GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1942-XX-43-XXI
DRAMA
-i ^ W. SHAKESPEARE:
13 HAMLET
Lit 2 -
' r	v	%« ^	x	-	'	,	"	’
- ■; . "/'v,; :. • - ;:V' ;’:;v■.
.v. ??
'0i$
■ ■ --
Mm
::;' ; *|
:Ssl
.■	-
.;■	•
{&'& ' V.
,
■
•-■'	'.'..'	V	C/'	'•
' ' ’ • ■' ‘ ,
'• ‘
' ' -■' '
f-. .	 •	/	.	.v'	'-I
GLEDALIŠKI LISf
DRŽAVNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1942-XX./43-XXI.	DRAMA	Štev.	15
W. SHAKESPEARE:
HAMLET
PREMIERA 14. MARCA i943-XXl
Sto predstav „Hamleta“
(Majhno razmišljevanje in malo spominov.)
Sto predstav Shakespeareovega »Hamleta«! To je skoraj vzklik, vrisk! Kdo lahko doseže to število? Ozrimo se malo naokrog po tem pestrem gledališkem svetu, ozrimo se kar smelo s samozavestjo, kajti sto predstav Hamleta v enem in istem zavodu, ni kar tako in ni jih mnogo, ki bi si lahko lastili tak podvig.
Poglejmo staroslavna dvorna gledališča, od Monakovega in pa dunajskega Burgtheatra — tam so taki dogodki mogoči, niti redki, a tam vlada že tradicija, ki sega nazaj za sto in več let.
Ta »Hamlet« s svojimi stotimi predstavami govori zelo zgovoren jezik in ovrže na mah vse trditve, da se je klasični repertoir preživel, da kostumni komadi ne »vlečejo«. — Tako je! In vendar je na teh trditvah nekaj, česar buden opazovalec ne sme prezreti, še manj pa ignorirati. To je ono, kar mora voditi vse, ki tvorijo gledališče: da zahteva klasični repertoar neprimerno več od igralcev, režiserjev, scenografov, kot zahtevajo sodobni komadi. — Ujeti publiko današnje dobe v spone klasičnih del, to je skoraj misterij
Slavko Jan kot Hamlet
in čudo. Zato sme biti ono gledališče, kateremu se je to posrečilo, ponosno, zaveda se lahko, da je na pravi poti in da vrši svoje visoko poslanstvo.
*
Ne iz ustnega izročila, temveč iz lastnih izkušenj vem, da sloves klasičnih iger ni bil najboljši. Pa ne samo to! Pridružim se vsem onim, ki so z vso vnemo in prepričanjem trdili, da so klasiki, pa naj bo to že Schiller ali Goethe, Grillparzer ali- Hebbel, Shakespeare ali Calderon — vsi skup en velik dolgčas. Točno tako je bilo! Gledal sem v našem deželnem gledališču »Raizbojnike« in »Marijo Stuart«, »Komedijo zmešnjav« in prvega »Fausta«. — Bog mi je priča, prazno je bilo, pusto — z eno besedo — dolgčas.
—	In vendar imajo ti komadi potezo večnosti, so polni in prebogati lepot, vrednot in prebliskov. — Kje jc; vzrok, da niso uspeli, da so puščali za seboj sivino in dolgčas? — V uprizoritvi! Ni bila kriva publika, kriv je bil milje, gledališče, vodstvo, režiser — pogosto tudi interpret te ali one vloge.
Bodimo odkriti! Tako kot pri nas, je bilo pred letom 1910. precej povsod, tudi v teatrih, , ki so si lastili pravo na tradicijo. Tudi tam se ni igral in uprizarjal »Hamlet« zaradi dela, zaradi nujnosti, temveč zato, ker je bil tam angažiran slučajno — Hamlet
—	igralec, ki je s patosom in imenitno sceno z mrtvaško lobanjo v roki fasciniral publiko. Tudi Kainz spada med te tiče in Sonnen-thal in vse, kar je bilo starejše nemške generacije. In evropske — vsi Hamleti nosijo nekako simbolno mrtvaško lobanjo v rokah — in prav ta scena je bogme najbolj plehka, teatralna in ima z duhom, zanosom Hamleta le malo posla ... Je samo bežna ilustracija njegovega bitja.
*	.
Gordon Craigh, Hudožestveni teater in novo vodstvo pod direktorjem Heinejem v Burgtheatru je skoraj istočasno, nevede
119
129
■eden za drugega pristopilo k novi uprizoritvi Shakespeareovega »Hamleta«. Ovrženi so bili vsi stari ropotajoči rekviziti — gola preprostost naj da globini besede čini večji razmah. Kako? S tem, da se odpovemo teatru? Kaj še! Narobe! Tako teatralnega Hamleta, kot ga je znal narediti Stanislavski ne najdete nikjer! — Ti Hamleti v širokem svetu so bili predhodniki naše prve uprizoritve v letu 1921. V skromnih mejah, ki so le skopo odmerjale zunanji obliki pomp in sijaj, smo si dali silnega, lahko rečem doslej še nikoli uporabljenega truda na besedi, zmislu, grupaciji in podobnem. Pri tem je prvič sodeloval oče slovenskega Shakespearea, tedaj dramaturg O. Župančič. Ti moj Bog, koliko čaja sva popila na njegovem domu, koliko sporov in zamer sva imela zaradi črt, pasusov... Dne 28. novembra 1921. leta ob treh popoldne je bila bralna vaja — premiera je bila pa 26. januarja 1922. To je za naše gledališče mogočen interval — in kronan je bil z uspehom -— kajti ansambel je bil tedaj ves prožen — živ in željan uspehov. Tak pa tudi ni izostal.	*
Ansambl je bil tedaj mlad, da! Mladost je vrlina! A ansambl je zorel, je doraščal in z njim se je dvigal ves nivo. Vse znanje naših ljudi je danes popolnoma pregledno in celo najmanjši člančič ve kaj je Polonij, kaj Leart, kaj kralj Klavdij. To je znanje, to je šola, to je tradicija in ta tradicija govori, da gledališče točno pozna svoje poslanstvo. Na glasbeni akademiji rasto novi Hamleti in Poloni ji, zunaj zore Klavdiji in Ofelije — zato lahko mirno rečemo
—	ob novi stoti predstavi Hamleta bomo pozdravili sicer nova imena — a ta imena bodo le spet Polonij, Klavdij, Ofelija in Hamlet — zbrani z vso pestro družbo. Tako bo! —	Ost.
Ob jubileju
Že v sezoni 1918/19 je igrala naša Drama sedemkrat Hamleta. Nučič, ki je igro vodil, je igral tudi naslovno vlogo in sicer v srbohrvaščini. Od tedanjih igralcev, ki delujejo še danes pri nas, omenimo Bratino (kralj Klavdij) in Pečka (Horacij).
122
V novi odrski obliki pa se nam je predstavil slovenski Hamlet v sezoni 1921 22 in sicer v režiji prof. Šesta. Igrali so ga prvo sezono 17 krat in potem neprestano vsako sezono do 1927 28. Leta 1940. gostuje v njem naš praški tovariš Zvonimir Rogoz (14 krat).
V sezoni 1932 33 doseže v režiji C. Debevca 10 uprizoritev, naslednje leto še tri.
V sezoni 1941 42 dobi Hamlet v osebi dr. Bratka Krefta novega režiserja in je dosegel dosedaj 25 predstav.
Toda to so le suhe številke. Oglejmo si različne zasedbe, ki nam vzbujajo pestre in lepe spomine.
Hamlet je bil: Rogoz, Debevec, Kralj, Jan (kot gosta pa E. Kohout in I. Elskij).
Kralj: Gaberščik, Skrbinšek, Levar.
Kraljica: Borštnikova, A. Danilova, Medvedova, Marija Vera, Mira Danilova.
Ofelija: Šaričeva, Wintrova, Nablocka, V. Juvanova.
Polonij: Ločnik (t), Lipah, Cesar.
Od igralcev prve predstave so še sedaj pri naši Drami: Šaričeva, Cesar, Drenovec, Gregorin, Lipah, Peček, Plut.
Zapustili pa so naš oder: Bitenc, Daneš, Gaberščik, Gorjupova, Kralj, Ločnik (f), Markič, Medven, Murgelj, Rogoz, Smerkolj (t), Strniša, Šubelj, Terčič in Železnik (t).
Zdaj, ko slavimo ta častitljivi jubilej, si želimo, da bi kmalu našli spet igro, ki bi dosegla tolik uspeh kot Hamlet iri da bi privabila spet toliko hvaležnega občinstva kot ga je Hamlet.
V Cankarjevem prevodu je bil igral 50 krat in prav tolikokrat v Zupančičevem.*
Evo vam samo nekoliko glasov o tedanji prvi uprizoritvi:
* V prvih številkah našega lista smo prinašali prvi slovenski prevod Hamleta. Prof. dr. Šlebinger nam je dal nekoliko podatkov o njegovem prevajalcu Drag. Šauperlu: rojen je bil 8 .oktobra 1840 pri Sv. Marjeti ob Pesnici, Študiral gimnazijo v Mariboru, kjer je maturiral, dovršil semenišče (kot piše Šauperl v svojem »Predgovoru« k Hamletu, se je učil angleščine v celovškem semenišču), nato pa je kaplanoval šest let in 28. januarja 1869. umrl pri Novi cerkvi, komaj 27 let star.
»Harmonija misli, barve in zvoka je ta režija. Ni naša, Burg-theater s pridobitvijo Hudožestvenikov je — Zupančič in Šest pa sta z njo našo revščino napravila bogato in porazila javnost.«
Fr. Koblar v »Slovencu« 31. jan. 1922.
»Slovenski Narod« omenja med drugim zasedbo »Hamleta« pred štiridesetimi leti:
Hamlet — Ineman, Klavdij — Verovšek, Ofelija — Ogrin-čeva, Polonij — Housa, Laert — Deyl, prvi igralec — Danilo.
Nato poroča o predstavi:
»Da naš ansambl v	svoji totalnosti še	ni	dorastel taki nalogi,
je umevno. Toda Šest je	premagal vse, kar	se	premagati	da.
Z velikimi stroški je uprava letos uprizorila »Hamleta« ter ponuja z njim našemu občinstvu predstavo, ki jo lahko v naših razmerah označimo kot idealno. Opozarjamo nanjo s prav posebno toplo željo, da bi se dragi eksperiment posrečil tudi gmotno.«
K. 2., »Slovenski Narod«, 2. februarja 1922.
»Ofelija je bila kakor otožna bela roža, rastoča med ostudnim plevelom, čista pesem, ki je napravila greh okrog sebe še bolj rdeč. Ga. Šaričeva je povsem razumela, zakaj je postavil veliki pesnik Ofelijo v to delo in je ustvarila ne živo bitje, ampak lilijsko pesem. Poleg Hamleta najboljša kreacija.«
—k, »Jutro« 3. februarja 1922.
»In doživel sem redki slučaj, da se je tudi občinstvo izkazovalo popolnoma vredno. Bila je nedelja, »izven«, gledališče prav do zadnjega kota nabito ljudi najrazličnejših stanov, izobražencev in preprostejših. Pa so vam v vročem vzduhu sedeli do zadnjega Fortinbrasovega verza konec igre kakor v cerkvi — skoro negibno., z očmi, ušesi takorekoč	priklenjeni na oder.	Šestov in	tovarišey
trud ni bil zaman. Shakespeare je vklepal	v	svojo silo	slovenska
srca kakor že pred 320 leti britanska in odtlej srca skoro vseh narodov notri tja med Japonce ...
124
\
Glavna moč našega letošnjega Hamleta leži v jako dobrem skupnem igranju v ansamblu. .. Saj naša najšibkejša stran je bil vedno ansambl ;in ta se je začel zdaj izdatno boljšati. »Hamlet« je v tem pogledu pravcata stopnja navzgor.«
M. Z., »Slovenski Narod« 10. marca 1922.
•Ji
»V brezčasju jc postavila Hamleta tudi naša režija. Morda je celo preveč potencirala z razsvetljevanjem in izločanjem ...
Mnogo posrečenejši so bili	duševni momenti	v materini	sobi,
na	grobu, pri kraljevi molitvi,	kjer je scenerija	dihala odgovar-
jajoče ozadje. Te varijacije bodo gotovo trajno plodovite v inscenaciji Hamleta.«
5j*
»Uprizoritev Hamleta nam je pokazala, da delo, ki se ga drži samo senca časnosti, more Dravo življenje zaživeti v brezprostor-nosti: v temi in luči, v mislih in krikih, hotenju in umiranju.«
Fr. Koblar, »Dom in Svet« 1922.
Predstave Hamleta v režiji C. Debevca in dr. Bratka Krefta so	nam še tako blizu, da o njih	ne bomo poročali.
Pristavimo samo še to, da	je sedanji Hamlet	ves naš in	naše
občinstvo — njegovo.
Se nekaj o Ogrinčevi veseloigri „V Ljubljano jo dajmo”
V	zadnji številki našega lista smo zapisali o Josipu Ogrincu:
»S toliko ljubeznijo je bil navezan na dom, da je 1. 1878. pred izpiti resno mislil prevzeti domačijo in se doma oženiti.«
Prijatelj našega gledališča, pristen Kamničan in ugleden naš meščan nam sporoča:
»Slavnoznani kamniški gostilničar Cene je bil bogat mož, imel je tri grunte in znamenita »Cenetova kašča« je bila pravcato včliko
125
skladišče. K Cenetu smo hodili keglje postavljat. Tja je zahajal tudi pisatelj Ogrinec.
Znamenit Kamničan tiste dobe je bil tudi prosluli Kecelj, doma na Šutni, ki pa se je pozneje prelevil in uskočil v nasprotni tabor. Jaka Alešovec si ga je ob vsaki priliki izdatno privoščil. Kecelj in Cene sta bila oba silno debela. Bila sta soseda. In ce se je na vratih pokazal Cene, se je takoj pokazal tudi Kecelj in ga po tuje pozdravil. Cene mu je vedno odgovoril: »Eh, saj znaš po naše bolje!«	•
Cene je imel zalo hčerko, za katero se je zanimal tudi ubogi pisatelj Ogrinec, namenjena pa je bila dr. Samcu, ki jo je tudi dobil. Poprej pa so jo dali še v Ljubljano šolati. Ko so v Ljubljani prvič igrali veseloigro »V Ljubljano jo daimo«, so premnogi glc-dalci takoj uganili, da gre tu za Cenetovo hčerko.
Dr. Samec je bil pozneje dolgo let kamniški župan, veleugleden mož, ki si je za mesto pridobil nevenljivih zaslug.
Vsega tega se deloma sam spominjam, deloma pa sem slišal od drugih.«
Priobčujemo rade volje te vrstice, ker je iz njih razvidno, kako se tudi starejši rod zanima za naše gledališče.
Gledališke zgodbe
V	starih časih je imel ravnatelj nekega ponižnega gledališča v pisarni nabito:
»I. Ne smeš si želeti nobenega drugega ravnatelja kakor Mene.
II. Ne govori žaljivo o Meni in Moji ženi po kavarnah, gostilnah, beznicah in drugih takih krajih, ki so namenjeni samo za študij vlog.
III. Misli zgolj na repertoar in prihajaj na skušnje točno in zbrano. Sedem dni na teden moraš delati in izpolnjevati svoje gledališke dolžnosti, osmi dan tedna pa lahko praznuješ in paseš lenobo.
IV. Nikar si ne lasti vencev, ki si jih je dal tvoj kolega v gledališče poslati samo v svojo uporabo.«
*
126
Nekoč je neki režiser malega gledališča odredil v igri na svojo pest male izpremembe. Ravnatelj ga zato besno nahruli:
»Ali si domišljate, da ste ravnatelp Če si to domišljate, ste osel!«	*
Neki slavni Hamlet je gostoval v manjšem mestu. Ko nastopi Polonij je kar zašumelo med igralci in gledalci. Vse se je spraševalo, komu je ta Polonij tako zelo podoben. Kmalu so si bili na jasnem, da je na las- podoben gledališkemu ravnatelju po mask;, hoji, glasu in kretnjah. S težavo so se ubranili smeha in ostali resni.
Po predstavi se gre Hamlet k ravnatelju poslovit in ko nanese pogovor na Polonija, reče Hamlet:
»V začetku sem že mislil, da ste v zadnjem trenutku vi sami prevzeli Polonija!«
»Da,« odgovori ravnatelj, »to človeče me je hotelo oponašati. Smešno! Moje duhovne plati ni prav nič pogodil.«
»To je res, da ne,« odvrne Hamlet zlobno, »toda otročjo plat je izvrstno zadel!«
Nato sta se pri priči poslovila.
Pokorny in Carl sta bila znana gledališka ravnatelja starega Dunaja. Bila sta si huda tekmeca in sta se kot taka odkritosrčno sovražila.
Ko je Pokornemu umrla žena, se je udeležil pogreba tudi Carl, ker je to smatral za svojo stanovsko dolžnost.
Po pogrebu, ki sc ga je udeležilo ogromno občinstva, je tožil neutolažljivi Pokorny:
»Pogreb je bil prav lep, samo ta prokleti Carl mi je pokvaril vse veselje! ...«
Novice iz Drame
Novost v Drami bo D' Annunzieva tragedija v 3. dejanjih »Jorijeva hči« (La figlia di Jorio«), Igrali bodo: Boltarjeva, Marija Vera, M. Danilova, Rasbergerjeva, Levarjeva, Levar, Vi. Skrbinšek in poleg njih skoro ves ostali moški in ženski igralski zbor. Prevod je dr. Gradnikov, režija pa M. Skrbinškova.
127
izjava direktorja Dramč
V 4.—6. številki tekočega letnika »Umetnosti« je izšel izpod mojega peresa dialog v stihih z naslovom »Prolog«. Gospodje kritiki in recenzenti ljubljanskih dnevnikov mislijo, da sem v teh stihih napadel prav nje ter z izrazi in s primerami, ki sem jih uporabil, ne le vsakega izmed njih osebno razžalil, temveč se dotaknil tudi časti in ugleda naših dnevnikov.
Zato mi je čast podati sledečo izjavo:
Pod naslo\V>m »Prolog« ,izšli stihi niso zaključena pesem, temveč samo odlomek iz večjega teksta v vezani besedi, ki sem ga pisal, a ne dovršil leta 1938. Direktor in Dramatik sta samo dve osebi v nameravani komediji, v kateri bo Kritik prav tako vehementno zastopal svoje mišljenje o kritiki, kakor ona dva svoje.
V svoji dolgoletni gledališki praksi sem kot direktor in kot pisatelj prav tako ravnodušno in brez razburjenja prenašal hvalo kakor grajo mnogoštevilnih kritikov in recenzentov, ki so se v zadnjih štiriindvajsetih letih bavili s presojo mojega dela v revijah in časopisih ne le v Ljubljani, Mariboru itd., temveč tudi v Zagrebu, Osijeku, Splitu, Sarajevu, Beogradu, Skopi ju in drugod, kjer so uprizarjali moje igre. Tudi na najbolj pikre napade nisem odgovarjal in nikoli nikogar osebno napadel. Reagiral sem v vsem dolgem razdobju samo dvakrat, ko je bila napadena moja čast ter zahteval in tudi prejel zadoščenje. V polemiko sem se spustil menda samo enkrat.
Z vso iskrenostjo izjavljam, da tudi v primeru »Prologa« nisem hotel nikogar osebno niti vznemiriti, kaj šele žaliti ali napasti.
V Ljubljani, dne 10. marca 1943.
Pavel Golia
direktor Drame
Lastnik in izdajatelj: Uprava Državnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Fr. Lipah. Za upravo: Ivan Jerman Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
Amleto
TRAGEDIA IN CINQUE ATTI, Dl W. SHAKESPEARE.
VERSIONE Dl OTON ZUPANČIČ.	w
Scenografo: ING. ARCH. E. FRANZ.	Regia	di:	DOTT.	B.	KREF1
cortigiam
ufficiali
Clauaio, re di Danimarca.......................
Amleto, figlio del precedente e nipote del
re attuale................................
Polonio, maggiordomo...........................
Orazio, amico di Amleto........................
Laert, figlio di Polonio.......................
Voltimand Cornelio Rosenkranz Gildenstern Osric
Marcello I Bernardo /
Francesco, soldato.............................
Rinaldo, servitore di Polonio..................
1. attore (re nella rappresentazione »La
trappola«) ...............................
2. attore (Prologo)............................
3. attore (Luciano, nipote del re) . . . .
1.	attrice (regina nella rappresentazione
»La trappola«)............................
Due buffoni, becchini
Fortinbras, principino di Norvegia . . .
Capitano ......................................
Gertrude, regina di Danimarca e madre
di Amleto.................................
Ofelia, figlia di Polonio......................
Lo spirito del padre di Amleto ....
Levar
Jan
Cesar
Nakrst
Tiran
Potokar
Podgoršek
Drenovec
Verdonik
Peček
Presetnik
Gorinšek
Raztresen
Raztresen
VI. Skrbinšek
Brezigar
Raztresen
Ukmar-Boltar Lipah, Plut Gregorin Potokar
Mira Danilo Vida Juvan VI. Skrbinšek
11 *
Cortigiani e cortigiane, sacerdote, ufficiali, soldati, marinai, messi, Svizzeri, guaf®*
altro seguito.
Accade in Danimarca.
Pausa dopo la 1. e la 2. parte.
Musiča »cenica: D. 2EBRE.
Dirigente: F. si
TRAGEDI JA V PETIH DEJANJIH. SPISAL W.
Sp,,	SHAKESPEARE.	PREVEL	O. ZUPANČIČ.
^ENOGRAF: ING. ARH. E. FRANZ.	REŽISER: DR. BRATKO KREFT.
Klavdij, kralj danski .... Hamlet, sin prejšnjega in nečak
sedanjega kralja.................
Polonij, veliki komornik .	.	.
Horatio, Hamletov prijatelj Laert, Poloni jev sin .... Voltimand Kornelij
Rozenkranc dvorniki Gildenstern Osrik
Marcel 1 v ..	/	.	.
Bernardo / ca*tnlka |	.	.
Frančiško, vojak....................
Reynaldo, Polonijev sluga	.	.
x. igralec (kralj v igri „Mišnica“)
2. igralec (Prolog).................
3. igralec (Lucijan, kraljev nečak) 1. igralka (kraljica v igri
„Mišnica“) .	.	.
Druga igralka .	.	.
Dva burkeža, grobarja Fortinbras ....
Stotnik ...................
Gertruda, danska kraljica Hamletova mati .	.	.
Ofelija, Polonijeva hči Duh Hamletovega očeta .
in
Levar
Jan
Cesar
Nakrst
Tiran
Potokar
Podgoršek
Drenovec
Verdonik
Peček
Presetnik
Gorinšek
Raztresen
Raztresen
VI. Skrbinšek
Brezigar
Raztresen
Ukmar-Boltarjeva Juga Boltarjeva Lipah, Plut Gregorin
Potokar
M. Danilova
V. Juvanova
VI. Skrbinšek
Dvorniki in dvornice, duhovnik, častniki, vojaki, mornarji. Švicarji, gardisti
in drugo spremstvo.
Godi se na Danskem.
Odmor po 1. in 2. delu « muzika: D. ŽEBRE	Dirigent: F. ŠTURM
Kostumi: J. Novak in M. Habičeva
/ ' v • _ r- •
X -
' ■
M
-
’ ' V, '	1