POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI / LETO I IZHAJA OB SOBOTAH Dopiai na uredništvo in odpravniStvo: Tiskarna Blasnlk, Breg 10-11, Ljubljana Naročnina za Jugoslavijo: za četrt leta 25 Din, pol leta 45 Din, vse leto 80 Din. Ža Francijo vse leto 60 frankov, za Italijo 45 lir, za Nemč.jo 10 mark, za vse druge države 2l/B dolarja. Oglasi po dogovoru. Račun pofttne hranilnice ▼ Ljubljani št 15.393. Reklamacije pofitnint proste Nenaročenih rokopisov ne vračamo nefrankiranih pisem ne sprejemamo TEDNIK ZA VSE / LJUBLJANA, 3Q.*NOVEMBRA 1929 številka 2 dinarja VSEBINA 8.ŠTEVILKE: p. R.: NEZAKONSKA MATI, roman Iz naših dni — ZA EVINE HČERE: Moj doin — inoj svet, Praktični nasveti, V kraljestvu loncev. — KAJ OBETAJO KINI. — SEDMI JUNIJ, novela. — Rex Beach: ZLATI DEMON, pustolovni roman. — Jokal: RUSKA IDILA, črtica. — PISANE ZGODBICE. — ANEKDOTE, vesela zgodba. — NAGRADA CITATELJEM „ROMANA“ (500 Din). SALE. P. R. Nezakonska mati Roman iz naših dni Prejšnja vsebina: K Miri, ženi tovarnarja Andreja Lokarja, je skrivaj prišel njen bivši zaročenec Ciril, da jo vidi po štirih letih, preden se izseli v Makedonijo. Ko je bežal izpod balkona, ga je obstrelil njen mož; od daleč je videl tudi Miro, ki je v bolesti vrgla za njim poljub. Sirota Ljuba, Andrejeva sestrična, se žrtvuje za Miro in vzame njeno dozdevno krivdo nase. Lokar jo obsdfcli ter pove njenemu ženinu, poročniku Milanu Stiiiikdviču, da se mu je izneverila. V trenutku, ko jo hoče Mira rešiti s priznanjem resnice, se ji od gorja omrači um. Zaničevana in zavržena, z Milanovim otrokom pod srcem, pobegne Ljuba iz hiše in se v Ljubljani preživlja z vezenjem. Blazno Miro so med lem prepeljali v sanatorij profesorja Magistra. Cez nekaj mesecev izgubi Ljuba delo in se v obupu zastrupi. Mladi, nadarjeni dr. Janko Lipar, sin Lokarjevega hišnega zdravnika, ji reši življenje in se zavzame zanjo. Čeprav ve, da ljubi drugega, vzklije v njem ljubezen do nje. Ko Ljuba po-vije sinka s krivo nožico, jo tolaži: da z dolgim in vestnim zdravljenjem se bo napaka popravila. Trud in troške prevzame on ... Lokar je med tem posetil Miro v sanatoriju. Zalotil jo je, ko je črtala v pesek ime „Ciril“. To je zbudilo v njem strašno slutnjo, da je na tihem vsa leta ljubila nekoga, ki ga on ne pozna ... Dr. Lokar in Ljuba sta bila pri specialistu, ki je preiskal njenega sinka. Sočutje z njo se pridruži zdravnikovi ljubezni; nič več ne more molčati... vas iskreno, strastno, obupno. Vse moje prizadevanje, da bi izruval to ljubezen iz sebe, je bilo zaman. In vendar vem, da ni mogoče. Sami ste mi po- 1 „Da,“ je ponovil, „čc bi vedeli, kako je v mojem srcu: koliko vdanosti in ljubezni je v njem ... O, doslej sem molčal. Še davi sem si obetal, da ostanem močan in vam nikoli ne odkrijem svoje duše. Pa ne morem ... Ljubim Med častniki so gledalci opazili slokega poročnika (str. 2). vedali, da ljubite drugega in ga boste ljubili do konca.. Ljuba je molče poslušala to priznanje. Njene solze so bile usahnile. Vsa potrta je držala otroka na kolenih ih strahoma ugibala, kaj naj mu reče. Čutila je, kolikšno mora biti trpljenje tega velikodušnega moža. Smilil ' zdravnikovih, se ji je ... Kako zelo se ji je smilil! Prijel jo je za roke. Ni mu jih umaknila. Manjkalo ji je moči ... In Janko Lipar se je sklonil nad deleče, ki je ležalo med njima kakor angel varuh, ter ponovil: „Da, ljubim vas... A ne bojte se ničesar. Nočem, da bi trpeli zaradi mene. Nikoli več ne boste čuli iz mojih ust tega, kar sem vam zdaj povedal. Samo... če bi se vendarle zgodilo ... čez kaj časa ... da bi pozabili tistega, ki vas je sam pozabil, spomnite se, da vas ljubim ... Moje čuvstvo se ne bo izpremenilo, ne čez deset in ne čez dvajset let... Oh, če bi mi kdaj rekli, da vas morem osrečiti! Glejte, ničesar ne vem o vaši prošlosti... ničesar drugega kakor lo, kar ste mi sami zaupali... A kaj se menim za prošlost... ko vas pa l jubim!...“ Ljuba še vedno ni odgovorila. „Pravijo, da človek lahko iznova zaživi*', je nadaljeval Janko po kratkem premolku. „Dajte mi upati, da bo tudi z vami tako. Mislile na bodočnost, če ne zaradi sebe, pa vsaj zaradi otroka. Naj vas ne plaši hud, ki ga boste imeli z njim... A vendar: kaj ga čaka? Kako mu boste odgovorili, kadar vas bo jel vpraševati, kdo mu je oče? Resnice vam morda niti verjel ne bo... A jaz, gospodična bi bil tako srečen, če bi smel stopiti na mesto njegovega očeta... Tako rad vas mam!" Ljuba še vedno ni rekla ničesar. In njene roke so še vedno ležale v Tedaj je končal: „Morda se kedaj premislite... Jaz bom med tem skušal premagati svojo bol in se vrniti na delo. PrOsim vas le za eno, poslednjo žrtev. Mučna vam bo, a po lem priznanju boste nanjo pristali... Treba je, da se ločite od svojega sinka, zakaj poslej vas ne smem več videli... Ljubezen dela čudeže. Ozdravil ga bom, toda prosim, zaupajte ga bolnici. Sam bom gledal nanj kakor na svoj najdražji zaklad ... In kadar vam ga vrnem, mi bo morda laže pri srcu. Takrat boste tudi vi laglje presodili, ali ste mi dolžni kako nagrado... in ali ste dovolj močni, da mi jo podelite... Velja, jelite da?.'. Utihnil je. Trepetal je od bolečine in njegov obraz je bil ves bled. „Da, obljubim vam," je tiho odgovorila Ljuba, krčevito stiskaje sinka k sebi. „Ločila se bom od otroka in za- T r e t j i Živeti je I VOJSKA ODHAJA V enem izmed garnizijskih meti na jugu naše velike domove je bilo že več dni nemirno. Mrzlična živahnost je vladala po pisanih, nepravilnih ulicah. Z vseh strani so prihajlai vrli voj-niki, ki jim je bilo odriniti na mejo, da branijo Jugoslavijo. Zakaj spopadi s komitskimi tolpami še vedno niso bili prenehali. Narobe! V čedalje večjem številu so vdirale na naše ozemlje, napadale mejne straže, orožniške patrulje in cele kraje, katerih prebivalstvo si je bilo z vdanostjo do države nakopalo mržnjo tujih zavidnikov. Ni je bilo noči, da ne bi bile zarje požarov rdečile neba; no-bcnkrat se ni vzdignilo solnce, ne da bi sc bilo zrcalilo v osteklenelih očeh zavratno ubitih žrtev. Atentati so bili na dnevnem redu. Bolgarskim tolpam so podajale roko arnavtske. Za trdovratnostjo in obsežnostjo njihovega delovanja je bilo razločno čutiti denar in potuho, ki sta na debelo prihajala z one strani morja. Komite so bili oboroženi kakor najboljša pehota. Orožju, I i so ga naši pobirali ubitim, se je mnogokrat poznalo, da je bilo pred mesecem dni še v tovarniških skladiščih, pred štirinajstimi dnevi šele izkrcano v kakem zalivu raztrgane jadranske obale... Nič čudnega ni bilo ob takih okol-nostih, če so vsakoletni mejni nemiri letos dobivali značaj majhne vojne. pustila to hišo. 'Ne boste me več videli. Bog ne daj, da bi trpeli zaradi mene ... Toda nikoli, nikoli ne bom pozabila, koliko sem vam dolžna... Rada bi vam rekla v slovo besedico upanja. A sami veste, da mi ne bi prišla iz srca. Pozabite me, gospod doktor, pozabite nesrečnico... In najdite si drugo, ki bo lepša od mene in vrednejša takega moža. Bodite srečni... Vsak dan bom: molila za vas ...“ Dr. Lipar je zmajal z glavo. „Nc, ne! Vaš spomin ne bo nikoli ugasnil v mojem srcu. Nikoli ne bom ljubil druge. Oh, ne recite mi nepreklicne besede ... Daj,te mi upati, upali vkljub vsemu!" Še minuto je stal pred njo in čakal, preden je odšel. Nobeden izmed njiju ni izpregovoril. Toda molk med njima je bil poln drhtenja in koprneli ja ... d c 1 gorje.,. Kak dan je pokalo in regljalo po brdih kakor pred desetimi leti. In v ncpri-jaleljskem inozemstvu so vladam bližnji listi slovesno napovedovali „vstajo zatiranih narodov v Jugoslaviji" ter klicali omikani svet na intervencijo, s kolom kažoč na tistega, ki naj dobi mandat! Skratka, stvar je postajala resna. Jugoslavija je morala uporabiti vsa sredstva, da zavaruje svoj mir in svojo čast. Nastopalo je trenutje, v kakršnih je prizanesljivost le v izpodbudo onemu, ki sam prizanašanja ne pozna ... Več polkov je bilo spravljenih na bojno stanje in določenih, da ojačijo naše sile v ogroženih pokrajinah. Z raznih točk so odhajali vlaki, ki so jih vozili na jug. Tudi to mesto je bilo izhodišče važnih ukrepov generalnega štaba ... Ura odhoda je bila napočila. čete so v polni bojni opravi strumno korakale proti postaji. Med častniki so gledalci opazili visokega, slokega poročnika, ki je bil videti slep in gluh za vse, kar se je godilo okoli njega. Mehanično je stopal ob svojem oddelku. Njegov obraz je bil kakor oka-menel v mrki togi in njegove oči so srepo strmele tja v en dan. Očividno jo bil to človek, ki ni več poznal ne upov ne želja. Edino, kar je še želel, je bilo to, da bi prvi prispel na mejo in da bi ga zadela prva svinčenka, ki mu prižvi-žga naproti. Komaj je čakal, da bi častno prelil svojo kri na bojišču ... Ta oficir je bil Milan Stankovič. Priprošnja strica po materi, enega naših najodličnejših generalov, mu je bila pomoglu, da so ga prestavili k polku, 'ki. mu je bila namenjena vloga v krvavi igri. Na postaji je trajalo nekaj časa, preden so se mogle čele vkrcati v vozove. Med vojniki so se razvili polglasni razgovori. „ Čude n tič je naš poročnik!" je rekel neki redov svojemu sosedu. „0, poznam ga!" »Poznaš ga, glej, glej!,... Odkod pa?" »Lapi sem delal v tovarni, pa je večkrat prišel k lastniku v goste." »Kaj praviš!" „1, menda ... Bogat človek je listi lastnik. Sam ne ve, koliko milijonov tehta... Poročnik je bil takrat v Ljubljani. Sodim, da se je dal prestaviti." „Iu tam si ga srečal?" „Ne samo enkrat! Navadno se je izprehajal v lepi druščini. Tovarnar je imel zalo sestričino, ki je bila zaljubljena v poročnika .. „In on vanjo?" „I)a nikoli tega! Jaz, ki sem z očetom rad nabiral gobe ... hudobni jeziki so trdili, da naslavljava zajcem ... sem ju nekaterikrat videl, kako sta se golobčkaia na izprehodih ... A potlej se je mahoma vse razkopalo. Deklica je neko noč pobrala svoje stvari in brez sledu izginila od hiše." „Da bi jo tri sto!" »Bog si ga vedi, kaj je bilo za tem. Pripovedovali so čudne reči. Ko se je poročnik zadnjič oglasil pri njih, je bil baje ves obupan." ,.Ali si kdaj govoril z njim?" ,,Enkrat ali dvakrat je tako naneslo. Prijazen dečko je bil tiste čase." „Kdo ve, ali bi te. spoznal?" ,,,Ne verjamem... A ko sem ondan povedal tovarnarju, da me kličejo, mi je rekel: »Prijatelja imam, poročnika Stankoviča, ki je tudi določen, da pojde s tvojim polkom. Pisal mu bom in le priporočil. To nikoli ne škodi. »Menda ne!" je pritrdil drugi redov. »Ali mu je pisal?" »Kaj vem!... Obljuba je tako naglo pozabljena. A tovarnar je dober človek in nič se mu ne bi čudil." »Srečo pa imaš, srečo." V tem so se razlegla rezka povelja, čez nekaj minut je bilo vse v vozovih. Lokomotiva je zažvižgala in vlak je drdral proti krajem, kjer je bila marsikateremu izmed mladih vojnikov poslednja postelja že postlana... Poročnik je sedel v svojem oddelku. Izpred postaje je še pozdravljalo vlak mahanje z ruticami in gromovito vzklikanje: ..Živela vojska! Živeli naši junaki! ... Živela Jugoslavija!...“ Nato se je hrup množice izgubil v daljavi in Milan Stankovič je slišal samo še razgovor in smeh tovarišev in železno pesem koles pod seboj. Bilo mu je, kakor da ponavljajo: »Bliže k smrti!... Bliže k smrti!... Bliže k smrti!.. A tedaj se je pokazal na hodniku podčastnik s poštno vrečo. ..Zadnja pošta!" je kriknil glas. Bila so pisma, ki jih v vojašnici niso utegnili razdeliti. Prinesli so jih na postajo, tik preden je vlak odpihal. ..Poročnik Stankovič!11 Milan je nehote iztegnil roko in sprejel dve pismi. Presunilo ga je. Kdo mu je neki pisal? Prvo pismo je bilo oddano v Ljubljani. Pošla ga je že nekaj časa lovila z njim. Ko je častnik spoznal pisavo, mu je jelo ,srce razbijali. „Ona ;ni piše!“ je zamrmral v bo-!< sinem razburjenju. »Da se le drzne, nesramnica! Gotovo si je izmislila kako novo laž... A končano je! Tega pissjja ne bom čital, ne, ne in ne!“ Stopil je k vratom in vrgel ovoj iz vlaka, ne da bi ga bil odprl... Ivo je to storil, mu je odleglo. Če bi bil prečital pismo — če bi bil le enkrat preletel tistih nekaj trdnih, odločinh vrstic, kdo ve, nemara bi se bilo /.ganilo v njem človeško čuvstvo. Beseda nesrečne Ljube bi bila morda vendarle ganila njegovo srce ... Zvedel bi bil, da se je porodil v njeni duši velik, usoden sklep. Kot bivša absolventka strežniškega tečaja se je bila ponudila za vojno bolničarko. Tako je hotela pri Bogu zaslužiti, da bi uslišal njeno molitev za sinkovo ozdravljenje. A razen tega je bila obljubila še nekaj. O tein v pismu ni govorila. Oemu pa? Ura še ni bila prišla... ,,Zavrgel si me, Milan," se je konča v« lo pismo. „Naj, bo! Vdam se v svojo usodo. Nikoli več se ne bova videla, zakaj.med nama je nastal nepre-stopen prepad ... Ostani tedaj v veri, da sem kriva... morebiti je bolje tako... Z Bogom!" Besede so bile kratke in trpke. Toda upora ni bilo več v njih, niti ugovora ne ... Ljuba se je bila vdala v usodo. ..Ncprestopen prepad je nastal med nunla.". Kakšen je bil ta prepad? ... Prvo pismo je ležalo kdo ve kje ob | železniškem nasipu. Poročnik je odprl j drugi ovoj. Pisal mu je tovarnar. »Prijatelj! Upam, da te moje vrstice še ujamejo, preden odrineš. Daj ti Bog, da bi si na bojišču pridobil slave in našel to, česar iščeš: pozabljenje nesrečnice, ki ti je zagrenila življenje. Prestani misliti nanjo. Mlad si še. Verjemi mi, pride čas, ko boš iznova srečen! Vsa bodočnost je še pred teboj... Jaz se na žalost ne morem tako tolažiti. Mira je ostala vso zimo v sanatoriju. Njeno stanje se ni popravilo in bojim se, da se nikoli ne bo! Razen tega zdaj vidim, da mi njena vrnitev ne bi vrnila miru. Neprestano me preganjata čuden strah in skrivnostna tegoba. Tako mi je, kakor da hočem vzdigniti usoden zastor, pa se ne upam. Nekaj je v mojem življenju, česar ne vem. In če bi zvedel, bi se morda vse podrlo ... Noben napor me dovolj ne utrudi, da bi si pregnal ta občutek. Vse dni prebijem na lovu, a ponoči ne spim ... Pa daj, da ti omenim nekaj drugega. Tone Skobec, eden mojih delavcev, je redov v polku, h katere-mu so te premestili. Obljubil sem mu svojo priprošnjo, da ga priporočiš njegovemu četnemu komandirju. Dober dečko je, čeprav malce vroče glave; skušaj mu pomagati, da se mu ne bo prehudo godilo. Daj, dragi Milan, sporoči mi časih kaj o sebi. Vse dobro ti želi in po bralsko ti stiska roko zmerom tvoj Andrej Lokar." ..Siromak!" je zamrmral poročnik, ko je prečital pismo in ga spravil v žep. A nato je pomislil: • ..Fant, ki mi ga Andrej priporoča, je kakor nalašč v moji četi!... Skobec ... Tone ... da, to je on!“ Ko se je vlak prvič ustavil, je Mi-ian Stankovič pomignil naredniku: ..Pokličite redova Skobca!" Čez nekaj trenutkov je stal sin lovskega latu malce nerodno, a vendar strumno pred svojim poveljnikom. »Gospod Lokar mi je pisal o tebi," ga je nagovoril poročnik. „Veseli me, da te vidim v svoji čeli. Upam, da si dober vojnik." »Prizadejal si bom, gospod poročnik." „Delal si v Lokarjevi tovarni... Ali si domačin?" „Tik lam blizu živimo. Koča ob gozdu je naša." „Aba!“ Častnik je pomislil. „Prav na robu, jeli?" »Da, gospod poročnik. Večkrat ste prišli mimo nas na izprehod." »Da, da." »Spominjam se, kako ste nekega dne zašli z gospo Lokarjevo in gospodično Ljubo. Jaz sem vam pokazal pot." „Vem.“ Poročnik se je zdrznil in rahla rde-: čica mu je udarila v obraz. Togota ga je obšla. AH je moralo res vse napotovati njegovim sklepom? Komaj se je bil namenil, da ne bo več mislil na prošlost, že ga je naključje kakor nalašč spomnilo vsega, kar je hotel pozabiti. In kadarkoli bo videl Toneta ali izgovoril njegovo ime, se bo neizogibno vzdramil v njem spomin na dni, ko je bil še srečen z Ljubo in so jima roke še trepetale in oči še žarele od bla-ženstva, če sta se srečala! Vojnik je čital te žalostne misli na poročnikovem obrazu. »Prebito klavrn je videti," mu je rojilo po glavi. »Stavim, da ga mori lista stvar zaradi gospodične Ljube... Moj stari nekaj ve o tem, pa noče povedati. Večkrat mi je namigoval o skrivnosti, ki bi napravila vražji šun-der, če bi jo spustil med svet!" A Milan Stankovič se je otresel težkih misli in dejal: »Zanesem se. Tone, da boš storil svojo dolžnost. Skrbel bom zate, kolikor morem — samo glej, da se pokažeš vrednega!" ..Hvala lepa, gospod poročnik." „Idi.“ II SKRIVNOSTNI VOJNIK čez nekaj dni so jele novodošle in vešče razpostavljene čete po načrtu trebiti vznemirjeno pokrajino. Že v prvih spopadih se je pokazalo, da ukrepi vojne oblasti niso bili odveč. Sile nasprotnikov so bile nad pričakovanje močne in njihov odpor je povzročal našim polkom obilo preglavic. Sleherno razbojniško gnezdo, ki so ga izpraznili, je bilo treba odkupiti s krvjo. Hrabrost vojnikov je bila brezpri-merna. Vsi so se kosali med seboj, kateri ho prvi. Poveljnike je kar presenečala veselost, s katero so prenašali nevarnosti in napore. Le malokdaj si videl žalosten obraz. Seveda so bile tudi v tem pogledu iz- jetue; tako na primar neki redov v drugi četi Milanovega bataljona. Zgledovali so se nad njim že zato, ker je bil s svojimi tridesetimi leti nekam mlad za preprostega redova. Saj je bil vendar boljši človek in bistra glava; kako da ni bil napredoval? Tovariši so namigavali, da je prišel v polk s priporočili visoke osebnosti v Beogradu in da njegova navzočnost ni šalilo slučajna. Nihče ni vedel, kdo je in odkod se je .vzel. Poredneži so mu bili prve dni vzdeli priimek „Veseli“, prav zato, ker ga ni nikoli nihče videl, da bi se bil smejal. Toda imeli so ga radi. „Veseli“ je bil že na dan svojega prihoda namignil, da ni brez denarja. Njegova listnica je bila odprta za vsakogar, kdor je resnično potreboval. Vpisan je bil z imenom Ivan Lovrič. Domnevali so, da ga mora težiti velika nesreča. Pogosto so ga videli globoko zamišljenega. A kaj hočete: v polku je zbranih toliko ljudi in marsikateri izmed njih ima za seboj čudno zgodbo ... Nekaj pa je vedel o „Veselem" prav vsak: da je hraber nad vse primere. V teh nekaj dneh je bil večkrat drzno izpostavil svoje življenje, da je rešil tovariša iz nevarnosti. Drznost je tista lastnost, ki ima med vojniki najvišjo ceno. Tudi Lovrič si je z njo pridobil spoštovanje in ljubezen vseh tovarišev. Sklenili so, da mu v znak pohvale odvzamejo vzdevek „Veseli“, ki mu oči v id n o ni ugajal, in ga namestu lega okrstijo za .,Starega". Tako so tudi storili. Nekega dne, ko se je bataljon ustavil na pravkar očiščenih višinah, je srečni „Starega“ poročnik Stankovič. Komaj je pogledal redova, ga je iz-preletelo. Zdrznil se je in obraz mu je pobledel. Z nezmotno slutnjo je bil spoznal v njem tistega neznanca, ki ga je bil neko hudourno noč ranjenega pobral na cesti... Ali se je varal? Podobnost je bila neutajljiva. A to ni bilo dokaz. Več mesecev je bilo že minilo Posvaril sem vas. Zdaj idite!" Vojnik se je brez besede obrnil ia odšel. • Tudi častnik je krenil k svojemu oddelku. „On je ... nihče drugi kakor on!" je ponavljal škrtaje z zobmi. „Doka-zov nimam, a vem, da se ne molim .. . Oh, lopov, lopov! ...“ III SOVRAŠTVO IN HVALEŽNOST Nekega večera se Milanu ni moglo ležati. Vstal je in jel bloditi okoli taborišča. Straže, ki so poznale stare j -šino, ga niso ustavljale. Gorata pokrajina je mirno sanjala v mesečini. Patrulje niso bile našle nič sumljivega. Toda sovražniki so se ponoči kakor kače plazili med drevjem in skalovjem. Napadli so naše, kadnr so jih najmanj pričakovali. Že nekajkrat se jo bilo zgodilo, da so našli kako stražo mrtvo, ustreljeno ali zaklano v hrbet. A Milan ni mislil na nevarnost. Po malem se je oddaljil od taborišč* in se vzpel na grmado skal, ki je pošastno štrlela v mesečno noč. Pokrajina je bila v luninem svitu kaj čudna videti. Spodaj so daleč na okrog temneli gozdovi. Še dalje tam se je širila ravnina; reka, ki je tekla po njej, se je svetlikala kakor srebrn pas. Skoro nič ni raslo med skalami. Domačini niso zaman imenovali tega grebena ..Prokleti vi-s" ... Na vrhu grmade je poročnik sedel. Tcmnovišnjevo nebo se je veličastno bočilo nad njim in zvezde so se lesketale kakor dragulji. Zasanjal je ... A mahoma je vzdignil pobešeno glavo. Njegove oči so bistro zletele na okoli. Prisluhnil je. Sumljiv šum mu je bil udaril na ušesa. Čuj! Spet je zašumelo ... Mar se je bližal sovražnik? Bilo je, kakor da se drobi kamenje ... kakor da škriplje pesek pod opreznimi koraki ... Milan se ni ustrašil. Niti za trenutek mu ni vznemirila srca bojazen pred zavratnimi krvoloki. Ravnodušno je segel za pas. in izdrl pištolo, da bi kar moči drago prodal življenje. Toda šum je prestal. Poročnik si je bil zapomnil smer, iz katere ga je slišal. Tamle jc bilo, za nebogljenim grmičem, ki je. rasel iz skalne raz- poke ... Milan se je nagnil naprej in iztegnil vrat, da bi bolje videl. in zdajci je razločil nekaj metrov pod seboj človeško glavo. Za glavo se je pokazalo telo. Človek se je plazil med skalovjem ... Milan je vzdrhtel. Čutil je, kako mu je kri izginila iz obraza. 10 glavo je poznal! Rila je glava skrivnostnega Vojnika. Lopova, ki se je drznil tajiti, da je Ljuhin zapeljivec ... Glava Ivana Lovriča! Zakaj je iztikal tod ob lej uri? Njegovo početje je bilo kaznjivo. Redov nima tistih pravic kakor častnik, da bi se smel na svojo pest oddaljiti od taborišča ... Poročnik se je nehote potuhnil med kamenje. Redov ga od spodaj ni mogel videti, med tem ko je on lahko opazoval sleherno njegovo kretnjo. Ivan Lovrič se je trudoma vzpel na eno izmed skal. Sedel je nanjo in sc zamislil kakor malo prej mladi častnik. Milanovo srce je burno utripalo. Pravkaršnja misel, da se bližajo morilci, ga ni bila pretresla. Ob pogledu na tega človeka pa inu je zastajal dih... Skrivnostni vojnik sc ni ganil. Naslonil je glavo med dlani, kakor da mu je od žalosti težka ko svinec. In sredi nočne tišine se je začulo mrmranje... besede, ki jih je poročnik komaj razločil... „Moj Bog, moj Bog, kako to boli! Ubožica, ljubim te... še vedno te ljubim ... nikoli ne bom ljubil druge kakor tebe.. Odlomki stavkov so usihali v mrak kakor kaplje krvi, curljajoče iz globoke, tajne rane. »Da, ljubim te,“ je nadaljeval Ivan Lovrič. „A zvest bom ostal prisegi, ki sem ti jo dal. Najina skrivnost je pokopana v mojem srcu. Z njim vred bo strohnela med temi skalami... O, če kdaj moliš zame, prosi Boga, da najdem vsaj v smrti pozabljenje! Ljubim te, ljubim te!...“ Glas se je utrgal, kakor da ga je zadušil jok. Milan Stankovič je težko dihal. Komu so bile namenjene te besede ljubezni? Njej, ki jo je sam nekdaj tako vroče ljubil! Njej, ki jo ljubi vkljub svoji muki in trdnim sklepom še zdaj ... Bile so namenjene Ljubi! Vojnik je, molčal, lvomaj trideset ali štirideset metrov je bilo do njega. Milan je še vedno držal v roki pištolo, ki jo je bil potegnil iz torne. Prst mu je ležal na petelinu ... kakor po nagibu nepremagljive sile je vzdignil roKo in pomeril na vojnika. Niti spomnil se m, da ravna strahopetno ... Maščevanje se mu je ponujalo ... Kot dober strelec, z roko naslonjeno na skalo, ni mogel zgrešiti človeka, ki je sam nastavljal prsa smrti. Samo pritisk, pa se zvali Ivan Lovrič v prepad, ki mu je zeval pod nogami! On poreče, da je mislil, da ima sovražnika pred seboj. To bo zadoščalo. Nihče mu ne bo delal neprilik. Niti preiskave ne bo zaradi tega. Prilika je bila edinstvena. »Nikoli več ne bo take!“ si je ponavljal Milan Stankovič. In vendar ni sprožil... Česa je čakal? Počasi, počasi ga je obhajala misel, da taka osveta ni vredna moža ... Ne, tako si jc ni predstavljal! „In domovinal Ali ne potrebuje lega človeka prav tako kakor mene?" Zdrznil se je in zobje so mu za-šklopetali.,. A tisti mah se je redov ozrl in ga zagledal. Niti zdrznil se ni. Bled nasmeh mu je skrivil ustnice. Ne da bi trenil z očmi, je uprl pogled v namerjeno cev. »Zakaj ne sprožite, gospod poročnik?" je liho vprašal čez neka j časa. Njegov glas jc čudno zvenel v nočni tišini. Pištola je izginila. In Lovrič je slišal poročnika, ko je zamrmral: „Ne, ne! Tako se ne bom maščeval... če si pravičen, Bog, pošlji mi drugo priliko!" Nato ni bilo slišati ničesar- več... Milan Stankovič se je vrnil po tisti poti, po kateri je bil prišel. Minuto ali dve je skrivnostni vojnik še slišal njegove korake. Oficir je imel dolžnost, da ga naznani, ker se je bil samolastno oddaljil iz taborišča. A tega mu je bilo malo mar. Njemu je bilo vse eno. Se dolgo je sedel in mislil, z glavo naslonjeno med dlani, Proti jutru se je vrnil \ tabor, ne da bi ga bil kdo opazil. Nihče ga ni kaznoval. Poročnik Stankovič ga očividno ni bil naznanil. # Nekaj dni po tem dogodku je dobil ves polk ukaz, naj zavzame višino, na kateri se je bil utrdil komilski vodja Dimitrije Smrdogorev z jedrom svojih bojnih sil. Gospod v kavarni pokliče postrežčka, vzame izpod suknje živo mačko in pravi: „Slišite, nesite to mačko moji ženi na dom — tu imate naslov — in ji povejte, da ste jo ujeli. Mačka ji je ušla in boste dobili 100 dinarjev nagraae. Od teh sto dinarjev obdržite dvajset, osemdeset pa mi jih prinesite v kavarno. Če me izdaste, dobite klofuto, če ne, bova ta posel lahko še večkrat napravila." • ..Moiiček; pet tisoč dinarjev potrebujem za pomlajenje.“ „Toliko?“ „Da; ceneje mi šivilja ne napravi." # ..Poslušajte," pripoveduje Kljukec, kako sem si nekoč rešil življenje. Kopal sem se v Nilu, ko me je napadel krokodil. Kaj naj storim? Z levico sem opolno obleko, po- leti jc bil oblečen samo do pasu in si je pripel red svetega Vladimirja na gola prša. V trdnjavi Kopal so prebivali niški poveljnik in njegovi vojaki, pasje udani kirgiški služabniki in žene njihovih gospodov. Dvakrat na leto se je iz trdnjave .Tekalerin napotila četa kozakov na konjih in prinesla prebivalcem Kopala moke, vodke in drugih življenje sla-dečih stvari ter pošto. Od sveta tedaj niso bili odrezani. Ta dražestna pokrajina je bila namenjena Ani Petrovni, če bi prebolela sto udarcev s korobačem. Pod udarci utegne ženska umreti. Tudi če ji jetničar strga ruto z ramen in prs in pomigne orjaškemu kozaku, tudi na tem, sodim, utegne ženska umreti. Ana Petrovna, pogumna Ana Petrovna, je od groze pala na kolena, si zakrila obraz z rokami in vztrepetala kakor trepetijika. Jetničar je zagrabil njeno ruto in ona je zakričala, kakor da bi se je bil dotaknil z žarečim železom, a vendar je to ni moglo boleti. „Tarboga!“ je zavpil jetničar, nakar je pozvani vojak stopil iz vrste. Obsojena deklica je bila pripravljena braniti z vsemi desetimi nohti svoio ruto in je praskala kakor divja mačka. ..Primi jo za roke in pazi, da te ne I ugrizne!" Kozak ie z železnimi pestmi objel ; mehke roke Ane Petrovne, da se ni j mogla niti ganiti. Tudi ugriznila ni. nego je nogledala vojaku s svojimi velikimi očmi v obraz. In v tem pogledu ie bil čar. ki je mogel ukrotiti zveri, ie bila velika bolest, nema prošnja, da se ie trda kozaška duša v ognju tega noeledo sfonila. Ko ie jetničar snet pograbil dekličino obleko, je rekel Tar-’boga: ..Ne dotakni se je! Jaz prevzamem n ni njene kazni." „S katero pravico, sinček moj?" ,,S pravico, ki mi gre, če jo vzamem za ženo. Saj veš, da sme mož deliti kazen svoje žene." „To je res. Sleci se tedaj! Toda žal ti bo." Tarboga se je slekel do pasu, si dal privezati vrv okoli rok in potegniti na drog, a na noge so mu obesili štiri in dvajset funtov težko kroglo. Jetničar je bil divji. Z obema rokama je zavihtil korobač, udaril z vso silo in vprašal pri vsakem udarcu: „Nu, sinček, ali se ti še hoče lepega dekleta? Ali si še zmerom želiš zale ženice? Se veseliš ženitovanjskegn plesa? Res, zalo stvarco si si izbral!" Tarboga se je ugrizel v brke, da ne bi zatulil od bolečine. Ana Petrovna pa je napol iz uma gledala, kako je kapala kri moža, ki je bil prevzel pol njene kazni. Kmalu pride tudi ona na vrsto. Petdeset so jih odšteli, „Še deset za dekle!" je zaječal Tarboga. ,,Glej, glej. pa si res vrl dečko! Le počakaj, ti jih naštejem izmed svojih najboljših!" In mu jh je naštel izmed najboljših. Srce Ane Petrovne je vsak udarec tisočkrat raztrgal. Bilo jih je že šestdeset. ,.še deseti" je zaječal kozak. Jetničar se je zdaj dodobra raztogotil. Kakor divja zver je tolkel po svoji žrtvi, ki je brez tožb prenašala strašne bolečine. Le še trideset jih je ostalo za Ano Petrovno. Kozak je pogledal z mučeniškega stebra na njo in jo videl, kako je vsa zmešana od strahu srepo strmela pred se. „Še deset!" je zahroplo iz sopečih prs. Našteli so mu še te. Njegova vroča sapa je komaj še zadoščala, da je ponovil „Še deset!" Pri devetdesetem udarcu ni mogel j več govoriti, moči so ga zapustile, oči so se mu zaprle. „Nu, sinček moj. ali hočeš šr poslednjih deset za lepo dekle?" Ni mogel več govoriti, a z glavo je pokimal: ..Da!" Tedaj je Ana Petrovna planila po-koncu. si sama strgala ruto s nrs. ogrnila ž njo Tarbogov krvaveči hrbet, ga zakrila z lastnim telesom, nonudila snežnobela ramena mučilen in divje zavpila: ..Ne pustim, da hi mi moža izkrva-vili do smrti! Meni ostalih deset!" In potem sta postala mož in žena. Gotovo sta se zelo liubila in morda živita še danes v prijazni trdn javi Kopal. Mali: „Kdo spel razbija po klavirjur Ivo: ,,Ana.“ Mali: „Skoči por/ledni, kaj počne. Če prah briše, je dobro: če pa klavir ir/ra, naj takoj tiehn." * ..Vi pa vsak dan beračile!?" ,,Če vam je ljubše, gospa, bom pa enkrat na teden basiral!" # Učenec: ,,Oprostile, gospod profesor, kaj sle napisali pod mojo nalogo? Ne morem prečitati." Profesor: „l)a pišite čitljivo!" Pisane zgodbice Mladi Šaljapin Veliki basist je stal na začetku svoje karijere. Pozvali so ga v Moskvo na poskusno gostovanje na carsko opero, ih tako je nekega dne romal po ulicah tega nenavadnega mesta, kjer rasto čebule na cerkvah. Takrat je bil mestni komandant Moskve general Zeleni. Drugače sicer ni bil Bog vedi kako velika glava ne v vojni ne V miru, toda car ga je rad imel in general si na to ni malo domišljal. Tisti dan, ko je veliki Šaljapin hodil po moskovskih ulicah, je nenadoma srečal debelega gospoda z mnogimi odlikovanji na prsiih. Ko le-ta vidi, kako pevec mirno korači mimo njega, osupne, a že naslednji mah se zave, plane nanj in zakriči: „Kaj si vendar'dovolite?! Zakaj me ne pozdravite?" „Ker vas ne poznam." Debeluh je poškrlatel od jeze: „Ne poznate me? Ja z sem Zeleni!! Ali me boste zdaj pri priči pozdravili?" „Ko dozorite," je pokojno odgovoril Šaljapin in šel mimo osuplega generala svojo pot. Stari imajo besedo „Kaj ne, dolgočasil sem te?" je vprašal Aristotela prijatelj, ki je bil ravno sklenil svoj dolgovezni govor. „0, nikakor ne! Saj nisem poslušal!" Ko so Ciceronu pripovedovali o zalotenem zakonolomcu, je suho odgovoril: „Tardus fuit — prepočasen je bil." Ob drugi priliki mu je tožil prijatelj, da se je njegova žena obesila na figovo drevo. „Dragi prijatelj," je. odvrnil Cice-ro, „ali mi ne bi mogel priskrbeti kak cepič tistega drevesa?" Kje je nagrada? Svoje čase je baje berlinski župan Boss nakazal v dobrodelne namene 1000 mark. A o denarju dolgo ni bilo ne duha ne sluha. Zdaj pa je neki bistroumen borzijanec pogodil, kako je s to stvarjo: Teh tisoč mark je dobila vdova neznanega vojaka! Bodoči milijonar ... Ko je bil Rockefeller še deček, mu je nekoč sorodnik podaril šiling. Brez besede je vzel novec in ga spravil v žep. „Ali, dečko," mu je rekel oče, „ka-ko pa rečeš, če ti kdo podari novec?" „Prosim, še enega!" je dejal Rockefeller mlajši in nastavil roko. Če človek ponočuje ... Rano vstajanje ni čednost, ki bi di-čila pisatelja Franza Molnarja; zlasti ne, kadar je na Dunaju. Zadnjič pa ga je prosil dober prijatelj, naj na sodniji priča zanj; razprava je bila napovedana na vse zgodaj — o pol desetih dopoldne. Molnar se je hotel izmuzniti; izrečno je izjavil prijatelju, da mu je sicer zelo rad na razpolago, toda samo v času med deseto uro zvečer in četrto uro zjutraj. A naposled se mu je moral le dati preprositi in je pristal. Prijatelj je prišel ponj z avtomobilom. Še ves pospan se je Molnar zavalil na blazine. Iznenada pa je dvignil glavo, si popravil monokel in se široko zagledal na cesto, kjer je kar mrgolelo ljudi, ter vprašal: „Kaj?! Toliko prič bo?" Shaw in nadebuden pisatelj Novinec, ki se je prvič poskusil v pisateljevanju, je hotel na vsak način doseči, da bi Bernard Shaw prečital in ocenil njegovo dramo. Če bi svojo umetnino kratkotnalo poslal velikemu pisatelju z navadnim pos^prenmim pismom, bi najbrže vse skupaj romalo v koš; s. takimi stvarmi se Shaw ne ukvarja. Zalo je pogodil originalno misel, ki se mu je videla uprav genijalna. Poslal je dramo Sha\vu, zraven pa je napisal, lele vrstice: ..Prepričan sem, da drame ne boste čitali, O tem sem tako zelo uverjen, da stavim z vami deset funtov, da mi jo boste vrnili neprečitano." Shavv mu je dramo poslal nazaj, priložil ček za deset funtov (blizu Iri tisoč dinarjev) in napisal samo tole: „Gospod, stavo sle dobili." Mark Twain in pastor Ameriški humorist Mark Twain je nekega dne sedel v železniškem oddelku in čilal knjigo. Nasproti mu je sedel 'pastor z ženo in hčerjo. Pastor je hotel za vsako ceno pričeti s slavnim pisateljem razgovor. ,,Lepa pokrajina, kaj?" je izprego-voril naposled. Mark Twain se ni ganil. ,,Knjiga, ki jo čitate, vas gotovo zanima?" MhrkT\vain je pokimal. „Ali vam smem ponuditi cigareto?" „Hvala, ne pušim." ,,Oh, imenitno. Izvrsten človek ste. Morda dovolite, da vam ponudim čašico konjaka?" „Hvala, ne pijem." „Oh, še bolje! Tak idealen mož! Ali vam smem. predstaviti svojo ženo in hčer?" „Hvala, ne maram žensk." Na straži Vojak je stal na slraži blizu reke, ko je nenadoma planil iz'grmovja neki moški in skočil v vodo. Ker pa je bila reka na tistem kraju preplitva, da bi mogel utoniti, je splezal na breg in se vpričo vojaka obesil na prvo drevo. Ko se je straža malo potem izmenjala, so vojaka pozvali na odgovor, zakaj ni neznancu ubranil samomora. „Hm,“ je menil vojak, ..najprej je skočil v vodo, a potem se je obesil, in tako sem mislil, da se hoče posušiti." Edina zahteva: trdno spanje V angleškem listu „Times“ je izšel oglas: ..Iščemo osebo prijetne vnanjo-sli za spanje podnevi. Nikakega drugega dela! Edina zahteva: trdno spanje. Dobra plača. Prosilci naj prineso s seboj priporočila." Radoveden novinar se je odpravil k podpisani tvrdki, da doženc, kaj naj pomeni la slaba šala — kaj drugega kakor šala to vendar ni moglo biti. Toda oglas je bil, kakor se je brž izkazalo, popolnoma resen. V trgovini so zares iskali dobrega spača. Kandidat naj bi v službi vsak dan spal v izložbenem oknu po pet, šest ur; s tem naj bi dokazal, da je tkanina 17. platna, ki ga proizvaja tvrdka, dovolj topla, da ga ne zebe v njej. Oglasu se je v kaj kratkem času odzvalo več ko dve slo ljudi obeh spolov; v svojih ponudbah so navedli, da so pripravljeni spati tako dolgo, kakor bodo od njih zahtevali. Čipke in perje Ko je bil Benjamin Franklin poslanik Združenih držav v Parizu, mu je nekoč pisala njegova, hči, naj ji vendar pošlje nekaj vzorcev lepih čipk in perja za klobuk. Franklin ji je odgovoril: „če nosiš rokave iz kambrejskega blaga kakor iaz in paziš, da si jih ne zakrpaš, ko se li strgajo, se bodo kaj naglo pretvorili v čipke; a perje, ljuba moja hčerka, lahko v Ameriki izlrgaš iz repa vsakemu puranu!" M. Lichtenberg: Anekdote Sama sodila v kupeju brzovlaka. Prvi je tovarnar, drugi veletrgovec. Zakaj se ne bi zabavala, ko je zunaj mrzlo in pusto, ko veter brije in sneg naletava, v vlaku pa je toplo in prijetno! Trgovec gleda v samotno belo pokrajino in pravi sopotniku: „Veste, na kaj me spominja ta zasnežena pokrajina?" Tovarnar ,res ni vedel, na kaj naj bi trgovca spominjalo to pusto polje. Preneumno, si misli, in čaka pojasnila. „Mraz in sneg me spomnjata na anekdoto o dveh trgovcih, ki jezdita v najhujši vročini po Sahari. Ali poznate to istorijo?" Tovarnar je ni poznal; kako naj bi jo bil poznal? „Ne, ne poznam. Toda puščava Sahara me spominja na drugo zgodbico, toda lam ne jezdijo, ampak se vozijo s čolnom. Tudi nista dva trgovca, nego samo eden, in ni trgovec, ampak morski razbojnik, pa ne v Sahari, ampak v Ledenem morju." „Dovolile tedaj, da vam povem svojo anekdoto. Kje sem že nehal? Aha, v vlaku pri Kolomeji ... Ne, ne, bilo je...“ „Nu, premislite, med tem pa vam povem svoje. Pokali boste od smeha, vam rečem. Torej poslušajte: Nobile pride na severni tečaj ... „Aha, sem se že spomnil! Počakajte vi s svojo, drugače spet pozabim. Sicer pa vašo anekdoto že poznam, samo da ni bil Nobile, ki sploh ni videl severnega tečaja, ampak Nanscn. In tudi ni bilo na severnem tečaju, nego v Bukarešti. Čujte-torej: Rotschild pride nekoč v šolo . . .“ ..Oprostite, da vas prekinem. Kako morete trditi, da je bilo v Bukarešti? Baš v tem je dovtip, da je bilo ...“ „Kaj sem rekel? Aha, Rotschild. Sicer pa ni bil Rotschild, ampak ruski car. A tudi o Rotschildu je imenitna. Torej pazite ...“ »Slabo ste začeli. Začne se: Rotschild pride pred nebeška vrata, potrka, sv. Peter pokuka skozi ključavnico ...“ ..Oprostite, kako pride sv. Peter k trgovcema, ki jezdita skozi Saharo?..." „In kako pride Nobile v Bukarešto? Poslušajte rajši moje. Janezka vprašajo v šoli ...“ „Aha, že vem! Vidi ga ruski car in ga vpraša ...“ „Koga?" „Rotschilda. Ne, lic Rotschilda. Vi me samo mešale. Rotschild je vendar pri sv. Petru. A povejte že enkrat svojo zgodbo. Vselej začnete s čim dru- | gim in nikdar ne dokončate. Kaj je torej z Nobilpm?" „0, Nobilu sle vendar vi začeli. Jaz sem pripovedoval o morskem razbojniku, ki je srečal v Bukarešti oficirja, ki.. “ „Dol)ro, torej Rotschild ... „Dovolile, da povem jaz svoje o Sahari. Tega gotovo ne veste. Potem poveste vi svoje. Lepo drug za drugim, prvo vi, drugo jaz ...“ „Dobro, pričnem jaz. Ko je bil Pa-šič...“ „Naj jaz prej povem. Moja je boljša. Pa tista o Pašiču, kdo je ne pozna, saj ima že sivo brado ...“ „Saj ne gre za brado... Torej poslušajte! Pašič...“ »Pustite stare anekdote, kdo bi jih poslušal! A! da nadaljujem s svojo! Sultan torej 'išče evnuha za čtivaja svojega harema. Saj veste, da ...“ »Trenutek, prosim, zdaj sem se spomnil. Res je bil Nobile! Kako ste se domislili Nansna?" »Torej sultan išče in išče, a ne najde nič primernega...“ „Ko leze Nobile na severni tečaj in pride skoraj do vrha, priplava po morju severni medved. Nobile...“ »Sultan se domisli, da “ »Nobile pripravi puško ..." „... Da bi bilo dobro pregledati židovsko predmestje v Carigradu ...“ »V tistem trenutku ...“ »Odpravi se tja ...“ „..'. reče medved ...“ ,,.. .in vidi ...“ „ ,Gospod Nobile*...“ »Gospod! Dovolite vsaj, da dogovorim!" »Kdo pa vselej sega v besedo s prismojenimi anekdotami, vi ali jaz?" »Kaj? Prismojene, pravite? Prismojene? Ponovite, če se upate!" »Prismojene so! Prismojene! Prismojene! Tisočkrat prismojene, če hočete!" »Bedak!" Dve zaušnici se razlegneta v zimsko pokrajino. Hrup privabi sprevodnika. Presenečen obstane med vrati. »Gospoda, gospoda! Kaj se je vendar zgodilo?" Med tem se je tovarnar že umiril. Povsem mirno je odgovoril: »Nič! Anekdote si pripovedujeva..." Dva gospoda se srečata na cesti. Enemu pd njih obraz kar žari od veselja. „Nu, tako vesel in zadovoljen — kaj pa je lepega?“ „Žena mi je danes povila prekrasnega dečka." ,,Glej ga. glej!... In kdo je oče?“ ..Kaaaj?!... Nesramnost, tako vprašanje. Če bi ne bila na cesti...“ Preteče je zamahnil s palico. ,,Za Boga, prijatelj, saj te pisem mislil žaliti: mislil sem pač — da veš. £ < S O K C" > O #sr u u O) S HOČETE IMETI tudi v deževnem vremenu SUHE NOGE? Postavite nogo brez čevlja na polo papirja in s svinčnikom naredite obris stopala. Obris pošljite z vašim naslovom in priložite v znamkah: Din 15 — za dolžino do 23 cm. Din 20’— za dolžino od 24 cm naprej. Pošiljka sledi po pošti. Naslov : A. PETRIČIČ, LJUBLJANA VIL, Sv. Jerneja cesta štev. 2, L nadstr. Ako hočete biti hitro in točno založeni z notami za klavir i. t. d., obrnite se na MATIČNO KNJIGARNO v Ljubljani POŠTNI PREDAL ŠTEV. 195 KUVERTA ca. X tvornlca kuvert In konfekcija i O. z. paplria m se nahaja samo na Karlovški cesti št. 2 aii Vožarski pot št. 1. Priporoča se za cenjena naročila za izdelovanje vseh vrst kuvert Le pri Josip Peteline Uakllan blizu Prešernovega spomenika ob vodi kupite najboljše in najtrpežnejše šivalne stroje za doni, obrt in industrijo znamke Gritzner in Adler ter švicarske pletilne stroje znamke Dubied. Velika izbira galanterijskega, modnega blaga in vseh potrebščin za šivilje, krojače, čevljarje in sedlarje i. t. d. Staroznana t vrd ka J. Wanek priporoča svojo bogato zalogo krznenih plaščev in vneh vrst kož za opremo plaščev. 35 RoCne torbice iac finega usnja po nainiSii ceni. V zalogi so tudi aktovke. kovCKi in listnice. Kkč&falc&l" d. Z O-Z. Liubljana — PreSernova 3* » NI treba, da sl lepa ie po naravi, negovati se pa inorafi. Nega je dolžnost! Dobro negovan obraz dvigne samozavest in razveseljuje okolico. Mladostni čar se podaljša za mnogo let, če se pravilno goji polt. Redna skrbna nega kole in primerna pravilno uporabljana kosmetiSka sredstva, kakor predpisuje moderna kosmetika. to je do-trebno.- Najrazličnejše načine negovanja v vsej današnji ponolnosti izvršuje I. Institut za moderno kosmetiko ki se nahaja Dvofakova ulica št 3/11 (hiSa Obnove-T5nnies) Odstranjuje nečistoče obraza, ogrce, nadležne kocine, starostne gube, vraske itd. Priporočamo modni salon Alojzij Lombar ■za gospode in dame. Ljubljana VII, CelovSka c. 53 33 Nagrada čifateljem „Romana“ Izrežite črno sličico, ki jo vidite na desni, in spravite jo dobro! Podobnih izrezkov priobčimo še 4, v vsaki številki po enega. (Prvih sedein smo objavili v prvih sedmih številkah „Romana“). Ako boste izrezke pravilno sestavili, boste dobili sliko obče znanega slovenskega dnhovnega velikana Eden izmed pravilnih rešiteljev te naloge zadene nagrado 500 dinarjev v gotovini! C •4/dLJ^ Nova na najmodernejši ameriški način sestavljena kosme-tična specijaliteta, čisti in beli kožo, hrani in oživlja kožne celice, sveži mufkulaturo obraza, preprečuje in odstranjuje gube ter zato jasni in pomlaja licu izraz. Na koži, pokvarjeni in ožgani po rabi dvomljivih mazil, zabriše zle posledice. S svojimi poživljajočimi snovmi je prvovrstno sredstvo za masažo telesa. KREMA KARNAT nima v sebi prav nobenih kovin, ne živega srebra, ne svinca, ne cinka, niti ne drugih snovi, ki bi bile očem, zobovju ali obrvim v kvar; krema Karnat je kemično in zdravniško proučena, priznana in pohvaljena kot izredno kosmetično sredstvo. Krema se po naročilu dobiva pod naslovom: uKarnat". Ljubljana Gra«IIS«e IO./I. Cena aa lonček 60 dinarjev. ■ ———..................... i ZALOŽBA „LUČ “ V LJUBLJANI [ POŠTNI PREDAL V. Ivan Podržaj M9RTIH BRBEH Din 20. ROMAN orig. vezava Din 30'—. Martin Brbek je s icijalni in duševni revček, nezakonski otrok . . . Njegov oče je vaški župnik. Ena najbolj skritih ljubezenskih dram naše vasi... Brbek, revček, ki se težko bori s svojo usodo je začrtan plastično in živo, da ga čitatelj ne pozabi. Književnik Božidar Bork « (Jutro) V isti založbi je izšla knjiga DR. JOŽE RUS NAPOLEON OB SOil j Din 6‘—,krasno vez. Din 16'—. Če naročite preko uprave »ROMANA«, dobite J; Izdaja za konsorcij Romana" K. BratuSa: urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo 1. Blasnika nasl. d d.; za tiskarno odgovarja Janez Veliar; vsi v Ljubljani