Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stanc Din 1‘50 Celoletna naročnina Din 35'— • Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16,790 Ljubljana, 1. decembra 1938 Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čuješ Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč) Leto V — Številka 10 Kadar pB«Uo «1 deC. 1918-1938 Današnia številka vsebuje: diletantke Angela Vode je v brošuri »Spol in usoda« *• del str. 21 prepisala od Engelsa {»Izvor rodbine«) vso njegovo površno, zmotno, tendenciozno prikazovanje o postanku ljubezni 1,1 družine. .Neverjetno je, da danes, ko je vendar kulturno-historična šola znanstveno Ugotovila in to z vso potrebno jasnostjo, da je “ila ob začetku posamična {monogamna) družna in da še danes relativno najsta.rejši narodi £°jijo zakonsko zvezo enega moža z eno ženo, m°re še kdo pogrevati tako zastarele, *endenciozno izmišljene, proti Vsem etnološkim dejstvom naperje-ne izmišljotine kot je besedičenje o prvotnem skupinskem« (= promiskuiteta med določeno ^Upino moških in iensk), paritvenem zakonu. vsem tem v najstarejših kulturah ni duha ne shiha. Prav tako neznanstvena in neresnična je ^ditev, prepisana od Engellsa, da se je mono-&«ini zakon razvil iz paritvenega zakona pod vPlivom gospodarskega razvoja,^z uveljavljenem zasebne lastnine. To je torej čista mar-sistična teorija o materialističnem razvoju Rodovine, Dokazano je, da že najstarejše kulture P°znajo zasebno last kakor tudi monogam-110 družino, da moramo o neki skupni lasti Sovoriti v itako imenovani nomadski kulturi, se razvija pod vodstvom očaka: vele-<*r®žina. A prav v tej kulturi se je monogam-t'a družina v razmeroma čisti obliki ohranila vsaj' prva žena in prvorojenec uživa veliko Prednost pred drugim. Ne moremo razumeti zakaj založba »Žena dom« servira našim ženam tako duševno brano. tazboštvo - temelj države Glasom poročil časopisov »Brezbožniške žye^e«, je Stalin nedavno v pogovoru z odlič-voditeljem brezbožniškega gibanja izjavil: ‘'Čeprav Sovjetska unija uradno priznava ver-8svobodo in svobodo vesti, ostane vendar v bistvu brezbožna država. Ta država'bo svojo Nadino vzgajala v .brezbožnem smislu, zakaj 1>rav mladina mora biti v bodočnosti nosilka g^kisističnega in komunističnega mišljenja. rez dvoma je, da bo prihajajoča generacija cistična, s tem pa je zadan smrtni udarec v*aki religiji v Sovjetski uniji.« List rdeče mornarice »Krasniji Flot« po-da se je pred kratkim vršil v Sebasto-j°lu prvi brezbožniški tečaj za pomorščake; članov rdeče vojne mornarice je prejelo di-in naslov: »Brezbožniški propagandist j ^ornarioo«. Brezbožniška zveza stremi za da pošlje na vsako vojno ladjo sovjetske ni)e takega propagandista in tako pospeši s ^navijanje brezbožniških celic v rdeči Omarici. Slovesnejše kot smo bili dosedaj navajeni, bomo letos praznovali praznik našega zedinjenja s Srbi in Hrvati v skupno narodno državo. Prav je, da nas te slovesnosti spomnijo, da morda enkrat malo giobje razmislimo o tem pojmu zedinjenja. Mnogi namreč mislijo, da je bilo naše zedinjenje izpolnjeno že ravno dne 1. decembra 1918. Takemu pojmovanju mi ne moremo pritrditi. Za (nas je lo zmotno gledanje, kajti tako velika stvar kot je zedinjenje treh narodov v eno skupno državo ne more biti odvisno od tako slučajnega dogodka, takorekoč od samega notarskega zapisa. Pod pojmom zedinjenja hočemo mi videti nekaj višjega kot je zgolj juridičen akt, mi hočemo v tem videti vso ono pripravljenost treh narodov, da hočejo ob vzajemni pomoči živeti skupno življenje. Videti hočemo v tem pojmu vse ogromno delo duhovnih velikanov prejšnjih generacij, vse silne žrtve poedincev in narodov, ki so ustvarile take okoliščine, da so omogočile ta važni akt dne 1. decembra 1918. Toda še več. Mi hočemo videti v tem pojmu ustvarjeno tudi sintezo vseh naporov sedanjega rodu, da se ti pogoji, ki so dovedli do ustvaritve države, tudi naprej vzdržujejo, da bi mogli trije izmučeni narodi prav iz teh idealnih prizadevanj, iz takega plemenitega stremljenja črpati tiste sile, ki bi v njihovih dušah vzbudile pravo ljubezen do te njihove stvaritve. Danes nam ne manjka umskih razlogov, ki utemeljujejo ne le veličino ideje našega državnega zedinjenja, temveč celo konkretno obliko te države. Toda prav zato morda, ker vsi uvidimo važnost in pomen obstoja te države, je treba tembolj priklicati v življenje tiste sile, ki jo edine morejo obvarovati močno in neokrnjeno. Treba je vzbuditi v duši narodov tisto ljubezen, ki se vsa žrtvuje, tisto ljubezen, ki lahko gore prestavlja in ki je res dosegla na svoji poti preko Kalvarije, da je bil ustvarjen pred 20 leti stoletni sen naših očetov. To in samo to hočemo, da bi mogli ljubiti to državo z vsem srcem, s tistim ognjem žareče ljubezni, kateremu bi radi vse, tudi sebe žrtvovali. To želeti, je naša pravica, to zahtevati od oblastnikov države, je naša dolžnost. Mi hočemo in zahtevamo, da nam ustvarijo te pogoje, tisti nastroj, ki bo vzbudil ta naša čustva. Prvi pogoj, ki nam danes takorekoč grmi iz Evrope v ušesa je, da da država brezpogojno Srbom, Hrvatom in Slovencem polno možnost samobitnega kulturnega in narodnega izživljanja in sicer da bodo vsi s polno jasnostjo videli: »Samo v Jugoslaviji je nam dobro in samo tu bomo ohranili v polnem dostojanstvu svojo narodnost.« To je naš krščanski ideal, v katerem je vse povedano. Da bomo vse eno po svoji duhovni pripravljenosti, živeti skupaj v slogi in ljubezni, katero pa ustvarjajo pravičnost, krščanska morala, poštenje, odpoved, pripravljenost na žrtve in kateri nasprotujejo korupcija, brezverska vzgoja, krivična zakonodaja, slabi oblastniki, brezdomovinski agenti in drugo. Da bi bili res vsi eno, da bi dosegli tisto duhovno edinstvo, ko bi mogli z vsem plamenečim srcem ljubiti svojo narodno državo, to „2ene na Niskavuoriju" Izseljeništvo v Beli Krajini Božidar Jakac razstavlja Kadar piiejo diletantke doseči naj bo tudi naša volja. Zato pa moramo zahtevati brez odnehanja, da se ustvarijo taki pogoji. Če so ovire v postavah, naj se spremene, če v ljudeh, naj se odstranijo. Našega edinstva naj nič in nihče ne moti. Magične formule, iznajdbe posameznih klik naj izgube veljavo v našem javnem življenju in na njihovo mesto naj stopita resnica in pravica. Tedaj bo lo edinstvo kmalu doseženo, tedaj bo naše zedinjenje dopolnjeno. Postave zahtevajo, da se praznik 1. decembra slovesno praznuje. Zato botno brali ta dan na tisoče priložnostnih člankov, ki bodo slavili ta juridlčni akt izpred dvajsetih let. Naša mlada država nima tradicije, ki bi dala tem člankarjem dovolj snovi za dostojno proslavo tega dogodka. Toda to naj nas ne moti. Mi moramo poslušati klic svoje vesti in svojega srca. Mladina ima pravico biti drzna v svojih poletih, pravico tudi biti drzna v idejah. Ta ideja pa, da bi vsi bili eno ne pod silo državne uniiormizacije, ne pod vplivom zunanjega vi-stousmerjenja, kot ga danes rade vrše celotne države, temveč v naravni polnosti in svobodi svoje narodne samobitnosti, ob vzajemni pomoči, ob polnem razumevanju in spoštovanju potreb drugega naroda v državi, je tako veličastno, da hočemo za njeno ustvaritev tudi vse žrtvovati. Pierre-Henri Simon: Cerkev in sedanji čas Za preobrazbo tako v svoje samoljubje in zmote zatopljene družbe kot je naša, ne bo zadoščala dosedanja mlačna zgolj razumska dobrohotnost, prazno sentimentalno pripadni-štvp h krščanskemu idealizmu in tudi ne zgolj politična borba za uveljavitev socialnega nauka Cerkve v zakonodaji. Vsak, ki želi zmago krščanskih socialnih načel, se bo moral posvetiti delu za lo zmago z odkritosrčno, celotno, silno predanostjo vse syoje osebe, kajti če mu ne bo volje podpirala ljubezen in krepila milost, se bo kmalu razbila ob trdotah in neuspehih njegovega dela. Da, nikdar si dovolj ne ponavljamo, da je prvi pogoj za izpopolnitev sveta delo za lastno popolnost. Katoliška socialna akcija je delo, ki sloni na nadnaravnih vrednotah, pa se odigrava na področju naravnega, v zgodovinsko določeni družbi in je podvrženo njenim naravnim zakonom, ki jih mora socialno gibanje poznati, če hoče uspešno delovati. Toda gojiti zgolj duhovne vrednote, ki nas navdušijo za socialno delo, še ne zadošča za dokončno izvedbo tega dela: potrebuje tudi razumsko oblikovanje, stalno in metodično prizadevanje za obvladanje, penetracijo in razvoj socialnega nauka Cerkve. Katoliški socialni nauk moramo najprej točno poznati. Moramo se vanj vt opiti, poznati njegovega duha, njegova načela in končno ga razširjati in naprej razvijati. Nevarna zmota bi bila misel, da je socialni nauk Cerkve dovršen, enkrat za vselej določen v vseh ozirih in vseh podrobnostih, tako da bi zadoščalo odpreti teološke priročnike in rimske okrožnice, pa bi tam našli neposreden, praktičen in konkreten odgovor na vsa vprašanja, tičoča se poljubnih gospodarskih, političnih ali socialnih problemov. Nespremenljiv v principih, se katoliški socialni nauk Cerkve v teh ne sme razvijati, sme se pa razvijati v tem smislu, da določbe naobrača na spremenjene zgodovin- sko-socialne okoliščine družbe, G. Ren strd pravi v knjigi »L'Eglise et la question sociale«, da je kat. socialni nauk »odmev večne morale na vrste gospodarskih oblik, ki vladajo svet in si sledijo v času«. Toda, kako se vrši to? To je, pravi zopet zelo dobro G. Renard, »naobračanje večnih principov na spremenljive danosti.« Treba je torej poznati večne principe, prav tako pa imeti izkušnje v »spremenljivih danostih«, torej v socialnem in gospodarskem dogajanju. Ta izkušnja se mora seveda pridobiti v življenju. Duhovniki v svoji službi, laiki pri poklicnem delu ali javni službi žive v stiku s trdimi realnostmi, katerih stalni razvoj povzroča neprenehoma v novih okoliščinah nove probleme socialne morale. Oni tako dobavijo učeči cerkvi materijo, dokumente, da more presojati in odločati. »Rim,« je pisal pred 40 leti I,eroy-Beaulieu, »ni motor, iz katerega vse izhaja; Rim je središče, v katerega se vse steka in ki koordinira različna gibanja.« To je zgodovina potrdila. (N. pr. dela škofa Kettelerja, friburške (Dalje na 2. strani.) unije, socialnih tednov ali kanonika Cardijna pri žosistih.) V veliki meri torej zavisi od katoličanov, njihovih pametnih in pogumnih iniciativ, da bo krščanski socialni nauk izdaten in zadostno uporabljen na okolnosti sedanje družbe. Če pomislimo, da more poroditi le majhna zamuda velike duhovne katastrofe, bomo znali prav ceniti svoje odpornosti. Upravičeno smemo reči, da bi bila duhovna podoba modernega sveta drugačna, če bi v 19. stoletju nastopil s potrebno in odločno kritiko kapitalizma namesto ateističnega filozofa ob istem času in z isto silo krščanski filozof. Tako bi mogoče ne bilo sramotnega paradoksa, da je Cerkev ubogih, Cerkev Jezusa delavca zapustila velika množica ubogih, med njimi največ delavcev. Kaj naj storimo, da onemogočimo Mar-ksa? Večje število kristjanov se mora hitreje zavedeti zahtev evangeljske morale. Katoličani morajo bolje poznati, ne rečem svojo teologijo, ampak svoj katekizem. Ni naša naloga soditi napade naših prednikov, skrbeti pa moramo, da ne bodo nekoč naši otroci ugotavljali naših napak. Še na nekaj hočemo opozoriti. Zanimiva je primerjava med okrožnicama Rerum novarum in Quadragesimo anno. Obsodba zlorab kapitalistične lastnine je mnogo krepkejša pod peresom Pija XI. kot je bila pod peresom Leona XIII. Med letoma 1891 in 1931 se je položaj spremenil, te zlorabe so povzročale vedno hujše posledice. Mnogo bolj kot njegov predhodnik vztraja Pij XI. na socialnem značaju lastnine, na nujni dolžnosti bogatih, da morajo služiti javnim koristim, na pravici javne oblasti, da sme zaradi skupne blaginje omejiti rabo lastnine. Do komunizma Mogoče bi rekel kdo, da smo pozabili na postavljen problem, kako preprečiti zmago komunizma nad krščanskim svetom. ' Mislim, da sem že povedal, da je med komunizmom in katolicizmom nepremostljivo nasprotje, da je sporazum med njima popolnoma nemogoč kakor v taktičnem tako v doktrinalnem pogledu. Toda je več načinov pobijanja komunizma in metode nasilja niso najboljše. Zal vem, da bi mogel kdo reči: Kadar so množice od napačnih doktrin zapeljane, razjarjene, in se dvignejo istočasno proti človeku in £ogu, ne moremo spraševati, ali sestoje iz revežev, stiskanih in izrabljanih, takrat moramo računati z dejstvom, da groze z razrušenjem civilizacije in vere in tedaj je resnična ljubezen braniti brez omahovanja, trdo če je treba, s silo in s krvjo ogroženo skupno celoto. Prava politika, bi še rekel kdo, se ne dela z dobrimi čustvi, ampak s pametnimi razlogi in včasih s krepkimi pestmi. To je do neke gotove mere res; ni sramotno ugotoviti, da je včasih potrebno uporabiti silo in orožje za obrambo skupnega blagra, sramotno je, dopuščati to nujnost kot nekaj popolnoma sebi umevnega, kar pride samo po sebi in ne postavlja včsti nobenega problema. S tem ni rečeno, da mora katoličan absolutno odklanjati vojno, kajti so primeri, ko bi bilo tako odklanjanje izdajstvo nad pravico; toda nasprotno ne moremo videti, kako naj bi z veselim srcem pričeval za Kristusa s krvjo drugih kristjan, ki se je odločil, da mu bo usmerjal življenje zakon miru in ljubezni. In kar pravim o vojni, bi lahko trdil z večjo upravičenostjo o državljanski vojni, kjer je ljubezni zadana rana še globlje, ker prelivamo kri ljudi, ki so popolnoma naši bratje, bratje v stvarstvu Očeta, bratje v odrešenju Sina in končno bratje v skupnosti zemeljske domovine. Trditi torej, da se borba proti komunizmu ne da voditi drugače kot s političnimi nasilnimi sredstvi in z vojaško silo, se pravi, pripravljati duhove več ali manj zavestno, bolj ali manj naravnost na državljansko vojno; mislim pa, da to ni poslanstvo kristjanov, Kaj. kratke oči imajo tisti, ki trde z napačnimi, superiornimi izrazi politike, katera je že mnoge razočarala, da se končno vse zadeve vedno uravnavajo s fizično silo, da sila ustvarja pravico, da sila gradi in obranja imperije. Zgodovina pa dejansko dokazuje to, na kar me je opozoril že evangelij: »Kdor po meču seže, bo z mečem pokončan.« Kdo bo zadržal bojevnike v mejah pravice, ko je vojna že enkrat napovedana in razbesnela? Vsaka krivica pa seje sovraštvo, sila rodi silo — o da bi se mogli kristjani izogniti temu peklenskemu in jalovemu krogu! Ne pravim, da je ali da bi bilo vedno krivično, poklicati na pomoč civilno silo proti stranki, ki je proti veri in ogroža kakšne bistvene osnove človeške družbe: pravim, da je to upravičljivo le v skrajnih, popolnoma izjemnih primerih, in da mora kristjan prej vse poskusiti, preden se poda v to zadnje, obupno zatočišče. Borbo proti komunizmu naj vrše sinovi Cerkve v duhu Kristusovem in ne v duhu ne vem katere filozofije svete vojne, bliže koranu kot evangeliju. Najboljši način pobijanja komunizma je delo za odpravo moralnega in socialnega nereda, ki ga je komunizem omogočil. „Brigaite se za svole zadeve 1“ V nizozemskem mestu Zwolle se je vršilo te dni protestno zborovanje katoličanov proti preganjanju vernikov v Nemčiji in Avstriji. Zborovanje je ibilo izredno dobro obiskano in glavni govornik, minister Mr. Marchent, je med drugim izjavil: »Če mi tu na Nizozemskem govorimo o dogodkih, ki se odigravajo v Nemčiji, potem se nam često očita: »Brigajte se za svoje zadeve!« Toda tam gre proti otrokom katoliške, torej tudi naše cerkve. Tam imajo centralo za propagando v inozemstvu, ne le za nemško govoreče: propagandne brošure izhajajo v vseh jezikih. Gre tu torej za stvari, ki nas morajo zelo brigati. Če so oni pripravljeni razširjati svoje nauke tudi preko državnih mejnikov, smo pač upravičeni videti, kako ta nauk izgleda. Ta zadeva nas močno briga, ker velja boj naši Cerkvi, poglavarju naše Cerkve. Ni sicer lahko biti katoličan, je pa nekaj krasnega! Kdor v Kristusa veruje, se zaveda dolžnosti vsak čas tudi braniti njegovo Cerkev. Vsak katoličan mora Kristusu biti zvest. Zato moramo pretresti vso domovino, da vsaj od Nizozemske odvrnemo to Strup v lepi posodi Demokracija pod narekovajem Rdeči španski časopisi zelo veliko pišejo o Angliji in Franciji. Opazila pa se je čudna sprememba. Dočim so takrat, ko so moledovali za pomoč in orožje navdušeno pisali o velikih zapadnih demokracijah, pišejo sedaj besedo demokracija samo še v narekovajih in ne priznavajo več Angliji in Franciji demokratičnih osnov. Zanje obstoji samo še ena demokracija — Rusija. To vest prinašamo zato, ker so naši levičarji očividno momentano zgubili zvezo s poglavarstvom (komunistična centrala se komaj seli iz Prage v Pariz) in še ne vedo, da Francija in Anglija nista več pravi demokraciji, odkar sta nehali pošiljati orožje v rdečo Španijo. Tovarišče opozarjamo, naj bodo pri rabi besede demokracija previdni in jo rabijo včasih tudi v narekovaju. Sicer je pa mogoče tozadevno navodilo že na potu. j* Gospodom od »Delavske pravice« priporo čarno, da si preberejo članek odličnega fran coskega katoliškega pisca Pierre-Henri Simona »Cerkev in sedanji čas« v zadnji številki »Straže«. Priporočamo! Vem, da bo zopet završalo med kulturniki. Toda isto pravico, katero n. pr. Vidmar zahteva zase, »da sme bodisi v miselnih člankih bodisi v umetni obliki izpovedati tisto, kar mu olživljenju 'in svetu govorita njegova pamet in ves njegov čut,« mora on in vsi tisti, ki se bodo zgražali nad »tako barbarskim napadom na svobodo umetnosti«, priznati tudi meni, čeprav nisem umetnik. Tudi gledališki kritik nisem, še stalni obiskovalec gledališča ne. Saj sem že mnogokrat šel iz našega narodnega gledališča razočaran in prazen domov, ko sem osvežila duši iskal. In čemu bi si človek grenil življenje z vedno novimi razočaranji? Zadnjo nedeljo zvečer pa sem le zopet poskusil srečo. Srečam tovariša in ga vprašam, ali je že videl »Žene na Niskavuoriju« in ali je vredno pogledati. Povedal mi je, da je bila kritika v splošnem ugodna in da je prav nocoj namenjen v dramo. In šla sva. Želel sem se otresti more kazenskih paragrafov, ki v njih tičim sedaj po ves teden, pa sem spoznal, da bi bilo dobro, če bi se veljava kazenskih paragrafov raztegnila tudi nad umetnost. Le počemu kaznujemo prešuštvo v vsakdanjem življenju, če pa pustimo umetnosti svobodo, da ga poveličuje kot osebno veličino, kot nov svet, ki prihaja in-'da idaje sicer jalovo, a vendar neko opravičilo tistim, ki dejanje na odru igrajo sami v svojem življenju? »Žene na Niskavuoriju«! Naturalizem tokrat pustim ob strani, čeprav ga zavračam. Tudi igranje in podobne stvari ne bom ocenjeval. Povedal bom le, kaj me je bolelo in kaj me še boli, da ne bo gledališka uprava mislila, da so vsi v dvorani ploskali. Gledališče je bilo polno, ploskali so zelo. Nekateri, mislim, ker je pač navada taka, nekateri pa so bili kakor živali v korektnih človeških oblekah, ki so iskali blata in ga tudi našli! Ploskanje ob opazki Hane na pastorjev račun izpričuje žalostno in sramotno nizko stanje gledaliških obiskovalcev! Delo samo ne spada na oder narodnega gledališča! Ne spada zato, ker je zlagano in ne spada zato, ker napada družino in zakon, ki sta po ustavi in po kazenskem zakoniku zaščitena! Delo je zlagano) Prikazuje namreč farizejsko, zunanjo korektnost kot moralo. Družinske očete, ki imajo z vsako deklo nezakonskega otroka, lahko samo »svobodni umetnik« imenuje moralne, da tako opraviči upor proti pravi morali, oprosti svojega junaka vseh „2ene na Niskavuoriju*' nravnih vezi in ga postavi za junaka novega časa. Hvala vam za take »junake«! Zenska, k1 vzame brezobzirno ženi moža in otrokom oče' ta, je tvor na narodnem telesu, ne pa ju114” kinja. In rniož, ki pozabi na svoje dolžnosti, k* jih je prevzel nase, je slab temelj narodove bodočnosti. Vse je prevrnjeno na glavo: Sl*' biči, ki ne znajo brzdati svojih nagnjenj, ** slave kot novi, boljši ljudje. Za prešestnico prešestnika ni žal besede, žena pa, ki hoCe ohraniti moža sebi in otrokom očeta, mo*8 nastopati tako, da se ji občinstvo posmehu)®' Vse zato, da bo lik prešestnikov, oznanjeva*j cev novega življenja za ljudi, ki bodo v igri iskali opravičila lastnega življenja, k*r najbolj blesteč in opravičen. Da se jim nimbus še poveča, morajo biti seveda socialno čuteči' ker je pač to vsaj na papirju danes moderu0 in vleče. In takih potvarjanj je vse polno! Delo napada družino in zakon. Ali i®3 narodno gledališče še pravico do svojega i®e' na, če dopusti, da se predstavljajo v njef dela, ki bodo kvarno vplivala na družinsko zakonsko življenje? Ali naj se še imenur narodno gledališče, ki ga v znatni meri vz zdravo narodovo življenje. In ta strup je toliko bolj nevaren, ker se prodaja v lepi nedotakljivi obliki umetnosti. Pri nas biti že enkrat konec tega neumnega strah11 pred nedotakljivo umetnostjo! Če mora lek&' nar na steklenice, ki ima v njih strup, nalepi mrtvaško glavo, moramo tudi mi na tako i®e" novana umetniška dela, ki širijo še hujši strUP' strup za človeške duše in strup za zdravo & naravno mišljenje naroda, pa čeprav samo njegove v mestu prebivajoče plasti, nalep’11 mrtvaško glavo in jih spraviti z repertoafl8 narodnega gledališča! Ne, gospodje! Po taki poti so šli Rimi)801 k svojemu koncu, mi mladi pa še nočemo °r rodove smrti. Mi hočemo, da naš narod j* živi, ker ima še mnogo dela. Zato hočemo 'j! zahtevamo od vseh in vsakogar, da nar° ohranja zdrav in močan in odporen in da r vsak sam zdrav in močan in odporen, zahte vamo od vsakega, da je junak in resnično sv° .boden, ne pa suženj svojih strasti! To je eva®' gelij novega človeka, to je pot tudi v boljši bodočnost slovenskega naroda. Po tej P°, hoče hoditi mladina, ki je res slovenska ^ zato zahteva od vseh in od vsakogar, da strani vse, kar je zlaganega, nenravnega ^ narodu škodljivega, pa čeprav bi bilo to *** umetniških poljanah! — Korporativizem v Italiji Profesor Vito opredeljuje v uvodu v knjigo dr. Cirila Žebota: Korporativno narodno gospodarstvo (Poizkus opisno teoretične slike korporativnega narodnega gospodarstva v političnem okolju in pravnem okviru fašistične države) tudi pomen korporativizma na gospodarskem in socialnem področju. Korporativizem — nov druibeni red Predvsem se moramo zavedati, da korporativizem in noče biti samo kako trenutno sredstv izboljšanje slabih gospodarskih in socialnih • mer, ampak da pomenja korpora- tivizem r eni to obnovo celotnega narodnega telesa, ki se razteza na gospodarsko in politično, j : i.co in socialno zgrajenost družbe) Pravo bistvo te obnove je v tem, da se vpo-stavi niovo ..apovrstje med mnogovrstnimi odseki nar >r nega življenja, in sicer tako, da bo zajamčen: ..rvenstvo etičnim vrednotam. Naloge korporativizma Korporativizem je namenjen uresniči*! dveh temeljnih nalog: jamčiti hoče višjo njo socialne pravičnosti ter urejevati Pr° vodnjo enotno in organično. Prva naloga se nanaša predvsem na e no in na razdelitveno področje. V Italiji fe delovno razmerje prej uredilo kot razdeljeV nje dobrin, kar jasno dokazuje, da končni & meni korporativizma niso snovnega zn«®” ^ ampak poudarjajo človeške vrednote tudi gospodarstvu. Ko je liberalizem dokončno odpravil » .. poracije, se je področje delovnega razine nasitilo z dinamizmom, z mnogokrat »rTc borbo med delodajalci in delavci. Iz te bo so se rodile sindikalne organizacije. Neposra^ ni namen sindikatov je bil, da dosežejo ž°s^8, darsko izboljšanje organiziranega c^avSe)1e dejansko pa so uporabljali dosežene usp i-.J: __ ; i.si.. si_____________ nrcVf* tudi za izpadno točko k nasilnemu P*e^r kapitalističnega gospodarskega in socia in«# 1. decembra 1938 39 STRAŽA V VIHARJU« Sestava. Dosega/nje gospodarskih namenov z oprtim bojem med delavci in delodajalci in Pa prizadevanje za nasilnim prevratom obstoječega reda pa bistveno nasprotuje skladno Urejenemu razvoju narodnega življenja. Bilo je res tudi nekaj poskusov preobnove kapitali-sttčne družbe z mirnimi sredstvi '(n. pr. založništvo, udeležba delavcev na vodstvu in n& dobičku podjetja), toda izkušnja je pokapala, da so bili to dobra protiutež proti zlorabi gospodarske premoči kapitalistov, da pa niso Primerna sredstva za zmago nad kapitalizmom. Korporativizem teh dveh namenov sindikatov ni prezrl. Oba namena uresničuje tudi Sarn, toda v skladu z interesi splošnega blagostanja. Ko korporativizem s sindikalnimi zdru-®aii. ki predstavljajo celo kategorijo, in z ob-fiznimi javnopravnimi kolektivnimi pogodba-jamči korporativno mezdo, s tem že dviga *lvljenjske pogoje delavcev in je že premagal KaPitalizem. Kriteriji za določitev mezde bodo namreč zavestno določena in uresničena etič-a* in socialna načela: redne zahteve življenja, Možnosti proizvodnje, donosnost dela. Po teh s°dilih je možno uresničiti družinske mezde in Uveljaviti druge skrbstvene vidike. Vzporeden urejevanju delovnega in razdeljenega področja je razvoj na področju pro-l2vodnje ter trga, ki naj privede do enotnega Urejevanja istih po korporacijah. V kapitalističnem gospodarstvu je privedla eznja, da si podjetniki zagotove kar največjo Razliko med proizvajalnimi stroški im med pro-ajno ceno izdelkov, do združevanja gospo-arskih organizmov, ki jih poznamo pod ime-industrijskih sindikatov: kartelov, kon-2°i'cijev itd. Ti industrijski sindikati vodijo ?eveda proizvodnjo v svojo lastno korist. Do- izseljenstvo v Beli Krajini 'er so bili le še izjema, se je škoda, ki so jo kupnosti povzročali, še nekako poravnala s fisijo, ki so jo nudili skupnosti s tem, da so “Varovali posamezna podjetja gospodarskega |“ropada v nebrzdani tekmi. Kakor hitro pa se . Pojavi v pretežni večini proizvajalnih sku-'5*n' povzroča tako brezobzirno prizadevanje lastno koristjo težko škodo skupnosti. . Korporativizem zanika, da bi prosta tekma ^tvarjala gospodarski red. Zavrača tudi pre-lado sebičnih koristi posameznih podjetniških ^■užb, vendar pa pjriznava pomen tem združ-a>n v gospodarstvu in jim nalaga dolžnost, da ®r®jujejo proizvodnjo in trg. Zato prevzema Kr °rPorac ki pod vodstvom li11 >P' it' ie »j* i < rb* ei’ pističnim frazam, ki neprestano šarijo po 1 etu s fašizmom, pa tej besedi ne dajo no-LjJJ® določne vsebine, obenem pa bomo tudi i Sg, 0 spoznali, v čem in v koliko bodisi mi-dj zgradba fašističnega korporativizma, bo-cf' LS. njegova dejanska izvedba ne odgovarja >.ria °liskim socialnim načelom. Iz gornje razpredelnice vidimo, da je doseglo število izseljencev višek leta 1901 in skoraj prav toliko leta 1905. Skupaj se je torej izselilo v Beli Krajini v letih 1896—1911 skoraj 6000 ljudi po uradni statistiki. Če dodamo k temu še manko, ki ga navadno uradna statistika ima in katerega sodimo od 25 do 30%, potem imamo v tej dobi izseljencev skoraj 8000 ali ičetrtino takratnega prebivalstva Bele Krajine. Sedaj $i pa oglejmo še število izseljencev po podatkih iz najnovejše dobe. Leta 1931 je izseljeniški referent kraljevske banske uprave sestavil s pomočjo občinskih uprav statistiko, ki naj bi izkazala število vseh tistih, ki so se za stalno izselili v zadnjih 50 letih. Ta statistika nam izkazuje za Belo Krajino 8475 izseljencev, kar pa ni točno, ker je resnična številka skoraj gotovo mnogo večja. Pa že ta nam dokazuje, da je tudi v naši dobi dobra četrtina prebivalstva Bele Krajine v tujini. Če vzamemo še v poštev, da se mnogo izseljencev v svoji novi domovini poroči in osnuje svojo družino, potem se to število še poveča. Sedaj bom navedel število izseljencev iz Bele Krajine po posameznih občinah, kakor so takrat obstojale. Število izseljencev iz Bele Krajine iz leta 1931 Prenos 4138 Okraj Črnomelj: Talčji vrh 367 Adlešiči 379 Tanča gora 332 Butoraj Čepi j e Črnomelj 95 195 122 Tribuče Vinica Vinji vrh 182 852 40 Dobliče 209 Skupaj 5911 Dol 87 Dragatuš 547 Okraj Metlika: Griblje 113 Božakovo 155 Kot 92 Črešnjevec 488 Loka 132 Drašiči - 116 Petrova vas 195 Lokvica 193 Planina 209 Radoviča 186 Dol. Podgora 139 Gradec 90 Radence 188 Radatoviči 490 Semič 286 Metlika 324 Sinji vrh 646 Podzemelj 278 Stari trg 504 Suhor 244 4138 Skupaj 2564 . Okraj Črnomelj Okraj Metlika 5911 2564 Bela Krajina skupaj 8475 Kam se Belokranjci izseljujejo (Statistika iz l. 1938.) Največ v Združene države Severne Amerike, na drugem mestu je Kanada. V evropskih državah je le malo izseljenih Belokranjcev. tu,[Kritične opombe in oceno knjige, kakor Ul. ^vodnih izvajanj profesorja Vita bomo >lavili| ko bo knjiga izšla. Op. ured.) ®Pravek, V zadnji številki sta dve grobi ttek : na stran't 3. stolpec v 34. vrsti je I nje a zamenjati »oboroževanje« z »oboževa-- *■ V članku korporativizem v Italiji ^a$i 8. vrsta pravilno: ko je preučeval., se Občina USA Kanada Argen- tina Urug- vay Druge države J. Amerike Francija Holand- ska .St >6 a v Z Austrija | i Druge evropske države Skupai Adlešiči 160 10 2 _ — 172 Črnomelj-mesto 85 2 4 — 2 — 2 9 104 Črne melj - okolica 405 33 11 i 3 1 8 3 465 Dragatuš 226 8 — — — — — 2 — 236 Gradac 266 19 21 i 10 — 9 3 329 Metlka-mesto ...... 18 — — — — — — 31 49 Metlika - okolica 355 35 50 — 3 3 — 2 448 Radatoviči 421 57 5 2 — 15 — 1 4 — 505 Semič 254 55 65 — i — 1 — 4 380 Stari trg 297 52 7 4 5 — — — — — 365 Vinica 314 203 4 — 2 17 — — — — 540 Skupaj 2801 474 169 6 10 50 — 6 25 52 3593 Drama v treh dejanjih 1. dejanje. Kraj: Hollywood. Čas: Pred šestimi meseci. V) sijajno opremljenih dvoranah se zabavajo direktorji, zvezdniki in zvezdnice. Šampanjec, ples, zabava. Razgovori živahni, veseli, razposajeni: »Kaj nam more svet! Kaj nam morejo duhovniki! Ho! Mar se bomo bali škofovskih okrožnic! Saj nimajo niti mačke za seboj. Svet je naš! Saj vemo, da je gospodom duhovnikom itak vse nedostojno, a življenje je močnejše od teoretičnega moraliziranja. Gospod škof Mac Nicholson naj samo molči! Kot da mi ne bi vedeli, da je bil dominikanec. Dominikanci so bili vedno inkvizitorji. Danes pa je svet naš! Živio! Pijmo!« 2. dejanje. Kraj: Hollywood. Čas: Mesec dni pozneje. Filmski direktorji si zaskrbljeno gladijo brade in plešaste glave. Vse je nekam zaskrbljeno; nekaj se je moralo zgoditi. Greta Garbo umrla? Požar uničil skladišče? Konkurenca? Ob »marmornem« stebru iz lesa stoji gospod generalni direktor. Komaj slišno prihajajo besede iz njegovih ust: »O svet, kako si nehvaležen! Mi delamo, zabavamo te, skrbimo zate kot za dete, kako si nehvaležen! Namesto o nas, govori danes vsa AmeHka o kardinalu Dougherty, hollyvoodski škof pa je danes prvi zvezdnik! Toda to še ni najhujše! Njihova »Liga dostojnosti« nam je skoraj izpraznila »blagajne.« Asistent napoveduje nov prizor. Luči se zabliskajo. Nov žarek upanja sine v bledo obličje: »Cerkev se poslužuje nedovoljenih sredstev! Na branik svobode moramo poklicati ves filmski svet! Sicer jim bomo pa še dokazali, da je denar še vedno bog! Votiram dva milijona dolarjev kot začetni fond za borbo proti ligi 'dostojnosti. Bomo videli...« * 3. dejanje. Čas: Danes. Filmski magnati so se varali! Liga ima danes 14 milijonov članov. Direktorji ponižno dopuščajo, da jim katoliški cenzor Joseph Breen izrezuje cele prizore in film, ki misli v Ameriki uspeti, mora imeti žig lige dostojnosti. To je današnja Amerika. * Pripis, ki pa lahko postane četrto dejanje. Kraj: Ljubljana. G. intendant narodnega gledališča si temeljito prebere »dramo v treh dejanjih« in se zave, da je Slovenija visoko kulturna in hitro sledi ameriškemu napredku. Francija in komunizem Francoski poslanec Jean Montigny je na skupščini bivših bojevnikov zelo ostro nastopil proti komunistom. Odlomek iz njegovega govora: »Napačno je, če dovoljujemo komunistom legalno stranko, ki ima pravico, da sede njeni zastopniki v parlamentu. Po svojih statutih je podložna III. internacionali, ki pa zaradi tega, ker so njeni upravniki uradniki ali agenti SSSR, v bistvu predstavlja samo rusko komunistično roko v Evropi. Posledica tega stanja je, da francoski komunistični šefi branijo interese sovjetov, ne pa Francozov. To so v preteklih mesecih tudi pokazali, ko so nam pripravljali zunanje in notranje politični kaos. Ali moremo še naprej trpeti in gledati, da v parlamentarnih komisijah za narodno obrambo sedijo ljudje, ki morajo drugi oblasti poročati o tajnih informacijah, ki jih v parlamentu dobijo? ... Potrebno je, da se proglasi komunistična stranka za ilegalno in da se proti njenim šefom uvede preiskava, da se ugotovi ali morda ne spadajo pod paragraf o špionaži in zakon o zaščiti države.« Iveri Univerza Manifestacijsko zborovanje za izpopolnitev ljubljanske medicinske fakultete V Soboto, 26. novembra, se je vršilo na univerzi manifestacijsko zborovanje za izpopolnitev naše medicinske fakultete. Zborovanja so se udeležili razen medicincev zastopniki različnih oblasti in akademskih društev. To smatramo kot dokaz, da se za akcijo za izpopolnitev medicinske fakultete zanimajo tudi drugi krogi, ne samo tisti, ki so pri tem neposredno prizadeti. Zborovanje je otvoril predsednik društva medicincev t. Rock, nakar sta bila v predsedstvo zborovanja izvoljena primarij dr. Lavrič in dr. Cunder, oba vneta prijatelja in podpira-telja naših ciljev. Sledili so štirje referati, ki so jasno predočili zborovalcem vso žalostno stanje, v katerem se nahaja najvišja zdravstvena ustanova našega naroda. Sem je treba prišteti predvsem pomanjkljivost prostorov in aparature in kar je glavno: manjka institutov, manjka klinik, manjka ostalih 6 semestrov, ki so bili omenjeni v obljubah v času, ko se je naša univerza ustanavljala in dobivala zakonsko podlago. Imamo dejansko samo anatomski institut, ki pa je še nedograjen in ne zadostuje potrebam študija. Vsi ostali instituti so si morali svoje prostore izposoditi in tako gostujejo že skozi 20 let. V minulem letu ®o nam z novo uredbo odvzeli peti semester in otežkočili študij, instituti pa so ostali v istem stanju kot prej. In vendar imamo popolno pravico do po-^ polne fakultete. Ko smo Slovenci stopili v novo državno tvorbo, Jugoslavijo, in ko so se pri nas ustanavljali najvišji kulturni zavodi, je bila ustanovljena tudi medicinska fakulteta, in sicer s štirimi semestri, Dana nam je bila obljuba, da se bo postopoma vršila izpopolnitev, najprej belgrajske, nato zagrebške in končno slovenske medicinske fakultete. Od takrat je preteklo 20 let. V Belgradu in Zagrebu stojita danes fakulteti z mnogimi instituti in klinikami, le naša fakulteta je ostala na — psu. Noben narod v Jugoslaviji ni tako neposredno izpostavljen stremljenju sosednih narodov po potujčenju našega človeka, kot ravno slovenski narod. Ta stremljenja je sposobna paralizirati le visoka kulturna ustanova, ki je nekaka vznikna celica narodove duševne trdnosti ter njegove odpornosti proti vplivom potujčevanja. In ta ustanova je pri nas okrnjena; je nekak mutilč; je torso, brez onih zaščitnih sredstev, s katerimi bi lahko odbijala sovražne napade. Slovenci, ki smo državotvorni del velike državne enote, Jugoslavije, imamo po vsem tem pač vso pravico, da se naši znanstveni instituti dvignejo na tisto stopnjo, na kakršni sta belgrajska in zagrebška. In to tem bolj, ker nam je bila takoj spočetka zedinjenja zajamčena enakopravnost z ostalima dvema narodoma. Ko premišljujemo ta dejstva in se ozremo pri tem na dejansko stanje, v katerem se nahaja naša fakulteta, se nam nehote pojavi vprašanje, kje je krivda v zastoju njene dograditve. Nekateri jo iščejo samo v Belgradu ter jo pripisujejo trdovratnemu odporu, da bi slovenski univerzi priznali pravice, ki jih dejansko ima. Če pa premislimo, da se že 20 let vodi borba za izpopolnitev fakultete, nam bo takoj jasno, da bi bil ta odpor že davno zlomljen, ako bi bila borba sama pametna. Prvotno so se za popolno fakulteto borili le naši profesorji, za kar jim gre vsa čast. Šele v zadnjih letih so se za to resno začeli boriti tudi akademiki sami, in sicer vzporedno z akcijo za izpopolnitev naše celotne univerze. Glavno delo je imel lin še ima odbor društva medicincev. Tu so se do sedaj vršile žalostne stvari. Izigravanje posameznih skupin je bilo na dnevnem redu, zlasti ko so prišle na površje levičarske liste s svojimi predsedniki. Predvsem je treba tu omeniti izigravanje akademikov iz katoliških vrst. S tem je bila razbita skupnost dela. Delo se je smatralo kot monopol gotove skupine, ki je delala po Svojih smernicah, ne oziraje se na levo, ne na desno, prirejala zborovanja in štrajke in s slednjimi uničila to, kar bi sicer lahko dosegla. Letošnje zborovanje ni ne prvo, ne zadnje te vrste. Tudi resolucije, ki so bile sprejete, niso nove. To so predvsem dokazi o slabem stanju fakultete, o naši pravici do popolne fakultete in zahteva po načelnem priznanju vseh desetih semestrov in takojšnja otvoritev šestega semestra v drugi polovici sedanjega šolskega leta. Zahteve so pametne in pravične, vprašanje je, ali bo tudi delo pametno. iNa zborovanju je ina mnoge naredilo čuden vtis dejstvo, da ni referiral niti en zastopnik katoliških akademikov, ki tvorijo letos močno skupino na medicinski fakulteti. To bi bil zopet dokaz, da smatra skupina tako imenovanih »demokratičnih« akademikov delo za fakulteto za svoj monopol. Če se bo to nadaljevalo, bodo uspehi resolucij še dalje taki kot do sedaj, to se pravi: minimalni ali pa enaki ničli. Tega izigravanja mora biti konec. Upajmo, da bo levičarska, oziroma po njenem žargonu »demokratska« skupina spoznala, da sama niti od daleč ni kos tej važni in silno pomembni nalogi. In to tem bolj, ker si bo slovenski študent, katerega hočejo zastopati in katerega interese imajo vsak čas na jeziku, če je treba ali ne, prej dobro premislil, preden bo nje sploh priznal za borce in branitelje svojih pravic. * Zahvalni dan v Ameriki Vsako leto določi uradno predsednik USA zadnji četrtek v novembru za zahvalni dan, ki je določen kot dan zahvale Bogu za vse dobrote tega leta. Letošnji razglas tega dne začenja: »Jaz, Franklin D. Roosevelt, predsednik USA odrejam, da bodi 24. november 1938 dan splošne zahvale« Navajamo nekaj stavkov iz njegovega razglasa: »V Boga zaupamo! Mnoigo razlogov imamo, da se Bogu zahvalimo za darove, ki smo jih v tem letu sprejeli. Mogli smo živeti v miru z našimi sosedi in videli smo, da se je svet izognil nevarnosti splošne vojne.« V »krščanski« Evropi bi kaj takega najbrž ne bilo moderno. Umetnost Umetniška tlela Božidarja Jakca »Moje življenje gre h koncu — Tvoje gre k višku. Zberi ose svoje moči. Ne omaguj! Življenje je trdo. Ampak za nas umetnike je le eno potrebno. Držimo se tistega, kar nam je Bog naložil.« Te besede je napisal mojster-akademik R. Jakopič v pismu svojemu mlademu tovarišu Jakcu. Pomenljive so le besede, ne samo za Jakca, temveč za ose mlade slikarje. Je nekako svarilo slikarja, ki zaključuje borbo, katero je Dojevul vse svoje žioljetije vsem tistim, ki omahujejo, in vsem tistim, ki iščejo izraza drugje, ne pa o tistem, »kar nam je Bog naložil*. Jakčeva razstava- ni retrospektivna, kakor smo pričakovali, temveč je nekaka sinteza njegovega znanja, katero nam kaže na delih zadnjih dveh let. Razstavo je razdelil v portrete, krajine, risbe ter lesoreze. Na nekaterih delih sedanje razstave se vidi, da je Jakac izšel iz impresionizma, toda že precej prekrojenega po Jakopičevi teoriji, da je potrebno iskati trajnejše od hipnega vtisa in po preusmerjenih delih Tratnika in Kosa. Val ekspresionizma, ki je nastopil pri nas takoj po vojni, je zajel Jakca v dobi, ko se je odpravljal na študije v Prago. Tedaj so pri nas bili glavni predstavniki te nove smeri poleg Jakca še Pilon ter France in Tone Kralj. RaZen Jakca so bili ostali trije silno revolucionarni v stremljenju po absolutni umetnosti. Jakčeve pokrajine so že tedaj kazale silno sanjavo in lirično ruz položen je. Todu vse te pokrajine so bile le nekaka spremljava njegovih grafičnih del, kjer je dal največ lastnega izrazu. Postal je tedaj naš najizrazitejši grafik ter zanemaril skoraj vse druge tehnike. Najljubši so mu bili motivi, prepojeni z neko melodijo, bodisi v resničnem ali izsanjanem prostoru. Ta delu so bila grafično fino izvedena in silno mehka o formi, toda le prevelikokrat se je pokazal prevelik trud za nečim iskanim. Pustila pa mu je tu doba veliko grafično rutino in izkristaliziral se je o kompoziciji. V to dobo, zlasti pa za časa bivanja v Ameriki, spadajo njegovi prvi portreti, ki so v primerjavi z njegovimi zadnjimi bistveno drugačni. Če vzamem za primer iz prve dobe portret komponistu H. Saeverundu in portret gdč. R. (oba dela se nahajata v Narodni galeriji), vidimo, da je tu iskal predvsem duhovni izraz kot primarno potezo. Sekundarna mu je bilu formalna stran. To je tiral včasih tako daleč, kakor o tisti dobi predvsem Pilon, da je včasih postal celotni izraz že karikiran, todu kljub temu silno prepričevalen in dosleden. V portretih sedanje razstave (št. 3, 4) se vidi veliko popuščanje in preveliko iskanje resničnosti, po drugi strani pa idealiziranje portretiranca, kar je pri nekaterih primerih v škodo delu, ki nosi sicer vse vrline, tako v barvi kot v kompoziciji. Izmed portretov v olju je gotovo najboljši »Moj oče« in avtoportret. Portreti o rdeči kredi pa so pritirani že tako daleč, da so postali že skoraj fotografija. Priprost, toda vendar močan je portret »Srbski slikar Petrov« in >Ribniška mamica«. Oba strunska prostora je izpolnil s pokrajinami, samimi pasteli. Tukaj pride do izrazu vsa njegova pesniška narava in se izlije v čudovito ubran akord, ki preveva delo. Ta dela po večini niso iskana, niso od nikogar vplivuna, temveč so sad Jakčeve močne in prepričevalne umetniške narave, ki je prežeta z veliko ljubeznijo do vsake podrobnosti, ki se nahaja okrog njega. Nekatera dela so odlična tako v koloritu kot v kompoziciji. Pri nekaterih pa se pozna naglica ali pa umetnikovo neruzpoloženje. Med prve spadajo »Božja pot moje matere«, ki je gotovo nujboljši pastel o tej kolekciji. Dalje »Cerkev v Kostanjevici I*, »Šmihel*, »Ljubljana 11*, >V času Vernih duš* in »Jesen na Dolenjskem«. V drugo skupino pa spadajo predvsem »Skuručina«, »Pri so. Mohorju«, »Ruzorana zemlja« in »Ljubljanski nebotičnik«. Posebno noto kažejo večji pokrajinski koncepti, kakor »Šenklavž*, »Ljubljana J« in »Novo mesto*. Pastel kakor »Šenklavž* obeta veliko in upravičeno lahko pričakujemo, da bo Jakac pokazal Ljubljano v svojih delih na popolnoma svojski način. Barvno so njegovi pasteli silno bogati, včasih celo preveč, tako da delo mnogokrat postane osladno. Risbe, katere je zbral v mali sobi paviljona, so gotovo nujvečji zaklad celotne kolekcije in ki sicer maloštevilne, tvorijo protiutež vsemu drugemu delu. Tako so te risbe umetniško opravičilo za preveliko koncidi-ranje, predvsem pri portretih. V teh drobnih utrinkih se nam pokaže Jakac kot močan slikar, kot osebnost. Odkriva nam trdo pot, po kateri mora hoditi, in velik študij navidez nepomembnega detajla. Veliko vrednost predstavljajo ose risbe, posebej pa naj »Golem« na Češkem prepovedan. Prask® vlada je izdala odlok, s katerim je prepove' dala celo vrsto filmov, ki imajo škodljivo te®' denco. Med te spada tudi znani film »Gole®*! Poznamo ga tudi iz Ljubljane, kjer je doživ* slavno zgodovino, ko ga je predvajal k®0 Sloga. Verska statistika v Češko-Slovaški kaž*> da se je zadnja tri leta vrnilo v krščanstvo 7380 oseb, od tega v katolicizem dve tretji®1. Za preganjane in pregnane nemške Žide se zavzemajo Ameriške združene države in An, glija. Predlagano je bilo, naj se Židom prepust' bivša nemška kolonija Tanganjika v Afrik1' Ta predlog pa je naletel v Nemčiji na siloV' odpor, kajti na ta način bi jih Nemci k®®!® zopet dobili pod svojo oblast; tako inisl'r Nemci. Z družinami z največjim številom otrok jC morejo ponašati Fererski otoki na Danske1®' Tam ima povprečno vsaka družina po 7 otr®*' Družine z desetimi otroki niso redkost, se tudi družine, in to ne redko, ki imajo P® 17 otrok. Praški listi javljajo, da bo Beneševa et0>' gracija v Parizu ustanovila nov center Ba®e ševe politike. Bivši glavni urednik »Lid°ve Noviny« Bibka živi sedaj v Parizu in nai®ej rava izdajati časopis, ki bo še nadalje zastop®, politiko dr. Beneša. Sodeloval bo tudi bi"5 češkoslovaški tiskovni ataše v Parizu Šafr®| nek. »Obnov« javlja, da je Safranek sp®aV v angleško časopisje vesti, ki često zelo ®*e žujejo položaj nove Češko-Slovaške v k10 zemstvu. Dunajska radijska postaja je ukinila pr«®^ službe božje, za katerega je skrbela deset ‘e' Namesto katoliškega bogoslužja bo odslej pf® našala protestantske ceremonije. (Avstrija i®** 6 milijonov 850 tisoč katolikov in 300 protestantov.) omenim še »Istrske skice*, »Iz Černeče n®®!*' »Jegličeva oporoka* (Stična) in skice iz j stin. Pri teh risbah se je Jakac porfP. visoko, zlasti z enostavnostjo o izrazu 1 sredstvih, katere uporablja, ter dokazal ® svojo element ar nos t. Po teh risbah in po nekaterih paste^!>’ katere sem omenil, gotovo lahko pričakal ^ mo, da se bo razvil v slikarja velikih jinskih kompozicij. Mojstrsko obvladanje tehnike, velik za kompozicijo in barvo pa bo najmočn^l opora, da pride tudi pri portretnem stvu iz tega ozkega kroga, o katerega s° e vklenili številni naročniki. Želeti je, da bi našel čas tudi za >v°^ nadulnje iskanje in reševanje proble,,}°.) na katere naleti pri vsaki poteži šv°F t čopiča in katerih reševanje je nakazuj svojih risbah. Na ta način lahko od rutiniranega in sposobnega slikarja °e. p pričakujemo, nikakor pa ne pri pogol1'1’ katerih se danes nahaja. Vprašanje je sedaj, kuj je ovira i(r vemu nadaljnemu razvoju. Odgovor Je tovo lahek. Razstava sama. Preko 100 razstavljenih in to je produkt dvelf^A dela. To pa gotovo ni še ose. Torej v teden najmanj ena slika. Pri tem tempu ra odpovedati najmočnejši. v ^jj Nikakor ni na mestu, da bi Jakcu frj slabe materialne pogoje. Želimo pa, slikar, kot je on, ki obiluje slikarskih J tov in sposobnosti in ki se zaveda b ^ starega Jakopiča: »Držimo se tistega, nam je Bog naložil«, dosegel v s^°°Cj0se' umetnosti mesto, katero mu po vsem ^ danjem trudu pripada. * ^