore, vendar pri tem nismo imeli srečne roke. Nato Je spet Društvo upokojencev imelo prednost. Graditev novega kluba ne pride v poštev, ker so na prioritetni lestvici najprej pošta, nato zdravstveni dom in zatem gimnazija. Zamisel z De- lavskim klubom ni uspela. Klub ni bil stalno odprt, prostori tudi niso najbolj primerni. V Narodnem domu prostori niso polno Izkoriščeni. V njih domuje DPD Ptuj. Prostori ln oprema bi bili izredno primerni za klub. Klubsko dejavnost bi brez težav vključili v dejavnost DPD. Vendar pri DPD niso našli razumevanja, ker so v vodstvu že leta Isti ljudje, ki nočejo ničesar slišati o mladinskem klubu. Ali naj se srednješolska mladina »vzgaja« še naprej v gostilnah, zato ker ni razumevanja!« »Kaj res ni rešitve?« ANTON DODLEK Še enkrat: Mi dvoma - najboljši so Precej netočnosti In napačnega obveščanja v članku Vinka Slmeka »NT dvorna: najboljši so«, ki ste ga objavili v marčni številki Katedre, me Je privedlo do tega, da vam pišem. Sem namreč pristaš mnenja, da mora biti Ustom, zlasti še študentskim, glavni cilj obveščanje. V navedenem članku je sicer hotel pisec nabrenkatl Čimveč dobrih o ravenski dlmnazljl, a Je postalo njegovo pisanje prav zaradi te želje, ki je očitna, tendenciozna in prav zaradi tega vredna odklonitve. To pa še ni tako hudo. zaradi česar članek obsojamo. Se hujšega obsojanja je vredno precej napak v članku. Po Slmekovem opisu z obiska v fizikalnem kabinetu lahko spozna vsak, ki pozna vsa.) malo srednješolske fizike, da ga Je napisal laik. To trditev lahko takoj dokažem. V kabinetu sem mu med drugim pokazal tudi kardansko os in napravo za mer- MEDOBČINSKI CENTER KLUBOV OZN PRED RAZPUSTOM Mariborski klubi OZN, mislim medobčinski center, jc prod razpustom. To Jc novica, ki preseneča, posebno, ker je ta ustanova bila svo|čas prva v Jugoslaviji. Nekaj najvažnejših podrobnosti: ko so v Mariboru ustanovili prvi okrajni center OZN, Je tale organizacija dobila vse širše in globlje okvire. 1, maja 1965 Je bilo v takratnem okrajnem sklopu že 63 klubov OZN, delovali pa so tudi občinski centri na Ravnah, Slovenjem Gradcu, Murski Soboti ln Lendavi. Istega datuma pa so v Mariboru ustanovili medobčinski center, ki deluje še danes. Toda, kako deluje? »Z denarjem Imamo velike težave,« Je dejal predsednik kluba medobčinskega centra tov. Andrej Štancer. »Doslej so nas financirale občine, sedaj pa Je ta naloga padla na mestni svet, ki pa se kaj malo briga za nadaljnjo aktivnost klubov OZN. Občina Center Je sicer dejala, da so denar nakazali na mestni svet, vendar pri MS nič n o vedo. Deluje sicer 17 rednih klubov, toda vsi so zadolženi. Dolg znaša 509 000 starih dinarjev, prošnja na MS. da bi ta znesek vnesli v redni proračun in ga poravnali, pa bo najbrž ostala kar prt prošnji. Zahteve so minimalne, odgovora pa ni, oziroma ga vsaj doslej ni bilo.« Mariborski klubi ta čas seveda sodelujejo tudi s tujino Prirejali so in bi Se, če bi Imeli kaj sredstev, razne razstave, seminarje In podobno. Da so klubi OZN sila pomembni pri razvoju naše mladine, ni treba posebej poudarjati. To ve vsakdo, ki Je kdajkoli aktivno sodeloval v tijlh. Izvedli so že veliko akcij, ki so odjeknile v tujini, med njimi pa bi omenil zlasti akcijo za pomoč Indijskim otrokom. Na podlagi vsega tega Je skoraj smešna, da tako čila fn smotrna organizacija ni deležna večje podpore! V. S I m e k Posnetek. MILAN CILENŠEK To je Snežinka, dom počitnikarjev iz občine Maribor Center. Koča stoji pod vrhom Rogle na Pohorju v nadmorski višini 1280 metrov. Dom je sicer še v izgradnji, kljub temu pa so letos pozimi na teh pobočjih priredili smučarski tečaj študentje mariborske VTS. To so bili tisti (redki) naši kolegi, ki so člani te organizacije mladih, ki ima svoje domove domala po vsej Jugoslaviji in s svojimi 75 odstotki popusta za skupino pe! mladih na vseh prevo..nih sredstvih razen letala skozi vse leto omogoča cenjeno popo- tovanje in spoznavanje novih krajev Vendar, kclegi, pazite, rok za sprejem novih člar.ov poteče zadnjega aprila! Jenje vzgojna ln upora v zračnem toku. Iz teh dveh naprav je »s pomočjo svojega neznanja« ustvaril eno, ln sicer: posebno kardansko napravo za kontrolo vzgona ki napona. Take naprave pa ne Izdelujejo nikjer na svetu ln najbrž tudi ne v Zahodni Nemčiji, kot Je zapisal Vinko Si-mek, čeprav sem mu poudaril, da so vse novejše naprave v glavnem Iz Vzhodne Nemčije. Zakaj je napisal Zahodna Nemčija. ne vem. V nadaljevanju članka piše Vinko Simek o izvenšolskem delovanju dijakov ravenske gimnazije. Tud! pri opisovanju tega z netočnostmi ni prenehal. MKUD na gimnaziji ni, ampak Je več krožkov, ki se ukvarjajo z različnimi področji kulture In po potrebb koordinirajo delo. Ko sem razpravljal z Majdo Logarjevo o Slmekovem pisanju o podelitvi Prežihovih značk, se je pokazalo, da Majda ni s tem prav nič zadovoljna, p kakšnem Zlatem vencu Majda ne ve ničesar in je Izvedela o njem šele po izidu marčne številke Katedre, saj Je tam zapisano, da jo takšen venec dobila. »V ravenski gimnaziji Je že začetek vsakega dne neobičajen. Po razredih so nameščeni zvočniki in prek njih lahko dijaki od 7,55 do 8,15 prisluhnejo obveznim jutranjim oddajam«. Tako Je zapisal Vinko Simek v svojem članku. Naj dodam samo še to, da traja prva ura pouka do 8,45. Seveda lahko sedaj vsak ugotovi, da je ustvaril Simek trideset minut trajajočo šolsko uro. To Je dovolj. V pismu sem hotel povedati SImeku, da mu zamerimo, da Je napisal članek, čeprav je bil s stvarjo premalo seznanjen. To nam dokazuje, da nat je takrat, ko nas Je obiskal, površno poslušal, gledal zviška in preziral. Takih obiskov pa si ne želimo več MAKSIMILJAN VECKO MNENJE AVTORJA SESTAVKA — NI DVOMA, NAJBOLJŠI SOI Kot pisec »pregrešno spačene« reportaže o ravenski gimnaziji bi Imel nekaj besed v odgovor M. Večku. Moram reči, da me je način pisanja M. V. res pogrel. Vsaka kritika je dobrodošla, pa vendar mora biti le-ta v nekih mejah dostojnosti. Ta kritika pa Je bila vse prej kot to, prerasla je v pravi osebni napad name. Zato je urednik nekatere stavke črtal. Res je, da so bile napake, in se tudi opravičujem zanje. O tem da bi M. Večko rad bil še m!:,d, ne dvomim, naj oprosti, če sem ga naredil za tri leta zrelejšega Glede fizike pa priznam, da nisem doma v njej, pa vendar tehnična terminologija pozna samo termin kardansko gred, ne pa kardanske osi, kot )e napisal M. V. (upam, da M. V. ve. v čem Je razlika). Drugo pa |e to. kako to, da M. v korigira kr zanika mnenja svojih dijakov, ko pa ga na sestanku ni bilo. To zadevo naj razčisti z dijaki samimi, mogoče pe le-tl niso točno seznanjeni z delom na šoli. Vinko Simek UREDNIKOV UVODNIK 0 zdravju in telesni vzgoji Ze nekoliko popačeno geslo zdrav duh v zdravem telesu je, kot vse kaže, izgubilo na prvobitnem pomenu. To je dejstvo, ki mu ni oporekati. šolska telesna vzgoja bi morala biti mladini izhodišče za zdravo rekreacijsko udejstvovanje. Pri oblikovanju zdravega in sposobnega rodu pa ne bi smeli zanemarjati telesne vzgoje. Posvetiti bi ji morali vso pozornost, zlasti še zaradi njene zdravstvene biološke naloge, kar je osnovni pogoj. Zdravje mariborske mladine pa je ogroženo. V Mariboru imamo 47 raznih šol s skupna 22.000 učenci in le 16 telovadnic (z besedo: (šestnajst). najst). Šol je vedno več, telovadnic je vedno manj. Beseda rekreacija je za večino mladine abstraktna. Zaradi telesne neaktivnosti med šolami je iz leta v leto več funkcionalnih okvar mišično gibalnega aparata. Pri vsem tem pa je dovolj žalostno, da vse to ne velja samo za posameznike, temveč za generacije šolske mladine. Vprašanje je, kako dolgo še bomo nadaljevalI s tako kratkovidno te-lesnovzgojno politiko. Janez Ujčič Po ustanovitvi novega košarkarskega kluba Maribor 66 Kdaj si bomo v Mariboru končno na jasnem? Košarkarji Branika so hoteli končno zaključiti veliko polemiko o ustanovitvi enotnega, reprezentančnega in kvalitetnega mestnega košarkarskega aktiva, ki naj bi v svoji sredi zbral najboljše košarkarje Maribora z željo in namenom — napredovati. Napredovati do ponovne zmage v republiški košarkarski iigi in napredovati v zvezno ligo. Samo z enim zares kvalitetnim košarkarskim aktivom lahko gojimo to zvrst tudi v širino, v množičnost. Nekje morajo mladi vendar videti, kako se stvar goji, kako se vrhunsko ura, nekje morajo imeti svoje vzore. O ustanovitvi enotnega mariborskega košarkarskega aktiva je bilo spregovorjenega že toliko in prelitega že toliko tiskarskega in pisalnega zastavi. Ves ta košarkarski nem valu razpravljanj pred spor pa je samo odraz razmer ustanovitvijo NK Maribor, in kakrš- vno.:č spet zdaj, ob košarkar- v mariborskem športu, en je od nekdaj bil in za zdaj kot kaže, tudi še je. Turu po 21 letih življenja v novi sredini se še nismo naučili usklajevati načrtov, želj in ho-t-nj, Ta hoče to, oni ono in kaj stežka sc najde skupna pot. To skih manevrih. Dokler se ne bomo naučili gledati 'na probleme in dejanska stanja trezno, toliko časa bomo živeli tako kot živimo, ali bolje životarimo. Govorimo eno, delamo dru- smo doslej dokazali pri najraz- go. Maribor na primer Je ne-ličtiiM-lib gradnjah, pri ogrom- koč izjavil, da je voljan spre- jeti nove koncepcije košarkarskega kluba mesta Maribor takoj, o bodo zagotovljena osnovna materialna sredstva za nemoteno delo. Ta so pred ustanovitvijo Maribora GG bila, toda Maribor še vedno vztraja na starih pozicijah. Problem košarke v Mariboru še kako zanima tudi srednješolce in študente, kjer je ta zvrst najbolj priljubljena. Morda bi poizkusili še prek javnega mnenja opozoril vodstvo Maribora (2SD Maribor) na zmoto. To Je v tem primeru ta čas še edina možnost. Boris Bergant Msd športniki je malo takih ŽELJA DUŠANA SOPICA Nogometaši (profesionalci) črnila, mod športniki običajnega, vsak-da človek zares stežka pove še Anjega kova ne uživajo po- kaj. Po ustanovitvi Maribora GG ne moremo reči ničesar drugega kot; osnova je tu. na vseh, ki jim Je na skrbi razvoj in uspeh mariborske košarke pa je, da začeto delo nadaljujejo. Seveda pa je iluzija pričakovati sadove od kluba, kakršen je zdaj. To je namreč pravzaprav bivši Branik, sicer z novim trenerjem in novim elanom, a nič več. Sam Bra,-nik, bivši seveda, začrtanih ciljev ne more doseči, za to je potrebno združiti vse sile. Toda vsi poskusi pred in po združitvi. pritegniti v vrste vijoličastih (taka je zdaj barva košarkarjev Maribora GG) tudi igralce Maribora so propadli. Nemara vsi koraki (ne samo s strani Branika) res niso bili uajbolj taktni (človeka postavljati pred dejstvo smo nekoč ovrgli), toda dejstvo je, da Maribor noče v kooperacijo ne tako ne tako. Kdaj bodo na desnem bregu spoznali, kam mora In kam gre pot mariborskega športa in vrhunske košarke za zdaj še ni znano. Kot na dlani pa je, da bodo to slej-koprej spoznali in se bodo hote ali nehote pridružili sebnega ugleda; ali pa ga sploh v ničemer niso deležni. To je ostarela, razvpita pesem. In kolikor je stara toliko bolj brni v ušesih. Pogovarjal sem se z Dušanom Sopičem, 20-letnim nogometašem vijoličastih. Dobrim nogometašem. Rekel je: areno. Zgovoren je; in odkrit, ko reče: »Šolanje ml je prvo. Želel bi končati prvo stopnjo elektrotehniške fakultete.« Ljubitelji nogometa se prav dobro spominjajo njegovih peripetij s klubskim vodstvom v zimskih (nogometnih) počitnicah. Odpotoval je v svoj Beograd, domov; in opravil izpile za ... \ »veliko maturo,« pravi. Res je. V Beogradu je letošnjo zimo opravil maturo in si zagotovil pogoje za vpis na VTS v Mariboru. »Rad bi končal vsaj prvo stopnjo,« je rekel in pridjal, da mu nogomet ne bo delal preglavic. »Eno je življenjska eksistenca. drugo pa konjiček. Tako Je pač in težko je ukrepali drugače, ko vidiš, kako kalne so nogometne vode. Loviti v njih pomeni obsedenost, strast in hazard. Veliko je poklicanih, a malo izvoljenih, to veste ...« Vem. Nogomet je cirkus. Nedeljska hrana za nepotešene živce. In sprostitev v razburjenju. »Meni pomeni tudi nekaj drugega,« pravi Dušan. »Nogomet je zame tudi eksistenčni paragraf.« Paragraf? — ml je ušlo. »Kakor pač kdo vzame. Z nogometom sl bom zagotovil mirno življenje. Pomeni mi isto kot nekomu štipenditor. Verjamete?« Težko Nogomet kot štipenditor ... Morda. Sopič me je dopolnil: »Ko končam mariborsko VTS, bom vpisal drugo stopnjo.« Saj: nogomet in študij. Nekomu uspe vskladiti eno z drugim, nekomu se poskus ponesreči. _ »Meni bo uspelo, o tem sem prepričan.« Bo. Dušan mi je v dopolnilo nanizal nekaj imen kot: »Fakultete so končali moji najboljši prijatelji — Muška-tirovič, Sil jak, Stojanovič ...« In končal jo bo tudi on. •Cez štiri leta me primite za besedo,« je rekel. — Držal bom besedo. In udarila sva sl v roke. F. J. novi športno življenje na VSŠ Dušan Soplč, standardni napadalec NK Maribor Preidimo k dejanjem! Študentje na VSS. kljub velikemu številu tedenskih ur predavanj In val, najdejo Čas za športno udejstvovanje. Ne samo to, zadnje čase lahko opazimo, da Je zanimanje za športne igre in neobvezno tedensko telovadbo vedno večje. Telovadnica na o. S. Ivana Cankarja Je potno zasedena, kar priča, da Je zžr tovrstno rekreacijo Izredno zanimanje. Lansko leto novembra In marca letos so se stomatologi udeležili plavalnih tečajev v zimskem bazenu na Ravnah. Zaradi velike želje po lastnem prostoru, kjer bi lahko Igrali namizni tenis, so preuredili barako starega kliničnega oddelka v dvorano za športne tgre In šahovsko sobo. Prostori Imajo tudi lastno garderobo In sanitarije. Na predlog predsednika športne komisije dr. Boga Pavlina bodo stomatologi še Iet03 organizirali tradicionalni športni memorial v spomin dr. Gečeve z naslednjimi športnimi panogami: mali nogomet, košarka (ženske, moški), rokomet (moški) In namizni tenis (ženske, moški). Študentje VSS so se doslej tudi udeležili vseh tekmovanj, ki so bila na sporedu v Mariboru, kar velja pohvaliti. D. Z. ' »Žoga ml še vedno ne pomeni vsega!« — In Imel je prav. Dušan je igralec najmlajše generacije, eden tistih, ki šele stopajo v t. 1. profesionalno ZLATA MEDALJA ZA ANICO VRTlC Orodna telovadba In sta najbolj razviti športni dejav nostl na ESS in administrativni šoli v Ptuju. Največje uspehe je nedvomno dosegla Anica Vrtič, dijakinja 2. letnika administrativne šole. Anica Vrtič KDAJ SI SE PRIČELA AKTIVNO UKVARJATI Z ORODNO TELOVADBO? — S to športno dejavnostjo za sem se pričela ukvarjati z 12. leti. tvoj najveCji uspeh? Dosegla sem ga lani v Kosovski Mitroviči, kjer sem v partl-zarskcui mnogoboju pri mladinkah zasedla prvo mesto v 2. raž-redu in dobila zlato medaljo. KAKO KAJ MATURA? — Stenografija in strojepisje sta letos prvič ločeni, vsekakor bo težje. KAM NATO? — V službol A. D. V zadnjem času se mnogo več kot doslej razpravlja o športu in tolesni vzgoji sploh.kar je hvale vredno, m kaže, da smo le na pravi potil. Toda, če hočemo reis učinkovito razpravljati o stan ji v vseh panogah telesne vzgoje, in to stanje tudi sipromeniti, ne smerno govoriti o njem kot o vzroku težav, temveč resnično le kot o poslodici vzroka, ki je nekje drugje. Zveza za telasno kulturo pri SRS je na svojt rodni skupščini leta 19G1 razpravljala in ugotovila oz. določila, da se na vaoh višjih šolah uvode obvezna telesna vzgoja. Zakon bi naj začel veljati leta 1966, toda sedaj so se zopet vrinile težave, čciprav je bij vas elaborat izgotovljeni, so zopet nastale malo-atletlka rtalne težave. Danes se sprašujemo, kje iskali vzrok... Osnovni vzrok za slabo materialno stanje v skoraj vseh panogah telesne vzgoje je v samem odnosu do telesne vzgoje, jo v pogledih prosvetnih, zdravstvenih, gospodarskih In političnih organov na vlogo telesne vzgoje v življenju naših ljudiv. Kakor koli stvari zasučemo, jo popolnoma očitno, da ima na naših šolah TELESNA VZGOJA TODREJENO VLOGO. Niti ni odrejenih dovolj ur zanjo, prosvetni organi so vse premalo odločni v zahtevah za vzgojo novih vaditeljskih kadrov, urodiitev vadbenih prostorov predvsem igrišč in telovadišč in za sistematično povezovanje telesne vzgoje s predmeti, ki žirijo duhovno obzorje. Pri vsem tem pa odgovorni gospodarski organi pozabljajo, da dvltg storilnosti ni odvisen samo od materialne spodbude, da se nesreče ne dajo zmanjšati s tem, da v vseh večjih podjetjih organiziramo ambulante in pod., temveč da je za vse to potrebna večja telesna sposobnost, odgovornost, lililer refleks Ud., zato ponovno ugotavljamo, da šport ne more biti niti privilegij niti zabava samo posameznikov, temveč je nujna potreba vsakega državljana, lil hoče v procesu gradiitve čim aktivneje sodelovati. V. SIMEK u . o o O PLANICA66 DVORNI NORCI CDtf&D m DOE ©€) (Зј©аЛооа PLANIN - sjva 66 šffee^cooca ®т§>^&а M*r«eiress №©ад ©0fcOозш?гатдввд DOčSGEStfO M№fi©_£ 1Ш&0зД£]Ш ©DHPEK9©©' довојха 66 StffflKlJB a ssspoeo ® § © <3 sU CK? ©o O ■m B6MWgcso stas« & S •‘(INHISTIIU 66 NacaMLiAS o e® igBPetgMoi Nekoč v davnih časih je živel mogočen in neusmiljen srednjeveški kralj. Njegovo kraljestvo je segalo od vzhoda do zahoda in od severa do juga. Toda kljub prostranosti ni bilo v kraljestvu nobene občinske skupščine in tudi ne parlamenta. Vladal je tako strašen absolutizem, da ga lahko opišejo samo pisci naših zgodovinskih učbenikov in nihče drug. Nekega dne pa se je kralj začel od preobilnega absolutizma neznansko dolgočasiti. Presedalo mu je že neprestano prikimavanje podložnikov, ki so odobravali vsako njegovo misel. Zaželel si je, da bi v kraljestvu našel vsaj enega človeka, ki bi nasprotoval njegovim kraljevskim ukazom. Zato je sklical sle in jim velel, da naj na vse strani kraljestva ponesejo naslednji razglas: »Njegovo veličanstvo, kralj ete. etc. ukazuje, da morajo podložniki odločno nasprotovati kraljevskim ukazom,- Slom pa je naročil: »Kogar slišite, da bo nasprotoval mojim \ikazom, ga privedite pred prestol,- Sli so izvršili povelje, toda vrnili so se praznih rok. Nihče ni nasprotoval kraljevim ukazom. Kralj se je razžalostil in se je zaprl v samotni stolp, da bi tu razmišljal. Ker pa ni bil vajen tega opravila, je kmalu zaspal. V spanju pa se je priti- hotapila h kralju dobra vila in mu prišepnila: »Oh, ti neumni kralj! Zakaj iščeš nasprotnikov po deželi, ko pa imaš med dvorjani marsikoga, ki bi dobro zaigral to vlogo.- Nato je splavala skozi s*olpno lino. Kralj se je v hipu prebudil in poklical stražo, da bi prijela vilo, ki ga je žalila. Toda, ker mu je dala dober nasvet, jo je že vnaprej nameraval pomilostiti. Straža pa vile ni nikjer našla. Izginila je brez sledu. Tedaj je kralj dejal prvemu dvorjanu: »Ti boš moj nasprotnik, Ti boš moj dvorni norec,- In dvorjan je začel opravljati službo dvornega norca, o kateri se lahko poučite iz knjig in iz zgodovinskih filmov. Toda samo en dvorni norec ni mogel zasmehovati ogromne kraljeve samovolje. Izročilo pravi, da je bilo za ta posel potrebnih sto dvornih norcev. Kralj je umrl, njegov izum pa se je ohranil. Sčasoma so po številu dvornih norcev sodili, ali je vlada nekega kralja ljudomila ali nečloveška. Cim več dvornih norcev je imel kralj, tem bolj nečloveško je bilo njegovo vladanje. Ko so odpravili kralje, so ukinili tudi ustanovo dvornih norcev. Ne vem, ali to pomeni, da ni več nečloveških vlad in da so vse ljudomile, ali pa to pomeni samo, da ni več kraljev. PETER BALOH . KAJ 0 LJUDEH MISLIJO ŽIVALI PES: Nisem originalen, ker človek tudi laja. - VOLK: Volk je volku človek. ZEBRA: Blagajniki so mi v modi najbližji. LEV: Nisem samo jaz lev, obstaja tudi Lev Jašin. ŠIMPANZ: Ljudje so nas pozabili, toda kadar pridejo v zoološki vrt, se bratsko nasmejemo. GORILA: Iz kletke sem gledal na ljudi in sklenil sem, da so tudi oni v kletki, samo večji. VSE ŽIVALI SKUPAJ: Ljudje so pogosto živali, samo mi ne sprejemamo rotacije. Moralizirajoči aforizmi KADAR KOMU ZAUPAŠ, POSTANEŠ ODVISEN. KOLIKOR LJUDI ZANIČUJEŠ, TOLIKO SE JIH BOJlS. NEKATERI IMAJO VELIK SPOLNI APETITi MOTI JIH LE UMAZANA Žlica, s katero bi si ga potešili. NEKATERI LJUDJE SO ZATO HINAVCI, KER SE BOJIJO UŽALITI SOČLOVEKA. O GLASNIH DOGODKIH 'V SEBI GOVORI ČLOVEK ZELO TIHO ALI PA SPLOH NE GOVORI. PETER BALOH & NAGELJNI ZA SVOJ GROB Obrazi BRANKO MAKSIMOVIČ je Študent pravne fakultete v Ljubljani. Končal je gimnazijo v Mariboru in bil v tem času stalni sodelavec Katedre. Največ je objavljal v kulturni rubriki. Branko Maksimovič objavlja tudi pesmi in prozo o slovenskih revijah. Danes objavljamo odlomek iz daljnega proznega teksta v katerem je avtor pokazal, da zna odlično opazovati življenje. Prevleke na sedežih so bile polne madežev in zrak v oddelku je bil soparen. Vsa sreča, da je imel njegov sedež srečno številko. Seštel je številke v številu 184 in dobil 13, ta mu je prinašala srečo. Ura je bila že dve popoldne, vendar sreča še ni prišla. In potnica ob окпц je držala za roko smrkavega fantiča; kadar Je posmrkal, Je izvlekla iz torbice robec s čipkami in ga obrisala pod nosom. Sicer je nepremično zrla vanj in v obeh očeh je imela solze. Jokati ni smela, saj je v razburjenju vzela samo en robec, ta pa je bil že moker. Potnik s številko 184 je opazoval potnico in z napetostjo čakal, kdaj bo planila v jok. 2e nekajkrat je ugledal, kako se ji krčijo gube ob nosu, pojavile pa so se ji na podbradku. A zajokati ni in ni hotela. Ni ji želel nesreče, saj je ni oznal; Jok bi mogel biti pretveza, da bi stopil na odnik, si prižgal cigareto in štel drogove ob progi. S sedeža ni ničesar videl, saj so bila okna prašna in tudi sonce je sijalo v oči. Gledal Je torej potnico, potnica svojega sina (vsaj mislil si Je, da je njen sin), sinu pa so nedvomno ugajali potnikovi čevlji. Bili so angleški model, takšni z luknjami in debelimi podplati, najprimernejši za potovanje. Bili so tudi prašni. Fantič Je strmel v čevlje in le kadar mu Je mati šla z robcem pod nos, jih ni videl. Visoko Je dvignil glavo, da bi preko roke lahko nadzoroval par čevljev. Potniku je bilo neugodno in prekrižal je noge. En čevelj je tako skorajda skril pod klop, zato pa Je drugi bil tik pred konico fantičevih sandalov. Mali je bil presenečen in pomigal je s palcem pod belimi dokolenkami. Kakor da bi pes dvignil smrček, ko kaj zavoha. Konici obeh čevljev so bili nekaj časa pri miru, potlej pa so se dečkovi sandali pričeli približevati. Bil Je že čisto blizu, malodane se Je dotikal. Tajcrat je dvignil glavo, pogledal sopotnika v oči (bile so hladne), potlej pa ga z vso silo brcnil, a pogleda ni umaknil. Potnik je bil presenečen in tudi bolelo ga je, saj je fantič zadel prav kurje oko. Nakremžil se je (hotel se je nasmehniti) in odprl usta (mislil je, da hoče dečko navezati z njim pogovor), vendar si je premislil. Vstal je, se nasmehnil sopotnici (češ, kakšni so otroci, saj ni nič hudega) in odpri vrata na hodnik. Okno nasproti vrat je bilo odprto In vanj Je hušnlla sveža sapa. Zaprl je vrata za seboj. Z rokami se Je naslonil na okno, glavo položil na dlani. Vlak je vozil s precejšnjo hitrostjo, tako da Je ob progi videl le raznobarvne črte, če pa Je pogledal pozorneje, se Je iz črt Izluščilo poljsko cvetje in trave. Čebel In mravelj ni videl, zagledal je Manjin obraz. Ni ga razločil povsem natanko, razbral Je samo osnovne črte; njene oči, sestavljene iz ponosa in prezira, oster nos in ustnice. Spomnil se je, da je njene ustnice primerjal z dateljni; kadar je bila jezna, so se ji ustnice začrtale v ozek datelj. Tako rad Je jedel dateljne. A Manja tega ni razumela. Vsakič, ko se je približal njenim usnam, so se ji razlezle v nasmeh in bila je podobna kravi. Tako sta se približevala in odtujevala, dokler ni slednjič doumel nesmisla. Potlej se ji je izmikal in redkoma sta se videvala Vlak je medtem obstal na manjši postaji z nepomembnim - postajnim načelnikom, ki se je ukvarjal s čebelami, kadar ni po službeni dolžnosti strumno stal ob vlaku. Na klopi ob postajnem poslopju je ždel razcapan starček s košato, neurejeno brado. Zakrivala mu je usta in potnik je lahko samo po rumeni barvi, ki jo je zapustila tobačna žlindra, sklepal, kje se starček hrani. Videti je bilo, kot da bi njegovo glavo obsul čebelji panj. Bil je pristna podoba spokojnosti in zadovoljstva, in če bi potnik imel več časa, bi srčno rad navezal z njim pogovor. 2e večkrat, kadar se je ubadal z življenjskimi vprašanji, je sklenil, da bo poprosil za svet kakšnega starejšega človeka. Ti vedo dosti o življeniju, saj so naredili že ničkoliko napak in so potlej premišljevali, kaj bi morali popraviti. Njihovi odgovori bi mu veliko povedali in izkušenj si ne bi pridobival ob svojih napakah. »Uči se na tujih napakah,« to je bilo eno njegovih življenjskih načel, zato je vedno opazoval in tudi marsikaj videl. Komaj je stopal v trideseto leto, izkušenj pa je imel za najmanj deset let več. Vendar' se doslej ni razgovoril še z nobenim starcem, razen s starim očetom. Ta mu Je klobasal o »svetovni vojski, ki ni bila kar tako; bila je krvava in dosti je bilo mrtvih, vendar je bila zadnja prava vojska. Druga vojska sploh ni bila vojska, bila je klanje. Kdo je že videl, da bi se bojevali otroci in ženske!« tako je ded modroval in vlekel pipo, ki je že zdavnaj ugasnila. Strinjal se je s starim očetom, da lepih vojn ne bo več, a večine mu ni mogel verjeti, zato je vedno okleval pred razgovorom s kakšnim starčkom. Premišljeval je, če mu bo povedal resnico, ali pa bo med pogovorom pozabil, kaj je bila resnica in kaj le domišljija. Ob starcu, ki ga je ugledal na klopi majhne postaje, se mu je utrnila misel, da bi le-ta morebiti govoril resnico. V svet je namreč gledal tako prostodušno, kot da nima ničesar skrivati in da so mu skrbi deveta briga. Tej misli je sledila druga: kaj pa, če mu je tudi on malo mar in se z njim sploh ne bi hotel pogovarjati? Zrl je v starca, kakor da bi hotel z njegovega obraza razbrajj odgovor na vprašanja, ki so se utrinjala v njem. Starčev obraz je bil sicer zanimiv, odgovora pa mu vendarle ni izdal. Kakor da bi gledal igralca pokra, razlika je bila le v tem, da se starec ni pretvarjal. Vsaj vzroka ni imel. Zbal se je, da ga bo starec urekel in minute, ko je vlak obstal na majhni postaji, so se mu zazdele daljše kot šestdeset sekund. Končno je lokomotiva potegnila in klop s starcem In njegovimi očmi se je pričela premikati in oddaljevati. Cez nekaj trenutkov je bil že daleč, in če bi hotel videti starca, bi se moral nagniti skozi okno. Tega pa ni storil — raje je gledal pisane proge ob tirih In pozabljal na starca, pozabiti pa ga ni in ne bo mogel. S hrbtom se je raje obrnil proti oknu In spominu na starca. Sedaj je znova videl otroka v svojem oddelku. Dečko je nepremično sedel in ga gledal. Po vsej verjetnosti že ves čas, zato se je potnik s sedeža številka 184 počutil neprijetno. Potegnil je vrata In stopil v oddelek. Pripraviti se je moral, saj na prihodnji postaji Izstopi Vsaj sprevodnik mu je tako rekel in bil je začuden: »A, Poljane, četrta postaja.« Najbrže zaradi umobolnice, ki je v Poljanah. Toda. ali sem videti kot norec, da je napravil Inko osupel obraz, je pomislil potnik. Brž ko je sedel, se je potnica nagnila k njemu in mu zašepetala, da mu je zašumelo v ušesih: »Nikar-te ne bodite hudi, zaradi tistega prej namreč. Veste, ni čisto pri pravi pameti. Sedaj ga poljem v zavod. V Poljane. Prej sem slišala, ko ste vprašali sprevodnika, da greste tudi vi v Poljane.« »Da, v' zavod.« »In kakšno obupno vreme imamo. Ni za nikamor. V tej vročini bomo morali pešačiti nekaj kilometrov do gradu. 2e sedaj mislim, da se bom skuhala, ko samo sedim.« Sopotnica bi vedela povedati še tisoč stvari, če je potnik ne bi ustavil. Ni prenesel takšnih klepetulj, ki ob vročini pravijo, da je vroče. Seveda je vroče, saj vendar čuti pot, ki mu teče pod srajco, zakaj bi se o vročini potlej še sploh pogovarjala. Neumnost^ Ce bi vsaj rekla, da ji je mrzlo in da se bo s hojo ogrela, to bi razumel, saj tega ne čuti vsak in je nasploh zanimivo, da je ob največji poletni pripeki nekomu mrzlo. O tem se že da pogovarjati. Potnik je torej vstal s svojega sedeža 184, segel na polico in previdno dvignil šopek nageljnov, ki jih je v mestu kupil za Manjo. Vedel je, da se je cvetja vedno razveselila in ga Je zato včasih prinašal tudi na njune sestanke, kljub temu da je takšno početje staromodno. Ni se oziral na druge, samo da Je bila Manja vesela in da ga je poplačala z njenim pogledom. Šopek je bil vsa njegova prtljaga. Rahlo sc je priklonil sopotnici In jo s tem pozdravil, njenega sina pa je samo pogledal in ni vedel, kaj bi bilo pametneje storili, zato se je nasmehnil. Pozneje mu je bilo žal nasmeha. Dečko je bil vendar slaboumen in pomislil bi lahko, da se norčuje iz njega. Mar bi zinil kaj primernejšega: da so krave zelene, ali da naj kar brca v njegove čevlje, če mu Je po volji. Saj ga tako ne boli, samo kurja očesa so neprijetna. Toda bilo je prepozno. Nasmeh je že visel v zraku. Potnik je stopal proti vratom, ko je nekdo pomolil iz svojega oddelka glavo in nekaj trenutkov pozorno gledal za njim, kot da bi se hotel prepričati, da ga spomin ne vara, nato pa zaklical: »Končniki Jaro! Kaj se ne spominjaš, bila sva sošolca. Horvatova je bila razredničarka, tista, ki nas Je zmerjala s telički. Spomni se. ti si vedno sedel v zadnji klopi in gledal si skozi okno. In Manjo si rad videl. Ne vem, kaj si našel na tej čudakinji. Ali veš, da je znorela in Helena se je poročila; s Stojanom iz sosednjega razreda. Kje pa sl ti, da te ni nikjer na spregled?« Jaro Končnik je stal v hodniku, vendar mu ni bilo do pogovora. Rajka ni nikoli prenašal. Bil je preveč vsiljiv In na- vsak način bi rad postal njegov prijatelj. Zato ga je samo začudepo pogledal: »Oprostite, verjetno ste se zmotili, Jaz se ne pišem Končnik. Zamenjali ste me. Na svidenje.« Po hodniku je prihajala gospa iz njegovega oddelka, zato je hitro stopil proti vratom, da bi se je rešil. Vlak se je zaustavljal in na postajnem poslopju Je videl napis Poljane. Tukaj ni bilo nobenega starca z brado in tudi vrta z rožami ne. Stopil Je skozi čakalnico In pri blagajni vprašal, kje je pot v zavod. Uslužbenec je prišel iz svojega urada in mu pokazal grad na vrhu bližnjega griča: »Tam gori je, ni daleč, kakšne pol ure. Toda danes ni obiskov. Ti so samo ob nedeljah.« Potnik je opazil, da ima uslužbenec stekleno oko in zanimalo ga je, če sl zvečer vzame oko iz dupline, kot umetno zobovje, recimo. Pomislil je, da najbrž ne bi bilo olikano, če bi ga vprašal, zato se je samo zahvalil in odšel. Možakar v modri uniformi je nekaj časa gledal za njim In sl mislil svo-le. potlej pa se je znova posvetil delu.