PoStnina v kraljevini S. H. S. pavSalirana. Leto XXXIV. Številka 9- SLOVENSKI PRAVNI! Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani. Odgovorni urednik: DS- DANILO MAJARON. V LJUBLJANI. Natisnila „Narodna tiskarna". 1920. 51 VSEBINA. 1. Dr Fran Ogrin: Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije 233 2. Dr. France Goršič: O izenačevanju zakonov .... 248 3. Dr. Š.: O popravi in obnovi mej........256 4. Prof. dr. Metod Dolenc: K vprašanju izenačenja kazen- skih zakonov za celo ozemlje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev...........264 5. /. Kavčnlk: ,Projekt zakona u uredjenju i nadležnosti sudova"...............279 6. Julij Fischer: K članku: „Enotno nadzorstveno oblastvo v kaznilnicah in jetnišnicah"........282 7. Iz pravosodne prakse. A. Civilno pravo. a) Erar naše kraljevine je legitimovan za imovino (terjatev) prejšnje avstrijske vlade, nahajajoče se na našem teritoriju.............285 b) Izvensodna odpoved najema, ki ni po zakonitih predpisih, in zavrnitev tozadevnih ugovorov (§§ 565, 566 c. pr. r.)..............289 c) Sklep oblastva, ki dovoljuje sekvestru društva „Deu-tscher Schulverein" prodajo njegovega zemljišča, je v zmislu § 33. zemlj. zakona sposobna in pravo-močna podlaga za vknjižbo lastninske pravice na ime kupca ..............291 d) Pravdna pot ni izključena za lastninsko tožbo glede demobilizacijskega blaga. Pomen uredbe celokupnega ministrstva od 28. februarja 1919, v „Službenih novinah" od 8 marca 1919, broj 15. (Člen VII.) . 293 B. Kazensko pravo. a) Kedaj ni v sodbi razlogov v zmislu t. 5 § 281 k. pr. r. ? — Zasebno pismo je pripravno sredstvo za ponaredbo oporoke (§ 201 a k. z.)......296 b) Kriv po § 335 k. z. je tudi, kdor bi se bil moral zavedati nevarnosti svojega ravnanja, a je zgol iz zanikrnosti ali lahkomiselnosti ni spoznal . . . 298 SLOVENSKI PRAVNIK. Leto XXXIV. V Ljubljani, decembra meseca 1920 Štev. 9—12. Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. Okrajni glavar dr. Fran Ogrin. Vsaka večja hiša ima svoj hišni red, tvornice svoj delavski (tvornični) red. državi pa je dati državni red ali ustavo. Ta pojem združuje vse one državne osnovne zakone, brez kater h si rednega državnega življenja sploh predstavljati ne n oremo. Sem spadajo: naslov države, cblika vladavine, dr-/avnopravno razmerje sestavnih delov napram skupnosti, pravice državnega predstavnika — n onarha ali predsednika, — u~troj in delokrog narodnega zastopstva, temeljna načela ekse-kutive, razmerje posameznih veroizpovedanj do države in m<: 1 se j. cržavljanske svoboščine in pravice. I. Naslov države. Sedanji uradni naslov države se glasi: kraljevina cr' n Hrvatov in Slovencev. Dočim je rabilo odposlanstvo Narodnega veča v svoji, prestolonasledniku Aleksandru dne 1. decembra 1918 podani adresi še naslov »jugoslovanska država« in »Jugoslavija«, je rabil prestolonaslednik v svojem odgovoru v odločilnem stavku, v katerem je proglasil ujedinjenje celokupnega naroda, naslov »edinstveno kraljevstvo Srbov, Hrvatov in Slovencev«, in to ime se tudi ponavlja v poslednjem odstavku: »Bodi nam vsekdar srečno in slavno naše kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev!« Da ima prestolonaslednikov odgovor enkrat tudi izraz »Jugoslavija« to je brez pomena. V stvari je torej zmagalo srbsko naziranje. 16 234 Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. Ime je popolnoma neprikladno in to iz razlogov: Ako bi hotele države že v svojem službenem naslovu pripovedovati svetu, kaki narodi žive na njih ozemlju, tedaj bi moral biti naslov nekdanje avstro - ogrske monarhije, sedanje nemške ali ruske republike na metre dolg, in mali narodni drobci pri nas Italijani itd. — bi se niti omenjali ne. Naslov naše države vsebuje dvojno ost: prvič proti drugim narodnostim, kakor da bi zanje ne obstajala ta država kljub manjšinskim pravicam, ki so jim zajamčene v saint-germainskem miru: drugič pa proti Hrvatom in Slovencem, kakor da so ti z ozirom na njihovo število in preteklost manj vreden element, pleme druge in tretje vrste. Da, tako daleč se je zadeva tirala, da je državna uprava celo prepovedala kratico S.H.S., simbol, ki nas je že pred prevratom kar elek-triziral. Mi smo hoteli in hočemo enotno, edinstveno državo na znotraj in zunaj, tu pa nosimo svojo razliko pred celim svetom na ogled. Proti sedanjemu naslovu države sta se ostro izrekla tudi dr. Trumbič, pesnik Vojnovie in drugi. Izpremeniti nam je tedaj čim preje današnje državno ime v Jugoslavijo, ozir. jugoslovansko kraljestvo (kraljevina), simbol S.H.S. pa ohranimo na grbih in zastavah. II. Oblika vladavine. Kakor današnji uradni naslov države, tako temelji tudi oblika vladavine kot konstitucijonelna monarhija na prvem ustavnem aktu naše države, v adresi Narodnega veča in odgovoru prestolonaslednika (z dne 1. decembra 1918). Dotični odstavek v adresi se glasi- »Sklep Narodnega veča je, da vladarsko oblast na vsem ozemlju zdaj edinstvene države Srbov, Hrvatov in Slovencev izvršuj Njega Veličanstvo kralj Peter, oziroma v njega imenu kot regent Vaša kraljevska Visokost in obenem da se sporazumno z vlado Vaše kraljevske Visokosti in predstavnik: vseh narodnih strank v Srbiji in Črni gori osnuj edin-stVena parlamentarna vlada v območju Jugoslo- Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 235 vanske države ob edinstvenem narodnem predstav n i § t v u«. Potem, ko je prestolonaslednik proglasil že v odstavku I. citirano zedinjenje vsega troimenega naroda v kraljestvo, je izjavil- »Zvest zgledu in naročilu, ki ga imam od svojega vzvišenega očeti, bom kralj samo svobodnim meščanom države Srbov. Hrvatov in Slovencev ter ostanem vedno zvest velikim ustavnim, parlamentarnim in širokodemo-kratskim načelom, zasnovanim na splošni volilni pravici. Zategadelj bom iskal Vašega sodelovanja pri sestavi vlade, ki bo predstavljala vso ujedinjeno domovino, in ta vladabo v stalni zvezi — najprej z Vami, potem z narodnim predstavništvom ter bo delala ž n j im in b o n j e m u odgovorna.« Ista jamstva podaje razen drugih idej proklamacija regenta Aleksadnra z dne 6. januarja 1919. Ker 9e je z državnopravnim aktom z dne 1. decembra 1918 enodušno ves naš narod strinjal, in je to posvedočilo na novo hrvaško in slovensko ljudstvo o priliki regentovega po-seta meseca junija 1.1., bilo je s tem vprašanje — ali monarhija ali republika — rešeno. Ustavotvorna skupščina bi bila sicer enako, kakor je to storilo Narodno veče, upravičena, sklepati ponovno o tem, toda z ozirom na pomen dinastije Karagjorgjevičev za razvoj in procvit Srbije ter za udruženje celokupnega naroda jugoslovanskega, od Kara Gjorgja do kralja Petra I. in sedanjega regenta Aleksandra, bo tako bojno glasovanje izostalo. Ne gre za to, kak naslov ima državni predstavnik, ali kralj ali predsednik (republike), ampak za to, kakega duha napram celokupnosti je prožet ta organ. V tem oziru pa ne more nikdo dvomiti nad demokratskim, bratskim mišljenjem kralja Petra I. in regenta Aleksandra napram vsem mejam, slojem in veram troimenega naroda. Z glasovanjem o obliki vladavine, pa bodisi, da bi se izvršilo potom ustavotvorne skupščine ali pa potom plebiscita, bi se v današnjih časih po nepotrebnem razburjali duhovi in 16* 236 Miši <• u.....pravni uredbi Jugosljvije. ogrožala državna a$ stvc i st. Splošna notranja konsolidacija je še preralila za tak m potrebni obtežilni poizkus. Ako bi se sk! c. vali nasprotniki monarhije na to, da je Narodno veče podelilo v svoji adresi vladarsko oblast le kralju Petru in oziroma n fft ntu Aleksandru, in da jo je ta tudi ie v tem zmislu — n to' i izrecno za dinastijo Karagjorgjevičev sploh -r- spreiel -e a^pr tno lahko upravičeno trdi: Narodno veče je imelo pri pr c a;; v'adarske oblasti in regent Aleksander pri nje prevzemu v mislh '.plošno, celo dinastijo Karagjorgjevičev. ''atrrerih pn '^'av fika sta bila uprav kralj Pjter in pr.st lonaslednik Aleksander. 111. Državnopravno razmo-ie ! estavnih delov napram skupnosti. 1.) S p 1 o š n o. « Silno važno, pomcirbno in nujno ie vprašanje ustavnega in.upravnega razmerja zgodovinskih ali dejanskih teritorijalnih skupin (individualitet) napram skupni državi. Ore za to, ali naj se uredi ves državni ustroj s centralističnega ali pa s federalističnega, oz'roma avtononiistične^a stališča. Sicer so pa državnopravne oblike: centralizem, federalizem in avtonomizem le pojmi, kojih bistva ne moremo kar prenesti na naše ednešaje. Ustvariti moramo pač državne temelje z ozirom na naše specifične ¦'azmere, prilike in potrebe ter prevzeti od vsakega sistema to, kar jamči za miren, srečen in zanesljiv razvoj sestavnih delov (pokrajin) in skupne države. Strogo centralist:čna državna uredba, s katero bi se hotelo na eden rrah zaduš'ti faktične teritorijalne. zgodovinsko-nolitičre. gospodarske, kulturne, pa tudi jezikovne in verske razlike med plemeni in pokrajinami, bila bi v sedanjem času pogrešna. Ona ne bi dosegla cilja, ki ga imamo vsi v načrtu: soontano, stopnjema se vršeče popolno ujed:n-darske, kulturne, socijalne, zgodovinske in plemenske razlike v posameznih državnih delih in ustvariti eden homogen jugoslovanski narod v enotno urejeno in upravljano državo. Ni sicer nevarnosti, da bi se z pod A opisanim sistemom gojil separatistični duh in pospeševale centrifugalne sile, ker spadamo Slovenci, Hrvatje in Srbi po zgodovini, naravi in potrebi tako skupaj, da nas trajno ne loči ali raztrga nobena sovražna moč. Vendar pa bi taka uredba omogočila še nadaljni nepotrebni boj med centralisti in decentralisti, a to bi le slabilo naše moči, kojih skupno uporabljanje na znotraj in zunaj je tako potrebno. Oni, ki trdijo, da bi se z narodno skupščino in pokrajinskimi skupščinam' zakonodajno delo delilo in torej lažje opravljalo, t: imeli tedaj prav. ako bo naš skupni parlament tudi v bodoče za delo nezmožen. Ako pa ta, zlasti v prehodni dobi, neumorno izvršuje svojo dolžnost (parlamentarne počitnice naj bi trajale letno le par mesecev), more državo ne le organizirati, temveč tudi ohraniti na višku zakonodaje in uprave. Seveda žalostni pojav iz leta 1919. in 1920., ko so se prepirale posamezne poslanske skupine, ne da bi kaj delale za skupnost, za to, katera bo imela več ministrov, s e ne sme nikdar več povrniti«. Katera ustavna in upravna oblika pa naj obvelja, o tem bo odločila po temeljitih razpravah ustavotvorna skupščina. Vsekakor pa bo treba dati narodu avtonomijo, zadostno za vsesplošni koristni razmah sil in moči. 240 Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 3.) Državna skupščina. Ta temelji na splošni, enaki, tajni, direktni in proporci-jonalni volilni pravici polnoletnih državljanov. Voli si samo rredsedstvo in morebiti druge organe ter določi poslovni red. Ta mora biti tako sestavljen, da bo onemogočil obstrukcijo, ali pasivno resistenco posameznih političnih strank, zastopanih po svojh poslancih. Ako izključimo kako avstrijskemu § 14 zakona o državnem zastopstvu analogno določbo, potem je potrebna druga garancija, da je moči vedno vladati parlamentarno, t. j. sporazumno z državno skupščino (predstavništvo ni slovanski izraz). Ta garane:ja bi bila, da izgube poslanci skupin, ki sabotirajo parlament, četudi je ministrstvo legalno sestavljeno, i. j. iz večinske skupine ali iz nevtralnih oseb (uradnikov), di-jete ali celo mandat. Skrajno sredstvo bi bilo tudi razpust zbornice in razpis novih volitev. Najbolj važna bo ustavotvorna skupščina (konstitu-anta), ki bo dala državi začasno ustavo. Začasno pravim, ker definitivno moremo dob'ti šele po več letih, ko bodo izgla-jena resnična ali navidezna nasprotstva med plemeni ter bodo izenačeni nasprotujoči si interesi razredov in stanov. Tudi sedanji vohlni zakon za državno skupščino, ki se snide dne 12. decembra 1920 kot konstituanta, ni smatrati defjnitivnim. Zakon določa kdo more biti izvoljen v državno skupščino. Kake gosposke zbornice ali senata ne potrebujemo, ker naj odpošlje narod le zrele, resne može v državno zbornico, tako da ne potrebuje ta nobenega korektiva. 4. Uprava. Vsa uprava (eksekutiva) se uredi po v ustavi določenih principih. Razlikujemo pa državno upravo in samoupravo. Prvo delimo zopet na a) politično, b) sodno, c) šolsko, d) go ¦ spodarsko (prometno) in finančno ter e) vojaško upravo. a) Politična uprava. Celo državno ozemlje se razdeli v velike županije (okrožje ni slovensko ime), ki bi štele po 150.000 oseb. Pri zaokro- 241 ženju teh uprav n h okolišev bi se upoštevale specifične go-podarske in kulturne razmere dotičnega ozemlja, ki naj se združi v to enoto. Na čelu županijske oblasti je veliki župan. Ta oblast upravlja važne državn? posle v prvi, manj važne v drugi stopnji. Ker bi in cla ž'panijska oblast, ozir. veliki župan gotov upiiv tudi nararam samoupravi v županiji 'napram županijski skupščini ,in evrt. žrpan'jskemu odboru), bi bila to pomembna upravna institucija. K' r že obstajajo take oblasti v Srbiji in na Hrvatskem, bi bilo trera le raztegniti njih ustroj tudi na ostalo državno o«eiiilje In ga /rrikrojiti modernim zahtevam. Velike županije sestavljajo (upravni) okraji z 20—30.000 ljudmi. Tu upravlja določene državne posle okrajna upravna oblast, na čelu ji t kraini (ketarski, srezki) načelnik. Okraji ne smejo biti preveliki, ker sicer oblast v skrbi, da opravlja redno tekoče delo, zanen arja večje gospodarske in kulturne naloge. Okraji se dele zopet na občine, kojim načeluje občinski načelnik, ozir. župan. Najvažnejše pa so: skupne upravne ali upravno - sodne oHast1. To je predvsem: 1.) Osrednja vlada ali mi n i s 11 ? t •> Ona je parlamentarna, t. j. sestavljena po sporazumu vseh v Narodni skupščini zastopanih večjih strank. Kadar se laka koncentracijska (koalicijska) vlada tudi po dolgem pogajanju ne da sestaviti, tedaj se pri vzamejo samo zastopniki strank, ki predstavljajo vsaj parlamentarno večino; ali pa sc imenuje za toliko časa, da se parlamentarne stranke v svojih bojh sinzr'jo, uradniška (nevtralna) vlada. Ta odstopi takoj, ko je zor- t vzpostavljeno parlamentarno ministrstvo. Ministr' so odgovorni za svoje poslovanje Narodni skupščini ;n so lahko tudi obtoženi radi državi škodljivih ali protiustavnih dejanj. Ministre imenuje in odstavlja kralj. Ministrstvo predstavlja najvišja državno oblast. Njemu ^o podrejene županijske oblasti, okrajne upravne oblasti, sc»d- 242 ne oblasti itd. Ono imenuje vse uradnike, kojih imenovanje ni pridržano kralju, odnosno samoupravnim organom. Noben državni akt ni veljaven, ako ne sopodpiše razen kralja vsaj en minister. Aktivni in morebiti pokojninski prejemki (plača in pokojnina) se urede. 2.) Upravno sodišče. Za presojo pritožb proti odločbam in uredbam državnih in avtonomnih oblastij. po katerih se smatra kdo za prikrajšanega v svojih pravicah, se osnuje skupno upravno sodišče za celo državo ali pa tudi le za posamezne pokrajine. Kompetenca tega sodišča se event. raztegne tudi na slučaje, v katerih sme postopati oblast po prostem prevdarku (v splošnih upravnih, v davčnih zadevah). Zakonom se določi, kdo more biti imenovan svetnikom upravnega: sodišča (gotova starost, doba prakse, delovanje na znanstvenem polju). Enako se normira z zakonom postopek. 3.) Ustavno ali državno sodišče (državni svet). Ta bi imel četverno kompetenco: a. izdelovati predloge zakonov za Narodno, skupščino, pripravljati event. ministrske naredbe, oboje na zaprosbo ministrstev, ter oddajati mnenje k predlogom zakonov, ki so izšli iz Narodne skupščine same, ali bili izgotovljeni v ministrstvih; b. soditi o pritožbah proti kršenju ustavno zajamčenih pravic (volilna, zborovalna pravica itd.); c. razsojati o obtožbah proti ministrom; d. reševati kompetenčne spore med državnimi in samoupravnimi oblastmi, odnosno med upravnimi in sodnimi oblastmi. Ako se ustvari dvojna zakonodaja, bi razsojalo ustavno sodišče tud' v sporih zakonodajnih zborov glede kompe-ience. Sestava ustavnega sodišča in postopek se natančno uredi. 4.) Najvišji računski urad ali, kakor se imenuje v sedanji uradni terminologi, »Glavna kontrola«. V njegovi kompetenci se stekajo vsi državni obračuni, on tudi pomaga pri sestavi državnega proračuna. 243 b) Gospodarska uprava. Ta obsega širno polje; upravo državnega in samoupravnega imetja, upravo prometnih naprav kakor železnic, pošt, zgradbo in vzdrževanje cest,' prekopov, mostov, rečnih in pomorskih pristanišč. S pametno, enotno gospodarsko politiko more in mora državna uprava regulirati ves gospodarski promet. S tega vidika bo treba ustanoviti sčasoma le en poštni čekovni urad, ki ima pa podružnice v gospodarskih središčih, kakor imamo tudi le eno Narodno (emisijsko) banko s podružnicami v posameznih mestih. Posebni zakoni o bankah, drugih denarnih zavodih, akcijskih družbah, zadrugah, trgovskih in obrtnih zbornicah bodo varovali splošne ljudske in državne interese. Vse privatne železnice je podržaviti, da se more železniška uprava vedno enotno urediti in voditi. Sicer pa kaže železniška in carinska uprava že danes veliko enotnost, ni pa seveda brez velikih trenotnih hib. Obširno gospodarsko polje bo dajalo dovolj opravka državnim oblastem in samoupravnim organom. Tern bi pripadalo: pospeševanje kmetijstva in živinoreje, zagradba voda in hudournikov, melijoracije (takozvana deželna kultura), gradnja in vzdrževanje cest. mostov, prekopov. Tudi na splošno prosvetnem, zdravstvenem in socijainem polju nas čaka toliko dela, da bo za splošni blagor le koristno, ako prepustimo del te uprave inicijativi samoupravnih kor-poracij. Istočasno prenehajo seveda razni cestni odbori, zdravstveni zastopi i. t. d., ki danes le komplikujejo enotno javno upravo. c) Finančna uprava. Za celo državo je uvesti enotni davčni sistem in davčni upravni aparat, posameznim samoupravnim enotam pa prepustiti razen manj važnih davkov v glavnem le pravico doklade, ker bi sicer ne mogle vršiti svoje naloge. Ta županijska doklada pa bi morala biti tolika, da lahko nadomesti razne občinske, cestne, zdravstvene in druge do- 244 klade. V ta namen vpošljejo nižje samoupravne enote o pravem času svoje proračune dctičui nadrejeni enoti, ki sestavi na podlagi došlili in odobrenili proračunov skupno (županijsko) doklado na direktne državne davke, oziroma poskrbi na drug način za kritje. Enotno urejene javne blagajne (davčni uradi) b; izplačevali na občine, okraje i. t. d. odpadajoče denarne zneske. Tak sistem bi omogočal, da se proglase vse javne kulturne naprave za skupne in da ne bi bilo od premoženja ali revščine n. pr. ene občine odvisno, ali se tam sezida ljudska šola, zgradi vofloved i. t. d. ali ne. Seveda bi morale imeti nujne •n važnejše naprave prednost pred drugimi, in bi se za vsako leto izdelal program, ro katerem se stavijo kulturni zavodi in vrše gospodarske naprave. O sodni, šolski in vojaški upravi ter o podrobni crganizaciji samoupravnih oblasti (delokrog in ustroj) tu ne razpravljam in pripominjam glede avtonomije le to-le: V pokrajini se bo lahko naslanjala na bivše avstrijske deželne zbore in odbore, ozroma na hrvatsko - slavonski - dalmatinski sabor, v županijah in okrajih pa r.a že obstoječo srbsko ustavo. Pri izdelovanju načrta za samoupravne korporacije pa se bo ozirati na zahteve mode -ne uprave sploh, zlasti pa na naše specifične razmere in pogrebe. To velja seved^ tudi za občinsko organizacije.1) IV Organizacija upravnih oblasti. Dobra uprava je odvisna od dobrih zakonov, urejenih državnih razmer in dobrih uradnikov. Kar se tiče prvih dveh zahtev, nas čaka ogromno delo, ki ga bomo zmogli šele po letih in letih, da ustvarimo solidno, trdno podlago za nadaljnji razvoj. ') O tem sem pisal v članku: Ustava in uprava v jugoslovanski državi v Slovencu z dne 26./10. 1918 pod psevdonimom: dr. Planinski. 245 a) (Jradništ-vo. Silno važno je uradniško vprašanje. Zadevne smernice li bile: I ) Namešča naj se le kvalificirano, za dotično službo sit s- bv radništvo, brez ozira na plei ensko ali celo versko pripadnost; 2.) napredovanie se vrši po trdni, za vsa ministrstva ali druge nerodajne organe obvezni pragmatiki. Uradnik imej zav^t Ha gra ne bo že jutr preskočil kak »hotno novus« brez pjrtjfrsh - !•" h s narm^sečn0. in dosegel najvišje razrede samo zate, 1 er pripada gotovi stranki: 3.) rradništvo se namešča stabilno, tako da ni odvisno od \sa''"kratne grupacijc političnih strank, ker le na ta način moremo prit' do dobre 'n poštene uprave; 4.) uradništvo prcjerrai brez ozira na posamezne kategorije, v istih plačilnih razr°d'h 'n stopniah »make prejemke, ker vzbuja nasprotno ravnam> zavist in moti vstopajočega uradnika, katero stroko bi si izbral; 5) plačano bodi tako, da more s svojimi službenimi pre jemk: živeti in da ni navezano na postranske dohodke, ki tečejo večkrat iz motnih, nedopustnih virov, kar ruši uradniško disciplino. Ravnati se je po principu- Mani uradnikov, pa zadostno plačanih, da se lahko posvetijo le svoji službi in jo vrše z vsemi močmi b) Načela uprav e.1) 1.) Ne vtikaj se v stvari, ki jih zrel narod v prostih organizacijah, družbah, v časopisju in znanstvu sam upravlja, in sicer velikokrat boljše, nego !i morejo to opraviti javni uradniki. 2.) Uprava mora biti prožeta zavesti in dolžnosti, da varuje in pospešuje le ljudske koristi Od te poti je ne smejo odvrniti nobeni kakoršnikoli oziri. ') O tem sem pisal v članku: Ustava in uprava v jugoslovanski državi v Slovencu z dne 26. 10. 1918 pod psevdonimom: dr. Planinski. 246 Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 3.) Posamezne instančne oblasti naj se v svojem delovanju medsebojno podpirajo in spopolnjujejo, ne pa, da si naga-gajo, kakor smo bili navajeni n. pr. v Avstriji. 4.) Delo se naj tako razdeli, da ne delajo n. pr. kar tri oblasti po vrsti isto. Razsodbe najvišjih oblasti naj so sestavljene v taki obliki in v takem narečju, da jih prva instanca samo dostavi stranki, ker trpi sicer avtentičnost takih razsodeb. Kar je namenjeno za javno objavo, se formuliraj že pri vrhnji instanci tako, da lahko razpošlje nižja instanca dotične oglase i. t. d. naravnost občinam ali drugim uradom v objavo in uporabo, ne da bi morala sama kaj dostavljati ali izpreminjati. Seveda mora prejeti nižja oblast vedno dovolj izvodov. 5.) Državni zakonik in naredbenik ministrstev izhajaj v srbsko - hrvatskem in v slovenskem jeziku (v obeh abecedah), dokler bo to potrebno. Sedaj ponatiskujejo uradni listi pokrajinskih vlad dotične zakone in naredbe Službenih Novin. 6.) Posameznim upravnim oblastem je dati potrebno samostojnost. Nič ni za uradnika hujšega in za razvoj pametne prakse kvarnejšega, kakor če višja oblast vedno dreza v nižjo. 7.) Upravo prevevaj demokratični duh in bodi vsem slojem in stanovom enako pravična. Za vsakega in za vse — iste pravice in iste dolžnosti, brez privilegijev in izjem. 8.) Natančno se določi takozvana instančna pot. Za manj važne stvari zadostujeta dve stopnji, važnejše se obravnavajo vsled prizivov še v tretji stopnji. Ako je izčrpana redna instančna pot, pridejo gotove zadeve še lahko pred upravno, oziroma ustavno sodišče. V gotovih slučajih bo varovala interese državljanov proti morebitnim samovoljnim ukrepom upravnih oblasti »nadzorstvena pritožba«. 9.) Uradnik bodi sicer za svoja dejanja disciplinarno odgovoren, pred sodiščem pa le, ako napravi stranki namenoma pozitivno škodo (damnum emergens). Misli o državnopravni uredbi Jugoslavije. 247 V. Pravice kralja kakor državnega predstavnika. Obseg teh pravic je enak kakor v drugih monarhičn<'h državah. Kralj pritrjuje zakonom, najvišji je izvor vse državne oblasti. Imenuje in odpušča ministre, častnike in najvišje državne uradnike. Kralj ni nikomur odgovoren Njegova oseba je nedotakljiva. Vrhovni poveljnik je cele oborožene sile, podeljuje vojaške čine in odlikovanja. Kralj ima pravico pomiloščenja. On sklicuje narodno skupščino. Kar se tiče napovedi vojne in sklepanja mirovnih po-godeb, bo določila narodna skuoščina. ali gre ta pravica kralju ali njej, oziroma obema skupno (v obliki zakona). To so poglavitne kraljeve pravice. VI. Državljanske pravice. — Verske družbe. To so splošno v modernih državah veljavne pravice državljanov, kakor: Vsi državljani so pred zakonom enaki. Ustavno se za-jamči osebna svoboda, shodna in združevalna (društvena) pravica, pisemska tajnost, svoboda vesti, izražanja misli in tiska, nedotakljivost stanovanja in lastnine. Vse te pravice se morejo le toliko omejiti, kolikor določajo posebni zakoni. Nobenega državljana ni moči izgnati z državnega ozem-jja. Zakon določa, kako se pridobi in izgubi državljanstvo. Tujci uživajo varnost osebe in imetja, a so zavezani v gotovi meri tudi k davščinam. Vse veroizpovedi so proste, a vsa verstva so v enakem pravnem razmerju napram državi. Verske družbe upravljajo svoje notranje (cerkvene) zadeve avtonomno, vendar pa gre 248 O izenačevanju zakonov. ministrstvu vere gotova ingerenca, ki je natanko začrta a. Pri katoliški cerkvi ! v tem oziru v marsičem merodajen kon-kordat. ki ga šele treba skleniti z rimsko kurijo, pr pravoslavni cerkvi, ki se je odločila od vaznesenske patrarhije — oprostilna pristojbina znaša poldnig milijon — pa dogovor i. ed državno in srbsko patriarhijo. Enako bo glede mohamedanske vere, četudi imamo le okrog 600.000 mohamedaneev. O izenačevanju zakonov. Dr. France Goršič. Moderna država je družabna organizacija, hkrati pa pravna zajednica k' nje red določajo pravne norme. Delovanje države, zlasti pa zakonodaja, je delo družbe, ki si je za to iz-obličila organ: državo. Razmerje družbenih sil, slojev, razreda, zajednic, interesnih skupin, i"e razmerje državnih sil, slojev, razredov, zajednic, interesnih skupin. Izprva so bile zgol družabne norme. Stoprav kasneje so nastale pravne norme, ki so družabnim normam sovrstne, a ne enakšne. Včasi so drugačne, celo protivne. Herbst Spencerjeva teorija (consensus unversel Comtes pa social cons^ns^s) uči medsebojno odvisnost pod-zajednic pa odvisnost zajednice od podzajednic. Pred zedimbo ima vsaka zajednica svoje nazore o pravnih ustrojih. Ob ze-dimbi karakterizujeio sestav celote ustave podzajednic kot delov celote. Ko je zedimba izvedena, a ni še završena, v tem času postane sleherna pedzajednica sila občutljiva za vse, kar se godi v nje sozajednicah. Zakaj vsaka čuti svojo bitnost dejstveno kot kos celote. Od tod je prizadevanje, da bi se notranji red celote enotno uredil. Razvoj je takšen, da ima izprva vsaka podzajednica svoje posebne norme, potem si prizadevajo jačje, da bi slabšim naprtile svoje norme, končno se izcimijo norme, ki veljajo za celoto. Veliko število norm ni več za to ustvarjenih, da bi delale red v podzajednicah, marveč za to, O izenačevanju zakonov. 249 da bi se naprtile podzajednicam uredbe, ki izvirajo od celotne družbe. Pravne norme — tu je treba naglasa — se ne tičejo več notranjega reda podzajednic, ampak tičejo se že notra^ njega reda velezajcdnice, ki se razmahuje prav tako in prema-huje izprva z istim družabnim pritiskom1), kakor V podzajed-nicah, kadar uveljavljajo le-te svoje norme navzdol. Tako pride do zapostavljanja podzajednic. Tukaj pa je že gospodo-vanje in odpor. Odpor izbruhne v podzajednici, ki se čuti za-gospodovano, a obrne se proti sozajednici, ki hoče predstavljati celoto in gospodovati. A v eni načelni točki so pri nas Vsi edini. Ta točka se glasi: »skorajšnja izenačitev zakonov za celo državo je sama-obsebi umevna zahteva«. To je miza, recimo, h kateri posedajo vsi, i ti, ki imajo skomine gospodovanja, i tisti, ki imajo skomine enakosti. Ta točka je ista in jih brati. Ona karakterizuje zajedniško pomisel, kateri so se podredile posihmalne podzajed-nice, ki so žrtvovale svojo individualnost. Pestra mešanica pravnih norm so. Ako denemo, da so po državnopravnem dogovoru te podzajednice tri, povečana srbska kraljevina pa iz razčlanjene monarhije izdrobljeni novorojenki Hrvaška in Slovenija, pa ni, da bi govorili samo o pravni različnosti treh sestavnih delov, ampak heteronomna je tudi vsaka od treh podzajednic v svoji notranjščini. Srbija, neenakšna že izza balkanske vojne, si je udržavila obilo pokrajin, ki so po zakonodaji mnogolične; Hrvaška si je pripojila tudi nekaj takšnih zemelj, celo Sloveniji je pripadlo ozemlje, ki ima hete-rogenne norme. Da zbok tega še bolj zajema vse tri podzajednice, kako je ustvariti enotni pravdni red, to je logična posledica razvojnih pravil, za vsako družbo veljavnih. Ako bi želja sama obavila to reč, tedaj bi se bila že zdavnaj na en sam delovni načrt zedinila vsa društva pravnikov, ki so na državnem ozemlju. Da se te interesne skupine 1 Primer: Srbi pa „Prečani". Da se ta kvarni premah razrašča, tega so nekoliko krivi tudi naši nesociologi, ki slabšajo stvar z abstraktno gorečnostjo, kateri ustreza neznanstvena teorija, da so norme celote a priori gotove, ker so rekvizit narodne zedimbe. Da med brati dejstev ni, ta iluzionizem malikuje mistični ednici, ki ni, niti nikdar ni bila trojica. Ali je čudež, vprašam, da je, kakor je? 17 250 O izenačevanju zakonov. še niso udružile, da se nekatere odmikajo, da se ostale udru-žujejo — na papirju, vse pa da čuvajo »circulos suos«, temu sta vzroka tiho nesoglasje in v veliki meri nejasnost v tem, kdo, kako po načinu, kako zapovrstjo in kdaj naj izenačuje naše zakone. Državna zedimba še ni dovedla do spoznatka, kaj v obče veljaj za zakonodajo v novih razmerah. Slepi nekatere, da se je to in ono »samoobsebi« že izenačilo, n. pr. polnoletnost gra-janov, partija kazenskega zakona, pravna likvidacija vojnega stanja. Toda po pičlosti, značaju in kakovosti »izenačenih zakonov« moramo biti opozorjeni, da ne hodimo po pravi poti. Napačno je umenje, da je zakonodaja vprašanje gole moči. Ne trdim, da je poseben centralni urad za izenačitev zakonov ostvarila pomisel, da je treba močnemu zgol nekega izvrševa-telja, da se ukažejo novi pravni stavki za nove razmere, a to se menda že sme trditi, da je tale pomisel kasneje pristopila, ko je bil urad že osnovan. Toda trditvi, da daje zakone, kdor je dovolj jak, je treba z vso odločnostjo protipostaviti trditev, da se družba poslužuje države kot tistega organa, ki podzajednicam pravo podeljuje in ga jim — kadar je treba — vsili. Kaj ta organ kot enotno pravo podeli ali vsili, vseh teh pravnih stavkov ne ostvarja država sama, ampak ostvarjata jih, vzajemno delujoč, družba in pravnik. Družba sproži, naj se pravo ostvari. Pravo je posledek njenih sil. Vsebina je tamkaj gotova, kjer delujejo vse sile v eno samo smer. Tukaj je pravnikova naloga zgol tehnična. Izobličiti mu je vsebino, ki jo je družba izcimila. Globlja je pravnikova naloga in prevzpne se na vsebino, koder delujejo sile v različne smeri, zlasti pa, koder se križajo. Da prilagodi pravni stavek družabnim razvojnim zakonom, mora biti pravnik čestokrat videč, ki vodi slepce, ki jedva slutijo skrivne odnošaje, on mora biti prorok bodočnega razvoja, ki ga snuje družba. Kdor govori o »zakonodavcu« in njega »volji«, ta negira velikanski delež, ki ga ima pri tem poslu družba. Država je izvrševateljica družbene volje. 2e Montesquieu je učil, kako je ta posel pričeti, češ, vprašanje državne ustave je ona tehnična naloga, kako je državo ustrojiti, da bi izvrševala voljo družbe kolikor je mogoče brez zadržkov in odporov. Ustava določi stališče in naloge državnim organom, ustava določi pravice in dolžnosti državnih oblastev, -O izenačevanju zakonov. 251 ustava določi, kako je državi kot organu družbe zakone dajati. Čim večja je kulturna in pravna različnost, tem bolj bi se morala družba podvizati, da bi odpravila zadržke in odpore, ki so proti zakonodaji. Podvizati se ji je tako, da podeli državi najprej ustavo. Tu je treba vnovič poudariti, da državno pravo ne vsebuje samovoljnih ukazov njih, ki imajo moč, ampak da je v vsem svojem bistvu zgol odraz družabnega razvoja. Zgodovina uči pač dovolj primerov, ki so dokaz pravilu, da je pred-hodnji razvoj družbe pogoj zakonom. Zakonodavstvo ugotavlja ta razvoj, hkrati ga pospešuje in cesto ga celo prekaša, oblikujoč novim idejam novih pravnih naprav, katere morajo družbinemu razpoloženju ugajati in ga pogoditi. Koder socialni razvoj ni pričel ostvarjati ugodnega razpoloženja, tamkaj bi ostal zakon brez vpliva. V tem smislu velja — trši od jekla — sociologični zakon, da hodi sleherno pravo za družabnim razvojem. Pravo bi bilo gluho in bi negiralo razvoj družbin, ako bi v nemar puščalo nove družabne oblike. Prizadete podzajednice bi jadikovale v sovražnosti. Organ celote, država, bi jim veljala za verolom-nico. Kdo bi to čustvo odpravil, dokler ne bi bilo ustavnih določb, kako je zakone dajati? Saj še ustava včasi nima zadosti jamstev enakopravnosti. Slovenci so prebogati z izkušnjami, da se narodu nemilo obnaša zajednica, ki ravna v imenu celote. Državotvorna »večina« jih je v imenu celote zatirala, izkoriščala, zapostavljala. Vršila je to ob pomoči organa skupne zajednice. Država je ukazala oblastvom, stopiti v boj proti »manjvredni« podzajednici. Ako bi bil razvoj Slovencev v Avstriji vsaj toli ugoden, kakor pri avstrijskih Poljakih, pritirali bi bili Slovenci gospodujočo sozajednico do spoznatka, da so nepremagljivi. V tem primeru bi se bilo razmerje potom evolucije premaknilo v njihov prid; država bi bila svoje stališče proti njim revidirala; cela zajednica bi se bila iznova uravnovesila. Toda Slovenci tega niso dosegli. Brez njihove zasluge so prestopila državna oblastva z državnim pravom vred v en mah na njihovo plat: svobodo so jim dale višje sile, ki so dismembrirale celoto. Prav isto velja za ostale osvobojene pokrajine, ki niso bile v podzajedništvu kraljevine srbske. Jedva je tej revoluciji sle- 17* 252 dila nova državna zedimba, evo dokaza, da ga ni izenačeva nja prava državinega brez poglobljene družabne enotnosti. Dokaz je v tem, da imamo v novem državnem stvoru toli malo trdnih vezi. Krepka se zdi zgol vojska. Mimo te je enotna, a že izdatno rahlejša, naša organizatorno slabša carinska uprava,, Vse ostalo ni, da bi globoko sezalo in vezalo, saj je preveč ovir, ki žarko ožarjajo brezustavje, čigar tovarišici sta neiskrenost in nezrelost. Nismo kos oviram, ki so proti ustavi: laž je, da smo kos oviram, ki so proti občni zakonodaji, zakaj tele ovire premaga zgol ustava. Za zakonodajo ne zadošča vojaška ali policijska sila, treba je še drugih važnih reči, med temi uprave, ki se vodi iz enega središča, pa tudi take sodne uprave s solidno ustavno podlago. Brez te centralizacije ne uspe niti zenotba prava na teriščih, kjer ukazuje država najlože, na poljih upravnega in uradniško - disciplinarnega prava. . Evgen Ehrlich, čigar delom se v prvi vrsti zahvaljujem, da točno premotrujem naše stanje, razločuje v državnem pravu norme, ki jih država kot organ družbe ostvarja, pa norme, za državo tudi zelo važne, ki jih ne ostvarja, ampak jih zgol. varuje in ščiti. One so mu norme prve vrste, te pa imenuje norme druge vrste. Onim prišteva državno ustavo, pravo državnih oblastev, čistodržavne norme odločanja, predpise za različne panoge gospodarskega in družabnega žitja, kadar izhajajo ti predpisi od države (n. pr. za nauk, obrt, finance). Tako naštete so te norme, ki jih ima država ostvariti, prvi del za-konodavnega načelnega načrta, ki ima pričeti z državno ustavo in pronikati v globine gospodarskih in družabnin norm, katere so nam v dobršnem delu še godba bodočnosti, zakaj nekatere od njih predpostavljajo že precejšnjo kulturno enotnost, - mi pa stojimo komaj ob prvih naperah kulturne zedimbe, katero nam ima menda izsuti neki deus ex machina. Norme druge vrste so kazensko pravo, pravdno pravo, prepovedi ogražanja, policijski predpisi. Kazensko pravo in kazenskopravdno pravo sta zgrajeni od samih norm druge vrste, ki ne ravnajo žitja kar neposredno, ampak one zgol čuvajo in ohranjajo red, ki je nastal po drugih potih. Diletantstvo bi bilo, ako bi trdili, da to pravo ni, da bi moralo socialnemu razvoju slediti. Ne bo ga, tega enotnega prava, dokler iie bo uzakonjenega prava s pO- O izenačevanju zakonov. 253 glavitnimi normami prve vrste. n*ti nego bo kulturne priličbe, ki je za to potrebna. Ko še ni sledu ne o ustavnem, niti o upravnem pravu, nikar sledu vzajemnega edinilnega delovanja kulturnih skupin, v tem času da so tla rodovitna za zakone, ki naj izprevržejo notranji pravni red podzajednic? Daleč v bodočnosti je čas, ko bo zakonodavni zbor po ustavi reševal vladne predloge o kazenskem in kazenskopravd-nem redu. Nihče ne more prorokovati, kdaj pride ta čas, toda reči se sme, da slabo kaže socialogova pratika. Nepreprosta družba treh narodov strmi hedelavna v praznoto časa, mesto da bi smotrno korakala za enotnim ciljem kulturne zedimbe. Pač uči zgodovina, da pride neka izenačitev skoraj povsod, toda uči hkrati, da izenačitev ni povsod enaka. Ponekod je globoka, drugod ostane plitva. Ponekod pride prej, ponekod nastopi kasneje. Vse to pa je odvisno od notranje enotnosti Enotnost notranjega reda je stopnja višjega razvoja, ki jo povzroči in izvrši kulturna asimilacija. Odraz prilikovania je potreba, ne pa poljubno uka^ovanje. Ko so v naši javnosti razpravljali o izenačitvi jugoslovanskega jezika, je po kratki debati obveljalo mnenje, da se kulturnim dobrinam narodovim ne sme delati sila z ukazi, ampak da je stvar razvoja, da izpriliči jezikovno enotnost. Tudi pravo je dobrina, ki je pokorna vivističnemu načelu postoja in razvoja. Neizprosen je ta razvoj zlasti za državno pravo, ki oklepa norme druge vrste. Res je. da je pravo, ki velja pri nas, še vedno v veliki meri identično pravu desmembrirane države. To dejstvo je samo podkrepitev razvojnega načela, ne pa protidokaz. Izhajajoč od načela, da je pravo funkcija življenja, je L a j o v i c strmečim očem logično predočil, da to pravo r.e črpa moči od države, ki je razdejana, niti od države, ki še ni bila ustanovljena, ampak od družbe, ki se je konstituirala kot zajednica s konservativnim pravilnikom, s katerim je tvoril notranji red harmonijo. Toda ni bil samo razlog, da je pravilnik dobro ustrezal notranjemu redu, ampak tudi ta razlog, da — novega prava nimaš, dokler ne postane. Niti v Angliji se ne pojavj nova pravna naprava kar po nebeškem navdihu povsod takoj, am pak izciini se v nekaterih zajednicah ali celo v enem samem 254 O izenačevanju zakonov. sloju, odkoder jo državni organi razširijo na občnost, razvoj, zelo sličen razvoju znanstvenega jezika, pa njega učlenitvi v pisni jezik. Na Angleškem cesto uzakonijo tak institut kot statute law. Krasen primer je, da je pravni razvoj pogoj zakonodaji. Harmonija prava z življenjem ni tekst, da bi s par črtami na njem predpisal drug tonovski način, ampak izrazit mnogozvok socialnega razmerja, ki nikdar ne izdoni, pač pa se po pravilih harmonije vzkraj socialnih razmer izpreminja in prilagojuje. Stvar jurisprudence je, pojmiti mene, stvar države kot socialnega organa pa, uzakonjevati jih, povzemajoč in utrjujoč, kar je je postalo, prednjačeč in usplošnjujoč, koder postaja. Ideja, ki je v takšnem delu, daje zakonom odlesk trajne vrednosti in jih dviga visoko nad vsakdanjost. Brez nje so zakoni skrpucala, ki so prežiti, ko so jedva poviti, a viri so tudi nezadovoljnemu počutju, ki jim nedostaja nobenega smisla za namen in vsebino zakonov. Smisel se poraja vzkraj razvoja, ne pa kar z državno zedimbo, s katero notranji red podzajednic izprva nima neposrednega posla. Pravičnega centralizma so si želih vsi, ki so bili dobre volje, toda te sanje se razpisujejo od federalističnih tekem močnih interesnih skupin. Dokler ni jasnega orisa uzakonjene ustave, nihče ne ve, kolikšen vpliv bo imela državna zedimba na notranji red podzajednic. Ta da je pravi čas, lotiti se sodne zakonodaje? Domislimo se venadr vsaj sedanjosti, Zedinjenih držav amerikanskih, Anglije, Švice, Nemčije, kadar ugibamo o razmerju, ki je zaradi ustave tako različno! Ker centralistična prizadevanja zelo pojemajo, se zdi, da bo morda v severoamerikanskih treh sodnih instancah s četrto zajedničko najvišjo sodno instanco ključ razrešitvi naših zadrug za dobršno število let. In tako zaključujem iz pretresovanja, da pomenja izenačitev vseh naših zakonov dolgo zakonodajno dobo, nikakor pa ne tiste dobice, ki so o nji pri nas govorili, ko smo dobili posebno ministrstvo za izenačitev zakonov. Naša legislatura pomenja dve človeški dobi -f- tisti x, ki je danes deloma toliko določen, da bo varno trajal več ko dve leti, odkar smo se udržavili. Kaže se, da bodo jnteresne skupine zlih instinktov še čedno število mesecev O izenačevanju zakonov. 255 umetelno preprečevale, da se zgradi temelj skupnemu poslopju, ki naj vzprejme zakone treh narodov, ki so en narod. Ko bo stal ustavni temelj, ki bo o njem beseda, da ga je Sizif postavljal, tedaj bo treba graditi po dobrem načrtu s kamenom na kamen zgradbo, kateri postavimo pač hkonci na vrh mogočen krov: novi grajanski zakonik. Le v tem času, dokler načrt še ni odobren, je mogoče prerekati se o željah, da naj ima ta ali oni del stavbe take ali drugačno lice. To je stadij predpriprav za izdelovanje načrta. V ta namen je gotovo treba centra> kamor naj se stekajo sprožitve, ki bodo pestre, kakor je pestra mešanica po širnem ozemlju poraz-piedenih pravnih odnošajev. Toda zbiralnica naj se odreče misli, da je poklicana zakone dajati, marveč svesta naj si bo, da so pravniki za to, da pravo izsledujejo, a država da je, da ukazuje. Zbrati, urediti, preučiti gradivo, sestavljati načrte, poročila, predosnutke, to pač zmore stab uradnikov. Za izsle-dovanje zakonskih predlog je to premalo, ampak treba je, da sodelujejo najboljši možje vse celote, ki so kos življenju in vesoljnim vedam. Njihove predloge si bo usvojila ustavna vlada, ki jih predloži v pretres zastopnikom celote. Tako jih uzakoni po ustavi in po. pameti. Ni, da bi ustavno zakonodajo še dalje nadomeščali ukazi, na katere se podkreše včasi več včasi manj efemernih nomo-kratov. Izenačiti zakone se pravi trajno zliti vsa prava v eno samo pravo, temu pa navdahniti duha novih smeri. Vsebina in oblika sedanjih sprožitev mora biti po vsi priliki pravno nezrela, i sociologično i tehnično. Tako izenačenje brez načrta m organizacije bi dovedlo do tega, da bi narod nekoč izpre-gledal in bi v čisto drugem smislu ponovil besede, nego jih je Napoleon I. izrekel: mon code est perdu. 256 O popravi in obnovi mej. , boi O popravi in obnovi mej. » Dr. S. I. • Druga delna novela k občnemu drž. zakoniku po cesarskem ukazu z dne 22. julija 1915 štev. 208 drž. zak. o obnovi in popravi mej je nadomestila dotlej obstoječa določila §§ 850 do 853 o. d. z., ki so bila precej pomanjkljiva in netočna, tako, da so dopuščala vse mogoče umevanje in so se radi tega v pravnem življenju le redko uporabljala. Namen novele je bil, onemogočiti brezštevilne zemljiške posestne in lastninske pravde, ki so, dasi vrednost njih predmeta ni bila v nikakem razmerju z nastalimi pravdnimi stroški, iazpaljevale pravdne strasti prizadetih strank do skrajnosti. Kakor pa je bilo splošno mnenje, da je bil ta namen dober, tako je bilo tudi splošno spoznanje, da je redakcija izdanega zakona slaba in da je to slabo stran pokazala novela osobitd v praktični uporabi takrat, kadar so sodišča, pozabivši namen in zmisel teh zakonskih določil, se krčevito držala njih besedila. Sodniku v zeleni naravi se je to pač redko primerilo, kajti varovala ga je tega nujnost in neposrednost ogledanega dejanskega položaja, pač pa se je to cesto pripetilo sodniku za zeleno mizo. Tako n. pr. je rekurzno sodišče v N. razveljavilo prvemu sodniku v Č. trikrat njegov sklep, ki ga je drugič in tretjič napravil točno po navodilu rekurznega sodišča, a konečno je v svojem tretjem sklepu izreklo rekurzno sodišče tisto odločbo, ki jo je bil prvi sodnik izrekel v svojem prvem sklepu. Tudi tej razpravici so podlaga v praktičnih slučajih izdani izreki zadnjih instanc in sicer: 1.) Pod Bc I 30/19 je dalo sodišče v N. razveljavljajoč prvosodni sklep sledeče navodilo: »Po besedilu § 850 o. d. z. je pri določitvah meje razlikovati med »popravo in ob- 257 novitvijo« meje. Že nepoznatne meje ter tudi meje, ki so sporne, se popravljajo, a druge se obnavljajo.« 2.) Pod R 1 34/19 pa je isto sodišče izreklo, da je v pravdi radi motenja posesti pravomočno rešeno posestno vprašanje »res judicata« tudi za ureditev meje v izvenspornem postopanju in da je sodnik na prvo rešitev vezan. Oba nazora sta pravnopomotna. Izraza obnavljanje in popravljanje mej se navajata v naslovu novele in v nje tekstu res tako, da bi človek na prvi pogled mislil, da pomenjata nekaj različnega v tem zmislu, kakor je zgoraj izraženo. Pa ni tako. To postane takoj jasno, kakor hitro pustimo izraze v nemar in vprašamo po bistvu in zmislu določbe §§ 850 in 851 o. d. z., oziroma še prej, ako postavimo razsojajočega sodnika na mesto njegovega dela, v razjarjeno kopico prepirajočih se ljudi, tja v sredo zaraščenega gozda ali enakomerne travnate planote, kjer ni na daleč okolo nobenega priznanega mejnika, in kjer sploh ne vidiš ničesar, kar bi bilo meji ali mejniku podobno. Mejo zahtevajo in sodnik jo mora dati. Nujna sila ga postavi pred alternativo, ali najde staro mejo — ali pa ustanovi (ustvari) novo — tertium non datur. Poglejmo ob tem zakonska določila! Paragraf 850 obnavlja in popravlja, § 851 določa -- mejo. Razlike ni torej iskati v pojmih popraviti in obnoviti, temveč v teh obeh pojmih, ki sta v bistvu istovetna, in v pojmu določiti. Tudi upoštevanje besednega pomena nam to potrjuje. Po p r a v i t i se da le to, kar obstaja, in o b n o v i t i le to, kar je obstalo, česar sedaj sicer ni. toda se da zopet napraviti (rekonstruirati) v isti obliki, kakor je bilo. Oboje, popravljanje ter obnavljanje ima staro podlago, iskati je treba nekdanje oblike, da se ta oblika, ako ničesar več ne obstaja, toda se doznava, kakšno je bilo, — obnovi, ali da se, ako še kaj, toda v krivi obliki obstaja — popravi v nekdanjo staro obliko nazaj. V tem torej ne more biti bistvene razlike. Moteča hiba zakona je, da veže pojme nepoznaten in sporen vedno z veznico ali, kar dela na bralca utis, da se hoče ločiti nepc-znati:e meje od spornih, kar povdarja tudi 258 zgoraj navedena odločba. Tu pa je predvsem pomisliti, da je mogoče govoriti o sodnikovem odločujočem nastopu samo v slučajih spornih mej, zakaj, kjer ni spora, tam ni kaj soditi. Slučaji, da mora sodnik ugotavljati nesporne meje ali nesporne mejnike, ki bi mogli postati nepoznatni, so pač možni, toda v teh slučajih sodnik le ugotavlja obstojajoča nesporna dejstva, popiše in vriše meje, opiše morda tudi mejnike, ne odločuje pa1 ničesar. Pač pa mora to storiti v vseh slučajih spornih mej. Pri tem se redoma dogaja, da trdi vsaka stranka svojo mejo, s katero seveda sega v nasprotnikovo zemljo, in le redki so primeri, ko soglasno navajate stanki, da sploh ne poznata meje in da jo bo treba nanovo določiti. Do tega prihaja sodnik redoma potem, ko se ne more prepričati, da je katerakoli od strank zatrjevana ali pa kaka druga meja res kedaj obstajala. — II. Ugotovivši iz zakona, da se nekatere meje popravljajo ali obnavljajo, druge pa določajo, odgovoriti je sedaj na vprašanje, katere meje se popravljajo ali obnavljajo in katere se določajo. Po besedilu zakona v § 850 se popravljajo in obnavljajo res nepoznatne meje, določajo se pa po § 851 resnično nepoznatne meje. Iz tega je razvidno, da hoče zakon kljub enakosti v pomenu izraza razlikovati med res nepoznatnimi in resnično nepoznatnimi mejami. Seveda bo razliko težko ali popolnoma nemogoče najti, zakaj, ako je tudi lahko videti, da hoče zakon s pojmom resnično »n e p o z n a t n o« označiti višjo mero nepoznatnosti, ni moči videti, kedaj res nepoznatna meja doseže tako visoko mero nepoznatnosti, da je resnično nepoznatna, tako, da se lahko določi po § 851 in ne samo popravlja in obnavlja po § 850; stopnjevanje ni razlikovanje. Hote ali nehote moramo priti do zaključka, da rabi zakon tu preozek ali napačen izraz, ki ne ustreza njegovemu zmislu, in to je izraz »r e s n e p o z n a t e n« v § 850, ki ga moramo dopolniti tako, da mu damo pravi, zmislu ustrezajoči pomen in 259 sicer z dostavkom: res nepoznatne meje, ki se pa dado dognati — se popravljajo in obnavljajo, kajti sicer — ako se res ne da ničesar več dognati — nc moremo ničesar ne popravljati, ne obnavljati, ampak moremo le na novo ustvariti. Da se pa da meja dognati, za to seveda ni odločilna kakovost mejnih znamenj. Gledati moramo pred vsem, da držeč se izraza nepoznaten, oziroma poznate n, ne mislimo le na vidna mejna znamenja, ampak, da vpoštevamo, tudi take meje, ki sicer niso nikakor vidno označene, o katerih nekdanjem obstoju pa se sicer lahko uverimo. V svrho, da se meja dožene, lahko služi vse, karkoli je sicer sposobno utrditi objektivno spoznanje: to so pred vsem izvestitelji in pojasnil-niki in šele v drugi vrsti znamenja, o katerih se dožene, da so v skladu z ostalimi dokazili, res mejniki ali ostanki nekdanje meje, kajti, kakor najlepši sekan ali rezan kamen mejnik z dobro čitljivim napisom, da je mejnik, za to ali ono črto, ni več majnikj, ako se mi verjetno izkaže, da ni na svojem mestu, tako je tudi lahko vsak predme*, ki sicer nima te oblike, mejnik, ako se mi o njem izkaže, da služi na tem mestu temu namenu, in prav tako me lahko brez vsacega meni vidnega mejnega znamenja verodostojne priče prepričajo, da gre ravno tod in tod mejna črta. To nam najlepše predočuje praktičen primer. Danes je sodnik ugotovil ali določil mejno črto in sicer ne samo popol noma točno z vidnimi znamenii v naravi, ampak je vse svoje ugotovitve tudi točno narisal in zabeležil v zapisnik. Mine leto in dan, mejna znamenja se poizgube, pri ugotovitvi meje navzoči ljudje so s sodnikom vred pozabili mejo in tudi sploh, da se je kedaj ugotovila, tako torej, da se z ozirom na vse zunanje okolnosti lahko reče, meja je nepoznatna. Mejaša pokli-četa vnovič sodnika, da uredi stvar. Slučajno pa se zasledi zapisnik prvega sodnika, ki je +ako točen, da se na njegovi podlagi lahko zanesljivo ugotovi mejna črta. Ali bo kdo dvomil, da bo sedanji sodnik na podlagi tega zapisnika ugotovil, to je obnovil mejno črto tam, kakor jo je napravil njegov davni prednik? Nikakor, kajti, kakor je sicer ta meja bila res nepoznatna, tako je sodniku poznata, ker jo dožene na podlagi nekdanjega zapisnika. 260 O popravi in obnovi mej. V tem zmislu bi se morda lahko vse meje v nasprotstvu z nepoznatnimi, ki se nikakor ne dado dognati, lahko imenovale poznatne. Pri tem se nam nehote pojavi vprašanje: kaj tedaj, ako se dožene, da je v raznih časih obstajala različna meja? Meja je črta, ki loči moje območje od mejašovega, mojo last od njegove, je torej eminentno pravnega značaja in po svojem pojmu nerazvezno združena z lastnino; kakor se izgubi lastnina, tako se izgubi z njo vred meja. Iz te podlage izhaja, da je za sodnika, ki išče nekdanjo mejo in jih dožene več v raznih dobah, merodajna edino le zadnja veljavna meja, s katero je bila določena lastnina tega in onega mejača. Ako je ta meja obstajala tudi že pred stoletji in se je pozneje zanemarila, je le pravično, da se zopet obnovi; prosto pa je seveda onemu, l vsej svoji konstrukciji in po svojem temeljnem naziranju navzlic vsem zaplatam, katere je tekom svojega življenja dobil, vendarle še. vedno manj vredno zakonodajno delo nego stari avstrijski kazenski zakonik, gotovo pa mnogo slabejši od bosanskega kazenskega zakonika, ki se je po sporočilih veščakov lepo ob-nesel, — in vendar naj bi se tudi tega izmenjalo s slabejšiml Sklicujemo se, da ne bomo preobširni, na zgodovino srbskega kazenskega zakonika, ki je prenarejen pruski kazenski zakonik. A ta pruski zakonik že davno ni več veljajoče pravo, ker je namesto njega stopil novi modernejši zakonik za Nemško državo, ki je pa že sam tudi še preosnove potreben, — dočim so si v Srbiji pomagali le z dopolnitvami in izmenami, ki pa niti niso v pravi organski zvezi s prvotnim besedilom zakonika. Dr. Tomo Z i v a n o v i č , komentator srbskega kaz. zakonika, mu očita, da je prepoln nelogičnih in nejasnih določil, debelih uredniških pogreškov v sistematiki, tako v splošnem, kakor tudi v posebnem delu. Občni kazenskopravni pojmi niso praviino opredeljeni, raz stališče današnje vede večinoma izgre-šeni. Isto napako imajo tudi pojmi deliktov, razen tega so ali preveč kazuistični ali pa presplošni. — Mi bi dodali tej uničujoči kritiki še to, kar nas posebno v oči bode: V posebnem delu mrgoli predpisov, ki spadajo v policijski red, ne pa v kazenski zakonik. V splošnem delu pa stoje določila, katerih dandanes kratkomalo ne moremo rabiti. N. pr. določilo o neprištevitosti K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo ozemlje 271 kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. (neprisoclnosti) se glasi v § 53: Ni hudodelstva niti pregreška tedaj, kadar je tisti, ki je storil zločin, za časa storitve bil blazen ali je drugače svobodna volja pri njem izključena bila. — Taksno določilo naj zadošča za razsojo o vprašanju prištevf-tosti? — Nič boljša niso določila o poizkusu, pripomoči, silo-branu. Da srbski kazenski zakonik ne pozna modernih očuval-nih sredstev, da nima potrebnih določil za občenevarne hudodelce, pijance, da nima nujno potrebnega posebnega poglavja o mladostnih zločincih, o rehabilitaciji, tega mu ne očitamo, saj tudi pri nas mnogo teh naprav še pogrešamo. Ampak tu gre za izmenjavo veljavnosti našega občega kazenskega zakonika s srbskim, katerega je ocenil dr. Živanovič uničevalno, kateremu so naši veščaki po vsej pravici odkazali že davno zasluženi kotiček, in o katerem je dejal eden izmed naših prvih poznavalcev kazenskega pravosodstva — I v a n O k r e t i č, da ga je smatrati v primeri z avstrijskim za uborno slamnato baito. Poleg teh tehničnih pogreškov in nedostatkov srbskega kazenskega zakonika, ki so itak v Srbiji privedli do izdelave projekta za nov kazenski zakonik iz leta 1911, pa moramo, če motrimo uporabnost srb. kazenskega zakonika raz kriminalno-politično stališče, še nastopno ugotoviti. Uprava bivše kraljevine Srbije je bila in je še danes bistveno različna od naše. Naša oblastva. zlasti sodišča, so povsem drugače ustrojena kakor sodišča v Srbiji. Trgovske, gospodarske, družinske in družabne razmere so tu in tam različne, drugačna je vzgDja, drugačno mišljenje in čustvovanje širokih mas naroda. Srb. kaz. zakonik ni bil sestavljen za naše razmere in potrebe, on ne soglaša z našimi razmerami in potrebami. Pri tem položaju se vprašamo: Ali si je moči misliti, da bi se z nekaterimi novimi izmenami in dopolnitvami dalo tak za nas popolnoma neprikladen zakonik preosnovati po duhu vede in po socijalnih potrebah tako, da bi zadoščal za celo ozemlje? Ali bi ne naraščalo delo, če bi se ga lotili, pod roko od dne do dne, od določila do določila tako, da bi stalo enoliko truda in časa, kakor da bi zgradili povsem novo stavbo? — In vendar bi imeli še vedno krparijo, ne pa enotni zakonik! Ali ne zahteva preosnova kazenskega zakonika kakor temelja za postranske 272 K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo ozemlje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. zakone kazenskopravne vsebine, da se tudi preosnujejo le-ti postranski zakoni? Ali naj se tudi ti postranski zakoni popravljajo, niari pospravijo za silo v prcosnovanem starem srbskem zakoniku? Kako bi bilo to sploh možno, dokler niso drugi zakoni o gospodarskih prilikah izenačeni? Vsi ti pomisleki kažejo povsem jasno, da ni priporočati razširjanja srb. kaz. zakonika nititedajne, ako bi se mu hotelo še nekaj novih določil dodati in nekaj starih pre modernizirat i.") Prej ko slej moramo z vso vnemo stremiti za tem. da dobimo nov, res moderen kazenski zakonik. Podlaga za diskusijo je že tu: srbski načrt za nov kazenski zakonik iz leta 1911. bogato opremljen z materijah-j a m i. Do tistega časa, ko bodo mogli ta načrt prerešetati oso-bito iz kriminalnopolitičnih vidikov veščaki iz vseh pokrajin širne naše domovine, ko se najde kompromisni izhod, ki bo ustrezal vsem zahtevam vseh pokrajin, ko bo ta načrt zakonika prebil izkušnjo v parlamentu, — poteče pač še dokaj let! Dotlej pa velja vsekakor, da naj se raje pusti v ljudstvu udomačeni avstrijski kazenski zakonik v veljavi tam. kjer velja že preko sto let, da naj se prav tako pusti tudi Bosni in Hercegovini njih kazenski zakonik, Srbiji pa njenega. Pač bi nujno priporočali, da bi se oskrbela izprememlba določil vseh izven Srbije veljavnih kazenskih zakonikov, kolikor so po snovi istovetna z določili glave IX. in X. srb. kaz. zak., tako dabo točno izražena misel tega kaz. zakonika postala integrujoč del avstrijskega ozir. bosansko - hercegovskega i. t. d. kazenskega zakonika. Da to ne poide drugače kakor z novim zakonom, tega niti nočemo naglašati. Da se lahko doseže takšen specijalni zakon, ki bi ustvaril vzpo- ') »Začeti jessmotrenim delom in nehati z »razširjanjem'. To je 1'ilo UT*J hip potrebno na nekaterih poljih, sedaj bi pa moralo prestati.« (Iz mnenja dr. Milana Skerlja.) K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo ozemlje 273 kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. redne novele h kaz. zakonikom, veljavnim izven Srbije, v primeroma kratkem času, o tem smo tudi prepričani. Bilo bi to pravosodstvu v veliko korist, za državno zakonodajstvo pa znak, da je konec njegovega mrtvila.5) IV. Izpregovorimo sedaj o razširitvi hrvatskega kazensko-pravdnega reda. Vobče med tem in našim ni bistvene razlike. Le glede ustroja zbornih kazenskih sodišč in pa obsega pristojnosti porote imamo razločke, katerim ne gre odrekati precejšnje pomembnosti. Porota velja le za delikte. ki so storjeni s tiskom, sodeče sodišče pa sestaja namesto iz štirih iz treh sodnikov, v naših porotnih slučajih sodi senat petorice (kar bi odgovarjalo ob ukinjenju porote našim senatom šestorice). Zakon z dne 31. decembra 1877, štev. 3 drž. zak. za 1878, ne velja na Hrvatskem, ali v resnici pa se kasacijsko postopanje tam ne razlikuje cd našega. Precej globoke so razlike pri izrekanju in izvrševanju kazni. Na Hrvatskem imajo custodia honesta za kazen političnih deliktov, storjenih s tiskom (zak. od 14. svibnja 1907. br. 41 zb.), pa tudi za ostale politične delikte (zak. od 18. lipnja 1918, br. 69 zb.), pogojni odpust kazni odnosno obsodbe (zak. od 26. kolovoza 1916, br. 72 zb.). Pri izvršitvi kazni je uveden pogojni odpust v zmislu irskega progresivnega sistema pro-stestne kazni (zak. od 22. travnja 1875 odn. za vojno granico 7. kolovoza 1884). Zelo lepo in moderno je urejeno postopanje glede mladostnih zločincev (naredba od 13. prosinca 1918. br. 20.829. zbor. br. 4 za 1919). Vprašanje, ali bi m i pridobili z razš:ritvijo veljavnosti hrvatskega kazenskega postopnika. oziroma tudi navedenih posebnih zakonov o izvrševanju kazni, je treba strogo ločiti 5) Skeptično presoja v svojem mnenju Lovro B a š zakonodajno zmožnost ustavotvorne skupščine in pravi zato: »Naj bi se presoja (sc. slede preosnove kaz. zak.) prepustila stolu sedmorice v Zagrebu in njenemu slovenskodalmatinskeniu oddelku, ki bi naj zahteval mnenje hrvatskih in slovenskih ter dalmatinskih sodnih dvorov, odvetniških zbornic, Prosesorjev kazenskega prava in deželnih vlad. Kar potem stol sedmorice sklene, naj se razglasi po podpisih regenta in vseh ministrov kot začasen zakon.* 274 K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo ozemlje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. od vprašanja, ali kaže to razrešitev uzakoniti za celo ozemlje naše kraljevine. Z zmanšanjem števila sodnikov pri sodečem senatu bi pač razbremenili sodnike; ali mislimo, da ta razbremenitev ni-' kakor ne bi odtehtala dejstva, da s tem očividno poslabšamo stališče obtožencev. Razlogi, ki so ukazovali uvedbo sodega šte-\ila sodnikov v kazenskih senatih, veljajo danes še v prav tisti meri, kakor za časa zasnovanja avstrijskega k. pr. reda in bodo veljali na veke. ako se bo sodilo v zborih sodnikov! Odpravo porote za nepolitične delikte izven onih, s tiskom storjenih, bi želel marsikdo izmed sodnikov in drž. pravdnikov in tudi med odvetniki so nasprotniki porote sploh. Za odpravo porote so se izrekli gg. dr. Juro Hrašovec (samo glede tiskovnih delik-tov), Anton Nagode (splošno), Ivan Okretič (splošno), dr. Edvard Pajnič (le glede tiskovnih deliktov in onih splošnih s kaznimi pod 10 let), dr. Oton Papež (glede imovinskih deliktov), dr. Juri Polenšek (glede tiskovnih deliktov), dr. Anton Stuhec (glede političnih in tiskovnih deliktov), dr. Fran Tominšek (glede imovinskih in tiskovnih deliktov), Ivan Vrančič (glede imovinskih deliktov). V splošnem je tukaj ixwdarjati, da je funkcija porotnih sodišč v dveh ozirih potrebna: prvič, da se da ljudstvu, t. j. širokim masam prilika uveriti se o tem, kako se vrši pravo-sodstvo ob soudeležbi ljudskih sodnikov pravično; drugič, da se uveljavi tudi ljudsko naziranje o naravi in smotru kaznovanja za poedine /ločine. Ta dvojna funkcija porotnih sodišč se mora na vsak način vzdržati. Katere vrste deliktov naj se iz-roče pristojnosti porotnih sodišč, o tem pa morajo odločevati socijalne in kulturne prilike poedine pokrajine za gotovo razdobje. V naprej, enkrat za vselej ne gre ustanavljati te pristojnosti! Vsekakor se bodemo morali držati načela, da je porota tam najbolj potrebna, kjer se najraje sumi, da bi brez porote nastopila t. zv. kabinetna justica, torej pri političnih de-liktih. Inače pa je uvaževati tudi činjenico, da se je inštitut porote pri nas do dobra udomačil in da ga vežejo zgodovinske, čeprav nezavestne vezi z inštitutom naših starih ljudskih sodišč, več in gorskih pravd. Tu ni namena razvijati program. K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo ozemlje 275 kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. • kaj naj se pri nas pusti poroti, kaj naj se jej odvzame. Vsekakor pa je gotovo, da utesnitev porote v tako obsežni meri, kakor jo ima hrvatski kazenskopravni postopnik, za nas ne bi pomenila prav nobeneea napredka; nasprotno, prav gotovo bi vse politične stranke, ki so si napisale na prapor geslo o slobodi in napredku, hrupno grajale, da se podpira na kazenskopravnem polju — reakcijonarstvo. Prav odločno pa bi pozdravili uvedbo vseh onih institutov glede postopanja pri mladostnih zločinih in glede izvrševanja kazni, kakor smo jih gori iz hrvatskega prava navedli. Ta nova poželjna določila bi kazalo v skrbno6) redigirani noveli zbrati in jih razširiti najmanje na pokrajino Slovenije. Inače pa bo treba revidirati in v marsičem zboljšati tako naš, kakor tudi hrvatski k. pr. red. V tem pogledu naj citiram doslovno mnenje vrh. drž. pravdnika Ivana O k r e t i č a, ki je gotovo eden najkompetentnejših faktorjev za presojo tega vprašanja. On piše: »Zlasti bo treba preosnovati kasacijsko postopanje. Tak pol tič pol miš nima pravega zmisla. Naj bo ali popolnoma pismeno, nejavno ali popolnoma ustno, javno postopanje kakor na prvi stopinji. Današnje kasacijske razprave so podobne bolj gledališkim predstavam nego sodnim pretresavanjem. O dejanskih okolnostih ne smeš govoriti. Pravna vprašanja moreš mirno za mizo pismeno temeljitejše in izčrpnejše obdelovati nego v razburjeni naglici na ustni razpravi. Sodci ne morejo na kasacijski razpravi ničesar novega izvedet'. Svojo sodbo si morejo prav tako na podlagi samih spisov vstvariti. Govora državnega pravdnika in branitelja pač ne moreta osebno vplivati. Drugačno lice in drugačen učinek bi imela kasacijska razprava, ko bi bila opravljena po istih načelih.kakor pred zbornim sodiščem prve stopnje in ko bi smeli kasacijski senatorji ne samo »kasirati«, ampak tudi »sod'ti« po svojem prepri čanju.« — Ako se obrnemo k drugemu uvodoma tega .poglavja stavljenih dveh vprašanj, to je k vprašanju glede razširitve ') >osameznih pokrajinah naše države spraviti v sklad. Pa bodemo pri tem vedno in vedno iskali najboljših vzorcev za zakone in jih prilagodevali na splošne razmere cele države, je tudi jasno.7) :) »Uverjen sem, da bo treba delaU z okvirnimi zakoni, sicer bo izenačenje povzročilo splošno nezadovoljnost —, in s tem bi bila oškodovana tudi misel ujedinjenja.« (Iz mnenja drja. Milana Skerlja.) K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za cele ozemlje 277" kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ampak to delo baš radi tako velikih razlik med raznimi pokrajinami ne pojde brez dolgotrajnega študija razmer in brez temeljitih posvetovanj veščakov. To pa je delo, ki ga ne opravimo v enem. dveh letih, morebiti niti ne v petih... Za prehodno dobo pa ne okreirajmo eni pokrajini postopnika druge pokrajine. Z b o 1 j š u j m o postopoma za k o n o d a j s t v o tam, kjer je najnujneša potreba. Ako občutijo v Srbiji nujno potrebo, da se uvede kazensko postopanje v zmislu modernih zahtev, naj se to izvrši s sprejemom enega ali drugega v naši državi — veljajočega postopnika za Srbijo. Ali v tem še nikakor ni dana ali količkaj utemeljena potreba, da naj se vzruje vse ljudstvo in ves pravniški svet celega ozemlja naše kraljevine z razširjenjem postopnika ene pokrajine na vse druge pokrajine, dasi za tiste pokrajine ne pomenja nobenega bistvenega napredka in bi imel itak le nalogo živeti življenje - muh enodnevnic. Saj hočemo priti do enotnega prava — kmalu, kakor hitro mogoče. Čemu naj se vstvaria za kratek čas prehodna doba z-iKivi-m -pravom, ki bi se moralo itak uhiakniti novejšemu enotnemu, smotreno zasnovanemu pravu? Ob teh uvaževanjih ni torej čudno, ko pretežna večina veščakov pismene enkete odklanja idejo, da bi se razširila veljavnost hrvatskega kazenskega postopnika na celo ozemlje naše kraljevine, torej tudi na našo Slovenijo. Le dva veščaka sta se izrazila za razširitev, toda z izpremembami. Gospod Andraž Jeglič smatra tako razširitev za priporočljivo, ako se hrvatski k. pr. red novelira, kakor se je to zgodilo v Nemški Avstriji'in v Čehoslovaški iu ako"se reformira uprava kaznilnic in jetnišnie v zmislu enotnega nadzorstva. Gospod Anton N a g o d e pa soglaša z razširitvijo hrvatskega k. pr. reda radi s tam ix>danc razbreinnitve sodišč vsled zmanjšanja števila sodnikov v senatih in pa z nadaljno izpremembo. da naj bi porota sploh odpala. Kot protiutež tema dvema mnenjema bi pa navedli izjave gg. Ivana K a v č n i k a, drja. Josipa Kotnika, drja. Jura Hrašovca in drja. Frana Tominška, ki priporočajo naobratno, da naj se razširi k. pr. red bivše Avstrije na celo ozemlje kraljevine Srbov. Hrvatov in Slovencev. 278 K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo ozemlje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V. Prihajamo do naslednjih zaključkov: 1.) Načeloma odklanjamo razširjenje srbskega kazenskega zakonika, bodisi en bloc, bodisi predelanega, ker ga ne smatramo za sposobno podstavo, na kateri bi bilo moči zgraditi enotni kazenski zakonik za celo državo. 2.) Priporočamo, da se pospešijo posredovanja vešč a kov iz vseh pokrajin naše države za osnutek enotnega državnega kazenskega zakonika; za podlago posvetovanj naj se vzame srbski načrt iz leta 1911. 3.) Materi j alnopravni kazenski zakoniki posameznih pokrajin naj ostanejo do promul-gacije novega enotnega kazenskega zakonika v veljavi, vendar naj se čim preje odpravijo napake, povzročene z razširitvijo poglavja IX. in X. srb. kaz. zak. na gori označeni način (noveliranje). 4.) Formalnopravni kazenski zakoniki posameznih pokrajin naj se stopnje m a zbližujejo n a t a n a č i n, da se predvsem poskrb iz a uzakonjen je modernega postopnika za ozemlje bivše kraljevine Srbije in za Črno goro. V ta namen je vstva-riti takoj dejanske predpogoje z ustanovitvijo novih sodišč, kjer jih še ni, in obtoževalnih oblastev. 5.) Ker smo prepričani, da se materijalnopravna kazenska zakonita določila ne bodo tako hitro izenačila, a doslej or-; ganska vez med pokrajinami glede na kazensko pravo sploh še ni podana, dasi je to smatrati v enotni državi, ki pozna le eno in enakovredno državljanstvo, za conditio sine qua non, n a s v e t u j e m o nujno, da naj se čim preje za čas do uvedbe enotnih drž. zakonikov i z d a poseben zakon, ki b o u r e j al vse m e d p o k r a j i n s k e prilike glede na sokobna kazenska prava, osobito odpravljal možnost različne presoje enega in istega slučaj a v različnihpokrajina h. Tu treba določil o osebni, 279 časovni in krajevni veljavnosti medpokrajinskega kazenskega prava (materijalnega in formalnega), o medpokrajinski pravni pomoči, o izvršitvah kazni, ki naj se takoj kolikor možno izenači, in slednjič tudi o ustanovitvi centralnega pravosodnega mesta, kjer bi se razsojalo o sporih glede sokobnih prav. — Samo ob sebi umljivo je, da naj se izvrše vse te preosnove po popolnoma legalni poti, to je s sodelovanjem parlamenta. Priporočamo, da naj se — po vzgledu n. pr. izvrstno uspele kodifikacije civilnopravdnih zakonov v bivšem avstrijskem parlamentu — ustanovi posebna parlamentarna komisija, ki bo od veščakov izdelane načrte kazenskih zakonov pretresala in parlamentu predlagala. Vsak oktroa bi morali odklanjati! Glede vacatio legis je bila večina veščakov, ki so v pismeni etiketi prišli do besede, nazora, da naj se določi za to pol leta; so pa bili tudi glasovi, ki so zahtevali razdobje dveh let. Naše mnenje je, da mora trajati vacatio legis radi preobremenjenosti sodnikov za vsak količkaj obsežnejši zakon vsaj pol leta. Po vsej pravici so nekateri veščaki zahtevali, naj se skrbi za to, da bodo novi zakoni pravočasno tudi v slovenščino prevedeni in tiskani. Tudi ljudstvo, ki srbohrvaščine gladko ne razume, mora dobiti priliko, da se seznani o pravem času z vsebino zaKonov. »Projekt zakona o uredjenju i nadležnosti sudova." Predsednik višjega deželnega sodišča I. Kavčnik. V 4. in 5. številki beogradskega »Arhiva« je pod gorenjim naslovom priobčen načrt organizacijskega zakona sodišč v kraljevini, ki so ga izdelali vseučil prof. Živojin Peric, dr. A. Arandjelovič ter predsednik prvostep. suda Mih. Tadič po naročilu posebne komisije, ki jo je bil sestavil minister pravde Trifkovič. Ta načrt je sedaj minister izročil drugim članom komisije, da ga proučijo. 280 „Projekt zakona o uredjenju i nadležnosti sudova." Hvaležni smo urednikoma »Arhiva«, da sta ta načrt že sedaj priobčila, ker na ta način dobi pravniška javnost še pravočasno priliko, da se otvori o njem debata. Te prilike se bodemo morali prav izdatno posluževati pravniki iz Slovenije m Dalmacije, ker nam preti velika nevarnost, da izgubimo naš sedanji postopek. V uvodu načrta se naglasa, da je komisija smatrala v prvi vrsti za potrebno, urediti organizacijo sodišč, k čemur se ima pristopiti precej po donošenju ustava in na ta način doseči enostavno organizacijo sodišč v kraljevini. Meni se vidi to stališče napačno. Najpopre; je treba ugotoviti, kakšen postopek bodemo imeli, ali bo usten ali pismen, ali s polnim ali omejenim prizivom i. t. d.; šele potem se bode moglo presoditi, kakšna bodi organizacija sodišč. Sodišča so leorgan v iz vr sevanju prava, torej odvisna od n a č i n a izvrševanja, t. j. od sodnega postopka, in ne naopak. Skoro pa moram misliti, da stoji na tem stališču tudi komisija, ker o postopku samem trdovratno molči in poraja se mi sum, da se namerava za vso kraljevino uvesti srbski »grad-janski postupak«. Ta sum mi učvršča okolnost. da je vsa vsebina »projekta«, razen instituta srezkih sudova s sodnikom poedincem, prikrojena za sedanji srb. postupak. Obdrži namreč v veljav' »opštinške sudove«. dasi jim pristriže kompetenco, — ostane sedanji »apelacioni sud« brez ustnega in neposrednega pošto panja in »kasacioni sud« bode i nadalje samo k a s a t o r n a, nc pa tudi j u d i k a t o r n a instanca in končno ostane tudi ustroj pisarnice isti, tako da bi naša sodna pisarnica izginila in bi zopet dobili nazaj naš stari vložni zapisnik. Vse to je za nas nesprejemljivo in naša naloga bode, da to dokažemo s tehtnimi argumenti, kar seveda ne bode težko. Srbski »gradj. postupak« je iz leta 1865. Odkod je prišel, se ne ve, o tem ne povedo nič »nobene kukve«. Bil pa je za takratni čas res najnapredniji izmed vseh drugih postopkov, kajti ima na prvi stopnji ustno in neposredno postopanje, dočim se je v tistih časih začelo v Nemčiji »n Avstriji šele gibanje za neposredno in ustno postopanje. Ali od takrat so se razmere bistveno izpremenile. V sedemdesetih letih je nastal nemški, v »Projekt zakona o uredjenju i nadležnosti sudova." 281 osemdesetih bosanski, koncem preteklega stoletja avstrijski in začetkom tega stoleja ogrski civilni pravni red. Srbski »postupak« je pač zadostoval za malo Srbijo, a za državo SHS je mnogo pretesen. Morali bodemo napraviti novo kodifikacijo. Če ne drugo, prisilil nas bode v to socialni in narodnogospodarski razvoj naše države. Bolje pa je, da se te kodifikacije lotimo takoj sedaj ob ujedinjenju prava, nego da bi morali pozneje, ako se uvede sedaj srb. postupak, vso stvar zopet znova začeti. Stališče, ki ga moramo zavzeti napram načrtu, je po mojih mislih nastopno: Zahtevamo, da se dotična komisija pomnoži za pet članov in sicer po en odvetnik in po en sodnik stola sedmorice iz Slovenije in Dalmacije ter en profesor ljubljanske' pravne fakultete. To naj i z p o s 1 u j e j o naši narodni poslanci. Naše delegate v komisiji pa bodemo morali vsi ostali pravniki podpirati z javnimi diskusijami in znanstvenimi članki v časopisju, bodisi v dnevnikih, bodisi v našem strokovnem listu. Dokler se to delo vsled tiskovnih razmer ne more zapo-četi, naj posredujejo naši poslanci, da se v komisiji ali drugod ne bode nič definitivnega sklenilo. Da pa se da znanstevnemu delovanju realno podlago, bode »Slov. Pravnik« v prihodnjem zborniku priobčil ob kratkem zistematično obdelan srb. »gradjanski postupak« in pa za dodatek g o r e n j i »p r o j e k t«. 19 282 K članku: .Enotno nadzorstveno oblastvo v kaznilnicah in jetnišnicah." K članku: „Enotno nadzorstveno oblastvo v kaznilnicah in jetnišnicah." Julij Fischer, viš. kaznilnični ravnatelj v Mariboru. O enotnem nadzorstvenem oblastvu v kaznilnicah in jetnišnicah v Sloveniji je napisal gospod višji državni pravdnik Andraž Jeglič v »Slov. Pravniku« (str. 138—144) uvaževanja vreden članek. Njegov predlog za enotno nadzorstvo pozdravljam v imenu stanovskih tovarišev kar najprisrčnejše. Že Krohne povdarjtt, »da je brez strokovnega in enotnega vodstva kaznilnic enakomerna izvršitev kazni nemogoča, je smotreno delovanje izključeno«. Povsem se strinjam z gospodom višjim državnim pravd-nikom, da imamo v naši stroki preveč kaznilničnih nadzorstvenih instanc, pri čemer ne bi bilo pozabiti še na medinstanco računskega oddelka. Posebno me je razveselila v tem članku konštatacija, da je službovanje kaznilničnega in jetnišničnega osobja med štirimi zidovi v ozkem stiku zgol s kaznjenci neprijetno, nevarno in naporno. To naj velja vsem tistim v resen povdarek, kateri nam kaznilničnim in jetniškim uradnikom zavidajo večkrat dvomljivo ugodnost uradnega stanovanja. Izvajanja o administrativni upravi kaznilnic in jetnišnic, določitvi primernega dela vsakemu kaznjencu, o njegovi vzgoji in zboljšanju nam kažejo, kako dobro pozna gospod pisatelj vse detajle te mnogostranske službe. On ve, da mora vodja kaznilnice držati 600 in več kaznjencev in skoro stotino uslužbencev v primernem redu in displini, kar pri današnjih vsled vojen nastalih nazorih o delu in osebni svobodi, ni baš lahko. On ve, da je tak vodja istočasno tvorničar s 15—16 obrati, da mora biti trgovec, tehnik itd. Poleg vsega tega pa se mora intenzivno baviti z individualnostjo vsakega posameznega kaznjenca, ako hoče z uspehom delovati pri poboljšanju kaznjencev. Ta naloga zahteva temeljitih študij osebnih in kazenskih K članku: „Enotno nadzorstveno oblastvo v kaznilnicah in jetnišnicah.* 283 spisov kaznjencev in stalno opazovanje njih obnašanja v kaznilnici, tako napram sokaznjencem, kakor napram hišnim predpisom. Prilike je za to vedno dovelj pri nadzorovanju obrtnih del, na dnevnem sprehodu, pri obiskih v ječah, v šoli in bolnici. Pravilno povdarja gospod višji državni pravdnik, da tvori višek praktične izvršitve kazni pravo spoznavanje individualnosti kaznjenca, katerega se priporoča za najvišje pomilo-ščenje. Sklepanje, da bode, čim uveljavimo tudi pri nas popoln progresivni sistem, premeščenje kaznjencev iz samotnega zapora v skupni zapor, iz tega v posrednji zavod in na pogojni dopust, brezhibno zamogel izvršiti le ravnatelj - jurist, se mi ne zdi utemeljeno. 2e od leta 1872 imamo tudi pri nas progresivni sistem, seveda le v prvih dveh stadijih, dočim se slednji dve stopnji do sedaj nista izvedli radi pomanjkanja kreditov, odnosno potrebnih stavb, ne pa radi tega,, ker so kaznilniški vodje — nejuristi. 2e danes presoja in odloča kaznilnični vodja sporazumno z zavodovimi uradniki (zdravnikom, duhovniki in učitelji) o premeščanju kaznjencev iz enega stadija kazni v drugega. Isti, le vsled navzočnosti hišnega komisarja (državnega pravdnika) še bolj rigorozen postopek je pri sestavljanju vlog za pomiloščenja. Ne uvidim, zakaj ne bi bil ravnatelj - nejurist pod navedenimi okolščinami tudi kos, izreči premestitev v posredni zavod in pogojni dopust. Hišni predpisi naših povsem modernih hrvatskih in slavonskih kaznilnic, katerim načelujejo že od nekdaj ravnatelji-juristi, nam podajajo natančno sliko, kako je postopati pri določanju za prestop iz stopnje v stopnjo. Čim izvrši kaznjenec zakonito določeni del kazni, prestopi iz prvega, najstrožjega stadija kazni, v drugega (s pododelki), kjer ostane zopet in se mu končno pod gotovimi pogoji na predlog ravnateljstva dovoli pogojni dopust od najvišje nadzorstvene instance (pokrajinske vlade). — Vse to pa pod glavnim pogojem brezhibnega obnašanja v kaznilnici. Ta postopek se izpremeni in poostri, čim bi se dotičnik v kaznilnici slabo obnašal. Iz tega je torej očividno, da gre tu za administrativne naredbe, ne pa za zgol juristu v presojo pristoječa 19* 284 K članku: »Enotno nadzorstveno oblastvo v kaznilnicah in jetnišnicah." vprašanja. Po mojem skromnem mnenju ima pri pri tem kriminalist - psiholog le malo priložnosti udejstviti se. Da bi torej bilo juridično znanje predpogoj za dosego viška popolnosti progresivnega izvrševanja kazni, o tem nisom prepričan. O tem, da li naj bode častnik ali jurist vodja kaznilniškega zavoda, se je že mnogo pisarilo. Mnenja sem, da more službo vodje kaznilnice opravljati vsakdo, ki ima dovolj obsežno, splošno predizobrazbo, naj si bode to učitelj, zdravnik, ali častnik. Glavni pogoj je, da je dotičnik za spoznavanje človeške psihe nadarjen in, da si zna s svojim nastopom pridobiti ugled in zaupanje. On se mora že od mladih let baviti s poznavanjem individua ter mora preiskusiti ob težkem* in nevarnem kaznil-niškem službovanju vse panoge te posebne stroke ¦— začenši z najnižjo stopnjo kaznilniškega upravnega uradnika. Le popolnoma verziran upravitelj more postati tudi vsem zahtevam ustrezajoči vodja. Za to službovanje se bode le malo juristov oglasilo, če se jim ne bodo nudili v primeri s sedanjimi kaznil-niškimi uradniki na činu in napredovanju boljši življenski pogoji. V Nemčiji, od katere so do predvojne izhajale glede praktičnega izvrševanja kazni odločujoče smernice za celo srednjo Evropo, imajo zaposlene kot vodje kaznilnic poleg juristov tudi bivše častnike ter učitelje. Ze prej navedeni Krohne trdi »Ein guter Oberdirektor wird nicht in der Schule oder in Hor-saale erzogen, sondern gefunden«. (Sposobnega višjega ravnatelja ne vzgojimo v šoli ali na univerzi, marveč ga moramo najti). Odkrito priznavam, da sem dosedaj kot vodja edine, moderne in največje kaznilnice za moške v Sloveniji v večji meri občutil pri sebi in pri podrejenih upravnih uradnikih pomanjkanje trgovske in tehnične naizobrazbe, kakor pa specifično juristične. Gospod višji državni pravdnik pa, bode rad priznal, da rešuje ob svojih temeljitih letnih vizitacijah zgol administrativna vprašanja nejuridičnega značaja. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 285 Iz pravosodne prakse. A. Civilno pravo. a) Erar naše kraljevine je legitimovan za imovino (terjatev) prejšnje avstrijske vlade, nahajajoče se na našem teritoriju. (§ 208 saint - germainske pogodbe.) Bivše c. kr. poštno in brzojavno ravnateljstvo v Trstu je obsodilo z administrativno povračilno razsodbo z dne 16. januarja 1917 poštnega uradnega slugo M. P. v povračilo škode 8400 kron, nastale poštni upravi vsled izgube poštnega denarnega omota. M. P. je vložil proti tej razsodbi priziv na bivše c. kr. trgovinsko ministrstvo na Dunaju, ki pa glasom odloka z dne 23. oktobra 1918 ni ugodilo prizivu. Ta odlok je došel dne 1. novembra 1918 v času prevrata v Trst in je bil šele koncem leta 1919 preposlan poštnemu in brzojavnemu ravnateljstvu za slovensko ozemlje v Ljubljani. Le-to je z odlokom z dne 17. januarja 1920 o tem obvestilo pritožnika s pristavkom: »Pristavljamo, da imate temljem § 181, oziroma § 89. službene pragma-tike od 25. januarja 1914, drž. zak. št. 15, pravico tekom 30 dni po pravomočnosti pričujočega izreka, naš zahtevek potom tožbe pri pristojnem sodišču izpodbijati.« M. P. je na to vložil pri dež. sodišču v Ljubljani zoper kr. državni zaklad, zastopan po finančni prokuraturi, tožbo, da naj se vsi trije odloki (z dne 16. januarja 1917, z dne 23. oktobra 1918 in z dne 17. januarja 1920) izrečejo za neveljavne in tožena stranka obsodi v povračilo pravdnih stroškov. Toženi kr. državni zaklad je ugovarjal, da ni pasivno legitimiran k tožbi, češ da je predmetno povračilno odločbo še pred državnim prevratom potrdilo c. kr. avstrijsko trgovinsko ministrstvo in da poštna uprava SMS ni nič drugače udeležena nego le, da je ta odlok dostavila tožniku, ni pa imela ne namena, ne možnosti izterjati ta znesek. Razprava se je omejila v zmislu § 189 c. pr. r. na ta ugovor ter je deželno sodišče v Ljubljani s sodbo 286 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. z dne 4. majhika 1920, opr. št. Cg I a 49/20/6, tožbeni zahtevek zavrnilo iz razlogov: Dokazanim je smatrati, da je celo tožnikovo zadevo obravnavalo bivše avstrijsko poštno ravnateljstvo v Trstu, oziroma c. kr. avstrijsko trgovinsko ministrstvo, in ni imela poštna uprava SHS v tej zadevi drugega opraviti, nego da je o ukrepih istih bivših oblaste v obvestila tožnika; zadeve ni prevzela, ali kako v svoje uradne knjige vpisala, tudi ni imela namena ali obveznosti, izterjavo izvesti. Da bi bila poštna uprava SHS naslednica ali prevzemnica tozadevnih tu v po-štev prihajajočih oblasti ali uradov bivše avstro-ogrske monarhije, se ni trdilo niti dokazalo in sledi iz tega, da toženi kr. državni zaklad ni prevzel nobene obveznosti ali odgovornosti za državni poštni urad SHS in torej ni pasivno legitimiranim smatrati. — P r i z i v tožeče stranke je pobijal to mnenje, češ da so enake terjatve bivše Avstrije zoper podanike naše kraljevine na plačilo odškodnine za škodo, povzročeno na tleh naše kraljevine, brezdvomno prešle na našo državno upravo, zato pa da je nasprotno mnenje prvega sodišča napačno. Višje dež. sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 14. septembra 1920, Bc I 62/20/4, prizivu ugodilo, prvo sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvemu sodišču v ponovno razpravo in presojo. V svojih razlogih se prizivno sodišče gori omenjene pri-zivne točke ni doteknilo, izražujoč mnenje, da hoče tožitelj le nasproti toženemu kr. državnemu erarju, ki da si prisvaja pravico, v svojem imenu zahtevati od tožitelja povračilo administrativnim potom naložene odškodnine, doseči ugotovitev, da toženemu kr. državnemu erarju iz tega naslova ne gre nikak odškodninski zahtevek, vsled tega da je za vprašanje o pasivni tožbeni legitimaciji merodajno le ponašanje tožene stranke pred vložitvijo te tožbe, to ponašanje pa da je vsekako vsebovalo prisvajanje navedenega zahtevka. Revizijskemu rekurzu tožene stranke k r. stol sedmorice odd. B v Zagrebu ni ugodil (sklep z dne 14. decembra 1920, Ut 161/20/1, iz naslednjih razlogov : Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 287 »... Tako je dosedaj ostalo nerešeno vprašanje, ali ima toženi erar ne glede na njegovo subjektivno ponašanje tudi dejansko kako pravico do zadevne terjatve zoper tožitelja. Pa vendar se ob razsoji navzočnega spora ne bo moč izogniti odgovoru na to vprašanje. Ni namreč pravilno mnenje prizivnega sodišča, da je naperjena navzočna tožba na ugotovitev, da zgol toženemu erarju v njegovem imenu ne gre zadevni zahtevek. Označena je marveč tožba izrecno kot tožba v zmislu §§ 89., 181. služb, pragm. Po tej zakonski odločbi pa naj meri tožba na ugotovitev, da državi ne gre zahtevek na povračilo škode, ki je bil vanj z administrativnim razsodilom obsojen tožeči uslužbenec. V istini se tudi navzočni tožbeni zahtevek glasi tako, da se naj odloki c. kr. poštnega in brzojavnega ravnateljstva v Trstu z dne 16. januarja 1917, c. kr. trgovskega ministrstva na Dunaju z dne 23. oktobra 1918, in ravnateljstva pošte in brzo-java za Slovenijo z dne 17. januarja 1920 v zmislu §§ 89., 181. služb, pragm. izrečejo za neveljavne. Meri tedaj tja, da se ugotovi neobstoj zadevnega odškodninskega zahtevka sploh. Ugotovitev v tem splošnem obsegu pa se more uveljaviti le nasproti onemu, kdor je upravičen z zadevnim odškodninskim zahtevkom razpolagati, kajti le izraz njegove volje naj nadomešča sodba, ako naj ima učinek. Izrecen odgovor na vprašanje, komu spada imovina prejšnje avstrijske vlade, nudi člen 208. saintgermainske mirovne pogodbe, ki pravi, da države, na katere je prenesenega kaj teritorija nekdanje avstro - ogrske monarhije ali katere so postale z razpadom te monarhije, pridobe vsa dobra in vso imovino, katera pripada nekdanji ali sedanji avstrijski vladi in se nahaja na njihovih teritorijih. Ne more biti dvoma, da med to imovino spadajo tudi terjatve bivše avstrijske vlade, kakršna je predmetna terjatev. Šteti pa je to terjatev vsekakor za imovino, ležečo na ozemlju naše kraljevine, kajti ni le terjatev nastala na tem ozemlju, kjer ima tudi dolžnik svoje domovališče in svojo javno službo, marveč bi se bila ta terjatev tudi izterjavala na ozemlju in po oblastvih naše kraljevine, kakor to kaže baš odlok poštnega in brzojavnega ravnateljstva v Ljubljani z dne 17. januarja 1920. 288 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Saintgermainska mirovna pogodba je sicer stopila v moč dne 16. julija 1920, tedaj po prvosodni sodbi z dne 4. maja 1920. Ali čl. 208. mirovne te pogodbe ni ustvaril novega dejanskega in pravnega položaja, marveč je le vzakonil že obstoječe stanje. Kajti dejansko je iz naslova vrhovne teritorijalne oblasti naša kraljevina že od početka svojega obstoja neovirano razpolagala z vso zadevno imovino kakor s svojo lastnino. Glede raznih nepremičnin je to svojo lastninsko pravico tudi še izrecno poudarila že koj po prevratu Narodna vlada v Ljubljani z naredbami od 10. novembra 1918, št. 60, od 18. novembra 1918 št. 98, od 27. novembra 1918 št. 150; enako je glede raznega premičnega blaga opozarjala na izključno svojo razpolagalno pravico, tako z naredbami od 1. novembra 1918 št. 9, od 8. novembra 1918 št. 52, od 16. novembra 1918 št. 93, od 25. novembra 1918 v uradnem listu št. 15, od 20. decembra 1918 v uradnem listu št. XXVI.; točka VII., 9. naredbe celokupne vlade o prehodni upravi od 14. novembra 1918 št. 111, je odredila, da se vsi državni davki, vse državne davščine in pristojbine plačujejo, sprejemajo in zaračunajo od dne 1. novembra 1918 dalje v prid države SHS, in ne izvzema enih, ki so dotekle v plačilo pred 1. novembrom 1918. To potemtakem že obstoječe stanje je saint - germainska pogodba le potrdila. Spričo tega pa je toženi erar naše kraljevine kakor sedaj enako že ob vložitvi tožbe bil dejansko sam samcat upravičen in kos razpolagati tudi z zadevno odškodninsko terjatvijo. Ob tem položaju pa je pasivna legitimacija toženega erarja izven dvoma in je iz tega razloga utemeljen sklep prizivnega sodišča, da se v svrho ponovne razprave in presoje razveljavi sodba prvega sodišča, ki je bilo omejilo razpravo le na ugovor nedostajajoče pasivne legitimacije. Ker se revizijski rekurz toženega erarja dotika zgol ugotovitve prizivnega sodišča, da si toženi erar prisvaja pravico v svojem imenu zahtevati od tožitelja povračilo zadevne odškodninske terjatve, ta ugotovitev pa je spričo gorenjih izvajanj itak nemerodavna, nedostaje revizijskemu rekurzu podlage, vsled česar mu ni bilo ugoditi. Dr. F. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 289 b) Izvensodna odpoved najema, ki ni po zakonitih predpisih, in zavrnitev tozadevnih ugovorov (§§ 565, 566 c. pr. r.). Hišni posestnik A v Ljubljani ni bil zadovoljen z najemno stranko B in jej je dal pisati po svojem oskrbniku pismo z dne 7. maja 1920, v katerem jej očita to in ono ter jej odpoveduje »stanovanje« za avgustov termin. Najemna stranka je proti tej odpovedi vložila ugovore, katere je pa okr. sodišče v Ljubljani s sklepom od 17. maja 1920 opr. št. C III 92/20, z a -vrnilo, češ da tozadevna pismena odpoved stanovanja nima navedeb, predpisanih po § 565 odst. 2 c. pr., in so ugovori nedopustni, ker odpoved nima veljave sodne odpovedi. R e k u r z u B je dež. sodišče v Ljubljani s sklepom od 12. junija 1920 R III 122/62 ugodilo in prvemu sodniku naložilo, da po pravomočnosti rekurznega sklepa zakonito razpravlja. Razlogi. Iz §§ 565 in 566 c. pr. r. sledi, da izvensodna odpoved po § 565 c. pr. r., ako ni pravočasnega ugovora, more tvoriti izvršilni naslov tedaj, ako vsebuje navedbe po § 562 t. 1 in 2 c. pr. r., ki se zamorejo izkazati po listinah in so se upoštevali roki §§ 563 in 564 c. pr. r. Vse te navedbe in potrebščine so pa predpisane le zato, da se more odpoved tudi izvršilnim potom uveljaviti, nikakor pa ne za veljavnost odpovedi. Ker govori § 565 c. pr. r., da se lahko izvensodna odpoved opravi po notarju ali kako drugače, in ker govori ta določba le o navadnem priobčilu, katero je dati nasprotniku odpovedujoče stranke, v predmetnem slučaju pa obsega pismo zastopnika najemodajalca na nasprotnico z dne 7. maja 1920 v § 562 opr. označene in za nasprotnico povsem razumljive navedbe glede predmeta in roka, je predmetna pismena odpoved sposobna, da dovede do razveljavljenja najemne pogodbe. Da pa more nasprotna stranka se uspešno braniti proti razveljavljenju pogodbe, ji pristoja le edino sredstvo, da vloži zoper odpoved svoje ugovore, ker bi drugače stopila v moč odpoved in kot posledica razrušitev najemne pogodbe. Prvi sodnik imel je tedaj ugovore sprejeti in o njih razpisati narok po § 571 c. pr. r. 290 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. in bi moral ugovore zavrniti Ie tedaj, ako niso bili vloženi pravočasno. Revizijskemu rekurzu je kr. stol sedmorice, od d. BvZagrebu, s sklepom od 31. avgusta 1920 Ut 140/20, ugodil in izpodbijani sklep tako izpremenil, da se zopet vpostavi v moč sklep prvega sodišča. Razlogi, Po II. odstavku § 565. c. pr. r. in I. odstavku § 562. c. pr. r. mora izvensodna odpoved poleg drugih potrebnosti vsebovati tudi označbo rabokupnega predmeta. Brez te označbe ne le ne more slovom tretjega odstavka § 565. c. pr. r. služiti izvensodna odpoved kot izvršilni naslov, marveč niso zoper njo niti dopustni ugovori po zmislu § 566. c. pr. r., kajti je po tej zakonski določbi podati ugovore le zoper tako izvensodno odpoved, katera ustreza navedenim zakonskim predpisom. Z navzočo pisemsko odpovedjo od 7. maja 1.1. odpoveduje A. K. toženki B. zgol »stanovanje« brez nadaljnje označbe rabokupnega predmeta. Prvi sodnik je zoper to odpoved podane ugovore zavrnil, ker odpoved nima v § 566. odst. 2. c. pr. r. predpisanih navedeb. Temu nasproti pa izraža rekurzno sodišče v izpodbijanem, prvosodni sklep izpreminjajočem sklepu mnenje, da je v predmetni odpovedi označen rabokupni predmet na za nasprotnico povse razumljiv način in da je potemtakem odpoved sposobna, da dovede do razveljavljenja najemne pogodbe, da se more toženka braniti le z ugovori, ki da jih je bilo torej sprejeti in o njih razpravljati. Pravnemu stališču rekurznega sodišča ni pritrjati. Na eni strani ne more v zakonu izrecno predpisani označbi rabokupnega predmeta zadoščati že taka označba, ki jo moreta razumeti le stranki, marveč mora označba, baš ker jo zakon izrecno zahteva, nuditi za identifikacijo rabokupnega predmeta potrebne objektivne podatke, ki naj svoječasno omogočijo tudi izvedbo izvršbe (§ 7. izvrš. r.). Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 291 Na drugi sti ani ni res, da se toženka zoper razveljavljenje pogodbe po taki odpovedi, katera ob sebi ne more postati izvršilni naslov, ne bi mogla braniti drugače nego s sodnimi ugovori zoper odpoved, marveč ji za primer, da se z odpovedjo ne zadovoljuje, ostanejo ohranjeni in neprikrajšani morebitni ugovori zoper razveljavo pogodbe, tudi za tedaj, ako bi hotel tožnik naknadno na podlagi te izvensodne odpovedi sodno uveljavljati razveljavo pogodbe. Prvosodni sklep je tedaj ustrezal zakonu in stvarnemu položaju in ga je bilo, ugodivši revizijskemu rekurzu, zopet vpcstaviti v moč. M. c) Sklep oblastva, ki dovoljuje sekvestru društva »Deutscher Schulverein« prodajo njegovega zemljišča, je v zmislu § 33. zemlj. zakona sposobna in pravomočna podlaga za vknjižbo lastninske pravice na ime kupca. Zemljišče društva »Deutscher Schulverein«, vi. št. 325 d. o. Velenje, je bilo postavljeno na podlagi sklepa dež. vlade za Slovenijo z dne 18. aprila 1919 št. 3552 pod nadzor ter na pod-' lagi sklepa deželne vlade za Slovenijo z dne 22. junija 1919 št. 3228 tudi pod sekvester, obenem se je izrekla prepoved prodaje tega posestva. Okr. sodišče v Šoštanju je (dne 7. februvarja 1920 pod dn. št. 73/20) ugodilo predlogu sekvestra, da se naj dovoli zemljiškoknjižni prepis lastninske pravice pri posestvu vi. št. 325 d. o. Velenje na trško občino velenjsko, kateri je bil sekvester to posestvo prodal s pogodbo dto. 27. oktobra 1919 v zvezi s sklepom deželne vlade za Slovenijo odd. za trgovino in obrt dto. 31. avgusta 1919 št. 3228. Društvo »Deutscher Schulverein« je v svojem rekurzu proti omenjenemu zemljiškoknjižnemu sklepu izvajalo, da je bila vknjižba dovoljena na podlagi listine, ki ne odgovarja zakonitim predpisom v zmislu §§ 31—33 zemlj. zakona, prvič že zaradi tega, ker sekvester — če tudi z odobrenjem deželne vlade — sploh ni upravičen, da namesto lastnika sklene in podpiše kupno pogodbo, s katero se likviduje zasebna imovina in ker bi moglo tako likvidacijo — če bi bila vendar dopustna — le 292 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. neposredno odrejati pristojno ministrstvo v Beogradu, ne pa pokrajinska vlada. Ker pa znači predmetna likvidacija v bistvu in obliki razlastitev zasebne lastnine, bi bil za njo potreben posebni državni zakon in ona torej že iz tega splošnega razloga ni pravoveljavna. Končno se je v rekurzu še naglašalo, da taka likvidacija tudi vsled nasprotnih določil saint - germainske mirovne pogodbe ni dovoljena. OkrožnosodiščevCeljujes sklepom dto. 9. maja 1920 R I 38/20-1 zavrnilo navedeni rekurz z utemeljitvijo, da je sekvester prodal zemljišče na podlagi sklepa deželne vlade za Slovenijo, vsled česar ga je smatrati za zastopnika deželne vlade kot administrativne oblasti ter je poklicano presojati dopustnost, odnosno upravičenost sekvestrovega ravnanja le kompetentno upravno oblastvo'. Glede na njegovo javnopravno funkcijo se torej v okviru zemljiškoknjižnega predloga ne da presojati — je li sekvester prekoračil meje svojega delokroga ali ne. Sodišče se pa tudi ne more spuščati v pretres vprašanja, je li deželna vlada postopala v okviru svojega delokroga ali ne. O tem odločuje edino le ministrstvo za trgovino in obrt v Beogradu. Na saint - germainsko mirovno pogodbo se pa rekuren-tinja ne more sklicevati, ker mirovna pogodba še ni odobrena ter se zatorej še ni mogla upoštevati. P r i p o m n j a. Pa tudi sedaj po ratifikaciji mirovne pogodbe — glasom uradnega lista za Slovenijo z dne 3. avgusta 1920 št. 90 veljavne za avstrijsko republiko in našo kraljevino od 16. julija 1920 dalje — še nikakor ne bi bilo vzroka, da bi se opustilo gorenje stališče glede imovine našemu narodu in vsled tega tudi naši državi sovražnih društev »Deutscher Schul-verein« in »Siidmark«. Ti. društvi sta že pod staro Avstrijo v nasprotju z osnovnim zakonom o enakopravnosti narodov zasledovali kot cilj germanizacijo nenemških narodov in s tem pripravo aneksije cd strani Nemčije in sta tako služili veleizda-jalskim smotrom. Če bi se torej delovanje teh društev trpelo tudi še v Jugoslaviji, bi se s tem le omogočilo nadaljevanje veleizdajalskega delovanja na odtrganje ozemlja od naše kraljevine in spojitev z avstrijsko republiko ea no Dourejšnji ger- Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 293 manizaciji ustvarjenih temeljih. (§ 87 a (b) srb. kaz. zak.) Eks-nropriacija imetja teh državi nevarnih društev je torej utemeljena v kazenskem pravu in je le preventivno sredstvo za one-mogočenje veleizdaje. J. Sernec. d) Pravdna pot ni izključena za lastninsko tožbo glede demobi-Hzacijskega blaga. Pomen uredbe celokupnega ministrstva od 28. februarja 1919, v »Službenih novinah« od 8. marca 1919, broj 15. (Člen VII.) Tožniku je bilo zaplenjeno leta 1919 železo določne teže in določne kakovosti ter oddano gospodarski komisiji za stvarno demobilizacijo. Zadevni tožbeni zahtevek, da se vrne zaplenjeno železo, je naperjen proti kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, zastopani po deželni vladi v Sloveniji, odnosno po gospodarski komisiji za stvarno demobilizacijo. Slednjo zastopajoča finančna prokuratura v Ljubljani, je uveljavlja predvsem, da pravdna pot ni dopustna vsled naredbe celokupnega ministrstva od 28. februarja 1919, objavljene v »Službenih novinah« dne 8. marca 1919 pod br. 15, s katero se ustanavlja direkcija plena in določa v členu VII, 6, da razsoja upravna komisija o zahtevkih zasebnikov, ki uveljavljajo lastninsko pravico na kaki zaplenjeni reči. Okrajno sodišče v Ljubljani je ugodilo tožbe-nemu zahtevku s sodbo od 4. maja 1920. opr. štev. C II 192/20-5, ker je bil sicer zahtevek utemeljen. Ugovor glede nedopustne javne poti se je zavrnil z utemeljitvijo', da navedena naredbena določba nikakor ni mogla derogirati obč. drž. zakona, po ka-rem ima tožnik pravico, uveljavljati svoje zasebnopravne zahtevke proti erarju tožbenim potom, in se navedena določba povrh ne nanaša na končno uveljavljenje zasebnopravnih zahtevkov, ampak ustanavlja le upravno komisijo, da more razsojati o lastninskih zahtevkih zasebnikov. Če pa razsodi ali ne razsodi, s tem še ni vzeta zasebnikom pravica do tožbe pred sodiščem, ker ne gre razlagati na široko izjemnih naredb v neprilog pravicam, ki jih ima tožnik po veljavnih zakonih. 291 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo Deželno kot prizivno sodišče v Ljubljani je ugodilo toženčevemU prizivu s sklepom od 9. julija 1911, opr. štev. Bc III 101/20-5, razveljavilo prvo sodbo in predidoče postopanje ter zavrnilo tožbo. Iz razlogov: »Službene novine« od 8. marca 1919, br. 15, prinašajo v imenu kralja kralja Petra I. in temeljem pooblaščenja prestolonaslednika Aleksandra uredbo o osnovi direkcije plena. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev še nima ustave. Za kraljevino veljavnih določb, kateri faktorji so upravičeni, da izdajajo zakone, torej še ni. Vsekakor ni dvoma, da je pripisovati lastnosti zakona odredbam in zakonomi ki jih izda sedanje ljudsko zastopstvo z odobren jem vladarja; ni pa tudi odrekati te lastnosti odredbam celotne centralne vlade v sporazumu s kraljem, zlasti ne v slučajih, ako je zadevna odredba nujna. Pravico do takih odredb more'črpati država iz nujne potrebe, iz svojega zasilnega stanja. V sedanjih razmerah za to ni iskati no-* bene druge opravičbe. ko ni urejene ustave in je ljudsko zastopstvo le začasno. Ta uredba je torej veljavna in za sodišče obvezna. Po členu VII. te uredbe pa je osnovati stalno pravniško komisijo za razsojo o lastnini plena vsled reklamacij zasebnikov. Ta komisija oddaja svoja mnenja ministrskemu predsed-ništvu, ki odloča končnoveljavno. Ni se trdilo, da bi bila neveljavna ta uredba za Slovenijo; iz ustanovitve pravnega odseka pri gospodarski komisiji za stvarno demobilizcijo, razglašenega v Uradnem listu od 28. avgusta 1919, št. 141. pa izhaja, da veljaj ta uredba tudi za Slovenija Pri gori navedeni določbi uredbe naj odloča ministrski predsednik končno o tem, je li zaplenjeni predmet vojni plen ali ne. Ta odločba izključuje torej vsa druga oblastva; nihče drugi, zlasti tudi sodišče, ni upravičeno, dokončno izrekati o tem, je li predmet, ki se zahteva kot vojni plen, vojni plen in s tem državna last ali pa zasebna lastnina. Da je redna pravdna pot izključena, izhaja iz določbe, da odločuj dokončno ministrski predsednik o stvari, čeprav ni izrecno izključena pravdna pot. To sledi iz besedila in iz uvaževanja, da bi bilo neekonomično, dopuščati pravde, ki bi bile brez Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 295 učinka. V tem slučaju gre za železo, ki ga smatra toženec za vojni plen. Tožnik reklamira na tem zaplenjenem železu svojo lastnino, torej je primer povsem tak, kakor ga ima v mislih člen VII. navedene uredbe. Naravno je torej za razsojo o tem sporu pravdna pot izključena. Stol sedmorice. oddelek B, v Zagrebu je ugodil s sklepom od 28. septembra 1920, opr. št. U t 148/20-1, tožni-kovemu revizijskemu rekurzu, razveljavil izpodbijani sklep, da ponovno razpravlja in sodi, odstopivši od razlogov, iz katerih je bila razveljavljena prva sodba. Razlogi: Ni moči biti po pravici mnenja, da je v tem primeru izključena redna pravdna pot glasom uredbe celokupnega ministrstva o ustanovitvi direkcije plena (Službene novine« od 8. marca 1919, br. 15). Predvsem ni izrecno povedano v tej uredbi, da je izključena pravdna pot za v njej predvidene primere, Ker pa je izključenje redne pravdne poti izjema od sploh veljavnega načela, ni moči take izjeme enostavno po sebi domnevati; vse-kakor bi jo bilo tolmačiti restriktivno, ne pa ekstenzivno. Po drugi strani se pa nanašajo predpisi člena VII. navedene uredbe očividno le za primere plena, omenjenega v II. in III. členu te uredbe, in urejajo le reševanje reklamacij, podanih v zadevnem upravnem postopanju. Po teh predpisih se na ta določeni način končno odločuje o reklamacijah v upravnem postopanju. Toda s tem ni zabranjeno. da se stavi na rednem sodišču zaseb-nopravna zahteva, ki temelji na zasebnem pravu, kar bi navadno spadalo pod odločbe II. in III. člena navedene uredbe. Tu ne gre za rešitev kake reklamacije, pač pa za revindi-katorno tožbo. Ni moči torej reči, da sodišča niso pozvana, da sodijo o zadevnem zahtevku, zlasti ni izreči, da je pravdna pot nedopustna. Ni preiskovati, je li mogel tožnik sicer na drug način potom upravnega oblastva priti do svoje pravice, ne da bi vložil tožbo. To bi utegnilo biti odločilnega pomena zgol pri pretresanju vprašanja o potrebi in povračilu pravdnih stroškov. B. B. 296 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. B. Kazensko pravo. a) Kedaj ni v sodbi razlogov v zmislu t. 5 § 281 k. pr r. ? — Zasebno pismo je pripravno sredstvo za ponaredbo oporoke (§ 201 a k. z.). Rešenje kasacijskega sodišča ljubljanskega od 23 aprila 1919, Kr. 1/19 France P. je bil hlapec pri posestniku S. Pri istem gospodarju je služila Marička K. Fant in dekle sta se rada imela in si prisegla večno ljubezen in zvestobo. Vse to je bilo znano Francetu M., prijatelju Franceta P. Le - ta je moral v vojno. Ko je Marička doma dolge noči solze pretakala, si je France M. glavo belil, kako bi prišel do par črevljev in do krvavo prislu-ženih in za poroko prihranjenih kronic, ki jih je bil njegov pri-jatel France P. pustil v shrambi pri svojem gospodarju. Po dolgem tuhtanju si je sestavil načrt tako pretkano zvit, da ga baje noben državni pravdnik ne bi mogel razkrinkati. Sestavil je pismo Franceta P. na posestnika S. V tem pismu je vse natanko razložil, kako France P. razpolaga s svojim bornim imetjem, kaj naj po njegovi smrti dobi ta in kaj oni. Samemu sebi je France M. kajpada zapustil črevlje, pipo in skoro 800 svetlih kronic, malo da ne vse drugo radi lepšega Marički K. Pismo je France M. poslal svojemu prijatelju J., ki se je bojeval na istem bojišču tam doli na Laškem, ter je J-u naročil, naj pismo odpošlje posestniku S., čim France P. na bojišču pade. France P. je res podlegel strojni puški zavratnega Laha in J. je naročilo Franceta M. izvršil. Marička K. si je zadnjo solzo izbrisala in se takoj močno potolažila, ko jej je zapuščinski sodnik povedal, kaj jej je vse pokojni ljubimec zapustil, toda verjeti le ni hotela, da je France P. res določil Francetu M. tudi tiste svetle kronce. Tudi drugim udeležencem se ni zdela prava oporoka. France M. pa je trdil, da je oporoka prava in pristna češ, da ie pokojni France P. tudi njemu pisal istočasno kakor gospodarju S. in mu natančno priobčil vsebino oporoke, vpo-slano S-u; dotično pismo pa da je žalibog izgubil. Prišlo je do pravde. Koj na prvi razpravi je Francetu M. prej toliko obožana zvijačnost odrekla; mešal je in mešal tako, da je razpravni sodnik smatral umestnim, da pove svojo najprej Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 297 državni pravdnik. Le-ta je Franceta M. obtožil radi hudodelstva goljufije po §§ 197, 201 a k. z. in novomeško okrožno sodišče je Franceta M. v zmislu obtožbe obsodilo. K a s a -cijsko sodiče ljubljansko je ničnostno pritožbo obrožen-čevo zavrnilo iz teh-le razlogov : Pritožitelj očita prvostopni sodbi ničnost v smeri točke 5 § 281 k. pr. r. češ, da ni zadostnih razlogov za izrek, da je on ponaredil poslednjo voljo Franceta P.; mnenje veščakov, pismoukov da ne prihaja kakor dokazilo v poštev, a iz izpovedb prič ne izhaja, da ni pokojnik dotičnega pisma obtožencu res poslal. Toda nedostatek razlogov utemeljuje le tedaj ničnost, ko sodba sploh ne navaja nobenega razloga za dejansko ugotovitev. Sodni dvor pa je ne glede na jasen izrek veščakov-pismoukov ugotovil, da je obtoženec, ki bi po ponarejenem pismu dobil 803 K 20 v iz P-eve dedščine; da odbije vsak sum, tudi Marijo K. upošteval, ker mu je bilo znano ljubavno razmerje med K-ovo in pokojnikom; dalje, da je obtoženec poslal pismo J-u daleč na bojišče, dasi je on sam stanoval prav blizu Franceta S-a; da je J-u obečal dobro plačilo za malenkostno uslugo, ki jo je storil s tem, da je poslal pismo S-u; slednjič da je J. zanikal, da mu je pismo France P. izročil, ter da je on obtoženca o P-evi smrti obvestil. Razlogov za grajani izrek torej v sodbi ne manjka. Pravilnosti sodnih uvaževanj in dopustnosti sodnega prepričanja pa obtoženec ne sme izpodbijati. Pritožba je zato v tej smeri neopravičena. Obtoženec uveljavlja dalje ničnost po § 281 štev. 9 a k. pr. r., trdeč, da ni kaznjivega dejanja, češ, da uprašavne listine ni smatrati za oporoko, ker je le pismo, naslovljeno na drugo osebo, dalje ker je njena vsebina premalo jasna in nikjer ne omenja, da ima veljati za poslednjo voljo ter ne rabi nikjer besede dedič ali volilojemnik; slednjič ker je listina tako nerodno sestavljena, da ni možno smatrati jo za pravilno oporoko, ter ni zato sposobna koga v zmoto spraviti. Ti ugovori so pa pravno pomotni. Ponarejena listina vsebuje izraz poslednje volje Franceta P. (§ 552 o. d. z.). V pismu razpolaga P. z vsem svojim imetjem ter določa, kaj naj dobi po njegovi smrti iz njegovega premoženja France M., kaj sestra Neža P. in kaj Marička K. V po- 20 298 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. sebnem pismu, ki je bilo pritrjeno onemu ponarejenemu, je baje naročil P. obtožencu, naj obdrži oporočno pismo toliko časa, dokler ne dobi obvestila o njegovi smrti. Ta okolnost kaže nedvomno, da je smatrati ponarejeno pismo za izjavo^ poslednje volje Franceta P. Ta izjava pa je jasna, storjena po lastni odločbi pisčevi. Ponarejeno pismo ima vse bistvene znake svoje-ročno pisane in podpisane izjave poslednje volje volje (§ 578 o. d. z.). Nobena zakonita določba ne zahteva, da mora oporočnik rabiti izraz dedič ali volilojemnik; nikjer ni prepovedano, da oporoka ali kodicil ne sme biti sestavljena v obliki pisma; pač pa dovoljuje zakon vsako poljubno zunanjo obliko izjave poslednje volje. Moreš jo napisati s črnilom ali s svinčnikom, na papir, na les, na skril, v poljubnem slogu in poljubni pisavi. Odločilno je zgol, da izraziš jasno in nedvoumno svojo voljo. Ali vsebuje ponarejeno pismo testament ali kodicil (§ 553 o. d. z.), je za razsojo o obtoženčevi krivdi brez pomena. Da pa je bilo ponarejeno pismo pripravne sredstvo, koga v zmoto spraviti, dokazuje že samo dejstvo, da so jo stranke in okrajno sodišče v K. smatrale za oporoko pokojnega Franceta P. in da je rečeno sodišče vsled protislovnih dedinskih izjav storilo sklep v zmislu § 125 ces. pat. od 9. avgusta 1854. leta št. 208 drž. zak. Popolnoma neutemeljeno ničnostno pritožbo je bilo zato zavrniti. Gerkič. b) Kriv po § 335 k. z. je tudi, kdor bi se bil moral zavedati m> varnosti svojega ravnanja, a je zgol iz zanikrnosti ali lahkomiselnosti ni spoznal. Rešenje kasacijskega sodišča ljubljanskega od 2. oktobra 1919, Kr. 40/19. Rudolf K. je prinesel z laškega bojišča lep, svetel samokres. V Ljubljani je hotel praznovati »vjedinjenje«. V to se mu je zdela najbolj pripravna gostilna. Sedel je za mizo s štirimi prijatelji in s svojo ljubico Cilko P. Pripovedoval je vesele in žalostne prizore iz svetovne vojne. Vsi so pazno poslušali in bili zidane volje. Rudolf K. je hotel pokazati, da ni bil zastonj v vojni, potegnil je iz žepa oni svetli samokres. Komaj pa se je začel bahati, kako točno in sigurno zna streljati s takim orož- Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 299 jem, se mu je samokres v roki sprožil in krogla je vdrla v srce Cilke P., ki je na mestu umrla. Državni pravdnik je obtožil Rudolfa K. radi pregreška po § 335 k. z. Deželno sodišče je Rudolfa K. od obtožbe oprostilo, češ da ni poznal kompliciranega ustroja samokresa in da zato ni sprevidel nevarnosti svojega ravnanja. Kasacijsko sodišče je ničnostni pritožbi državnega pravdnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in Rudolfa K. v zmislu obtožbe obsodilo. Razlogi. Sodni dvor je ugotovil, da je obtoženec revolver iz toka vzel in da se je revolver v tem hipu že sprožil. Tega dejanja pa ni smatral objektivno nevarnim:, češ, da obtoženec ni mogel sprevideti one nevarnosti, ki jo ima v mislih § 335 k. z. To na-ziranje je pravno pomotno. Sodni dvor je ustanovil, da je sprožaj zelo občutljiv in da se revolver sproži, če se na trnek le lahko pritisne s prstom. Ugotovil je dalje, da se je samokres sprožil, čim ga je obtoženec iz toka potegnil, ker se je trnek dregnil ob obtožencev prst ali ob kaj druzega. S tem je ugotovljena nevarnost revolverja in lahkomiselno rokovanje z njim. Že sama posest takega kočljivega orožja utemeljuje nevarnost za nositelja in njegovo neposredno obližje. Ta nevarnost postane še večja, ko se tako orožje potegne iz žepa in iz toka. Krivda po § 335 k. z, ne obstoja le tedaj, ko si je bil storilec svest nevarnosti svojega ravnanja, nego tudi tedaj, ko bi se je moral zavedati, a je zgol iz zanikrnosti ali lahkomiselnosti ni poznal. Obtoženec ni poznal ustroja revolverja, ni niti vedel, če je nabit; utaknil ga je v žep, ne da bi si ga bil prej ogledal in potegnil ga je iz toka neprevidno in brez vsake varnostne priprave. Ravno zato pa, ker ni ustroja poznal, ni smel z revolverjem tako neprevidno ravnati. Kakor izkušen vojak je moral tempreje spreviditi, da je vsako orožje kolikor toliko nevarno in ni smel v neposredni bližini druzih ljudi z njemu nepoznanim revolverjem rokovati. Če bi bil uporabil ono preudarnost, ki je ob takih prilikah vsakemu dana, bi se nesreča ne bila zgodila. Obtoženec se pa za kakovost revolverja ni pobrigal, se ni niti 20* 300 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo prepričal, ali je bil trnek v varnostnem ali za sprožaj pripravljenem stanji, nego je z revolverjem slepo rokoval. V tem pa tiči ona lahkomselnost, vsled katere ni obtoženec dejanski obstoječe nevarnosti spoznal. Sam ob sebi bi se revolver ne bil sprožil, kakor se ni bil, dokler ga je obtoženec mirno v žepu nosil. Da niso niti policijski stražarji ustroja revolverja poznali in da se je revolver tudi stražarju M. takoj sprožil, čim ga je vzel v roko, obtoženca ne opravičuje. Obtoženčeva krivda v zmislu § 335 k. z. je torej očividna. Zato je bilo po § 288/3 k. pr. r. obtoženca v zmislu obtožbe krivim proglasiti. Gerkič. c) Začetnik v zmislu 1. odst., § 84 k. z. je vsak neposredni storilec, ki nastopa na svojo roko, da ugodi svoji nenavisti. Rešenje stola sedmorice v Zagrebu od 24. junija 1920, KI 109/20. Anton M. in Andrej P. sta bila s sodbo okrožnega sodišča mariborskega radi hudodelstva javnega nasilja po § 83 k. z. obsojena po višjem kazenskem postavku § 84 k. z. Njiju ničnostno pritožbo je stol sedmorice zavrnil iz razlogov: Pozivom na točko 11 § 281 k. pr. r. ugovarjata obtoženca, da sodbeni izrek ne navaja onih okolnosti, ki so pogoj za višji kazenski postavek § 84 k. z., kakor je to predpisano v §§ 260, 268 in 270 k. pr. r. Sodni dvor da bi bil moral v krivdo-reku jasno in določno povedati, da sta obtoženca kakor začetnika silovitosti v hišo vdrla, ugotovitev zgol v sodbenih razlogih da ne zadostuje. Ta ugovor ne drži. V sodnem izreku je ugotovljeno, da sta vdrla oba obtoženca z mnogimi zbranimi ljudmi v hišo Mihe P. ter da sta tam njegovim domačinom silo delala, da svoji nenavisti ugodita. S tem sta označena oba obtoženca kakor sostorilca, torej kakor začetnika v zmislu prvega odstavka § 84 k. z. Ni trebalo, da bi sodni dvor rabil baš besedo: »začetnik«, čim je neposredno storilstvo na drug način izrazil. Kajti višji kazenski postavek § 84 k. z. je vporabiti na vse neposredne storilce (sostorilce), katere označuje zakon sam kakor začetnike. Drugi kazenski postavek je določen zgol za Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 301 pomagače. Naziranje pritožnikov, da je razločevati med začetniki, storilci in pornagači, nasprotuje besedilu zakona, ki obsega samo dva kaz. postavka in določa, da je uporabljati nižjega zgol na pomagače, torej ne tudi na neposredne storilce. Začetnik v zmislu prvega odstavka § 84 k. z. je potemtakem oni, ki nastopa kakor neposredni storilec, ki ravna sam od sebe, da doseže svoj smoter, da ugodi svoji nenavisti. Ne obstoja niti ničnostni razlog točka 8 § 281 k. pr. r. Že v obtožnici je bila predlagana uporaba prvega kaz. postavka § 84 k. z. Obtožba pa bi bila le tedaj prekoračena, če bi bila obtoženca obsojena radi kacega dejanja, radi katerega nista bila obtožena. To se ni zgodilo. Sodbeni izrek se dobesedno krije z obtožbo. _Docela neutemeljeno ničnostno pritožbo je bilo potemtakem zavrniti. Gerkič. d) Prostorek radi zastaranja kaznjivega dejanja je ničev. če obtožba ni bila izčrpana. — Državni pravdnik, ki postopa v zmislu § 46 k. pr. r., ne more kar brez druzega umakniti po njeni priglašeni vzklik. Rešenje stola sedmorice v Zagrebu od 23. marca 1920, KI 124/20. Na vrhovnega državnega pravdnika ničnostno pritožbo v varstvo zakona je stol sedmorice izrekel: Sodba okrajnega sodišča ljubljanskega od 12. maja 1919, II VII/19-2, s katero je bil obtoženec Anton R. oproščen od obtožbe radi prestopka zoper varnost časti po § 487 k. z. na škodo zasebnega obtožitelja orožniškega stražmojstra Josipa K. in sodba deželnega kakor vzklicnega sodišča ljubljanskega od 12. avgusta 1919, BI XII 201/19-4, s katero je bil zavrnjen vzklic zasebnega obtožitelja zoper oprostilno sodbo gori navedeno, — kršiti zakon v §§ 530 in 532 k. z. in §§ 46 in 451 k. pr. r. Razlogi. Anton R. je v zapisniku okrajnega glavarstva v Ljubljani od 30. januarja 1919. leta obdolžil orožniškega stražmojstra Josipa K., da ni poslal oblastvu zahtevanega izvestja o razme- 302 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. rah R. in njegove rodbine in da R. zato ni bil oproščen od vojaške službe, ker K. ni nosil kakor drugi, kokoši, masla in jajc. O predmetu te ovadbe je vsled gosposkinega naloga poizvedoval orožniški okrajni poveljnik in tudi temu je Anton R. dne 7. aprila 1919 potrdil, da so bile prošnje onih posestnikov ugodno rešene, ki so stražmojstru K. in njegovi soprogi živila nosili. To zopetno obdolžitev je posneti poročilu poizvedujočega poveljnika od 8. aprila 1919. Priklopljena je temu poročilu tudi izjava stražmojstra K. od 8. aprila 1919, s katero zahteva kazensko postopanje zoper Antona R., ker ga je ta obdolžil, da je K. le onim izposloval vojaške oprostitve, ki so mu živila prinašali. V isti izjavi je K. pooblastil javnega tožitelja, da se v zmislu § 46 k. pr. r. posluži »vseh kazenskih kakor tudi pravnih sredstev.« Orožniško oddelno poveljstvo je dne 17. aprila privolilo v sodno preganjanje Antona R. Spisi so dospeli 20. aprila 1919 na ljublj. okr. sodišče s predlogom drž. pravdnika od 19. aprila, naj kaznuje Antona R., ker je obdolžil Josipa K., da je glede njegove oprostitve od črno-vojniške službe podal neresnično poročilo na okrajno glavarstvo, in da se je v svojem službenem poslovanju pustil podkupiti in onim izposloval vojaško oprostitev, ki so mu živila prinesli. Vsled tega predloga je okrajno sodišče dne 5, maja 1919. leta odredilo glavno razpravo odnosno vabilo R. kakor obdolženca. Z razsodbo od 12. maja 1919 U VII 370/19-3 ga je pa v zmislu § 389 štev. 3 (prav 259 štev. 3) k. pr. r. oprostilo od obtožbe radi zastaranja, češ, da je od dneva, ko je obtoženec vložil ovadbo zoper Josipa K. t. j. od 31. januarja 1919 do 5. maja 1919, ko je sodišče zoper obtoženca odredilo vabilo na glavno razpravo, preteklo več nego tri messce. Zoper to razsodbo je javni obtožitelj zglasil vzklic, ga pa na vzklicni razpravi umaknil, češ, da je utemeljeno objektivno zastaranje. Zategadelj je deželno kakor vzklicno sodišče v Ljubljani z razsodbo od 12. avgusta 1919. leta, BI XII 201/19-4 vzklic zavrnilo. V razlogih navaja, da je bilo potrditi razsodbo prve stopinje, ker je javni obtožitelj vzklic umaknil vsled objektivnega zastaranja, ki je nastopilo vsled krivde prvega sodnika. Obe razsodbi kršiti zakon. Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 303 Prvostopna razsodba je nična, ker obtožba ni izčrpna (§§ 4f)8 štev. 3 in 281 štev. 7 k. pr. r.). Anton R. ni samo 30. januarja nego tudi 7. aprila 1919. leta stražmojstra K. obdolžil in sicer s tem, da je okolnosti, navedene v zapisniku od 30. januarja ponovil in potrdil. Javni obtožitelj je v svojem predlogu od 19. aprila 1919 zahteval v zmislu § 451 k. pr. r. zakonito kaznovanje glede obeh dejanj, izrecno glede obdolživte K. v »notri navedeni izjavi«. Čim bi se pa okrajno sodišče bavilo tudi z dejanjem od 7. aprila 1919, bi ne prišlo v poštev zastaranje. V tej smeri je napačna tudi razsodba deželnega kakor vzklicnega sodišča. V tej je pa nadalje kršen zakon tudi v določbi i? 46 k. pr. r., ker je vzklicno sodišče neopravičeno vpoštevalo izjavo javnega obtožitelja, da umakne vzklic. Zasebni obtožitelj ostane vedno dominus litis tudi, ko ga zastopa državni pravdnik v zmislu § 46. k. pr. r. Zgol on ima pravico odločiti o usodi svoje tožbe; državni pravdnik vodi le formelno kazensko postopanje in je opravičen razpolagati o usodi tožbe zgol v okviru pooblastila, ki je ima od zasebnega tožitelja. Zato zasebna obtožba ne zgubi svojega značaja, tudi ko jo zastopa državni pravdnik, radi česar mora zasebni tožitelj, če ne pride do obsodbe, plačati vse stroške (§ 390 k. pr. r.). Zategadelj ni državni pravdnik, če ni izrecno v to pooblaščen, opravičen zglasiti in vložiti pravne leke na škodo obtoženca. Čim pa nima te pravice, je bil v pričujočem primeru še manj opravičen odstopiti s privoljenjem; in ob navzočnosti zasebnega obtožitelja zglašenega pravnega sredstva brez pooblastila in vedno~ sti zasebnega obtožitelja in brez pritrdila zasebnemu obtoži-telju, ki je orožniški stfažmojster, nadrejenega komandanta, s čigar strani je bil v zmislu ces. nar. od 27. oktobra 1835. leta štev. 228 drž. zak. stavljen predlog na kaznovanje Antona R. Zato je kasacijsko sodišče ničnosnto pritožbo v varstvo zakona, vloženo po vrhovnem državnem pravdniku v zmislu § 33 k. pr. r. smatralo utemeljeno in je po § 292 k. pr. r. razsodilo kakor gori povedano. Gerkič. 304 Književna poročila. Književna poročila. E. Ehrlich: Grundlegung der Soziologie des Rechts. Monakovo in Lipsko, založba Duncker & Humblot, 1913. Str. 409. Slovenski Pravnik je leta 1913. (XXIX., str. 257. do 276.) objavil poročilo o nemškem pokretu za »prosto« pravo. Referat je bil natisnjen ali pa vsaj spisan, preden je izšla Ehrlichova knjiga. V kratkem uvodu sem označil za predborca in v pregledu sem nazval za pomembnega pristaša nove struje našega pisatelja Ehrlicha, dočim sem kot glavnega vodnika prostopravnikov imenoval freiburškega docenta Herrmanna U. Kantorowicza. Da sem njega prištel Kantorovviczevim pripadnikom, se je pisatelju za malo zdelo, in vložil je s pismom protest pri Pravniko-vem odboru. Pojasniti je 'torej treba, da nismo nameravali g. pisatelja omalovaževati1), marveč poročevalec je bil izgol sledil mnenju prostopravnikov, o katerih je poročal, osobito Fuchsu (Juristischer Kulturkampf, Karlsruhe 1912, stran 1, in nasl. v uvodu), ki pripisuje Kantorowiczu (D. R. Z. 1911., str. 353.) izrek, da išči sodnik norm samotvorno t. j. »prosto« in da z normami izpopolnjuj vrzeli, ki so v kzobličenem pravu t. j. v ukaznem pravu in v završenem pravu navad. Niti prej niti sedaj nismo imeli nobenega povoda, da bi ometali trditev, da je Gnaecus Flavius (Kantoro-wicz, Der Kampf um die Rechtswissenschaft, 1906.) faktično sprožil in razvnel boj nemških pravnikov, saj se tega boja nikdar nismo nameravali udeleževati Dandanes imamo pač še manj povoda kaj takega storiti, saj so se razmere in seveda tudi pravne razmere na jugu bivše monarhije korenito izprevrgle. Zategadelj prepuščamo nemškim pravnikom, naj sami doženejo, ali gre Ehrlichu ali Genvju prvenstvo, da je zamislil novo pravniško gibanje; ali je »pravne, norme« pa »kulturne norme« prvi razločeval Ehrlich ali Maks Ernst Maver, in kar je še takih vprašanj. Kot gledavci prostopravniških reformskih nasvetov in osnutkov se, rekel bi, zmerom bolj oddaljujemo od okolja, ki se nam je včasi le sumljivo zdelo, ker smo vedeli, da gre tudi za poizkuse, usposobiti prešibki nemški pravni sistem za cilje, ki jih nikoli ne bo. Naša pot ne drži v smer, kamor se koplje pandetsko .znanstveno spoznavanje, marveč proč od te preuveličevane in oboževane pandektologije, za katero so veliki nemški učenjaki izgubili mnogo sil; toda naša pot tudi ne drži po ključastih ridah modernistov in reformistov, ki so, nekateri nevede, drugi pa vedoma, služili jačenju in oborožavanju prava za svetovno gospodovanje ter devali in nalepljali različne obveze in obliže na gobovo telo, ki je pogubljeno. Ehrlich ne 0 Če mu pride ta ocena sploh pred oči, naj nam g. pisatelj oprosti mnogoletno zamudo, ki jo je vojna zakrivila! Književna poročila. 305 spada k prostopravnikom te sorte. On jih visoko nadkriljuje. On je sociolog v pravem pomenu besede. Dokler je bila absolutna predstaviteljica človeške družbe organizirana država, ves ta čas je bila sociologija tuja in sumljiva veda. V velikih angleških in francoskih ustavnih krizah se je porodila kljubovavka. Prvi njeni začetki sezajo daleč nazaj Ze Harrington, Milton in osobito Hobbes, dalje Ferguson in Smith so bili angleški sociologi. Francoski lite-ratski sociologi so bili socialni filozofi, socialist — potrjevavec Rosseau, socialni kritik Voltaire in Comtov predhodnik Turgot. Vendar računajo navadno postanek sociologije izza prvih takozvanih sistemov, ki sta ju ustvarila Spencer in Comte. Čeprav je dandanes pravna sociologija obmejna veda občne sociologije, vendar so očetje občne sociologije pravniki. Njim je bilo treba pojmovno pregledati vse panoge družabnega življenja, ker so ustvarjali moderno ustavno in upravno pravo. Angleži in Francozi so uvedli nova pravna načela v državo in družbo ter so postali na potu od filozofije k življenju očetje sociologije (Brinkmann). Ko bereš na prvi strani knjige Ehrlichovo posvetilo Paulu Fredericu Oirardu, že kar zaslutiš prizadevanje, nemško pravoslovje približati zahodnoevropskemu pravoslovju in ga tako spasiti pogube, da bi slepo vztrajalo na zdavnaj prebolenih stopnjah verbalne vzgoje. Sedanje nem-ško-rimsko pravoslovje še ne ve, da je družba v najširšem smislu živ. ljenski red5 ki je od države nezavisen. Poizkus, to osnovno načelo o družbi presaditi v okorelo pravno vedo in to-le vedo sociologično-znan-stveno preosnovati, ta poizkus imenuje pisatelj: »osnutje sociologije prava.« Dandanes, pravi pisatelj, prištevamo družabnim vedam vsak nauk o človeški družbi, i teoretični i praktični nauk, enako teoretično, pa tudi praktično vedo o narodnem gospodarstvu, (takozvano nacionalno ekonomijo), statistiko, politiko. Za skupnost vseh teoretičnih družabnih ved se je izza francoskega filozofa Augusta Comta torej iziza približno 100 let udomačil naziv: sociologija. Poizkušajo sicer, da bi dali sociologiji posebno vsebino, da bi jo napravili za svojsko vedo, in da bi — enotno zbravši vsebino vseh teoretičnih družabnih ved — sociologija obstala kot nekak enotni »obči del« družabnih ved. Pisatelj ne priporoča, da bi se imenovala ta veda sociologija, ker bi bilo za skupnost družabnih ved potem treba drugega naziva. Jurisprudenca sta nam bila dosedaj teoretični in praktični nauk o pravu. To nazivanje se je udomačilo in bo obstalo. Toda treba bo, proti pravi teoriji prava, pravoznanstvu, postaviti praktično jurisprudenco, ali, kcder se ne bo bati nesporazumenja, jurisprudenco v obče. Ker je pravo družaben pojav, sta obe vrsti jurisprudence družabni vedi, toda pravo pravoslovje je del teoretične družabne vede, sociologije. Pravna sociologija je znanstveni nauk o pravu. Miselno jedro Ehrlichove knjige je: težišče pravnega razvoja vseh dob in tudi današnjih dni ni v izakonodaji, ne v pravoslovju, niti v so-jenjstvu, ampak v sami družbi. Morda je v tem stavku zapopaden vsak osnutek pravne sociologije, pravi pisatelj v uvodu. Kadar moreš ves zrni- 306 Književna poročila. sel obširne knjige sprijeti v en sam stavek, je knjiga dobra. A Ehrlichova knjiga je boljša in od vseh dosedaj v Nemcih izišlih pravoslovnih knjig najboljša V Nemcih, bo morda mejnik grandiozne naivitete dosedanjega pojmoslovja. Odslej bo tudi v območju nemškorimskega pravnega sistema težja stvar, temelje družbe iz pravnih razmer deduktivno razlagati. Pravna sociologija izpeljuje obratno: pravo iz razmer družbe. V vsaki družbi poteka pravo iz družabnih razmer, postaja pravni stavek ter vpliva kot pravni stavek zopet na družbo. S temi zaključki prepreda pisatelj vse pravne panoge-in življenjske raizmere, vse pravo, vse življenje in ves promet Podeljen mu je dar prikupljive zgovornosti, da ž njo živo ožarja najbolj krhke tvarine. V poglavju o teoriji običajnega prava govori pisatelj o našem Bo-gišiču, ki ga imenuje Savignvjevega učenca. Bogišič ni ugotavljal pravnih stavkov, ampak preiskoval je pravne razmere in pravne ustroje. Po tem potu je poizkušal spoznavati pravo narodovo. Priredil je več ko 800 vprašanj, in odgovore, ki so mu dohajali iz vseh krajev, je zbral v svojem »Zborniku sadašnjih pravnih običaja u južnih Slovana.« Pisatelj se brani proti očitku z Dunaja, da je hotel Bogišiča utajiti in da je iz Bogi-šiča vzel misli svojim sociologičnim delom, ter pravi: »Ebensowenig kann ich zugeben, dass ich den Grundgedanken meiner soziologischen Arbeiten ihm (sc. Bogišiču) verdanke.« Hvali ga, da je »ein Genie des Konkreten, sein Fragebogen ist ein Meistervverk des Verstandnisses flir die Rechts-vorstellungen und die daraus beruhenden Ordnungen einer zuriickgeblie-benen Gesellschaft.« A splošnih misli da iščeš pri Bogišiču zaman. Podelil je sicer obilo gradiva, ki je neprecenljivo, toda duševni obzor mu je majhen: »er beschrankt sich ganz auf die einer urspriinglichen Gesellschaft eigentumlichen Einrichtungen, fiir die Verhaltnisse einer hoheren Gesittung, eines reicheren Hebens, des modernen Verkehrs hat er nicht das geringste Interesse.« Po tem merilu da je soditi, koliko je on Bogišiča prekosil. Nato pisatelj prizna, da je ravno Bogišič spisal edini zakonik, ki ustreza popolnoma zahtevam, katere je Savigny terjal od zakonodaje, namreč trnogor:;k; zakonik (das Gesetzbuch tiber das Vermogen fiir Mon-teregro), ki je zgrajen na skrbno in metodično preiskanih jugoslovanskih pravnih običajih, ne samo na pravnih stavkih, ki so prav pičli, temveč osobito na konkretnih pravnih odnošajih in pravnih ustrojih. Da je ustvaril priznano mojstrsko delo, to je Bogišiču — tako pravi — omogočilo preiskovanje, ki je bilo naperjeno na izsledbo tega, kar je še. bilo, kar je še obstalo, ne pa toliko na historično razumevanje. To razumevanje je reč, ki je zakonodavcu ni treba, pravi pisatelj. Ehrlichova sociologija je dokaz globoke duševne revolucije, ki je nastala brez zakonodaje in pomenja preobrazbo vsega nemškorimskega pravoslavja. Za nas ta revolucija ni zgol teoretična, saj se nam je »pre-naučiti«, kakor terjajo popolnoma nove razmere, in menda občutimo ravno zato svojo veliko uboštvo dvakrat hudo. Ako si želiš knjige, da z njeno pomočjo izpregledaš in se zaveš nove dobe, evo Ti Ehrlichove, ki Te po- Književna poročila. 307 vede iz ideologične metode, dialektičnih konstrukcij in doktrinarnega poj-movstva visoko gori v induktivne metode pravne sociologije, kjer ne boš, pogrešal zaslombe ustanoviteljev moderne francoske in angleške države. Najbolj znamenite, velike in znane so pridobitve sociologov na ustavnem in upravnem terišču. Toda, glej! Našim učenjakom, ki so se dajali znanstveno voditi o teh vprašanjih, a so zašli v metafizične sfere, kakor da se človeštvo izza 17. in 18. stoletja še ni ničesar naučilo, očitajo celo skromni praktični pravniki, češ da jih pušča njihova »statistična« metoda na cedilu, kadar se spravijo na problem revolucije ali na vprašanja, ki se tičejo naših novih razmer. Zelo zajemljivo je, da niti ti dinamikarji ne priznavajo nobenega od države nezavisnega življenjskega reda, in da operirajo deduktivno z golim vizumom. Tudi ta struja komponira brez kon-trapunkta. Dr. France Goršič. Dr. Ernst Junk: Das Verbrechertum im K r i e 2 e- Krimu nalpsychokgische und kriminalistische Denkvvurdigkeiten aus dem VVelt-kriege. Kari Harbaer. VVien und Leipzig, 1920. Strani 114; cena 13 JC 40 pf. Pisatelj dr. Junk je še danes auditor-podpolkovnik in voditelj dunajskega vojnosodnega arhiva. V predgovoru nam razodene, da je on rešil vojnosodni arhiv avstro-ogrske armade — okrog milijon spisov — pred razdelitvijo med poedine nacijonalne nasledstvene države. Pisatelj hoče javnosti predočiti bistvo in dogovorjene uredbe označenega arhiva in pa pokazati smernice za znanstveno delovanje, ki se nudi v okviru tega arhiva. Taki svrhi služi naj po njegovem namenu ta knjiga, ki bodi predhodnik za vse tiste razprave, katere pričakuje od pripadnikov vseh nasled-stvenih držav. Po teh besedah, še bolj pa po naslovu knjige bi utegnili misliti, da bo njega vsebina v resnici posebno imenitna ... Pa kar nič se ne pomišijam dejati, da sem jo po prečitanju odložil z nemalim začudenjem, kako se more pod tako imenitnim naslovom podati vsebino tako borne znanstvenosti. Ne bi je v tem listu niti omenil, ako ne bi bil predmet — vojnosodni arhiv — tudi za nas pomemben v državnopravnem pogledu. Internacijonalizacija vojnosodnega arhiva bivše avstroogerske armade je pač zahteva, ki jo moramo hočeš nočeš vzdržati. Tisti pripadniki naše države, ki so se okrivili s kakšnim difamujočim zločinom, naj se ne. šopirijo med nami kot sceleris puri ljudje. Saj tudi niso bili vredni vojaške amnestije. In takih bo več, kakor slutimo! Gotovo je važno, da se ohranijo glede takih zločincev spisi in da se jih privede k zasluženi kazni čim preje, tem bolje. Glede znanstvene bire iz tega arhiva pa bo pač skepsa na mestu. Prvič o popolnosti spisov quoad numerum ne more biti govora; koliko .zauoiev spisov je šlo ob prevratu v ogenj ali v blato, in koliko baš najtehtnejših slučajev je. ostalo vsled prevrata nedokončanih! Baš največji hudodelci so iahko kupičili svoje zločine in če so le o pravem času zahtevali, da gredo v fronto, poslej pa o pravem času spet po-pihnili v zaledje, — ostali so nekaznjeni — do konca vojne! Glede kakovosti spisov pa velja, da o kakšni enotnosti sodnega postopanja še govora 308 Književna poročila. ne more biti. Saj je vsak pristojni poveljnik delal po svoje, sodniki sami pa, ki so bili redko izšolani sodniki, se tudi niso potrudili delati v resnici v duhu k. pr. reda Dr. J u n k se na vse to pomisleke ne ozira, da, on vrednost svojih statističnih izsledkov sam utesnuje, ko za svoja izvajanja uporablja le dele materijala vojnosodnega arhiva! Knjiga prinaša po predgovoru in očrtanju zgodovine postanka vojnosodnega arhiva osmero poglavij, ki imajo včasih naslov nalik dunajskim predmestnim časopisom (na pr. Blutrache und Siihnegeld,' Tuez-la!, Eine Kopenickiade im Felde). Poglavja pa so skoraj vseskozi skromni izvlečki iz spisov. »Krvna osveta« iz Srbije bi brez škode odpala. Poglavje »Straflose Feigheit« prinaša nekaj primerov za to, kako medla je ostala justica, če je šlo za kriminelne častnike. Pisatelj je pristavil nekaj opazk o zvezi med strahopetnostjo in naravo, pa pozabil, da se je med vojno baš v tem pogledu mnogo grešilo, ker se je »človeško« naziranje uveljavljalo pri sodiščih pač glede — častnikov, pri moštvu Pa dopuščalo, da so častniki postopali brutalno po predpisu kazenskega zakonika brez intervencije sodišč! — »Seltsame Mordtaten« nam pove najprej, da je bilo od vojnih sodišč po prekih sodih v celi vojski 166 oseb radi umora in troje radi uboja usmrčenih. Od teh pa je bilo le 23 vojakov, drugi so bili civilisti, največ — Junkovo besede! — Srbi, Albanci in vojni vjetniki. Če kje, veljajo tu pomisleki, aH je ta statistika popolna . . ., in pa, ali je šlo tu res za umore , . . Koliko je bilo obešenih in ustreljenih po prekem sodu, sklicanem brez formalnosti, na povelje — generalov ali pa tudi še nižjih poveljnikov! Pri teh »čudnih« umorih prinaša Junk zopet primer krvne osvete iz Albanije . . . V poglavju »o napačnem poveljevanju kakor vzroku za pobune« čitamo nekaj primerov revolt izstradanega, izmučenega moštva. Avtor priporoča, naj bi se s čitanjem teh in enakih spisov pribavilo pouk za prihodnje, kako je pravilno poveljevati; toda težko si je misliti, kako je mogel avtor smatrati to priporočilo sam za resno. Nekoliko pozno je prišel s tem nasvetom vsekakor . . . Predkaznovani v vojni se po avtorjevih izvajanjih v posebnem poglavju nikakor ne smejo izločiti iz armade na brjnem polju. S statistiko, o kateri nam sam pove, da ni popolna, nam pokaže, koliko predkaznovanih- je dobilo hrabrqstne svetinje, potem pa pravi, s tem utegne biti dokazano (diirfte damit ervviesen sein), da so predkaznovane osebe vojaški posebno sposobne! Hoče pač upravičiti prav tistega duha avstrijskoogrskega militarizma, ki je, v dijametralnem na-sprotstvu z naziranjem v Nemški državi, gonil vse hudodelce v fronto, češ, to so tiči . . . Pri tem pa je avtor popolnoma prezrl, kar je skusil vsak praktik, da so ti lačni junaki dobivali svoje hrabrostne svetinje prav pogostokrat za drzno — natvezena junaštva!! — »Razžalitve med oficirji« so poglavje za.se, s katerim hoče avtor ¦dokazati, da naravnost malenkostno število takih žaljenj kaže, da nacijo-nalne razlike v oficirskem koru bivše avstroogrske armade in pa le-tega tako pestro družabno pokoljenje ni ogrožalo skupnega življenja v ar- Književna poručila. 309 madi . . Pa avtor ie delal sklepe iz spisov le 27 poveljstev in ni povedal, kakšne kompaktne narodnosti so bile v tistih zborih zastopane. Zdi se, kakor bi avtor obrnil še enkrat oči pobožno k bivšim nebesom avstroogrskega nemškega ali ogrskega oficirja, ki je vžival vse prostosti, dočim dnigonarodnim oficirjem niti niso dovolili, citati svojenarodnih časopisov. (Na piavski fronti od 1. julija 1918 do prevrata nismo smeli dobivati niti aboniranih slovenskih časopisov.) — »Tuez-la!« je storija, ki naj bo pikantna; govori o zdravniku, katerega je žena kruto varala, ko pa jo je zadavil, je bil oproščen, kajti njegovi kolegi so dejali, da trpi na intermitujoči blaznosti. Interesantno bi bilo zvedeti, če je ta mož še danes — zdravnik! Tega pa avtor ni dognal. — Kopenickiada na bojnem polju je le eden izmed, milo rečeno, stotin ubožnih spričeval, kako slepo se je dalo častništvo varati po »zločincih, ki so se odeli s častniškim krojem. Še najpomembnejši je za nas konec knjige, ki prinaša dobesedni statut vojnosodnega arhiva z motivi vred. Ta arhiv se nam predočuje po Statutu za centralni registrski urad, ki je solastnina vseh držav, nastalih na bivšem avstroogrskem teritoriju. To solastnino izvršujejo lahko tudi zastopniki teh držav, ako se potrudijo na lastne stroške v arhiv na Dunaju. Občevanje z arhivom je pripuščeno na strani držav v lastnem državnem jeziku, arhiv sam pa koresponduje le nemški. Vodja arhiva je nastavljen zaupnik internacijonalne likvidačne komisije (ki je pa ni več). Vlada, državne in avtonomne oblasti vsake države imajo pravico izposo. jevati si spise iz arhiva. V posebnem paragrafu je zajamčeno vojnosod-nemu arhivu upotrebiti materijal za kriminalistična ali siceršna znanstvena dela Isto pravico imajo tudi zastopniki poedinih držav. Ne morem si kaj, da ne izaključim svojega naznanila s tem: Prvo, kar bi pričakovali od vojnosodnega arhiva, bi bilo to, da spravi vse spise v red in sicer tako, da napravi seznam onih špiki oseb ti je i o poedine storilce, ki v domovinski državi po njenih amnestijskih ukazih še niso amnestirani. Ta seznam naj bi se priposlal dotični državi. Ves drug materijal naj se izloči in shrani kakor koli pod starimi označbami, da ga bo moči najti, kolikor ima zgodovinsko ali siceršno znanstveno važnost zase. Vse drugo se lahko uniči. Za statistiko tak materijal pač nima prave vrednosti. Prof. dr. Metod Dolenc. Dabkowski Przemyslaw dr.: Da\vne prawo polskie a zadania komisji kodyfikacyjnej (Nekdanje pravo poljsko in naloge kodifikacijske komisije). VVaršava, 1920. Str. 18. To je predavanje, ki ga je imel levovski profesor Dabkovvski dne 23. maja 1920 pri zaključku 6. shoda poljskih pravnikov in ekonomistov v Varšavi. Primerno bo, če o tem predavanju referiram, tem primerneje, ker običajno žal malo zvemo o poljskem političnem in kulturnem življenju. 310 Književna poročila. S propastjo nekdanje poljske države koncem 18. stoletja je bil pretrgan naravni razvoj poljskega prava. S sedanjo obnovo države je nastala naloga, ga iznova ustvariti. V to svrho se je sestavila kodifika-cijska komisija, ki je že začela svoje delo. Toda, kakšno naj bo to novo poljsko pravo? Ali se bo naslanjalo na staro poljsko pravo ali bode povsem novo? Mnogi člani komisije vidijo v starem poljskem pravu le zgodovinsko stvar, ki je nanjo gledati s pijeteto, ki pa za bodočnost nima realne vrednosti. Proti temu nazoru je nastopil1 dr. Dabkowski v gori omenjenem predavanju. On izvaja: Najlaže se bo novemu pravu dal domači iznačaj, če ga naslonimo na današnje ljudsko pravo. Ne enkrat se je že opazilo v življenju in literaturi, da se pravni nazori in pojmi poljskega ljudstva razlikujejo načelno Od pravnih nazorov in pojmov ostale javnosti. Treba je samo opozoriti na institucijo skupnega rodbinskega lastništva, ki se je med ljudstvom ohranila še do današnjega dne. Kakor je v početku 19. stoletja preporodna poljska poezija črpala svoje življenske soke iz ljudstva, tako more v 20. stoletju novo poljsko pravo, če tudi v manjši meri, najti elemente razvoja v ljudskem pravu.. To ne bi bilo nič nezaslišanega. Najnovejši nemški kodeks iz 1. 1900, švicarski iz 1. 1907 sta se od rimskih načel v mnogih ozirih vrnila k načelom domačega germanskega prava. Kako blizu so včasi nazori starih časov modernim teorijam, kaže na pr. slučaj agrarne reforme, ki jo je sklenil poljski državni zbor dne 10. julija 1919: zemljo naj ima samo tisti, ki jo sam obdeluje. Staro poljsko pravo je vsebovalo načelo »bližine«, ki je šlo za tem, da naj bo zemlja v rokah tistih, ki so ji najbliže (ki jo torej tudi sami nailaže obdelujejo, običajno so bili to sorodniki). Če dandanes zahtevamo, da zemlja naj ne bo blago, ki z njim trguje kapital, se vračamo k načelu starega prava, da je zemlja vzeta iz svobodnega obrata (Cerkev in cerkvene institucije, ki jim agrarna reforma jemlje zemljo, si sigurno v bodoče ne bodo mogle nabavljati zemlje). Ljudstvo je vselej v gozdovih imelo nekaj svobode, ki je zadevala v privatno lastnino, a dandanes se podržavljujejo šume, ker jih prav za prav nikdo ne obdeluje, ampak jih — Bog seje. Po starem poljskem pravu se je novi posestnik uvedel na svoje posestvo s posebno instalacijo; vpraša se, če kljub zemljiški knjigi to tudi dandanes ne bi bilo primerno. Nekdanja poljska institucija spravnih sodišč je pustila v ljudstvu hvaležne spomine. Končno opozarja Dabkovvski na pravni jezik, ki bi ne smel prezirati staropoljskih terminov. Faktično je v političnem ustroju nove Poljske obveljal stari »starostva« in »vojevoda« in samo ime države »Rzeczpospolita« (rzecz pospolita ±= res publica) je veeto iz zgodovine. Dr. Fr. Ilešič. Anton Kaspret f. 311 Anton Kaspret f. Slovenska pravna zgodovina je izgubila s smrtjo vpoko-jenega gimnazijskega profesorja Antona Kaspreta enega izmed svojih najboljših poznavalcev. Po poklicu zgodovinar je služboval kakor srednješolski profesor zgodovine in slovenščine v Ljubljani in v Gradcu. Spisal je za dijake troje učnih knjig: Zgodovino starega, srednjega in novega veka. Pa že v Ljubljani se je mncgo pečal z arhivalijamL ki so bile raztresene po muzejih in po grajščinskih arhivih. Poglobil se je v raziskovanje zgodovine slovenskega naroda, osobito v kulturnem in socijalnem pogledu. Tu je moral orati ponajveč ledino. Leta 1893 je izdal prvo samostojno delo, brošuro: »Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500«. V njej odkriva na podlagi arhi-valij, priobčenih že leta 1889. v Izvestju muzejskega društva v Ljubljani prave vzroke prvega kmetskega upora iz leta 1515. Iz pestrih detajlov, ki so tu nanizani, posrečilo se mu je, podati uprav prepričevalno sliko nevzdržnih razmer kmetov, ki so nujno vedle do izvojevanja »stare pravde«. Poslej je bil premeščen v Gradec in je dobil od naučnega ministrstva nalogo, da sestavi historični atlant deželnih sodišč slovenskega ozemlja. V tej častni misiji je prišel v stik z vsemi večjimi arhivi v slovenskih pokrajinah, pa tudi z onimi, katere so bili ustanovili izven slovenskih pokrajin tukajšnji vlastelini, (/sobito z arhivom kneza Aiiersperga v Losensteinleithen pri Steverju. Ta arhiv nudi velike zaklade virov za državno in deželno zgodovino od Slovencev obljudenih pokrajin. Prvo delo, za katero je črpal Kaspret vobče iz navedenega arhiva, je bilo »Die landesfiirstlichen Forste und Jagdgebiete in Krauu iz 1. 1900. Mimogrede je tudi obdelal zgodovino gradu v bližini Kamnika, o katerem pa dandanes skoro ni več sledu: »Die Burg Oberstein«. Študij historičnih meja deželnih sodišč koncem srednjega veka pa ga je tako prevzel in mu tolikanj razjasnil obzorje v pogledu na našo pravno zgodovino, da si je želel ustvariti posebno literarno torišče za nadaljna pravno-zgodovinska raziskavanja. 312 Kaspret je bil eden izmed najvplivnejših in najrazbo-ritejših ustanoviteljev »Zgodovinskega društva v Mariboru.« Dne 23. majnika 1903 je bilo to društvo ustanovljeno, Kaspret je bil med njegovimi prvimi odborniki in prvi urednik »Časopisa za zgodovino in narodopisje«. Izpopolnitev tega časopisa je bila odslej Kaspretu najljubša, naravnost življenska naloga. Sam je pisal vanj, vzpodbuja! druge, da so pisali, pri-bavljal jim gradiva, skratka: bil je duša glasila. Pridobil si je za sodelovanje vscuč. prof. Karla Š t r e k 1 j a, ki je priobčeval tudi jezikoslovne razprave v listu. Silno je bolelo K a s p r e t a, da so nekateri nezadovoljneiši povsem neopravičeno kriti-kovali te spise, češ, da ne spadajo v list! Ko je Štrekelj prenehal s temi svojimi spisi, — je Kaspret že začutil, da bo prej ali slej treba ustanoviti nov list, ki bo programatično sprejemal in prinašal tudi razprave nalik Štrekljevim. V »Časopisu za zgodovino in narodopisje« je napisal Kaspret naslednje večje članke pravno- ali kulturnozgodovinske vsebine: 1.) O podelitvi deželnega maršalstva na Štajerskem 1. 1560. 2.) Zenitni dogovor Ivana Vajkarda Valvazorja (1. 1904). 3.) Listina »Die landgerichtliche Gebiihr« (1. 1905). 4.) O večah. Donesek o uvedbi krnel skih in trških sodnih zborov okoli 1. 1500. 5.) Slovanske drobtinice, nabrane iz starih aktov in listin (1. 1902). 6.) Navodilo kranjskima poslancema škofu T. Hrenu in Herbartu Turjaškemu za obč. deželni zbor v Lincu (1. 1908). 7.) Tiranstvo graščaka Fr. Taha in njegovega sina Gabrijela (1. 1909). 8.) Oplenitev kunšperških in podsred-skih podložnikov 1. 1573 (1. 1911). 9.) Juri Dalmatin kot zagovornik škocijanskega župljana (1. 1914). Pa kakor smo že dejali, Kaspret je tudi z vso vnemo skrbel za to, da so sodelovalci Časopisa za zgodovino in narodopisje pridobili gradiva, katero so mogli obdelati. Kidričev spis »Oblega Sigeta v sodobnem hrvaškem opisu (1. 1912), pa moj spis »Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631 do 1655« bržčas ne bi bila nikdar izšla, ako ne bi bil Kaspret pribavil arhivnega gradiva. V tem pribavljanju pa je bil mojster, da mu ga ni bilo para! Že omenjeno nasprotovanje zoper snov, katero je hotel Kaspret uveljaviti pri urejevanju Časopisa za zgodovino / Anton Kaspret t. 313 in narodopisje, pa neke osebne diference več ali manj političnega značaja so mu zagrenile veselje do uredništva tega časopisa. Od letnika 1914 dalje ni mu bil več urednik. Za to pa je zasnoval spomladi 1917 idejo, da naj se ustanovi »Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino«. Oživotvorjenje te ideje je seveeia silno otežkočila vojna z vsemi mizernimi gospodarskimi posledicami. A leta 1918 sta vendar izšla prva dva snopiča prvega letnika tega novega Časopisa, ki so mu bili sprva uredniki prof. K a s p r e t, dr. K i d r i č in prof. dr. N a h -t i g a 1. V prvem zvezku je priobčil Kaspret zanimivo zgodovinsko črtico »Prispevek k rodovniku Franceta Prešerna«. Ko sem Kaspreta med vojno obiskal v Gradcu, bil je mož poln načrtov in komaj je čakal konca vojne, meneč, potem pride doba, ko bode krepko zastavil pero in spisal še marsikatero važno razpravo ¦— iz pravne zgodovine slovenskega naroda za novi »Časopis«. Pa tudi za druge je imel pripravljenega vse polno gradiva, osobitc iz Losensteineeithena. In kadar je bil ves prevzet od navdušenja za bodoče delo, pokazal je žarečih kc, svetlih oči iz svoje mape, ves ponosen, arhivalije, originale, prepise, fotografije, ktere si je nabral — javno, pa tudi skrivoma. Pa — prišel je prevrat in mož, ki se je utaboril v Gradcu pri svojem udobnem ognjišču, vzel je popotni les v roko in se izselil v domovino. Iz Maribora sem dobil njegovo zadnje pismo o priliki, ko sem mu priposlal kot uredniku novega časopisa svojo razpravico o pravnih izrazih v prevodih vinogorskega jezika. Pismo je bilo polno upov za bodočnost... Pa že se je lotila nad 70-letnega starčka Kaspreta bolehnost, in nič več si nisva dopisovala. Časniki so poročali, da se je letos spomladi izselil k svojim sorodnikom v Črno pri Prevaljah. Dne 29. oktobra t. 1. pa so ga pokopali istotam. Upajmo, da je glede njegovih arhivalij vse potrebno ukrejeno, da se ne izgube. Kakor čujem, je izročil dokončanje historičnega atlanta meja deželnih sodišč vseuč. prof. Ludmilu Hauptmannu. Če pregledamo Kaspretovo delovanje, porečemo mi pravniki, da mu moramo biti hvalo dolžni, ker nam je odkril ali pa pomagal odkriti mnogokateri lep in zanimiv pojav iz naše pravne zgodovine. Vsa njegova znanstvena narava ga je mikala in vabila na polje pravne zgodovine. Kot zgodovinar 21 314 Razne vesti. in arhivalist je bil globoko naobražen in tako dobro vreziran v domači zgodovini, kakor malo kdo. Pa tudi slovensko jezikoslovje jc gojil z vnemo in rad oživljal mrtvake, nabrane iz starih listin. Združeval je torej vse lastnosti, potrebne za slovenskega pravnega zgodovinarja, četudi ni bil pravnik po poklicu. Blagemu Nestorju slovenskih zgodovinarjev je zagotovljen časten spomin tudi med nami pravniki! dne 2,3. pret. m. sestanek, na katerem je bil razgovor o določbah volilnega reda in o njih pravilni uporabi za volitev v kcnstituanto dne 28. pr. m. — Odbor je imel sejo dne 17. t. m. Pozdravljal je naznanilo, da se naslednjega dne vrši ustanovni občni zbor podružnice v Mariboru. Vzel je na znanje dopis dekanata jurid. fakultete v Ljubljani, da je fakultetni svet pripravljen podpreti izdan je obč drž. zakonika s prispevkom k honorarnim ali tiskarskim stroškom. Predsednik je poročal, da so zbirke zakonov iz dr. Volčičeve zapuščine prišle v Novem mestu na dan. Odbornik prof. dr. Dolenc je poročal o uspehih pismene ankete glede vprašanja o izenačeniu kazenskega prava in kaz. pr. reda ter predložil tozadevno spomenico za ministrstvo pravde; odbor jo je, izražajoč zahvalo, sprejel ter tudi sklenil, da se priobči v društvenem glasilu. Odbor je nadalje sklenil, da naj se v najkrajšem času prične z društvenimi sestanki, na katerih se bodo vršile diskusije o načrtu ustave za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev po posameznih tvarinah kakor na pr. glede na pravosodstvc, tisk itd. — (Podružnica »Pravnika« v Mariboru) je imela svoj ustanovni občni zbor dne 18. t. m. ter izvolila svoj prvi odbor. Predsednik je g. dvorni svetnik A. Leveč, odborniki so gg. drž. pravdnik dr. M. O r a s s e 11 i, drž. pravdnika namestnik dr. I. J a n č i č, okr sodnik dr. A. Lešnik, vladni tajnik R. M u 1 a č e k, fin. komisar dr. J. V a 1 j a v e c, odvetnika dr. Franjo Rosi na in dr. Fr. L i pol d, namestniki so gg. okr. sodnik dr. D. S e n j o r, odv. kandidat dr A. R e i s m a n in not. kandidat l.avoslav S e v n i k. Brzojavno sta ustanovitev pozdravila odbor društva »Pravnika« v Ljubljani in odbor društva slovenskih sodnikov. — Podružnični odbor se je v seji dne 24. t. m. konstituiral tako, da je predsednik g dr R o s i n a. tajnik g. dr. A Lešnik in blagajnik g. dr. Jan-č i č. Dr. Metod Dolenc. Razne vesti. V Ljubljani, koncem decembra 1920. (Kronika društva »Pravnika«.) Društvo je priredilo Razne vesti. 315 — (Podružnica »P r a v n i k o v a« v Trstu) je obnovila svoje delovanje, ki je prestalo med vojno. Glede na nove državne razmere namerava izdajati nov strokovni list v slovenskem in srbohrvaškem jeziku. Lisi je potieben, da se tudi ljudstvo poučuje o novih državnih institucijah vzlasti o pravnih zadevah občin. Ko izide, ga pozdravimo z odkritim veseljem! — (Osebne vesti.) Poverjenikom za pravosodje je imenovan mesto odstopivšega dr. Gregorja Žerjava dosedanji poverjenik za socialno skrbstvo dr. Vladimir Ravnihar. — Svetnikoma stola sedmorice, oddelka B, dr. Antonu Ver oni in dr. Josipu Metličiču je podeljen IV čin. razred ad peisonam. — Naslov in značaj dvornosodnih svetnikov ie podeljen viš. sod. svetnikom Antonu Levcu, dr. Martinu Trav-nerju in Franu Vedernjaku. — Imenovani so: deželnosodni svetnik dr. Jurij Polenšek za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu, višji deželnosodni svetnik v p. dr. Jakob Toplak za podpredsednika okrožnega sodišča v Mariboru, višji deželnosodni svetnik Rudolf Per. s c h. e, prvi državni pravdnik dvornosodni svetnik Božidar B e ž e k, višji deželnosodni svetnik Fran P e t e r 1 i n, deželnosodna svetnika Ivan D o u-gan in dr. Edvard Pa j nič za svetnike višjega deželnega sodišča v Ljubljani; deželnosodni svetniki Alojzij Zebre, Fran Rekar, Anton Bu-lovec in Anton Mladič za višje deželnosodne svetnike v Ljubljani; dež. sodni svetniki dr. Josip Kronvogl, Josip S t e r g e r in dr. Fran Peitler za višje deželnosodne svetnike v Mariboru; deželnosodna svetnika dr. Ivan Premschak in dr. Valentin Flerin za višja deželnosodna svetnika v Celju; deželnosodni svetniki dr. Vladimir Foerster, dr. Silvin Hrašovec in Jurij Kozina za višje deželnosodne svetnike v Novem mestu; deželnosodna svetnika in predstojnika okrajnih sodišč dr. Jakob Doljan in Anton Mejač za višja deželnosodna svetnika in predstojnika okrajnih sodišč na dosedanjih službenih mestih; deželnosodna svetnika Anton N a g o d e in Fran V r a n č i č za višja deželnosodna svetnika s pridelitvijo k poverjeništvu za pravosodje; za I. državnega pravdnika v Ljubljani državni pravdnik Niko Dominico; za deželnosodne svetnike pri zboi nih sodiščih okr. sodniki dr. Ivan Sirko, Anton L a j o-v i c, Josip Lenart, dr. Josip T o m b a k, dr. Andrej Novak, Fran T i 11 e t, Anton C igo j in dr. Josip Fischinger; za deželnosodne svetnike in predstojnike okrajnih sodišč dr. Ožbalt 11 a u n i g, France K u s s e 1, Fran Žemljic, Ivan S e r n e c, Anton Z d o 1 š e k, Anton K a i-fež, Ivan Romold in dr. Rupert Celestina; za okrajne sodnike in sodne predstojnike sodniki Alojzij Z i g o n, dr. Ivan Močnik, dr. Fran Zenkc, Julij K u d e r, dr. Vojteh Hočevar, dr. Fran Lozar in Jakob Jermani za okrajne sodnike sodniki dr. Blaž Reichmann, dr. Josip Šašel, Kajetan Premerstein, dr.. Gašper S to j kovic, dr. Davorin Senjor, dr. Matija Zorjan, dr. Alojzij Lešnik, Alojzij Nendl. dr. Ivan K r a š e k, dr. Fran L i p š a, dr. Leopold V i č a r, Alojzij Hočevar, dr. Emst K obe in dr. Vladimir Trauner; za državnega pravdnika v 21 316 Razne vesti. Celju dr. Josip Požar, za namestnika drž. pravdnika dr. Ivan H o j n i k (Maribor) in dr. Davorin Rus (Celje); za sodnike brez stalnega službenega mesta avskultanti Anton T a v e 1 j, dr. Josip čemer, dr. Friderik F a b i a n i, dr. Josip D o 1 n i č a r, Ludovik B a t i s t a, Srečko V e r b i č, Adolf H u d n i k dr. Josip Pretnar, dr. Josip L a v r i č, Tilen Leveč, dr. Fran S t r i ž i č, dr. Ivan T a v ž e 1 j, Kari Novak in Rudolf R o č-nik. — Iz upravne službe: Dvornim svetnikom je imenovan vladni svetnik dr. Josip Ferjančič, naslov in značaj dvornih svetnikov je podeljen vlad. svetniku Ivanu Tekavčiču, ki je zajedno reaktiviran in dr. Leonu S tare tu. Imenovani so: .za vladne svetnike dr. Ignacij Ruta r, dr Fran Vodopivec in Friderik L o g e r; za okrajne glavarje Vinko B o r š t n e r, dr. Rudolf Steinmetz-Sorodolski, Josip Z n i-d a r š i č, dr. Alojzij O r e g o r i n, dr. Srečko L a j n š i č, Maks W r i-s c h e r, dr. Ivan S v e t e k, dr. Bronislav F i š e r, dr. Franc Logar, Ludovik P Ink a v a, dr. Franc Ogrin, Fran baron Lazzarini; za vladne tajnike okr. komisar Gustav Rihard K o r o p e c, Gašper L i p o v š e k, dr. Peter V a v p o t i č, dr. Otmar P i r k m a j e r, Venčeslav P o 1 a k, Bruno Hugo Stare, Ivo Poljanec, Karel Trstenjak, Rajko Mulaček, Adolf Goli a, dr. Kari Tekavčič, dr. Lovro Bogataj; za okrajne komisarje dr. Janko V i d i c, dr. Ivan B r a t i n a, dr. Ivan Vidmar, Mirko B r e z i g a -, dr. Tina č u š, Mihael Z a v a d 1 a 1, dr. Janko Šiška, dr. Fran M r a š o v e c, dr. Dioniz M a r a ž, Milan M a k a r, dr. Lev B r a-t i n a, dr. Alojzij Trstenjak-, dr. Leon G o z a n i, Friderik Viher, Franjo Maršič, Ivan Vovšek in Fran Forčesin; za prov. vladne koncipiste Rado K1 a j n š e k, Zvonko B r a t i n a, dr. Alojzij Trste-njak,dr. Leon Gozani in Mirko Gorišek. Pri oddelku trgovinskega ministrstva so imenovani za koncipiste dr. Ciril P f e i f e r, Franc M r a-m o r, dr. Mihael Kambič in dr. Josip Jaške; pri poverjeništvu za socialno skrbstvo je imenovan za višjega komisarja dr. Mate Suhač, za komisarje Ivan Legat, dr. Mirko K u h e 1 j, dr. Karel D o b i d a, Stanko Likar, Ivan Š1 i b a r in Štefan S k u b i c. — Pri delegaciji ministrstva financ je imenovan sekcijski svetnik Fran B o n a č dvornim svetnikom, pri poverjeništvu za kmetijstvo vladni svetnik dr. Fran Vrtačnik. — Odvetniško pisarno so otvorili dr. Valentin K r i s p e r v Ljubljani, dr. Milan Orožen v Celju, dr. Franjo Lovrec v Mariboru, dr. Leopold Boštjančič v Mariboru, dr. Fran K i m o v e c v Mariboru, dr. Otokar R y b a f v Ljubljani. Notarjem na Vranskem je imenovan Fran P r e-sečnik — Umrla sta odvetnik dr. Florijan Kukovec v Slov. Bistrici in notar dr. Jurij Pucko v Krškem. — (Izenačenje zakonov.) V ministrstvu pravde je določen poseben oddelek za izdelovanje zakonskih načrtov, ki naj skrbi, da so zakoni sodne stroke primerni času in državnim potrebam. Poleg tega oddelka posluje stalen zakonodajni svet, ki izdeluje načrte zakonov in uredb in se deli na tri odseke: na zasebnopravni, na kazenskopravni in na javnopravni. Minister pravde je naročil privatnopravnemu odseku, da Razne vesti. . 317 izdela načrt za vso kraljevino enotnega državljanskega zakonika, trgovinskega zakonika in zakona o postopku v civilnih pravdah. Kazenskopravnemu odseku pa jc naročil, naj izdela za vso kraljevino načrt enotnega kazenskega zakonika, kazenskega pravdnega reda in sporednih zakonov. Ko sta odseka izdelala načrte., naj jih pretrese in določi njih ko-nečno besedilo širša komisija, ki se sestavi iz strokovnjakov vseh pokrajin kraljevine. V ti komisiji se pokličeta tudi po eden sodnik in odvetnk iz Slovenije, Hrvatske i Dalmacije, katere izbere stol sedmorice v Zagrebu^ Nadalje ie ministrstvo pravde v svrho izenačenja zakonov odredilo dve specijalni komisiji, kojih ena naj izdela predlog zakona o sodnikih, druga pa predlog zakona o odvetnikih za vso kraljevino. Tudi za vsako teh dveh komisij ima izbrati stoi sedmorice po enega člana iz Slovenije, Hrvatske i Dalmacije. — ¦ (Izpraševalna komisija za pravnozgodo vinski državni izpit v Ljubljani) je v zmislu naredbe celokupne deželne vlade za Slovenijo z dne 17. aprila 1920., Ur. 1. št. 172, sestavljena z razpisom poverjeništva za uk in bogočastje od 1. julija 1920., št. 2363. Predsednik jej je odvetnik dr. Danilo M a j a r o n, podpredsednik redni univ. prof. dr. Anton S k u m o v i č, eksaminatorji so in sicer za rimsko pravo: odvetnik dr. Jos. Hacin, redni univ. prof. dr. G. Krek, odvetnik in redni univ. prof. dr. Stanko L a p a j n e, odvetnik dr. Danilo M a-jaron, dvorni sodni svetnik Fran R e g a 11 y, redni univ. prof. dr A. S k u m o v i č in viš. dež. sod. svetnik Fran S t e r 1 e; — za cerkveno pravo: univ. prof. dr. R. K u š e j, dvorni sodni svetnik Fran R e g a 11 y, hcn. prof. dr. Gregor Rozman in univ. prof. dr. Iv. Zore; — za zgodovinski razvoj sedanjega javnega in zasebnega prava ter za pravno zgodovino južnih Slovanov: redni univ. prof. dr. M. Dolenc, odd. načelnik dr. France Goršič, izr. univ. prof. dr. L. Hauptmann, bivši nadzornik in hon. prof. dr. Janko P o 1 e c in dvorni sod svetnik hon. prof. dr. Milan Š k e r 1 j. — Prvi izpiti so bili koncem poletnega semestra v juliju, drugi začetkom zimskega semestra od 30. septembra do 6. oktobra. Izprašanih je bilo sku paj 33 kandidatov in uspeh je bil dober z odliko pri 7 kandidatih, dober pri 15 in zadosten pri 11 kandidatih. -- (Izpraševalna komisija za pravosodni in za držav o si "v ni državni izpit v Ljubljani.) Z naredbo celokupne deželne vlade za Slovenijo z dne 20. maja 1919, Ur. 1. št. 527, je bila ustanovljena v Ljubljani izpraševalna komisija za pravosodni in za državoslovni državni izpit. Za predsednika komisije je bil imenovan dvorni svetnik dr. Janko B a b n i k, za podpredsednika dvorni sodni svetnik dr. Milan S k e r 1 i, člani izpraševalne komisije pa so: Božidar Bežek, dvor. sodni svetnik, dr. Aleksander Bilimovič, r. univ. profesor, dr. Metod Dolenc, r. univ. profesor, dr. Fran E11 e r, r. univ. profesor, dr. Gojmir Krek, r. univ. profesor, dr. Stanko Lapajne, r. univ. profesor, dr. Danilo M a-jaron. odvetnik, Fran Milčinski, svetnik stola sedmorice, Ivan 318 Razne vesti. O k r e t i č, vrhovni državni odvetnik, dr. Edvard P a j n i č, svetnik višjega deželn. sodišča, dr. Oton Papež, predsednik deželnega sodišča, dr. Vladimir P e r t o t, inšpektor ministrstva saobračaja, dr. Leonida P i t a m i c, red. univ. profesor, dr. Janko P o 1 e c, višji nadzornik južne železnice in hon. profesor, dr. Franc R a t e j, vladni svetnik, Fran R e g a 11 y, dvorni sodni svetnik, dr. Bogumil Senekovič, direktor oddelka ministrstva za prehrano, dr. Fran Skaberne, vladni svetnik, dr. Anton Skumo-v i č redni univ. profesor, dr. Henrik S t e s k a, vladni svetnik, dr. Milan Š k e r 1 j, dvorni sodni svetnik, dr. Anton Š v i g e 1 j, odvetnik, dr. Fran T e k a v č i č, odvetnik, dr. Fran T o m i n š e k, odvetnik, dr. Bogumil V o š n j a k, redni univ. profesor, dr. Ivan 2 o I g e r, red. univ. profesor. — Prvi izpiti so se vršili dne 25. septembra 1919. Od takrat pa do konca leta 1920. je bilo izprašanih pri pravosodnem državnem izpitu 42 in p"ri državoslovnem 26 kandidatov. Uspeh izpita je bil pri pravosodnem izpitu; dober z odliko pri 4, dober pri 14, zadosten pri 22 in nezadosten pri 2 kandidatih; pri državoslovnem izpitu pa je bil: dober z odliko pri 6, dobe: pri 6, zadosten pri 11 in nezadosten pri 3 kandidatih. — (Kronika juridične fakultete v Ljubljani. ) Dodatno k prvemu poročilu v Slov. Pravniku 1. 1920., str. 106 je poročati za čas do konca 1920, sledeče: I Imenovani so bili za redne profesorje: 1. dne 26. marca 1920 dr. Metod Dolenc, svetnik pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani za kazensko pravo in kazenskopravni red; 2. dne 12. maja 1920. dr. Fran Eller, višji finančni svetnik v Ljubljani za finančno vedo in fnančno pravo; 3. dne 26. avgusta 1920 dr. Aleksander Bilimo-v i č, bivši redni profesor na univerzi v Kijevu za narodno gospodarstvo; 4. dne 27. avgusta 1920. dr. Rado Kušej, izredni profesor univerze v Ljubljani, za kazensko pravo; 5. istega dne dr. Stanko L a p a j n e,% odvetnik v Krškem, za meddržavno zasebno in kazensko pravo in za obče državljansko pravo; 6. dne 9. novembra 1920. Mihajl Niketič Jasinski, bivši redni profesor na univerzi v Kijevu, za pravno zgodovino južnih Slovanov. Učni nalog sta dobila dne 30. avgusta 1920. dr. Fran S k a-bernč, vladni svetnik pri deželni vladi v Ljubljani, za angleško javno pravo, in dne 24. decembra 1920. dr. Alojzij Ran t, finančni svetnik v Ljubljani za državno računovodstvo. Poverilo se je dne 13. decembra 1920. drju. med. Ivanu Plečniku in drju. phil. et med. Alfredu Šerku, oba redna profesorja na medicinski fakulteti ljubljanske univenze, predavanja za juriste in sicer prvemu za sodno medicino, drugemu za sodno psihopatologijo. II. Za šolsko leto 1920./1921. je bil izvoljen za dekana dr. Gregor Krek, redni profesor občega državljanskega prava in rimskega prava. Kot prodekan posluje v tem letu dekan, v preteklem šolskem letu redni prof. dr. Leonid Pitamic. 31» Dne 25. novembra 1920. je bil imenovan referent tiskovnega urada pri deželni vladi za Slovenijo Joso Jurkovič za tajnika juridične fakultete in je nastopil svojo službo 15. decembra 1920. III. Red. prof. dr. Le on i d Pitamic je bil poverjen 26. avgusta 1920. z vodstvom poverjeništva za notranje zadeve pri deželni vladi za Slovenijo, a dne 14. decembra 1920. z vodstvom predsedstva deželne vlade za Slovenijo. IV. V .zimskem semestru, ki se je pričel dne 1. oktobra 1920. in bo trajal do 31. januarja 1921. predavajo: Red. prci. dr. O. Krek: pandektno pravo kot uvod v današnje državljansko pravo, 1. del, 4 ure na teden; red. prof. dr Ant. Skumovič: konverzatorij rimskega prava, 2 uri; uvod v zgodovino rimskega prava, 2 uri; red. pros. dr R. Kušej: splošno cerkveno pravo in krajevno cerkveno pravo v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, 4 ure; cerkve-nopravni seminar s posebnim ozirom na liber IV. codicis juris canonici, 2 uri; pravo v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, 4 ure; cerkvenopravnl seminar s posebnim ozirom na liber IV. codicis juris canonici, 2 uri; Hon. prof. dr. Janko Polec: zgodovinski razvoj sedanjega javnega in zasebnega prava, I. del, 4 ure; red. prof. dr. G. Krek: obče državljansko pravo (splošni del), 4 ure; red. prof. dr. Stanko Lapa j ne: iz občega državljanskega prava rodbinsko pravo, 4 ure; meddržavno in medpokrajinsko zasebno in kazensko pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 2 uri. red. prof. dr. A. Skumovič: civilnopravdno postopanje, 4 ure; civilnopravdni seminar, 2 uri; hon. prof. dr. Milan Škerlj: trgovinsko pravo, 5 ur; vaje iz trgovinskega in meničnega prava, 2 uri; red. prof. dr. Metod Dolenc: kazensko pravo, 5 ur; vaje v kazenskem pravu in kazenskopravdnem postopanju, 1 ura; temeljni problemi kriminalistike, 1 ura; red. prof. dr. Leopold Pitamic: ustavopravna veda, 4 ure; hon. nastavnik dr. Henrik Steska: organizacija uprave in upravno postopanje, 2 uri; občinsko pravo, 1 ura; hon. nastavnik dr. Bogumil Senekovič: obrtno pravo, špe-cijalni del, s posebnim cziron; na del. pravo in obrtno zadružništvo, 2 uri; red. prof. dr Aleksander Bilimovič: nar. gospodarstvo, 5 ur; red. prof. dr. Franc Eller: finančna veda (s posebnim ozirom na finančno pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev), 5 ur; vaje na polju finančne vede in finančnega prava, 2 uri; red. prof. dr. Ivan Plečnik: sodna medicina, 2 uri. Red. prof. dr. Ivan Ž o I g e r, določen kot .zastopnik kraljevske vlade na prvi skupščini Zveza narodov v Ženevi, ki je pričela poslovati 15. novembra 1920., in pa red. prof. dr. Bogumil Vošnjak, ki je bil iz- 320 Razne vesti. voljen za poslanca ustavotvorne skupščine v Beogradu, do konca leta 1920. nista pričela s predavanji. V. Koncem letnega semestra 1919/1920 je bilo na juridični fakulteti vpisanih 236 rednih. 11 izrednih slušateljev in 3 izredne slušateljice; koncem 1. 1920. (zimski semester 1920/1921) je vpisanih 364 rednih, 17 izrednih slušateljev in 5 izrednih slušateljic. VI. Promovirali so za doktorje prava: dne 17. julija 1920. Mirko Kuhelj in Pavel Suyer, dne 18. decembra 1920. Luka Kravina, Štefan Skubic in Vinko Zoreč, dne 23. decembra 1920. Ladislav Lajovic. V. Zoreč in L. Lajovic sta napravila vse rigoroze na ljubljanski univerzi. D. — (Zveza slovenskih odvetnikov,) društvo, ki je bilo 1. 1904. ustanovljeno v Ljubljani v obrambo slovenskega odvetništva v Avstriji, se je na občnem zboru dne 31 oktobra 1. 1. razpustilo. Imovina, okroglo 10.000 K. se je naklonila podporni zalogi odvetniške zbornice v Ljubljani, vzlasti v svrho ustanovitve pokojninskega .zaklada. — (Popravki.) V zadnjem zborniku je popraviti naslednje tiskovne napake: Na str. 117. v 5. vrsti od spodaj beri: sodobni graščaki mesto: pr._ dobni graščaki. Na str. 119. v 1. vrsti od spodaj beri: na Ržišču mesto: na Ržišče. Na str. 121. v 18. vrsti od zgoraj beri: oteti mesto: otmeti. Na str. 154. v 2. vrsti od zgoraj beri: Druge primere ko te mesto: Druge primere ko to. Poslano. Velecenje.ni gospod urednik! G. Anton Lajovic, ki sem mu bil dober za »vreme celo«, ko je sod-nikoval na Brdu, je v »Slov. Pravniku«, ocenjujoč mojo brošuro »Prvo leto našega pravosodstva«, mene obsodil, da sem »pritoževač«. Le prejšnji stanovski tovariši, ki me osebno poznajo, vedo, da sem eden izmed tistih, ki se cesto, a še premalokrat, izmuznem takemu, ki sili preveč v človeka. Tudi nisem nikoli nikogar prav nobene reči moledoval. Komur to n; znano, mora misliti, da me je kritik Lajovic na takih potih srečal, da me je kverulantstva obrekel. Kar je Friderik Veliki opomnil v slavnem procesu mlinarja Amolda, velja za justiciarie, če šikanirajo, veljalo naj pa bi prav tako tudi za sodnika, če zagreši muhasto in katagnostično kritiko. Duh brošure ni. »po starem« in je kriv, da se zdi temu naslov, onemu vsebina napačna, a g. Lajovic svari pred menoj — demagogom. Naj ostaneta oba, kakršna sta, vsebina in naslov. Sodbe, zanamcev me ni prav nič strah. Hvala Vam, gospod urednik, da objavite tole pismo In mi operete čast! Vaš udani dr. France Goršič. c) Začetnik v zmislu 1. ooV., § 84 k. z. je vsak neposredni storilec, ki na topa na svojo roko, da ugodi svoji nenavisti...........300 d) Prostorek radi zastaranja kaznjivega dejanja je ničev, če obtožba ni bila izčrpana. — Državni pravdnik, ki postopa v zmislu § 46 k. pr. r., ne more kar brez druzega umakniti po njem priglašeni vzklik . 301 8. Književna poročila ...........304 9. Anton Kaspret t.......,......311 10. Razne vesti................314 Kil Gotov je ZAKON O TAKSAMA objašnjen njegovim pravilnikom, dopunjen propisima drugih zakona i protumačen odlukama Državnog Saveta, Kasacionog Suda, Pureske Uprave i Generalne Direkcije Posrednih Poreza sa objašnjenjima P^reske Uprave i Generalne Direkcije Posrednih Poreza od B. Robitka, načelnika Generalne Direkciie Posrednih Poreza Ministarstva Finansija Drugo popravljeno i dopunjeno izdanje. Predplatnicima i svima zainteresovanima saopštava se, da je evo je« dino najpotpunije i najtaEnije izdanje i da su sva druga izdanja netačna jer sadrže ukinute i izmenjene propise, a naročito one za nove krajeve. _ Izdavačka knjižarnica Gece Kona — Beograd Knez Mihailova ul. 1.